SIov. iu nemški Štajarci. (.Govoril dr. J. Seinec.) (Konec.) Goapoda moja! Včeraj ate aliaali našega prevzvišenega knezoškofa, ki je v ognjevitib beaedab naglašal kračansko Ijubezen, pa tudi neomabljivo zvestobo do cei irja, in naš škof je najbolj apo^tovan. mož n . vaem Dolenjem Štajarskem. Njegove besede čitale se bodo po vsem Dolenjem Štajarskem in bodo do poslednje koče vaacega Slovenca navduševale in navdibovale s bvaležnoatjo do našega prevzvišenega zastopnika. Naše ljudst'*o ae drži od prvega do zadnjega domovine iu pravice. mi proaimo alednjega, da bolj natanko pazi na govore, ki se govore po slovenakib sbodih, spise, ki se razširjajo in čitajo med našim ljudstvom in prepričal ae bode, da ao preainjeni pristno krščanakega in vrlo avatrijskega duba. Z zadoščenjem omenjam izjavo velei-astitega r.-^jirelata Karlona, da so 8lovenaki poalanci s •^¦5-opSdnjega Štajarja vselej v štajart-kem deželnem zboru glaaovali za predloge, ki ao se tikali verske šole. To se nam zdi čisto naravno, kajti pri na8 ae verako vprašanje ne da ločiti od narodnega vprašanja. Sveto je čutilo vere, aveto je pa tudičuvstvo Ijubezni do starišev, rodovine in naroda, ni ga naroda, pri katerem bi ne bilo ukoreninjeno čuvstvo ljubezni do narodnoati. Na tisoče vzgledov ima domovina, da so ae najboljši možje s samozatajevanjem žrtvovali za narod. To čuvatvo se ne sme žaliti. Pri naa Sloveucih ae dostikrat vidi zanimiva resnica, da kadar ae kdo izneveri avojemu narodu, se izneveri h kratu tudi katoliški veri. Cloveško srce je že tako ustvarjeno, da ae kako sveto čuvetvo samo iz njega izruvati ne da. Če komu izruješ čuvatvo ljubezni do naroda, izruješ rau h kratu vae druge plemenite eute. Odpaduik je vedno brez vore. Ko začne zaničevati svoj laatni narod, zaničuje in zasramuje gotovo tudi kršeansko vero, duhovai-ino in vse, kar je aveto plemeiiitim ljud^m. Zadnja postaja je pri nas in gotovo tudi povaod identična s korupcijo in nevero. Vprašajte naše dubovnike in nobenega ne bote našli, kateri bi ae ne bil že preveril o resničnosti te trditve. Iz tega ie pa tudi jasno, zakaj naša dubovščina poleg vere se poteguje tudi za narodnoat in materinačino, in zakaj ae mora vaak posvetni Slovenec potegovati za ohranjenje kračansko - katoliške vere med našim narodom, če boče, da narod nravno in gmotno ne propade. (Je bi se posrečilo. da bi ponemčili Slovence v novodobnem zmislu, gotovo bi to ljudstvo ne bilo več kršcanako-katoliško in nravno ljudstvo. Nemški katoliki bote to prikazen težko razumeli, pa je reaniina. Zato je pa moja želja, da bi konaervativni nomški moji tovariai v deželnem zboru videč nas, kako se borimo z liberalnimi aovražniki za gojenje naše narodnosti v šoli in v uradu, vedno imeli pred očmi, da se mi v boju za obranjenje svoje uarodnoati borimo tudi za obranjeuje katoliške vere. Nič bolj ne želirao, da bi nemako-konaervativni poslanci veilno bolj proučevali naše življenje in težnje, kajti preverili bi se, da labko brez nevartioati za nemštvo poape§ujejo naše narodne težnje, in nam gotovo brez zaviati privoščijo naš narodui razvoj. Sklepam z željo, da bi mi Slovenci imeli še večkrat priliko skupno posvetovati se in delovati z vami v blagor nas vaeb iu v blagor Avstrije. (Dobro! Dobro!) Tako dr. Sernec in ,,Slovenec" priatavlja: Res izvrstea govor, pristaviti moramo, govorjen vaakemu pravtmu Slovencu prav iz srca. Toda ne le na Slovence, tudi na Nemce je govornapravil ugoden vtia; predaednik odseka za po-litiko namreč, vitez Hartmann, je rekel: Nemorem, kakor da izrazim, kako lep in krepak da je bil ta govor in kako plemenito je čutilo, da se človek čuti katoličana med bratskimi narodnoatmi, kjer vlada dejanska pravičrioat.