Stev. 216
»SLOVENEC«, dne 20. seplembra 1036.
Stran 9
Lepote naše zemlje
Potopljeni zvon
Blejska pripovedka
Na bleiskem otoku bivajoči svečenik Staroetav in ujegova tiči Bogomila sta z vso sosesko zapustila malikov krivo vero in se dala krstiti. Kip boginje večne mladosti in ljubezni 2ive so strmoglavili s svetišča v jezero.
V stekleni palači na dnu jezera bivajoči po vodnjak se je zgrozil, ko se je bil kip boginje za-kotalil tik pred njegov dvorec. Vile povodkinje eo se v strahu razpršile po jezeru. Strašen pozoj, ki
Blejskega zvona cerkvica tn olok.
gt je imel povodnjak priklenjenega, je zarjovel in z dolgim repom mahal po vodi, da je visoko vzva-lovalo. Vsa narava je bila razburkana.
Stanislav in Bogomila sta se v strahu prekri-iala in iskala zaščite in utehe pred podobo Matere božje, ki jima jo je poslal sam oglejski patrijarh Narod, ki se je udeležil svečanosti, se dolgo ni upal domov čez jezero.
Povodnjak se je v globokem spoštovanju bližal vzrujeni boginji Zivi in jo v spremstvu vil in »a-mov vodil v palačo. Tu eo ji stregle zlatolase ru-salke in ji kratile čas. Čudile so se ljudem, da ne razumejo narave in nje božanstev, saj 2iva ni bila ljudem sovražna. Pomagala je dekletom in mladeničem v njih hudih srčnih stiskah, in usliUla marsikateri pritajen vzdih.
Dolgo 9e v kraljestvu blejskega povodnjaka niso potolažili, nehvaležnost ljudi do boginje Žive
jih je pregloboko ranila---
Nekoč je žalostna gospodična z blejskega gradu, nečakinja briksenskega kneza in škofa, potožila Devici Mariji na otoku svoje srčno gorje in ji za obljubila zvon.
Težki konji so privlekli zvon k jezeru m s trudom »o ga spravili na splav, da ga prepeljejo na otuk. Nenavadni hrup ljudstva in srebrnočisti glas novega zvona sta močno razvnela vso naravo: poganski bogovi in besi eo se s srdom spomnili usode lepe Žive. Močan veter je zabučal s Triglava, pritlikavi dolgobradati škratje so se oglašali v temnih gozdovih in tulili v roge, ob bregovih jezera so skakali kozorogi čateži, lomili skale in izkoreninjali drevesa, povodnjak pa ie zaganjal valove, da so mogočno butali ob obrežje in premetavali splav. Kmalu se je splav razbil, zvon pa pogreznil na dno jezera.
Orajsk.1 gospodična se je prekrižala, mislila je, da je Mati božja njen dar odklonila. Odpovedala ee je svetu in vstopila v red dominikank v Velesovem.
Boginja Živa je s steklene palače videla, kako so pobožni obiskovalci blejskega otoka poklekovali pred podobo Device Marije in polni vdanosti in zaupanja v božjo voljo molili in prosili lajšanja svojega gorja Živa ie spoznala, da je ie višja moč od naravnih sil in ko je v temnih nočeh vse počivalo in so se le zvezde na nebu lesketale, tedaj je stopila Živa k potopljenemu zvonu in polna otožnosti sama zvonila v cast Bogu, — dobri ljudje v sosednjih vaseh pa so začudeni prisluškovali srebrnim zvokom iz jezerske globine in milo se 1 jim je storilo, ne da bi vedeli, zakaj.
(Napisal Steska.)
Dolenjski Stari grad
Stari grad leži na vznožju Trške gore. Ko stopava po poti, ki gre med vinogradi in ee strmo spušča navzdol, ga imava ves čas pred očmi. Ne stoji visoko na hribu, da bi dominiral nad pokrajino daleč naokrog kot Hmeljnik, ampak v prijazni dolinici, pa tudi tako visok m mogočen ni.
Tudi za Stari grad trdijo ljudje, da je bil postavljen že pred Kristusovim rojstvom, kar pa prav tako ue bo veljalo, dasi je eden izmed najstarejših gradov na Dolenjskem, kar že ime samo pove.
Ko stopiva na dvorišče, prihite grajski psi, ki •e dobrikajo okoli naju. Na njihovo lajanje se odpre okno v gradu.
»Kaj želite?«
»Grad bi si rada ogledala, če je mogoče«
Cez trenotek se pojavi pri vratin usmiljeni brat prijaznega, smehljajočega se obraza. Grofica je namreč rolna na smrt in strežejo ji usmiljeni bratje.
»Izvolite, proeim.«
Ustrežljivo nama razkaže vse prostore v gradu, sobo za sobo Spet imava priliko občudovati bogato, starinsko pohištvoj po stenah vise tudi tu doprsne slike bivših lastnikov in lastnic v staromodnih oblekah. Tudi nekaj opatov stiškega samo stana je videti vmes, kar kaže, da je bil Stari grad nekaj časa celo stiška last. V splošnem pa je Stari grad zelo preprost. Tu ni tistega nakopičenega bo gasiva kot na Hmeliniku. Tu ni tistih težkih zaves in preprog, ki bi delale prostore tako mračne in prenapolnjene, sobe so tu svetle, prostornejše, rekel bi skoraj — bolj sodobne.
Nekaj pa ima Stari grad, s čemer se Hmeljnik ne more ponašati v toliki meri, to je — biblioteka, ki je izredno bogata in pestra. Od starih, debelih, nerodnih latinskih knjig — ki se bavijo v glavnem z medicino, kar kaže, da so se stari grajščaki tu mnogo ukvarjali z zdravilstvom — pa vse do klasikov 19. stol., vee je zastopano. Zanimivo je. da med Francozi ne manjkajo niti idejni utemeljitelji francoske revolucije, ki je vendar strmoglavila lev-
Od Cipra do Zlatega roga
Soparna vročina, kakršne še nismo imeli na vsem potovanju, nas žge in nam onemogoča skoro sleherno delo na krovu To pot tudi tuš nič ne zaleže. šele na večer, ko vročina preneha in pihljajo nad morsko gladino hladni vetrovi, postane na krovu prijetno. Zvečer se vozimo mimo Cynra Pred mestom Paphos, ki se koplje v morju luči, stoji velik svetilnik; vso noč nas je spremljal, šele proti jutru je začela bledeti njegova luč in počasi utonila v daljavi. 2e vozimo proti obali Male Azije, Daleč v daljavi moremo razločiti prve obrise pogorja Taurus. Le še dan vožnje, pa bomo vrgli sidro v Marmarici. prvi turški loki. Zjutraj uravnamo brod v smer proti zalivu. Preidemo svetilnik na rtu in vozimo v tesnem zalivu, obdanem od vseli strani 6 strmimi hribi, poraslimi z bori in drugim drevjem. Čudovito lepo, sinje, mimo morje, čisto jutro, prijeten hlad, skale in drevje, vse to spominja človeka bolj na planinsko jezero, kot na
— ožine«. Vsi narodi, ki so v teku stoletij prebivali ob Črnem morju in Sredozemskem morju, so se bili med seboj za te ožine, ki so državam ob Črnem morju edina pot v velika morja. Ce pa pogledamo globlje v zgodovinsko ozadje vseh večjih bojev za Dardanele v* zadnjih stoletjih, vidimo, da se je glavni boj vršil prav za prav med Anglijo in Rusijo. Anglija je dobro vedela, da pomeni nadvlada Rusije v Dardanelah v prvi vrsti nevarnost za Anglijo in njena trgovska pota v Sredozemlju, obenem pa tudi popolno nemoč malih držav ob Črnem morju Prav v tem je težišče problema Dardanclskih ožin.
Zapustit pa so nam Dardanele svoje ime tudi v leposlovju. Znana je zgodba o grških zaljubljencih Heri in Leandru. V temnih nočeh ie plaval Leander čez Dardanele k svoji ljubi. Sleherni ve-
dalizem Nadalje najdeš tu prastare francoske in nemške slovarje, sem pa tja pa celo kako slovensko
knjigo.
Po ogledu grajskih prostorov naju prijazni frater povabi v sprejemnico, kjer se prične pri čaši ne ravno slabotnega vina in prigrizku, pridno kramljanje.
»Koliko sodite vi, da je star ta grad?«
»Natančno vam ne morem povedati,« odgovarja ustrežljivo gostitelj, »prebrskal sem že vso biblioteko, pa nič takega ne morem najti. Pač pa način gradnje kaže, da bo grad že zelo star. Prvotno je bil zgrajen namreč samo stolp, ostala stavba pa šele pozneje. Tak način gradnje pa je bil v navadi ravno pri prvih, najbolj primitivnih srednjeveških gradovih, ki so se sestojali spočetka le iz enega samega, grobo zidanega stolpa.«
Sonce se je že dodobra nagnilo in treba je misliti na odhoji. Kar težko se ie ločiti od prijaznega Iratra. s katerim smo polcramljali kot kaki stari prijatelji.
Kam pa zdaj? — Na Otoče.
Mahneva jo kar povprek preko polj in v nekaj minutah sva že ob Krki. Obsijan od zahaja jočetja sonca, naju pozdravlja grad Otoče. ki s svojimi stolpi in stolpiči, ležeč na otoku sredi šumeče Krke. učinkuje na človeka kot pristen romantični grad. Zakaj, je razumljivo, zakaj si je najbolj nadarjeni med slovenskimi romantičnimi pripovedniki izbral ravno ta grad za pozorišfe svojega romana (Tavčar: -Otok in Struga«). Pa še na nekaj se spomnim ob tej priliki - na Jakčev pastel •urad Otoče«, ki «ein ga videl razstavljenega menda v Jakopičevem paviljonu. Kako globoko dojeta umetnina je to, živo občutim šele sedaj, ko vidim grad sam pred seboj v zadnjih žarkin zahajajočega sonca in ko se nad zeleno Krko prede že prvi mrak, rahel kot pajčevina.
Toda z Bogom, Otoče! Cesta pred nama je še dolga in šc danes je treba priti v majstu« ali »dolenjski Rim«, kot pravi Levstik. Drago S.
vroče morje. S« nekaj vljug in pred nami se odpre široka, precej velika kotlina in sredi nje Marma rica, vsa obdana z zelenjem vrtov in polj. Vsa pokrajina napravi na človeka prijeten občutek nepokvarjenimi). naravne pristnosti, vse ie daleč od tehničnih naprav in izumetničenosti. kot smo to videli v večino drugih pristaniščih. Trije hidro-avijoni. ki plovejo nedaleč od mesta dajejo pokrajini neko Čudno nasprotje, kakor da ne spadajo sein v ta tihi košček zemlje, ki ga naravno tako-rekoč skriva in vanje pred stehniziranim in zrno-derniziranim svetom
O pomembnosti Dardanel nam priča zgodovina, saj »o Dardanele problem, ki je že dal toliko opravka politikom in diplomatom, kot malokateri drugi mednarodni problem Ni še dolgo od tega, ko se je vršila velika konferenca v Montreuxu. za rešitev Dardanelske in Bosporske morske ožine, ali kakor jih imenujejo na kratko »les detroits
Otok Ciper z molom Loiuacom.
Pogled na Dardanele.
čer mu je ona postavila na okno gradu luč, ki je kazala Leandru smer, v katero naj plava. Neke noči, ko je Leander kot navadno plaval k svoji dragi Herl, je nastal vihar, upihnil luč in Leander je našel smrt v valovih. Pesnik Byron je v navdu šenju za Leandra sam preplaval Dardanele Ob Dardanelah je pokopan trojanski junak Ahil; ne daleč odtod so razvaline Troje. Po bajki jc v Dardanelah pokopan tudi kartaginski junak flanibal.
Na obali zaliva — kmalu v začetku »ožin« — stoji velik spomenik, obdan z zelenimi grobovi: to so poslednji domovi angleških vojakov, ki so izgubili življenje v dardanclskih vojnih operacijah. Na desni dalje kaže razrušene in prevrtane zidove trdnjava Kum-Kale, na levi pa prav tako Sedul-
Vzorec poSilja brezplalno
„RADIOSAN \ Zagreb. Dukllaninova br. 1
Bahr — same posledice svetovne vojne. Trdnjave so stare, gradila sta jih sultana Mohamed it leta 1462 (Sedul-Bahr in Cakan-K.ilessi) in Mohamed četrti (Kum-Kale in Killid Bahr). Pridemo do Ca naka, najožjega dela Dardanelske ožine, kjer je širina manjša kot ena morska milja. V vsem mestu plapolajo državne zastave. V luki je usidrana križarka, v ozadju na hribu pa žare velike rdeče številke 18. llL ki spominjajo Turke in vse one, ki se vozijo skozi Dardanele na nesrečno bitko antantine mornarice, ko je padlo na tisoče vojakov in je šlo II veljkih ladij v dardanelske globine. Levji delež pri tedanjem, zgodovinsko zagonetnem obleganju — kajti tik pred zmago, ki je dejansko že bila dobljena, se je angleško brodovje umaknilo na «olunsko tronto — je nosilo angleiko brodovje z admiralsko ladjo »Queen Llisabeth« in pod poveljstvom admirala de Kobcka ... Mimogrede se spomnimo tudi vojnih križark »Göben« in »Breslau«, ki sla se v začetku vojske, zasledovani od angeških edinic, zatekli v turške vode, kjer sta veliko prifKHtingli, da blokada Dardanel ni uspela. •Göben«, turški »Javuz«, poiioe turške mornarice, je še danes njihew najboljši brod; -Breslau« pa je v januarju leta 1918 zadel v bližini otoka Lenina na tri angleške mine in se potopil.
Naslednji dan vozimo po Mramornem morju. Okrog poldneva zapazimo zopet suho zemljo pred vhodom v Bospor. Preidemo St. Stelano, prijetno letovišče in mesto, znano po istoimenskih mirovnih fiogajanjih. Voda, ki ie v ozkem prelivu čedalje bolj umazana in polna odpadkov, za katerimi se jioganjajo ribe tn galebi, nam daje znak, da Carigrad ali Kemalija ni več daleč. Ze mo remo razpoznati v daljavi vrhove kupol in visokih, vitkih minaretov mošej, ki postajajo vedno večji in jasnejši. Dobro razločimo Sv Sofijo, ki leži najbliže morju; njena kupola se vsa blešči v soncu, da oko ne more delj časa zreti v Ia sijaj. Zadaj za njo se dvigajo v nebo številni minareti Meh-medove džamije, ki je najlepša arabska umetnina. Kot v filmu se vrste pred nami slike mesta in pokrajine; Skulari na azijski obali, stolpi seraila (dvora), palače bank v Galati in Peri, pa zopet velike, v lukah nemirno čakajoče ladje vseh narodnosti — tako. da človek ne ve, kam bi uprl oči, da bi več videl. Zavijemo okrog svetilnika proti Zlatemu rogu in se usidramo v luki poleg bolgarskega brodat »Car Ferdinand«, raz Katerega nam mahajo prijazno v pozdrav. Na bmdu uredimo vse potrebno, nakar oddidemo v mesto. Deri.
O pohorskih ljudeh
Pohorje je svet zase. Pohorci pa prav tako ljudje svoje vrste. Kmetje, kajžarji. -olcarji« in ogljarji, pa labriški delavci in dekleta po mestih
—	povsod so in ostanejo isti. Glej te ponosne hrame, skromne kajže. bohotne travnike in v gozdove vrinjena polja, razvaline »glažut«, žage in mline
—	vse priča o preteklosti, ki tone v pozabo in o sedanjosti, ki je težka a še vedno polna upov na lepšo bodočnost. Sekira pradedov je krčila ta pohorski svet ter ustvarjala. Rodovi so prešli, doživeli so marsikaj, tegob več ko veselja. Oče so orali, kosili in drvarili, sin in še sina sin nadaljujejo delo. Pa so odhajali in še odhajajo Pohorci tudi z doma S težkim srcem, ker so na dom preveč priklenjeni in kar zaljubljeni v svoje gozdove. Pa saj veste, kako je to: pri hiši je kopa otrok in ko dorastejo, si kujejo srečo vsak zase. Gospodarju je hudo, dokler nc potegne črte. Najstarejši ostane domačin, drugi se raztepejo. Potem se udinjajo kol drvarji, hlapci, »llosarji«, dekle, v labrike in rudnike morajo. A kjerkoli, misel jim ostane za vedno priklenjena na domačijo, samevajoče tam nekje sredi pohorskih gozdov.
Trdi in okorni so Pohorci na zunaj, a z mehko dušo in dobro mislijo. Pohorske grče so, zajedeni v svojo zemljo in zaljubljeni v gozdove. Marljivi, trezni, pobožni, gostoljubni in pošteni so Pohorci, pa zopet nekoliko vase zaprti in nezaupljivi. Nič čudnega, saj žive med gozdovi, navezani na delo svojih rok in vedno prisluškujoč govorici stvarstva. Ves dan so ob trdem delu: orjejo, sejejo, žanjejo, drvarijo in žgejo oglje. Po večerih se delo nadaljuje v hiši. In (to že fiovsod poležejo k počitku, se v skrivnostni večerni mir oglasi zategel vrisk vasovalca in nato pesem
Nedelja je tudi Pohorcem dan f>očitka. Ce se le more se napoti v dolino ali pa na daljne vrhove v cerkev. Hiša je ob nedeljah jx>čedena, na mizi je pogrnjen bel prt in na njej velika buča mošta Pridejo sosedje, si natakajo mošt, kade pipe in či-kajo. Govore bolj malo, ko pa jim stopi v glavo pijača, je pogovor živahnejši in nazadnje se oglasi še pesem, Tista značilna pohorska pesem, ki privre iz grl navajenih petja, počasna in zategla. tudi ubranosti ni prave Glavni motivi permi so nabožni, ne manjka pa tudi mehkih ljubavnih in kar krepko šegavih pesmi.
Prej nekoč, ko ni bila tako trda za denar, je tudi pri Pohorcih bila doma baharija, ki si je dala duška na gostijah in sedminah. Pravijo, da je ob takih prilikah teklo vino po mizah, štrukljev,
ßotic in svinjine j»a je bilo. da se je vse šibilo. >b harmoniki, klarinetu in tromjieti se jc tudi plesalo, in taki prazniki so se razvlekli v nekaj dni. — Sedai je drugače Minilo so časi, ko so Pohorci služili po -giažirlah-, sedaj je pa vedno tišja pesem sekir. Da. nekoč je bilo drvsrstvo in ogljarstvo cvetoč posel, in lepe denarce so služili pohorski »olcarji«, le poslušajte: »Sem ok-arja imela sem rajniš« štela, zdaj mlinarja imam pa moko petlam « Danes kot tisoči drugih, tudi Pohorci željno čakajo, da bi dobil v tujini naš les zopet nekda njo veljavotLes je glavni vir dohodkov pohorskih domačij in če ne bo skorajšnje odnomoči, bomo v nekai letih imeli po pohorskih gralmih opuščene žage. ki bodo enako kot razvaline »glažut«, pričale o nekdanjih cvetočih dneh ..
Mistika temnih pohorskih gozdov je rodila nešteto pripovedk in legend. Iiepro&l jmliotski
človek si vsak neobičajen pojav šc danes razlaga po svoje in vpleta v vse neke nadnaravne sile. Znane so |x>horske ljudske pripovedke o povodnem možu v šcntlovrenškem jezeru, o slovenski kalva-riji. limbuškem graščaku, o vozniku, ki je klical mrtve na pomoč, in šc mnogo drugih. Sicer pa ima vsaka pohorska hiša svojo »zgoslovino«, prepleteno z važno vlogo peklenščkov, dobrih žen, svetnikov ter drugih nadzemskih in podzemskih bitij. Iz nekega pripovedovanja, razširjenega po Pohorju, o volku in godcu, ki sta se srečala sredi noči v gozdu in se ie slednji ubranil zverine z igranjem na gosli, je Aškerc napravil znanobalado.
Posebnost preteklih dni Pohorja, jc znani ljudski pesnik Jurij Vodovnik iz Skotnerja, kateremu je življenjepis napisal skomerjanski kaplan Kra-maršič. Vodovnik je živel pred kikimi 8l> leti in je bil znan širom Pohorja. Bil je pravi potujoči ljudski pevec, ki je kar iz rokava stresal razne prigodne in druge, večinoma zbadljive pesmi Za Vodovnika je zvedel tudi naš veliki škof Slomšek, ki pa takrat še ni bil škof, temveč župnik v Vu-zenici. Slomšek je Vodovniku popravljal nekatere pesmi, dal pa mu je tudi novih vzpodbud. Svojim rojakom — Skomerjanom — je Vodovnik posvetil tako-le zbadljivko:
Ko se lant na svet uleže, mu že cokle gor pri veže, ga zažene ovce past — kak bi mogel s'rota rast'? Zatoraj 'majo «Joke noge, široke pleče, debele glave, vsaki skoraj krofast vrat.
* Vodovnikove pesmi so vzete iz Koprivni-kove knjige »Pohorje«.	Drago Bajt.
5 Pohorja: Skrivnostna je jesen vrhov.