«ü

v lažnjivi obleki
Letnik II
Izhaja v mesecu dvakrat, kedar ga je volja. — Velj& celo leto 2 gold.. 40 kr., pol 1< Posamezne številke se dobivajo po 10 kr. v Klerr-oyi bukvarnici na
ta 1 gold. 20 kr. , č vélikem trgu št. 313,

■¡P	
	
Telegrami iz borišča.
(Po dopisnim, kterega je bil „Brencelj*1 nalašč tje poslat.)
Iz Berolina 8. avgusta. — 14. dan t. m. dopoldan strašna bitva ob reki Sari pri Belem gradu. Sedem pruskih grenadirjev je zapodilo 25.000 Francozov, kterih je mrtvihriitf‘ranjenih 200.000. Posebno izvrstni so se ska-zali pruski bahači, kteri so po 30.000 Francozov v minuti vničili. Na naši strani je ranjen le eden, kterega je bila pičila konjska muha.
Iz Pariza 9. avgusta. — 15. dan t. m. strašen boj.
120.000	Prusov je napadlo 4 francoske lovce prav pri za-juterku. Naše švrkovnice, kterih ima vsak prostak po j 3000 v žepu, so razgnale vsa pruska krdela. Sijajna zmaga. Sovražnik ima 150.000 mrtvih in ranjenih, na naši strani pa je bil enemu las prismojen.
Iz Munihovega 10. avgusta. — Danes teden bo velikanska bitva. 10 nemških prostakov prežene in vjame
20.000	Francozov. Sovražni general ubit, mrtvih in ranjenih toliko, kakor listja in trave. Ne vč se, ali se bodo mogli letos vsi prešteti ali ne. Sovražnik se je nazaj pomaknil in po mišjih luknjah poskril.
Iz Meča 11. avgusta. — 15. dan t. m. krvav boj in veličastna zmaga naše armade. 15 lovcev naše barve je zalezlo zedinjeno prusko armado in jo poteptalo, tako da na nekterih krajih še tu pa tam kako bedro iz tal gleda. Topova krogla je sicer odtrgala našemu generalu glavo, k sreči pa je padla prav na vrat druzega telesa, kteremu je bila lastna glava že odtrgana, se je prijela in jela komandirati na drugem telesu. Naši vojaki bo namreč že pripravljeni za tak slučaj, in kedar se komu nesreča pri-: peti, da mu sovražna krogla odtrga glavo, pobere na tleh drugo, si jo nasadi na vrat in se bojuje dalje, ko da bi se ne bilo prav nič zgodilo.
Iz Frankobroda 16. avgusta. — Vojska je pri kraji. Prus in Francoz sta se tako dolgo rovala, da ni ostalo
na borišči druzega, ko pruska čelada in francoska kapa. Snedla sta namreč drug druzega do zadnje košice.
JVB. Ti telegrami imajo tem večo vrednost, ker že poprej po vedó', kaj se bo zgodilo.
Soldaško pismo.
Dragi komarad!
Spet je pršel tist cajt, k mormo anrukat in za gver prjet. Bog sam vé , kaj bo. Men se nič kaj dobrega ne zdi. Saj veš še, koko se nam je lansk let vDalmacji godilo, k’ je naš general Ajeršpeh komej ušesa in nos odnesel. Pa sej Prajzi so belj cbiliziran, koker tist dovji Dalmatinci, menda ne potrebujejo nosov in ušes.
Slišal si, da Prajz fort in fort dobi. Zdaj pa pravjo, da bo treba nam prot njem avsrukat. Komej smo dobili nove gvere, k’ se od zadej ladajo, pa spred šus Ven pride, in en nov reglement in novo sercerengo, pa bomo mogli spet marŠirat. čemu je tega treba? Soldat je po moj ma-jengi zato, da s poganetam al pa s sablo po mest paradira, ne pa da b' se tačas s Prajzam ravfal, kder ni nobeden več toko korajžen. Naj gré pa civlist v feld, kf cel let druzga ne dela, koker polje obdeluje in davke plačuje.	_
Pa sej vsega tega ne bi blo treba. Ni treba, da gremo mi prot Prajzu v gfeht zdaj, k’ je glih začelo pri Soldatih fletno bit, k’ smo toko komot bli in le htèrkrat za špas tarčo streljal al pa per manevrih po paverskih njivah serciral. Jest Ti le eno povem, komarad, poslušaj me dobro:
Ko bi bli koj, k’ se je vojska s Francozam začela, dali Prajzu naše generale , koker smo jih imeli v Dal-macji, kakšenga Ajeršpeh a al kaj tacga, b’ nam ne blo treba sè s Prajzam fehtat; feldceg bi bil v treh dneh fertik. Al pa da b’ saj zdaj Prajz po tistih planih mar-širal , k’ so jih izštudiral naši generali tačas na Pemskem,
Pa ldje nočjo zastopit, za kaj so naši generali dobri,
polej mormo pa crukat. Jest sem na Prajze strašno jezen in tud cel rogoment in pa vofcirji, če ga dobomo, mu bomo že hlače pomerili. Al če bodo pa spet taki plane delali, koker gun let na Pemskem, bo pa gvišen Prajz nas dobil, bo pa že spet kakšna megla, da ne bo videt, ke de je.
Saj boš tud Ti mogel še anrukat, k’ si per landber, zato k’ je zdaj vsak soldat, nobeden ni sfrajan. Keder pridemo v bataljo, Ti bom že spet en par calc pisal, če me ne bo kakšna prajzovska kugla trofla. V vojski bom že spet abanciral, zdaj sem še zmerej vicefrajtar, koker sem Ti zadnič pisal, da nisem več gmajnar.
Zdej te pa grisam in Te prosim za en par calc od* pisat, in ostanem	Tvoj
Johan,
vicefrajtar per cvajt kompanij.
Rešpehtarjova kuharca.
Oh šlište, vojska je! Edo b’ bil nek mislil, da se bo zavolj enga princa taka rebulcija spredla 1 Res nagravžno se laj-štajo. Francoz, k’ je zmi-raj bolj kunšten ket naš Estrajhar, je konštrujiral tako špricovnco, da kar Idi kosi, koker dež ko*, marje. Jest imam tud eno tako špricovnco, k’ nar-dim tolk krofov v mi-nutvi, da mi jih nobeden sprotne sne, pa vendar b’ si jih ne upala trin-dvejst v en minutvi na-špricat. Tiste špricovnce morjo vendar-le drugačne bit, koker od ljubljanskih fajerberov, k’ ogenj per zadnji hiš vstavjo, koker tist, k’ ga zna panat per zadnji hiš. Pa vendar je strašno špasno, da bo se zavolj enga princa zravfal. Ta gospod rešpehtar, k’ sem zdaj per njih, imajo dva princa, V se drvita po mest koker hudournika; če b’ jim bli od teh enga ponudli, b’ se ne bil nobeden zmenil za-nj, ne blo b’ tolk krvi prelite in ne tolk folka fentanga.
Pa koga se bom jest od vojske menila, k’ ravn tolk od nje zastopim, koker naš rešpehtar od slovenščine. „Kuharca, ostan per svoj kuhovenc“, mi bo vsak rekel, inTes je to. Jest ne nosim hlač in tud od flinte nič ne vem in tud šoceljna nimam per Soldatih, koker moja frajndarca Žefa, k’ so ji ga zdaj iz urlaufa nazaj ^poklical. Zefa je zdaj vsa hin, še troštat se ne pusti. „Ce b’ bil Johan belj kumern“, prav, ,,b' blo že še kej gofnenge, da b’ ga kugla ne trefnila; k je pa tako debel, bo šla pa težko ktera kugla mem njega“.
To sem vesela, da sem Johana, k’ je bil preh moj šocelj , Žefi obtretala! Zdaj mi je vendar pregmej, k sem na Najmark, ker stanujmo samo grofi in baroni in k’ imamo portnarja domd. Koga b! ta rekel ,’ če b’ Johan per njem prašal, če je Špela domd! Vestey zdaj tud nisem več Špela, ampak Elšpeta; to je belj nobelj imč, k' so Špele samo per pavrih.’ ■
Ta gospod rešpehtar, k’ jim pravjo ldje lancprese-dent, so zdaj abortnar od Idrge, pa so prov golant gospod, nič ne morem čez nje reč. Jest sem zdaj prav ce-fridna, imam dober Ion,, in sem si kpila klobuk, koker se šika frajlam. En par komisarjov- je Že za mano gledalo, pa mi nista bla dost šikovna, zato pa tud nisem votla anbandlat ž njim. Zdaj nočem dergačenga, koker da ima cilinder, vse drug mi je pre gmej. Johana pa še ne pogledam- več, kder me Breča na gas. Na plač ne
hodim še s klobukam, samo ob nedeljah grem v njem na špencir, da se človk saj nekaj razloč od berktaga, da ni tak, kakor so tiste cifre, k’ ponoč na gas Idi fongajo.
Zdaj se bo kmal začel lontok, naš rešpehtar se že zlo veselč na-nj. Da b’ le tist presnet Slobenerji spet kakšne komedje ne naredli, k’ jim rešpehtar niso nič po volj. Ge b’ se pa tozgodlo, pa že naprej aufkindam; per obzecanem abortnarji nočem bit v dinst. Potlej bom pa šla k „Brenceljnu“, k’ me je že teko prosil v dinst; menda ima še nekaj favlastih plačevalcev, h kterim me misli na eksekucjon poslat. Jest jim bom že glave c’reht zecala, k’ sem za tak kšeft ket nalaš všafana. Ge ne bodo votli drgač plačat, bom pa vzela špricovnco sabo, tisto, k' je za krofe; potlej bo pa druga pela. Ne bom se gnila iz mesta, dokler ne bo zadnji krajcar plačan.
Kaj mislite, da bo „Brencelj“ živel do sodnjega dne in da mu boste še le per zadnji rihti plačali? Jest se „Brenceljna“ zato toko am vzamem, k’ sva perjatla , pa druzga ni nič med nama; Bog obvari, da b’ kdo kaj tacga mislil!
NB. Gospod ferboltar so šli v vojsko in kder pridejo nazaj, se bodo spet per Vas oglasil. Adijo za ta cajt!
Razglas,
s kterim se sklicuje nemčurski deželni zbor.
Mi „Brencelj“, Našega rodii prvi, gospodar prazne mošnje in general renegatov in liberaluhov itd., naznanimo tu, da se Nam je poljubilo, sklicati Naš zvesti nemčurski deželni zbor, kteri je z renegati nabasan in napolnjen, 19. t. m., to je dan poprej, ko se bodo zbrali tudi kranjski, štajarski, avstrijski, tirolski in drugi deželni zbori; Odprli ga bomo Mi sami s slovesnim čenčanjem in sicer važnosti in resnobi stvari spodobno v posebni sobici kazinske gostilnice.
To s tem naznanjamo s pristavkom, da upamo vse renegate, liberaluhe in nemčurje, kteri so ali niso v dru-zih deželnih zborih, krog Sebe zbrane videti.
Dano v glavnem mestu inteligencije 10. grabljana.
„Brencelj“ L,
nemčurski tiran in trinog.
Osebnosti.
Gospod Posanner, c. kr. agitator, je dobil te dni na črnem papirji prav lepo diplomo, po kteri je voljen za Častnega meščana nekega precej neznanega kraja Prinesel mu jo je črn mož. Ta čast j.e doletela znamenitega gospoda vsled njegovega glašovitega izreka; „Rad bi videl papeža na grmadi“.
Gospodu Fladungu, c. k. kočevskemu predstojniku, kteri je na to rekel: „In jaz bi rad grmado pod papežem zažgal“, došlo je od Garibaldi-j a častno pismo, v kterem se mu ponuja stopinja generala v tisti armadi, ki se zbira, da bi Rim napadla. Ponudba bi utegnila gospodu tem bolj vstrezati, ker je le na tem potu mogoče , da bi dobil kedaj priložnost, grmado pod papežem zapaliti. Brez dvoma jo bo sprejel in tako vstregel že davno izrečeni želji. Kočevska mestna banda ga bo bčje spremila do Trsta.
Pogovori.
Jože. Qb bregu reke Rene živijo tedaj tudi renegati. Jaka. Iz česa to sklepaš?
Jože. .Ker ljubljanski Dežolanovci trdijo, da jim >za brate ob Reni srce bije.
* S.
# # # - - ■ ' : *• Tine. Zakaj se neki ljubljanski „Tagblatt“ tako za Pruse poteza ?
Tone. Zato, ker ljubljanski Tagblatovci prusko zmago s pojedino praznujejo.
Tine. Zakaj pa tagblatovci to zmago s pojedino praznujejo?
Tone. Zato , ker se „Tagblatt“ za Pruse poteza.
*
* *
Jaka. Kam se bo neki Kljun v deželnem zboru vsedel?
Tone. Brez dvoma tj e, kjer je sedel lansko leto. Jaka. Mislil, da za peč?
Tone. Ne, ampak sedel bo, kakor vsi nemškutarji, na — ušesih.
*
.,	* # ? #
Jože. Cuje ae, da se Francozom v vojski slabo godi. Tine. Tako je, če Se človek konšt. društvu zameri.
Zastavica.
Kakošnih Lukov je v Ljubljani največ?
•AOspiiatuBpf
Korajžo!
Se boja plamen vnel srdit,
Francoz na nogah, Prus;
Evropski mir je kaljen cl6,
Ves svet že sabljo brus’.
Na tisoče topčv, ljudi Se v boj krvav vsak dan podi. Vprašanje le: Kako za nas' Končal se boj bo ljut?
Al’ pride nam kdej boljši čas,
Al’ bomo clč zasut’?
Kaj neki je počet’ ?
Koga se zdaj prijet’?
■	• v, • - -
Ce zmaga Prus, prevzeten ves, Nemškutarje na konj’,
Že zdaj nemčursk’ ošabnosti Se vpiramo zastonj.
Pod pruskim bičem nočem bit’, ■ Neslanih Šem nikdar častit’.
So pusti vsi, premoŠki zlč, Navajen nisem jih;
Za mene bi nikdar ne b’lo,
K’ gospčdi nisem tih!"
Tedaj ne bodem Prus,
Naj drug si Zž njim poskus !..
j Francoz je jako vljuden rad, Omikan skoz in skoz 4 Veliko let po celem svet 1 Že svoje Šege voz’.
Francoski j ezik če li znaš,:
Veliko v družbi že veljaš.t
Francoz pa vendar jaz ne bom,/1 * Narčda; ne tajim;: .VTM •/ i;// O e tudi sila kole lom’ ,-Se vraga ne bojim. ■
Francoska šega mi'
Od daleč že smrdi.
Ce pa premagal bi nas Lah,
Ki zvit, ko kozji rog,
Bi slabo b’lo za nas zares,
Ne daj mu tega Bog!
Lahón bi nas zatiral zlo ,
Vse njemu v žep globok bi šlo. Kdor kol’ je mile Slave sin,
Ne bo nikdar lahón ;
Ostal bo vedno domačin,
Domač’ poslušal zvon.
Zató Lah nočem bit’,
Naróda ne tajit’.
Ce treba se bo men borit’,
Boril se bom ko vrag Za národ svoj, za tujca ne,
Le národ mi je drag.
Ce klical me bo trombe glas,
Bom vtaknil meč in nož za pas,
Nabil si puško tud od zad,
Me vrag ne bo pregnal;
Ne štraš’ sovražen me napad,
Se braniti bom znal,; ■ 1 Jaz se nikol’ ne vdam Kder zraven nisem sam.
„Brencelj“, korajžen-fant.
Ižgled županom.
V zdaj nih časih, ko je jelo primanjkovati poštenih mož zlasti po kmetih, ko je že toUko takih županov, ki seine zmenijo dosti za gosposko, a tem več za svoje občine,. človeku Izares srce igra, ako čuje o kakem veljaku, kteri se vedno še drži starega kopita, hlinstva in nem-škutarije.
Gospod Obreza, župan na Vrhniki, vam je mož, da malo takih, vreden, da se postavi na javni oder in da ga vsi gledajo ter si ga jemljo v izgled. Ze njegova osebnost je kar strašanska, takega bi si - človek misliL poveljnika bričev ali oskrbnika grajščin, kakoršni so bili o časti, ko je-še grajšČinstvd in tlaka cvetela, ko so se ljudje-še po postavah drli; ■
Izrejen je mož v najčistejšem nemčurskem duhu, navajen kositi s predstojniki in c. kr, komisarji, s kterimi je skoz in skoz gorek‘prijatelj in vinski brat. V tej okolici je doraste! in se celó postaral in njegova koža je tako izvrstno nemčurski vstrojena, da se je ne more -prijeti slovenska kuga.. Tudi je že v deželnem zboru hlače trgal in tlako delal in obžalovati je, da ga je zdajna slovenska večina tako brezozirno iz dvorane.pahnila,, še prej ko je pokazal rogé.
A Vrhnika vé ceniti njegovo župansko modrost in sposobnost in mu toliko upa, da od njega ne tirja občinskega računa, kajti on,ga še menda ni dal, kar je župan. To je lepó 1 Občina vé, da je pošten, tedaj je ena in ista, ako stori račun vsako leto,, ali še le po svoji smrti; tudi mora biti občina vesela, da on blagovoli voditi občinska opravila., Nesramno, bi bilo, tedaj, ako bi.kdo od njega srenjski račun zahteval. Na,, takemu predrznežu, bi gospod Obreza posvetil!
Tedaj, občine in srenje, volite si nemčurske župane in ne bodite tako sitni, da bi- vsako leto račun od njih zahtevali. To je nepotrebno, če je vaš župan nemškutar,
ko gospod Obreza, vse drugo pride od samega sebe in občina je dobro branjena. Glejte, pod vodstvom gospoda Obreze Vrhnika že mnogo let neprenehoma spi, ne zbudi je ne tabor, ne slovenski ropot in tako bo spala, dokler je ne zbudi' angeljska tromba na sodni dan. In vse to dobro tekne nji in gospodu Obrezi, kterega trebuh od dne do'dne kviško kipi.
Liberaluška armada
na potu v Pariz, da seže v veliko politiko in zasuče osodo Evrope.
Silna prošnja.
Bati se je, da bodo na vipavskem taboru zopet vse točke enoglasno sprejete, to je, da se ne bo nihče oglasil, ki bi se ne strinjal s sklepi. Ni treba nam še enkrat povdarjati, da vsak liberalnh in nemškutar tabore pisano gleda, ker dobimo pri vsakem klofuto, ker nas vedno v nos dregajo.
Da se tedaj važnost vipavskega tabora nekoliko potlači, treba nam je skrbeti, da vrinemo v množico vsaj nekaj takih, kteri bi z žvižganjem svojo nezadovoljnost s sklepi tabora naznanili in nasprotno glasovali. Kogar je tedaj volja, prevzeti to za nas jako važno delo, naj se oglasi pri pod-
frisanem odboru. Ce so le trije, štirje, dobro, ker naša ažnjiva mašina naredi iz treh, štirih — 3000 ali 4000. Vse za nemškutarijo 1
Odbor za kljubovanje taborstvu
v hiši vredništva „Tagblatta“.
Skrbno vprašanje.
Ko se je po dogodbah na Ježici in na Janjčah začela sodnijska preiskava, so vsaki dan žandarji koga po mestu na Žabjek gnali, vedno se je čulo kaj iz ječe in „Tag-blatt“ je prav marljivo pobiral drobtinice m skrbel, da se stvar ni pozabila. Po tem načinu izvedelo je ljudstvo in žlahtniki vjetih vsaki dan kaj novega in nikogar ni Bkrbelo, kako se godi hudodelnikom, kajti vedelo se je, da so še živi. Ko je eden po preiskavi umrl, se je to tudi brž naznanilo, da se ljudje niso brez potrebe strašili.
Po dogodbah pri Novi vasi, v Celji in Kočevji pa se nič ne sliši o hudodelnikih. Kar na enkrat je vse potihnilo, ko da bi odrezal. In vendar jih je mnogo v deželi, kteri bi radi vedeli, ali so potepuhi živi ali mrtvi, ali kaj se sploh počenja ž njimi. Se morda revčeki tako trpinčijo, da se ne sme slišati? So mar zaprti že v hudih
ječah? Ali ste jih morda ponoči tihoma. odpeljali v Gradiško? Se celó „Tagblatt“, ki je sicer v enakih stvaréh, kakor se je po pretepu s turnarji pokazalo, dobro izveden, ne vé nič o osodi hudodelnikov in tudi žandarji jih ne. gonijo po ječah in mestih. Zakaj neki tako skrivno' ravnate ž njimi? Ne bojte se, da bi vas kdo grajal, če jih ostro sučete, saj so zaslužili.
„Brencelj“,
skrbni oče liberaliihov.
Telegrama.
Gospod Korel v Blatni vasi.
Ker se bliža sesija deželnega zbora, prosim, pošlji koga v dvorano, kteri naj mi prostor hrani, da mi kdo
stola ne zasede.	;	■ Gene.
*
# %
Gospod Cene na Dunaji.
Sem preskrbel. Poslal sem tudi enega svojih policajev, da Ti bo sedež pogrel.	Korel.
!!!!Lepa hvala!!!!
Lepa Vam hvala, častiti gospodje komisar Ondraček in Pirc, učitelj, trgovec, gostilničar in apotekar v Jel-šanah, da ste' tako možko za-me agitirali, da zopet bodem poslanec v poreškem pašiluku. Vaše agitiranje, žalibog! ni ploda doneslo, vendar pa Vam moram biti hvaležen, priporočujoč se za drugi pot. Za Vaše prevelike zasluge, gospod župan Kastelic v Materijah, na potu je iz Dunaja zlati križ s krono.
Za Kastavce pa sem že naročil čeble pri g. Zeisigu Carlevarisu in križe pri gospodu Zvaniču v Kastvi, na ktere jih bodemo nabijali in razpinjali.
Ostanem pa	Vaš verni prijatelj
K. pl. Clesius,
Safet-Paša in aspirant na Leopoldov red III. razreda, se vd 'brez. takse, ker denarja mi zmiraj primanjkuje.
V najem se jemlje
kaka koliba ali koča, ktera bi bila pripravna za mag ir stratna opravila. Ker je namreč magistrat zgubil pravdo zoper deželni odbor, bo prisiljen, da plača mu naložene stroške, prodati svoj „rotovž“. Ponudbe naj se pošiljajo izključljivo
zastopništvu propadle firme
Suppan & (omp.
Bralcem!
Razpošiljanje „Brenceljna v koledarjev! obleki“, kteri obsega pet p61 (80 strani), se bo začelo v kratkem, in mislim, da ga bo vsak še prej ko pride drugi „Brencelj“, v rokah imel. Le to opomnimo, da se pomazane, raztrgane ali razrezane bukvice ne bodo nazaj jemale. Svesti smo si, da, kdor ga v roke dobi, ga ne bo dal z lepo iz nje. — Konec tekočega leta pride drugi (za 1871. leto) na svitlo.
Prihodnji „Brencelj“ izfrči 26. t. m.