Avgust šenoa: Berač Luka Povest iz vaškega življenja 33 Kočija za kočijo je prihajala pred mestno hišo, ljudje so izstopali, hiteli po stopnicah gor. Ednajst je ura. Rdeči imajo devetdeset, beli sedemdeset glasov. Andrič se je zadrl na svojega pisarja: »Pa kje so? Kje so? Še jih ni! Ali jih še ni?« Pisar je skomignil z rameni, Bradič pa se je po vražje nasmešil. Pol dvanajst je že minulo. Zdaj so tudi že kmetje, ki so spadali pod mesto, oddali svoje glasove, rdeče listke. Plaho so izgovarjali svoja imena, plaho gledali v gospode pri komisiji. Da morajo rdeče listke oddati, to vedo; kdo je na teh listkih in koga volijo, tega ne vedo. Ne znajo ne pisati ne brati. Novo gosposko? Kakšno? Bog si ga vedi! — Samo Jelenjčanov še ni bilo. Kje so? Bog vedi! Župan Janko se je sicer privlekel in je oddal odprt bel listek za staro gosposko češ: »Jaz sem gosposki zmerom pokoren.« »Pa kje so Jelenjčani?« ga je vprašal oni stari gospod pri komisiji. »Ne vem, vaša milost!« je odgovoril Janko in se neumno nasmejal, »zapovedal sem jim, pa še nobenega ne vidim.« Bradič se je škodoželjno nasmehnil, Andrič je samo ustnice stisnil. Rdeči imajo zdaj sto, beli osemdeset glasov. Bradič se je razkoračil. Kadar koli je šel kak rdeč volilec mimo njega, mu je prijazno pokimal: »Živio! Naši smo!« Ko je Galovič prišel gledat, kako stvar stoji, je mahnil Bradič z glavo fn roko češ: »Bene, amice! Ha, ha, ha! Rdečih sto, belih osemdeset! Sva že na dobrem. Jutri bova midva v tej hiši vladala.« Zdaj je volitev zastala, ko da je nastal mir pred viharjem. Nikogar ni bilo več. Tudi Jelenjčanov še ni bilo. Zdaj pa — glej jih! Pripeljali so se. Na klobukih so jim rdeči listki. Na prvem vozu sedi Mikica in drži zastavo. Obstali so, iz krčme so pribiteli rdeči, pred njimi Galovič: »Živeli Jelenjčani! Živeli Jelenjčani!« Janko se je izgubil, Mikica pa je veselo skočil z voza. »No,« ga je vprašal Galovič, »koliko si jih pripeljal ?« »Trideset. Ne več in ne manj.« »Ali je vse dobro?« »Dobro! Zvonili bodo nekomu za pogreb!« >Naprej!« je zagrmel Galovič. »Živeli Jelenjčani!« »Živio gospod Galovič!« so odvrnili Jelenjčani in šli za svojim kortešem. Mikica se je ustavil pri vratih. Tu ga je iznenada nekdo zagrabil. Pisar se je ozrl, opazil je Luko in se stresel. »Mikica!« je šepnil berač in niti pogledal ni pisarja, »ali je vse dobro? Ali so vsi za novo gosposko?« »Vsi,« je šepnil pisar in se izvil beraču, »vsi so naši. Luka, kje si bil?« »Molči! Ne sprašuj!« Rdeči so imeli sto, beli osem in devetdeset glasov. >Umaknite se!« se je napihoval Galovič. »Naši dobri Jelenjčaii gredo volit. Umaknite se, prosim!« Galovič je začel z rokami razgrinjati ljudi, da so mogli Jelenjčani naprej. Jelenjčani so začeli glasovati. Rdeč listek za rdečim je padel, trideset rdečih listkov je padlo v skrinjico. In zazvonilo je poldne — volitve so bile opravljene. »Servus, domine collpga! Zdaj smo vas zapečatili!« je zaklical Bradič Andriču, ki je molče gledal v papir pred seboj. Luki se je razvedrilo lice. Doslej jo stal pri vratih in je strmel nepremično v skrinjico. Z-i«j je bilo tri sto goldinarjev njegovih. Kje pa je Mikica? Kar brez sledu je izginil. »Preštejmo glasove!« je rekel oni stari gospod pri mizi in odprl skrinjico. »Gospod Galovič! Gospod Bradič! Prosim, glejte, če se prav šteje.« »Bene, bene!« se je nasmehnil Bradič. »Toliko, da bo po zakonu. Saj vemo itak že, kako stojimo. Sto trideset je naših, osem in devetdeset je vaših. Zmaga je naša!« Začeli so šteti listek za listkom, devali so bele na en kup, rdeče na drugega. »Prosim, prosim! Berite imena! Saj niso vsi rdeči listki enaki.« »Ka-a-aj?« je rekel Bradič in si nataknil naočnike. Pogledal je enega od rdečih listkov in prebledel. »To ni mogoče!« je pristavil Galovič razjarjeno, Andrič pa je mirno gledal v papir. »Pa je,« je odgovoril predsednik. Šteli so in sešteli. Sto glasov je bilo za novo, sto osem in dvajset za staro gosposko, ker so bila na tridesetih rdečih listkih natiskana imena stare gosposke. Jelenjčani so vendarle za staro gosposko glasovali. »Sluga sem,« se je priklonil Galovič, ki je kar trepetal od jeze, v Jelenjčane pa je siknil: »Lumpi!« »To — to ni mogoče!« je jecal Bradič in gledal kakor neumen v komisijo. »Protestirali bomo.« »Da, da, domine collega,« se je nasmejal Andrič, »slabo ste agitirali. Senatorstvo vam je šlo po vodi.« Bradič ga je ošvignil z ostrim pogledom, vtaknil je naočnike v žep in se preril skozi množico na ulico. Jelenjčanom je grede še šepnil: »Biki!« Iznenada se je iztisnil iz gneče Janko, dejal je na ves glas, da ga je komisija lahko čula: »Hvala Bogu! Zopet imamo staro gosposko. Kaj nam je treba nove!« Pred mestno hišo so ljudje veselo vzklikali, rdeči so se razgubili in preklinjali kmete, krčmarji so nehali nositi guljaž in vino, edino Mikica je v kotu neke krčme srkal za Andričeve denarje svojo čašico. Luka je še zdaj stal pred vrati mestne hiše nem kakor mravlja, trd kakor kamen, bled kakor stena. Izdal ga je Mikica, izdali so ga kmetje, prepadlo mu je tri sto goldinarjev. Jezno si je grizel ustnice. Ko bi dobil Mikico v pesti, zdrobil bi ga. Prijel se je za srce. Ha! Še ni vse izgubljeno. Oni denarji, katere mu je izplačal Radinič, oni denarji so še njegovi, to je več ko tri sto goldinarjev! To mu mora pomagati! Z odločnim korakom se je odpravil v Jelenje. Najbolj so se čudili Jelenjčani. Najprej so jim novi gospodje plačali vino in šli so glasovat za novo gospodo, saj listki so bili rdeči. Zdaj so izvoljeni stari gospodje pa plačujejo ti Jelenjčanom vino, češ da so zmagali po njihovi zaslugi. Tega niso razumeli, toda pili so novo vino za staro gospodo, pozabili pa staro vino, za novo gospodo. Vse to je razumel Mikica, smejal se je in pil in pri sebi govoril: »Ej, Luka! Tvoje niti so se pretrgale. Čakaj, lump! Pokazal ti bom, kaj veljam in ali je prav, da si me zagnal na smetišče! Izbil sem ti tri sto goldinarjev pa ti jih še bom, če bo vragu prav.« Luka je prišel v Jelenje. Bilo je poldne. Danes je bil po človeško oblečen, kakor pravi kmet: belo srajco je imel, bele hlače, nov klobuk, nove opanke, telovnik, suknjič, vse čisto novo. »Kaj je to?« so se čudili kmetje. Še obrit je bil. »Kak čudež je to?« Luka se ni ozrl na nikogar, gledal je predse v zemljo. Šel je hitro, kakor da ga kdo podi. Zavil je na stezo in prišel do Martinove ograje. Pogledal je, vztrepetal. Pod slivami je obešala Mara perilo in si veselo pela. Luka je motril dekle, stala je s hrbtom proti njemu obrnjena. Glavico je nagibala na levo, telo je zibala sem in tja. Zdaj se je dvignila na prste, zdaj je zamahala z belimi polnimi lakti, po hrbtu pa sta ji padali dve črni kiti. Luka je stal nem in plah. Ni mogel prestopiti. Nekaj ga je gnalo naprej, nekaj ga je zadrževalo. Ali bo ali ne bo hotela ? Zdaj še sme upati, dokler ne ve njene volje, ali potem, potem — če ne bi hotela, bi moral umreti. Morda pa le, morda? Dekle spoštuje očeta, oče je v stiski, denarja mu je treba, Luka pa ima denar, iina ga dovolj, a Mara še nima ženina. Oh, ko bi hotela, ko bi hotela! Morda bo le! Zdaj je prestopil. Zazeblo ga je, pogrelo ga je. Priplazil se je k ograji. Obstal je in dekle začel spet gledati. Gledal jo je kakor kako svetnico, gledal jo je z milim, skoraj solznim pogledom. »Mara!« je dihnil. Dekle ni čulo. »Mara!« je zaklical s trepetajočim glasom. Dekle je obrnilo glavo. »Kdo je? — Vi ste, Luka? Kaj bi radi?« »Le eno besedo bi rad povedal.« »Lahko tudi dve. Kaj je dobrega?« »Da stopim na ono stran?« »Zakaj? Ali mi z one strani ne morete povedati?« »Ne morem.« »Potem kar stopite semka]"!« Luka je skočil čez ograjo. Prvi hip ni vedel, kaj naj reče. Potem je segel v nedra po listnico in jo položil v travo pred dekle češ: »Na, vzemi!« »Kaj je to?« »Denarji, polno denarja, vses, fcar imam."« »čemu mi bo vaš denar?« »Vzemi, prosim te. Tvojemu očetu je potreben. Ziisina mu je poginila, žetev; zgorela, nesrečen je.« »Zakaj mi dajete vi denar? Zakaj dajete vse, kar imate ?« »Kako ti naj rečem!« je dejal Luka, se tresel in si šel z dlanjo čez čelo. »Ali me hočeš poslušati?« »Hočem. Govorite!« »Jaz sem nesrečen človek, to veš, berač sem — toda ne, ne, nisem zares berač. Ne vem za očeta, ne vem si za mater, padel sem tako v svet. Nisem lep, toda vidiš, zdaj sem čist, obrit, bel kakor tudi drugi kmetje in imam več kakor oni. Vidiš, mene je srce bolelo, da so drugi pošteni, jaz pa ne. Zakaj ne bi bil tudi jaz, mar sem jaz pes, mar sem jaz zver? Zakaj ne bi imel tudi jaz svojega doma?« »Pa ko imate denar, bi si ga bili mogli že zdavnaj napraviti.« »Da, da, mogel bi bil, pa to ni tako. Tavam po tem svetu kakor slepec, kakor da me je udarila roka božja.« »Pa kaj meni to pripovedujete ? Kaj hočete od mene, Luka?« »TebeJ« je iztisnil Luka in se skreil. Dekle se je umaknilo za korak. »Mene? Mene?« je spregovorila. »Ali imate norce, Luka?« PCDalJe sledl)