List 16. Dobrovojen opomin starišem zavolj človeških koz ali osepinc. Po več krajih so se letos prikazale koze ali ose-pince; tu in tam so celo tako hude, da so nekteri ljudje pomerli za njimi. In zakaj se gode se dan današnji take nesreče? Zato ker je še dosti taeih nespametnih in brezvestnih starišev, ki ne dajo svojim otrokom koz staviti. Da to pred 50 leti nekteri stariši tako neumni brli misliti, da po stavljenih kozah kerst ne velja in da matere zapišejo zlodju svoje otroke, se ne smemo čuditi. Nekdaj je vsak rokomavžar lahko sleparil ljudi, — al da dan današnji, ko se je ljudstvo vse bolj spametovalo, še vsi ne spoznajo velike dobrote cepljenih koz, to je čudo Prepričati ljudi, da koze staviti je potreba in da staviti jih ni nevarno ali škodljivo za zdravje, smo spisalj te verstice. Človeške koze so p tuj a bolezen, ktera je bila iz jutro vili dežel posebno ob križarskih vojskah v 10. in 11. stoletju v naš del sveta prenesena in je odtistihmal se v d o m a čila pri nas. Jutrova dežela je sploh mati mnogih hu lih in gnjusnih bolezin. Pred 800 leti tedaj Earopejci niso vedili nič od koz, kakor tudi od francozov ne, tedaj tudi noben človek pri nas ni ve-dil od tega kaj, da naj se stavijo. Navadno vsake 4 leta se je vlekla strašna kuga po Europi in za kozami je umerlo jezero in jezero ljudi; kar jih je ostalo, so imeli spraskane in marogaste obraze, da je bilo gerdo viditi, so oslepeli, kruljevi postali itd. Previdnost božja je hotla, da angležkemu zdravniku Edvardu Jenner-u se je leta 1797 naključilo, da v nedolžnih kravjih kozah je najdel pomoček zoper grozovite človeške koze. Komur so se kravje koze stavile, je bil večidel zavarovan hudih človeških koz in smertni kosi je bila vzeta desetina ljudstva, ki je poprej po-merla za to strašno kugo. Tako je postala krava velika dobrotnica človeška, in dohtarju Jenner-u gre čast in hvala, da je rešil že veliko milionov ljudi gotove smerti in ohranil lepši narod človeštvu« Otrokom cepljene kravje koze so dajale po tem materijo, s ktero se dajo zdaj otrokom in odrašenim ravno tako dobro in varno cepiti koze, kakor s kravjimi. Po ti dobrotljivi znajdbi se je pozneje znajdla velika dobrota tudi za ovce. Tudi ovce imajo svoje lastne strašno hude koze, da jih je poginilo na milione. Začeli so v ovčarijah tudi mladim ovcam koze staviti— in lejte! kuga se je prestregla ž njimi. Kakor otrokom stavijo sedaj povsod tudi ovcam vsako leto koze v veličin ovčarijah/ Vsega tega nekdaj ni treba bilo, dokler koz ni bilo v naših deželah; dandanašnji pa je koze staviti potreba in velika velika dobrota. (Konec sledi.} — 62 — — 66 — Dobrovoljen opomin starišem zavolj človeških koz ali osepinc. (Konec.) Ce so stavljene koze tolikšna dobrota za narod človeški, kako pa je to, da že dolgo ni vsakdo prepričan tega? Ni težak odgovor na ta ugovor. 1. Nekteri pravijo: „saj tudi našim starim očetom niso stavili koz, črna tedaj nam?" Kaj tacega le govore tisti, kterim je svet opažen s steno, ktera jim brani pogled v stare čase nazaj; taki ne vejo, kar smo že natanko dokazali, da nekdaj pri nas ni bilo koz, da ta strašna kuga se je iz jutrovih dežel pritepla k nam in vdomačila po tem pri nas, in še le ko je pomorila veliko milionov ljudi, je zoper to kugo dr. Jenner iznajdel pomoček, ki obstoji v cepljenju nedolžnih kravjih koz, ktere se stavijo same kakoršne 60, ali pa iz cepljenk otročjih. 2. Nekteri celo blodijo, da prave koze so zato dobre, da se truplo po njih i zč i s ti. Kratkovidna pamet, ki tako govori! Potemtakem bi si mogli tudi želeti, da nas vse gerde bolezni in kuge napadajo, da se bomo izčistili po njih! Naši stari očetje so bili nek veliko močnejši in zdraviši kot mi, in vendar se niso čistili po kozah, ker še koz poznali niso. Zakaj se bomo mi dajali čistiti po taki gerdi ptuji bolezni, ktere se lahko obvarovamo, da se nas ne loti, nas v jamo ne spravi ali saj ne ogerdobi?! 3. „Saj ne pomagajo vselej — pravijo drugi — ker skušnje kažejo, da tudi take, kterim so koze stavljene bile, napadajo vendarle prave kužne koze". Tega ne moremo in nočemo tajiti. Res je, da se kaj tacega včasih primeri. Al to je redko. Ce ta primerek podira zaupanje na stavljene koze, niso one tega krive, ampak njih prenapeti zagovorniki, ki so nekdaj preveč obetali, ko so rekli, da gotovo vsak je obvarovan kužnih koz, kteri stavljene ima. To ni res, — resnica je le, da skor vsak je po njih obvarovan kužnih koz, in če ga tudi ta kuga napade, po stavljenih kozah pride tako ob moč, da jih večidel vsak potem prav lahko prestoji, in kakor cepljeno sadno drevo ne rodi več lesnik, tako«tudi s kozami cepljeno truplo ne več divjih, pravih koz. 4. Da se pa to, da stavljene koze ne varjejo človeka, primerja večkrat, kakor bi se imelo primeriti, po pravem cepljenju koz, so matere same krive,ktere, ko so komaj z otrokom zdravniku herbet pokazale ali kadar se cepljenke prikažejo, izpraskajo v neumni svo-joglavnosti muzolce, in tako vničijo stavljeno seme, da ne more dozoriti in truplo navdati s tisto močjo, ki naredi, da se ga kužne koze prijeti ne morejo. 5. Tudi vsako truplo ni vsaki čas pripravno sprejeti stavljenih koz, kakor tudi ni vsaka zemlja vsaki čas pripravna, da bi kalilo vsejano seme v nji; primeri se tedaj tudi pri kozah, da so scer cepljene bile, pa se niso prijele, ali če so se prijele, vendar niso prav kalile. Zato je postava dana, da čez 3 dni matere imajo otroke zdravniku ogledati dati, da vidi: ali so se cepljenke prav prijele ali ne. Ce pa nečimer n e matere ne dajo zdravniku otroka več vidi ti, kdo je kriv, ako ob kozavi kugi njih otroci zbole? Al so koze po tem te nesreče krive? Nikdar ne, le nemarnost materna. 6. Nekteri pravijo: »lepo reč smo dobili po stavljenih kozah: bezgavk (skrofeljnov), grint in več druzih bolezin ni bilo kdaj, dan današnji pa je toliko čmernih otrok. To vse so nam prinesle stavljene koze". Kak ste vendar kratke pameti, ki tako modrujete! Res, res je, da je dan današnji več bolnih in čmernih otrok. Pa .zakaj? Zato: ker je več otrok na svetu. Nekdaj, ko ljudje niso vedili za to pomoč, ktero danes imamo v cepljenju dobrih koz, so pograbile kozave kuge strašno veliko otrok, in naj raji so napadale bolj bolehne; — zdaj vsi ti ostanejo pri življenju; al je tedaj čuda, da je dan današnji več čmernih otrok, bezgavk« grint itd.?! Kdor ima več otrok, ima tudi večkrat bolezen v hiši; kdor ima veliko živine, ima tudi večkrat ktero bolno, kakor tisti, ki ima le 2 ali 3 repe. Kdor tedaj le enmalo rajtati zna, bo lahko to zrajtal na perste! Treba pa je vselej, da zdravnik jemlje cep od popolnoma zdravih otrok, da se s čepom ne zmeša druga bolezin. 7. Ena pa je gotova. Pravijo: vsak človek se spremeni v 7 letih, to je, vsaka živa stvar se predela po več letih (čeravno ne v 7 letih), ker življenje je po ker v i vedno prenarejanje trupla; vsak trenutek se loči po nevidljivih potih na vsaki pičici trupla kaj , in se nadomestuje z drugo novo robo. To vsak ve, da vse to, kar povžijemo, ne gre od nas, dokler smo zdravi« ampak večina povžitega se predeluje v kri, iz kervi v meso, kožo, kite, kosti itd. Ker se tedaj take velike premembe neprenehoma na skrivnih potih v nas gode, se ni čuditi, da tudi tista stvar, ki je v nas prišla po stavljenih kozah in nas je več let varovala kužnih koz, se medtem nekoliko spremeni, oslabi, in da tedaj po preteku 10 ali 12 let, kakor skušnje uče, nismo več tako gotovo obvarovani kozave kuge. In kaj izvira iz tega? Nič druzega, kakor to: da je potreba ali saj dobro, da po preteku 10 let ponavljamo cepljenje koz, kar se v zdravniškem jeziku pravi revakcinirati, in je posebno takrat potrebno, kadar razsajajo prave hude koze v deželi. — „Po tem takem ne bo konca ne kraja tega cepljenja'* — mi zna kdo reči. Ne, prijatel, le v mladosti je to treba, ker koze, če tudi napadajo včasih odrašene ljudi, so vendar le mladim ljudem navadna bolezin. Lepo prosimo, da bi rodoljubi razširili ta nauk, kar nar bolj morejo med ljudstvo, ki potrebuje podučenja v svoj lastni prid.