VEST
10-2005
Možnosti za uspešno poslovanje v Bavšici je veliko, le znati jih moramo izkoristiti
& Slavica Tovšak
Beseda o planinstvu, varstvu narave in problemih, ki jih prinaša sedanja planinska organiziranost, je tekla z Bojanom Rotovnikom, aktivnim članom PD Šoštanj in nosilcem številnih funkcij v organih PZS. Bil je soustanovitelj in prvi načelnik mladinskega odseka v PD Šoštanj, predsednik društva in pobudnik izdaje društvenega časopisa Planinski popotnik. Kot aktivni tekmovalec in vodja je sodeloval pri številnih planinskih orientacijskih tekmovanjih, kot planinski vodnik kategorij A, B, D in G pa pri ustanovitvi vodniškega odseka. Od lani je inštruktor planinske vzgoje in vaditelj orientacije s predavateljsko licenco, med drugim pa je bil tudi vodja gradbenega odbora za postavitev Planinskega učnega središča Bavšica. Zaradi dobrega poznavanja razmer v slovenskem planinstvu in svojstvenega pogleda na razvoj planinstva včeraj, danes in jutri je bil razgovor z njim pravi »planinski užitek«.
Sredi julija ste se vrnili iz Planinskega učnega središča Bavšica, kjer ste kot inštruktor planinske vzgoje sodelovali pri usposabljanju bodočih vodnikov PZS. Bavšica je tisto učno-vzgojno središče, o katerem se veliko razpravlja v vseh organih PZS. Bili ste aktivno prisotni pri nastajanju objekta, zato me zanimata vaša ocena pomena Bav-šice in odgovor na vprašanje, ali ne bi kazalo objekta ponuditi široki planinski populaciji.
Planinsko učno središče Bavšica, ki nadaljuje tradicijo vzgojno-izobraževalnega centra Bavšica, postavljenega leta 1980, je nastalo pred šestimi leti kot objekt zaprtega tipa in takšno naj tudi ostane. Njegov upravljavec je sicer Mladinska komisija, vendar se premalo zavedamo, da je to v bistvu objekt PZS. Vsekakor se
strinjam, da je bil v preteklih letih premalo izkoriščen oz. zaseden. Akcije Mladinske in Vodniške komisije so premalo, da bi pokrile vse stroške, ki nastanejo z objektom. Proste termine bi lahko s pridom zapolnile tudi druge komisije PZS, npr. Komisija za alpinizem, za pota ali za varstvo gorske narave. Znotraj planinske organizacije bi prostore v Bavšici lahko uporabljali tudi meddruštveni odbori ali planinska društva; lahko bi jih npr. ponudili fakultetam ali osnovnim in srednjim šolam (programom preživetja v naravi, taborom). Možnosti za rentabilno in uspešno poslovanje v Bavšici je veliko, le bolje bi morali tržiti znotraj in zunaj PZS. Letos je bil za gospodarja Bavšice imenovan Tomaž Mikeln, ki je pedagog, zato pričakujemo določene spremembe in predvsem večji obisk šolskih organizacij. Objekt je funkcionalno zgrajen tako, da bi odprtost za široko javnost bi-
S
43
W"T 10-2005
stveno motila učni proces. Za pohodnike imamo v bližini, v Lepeni in v Možnici, dovolj planinskih objektov, ki lahko ponudijo prenočišče in prehrano. Čar Bavšice za usposabljanje pa je ravno v tem, da bodoči vodniki slabše poznajo okoliške vrhove in imajo tako pri izvajanju programa vsi enake možnosti. Malo pa je ljudi, ki bi jih preživeti dnevi v čudoviti alpski dolini Bav-šici pustili ravnodušne - večina njenih obiskovalcev do nje goji prav posebno ljubezen in spoštovanje!
Iz katerih delov Slovenije so letos prišli bodoči vodniki PZS in kakšna je bila njihova starostna struktura?
Letošnjega poletnega usposabljanja se je v drugi izmeni udeležilo 18 bodočih vodnikov iz sedmih meddruštvenih odborov. Tudi starostna struktura je bila pestra, od 18 do 52 let, kar pa ni vplivalo na dobro vzdušje in kvalitetno izvajanje programa. Pri slednjem je sodelovalo pet inštruktorjev. Manjše probleme smo imeli z vremenom, a to je v Bavšici tako ali tako stalnica.
Kakšne so vaše izkušnje z izvajanjem programa za vodnike PZS? Ali je bila pravilna odločitev, da mladinskih vodnikov ne izobražujemo posebej?
Program izobraževanja mladinskih vodnikov in vodnikov PZS je bil v bistvu enoten, le da so bile nekatere teme pri mladinskih vodnikih nekoliko bolj poudarjene, npr. delo z mladimi, družabnost, taborjenje. Zdi se mi prav, da smo te vsebine poenotili in da PZS izobražuje svoje vodnike po enotnih programih usposabljanja. Vodniki morajo obvladati vodenje vseh starostnih skupin in celostno delovati. Hkrati pa je škoda, da smo popolnoma ukinili program za mladinske vodnike, ki ga poznajo mnoge tuje planinske zveze in ki bi tudi nam lahko pomagal, da bi se še več mladih pridružilo planinski organizaciji.
Katere so teme, ki so za bodoče vodnike najtrši oreh? Ali bi bilo potrebno popraviti sistem usposabljanja vodnikov PZS?
Učni program usposabljanja se spreminja občasno in po potrebi. Po vsakem opravljenem
tečaju lahko udeleženci preko anonimnih anket podajo pripombe in predloge, ki jih tudi upoštevamo, če so umestni. Inštruktorji planinske vzgoje redno spremljamo razvoj na vseh področjih vodništva in na občasnih usklajevanjih vnašamo v programe usposabljanj določene novosti oz. nove doktrine. Tako smo tudi v minulem letu vnesli v programe določene vsebinske spremembe, ko smo morali programe ponovno verificirati pri Strokovnem svetu za šport Vlade RS in pri Gorniški komisiji UIAA. Lahko ocenim, da se kvaliteta in znanje tečajnikov v zadnjih letih izboljšujeta. Za bodoče vodnike so najtežji predmeti, ki jih tečajniki iz preteklih planinskih izkušenj še ne poznajo oz. gre za tipično vodniške teme, kot so psihologija vodenja, moralna in pravna odgovornost ter načrtovanje, izvedba in analiza akcij. Nekatere seminarske naloge, ki jih morajo pripraviti kandidati, so zelo dobre.
Ali menite, da je Vodniška komisija »v burnem in razgretem ozračju« sprejemanja svojega pravilnika dosegla načrtovane cilje?
V Vodniški komisiji delujem od njene ustanovitve in mislim, da smo v treh letih postorili kar nekaj. Vzpostavili smo organizacijsko strukturo, pripravili in sprejeli smo prenovljeni pravilnik o vodnikih PZS in o njihovi organiziranosti, sprejeli pravilnik o njihovih priznanjih, dopolnili častni kodeks slovenskih planincev z etičnimi kriteriji za vodnike, prenovili programe usposabljanja, kjer se je rodila tudi ideja o učbeniku Planinska šola, uredili smo lastno spletno stran, izvedli mnoga usposabljanja in si izborili vodniški kotiček v Obvestilih PZS. Odzivi pri vodnikih so v glavnem pozitivni, čeprav je tu in tam še vedno prisotna nostalgija po starih časih. Zato menim, da smo zastavljene cilje celo presegli, saj več časa namenjamo realizaciji projektov kot pa pretirani razpravi!
Kakšne vzporednice bi lahko potegnili med izobraževanjem slovenskih vodnikov PZS in vodnikov drugih alpskih dežel?
Leta 1999 smo sistem usposabljanja vodnikov PZS uskladili s smernicami UIAA, kar pomeni, da lahko vodniki, ki so si pridobili kategorijo A, B in D, dobijo tudi naziv »mountain wal-
44
# 10-2005
king leader UIAA« oz. po naše vodnik za poho-dništvo. S tem smo postali primerljivi z drugimi evropskimi planinskimi zvezami, ki so nam najbližje po vsebini dela. Letos poteka potrjevanje naših programov usposabljanja za vodnike turnega smučanja UIAA. Vendar obstajajo tudi razlike, saj si je pri nas mogoče pridobiti devet različnih kategorij vodenja, medtem ko v UIAA poznajo le štiri. Naš sistem pozna postopno pridobivanje ustreznih vodniških kategorij. Mislim pa, da lahko glede na specifiko slovenskih razmer ohranimo večje število kategorij vodenja, kot jih priporoča UIAA. Toda za razliko od drugih evropskih planinskih zvez imamo zelo razvejano delo z mladimi oz. delo mladih, kar je tudi naša posebnost. Neskromno lahko zatrdim, da smo v samem vrhu evropskih planinskih zvez, kar se tiče dela mladih v planinski organizaciji. Zato potrebujemo tudi več vodnikov PZS za vodenje po lahkih kopnih poteh oz. s kategorijo A, saj ravno ti v veliki meri delajo z otroki in mladino. Pravi fenomen je delo s cicibani, saj ga v organizirani obliki ne poznajo nikjer drugje. V sosednjih alpskih deželah bolj poudarjajo družinsko gorništvo. Nesporno je, da bi se tudi tujci lahko kaj naučili pri nas, in zato nam ni potrebno vsega kopirati od drugih!
Letos je luč sveta zagledal dolgo pričakovani učbenik Planinska šola, kjer ste sodelovali kot glavni urednik in soavtor poglavja o orientaciji. Knjiga je bila v planinski javnosti ocenjena kot odličen pripomoček za vodnike in planinsko šolo. Ali ste zadovoljni z njeno promocijo in kakšni so bili morebitni odzivi na sam uredniški odbor?
Prijetno sem presenečen nad odzivom javnosti, saj takšnega odmeva nisem pričakoval. Učbenik je bil predstavljen v mnogih medijih in vsi odzivi so pozitivni. Knjiga je bila težko pričakovana, saj je prejšnja izdaja izšla že leta 1983, in ker se je medtem na področju planinstva veliko spremenilo, je sčasoma postajala vedno manj uporabna, kljub temu da je uporaba Planinske šole izredno razširjena. Učbenik je izšel le v 1500 izvodih, saj po dveh letih pričakujemo ponatis. Medtem pa uredniški odbor in planinska založba zbirata pripombe in predloge bralcev oz. uporabnikov, ki jih bomo z veseljem
upoštevali pri naslednji izdaji. Pri projektu je sodelovalo 19 avtorjev, zato je bilo operativno in vsebinsko usklajevanje težavno. Isti uredniški odbor pripravlja tudi novo planinsko edicijo, Vodniški učbenik, ki pomeni nadgradnjo Planinske šole. Predvidevamo, da ga bomo lahko prelistali že ob koncu tega leta. Oba projekta sta smiselno povezana, čeprav je slednji še zahtevnejši in terja sodelovanje kar 35 avtorjev.
Mnogi imajo občutek, da ni vertikalne povezave med mladinskimi odseki v društvih, odbori pri meddruštvenih odborih in Mladinsko komisijo PZS. Ali se strinjate?
Ne strinjam se. Ponekod so te povezave odlične, drugod primanjkuje predvsem primernih kadrov. To je problem zlasti pri nekaterih pokrajinskih odborih, ki ne najdejo primernih in zavzetih mladih ljudi. Številne analize, ki so bile tudi javno objavljene v Obvestilih PZS, so pokazale, da so bili najuspešnejši tisti mladinski odseki, kjer so sprejeli način dela, kot ga je leta 1998 zastavil Pravilnik Mladinske komisije PZS s kar nekaj celo revolucionarnimi novostmi. Zelo pomembna je tudi zahteva, da se novo planinsko društvo lahko včlani v PZS pod pogojem,
da ima tudi mladinski odsek. da ima tudi mladinski odsek.
Vaša posebna ljubezen je Smrekovec. Opa- Q* zno je vaše prizadevanje za njegovo ohranitev. Kakšna je bodočnost tega pogorja?
Smrekovec je hišna gora nas Šoštanjčanov in zato gojimo še posebno ljubezen do tega ugasle-
45
W"T 10-2005
ga vulkana. Žal pa sedanji način življenja in moderna tehnika skoraj vsakomur dopuščata, da si ga lasti samo za svoje užitke. Tukaj mislim predvsem na voznike motornih koles, štirikolesni-kov in motornih sani. Ravno zaradi njih smo v okviru PD Šoštanj leta 2003 pričeli z aktivnostmi za ohranitev Smrekovca, predvsem na preventivni ravni. Gibanje je v dobrem letu preraslo planinsko društvo, saj je na lokalni ravni pridobilo močno podporo sorodno mislečih (lovcev, gozdarjev, domačinov ...). Zato smo ustanovili tudi Naravovarstveno zvezo Smrekovec, ki sedaj vodi vse aktivnosti na tem področju. Moram pa dodati, da nas pri naših prizadevanjih PZS žal ne podpira, saj že več kot leto dni čakamo, da bomo lahko to problematiko predstavili na kateri od sej Savinjskega meddruštvenega odbora in da se bo tudi vodstvo PZS konkretno lotilo njenega reševanja. Zato pa naša prizadevanja toliko bolj cenijo na lokalnem nivoju, kjer smo zelo odmevni. Poleg tega so projekt pozitivno ocenili tudi Ministrstvo za okolje in prostor ter nizozemska vlada, kjer so nam odobrili sredstva za financiranje projekta. Vse, ki jih zanima problematika ohranitve Smrekovca oz. gorske narave, vabim, da obiščejo vsebinsko zelo bogato spletno stran www.smrekovec.net.
Videni ste bili med tistimi, ki so predčasno zapustili lansko skupščino PZS. Kakšna je vaša vizija uspešne skupščine, pri kateri bi delegati konstruktivno vztrajali do konca?
Skupščine, ki trajajo več kot šest ur, ne morejo biti niti uspešne niti kvalitetne. Nisem je zapustil namerno, ampak so k temu botrovali osebni razlogi (prijateljeva poroka). Skupščina bi morala biti primerno kratka, dobro pripravljena in še bolje vodena. Razprave ne bi smele zaiti v nekonstruktivne zaključke brez trdne podlage. Skupščine zadnjih let so žal še daleč od tega, da bi lahko uspešno reševale vse preveč nakopičenih problemov. Eden izmed takšnih je ^^ članarina, ki je jabolko spora že več let, a to pro-^ blematiko vodstvo PZS na takšen ali drugačen način pometa pod preprogo in se ne loti priprave celostne rešitve.
Prihodnje leto bo volilna skupščina orga-^ nov PZS in novega predsednika. Kakšne
kvalitete bi po vaši oceni moral imeti novoizvoljeni predsednik naše krovne organizacije?
Funkcija predsednika naj ne bi bila profesionalna, celotno vodstvo pa bi bilo zelo dobro pomladiti. Novi predsednik bi moral biti osebnost širokih nazorov, komunikativen in pripravljen sprejemati kompromise. Vodenje PZS bi morali modernizirati in spremeniti način dela. Manj govorjenja in več realizacije. Bodočnost vidim v bolj produktivnem delu organov PZS in v večjem obsegu projektnega dela, ki mora temeljiti na predhodnih analizah. Vsekakor pa zveza potrebuje močnega generalnega sekretarja z velikimi pooblastili, ki bo operativno vodil delovanje celotne PZS in bo desna roka predsednika.
Imate kakšne predloge za delo uredniškega odbora PV?
Uredniškemu odboru čestitam za uspešno delo, saj je dosegel, da je Planinski vestnik resnično revija slovenskih planincev. V Vestniku si želim manj poročanja iz tekočega dela PZS, saj imamo za to Obvestila PZS. Predlagam pa rubriko, ki bi bralce obveščala o zanimivih in novih planinskih spletnih straneh, saj postaja svetovni splet največja baza podatkov tudi za nas planince. O
46