Poštnina plačana v gotovini. IZHAJA VSAK TOREK, ČETRTEK IN SOBOTO. Cena posamezni številki Din P50. % TRGOVSKI MST Časopis za trgovino, industrijo In oL Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani v Simon Gregorčičevi ulici. Naročnina za ozemlje SHS: letno 180 D, za ^ / O, za četrt leta — Dopisi se ne vračajo. — Št. pri čekovnem zavodu v Ljubljani 11.953. 45 D, mesečno 15 D; za inozemstvo: 210 D. — Pio y<<6/. “ v Ljubljani. ,» t.................... ■ , — —.■■■■■■——. ■■■■■■ — ■■■■■■■.. LETO VII. Telefon št. 552. LJUBLJANA, dne 11. septembra 1924. Telefon št. 552. *RV. 108. . .J.. .. ....... m.i l- •' n-r--I. Ml—>T»I| nini urni-ri m numKiiin n...——m—————- ■ — - - , ..mmtm -- -- Trgovinska pogodba z Italijo po izjavi italijanskega ministra za narodno gospodarstvo. Dr. Vladimir Perhavec: Industrijska kriza. Kakor vse svetovno gospodarstvo, tako se nahaja tudi industrija v težki krizi. Inflacija je prenehala in z njo tudi čas, ko se je blago za vsako ceno prodalo. Moderna tehnika je kmalu poravnala vojno škodo in tako stojimo na eni strani radi izostale inflacije pred velikim pomanjkanjem kapitala, na drugi pa pred nadprodukcijo in takozvano inflacijo blaga. Vrhu tega je že večina držav uvedla zlato valuto, kar situacijo še bolj poostruje. Industrija je prisiljena, da zniža svojim produktom cene in jih daje po lastni ceni na trg. So to pojavi, ki ne zadevajo samo jugoslovenske industrije, ampak tudi Bvetovni trg. Konsum je v državi sami reduciran na minimum, enostavno iz razloga, ker ogromna večina prebivalstva ni absolutno v stanu radi previsokih cen zadovoljiti svojim potrebam tako, kakor bi si želela. Pomisliti je treba, da producira industrija v masah in je njena produkcija namenjena najširšim slojem. Industrija omogoča nizke cene, ker le na ta način zadošča svoji nalogi. Oglejmo si situacijo industrije takoj po vojni. Radi splošnega pomanjkanja blaga in inflacije se je plačevala vsaka cena, posledice so bile do 100% dividende in nenavadno visoki kurz delnic. Dobički niso pa bili dejanski, ampak fiktivni in le začasni, bolje bi bilo, da bi jih industrija uporabila za rezervo, kar bi olajšalo prehod v normalno dobo. S prenehanjem inflacije je zmanjkalo likvidnega denarja, kar je imelo za posledico veliko potrebo po kreditu, tako, da je nastopila po denarni kreditna inflacija. Naravna posledica kreditne inflacije je bila izredno visoka obrestna mera, ki ima zopet za posledico velike produkcijske stroške. S tem je naravno v veliki meri ogrožena konkurenčna zmožnost industrije same. Gornje razmere so privedle industrijo v skoraj popolno odvisnost kreditnih ustanov. Na ta način so imobilizirani veliki kapitali, kar sedanjo krizo še bolj poostruje. V industriji sami razločujemo lahko dvoje vrst podjetij. V prvo vrsto spadajo ona, ki so odvisna od finančno jakih zavodov in se jim ni treba bati za nadaljnji obstoj, v drugo vrsto pa podjetja, ki so slabo fundirana in je njih obstoj jako ogrožen. Tako stoji mlada jugoslovanska industrija pred usodnimi problemi, katerih rešitev je za njo življenskega pomena. Situacija je še toliko težavnejša, ker je šele v stadiju razvoja in se ima boriti s hudo inozemsko konkurenco. Preden se pa govori o merah, ki bi bile v stanu ščititi industrijo hujših posledic, mora se staviti vprašanje o življenski in konkurenčni zmožnosti jugoslovanske industrije. Odgovor se glasi brezdvomno pozitivno. Država sama ima vse predpogoje za uspešen industrijalni razvoj. Bogata ležišča najraznovrstnejših rud, vseh vrst surovin, premog, velike vodne moči, ugodno lego ob morju in je država z eno besedo, kar se tiče surovin in drugih stvari popolnoma neodvisna od inozemstva. Manjkajo sicer še kvalificirane sile, vendar se ta nedosta-tek lahko primeroma v kratkem času odpravi. . Vlada sicer veliko pomanjkanje Italijanski minister za narodno gospodarstvo, senator C. Nava, je glede trgovinske pogodbe, sklenjene med Jugoslavijo in Italijo, podal te dni sledečo izjavo: Pogodba, podpisana v Beogradu dne 14. julija t. 1., in razne posebne konvencije, so rezultat dolgih in tru-dapolnih pogajanj, ki so se začela, lahko rečemo, že drugi dan po rapalski pogodbi, glasom katere se je, kakor znano, poverilo sistemiziranje raznih vprašanj gospodarskega značaja posebni komisiji, obstoječi iz strokovnjakov obeh držav. Pogajanja, ki so se začela v Beogradu spomladi 1923, so stopila v odločilno fazo komaj februarja t. 1., ko se je po rimski pogodbi rešilo vprašanje glede Reke. Ta faza je trajala približno 6 mesecev in je bilo treba premostiti mnogo težkih ovir, preden se je izvršil ves program, ki smo si ga določili, z izjemo vprašanj, ki so se dala na dnevni red prihodnje konference v Benetkah. Carinska tarifa. Predvsem je omeniti — je nadaljeval minister —, da je bila podpisana trgovinska in pomorska pogodba, ki vsebuje tudi konvencijo za ureditev obmejnega prometa. Bistveni del trgovinske pogodbe tvorijo carine, katere nalaga vsaka izmed držav na uvoz blaga iz druge države. Ker obdrži Jugoslavija še vedno sistem izvoznih carin na več lastnih proizvodov in ker pridobiva iz te izvozne carine znatne dohodke, se je v pogodbi tudi določila mera izvoznih carin za jugoslovanske izdelke, ki interesirajo Italijo. Tudi se je sklenila pogodba o naseljevanju in konzularna pogodba, glasom katerih dovoljuje vsaka izmed držav pogodbenic pripadnikom druge države pravico naseljevanja v lastnem teritoriju, pravico izvrševanja industrije, trgovine in obrti. Vprašanje naselitve je bilo eno najvažnejših tekom dolgih pogajanj, k sreči se je rešilo v obojestransko zadovoljnost. Poleg teh dveh konvencij izredne važnosti so se sklenile štiri konvencije glede železniškega prometa, šest specijelnih konvencij pretežno juri-dičnega značaja, od katerih se tičejo nekatere v veliki meri tudi gospodarskih odnošajev med obema državama. Nadalje se je sklenila konvencija glede poštnega prometa, konvencija glede brzojavne in telefonske službe in slednjič veterinarska konvencija. kapitala, vendar pa bo v doglednem času, ko se bo dvignil dinar, tudi v tem oziru bolje. Manjka tudi še kal-kulacijska baza, toda z uvedbo zlate veljave, ki mora slediti prej ali slej, bo tudi to vprašanje stavljeno z dnevnega reda. Da se kriza ublaži, je predvsem potrebno, da se industriji zasigura cenen kredit. Sedanje kreditne kondicije, ki znašajo do 30%, so za industrijo neznos-ljive, ker ovirajo amortizacijo, kapitala in onemogočujejo znižanje cen, ki je potrebno, da se ustvari večja konkurenčna zmožnost. Drugi korak bi bil primerno zvišan carinski nadavek na tuje blago. Mora se pa takoj pripomniti, da bi slednja mera ostala absolutno brez učinka, če bi dala povod prekomernemu viša- Prerlnosti pogodbe. Glavna prednost pogodbe obstoja po mojem mnenju — je nadaljeval minister Nava — v tem, da se je sklenila neomejeno klavzula največje ugodnosti, katero sta si obe državi recipročno koncedirali. Nadalje sta se obe državi zavezali, da ne bosta uvedli nobene uvozne, izvozne in tranzitne prepovedi, z izjemo redkih primerov, predvidjenih v predvojnih trgovinskih pogodbah. Edino izjemo tega principa tvori navadno vino, katerega izvoz je podvržen omejitvam. Kar se tiče tarif, obdrži Jugoslavija še staro tarifo. Tarifa iz leta 1921 ima dve koloni carin, maksimalne in minimalne postavke, ki se dovoljujejo državam z največjo ugodnostjo, med katere spada tudi Italija. Ker pa ni ta tarifa odgovarjala gospodarskim zahtevam, je Jugoslavija izdelala novo splošno carinsko tarifo, ki je služila za bazo pri pogajanjih. Vsekakor se bomo smeli posluževati dosedanjih minimalnih postavk, dokler ne stopi v veljavo nova tarifa. Po razglasitvi nove tarife stopijo istočasno v veljavo pogodbene carinske postavke, določene v pogodbi za italijanski uvoz v Jugoslavijo, in to tudi prej, nego bo ratificirana italijansko-jugoslovanska trgovinska pogodba. Favorizirani predmeti. Glede predmetov, ki uživajo glasom pogodbe posebno prednost — je nadaljeval minister Nava —, se je v enaki meri upoštevalo kmetijske kakor industrijske proizvode. Glede kmetijskih pridelkov se je doseglo popolno prostost uvoza limon in znižanje carine na Din 5.— v zlatu za kvintal za oranže, medtem ko predvideva nova splošna carinska tarifa za uvoz južnega sadja sploh carino v iznosu 20 Din v zlatu za 100 kg. Znatne olajšave se je doseglo za riž, svežo in posušeno povrtnino, sveže sadje,^ mandeljne, maslinovo olje, para-dižno konzervo, sir in dr. Dosegla s.e je *u