GOSPODAR
LETO 1943-XXI
TTTIIIffllllll IIMMIIMLUI
7. APRILA
POLJE IN TRAVNIK
Ker so bile letos vremenske razmere ugodne, smo v sušcu že posejali oves, korenje in deloma tudi jari ječmen. Takoj v začetku malega travna pa posejmo še mešanico ovsa z grahorico, katera daje tečno zeleno krmo in tudi dobro seno. Ta krmilna rastlina naj se zlasti upošteva v onih gospodarstvih, kjer imajo nepovoljne razmere za pridelovanje detelje. Če pa detelje v onih zemljiščih, kjer smo posejali oves in ječmen, dobro uspevajo, tedaj je posejati v te posevke še deteljno seme, ko te setve 4—6 cm visoko ozelenijo. V ovsi-šču deteljno seme pobranemo, v ječmeni-šču ga pa povaljamo.	t
Ob lepem suhem vremenu pobranajmo z lahkimi branami vse jesenske strni zaradi obraščanja, ohranitve vlage in zatiranja plevela. Po snežni plesnobi pognita žita po-gnojimo z amonijevim sulfatom in če bi se dobil apneni soliter, je boljše še z istim, tako da bi se posevki hitro opomogli.
S setvijo detelje počakajmo, ko bodo žita dovolj gosta; šele potem jo posejemo in še enkrat prebranamo. Dva do trikrat brananje strni dela čudeže pri preredčenih posevkih. Tudi oves se priporoča dvakrat na lahko prebranati. Skrbimo za vzgojo raznih semenskih rastlin.
Prišel je čas za saditev krompirja. Krompir je posaditi v nekaterih krajih že v začetku aprila, v drugih krajih pozneje, kakor pač to dopuščajo vremenske razmere. Krompir sadimo v jarke ali pa po brazdi. Vrsta naj bo od vrste 50—60 cm narazen, v vrstah pa naj bodo razdalje 40—50 centimetrov, kar se ravna po debelosti semenskih gomoljev. Krompir naj pride v težki zemlji 5—6 cm, v srednje težki zemlji 7—8 cm in v peščeni zemlji 10 cm globoko v zemljo. Za saditev uporabljamo le zdrav krompir. Krompir z njiv, ki so bile napadene po paležu (peronospori)t krompir z njiv, kjer se je listje zavijalo, kodralo ali venelo, ni sposoben za seme, ker vsebuje bolezenske kali in kot bolan organizem ne more roditi zadovoljivega pridelka. Pri odbiranju krompirja za seme je prerezati več gomoljev in če se na prerezu vidi pod kožo črnikast kolobar, je to znamenje, da je gomolj bolan ter je s tem opravičen 6um, da
je večji del te zaloge okužen po bolezenskih klicah. Taka zaloga in zaloga, ki odganja tanke, drobne klice, ni za seme. Priskrbeti si je zdravo semensko blago od sosedov aH pa iz krajev z ostrejšim podnebjem, kjer se te bolezni do sedaj še niso pojavile.
Pozimi pripravljeno in odbrano koruzno seme posejemo v drugi polovici malega travna, kakor hitro ni več pričakovati močnih spomladanskih slan, ker so izkušnje pokazale, da zgodnje setve dajejo več pridelka od poznih. Vrsta od vrste naj bo oddaljena 60 cm, rastline v vrstah pa 30 do 50 cm. Razdalja se ravna po tem, ali se-jemo drobno ali pa debelozrnato koruzo. Zrna naj pridejo 5 cm globoko v zemljo, debelejša v lahki zemlji še globokeje, vendar pa moramo gledati na to, da koruza enakomerno ozeleni. Koruza se priporoča saditi na jeseni globoko preoranih njivah, na katere navozimo spomladi gnoj in ga le plitvo podorjemo. Za lažje zemlje in v suhih predelih pa je še bolje, da koruzi že jeseni pognojimo in da spomladi nič ne orjemo, temveč samo branamo, da na ta način preprečimo preveliko izhlapevanje zimske vlage, ki jo koruza za svojo rast, zlasti v prvih tednih, tako neobhodno potrebuje.
V začetku malega travna, ko se zrak in zemlja dovolj segrejeta, posejemo jari lan, ki uspeva najbolje na jeseni globoko preoranih deteljiščih in travnikih. Dober predsadež za lan so tudi okopavine: krompir,^ fižol in koruza. Pri obdelovanju zemljišč za lan je polagati pažnjo na to, da so njive čiste in brez plevela. Semena na ha se potrebuje 100—110 kg za pridelovanje Ianenega semena in 150—180 kg za pridelovanje semena in slame. Najboljša je sred-, nja pot, ker rabimo pridelek semena in slame za rentabilnost te rastline v naših razmerah.
Izven lanu, krompirja in koruze pa moramo v malem travnu posaditi še fižol, sončnico, sojo in druge stročnicie, ki jih imamo v poševnem načrtu za to gospodarsko leto.
Na travnikih smo letos lahko vsa spomladanska dela v redu opravili, ker je
01010100000004010102014848232302020200000053485353235353535348232353534848232353480200000100010000012323532323232323
bil marec tako lep. Na suhih travnikih začnemo lahko pasti že, ko je trava ped visoka. To ji ne škoduje, ker se poteptana in objedena še gostje obraste. Samo pre-
dolgo ,ne smemo pasti, ker se mora trava po paši še obrasti. Na takih travnikih je sicer košnja nekoliko poznejša, je pa zato obilnejša in boljša.
MMg vinograd
Stanje vinogradov je letos povoljno, trsje je dobro prezimilo. V vinogradih, kjer jeseni ali pozimi nismo izvršili zimske kopi, bomo sedaj spomladi po rezi zemljo globoko okopali. To delo moramo čimprej dovršiti. Obenem tudi vinograd zakoličimo, slabo kolje zamenjamo z novim; kjer imamo na trsu šparon, pa namestimo še kol, na katerega' bomo šparon privezali. Tam pa, kjer smo globoko zimsko kop dovršili jeseni ali tekom zime, bomo lahko vsa spomladanska dela končali prej, prvo letno kop, ki jo kopljemo že plitvo, bomo opravili meseca aprila ali v maju, kakor hitro opazimo, da se je zemlja zaskorjila aH je pognal plevel. Dobro je, da to kop dovršimo prej, preden trta poganja, ali pa počakamo z njo, da so mladice fe malo odgnale, da brstečih oči ne odlomimo. Pred to kopjo dovršimo v vinogradu vsa druga pomladanska dela: popravimo in zamenjamo kolje, privežemo trsje in šparone, Le če se bojimo pozebe, posebno v nižinah, bomo z rezjo šparonov rajši počakali in jih vezali, ko se nam mraza ni več bati.
Sedaj je tudi še čas, da namažemo ali poškropimo obrezano trsje s 25% žvepleno-apneno brozgo ali s 3% rastopino solbara in s tem zatretno pršico, ki povzroča ko-dravost trsja. To bo tem bolj potrebno, ako smo imeli lani to bolezen v vinogradu.
V mesecu aprilu bomo pripravili vse za poznejše zatiranje peronospore in oidija. Pregledali bomo škropilnice in žvepklnike, nabavili apno in se preskrbeli z žveplom in modro galico.
V	mesecu aprilu bomo končno posadili trsje v novih vinogradih. Pri saditvi trsja pazimo, posebno letos, da se nam korenine ne izsušijo. Dobro je. ako cepljenke pred saditvijo namočimo v zmes ilovice, krav-jeka in vode. Zemljo izboljšamo z dodatkom komposta. Ako uporabljamo hlevski gnoj, ga ne smemo dati h trsu, temvež šele na zemljo, ki trs obdaja. Žlahtni poganjek odrežemo na eno oko in ga pokrijemo s peskom ali drobno peščeno zemljo. Tudi skrbimo, da se nam zemlja, s katero smo poganjek pokrili, ne zaskorji. Zemljišče med trsi je dobro po saditvi prekopati. Ker smo pri saditvi zemljo stlačili, jo na ta način spet zrahljamo.
Ako smo v starejših vinogradih morali prazna mesta podsajati, zaznamujemo vsa mesta, kjer so nove sadike posajene, tako da pobelimo z apnom kol. Na ta način bomo pozneje te vrste lahko našli in jih oskrbovali tako, kakor one v novih nasadih.
Klet
V	kleti bo treba pretočiti drugič vsa vina, kjer se je usedel kalež na dno soda. Preden se prične v kleti dvigati toplina, moramo ločiti kalež od vina, ker bi se drugače vino skalilo Nadalje skrbimo, da se nam v kleti ne dvigne toplina. Zaradi tega zračimo klet le ob hladnih jutrih, drugače pa skrbimo, da so vrata in okna stalno zaprta. Vina, ki so še precej sladka, bo pa najbolje spraviti čimprej v promet. Čim se dvigne toplina, nam bodo namreč ta vina pričela ponovno kipeti.
FRI ČEBELICAH
debele
se letos zaradi hladnih vetrov kljub lepemu vremenu niso prehitro razvijale, tako da smo lahko veseli, ker ni bilo ob zgodnji zalegi marsikateri družini zmanjkalo hrane in bi bila padla. Marsikje so družine zaradi zaloge v veliki stiski. Nekaj bo od-legel sladkor za krmljenje, ki je k sreči v zadnjem hipu prispel, vendar se nanj ne moremo preveč zanašati, ker ga je malo. Prišlo ga bo komaj slab kilogram na družino. Zato priporočamo čebelarjem, naj z vso skrbnostjo pregledujejo svoj« čebelne
družine zaradi hrane. Kdor si drugače ne more pomagati, naj družine s pičlo zalogo združuje: bolje je ohraniti eno družino, ki bo močna, kot zgubiti obe. Čebelarjem tudi priporočamo, naj si med seboj pomagajo, kolikor le morejo. Kdor ima kaj hojevca v zalogi, naj ga posodi ali po krščanski ceni proda tovarišu, ki je v stiski. Gre za to, da rešimo naše čebelarstvo pred nesrečo.
Kdor še ni izvršil spomladanskega pregleda, naj ne odlaša. Ne gre samo za hrano, ampak tudi za druge važne reči. Glavna skrb je matica, katere kakovost spoznamo najbolje po zalegi. Lepo strjena za-
lega — čeprav Je nI velikio — kaže na dobro matico, razmetana pa na slabo. Pre-pričajmo se, kakšne so matice in slabe bre«pogojno izločimo. Vesten čebelar ima v čebelarskem zapisniku črno na belem, kako stare so matice v posameznih panjih. Nad dve leti starih ne kaže preveč ohranjevati, če bi bilo pametno dve družini združiti.
Pregledati je treba satovje v zimskem gnezdu. Letos so družine lepo prezimile in je strah zastran griže razpršila izredno kratka zima. Mogoče je pa, da so v kakem panju splesnili skrajni sati, ki jih je treba
zamenjati z zdravimi. Skrbimo zlasti tudi za nadomestno satovje, da ga nam ne napade oiolj. V sedanjih časih je vsak sat dragocen; škoda, ki bi jo povzročil molj, bi bila zato dvakrat bolj občutna.
Ne odstranjujmo še odej iz panjev. Panji ostanejo zapaženi prav gotovo še ves april, po potrebi pa še tudi kak dan majnika. V tem času je vreme še močno spremenljivo in bi mraz lahko prizadejal zalegi veliko škodo. Topla odeja pa pomaga vzdrževati v panjih enakomerno toploto, ki je za normalen razvitek družine eden najvažnejših pogojev.
SŠT ŽIVINOREJA
uuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiin
Pred prehodom iz suhega krmljenja na pašo in zeleno krmo, skrbimo, da bo živina dovolj utrjena. Oslabljena živina naj bo vsaj čista, gladke kože in dlake. Snaga v hlevih in pri živini je pol zdravja. Nastilja smo si lahko dovolj nabrali, saj je bilo vreme za to ugodno. Pičle zaloge suhe krme izkoristimo skrajno varčno, da bomo izhajali do zelene krme. Prehod iz suhe krme na zeleno naj bo počasen, trajajoč kakih 14 dni. Na pašo spuščajmo živino v začetku samo nekaj ur, ko smo jo predhodno nekoliko s suho krmo nakrmili; pozneje pa
čas paše podaljšujemo, istočasno živino suho krmo polagoma utrgujemo, dokler ji je popolnoma ne ukinemo.
Ograjo tekališč in pašnikov popravimo in hleve pobelimo.
Tudi svinje lahko spuščamo ven in na pašo. Mlake okoli svinjakov niso primeren prostor za tekališča svinj. Tudi za mlade pujske pri materah je gibanje na prostem in na soncu zelo koristno.
Izplača se rediti plemenske svinje in jih voditi, ker pujskov primanjkuje in so zelo dragi.
O bučah m bučnem ol/s*
Inž. P. Simonič.
V (^našnjih časih so maščobe zaradi njih velike redilne vrednosti in zaradi njih občutnega pomanjkanja gotovo najdragocenejše človeško hranivo. Kmečko prebivalstvo je v tem pogledu nekoliko na boljšem, k°r pridela mleko in deloma t ud, svinjsko mast. pač pa v naši pokrajini tudi kmečko prebivalstvo zelo pogreša dobrega jedilnega olja. Znano pa je, da je olje izmed vseh vrst maščob najlaže prebavljivo in zato za marsikoga, ki nima zdravega želodca, edina ma ščoba, ki jo sme uživati. Za ljudi, ki bolehajo na vnetju žolčnega mehurja, je olje naravnost zdravilno im preprečuje tudi tvorbo žolč nih kamnov. Z oljem se ne beli samo solata, ampak ga lahko rabimo tudi za pripravo raznovrstnih drugih jedil ter nadomestimo tako znaten del živalskih maščob z rastlinskimi, ako jih imamo kaj več na razpolago Izmed oljnatih rastlin, ki uspevajo pri nas. ee pridobiva najboljše jedilno olje iz sončnic in buč. Obe rastlini sla v Sloveniji znani in
deloma že preizkušeni. Nekaj sont&k so sejali lani za poskus na Ljubljanskem barju Ta prvi poskus se je dobro obnesel, pridelki so bili zadovoljivi in pričakovati je, da ee bodo v bodoče kmetovalci v Ljubljanski pokrajini še bolj poprijeli te tako rekoč nove rastline.
Buče so našim kmetom povsod znane, vendar jih v Ljubljanski pokrajini sade le zaradi dobre in sočne krme, ki jo pokladajo prašičem in molznim kravam. Na Štajerskem pa izdelujejo že od nekdaj iz buč tudi olje. in sicer v nekaterih domačih oljarnah v oko lici Maribora. To oije iz domačih oljarn ve činoma ni rafinirano (očiščeno) in ima zato svojsko barvo in vonj, ki nekaterim ne ugaja Če pa je bučno olje očiščeno, kar bi prav za prav moralo biti, pa ugaja tudi najbolj za grizenemu >Kranjcu< bolj kakor vsako namizno olje. Zato je posebno v današnjih časih velika škoda, da kmetski posestniki ne pridelujejo več buč in da eerne tako rekoč do-
polnoma brez haska pokrmijo živini, kajti zrnje, ki ga poje živina v tej zanjo razmeroma malenkostni množini, ne izda niti zda-leka toliiko, kakor če bi napravili iz njega olje in bi dobili zraven še oljne tropine, ki s 6vojim visokim odstotkom belajkovin zelo ugodno vplivajo na molznost krav. Ako stisnemo iz bučnic olje, ohranimo za živino vse beljakovine, ki 60 najvažnejše redilne snovi za molzno in za mlado živino, maščobe, ki so važne samo za pitanje, a v ta namen mnogo predrage in jih prav lahko nadomestimo s cenejšimi škrobnatimi krmili (krompir, ječmen, koruza), pa ohranimo za ljudsko prehrano. Pokladanje celih buč s pečkami vred je torej popolnoma neracionalno in bi se naj zalo umaknilo mnogo racionalnejši uporabi buč, ki obstoji v tem, da k buč, ki jih pokladamo, vzamemo seme, ga posušimo, shranimo in ko ga dosti zberemo, oddamo oljarni v predelavo oziroma v zameno za olje.
Pri nas krmijo z bučami le dobre tri mesece ali okroglo sto dni, ker 6i ne vzamejo truda, da bi spravljali buče v prostor, ki je varen pred mrazom. Ako pokladamo torej buče samo sto dni in ako računamo na glavo odrasle goveje živine 12 kg buč na dan, porabimo za odraslo govedo skupno 1200 kg ali 12 q buč. Prašiče krmimo dnevno do 5 kg, v sto dneh torej 500 kg ali 5 q. Kmetsko posestvo, ki redi n. pr. 8 goved in 4 prašiče, bi lahko torej porabilo okroglo 110 q buč, t. j. pridelek, ki ga dosežemo v čistem nasadu na površini ene petine hektara, med koruzo pa na površini pol hektara. Ker imajo buče okroglo 2% 6emena, bi dobili od te množine (110 q buč) po prednjem računu kakih 220 kg bučnic s 25% maščobe in bi tako pridelali 55 kg olja, to je torej mnogo več, kakor porabi ena kmetška družina celo leto. Buče pa lahko pokladamo do začetka spomladi, t. j. še sto dni, ako jih spravimo v zaveten prostor, ker ne smrzuje. Lahko jih n. pr. zadelamo v steljo v šupi ali med seno oziroma otavo na podu, ali pa jih vložimo v podsip-nieo, ki more biti nekoliko širša in višja kakor za peso. Seveda jih lahko shranimo tudi v kleti, ako nam tu ne manjka prostora. Klet pa ne sme biti pretopla in znašaj v njej temperatura vsaj izpod 8° C. Tako bi potem pridelali še enkrat toliko olja.
Buče zahtevajo močno zagnojeno, rahlo in globoko zemljo. Uspevajo tudi na bolj peščeni zemlji, če ni preplitva in ima dosti humusa. Lega bodi zračna in odprta.
Ker sadimo buče navadno med koruzo in ob robu njiv, se ravna obdelovanje zemlje po dotičnem sadežu, ki je pa v tem primeru tudi okopavina in ima podobne zahteve. Najbolje je, če je bila zemlja jeseni globoko preorana; v tem 6lučaju zadostuje, če jo spomladi dobro zrahljamo s kultivatorjem in z brano. Jeseni tudi že podorjemo hlevski gnoj. Ako pa tega jeseni nismo storili, storimo to spomladi čimprej. Prav dobra je tudi gnojnica, ki jo lahko razvažamo ves čas do 6etve.
Vendar moramo gledali, da ne bo v zemlji
preveč dušika v primeri z drugimi hranilnimi snovmi, ker je potem meso buč slabše in rajši gnijejo. To velja še posebno za naš primer. Ako hočemo pridelati dosti semena, moramo skrbeti, da bodo imele buče poleg dušika tudi dosti kalija, zlasti pa fosforja. Poleg hlevskega gnoja bomo dali na 1 ha — bodisi, da jih 6ejemo med koruzo ali same zase — kakih 100 kg amonijevega sulfata, 250 kg superfosfata ali pa 500 kg kostne moke in 150 kg kalijeve soli. Ako pa smo za-orali hlevski gnoj in polivali še z gnojnico, dodatek amonijevega 6uifata ni potreben. Sicer se pa rezultati poskusov z umetnimi gnojili ne glasijo vsi enako. Zato bo zaenkrat še najbolj varno, če bučam krepko pogno-jimo z dobrim, dosti uležanim hlevskim gnojem.
Ako sadimo buče med koruzo, napravimo najbolje, če jih posadimo v vrste, da ne ovirajo okopavanja, in 6icer v vsako šesto ali sedmo vrsto, tako da so vrste buč oddaljene po tri do štiri metre. V vrstah pa jih posadimo približno na štiri metre narazen. V vsako jamico potaknemo po tri zrna v trikot po šest centimetrov narazen. Ko rastline nekoliko odrastejo, pustimo najmočnejšo, ostali dve pa odstranimo. Nekateri pa sadijo buče tudi same zase, in sicer v jamice, ki so med 6eboj oddaljene na obe 6trani po dva metra. V te jame, široke do pol metra in globoke kakih 20 cm, damo najprej hlevskega gnoja, ki mora biti dobro uležan. Gnoj pokrijemo z dobro zemljo; še bolje pa je, če damo najprej nekaj komposta. Na vrhu kupčka, ki nastane na ta način, napravimo plitvo glo-belico, vanjo pa vtaknemo pet do šest bučnih zrn v enaki razdalji med seboj. Zemljo bolje izkoristimo, ako nasadimo v čistem nasadu buč visoki fižol. Za buče so najboljši pred-sadeži: krompir, fižol, zelje, detelja.
Seme naj ne pride globlje, oziroma naj ne bo pokrito z debelejšo plastjo zemlje kakor šest centimetrov.
Buče dvakrat okopljemo in nato še osu-jemo. Dobro napravimo, če jih zalivamo z gnojnico, ki ji dodamo superfosfata. Za to delo izberimo, če mogoče, deževno vreme. Da napravijo rastline več plodov, odrežemo glavno vrežo nad petim listom. Tako se močneje razvijejo stranski poganjki, ki nastavijo več cvetja in več plodov.
Gotovo je, da pridejo tako na najcenejši način, tako rekoč brez stroškov do olja prvovrstne kakovosti; razen tega pa lahko ostalo olje dobro vnovčimo. Ako imamo dosti olja, lahko uživamo tudi večje množine surove zelenjave (solate, fižola v stročju, paradižnikov, zeljnate solate), kar je posebno važno za mladino, ker je taka hrana mnogo bolj bogata vitaminov kakor pa kuhana hrana.
Kdor si jeseni ni pripravil dosti semena, ga lahko dobi od tvrdke 'Hrovat & Comp., tovarne olja v Ljubljani, Blehveisova cesta.