Delo se je obrestovalo
Ko sem ondan v lepem vremenu »prišlepal« znanca-kolesarja do cestne vzpetine, ki se razpira proti Podolnici pri Horjulu, je na vsem lepem kar oživel: »Veš, skozi tole dolino pa se človek kar z užitkom spusti.« Kolesar je imel s tem seveda v mislih lepo, rahlo nagnjeno medkrajevno cesto, ki pelje skozi Podolnico, bi mu pa najbrž pritrdii tudi kak bežen izletnik, ki bi ga zaneslo više v samo vas.
Vendar pa Podolničani ne dajo kaj posebno dosti na svojo ugodno lego. Pomembnejše jim je delo in načrti v kraju, ki v širši perspektivi seveda tudi krojijo njihov vsakdan.
»Za letošnje leto imamo še posebej v ospredju vodovod,« je povedal v posebnem pomenku za našo rubriko Jatiez Lešnjak, predsednik vaške skupnosti. »Obnovili bomo namreč glavni vod v dolžini 400 m in to prav zavoljo novih hidrantov, ki jih mislimo vstaviti. Cevi (alkatenke) so že nabavljene, stroške zanje pa smo krili iz vodarine. Sicer pa je voda prav v vseh hišah v Podolnici (skupno 57), celo na Griču visoko nad vasjo.
Škoda je le, ker je včasih oporečna in jo moramo prekuhavati.«.
Makadam se je umaknil asfaltu
Podolničani so že od nekdaj vajeni zavihati rokave. Tako so se že pred leti (točneje 1985) dokopali do lastnega gasilskega doma, v katerega so vložili nič manj kot 6000 udarniških ur. Dom (kiso mu sicer postavili temelje že leta 1981) zdaj s pridom koristijo domači gasilci, prav pa pride tudi za razno vaško orodje.
Še obilnejšo modernizacijsko pogačo je prinesel v kraj asfalt. Ta je že pred petimi leti zamenjal dotrajani tnakadam na poti, ki povezuje vas z osrednjo medkrajevno cesto, in krajanom poslej ni treba več požirati prahu, ki se je širil s poti. Za nameček pa je novi asfalt, kot pravijo krajani, še precej obstojen in dobro drži. Zdaj bi radi v kraju še razširili pot, ki pelje na Grič (k sv. Urhu), da bi mogli tja gor tudi tovornjaki.
Nov most čez Horjulščico
Val modernizacije in krajevnih izboljšav pa je
nenazadnje zaplujsnil tudi na druga, nič manj pomembna področja. Med drugim so dobili v kra-ju nov požarni bazen (za primer požarov in sušna obdobja), javno razsvetljavo, ojačali so krajevni vodovod z dvema novima studencema (že leta 1983), lani pa so zgradili še nov most čez Horjulš-čico. Tega menda koristi kar petindvajset porab-nikov iz petth vasi, ki pa se po besedah Janeza Lešnjaka niso vsi enako izkazali pri gradnji. Stro-ške za strojno delo pri gradnji mostu je krila zemljiška skupnost, pri materialu pa sta jim pri-skočila na pomoč še Območna vodna skupnost Sava-Ljubljanica in KS Horjul (s kreditom).
Hkrati z mostom pa se Podolničanom že lep čas odpira še eno vprašanje: regulacija Horjulščice. Potok namreč še vedno pogosto poplavlja, s čimer je, kot pravijo, še vedno ogroženo vsaj pol seno-žeti. Da pa je nadloga še večja, se ujma priklati ravno poleti, ko je čas košnje. Tako so imeli na primer pred desetimi leti kar dve hujši poplavi in niso imeli na koncu prav kam s senom.
Kdaj telefonska govorilnica?
Skrbni vaški kronisti vedo povedati, da ima Podolnica ta hip le še devet pristnih kmetov, šest obrtnikov (ostali si služijo kruh bodisi v Ljubljani bodisi v Horjulu) in vsega štirvtelefone (pa še te premorejo le obrtniki). Zdaj si že nekaj časa
Letošnja mila zitnaje prišla nekaterim kot nalašč za spravljanje drv
prizadevajo, da bi v kraju dDbili tudi javno tele-fonsko govorilnico (pri gasilskem domu), kajti potrebe po telefonski povezavi so čedalje večje. Vendar pa za le-to, kot seveda tudi za vse ostale, ki bi radi prišli do priključka, zdaj ne kaže ravno najbolje, saj je centrala v Horjulu že tako preo-bremenjena. Morda bodo iraeli več sreče v na-sledniih letih.
BRANKO VRHOVEC