Leta 1853 je veleposestvo Snežnik na dražbi kupil nov lastnik, knez Otto Viktor Schönburg - Waidenburg, plemič, doma na Saškem.1 Svojega novega posestva ni nikoli obiskal, saj je že nekaj mesecev kasneje umrl. Njegova družina ni o na- kupu Snežnika vedela ničesar, po njegovi smrti pa ga je podedoval njegov tretji sin, ki sprva ni vedel niti, kje se posestvo nahaja. Ko ga je konč- no našel, se je moral soočiti z dejstvom, da je bilo posestvo osiromašeno, gozdovi izropani lesa, stalež divjadi izredno nizek. Posesti se je poznalo slabo gospodarjenje zadnjih let.2 Novi lastnik je bil očitno dovolj finančno močan, da se ni ustrašil stroškov, saj se je zavedal, da bo moral veliko investirati, če bo hotel, da bo vele- posestvo spet postalo donosno. Obnove gradu in gospodarstva se je lotil natančno in sistema- tično, pri tem pa sta mu veliko pripomogla za Članek sem napisala med urejanjem gradiva, ki bo predvidoma priključeno k že obstoječemu fondu Graš- čina Snežnik. Gradivo, ki sem ga do sedaj popisala, sem v pričujočem članku citirala kot gradivo Gozdnega ura- da Snežnik, ker je do sedaj kot neurejeno to oznako tu- di nosilo. Veliko gradiva je še nepopisanega in neureje- nega, po že pregledanem pa se lahko nadejamo, da bo bogastvo virov ponudilo še obilo presenečenj. Vinko Sterle, Fant, to pa so čekani in pol', Sežana, Žbrinca. 1994, str. 9 in str. 13- Prav tam, str. 7. delo upravnikov gozdnih posesti posebej šola- na Jožef von Obereigner in Henrik Schollmayer - Lichtenberg. V snežniških gozdovih ljudje dolgo časa niso stalno prebivali. Skoraj do leta 1890 tukaj ni bilo cestnih povezav in naselij. Pivko na jugovzhodu so z Loško dolino na severovzhodu vezala le sla- ba pota, primerna komaj za promet s tovorno živino. Glavnina gozdov je bila nedotaknjena, le robove so izkoriščali kmetje, pa tudi ti so si morali sami utirati poti. Šele leta 1870 je bila v Leskovi dolini zgrajena prva gozdarska naselbina. Druga je kasneje zra- sla na Mašunu. Prvo hišo so zgradili leta 1874. Gradbeni material so vozili po kolovozih s Snežnika, ker cest še ni bilo. Kmetje v dolini so vedeli, da prihaja s temi gradnjami konec njiho- vega do takrat neoviranega gospodarjenja v gozdu in se posebno z naselbino na Mašunu ni- so mogli sprijazniti. Zato so se 24. avgusta 1874 zbrali iz več vasi in v četi z okoli 150 možmi kre- nili na pohod na Mašun. Gozdarsko stavbo, ki so jo takrat do tal porušili, so kasneje obnovili. V njej se je naselil gozdar Anton Satran. Po prvi svetovni vojni je stavba pogorela. Zaradi nepaz- ljivosti so ga zažgale italijanske vojaške enote, ki so bile takrat nastanjene v njej.3 6 ZGODOVINA ZA VSE Leta 1880 je bila zgrajena tretja gozdarska po- stojanka na Gomanjcih. Njen prvi prebivalec je postal gozdar Jože Novak. Četrto gozdarsko hi- šo so postavili v Jurjevi dolini. O divjadi v snež- niških gozdovih je nekaj skopih podatkov napi- sal že Valvasor, precej kasneje pa je gozdar Sa- tran večkrat sporočal, da je divjad v hudih zi- mah v snežniških revirjih zelo trpela. Zaradi ve- likega števila jo je pomanjkanje hrane često prignalo tudi v dolino.^ Novi lastniki so bili na Saškem veliki indu- stríala, zato v začetku niso ne pričakovali, niti potrebovali velikega dohodka od posestva. Glavna gospodarska moč posestva je bil les. Skoraj 80 % posestva je bilo namreč poraščenih s strnjenimi gozdovi, zaradi večje nadmorske višine pretežno iglastimi. Posestvo je bilo zaradi upravljanja z gozdovi razdeljeno v več revirjev, glavno upravo pa so vodili na gradu. Zaradi leta 1848 razglašene zemljiške odveze so bili snež- niški gozdovi v času, ko je posestvo kupil Schönburg - Waidenburg, močno obremenjeni s služnostnimi pravicami različnih oblik. Služ- nosti so pripadale skoraj štiridesetim naseljem. Reševanje spornih zadev je zaposlilo upravo in lastnika posestva za nadaljnjih nekaj desetletij, da so razrešili vse spore oz. zahtevke nosilcev servitutnih pravic in je zemljišče veleposestva postalo prosto servitutov. Za razrešitev služnostnih pravic je knez Schönburg - Waidenburg žrtvoval približno eno tretjino posestva.5 Šele takrat so pravzaprav lahko začeli z načrtnim gozdarjenjem. Za izdela- vo in nato prodajo polizdelkov ali celo nekate- rih izdelkov (tavoletti, gajbice za izvoz sadja in zelenjave v Ameriko) so na Marofu v Loški doli- ni zgradili žago, ki je konec 70. let pogorela. Tu- di tovarna metilnega alkohola v Leskovi dolini nikakor ni mogla delovati rentabilno. Po propa- du jo je poizkusil ponovno usposobiti Francoz Bertrand, vendar spet neuspešno. Edini zanes- ljivi denar je tedaj pritekal od pridobivanja pe- pelike, pašnine in izdajanja dovoljenj za nabira- nje drevesnih gob. Ker so bili vsi drugi poizkusi neuspešni, se je Jurij Schönburg - Waidenburg odločil za uvajanje urejenega gospodarjenja z gozdom in organizacijo dobičkonosne prodaje surovega lesa. Njegova prizadevanja je nadalje- van Fabjan, Snežniška jelenjad, Lovec, XXXIX, 1956/ 57, št. 6, str. 162. Dnevnik princa Hermana pl. Schönburg • Waldenbur- ga, v tipkopisu, prevod, str. 7, objava v pripravi. val sin Herman, ki je postal lastnik posestva po Jurijevi smrti 29. oktobra 1900. Veliko pozornosti so Snežniški namenjali tudi divjadi in lovu. Lov je v preteklosti služil za pre- živetje ljudi (meso za hrano, kože za oblačila), kasneje pa se je začel spreminjati v razvedrilno in športno dejavnost. Lastniki lovišč in zemljiš- kih posesti pri nas so bili večinoma tujci, doma- či prebivalci pa so jim morali služiti in med dru- gim opravljati tudi lovsko tlako kot gonjači, no- sači ali rejci lovskih psov. Divjadi je bilo včasih dovolj po vsej Kranjski, ne le na Snežniku. Do- mači jeleni so takrat nosili izredna rogovja, ki so bila neredko težka preko 12 kg, po teži teles pa je bila takratna jelenjad daleč pod današnjim povprečjem. Na rogovje je brez dvoma vplivala bujna in raznovrstna paša, saj solnic in napaja- lišč niso poznali, mogočno rogovje pa je jelen potreboval pri dnevni borbi za obstanek med številno divjadjo.6 Verjetno je bilo zaradi naravnih danosti na Notranjskem med ljudstvom največ lovske krvi, ki se je sprostila po revolucionarnem letu 1848. Ljudje so tako ali drugače prišli do orožja, gos- podarjev ni bilo in začeli so se množični lovski pogromi, v katerih so včasih sodelovale cele va- si. Plen je bil velik, zato so veliko mesa, ki ga ni- so mogli sproti uporabiti sami, prodali. Zaradi zasićenosti trga je cena divjačini takrat zelo pad- la. Kljub poskusom države z izdajo lovskega pa- tenta 1852 in graščinskih fevdalcev, da bi po- novno uvedli red, se je uničevanje nadaljevalo. Po letu 1849, ko je lov dobil obliko zakupniš- tva, je za gospodarje lastnih lovišč ponovno po- stala mikavna gospodarska korist, ki jo je dajala odstrelnina. Schönburg - Waldenburgi so bili veliki ljubite- lji narave, večkrat so na Snežnik prihajali divjad le opazovat in občudovat. Vsako leto znova so opazovali jelenji ruk, včasih pa jih je premotil kakšen drug dogodek. 15. maja 1910 sta na pri- mer, za spremembo, mladi gospodar Herman in njegov gost na lovu upravnik Henrik Schollma- yer - Lichtenberg "zanemarila" prvotni namen in namesto tega ob 2. uri zjutraj opazovala, kako je čez nebo potoval Halleyev komet.7 6 I. Fabjan, n.d., str. 162. 7 A(rhiv) S(lovenije), Gr.(aščinski) A.(rhiv) XVII, Snež- nik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten von Schönburg. Geschichte der Herrschaft Schneeberg in Krain, II. Band, str. 62 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE ^F < P< m ^*Jl kki W ' *m . • a? w ^^ 1 -W Sv' W f'l& i m KŽ0 7 1 V f i Henrik Schollmayer - Lichtenberg s hčerko Margareto Moški člani družine so zelo radi lovili divjad, zato so si zelo prizadevali za dvig staleža divjadi v svojih gozdovih. Na posestvu Snežnik so lovili različne vrste divjadi, po takratni klasifikaciji nizko in visoko divjad. Posebej pomembni so bili jeleni, ki so spadali med visoko divjad, glo- boki in temni gozdovi na Snežniku pa so bili dom tudi drugim vrstam zveri, volkovom, ri- som, divjim mačkam in medvedom. Zadnjega risa so ustrelili leta 1869, nato pa so jih le še po- redko srečali v tamkajšnjih gozdovih, volkovi pa so bili kar stalni prebivalci snežniških goz- dov. Kjub vnetemu zasledovanju in odstrelu je bilo njihovo število ves čas približno enako, saj so se vedno znova priseljevali na Snežnik iz hr- vaških in bosanskih gozdov. Medvede so na Snežniku posebej ščitili. Lov na rjavega medveda je bil pridržan le lastniku posestva. Upleniti tako trofejo je bil dogodek za vsakega, še tako starega in izkušenega lovca. Ko se je res zgodilo, da je Herman Schönburg - Wai- denburg 26. aprila 1893 z visoke preže uplenil prvega medveda v Leskovem grmu pod hribom Grajšovka, ga je to tako prevzelo, da tega še ne- kaj let ni mogel pozabiti. Medved je bil moške- ga spola, dolg 2,3 m, tehtal pa je 220 kg. Leta 1905 je zato knez naročil kamnoseku Janezu Le- karni iz Starega trga, naj mu izdela spominski kamen z napisom "Seine Durchlaucht Prinz Hermann von Schönburg - Waidenburg erleg- ten hier sehr starken Hauptbären am 26. April 1893" (Njegova visokost princ Herman von Schönburg-Waidenburg je tukaj 26. aprila 1893 položil kapitalnega medveda) in mu zanj plačal 33 kron in 12 helerjev." Po besedah današnjega oskrbnika gradu Snežnik spominski kamen še danes stoji v gozdu in označuje kraj ustrelitve. Majhen spominski kamen so postavili tudi v spomin na srečanje rednega gosta na Snežniku, Henrika Meklenburškega, kasnejšega princa Ni- zozemske, z medvedko, ki je s seboj vodila dva mladička, v Leskovem grmu 23. julija 1900. Po- sebej so bili namreč veseli dejstva, da je princ kljub napadu medvedke, ki se je bala za mladi- če, ostal nepoškodovan.9 Zaradi prevelikega odstrela živali v preteklo- sti, posledično pa pomanjkanja divjadi v gozdo- vih, so si nekateri posestniki v svojih gozdovih omislili obore oz. ograjena gojišča za divjad, kjer so nato načrtno gojili določene živalske vr- ste za kasnejši odstrel. Po ministerialovem uka- zu iz leta 1852 je bil lov v divjekih oz. oborah dovoljen le lastnikom. Pri nas je iz tega časa naj- bolj znana obora kozorogov, ki jo je v 90. letih 19- stoletja v okolici sv. Ane nad Tržičem osno- val dr. Julius Born. Leta 1891 je začel obnavljati tudi kolonijo jelenov v Jelendolu. Ena takih obor je bila še v Kokri, kjer je jelene ponovno naselil Gilbert Fuchs, lastnik gradu in posestva Hrib v Preddvoru. Graščina Planina je imela leta 1887 oboro z jeleni pri Planini in leta 1899 še eno na Javorniku. V letih 1891 -1894 je znana obora pri Puterhofu, knez Windischgratz pa je svojo oboro za jelene osnoval leta 1912 na Po- horju.10 Znano oboro za gojenje jelenov so imeli od leta 1899 tudi na posestvu Snežnik v Leskovi do- AS, Gozdni urad Snežnik, šk 29, št. 444, Blagajna po- sestva Snežnik, računske priloge za leto 1905 z izdatki, rubrika XXVII, lovski zakup, stroški in zaslužki pri od- strelu, IS. 70. AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 12. lima Uniek, Zgodovina agrarnih panog, 1. zvezek, Ljub- ljana 1970, str. 472-473- VSE ZA ZGODOVINO 8 ZGODOVINA ZA VSE lini, imenovali so jo Zverinjak.11 Graščina Snež- nik je imenovala posebno komisijo, ki je 19. ja- nuarja 1899 odbrala primeren prostor za njeno izgradnjo. Graditi so jo pričeli takoj, narejena je bila 4. marca 1899. Sprva je zavzemala površino približno 10 hektarov.12 Število jelenov se je v divjeku povečalo zaradi nakupov živali, zaradi tega, ker so se zatekale vanjo živali iz ostalega gozda, nekaj mladičev pa se je v obori že skoti- lo. Zato so površino obore povečali, zaradi si- stematičnega in natančnega strokovnega dela pa je obora z jeleni odlično uspevala. Leta 1900 so v višje ležečih predelih snežniškega posestva poizkusili naseliti še gamse, ki pa se niso vživeli v novem okolju.13 O ustanovitvi obore za jelene zelo izčrpno pričajo zapiski Henrika Schöllmayerja - Lichten- berga. Bil je gozdar in gospodarstvenik, pose- bej priznan na področju razvoja in negovanja prebiralnih gozdov. Rojen je bil 23. novembra I860 v Althofnu na Koroškem kot Henrik Etbin Schollmayer kmetijskemu strokovnjaku Francu in Korneliji, rojeni Costa, hčerki znanega do- moznanca dr. Henrika Coste in sestri še bolj znanega slovenskega politika dr. Etbina Henri- ka Coste, po katerem je prvorojenec tudi dobil ime.H Po šolanju v Ljubljani, na Češkem in Saš- kem, kjer je obiskoval gozdarsko akademijo, ter po opravljenem izpitu za samostojno gozdno gospodarstvo je bil sprva zaposlen na področju Gmundenske državne gozdne direkcije, nato kot vodja parne žage Karla Novaka v Slatini (da- našnja Romunija). Od 15. marca 1884 je bil v službi na veleposestvu kneza Schönburg - Wal- denburga na Snežniku, sprva kot višji gozdar in oskrbnik gozdnega revirja Mašun. Na Mašunu je bil 19- avgusta 1891 pri eksploziji dinamita poškodovan. Nesrečo je sicer preživel, ker je knez Jurij Schönburg - Waidenburg organiziral prevoz bolnika v ljubljansko bolnišnico.13 Izgu- bil pa je desno oko in od takrat nosil trak preko njega. Leta 1903 je kot upravitelj celotnega snežniškega posestva nasledil svojega tasta Jo- žefa Obereignerja. Leta 1904 ga je posvojila Vi- 11 Tudi danes se to področje v gozdu pri Leskovi dolini imenuje Zverinjak. Atlas Slovenije, Ljubljana 1992, karta 183, • 3- 12 1. Fabjan, n.d., str. 161-167. 13 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 14. 14 Stane Gronda, Zadnji lastniki gradiča Koča vas in nji- hov družinski arhiv, Notranjski listi II, Cerknica 1981, str. 278-283- 15 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str.. 40. ljemina Lichtenberg, starejša grofica iz sosed- njega gradu Koča vas, ki ni imela svojih otrok. V adoptivni listini se je Schollmayer obvezal, da bo skrbel za njo do smrti, potem pa bo podedo- val njeno posestvo. Prevzel je tudi njen plemiš- ki naslov in priimek, zato se je od takrat podpi- soval Schollmayer Lichtenberg. Čezdajalno po- godbo sta grofica in Schollmayer sklenila leta 1906.16 Leta 1909 je Henrik Schollmayer - Lich- tenberg postal direktor celotnega snežniškega posestva.17 Pri gospodarju in med delavci na po- sestvu je slovel po svoji natančnosti.18 S svojim delodajalcem se je zelo dobro razumel, celo ta- ko, da mu je bil priča pri poroki z Marijo von Obereigner 21. julija 1887 lastnik veleposestva princ Jurij von Schönburg - Waidenburg, prin- cesa Luisa in princesa Anna, žena in hči princa Jurija, pa sta bili krstni botri njunim otrokom.19 Schöllmayerja so zanimala mnoga različna področja in tematike, ne le tista, ki so se strogo dotikala gospodarjenja na Snežniku. Trudil se je, da bi veleposestvo čim bolj povezal z ostalo državo in omogočil lažje in predvsem cenejše izkoriščanje njegovih bogastev, v prvi vrsti veli- kih, do takrat še neizkoriščenih količin lesa. Ta- ko se je 3. junija 1903 udeležil sestanka v Trgov- ski zbornici v Ljubljani kot zastopnik posestva Snežnik,20 ki je bilo kot možni veliki uporabnik zelo zainteresirano za izgradnjo načrtovane že- lezniške proge od Rakeka do kranjske meje s Hrvaško. Po dogovorih s sestanka je nato pri- pravil podatke za izdelavo načrtov za izgradnjo železnice,21 ki naj bi potekala od priključka na južno železnico pri Rakeku do Prezida na hrvaš- ki strani meje in bi pripomogla, da boj v konku- renci s pridelovalci mnogo cenejšega lesa v Bo- sni še ne bi bil izgubljen. Največji strošek pri prodaji rezanega lesa je bil namreč transport iz gozdov do porabnika, saj je bilo ponekod treba spraviti hlode tudi do 40 km daleč do najbližje železnice. Zaradi zmanjšanja zaslužka so se za- čeli prebivalci Loške doline in njene hribovite okolice izseljevati v tujino. 16 AS, 744, Graščinski arhiv Koča vas, fase. 2, Dominica- lia. 17 Več glej Slovenski biografski leksikon, str. 236. 18 V. Sterle, n.d., str. 81. 19 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 31. 20 Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem, Slo- venska matica, Ljubljana 1968, str. 285; višji gozdar snežniškega veleposestva je tam napačno naveden kot Henrik Golmajer. 21 Slovenski biografski leksikon, deveti zvezek, priloga k SBLIII, str. 236, geslo Schollmayer-Lichtenberg Henrik. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 9 Terenske razmere za gradnjo železnice so bi- le ugodne, saj na trasi niso bili predvideni grad- beno posebno zahtevni objekti. Načrt je izdelal ing. Emanuel Rindl z Dunaja februarja 1904. Rindl je načrtoval normalnotirno progo, dolgo 34,427 km, s postajami v Rakeku, Cerknici, Gra- hovem, Bloški Polici, Starem trgu in Ložu, Polja- nah in v Babnem Polju. Imela bi značaj izvozne železnice za snežniške gozdove, za gozdove ča- branskega veleposestva in zahodnega dela Auerspergovih gozdov, ki so gravitirali na Bloš- ko planoto. Železniško ministrstvo je potrdilo načrte in izdalo koncesijo. Med tistimi, ki so pri- Snežniški graščaki se peljejo na dobili koncesijo za železnico, je bil tudi lastnik veleposestva Snežnik, knez Schönburg - Wai- denburg, vendar ideje o izgradnji železniške proge zaradi več različnih vzrokov vseeno niso uresničili.22 Pri iskanju boljših transportnih povezav s sve- tom se je Schollmayer, prav tako kot že njegov predhodnik na delovnem mestu, Jožef von Obereigner, veliko ukvarjal z gradnjo gozdnih cest na področju Snežnika, saj se je zavedal veli- kega pomena dostopnosti snežniških gozdnih bogastev. V času njegovega direktorovanja so redno vzdrževali že obstoječe ceste, jih utrjevali ter zgradili več novih. Gradnja cest je sicer zah- tevala znatna denarna in materialna sredstva, vendar je z njimi postala dostopnost gozdov bistveno lažja, s tem pa so tudi v gospodarskem smislu dosti lažje in temeljiteje vzdrževali in iz- koriščali gozd. Samo v letu 1913 je blagajna po- sestva Snežnik za delo na različnih cestah na po- sestvu izplačala več kot 300 računov.-1 Novozgrajene ceste so poimenovali ali po kraju, kamor je cesta vodila, ali pa z imenom do- ločene osebe iz vrst lastnikov. Tako je Jurjeva cesta, ki so jo gradili med leti 1872 do 1896,'* vodila od gradu Snežnik mimo lovske koče Klanska polica nedaleč od tromeje med avstrij- skim Primorjem, Hrvaš- ko in Kranjsko, do Go- manjcev. Dolga je bila 30,8 km in je bila najpo- membnejša cesta v snež- niških gozdovih. Priklju- čila se je na deželno ce- sto proti Ložu in Rakeku, kjer je snežniške gozdo- ve povezala z južno že- leznico. Za izvoz lesa proti notranjosti države in proti morju je bilo to dejstvo ključnega pome- na. Gradnja Jurjeve ceste je v tehničnem in gospo- darskem smislu pred- stavljala vzorčni model za nadaljne načrte in de- lo. Snežniška cesta je Snežnik povezala s Pivš- ko dolino. Luisina cesta je v dolžini 14,1 km pri t.i. Cipi povezala novi Jurjevo in Snežniško cesto. Mermanova cesta je povezala Snežniško cesto z gozdno naselbino Skorje v revirju Mašun, leta 1921 pa so imeli v načrtu, da jo podaljšajo do meje revirja pri Svinščakih in naprej skozi revir Gomanjce do Jurjeve ceste. Poleg teh glavnih so zgradili še stranske ceste na Beli Vrh, Anino cesto v dolžini 4,6 km od Jurjeve ceste preko Biških lazov do Snežniške ceste, cesto v Lepi dol, Ulrikovo ce- sto v dolžini 3 km od Snežniške ceste preko sed- la Kalvarija do Mezelišča in I Irvojevače do Jurje- ve ceste, cesto v Peklo, cesto Pogled - Pleče, ce- sto v Kobilji Dol in cesto v Ognice. Leta 1921 je lov 22 I. Mohorič, n.d., Načrti železnice Rakek • Lož - Prezid, sir. 284. -J AS, Gozdni urad Snežnik, šk. 27, št. 431, Blagajniška nakazila za leto 1913, popravila cest na Snežniku. " Slovenski krajevni leksikon, I, str. 46. VSE ZA ZGODOVINO 10 ZGODOVINA ZA VSE mreža stranskih cest na Snežniku merila skup- no 37 km.23 Henrika Schollmayer - Lichtenberga so zani- mali tudi kraški pojavi, zato se je z njimi precej ukvarjal. Večkrat je organiziral izlete, poleg dru- gih znamenitosti pa si je ogledal že takrat do- ma26 in v svetu dobro znano Postojnsko jamo in kobilarno pri Prestranku.27 Opazoval je vreme in vremenske pojave ter pripomogel pri razvija- nju mreže vremenskih opazovalnic na poses- tvu. Leta 1906 je bilo od enajstih opazovalnic vremena na Kranjskem, ki so vremenske podat- ke pošiljale cesarsko-kraljevemu uradu za me- teorologijo in geodinamiko na Dunaj, kar pet opazovalnic na območju posestva Snežnik. To so bile Leskova dolina, Jurjeva dolina, Mašun, Gomanjce in Snežnik.28 Zelo skrbno si je zapisoval vse, tudi manjše potrese. Poleg ostalih je v svoj dnevnik zapisal tudi potresne sunke, ki so 14., 20. in 22. aprila 1895 porušili Ljubljano.29 Spremljal je padavine in vsako izredno količino vestno vpisal v dnev- nik, saj je močno deževje skoraj vsako jesen povzročalo poplave v Loški dolini.30 Bogatih spoznanj, ki jih je nabiral na snežniš- kem posestvu, ni ohranil le zase, temveč jih je posredoval tudi širše zainteresirani strokovni javnosti. Dejavno se je udejstvoval pri šolanju in vzgoji mladih slovenskih gozdarjev. Na Snežni- ku je šest let delovala gozdarska šola, prva svoje vrste na slovenskem ozemlju. Ko je leta 1871 za- ključila šolanje prva generacija dveletne goz- 25 AS, Gozdni urad Snežnik, šk. 1, št. 35, Inventur und Schätzungselaborat des jugoslavisclien Vermögens der Fideikomissherrschaft Laas • Schneeberg nach dem Stande vom Jahre 1921. 26 Herman Schönburg - Waidenburg se v svojem dnevni- ku spominja otroštva, kije delno teklo tudi na Snežni- ku. Tam navaja, daje imel služabnik Jakob v kleti v ste- kleni posodi človeško ribico, ki jo je lahko videl, kadar ga je tam obiskal. Človeške ribice pa so doma le v Po- stojnski jami. 27 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 31. 28 Jahrbücher den k.k. Zentral-Anstalt für Meteorologie und Geodynamik. Officielle Publikation. 1906, Neue Folge XLIlI.Band, Der gänzliche Reihe U.Band, Wien 1908, Alphabetische Verzeichnis der Beobachtung-Sta- tionen, str.XV-XXIII. 29 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 44. 30 Herman Schönburg - Waidenburg v svojem dnevniku navaja, da so jih jeseni 1875, ko so prišli na Snežnik, zadnjih 4 do 5 km do gradu zaradi poplav v Loški doli- ni prepeljali v čolnih. darske šole na Snežniku, so njeni slušatelji opravljali javni preizkus znanja. V komisijo, ki sta jo sestavljala član deželnega odbora in član kmetijske družbe, je bil kot predstavnik druge imenovan prav Schollmayer.31 Zapisoval pa je tudi kroniko o lovstvu na Snežniku. Čeprav je živel v slovenskem okolju, je vse strokovne tekste pisal v nemščini, tudi za- to, ker je bil po političnem prepričanju orienti- ran izrazito nemško. Zaradi narave svojega dela, kontaktiranja s svojimi podrejenimi na delov- nem mestu in tesnih stikov z okolico pa je do- bro obvladal tudi slovenščino, ki se je je bil nau- čil že kot otrok. Zahtevo znanja slovenščine je verjetno postavil tudi sam delodajalec, ko ga je sprejemal v službo. Mlajši gospodar Herman Schönburg - Waidenburg se je namreč tudi sam načrtno naučil govoriti slovensko, da je lažje so- deloval z domačini v okolici Snežnika.32 V snežniškem arhivu je ohranjen Schollma- yerjev koncept članka o lovstvu in jelenjadi na posestvu od srede 19. do začetka 20. stoletja. Članek je bil, brez navedbe avtorja, v sloven- skem prevodu v treh nadaljevanjih objavljen v reviji Lovec leta 1912.33 V opombi je navedeno le, da je članek zajet iz arhiva snežniške grašči- ne, pripisan pa je lovski pozdrav snežniškemu gospodarju in njegovemu upravitelju. Na nekaj straneh je opisano, kako je potekala ograditev območja, na katerem so naselili jelene, kje so jih kupili in nato pripeljali v ograjeno oboro ter ka- ko je naselitev in vziyljanje jelenov v novem do- mu potekalo. Koncept tega zapisa v nemškem originalu hranijo v arhivu gozdnega urada Snežnik.34 Henrik Schollmayer - Lichtenberg je zapis • jelenih zaključil januarja 1911. Za leta 1911, 1912 in 1913 je navajal samo podatke o ruku in odstrelu v revirjih posestva Snežnik. Naslednja leta je rukajoče jelene preglasilo orožje, divjala je prva svetovna vojna. O divjadi v snežniških gozdovih je manj zapisov, vsekakor pa je vojna temu ozemlju prizanesla. Frontna črta ga ni pre- sekala, bobnenje s soške fronte pa se je slišalo skoraj vsak dan, posebej močno 13. oktobra 31 Vladimir Vilman, Aleksandra Sorse, Prva slovenska gozdarska šola na Snežniku, Postojna 1989, str. 15. 32 V. Storie, n.d., str. 25 in str. 80. 33 Jeleni na snežniški graščini, Lovec, III, 1912, št. 2, str. 21-24, št. 3, str. 41-44, št. 4, str. 63-65 34 AS, Gozdni urad Snežnik, šk. 2, št. 60, Schöllmayerjeva kronika o lovu na Snežniku. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 11 1917.35 Podatki o skrbi za hrano gozdnih živali pozimi in evidence odstrela oz. plačil odstrela živali za posamezna medvojna leta, ki se pojav- ljajo med ostalimi računi v knjigovodstvu vele- posestva Snežnik, pa pričajo, da je lov še vedno ostajal ena pomembnejših postranskih vej za- služka snežniškega gospodarstva.36 Vsa leta so tudi zelo skrbno vodili evidenco odstrela divja- di v svojih gozdovih. Posebno zanimanje je višji gozdar snežniške- ga veleposestva Schollmayer gojil do zgodovi- ne. Leta 1923, že upokojen v Koči vasi, je sesta- vil doslej najobsežnejšo razpravo o zgodovini gradu Snežnik. Zanjo je uporabil vso do takrat znano literaturo ter originalne listine, urbarje in akte iz grajskega arhiva. Za prilogo je dodal še 63 slik. V arhivu graščine Koča vas je ohranjen koncept razprave, vendar brez vseh prilog.37 Schollmayerjevo zanimanje je vzbudila tudi etnologija. Na novem službenem mestu se je srečal s snegom bogatimi zimami, za premago- vanje navadno nad meter debele snežne odeje pa so si prebivalci pomagali s posebnimi "na- pravami", s krpljami in smučmi. Veliko se je uk- varjal s preučevanjem smuči in njihovega na- stanka, posebej pa ga je zanimala njihova upo- rabnost v sodobnem življenju. Zaradi tega velja še danes za enega od pionirjev modernega smučanja na Slovenskem. Svoje misli in izsled- ke je objavil leta 1893 v knjižici "Auf Schneesc- huhen, Ein Handbuch für Forstleute, Jäger und Touristen" (Na krpljah, priročnik za gozdarje, lovce in turiste), izdani v Celovcu.38 V svojem dnevniku je zapisal, da jih je uporabljal tudi sam, v zimi 1891/92 pa je vpeljal smučke kot po- moč pri delu tudi med gozdarsko in lovsko osebje na Snežniku.39 Henrika Schollmayer - Lichtenberga je 31. ma- ja 19I8 v Dresdnu na službenem obisku pri knežji družini zadela kap, po kateri je delno ohromel in se 1. maja 1919 upokojil. Po upoko- jitvi se je preselil v gradič Koča vas pri Ložu, ki 35 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 69. 36 AS, Gozdni urad Snežnik, Blagajniška nakazila za leto 1915, šk. 27, št. 430. 37 Božo Otorepec, Grad Snežnik in Snežniški v srednjem veku, Notranjski listi III, Cerknica 1986, str. 28. 38 Borut Bagatclj O izvoru bloških smuči, Zgodovina za vse, V, 1998, št. 1, str. 95-96. 39 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneebarg und die Dynasten..., str. 20. ga je skupaj s posestvom podedoval po svoji adoptivni materi, grofici Vilj emini Lichtenberg. Veleposestvo Snežnik je bilo z njegovim delom očitno zelo zadovoljno, saj so mu po upokojitvi s stalnim naročilom za nakazilo preko Kranjske deželne banke izplačevali redni mesečni denar- ni obrok.40 Še vedno je opravljal nekatera dela za veleposestvo, saj so snežniški arhiv očitno za- časno prepeljali v Kočo vas, kjer ga je urejal s pomočjo hčerke Margarete, ki je živela z njim v gradu. Vsi ovoji z gradivom, ki so bili urejeni le- ta 1923 in 1924, nosijo namreč poleg popisa vsebine tudi naslov Koče vasi, datum in hčerkin podpis, razbiranje datumov na posameznih li- stinah in opombe na nekaterih pa so pripisane s pisavo človeka, ki je težko obvladoval svojo ro- ko. Hči je po očetovih navodilih prepisala tudi njegov dnevnik, ki nam skupaj z uvodom na- tančno slika dogodke iz zgodovine in življenje na posestvu in na gradu. V Koči vasi je 21. ja- nuarja 193• tudi umrl, zapustil pa nam je po- membnejše zapise o življenju in dogajanjih na Snežniškem v svojem času. Zusammenfassung Heinrich Schollmayer Lichtenberg, Verwalter des Großgrundbesitzes Snežnik Heinrich Schollmayer Lichtenberg wurde am 23. November I860 als Heinrich Etbin Scholl- mayer geboren. Nach Abschluß seiner Aus- bildung legte er die staatliche Prüfung zur Führ- ung einer selbständigen Forstwirtschaft ab. Am 15. März 1884 begann er auf dem Großgrund- besitz Snežnik zu arbeiten, zunächst als Ober- förster und Verwalter des Forstreviers Mašun. 19•• übernahm er von seinem Schwager, dem Tschechen Josef von Obereigner, den Posten des Verwalters des gesamten Großgrundbe- sitzes Snežnik. Der Eigentümer von Snežnik war damals Georg Schönburg-Waidenburg, der nach dem Tod seines Vaters den Besitz geerbt hatte, ohne zu wissen, wo er sich befand und in welcher schlechter Verfassung seine Wirtschaft war. Georg und auch sein Nachfolger, sein Sohn Hermann, investierten beträchtliche Summen in die systematische Erneuerung der Wälder, damit diese wieder wirtschaftlichen Nutzen brachten, sowie in die Erneuerung des fast 40 AS, Gozdni urad Snežnik, šk. 25 in 26, Računi, uprava in finance, 423-429. VSE ZA ZGODOVINO 12 ZGODOVINA ZA VSE ausgerotteten Wildbestandes und der Burg. Sie beschäftigten geschulte Kräfte, insbesondere Forstfachleute. Eine Zeitlang bestand auf Snež- nik eine eigene Forstfachschule unter teilwei- ser Schirmherrschaft Georg Schönburgs - die erste Schule dieser Art auf slowenischem Ge- biet. Schollmayer hatte berufsbedingt mit vielen Fachbereichen zu tun und zahlreiche andere Dinge interessierten ihn hobbymäßig. Jeder Sache nahm er sich sehr genau und syste- matisch an. Seine Notizen sind heute für die verschiedensten Fachgebiete von Interesse. Unter seinem Vorgänger wie auch unter Scholl- mayer wurden Straßen in den Wäldern von Snežnik errichtet, um die Gewinnung des Holzes zu erleichtern, das der größte Reichtum und die größte Einkommensquelle des Groß- grundbesitzes, aber auch vieler Arbeiter in der Loška dolina war. Schollmayer interessierte sich für die Meteorologie und Karsterscheinungen und notierte in seinem Tagebuch alle Erdbeben jener Zeit. Er schilderte den von Erfolg ge- krönten Versuch der Wiederansiedlung von Hirschen, die im gesamten slowenischen Ge- biet in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts fast ausgerottet worden waren. Als Besonder- heit beschrieb er jene Skier, die die Bewohner im Gebiet von Bloke schon seit geraumer Zeit zum Gehen durch den Schnee verwendet hat- ten und die Schollmayer selbst als Arbeitsbehelf seiner Förster und Jäger auf Snežnik einführte. Einen besonderen Platz unter Schollmayers Interessen nahm die Geschichte ein. Als Haupt- verwalter von Snežnik hatte er das gesamte Archiv zur Verfügung, das er durchforstete und mit Hilfe seiner Tochter Margarethe ordnete und inventarisierte. Im Manuskript "Snežnik und die Dynastie Schönburg, Geschichte der Herrschaft Snežnik in Krain" schrieb er seine Erkenntnisse über die Geschichte von Snežnik und Lož nieder. VSE ZA ZGODOVINO