Izdajajo Slovenski frančiškani. — Published by Franciscan Fathers. Po odloku kardinala JOHNFARLEY-ja je "Ave Maria" cerkven list in družba Sv. Rafaela cerkveno pripoznana in priporočena. r* Ic=>l|[= =3lH- 1 D Za me... A. L. o. f. m. 1 0 I'—'lic———---'lil—II # Pred sodnim stolom tam Pilata stoji Zveličal' raztepen... '' O, Ecce Ilomo!'' Pa sočutja ne kaže zanj pogled noben. "Le križaj, križaj!" narod vpije "to ni Mesija, kralj — ž njim proč! lla, bogoskrunea naj odene na križu strašne smrti noč!" "Nedolžen sem nad tem pravičnim umijem roki, glejte vi!" Pilat odhaja, truma kliče: "Na nas naj pride njega kri!" Bili nekdaj mogočni kralji so v tebi, o Jeruzalem, v rokah držali zlata žezla na glavi bil jim diadem. Kje danes so minuli časi? Glej, Kralj nebeški in zemlje Pod težo križa s trnja krono PO st^zflh. peijtah mestnih gre. Dvorjani so mu nizke tolpe, v obraz mu božji plujejo in zmučenega pod bremenom brez milosti ga sujejo. Na potu mater sreča svojo, "Kaj storil Vam je ljubi sin?" na ustnice vprašanje sili, mrje srce ji bolečin. Iz ulic je Jeruzalemskih na Oolgato dospel sprevod, da na sramotnem lesu križa spet z Bogom spravi svet Gospod. "Dopolnjeno!" In čisto dušo Bogu Zveličar izroči. S strani pa prebodene steče še zadnja kapljica krvi. Za meno dal je Bog življenje, šel za me je na križ in v smrt, da bi me večne tmine rešil, po njem bil raj nam vsem odprt. ★ + ★ Watomilka. ★ * 4. Roža med trnjem. K akor ponižna vijolica mej bodečim trnjem razvijala se je Namameka v Indijanskem taboru sredi temnih gozdov in po širnih prerijah srednje Amerike. V nekoliko letih se je popolnoma poindijančila, da bi jo beli človek le s težavo od drugih "squaws" indijanskih razločil. Solnčni žarki, vedno bivanje zunaj v prosti naravi v vročini, kakor v mrazu je pordilo tudi njen beli obraz. V začetku je veliko mislila na svoj tihi dom ob Rocky Lake. Pogosto so je zamislila v lepe večere, ko jo sedela skupaj z ljubo mamico ob gorki peči, ali po leti na "por-ču" v gugalniku in ji jo ljuba mamice vedela toliko lepega povedati o Bogu, o nebeški Materi Mariji, lepe povesti o zakletih kraljičinah i. t. d. Mislila je na svojega ljubega očeta, kako jo je rad imel in ji prinašal iz gozda lepih rdečih jagod in raznih gozdnih cvetlic. Vselej so pri takih prilikah zalile solze oči in skrila se jo v kak kot, zakrila obraz v svojo obleko in se zjokala. Goreča molitev k Mariji za pomoč in varstvo jo jo potolažila, da so jo slednjič udala v božjo voljo, kajti bila je prepričana, da jo Bog no bo zapustil. Toda čas je hitro potekal. Tech 'u se jo umikal tednu, mesec mesecu, lotu in objednem brisal vse to lepe spomine iz njeno glave in srca in celil globoke rane, katero ji je žalosten dogodek one nesrečne noči usekal globoko v njejio dekliško dušo. Počasi se je naučila Indij anščino, to ji je omogočilo, da se jo redno bolj privadila razmeram in življenju in mišljenju tega divjega ljudstva. Čemu ,se pač mladi človek ne privadi! Le onega Namame-ka ni mogla pozabiti, to jo sv. maša. Doma so šli cela družina vsaki mesec po dvakrat ali večkrat, kakor je bilo pač vreme, v cerkev, ki je bila več milj od njih bivanja oddaljena. Skoro vsaki mesec so šli vsi ob tej priliki tudi k svetemu obhajilu. Tu so pa potekla žo leta, ko cerkve katoliško več videla ni. Zato je pa ostala stanovitna toliko bolj v molitvi. Ni šla spat, nikdar ni vstala, da bi se ne pomolila s znanimi molitvicami ter tako ne izročila v varstvo božjo, pred vsem v varstvo nebeške Matere Marije. In res je bila vodno z njo neka posebna izvaredna pomoč. Vse jo jo rado imelo, pa nihče ni prav vedel zakaj*? Saj vendar ni Indijanske; krvi!? Ali ni ena izmej sovra-ženili "belokožcev", ki hočejo Indijancem vzeti posest stoletnih gozdov? Tako so vsi kmalu pozabili, da ni ena izmej njih rodu in vso jo j t; rado imelo. Z vsemi navadami Indijanskimi se jo kmalu spoznala in se jih deloma tudi oprijela. Le dveh stva- ri se ni nikdar udeleževala: mali-kovavskih njih daritev in pa njih grozovitosti, s katerimi so mučili premagane in vjete sovražnike. Vse to jo je silno bolelo in se je vselej skrila, da je niso silili, da bi se tega tudi ona udeležila. Spočetka jo je poglavarica silila, naj gre z njo in se udeleži vsega tega, če že ne radi drugega, radi tega, ker je poglavarjeva hči. Toda vselej-je našla izgovor, da ji je morala dovoliti, da ni šla. "To zelo sovraži in prepoveduje krščanski Bog, v katerega verjem. Zato tega nikdar ne bom storila", je vselej odločno odgovorila. Po malem so se tega navadili njena družina in je niso več silili. Tako se je sredi poganskega Indijanskega rodu razvijala in razvila Namameka v krasno mladenko. Poglavarjeva žena je srčno vzljubila dobro in pohlevno dekletce, tako, da jo je imela prav tako rada, kakor bi bila njena lastna hči. Zlasti, ko je težko zbolela, pa ji je Namameka stregla tako ljubez-njivo in požrtvovalno, kakor bi ji lastna indijanska hči boljše ne mogla, zlasti od tedaj jo je tako rada imela, da ni delala nobenega razločka mej njo in sinom edincem, katerega je imela. Enako rad jo je imel poglavar. Ugajala mu je pred vsem njena iz-vanredna modrost, s katero je nad-kriljevala vsa indijanska dekleta celega rodu. Videl je, kako jo čislajo vsa dekleta in vse žene in to ,]e zelo prijalo njegovemu ponosu. Posebno se je pa za mlado golobico zanimal edini sin poglavarjev "Rjavi medved." Ko je bilu stara osemnajst let, poklical jo je nekoč poglavar k sebi in ji povedal, da je njegova srčna želja, da se poroči z njegovim sinom. Ustrašila se je tega predloga in solze so jo oblile. Odgovorila ni poglavarju niti z "da" niti "ne". Ko ji je le govoril in ji prigovarjal, kako ji bo dobro, kako bo njen sin za njo skrbel i. t. d. si jo sprosila dovoljenja, da sme počakati nekaj časa z odločitvijo. Namameka je sedaj podvojila svojo molitve. Z vso gorečnostjo in prisrčnostjo so je zatekla za pomoč k Bogu, da bi spoznala, kaj naj naredi. Slednjič se je udala, ker je poznala tega mladeniča, ki jo bil jako plemenitega značaja in obdarjeni z lepimi lastnostmi. Tako se jo z velikimi Indijanskimi slovestmi obhajala poroka poglavarjevega sina "Rjavega medveda" z Namaineko. Še večjo slovesnosti so so obhajalo, ko je po dobrem lotu "Rjavemu Medvedu" zagledal luč sveta mali Indijanček, sinček prvorojenček. Stari poglavar je bil vos iz sebe samega veselja in rajal je kot otrok. Pri slovesnostih dal je poglavar svojemu vnuku ime " Watomilka" Od kar je postala Namameka mati, postala jo šo bolj resna. Z nova so se ji vzbudile želje, zopet nazaj moj svoj narod. Otroka treba krstiti. Toda premlada jo odšla od doma, da bi so bila toliko naučila katekizma, da bi vedela, kako treba krstiti. Pač nikdo ni slutil v domači hiši, da bo kdaj potrebovala. Zato je pa od tedaj šo bolj goreče molila. In ta molitev se je dvigala kot prijetno dišeče kadilo pred Tron Najvišjega, ki jo pošiljal obilni blagoslov in tolažbo v u-bogo srce stiskano matere. Pogo- sto je v takih trenotkih dvigala svojega ljubljenčka proti nebu, ga darovala Bogu in mu prosila milo- sti sv. krsta. Seveda Bog tako goreče molitve ni mogel neuslišane pustiti. i* Katolištvo verovati je pametno. 1? P. M. V. o. f. m. * 4 Ui 4* 4* 4* 4» 4* 4* 4* 4* 4* 4* 4» 4» 4* 4* 4* 4» 4> 4* 4* 4* * Neki francoski general se je rad ba-hal s svojo nevero. "Kar nas je naprednih, olikanih mož", je imel navado reči, "smo že vsi vero zavrgli." Nekega dne se snide s prijateljem, ki je bil tudi general. "Odkod pa ti"? "Iz cerkve, prijatelj. Bil sem pri spovedi." "Kaj, ti še k spovedi hodiš? Mislil sem, da si kaj bolj pameten " "Prijatelj", odgovori krščanski general, "tudi jaz sem včasih tako mislil. Zdaj pa vidim, da cerkev najbolje uči, najpametneje ravna. Le poskusi sam." General se je res odločil za katoliške resnice. Naročil si je dobre knjige, poiskal si je skrbnega dušnega vodnika. Tudi 011 je začel zopet v cerkev hoditi. Šel je tudi k spovedi. I11 dobro je bilo zanj, da se je tako premislil. Umrl je kmalu, nagloma, spravljen s Cerkvijo* in Bogom. Kaj pa ti misliš? Vidila sva zadnjič, da je vere treba. Sam razum človeku nikakor ne zadostuje. A ne samo vere, ampak katoliške vere potrebuje kristijan. Take, ki je edino prava, edino zveličavna; ki osrečuje človeka časno in večno. in ravno katoliška vera ima te lastnosti. Le oglejva si jo nekoliko. Katoliška vera ima največjo veljavo, saj je naj-častitljivejša po svojem obstanku. Prva ljudstva predno so zapadla malikovanju, spoznala in molila so enega samega Boga-Spoznala so, da po grehu potrebujejo zveličarja. Cela stara zaveza obljubuje in napoveduje le to, kar se je v novi zavezi spolnilo. Jedro katoliške vere je tako starodavno, kakor je človeški rod. Katoliška vera je vsega spoštovanja vredna zaradi svoje stanovitnosti in ne-prenehanega trajanja. Koliko krivih in napačnih ver se je že započelo po svetu. Ali nastale so, pokazale so se, pa zopet zgi nile. In dandanes? Ni jih več. Ostala so le njih imena. Trdna, nepremakljivo kakor skala pa stoji katoliška vera pred nami. Ne brani je nobena svetna oblast. Tudi sama nima ne pušk, ne kanonov. Osamljena je, brez varstva je, v vednem boju še dandanes I11 vendar stoji. Dasi je že prehodila marsikatero trnjevo pot, dasi ne išče posvetne naklonjenosti, dasi zahteva križ in zatajevanje samega sebe, vendar njo če tudi strogo mater, ljubijo hvaležni otroci. Višek lepote sv. vere pa je v njeni nespremenljivosti. Eni in tisti nauki izvirajo vedno iz enega in istega čistega stu- * denca večnih resnic v katoliški sv- veri. Res na svetu se vse spreminja; navade, običaji, noše, ljudje. A sv. vera je pred nami v vedno isti lepi obleki. Danes vem- . je tisto, kar je pred dvetisoč leti verovala. Danes oznanjuje isto, kar je od Božjega Zveličarja prejela. Še tisti jezik si je ohranila, katerega je rabila v prvih časih krščanstva. Res, katoliško verovati je gotovo pametno. Poglejmo dalje v vsebino sv. katoliške vere. Celi svet je zapadel neveri, brez-božnosti. Malikovanje, hudobija se je širila po svetu, ("'lovek ni imel nobenega pravega pojma svojega namena, svojega poklica. V svojih strasteh je živel tja v en dan brez Boga, kakor žival. V to temo dušne nesreče pa prisije žarek resnice. Sv. vera je začela človeka spominjati, da je stvar božja, da je njegov namen večna sreča, da jo kot otrok božji tudi lahko doseže. Sv. vera je začela oznanjevati novo veselo oznanilo: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinega Sina zanj. Sv. vera je pokazala človeku še le, kakšno razmerje naj bo mej možem in ženo, mej stariši in otroci, mej človekom in njegovim bljižnjim. Naj nam kedo pokaže vero, ki bi vse ude združevala v eno veliko družino, katere glava je Kristus! Naj nam pokaže kedo nauke in navodila, ki bi tako lepo spajali revne z bogatini, podložne z višjimi ! Naj kedo razvije resnice, ki bi bile tako priproste neučeneinu, tako globoke veleumom. Naj kedo poskusi oznanjevati tako blažilne in osrečevalne nauke, da bodo posegali v vsako potrebo človeškega' srca, vsako razmero človeške duše! da bodo tolažili žalostne, mirili srečne, ponižali visoke, k vdanosti nagibali nizke. Vse to more storiti in je storila že edino katoliška vera. In če tudi ona skriva marsikaj v zagrinjalo skrivnosti, ter uči resnice, katerih naš slab razum ne more umeti, pa ravno to razodeva njen božji začetek, njen višji namen. Zdaj vidimo kakor v ogledalu — pravi sv. apostelj, potem bomo pa videli (Boga) kakor je. Da, če gledamo zgodovinski razvoj sv> vere vidimo, da je božje delo. Kako se je hitro razširjala in vtrje-vala sv. vera! V dveh stoletjih vidimo jo razširjeno po celem rimskem cesarstvu. Ljudje vseli stanov, vsakega spola, iz dežela in mest, tudi iz cesarskih dvorov, ve-rujejo v Križanega in prosijo milosti sv. krsta. In vendar je paganstvo s svojim sijajem, s svojimi prekrasnimi tempeljni, s svojimi vsem strastem se laskajočimi nauki, odpiralo na stežaj vrata k sebi in /a sebe. Rimske postave so druga za drugo le krščanstvo preganjale. Kedor je postal kristijan, je bil zatožen izdajstva zoper cesarja in državo. So pa tudi pa-ganski cesarji tristo let z vsemi sredstvi, z ognjem in mečem, z zvermi in pregnanstvom, pokučali zatreti vsak sled krščanstva na zemlji. In vkljub vsem tem zaprekam katoličanstvo napreduje, zmaguje, s • razširja! To ni človeško, je le božje delo. ''Videl sem veliko množico vseh jezikov, vseh narodov, vseh ljudstev in palme so bile v njih rokah", piše sv. Janez. Res te neštevilne palme toliko tisoč mož in žena, mladeničev in mladenk, da nedolžnih otrok, ki v cvetju svoje mladosti za Kristusa kri prelivajo, vmirajo, je nov dokaz resničnosti naše sv. vere. Mučeni-štvo, mučenci, kaj nam ne povedo vsega, te dve besedi. Kolika ljubezen do Kristusa je morala biti v srcih, ki so hotela toliko trpeti. Kolika svetost se je tako junaško pokazala! Vse daruje ta velika množica Kristusu, kralj: svoje premoženje, svojo čast, svojo kri, sama sebe. Res, kri mučencev je posebno znamenje resničnosti naše sv. vere. In s tem kraljevim škrlatom je odeta le cerkev, nevesta Kristusova. Še eno znamenje resničnosti naše sv. vere je, in to so čudeži. Da čudeži Gospodovi ! To so tako gotova dejstva, od očitnih prič, ki so jih videli in spričali dokazana. od samih Gospodovih sovražnikov pripoznana, da nad njimi ni mogoče več dvomiti. Zgodili so se, potrjeni in pripo-znani so, ponavljajo se še, ako je Gospodu všeč, še vedno. Naj nam pokaže katera druga vera enake dogodke, naj dokaže en sam čudež v svoji moči male vrste, naj nam pokaže, da je nebo za nje sploh govorilo. Ne more, ni v stanu — čudeže ima le katoliška vera! "Kar smo slišali in kar smo z lastnimi očiyi videli, kar smo natanjčno preiskali in kar so naše roke prejele," to vam oznanujemo, piše sv Janez. Po svoji častitljivi starodavnosti, po svoji nebeško lepi vsebini, po svojih ne-pobitnih dokazih, spričuje tedaj katoliška vera svoje svete pravice, svoje božje delo in poslanstvo. Le slepo sovraštvo, le trdovratna zakrknjenost, more še sv. vero nespametno imenovati, zastarelo klicati, za nepotrebno, zlobno zavreči. Pa to je delo le zaslepljenih sovražnikov Kristusovih. Ka~ toličan ne more nikoli dosti biti hvaležen Bogu za milost sv. vere. Z veseljem se trudi vedno bolj njeno lepoto spoznavati. Občuduje jo in io mora občudovati. Saj je na njej vsi; tako vzvišeno, lepo, nebeško. "Jaz spoštujem katoliško cerkev, kot ča- stitljivo, bogato majestetično stavbo. Če horst, "to je največja znanost in veda, ki bi ona padla, pade z njo vse krščanstvo", je mogoča na svetu, in vsi profesorji sku- tako piše protestant Lavater. paj vseh vseučilišč vred ue vedo toliko, "Res, katoličan biti," je rekel Wind- koliker je v našem malem katekizmu." K —ro> >|[d1|( =noi >| "Gospod, maščuj se ti za našo kri!" | l< =101 >||D1[Č IQI □ Nedolžen in pošten je prišel Ga-borjev Janez v Ameriko. Doma je bil mej Orli in hodil je pogosto k sv. zakramentom. Bil je veselje in ponos svojih starišev in veselje svojega duhovnika in sam sebi v srečo. Tukaj v Ameriki se je nastanil pri svojem bivšem prijatelju, s katerim sta bila v starem kraju jako dobra prijatelja. Stanovala sta pri dobri družni in tukaj sta skupno spolnjevala svoje verske dolžnosti. Po malem sta se spoznala z raznimi rojaki, ki so ju začeli vabiti v svoje družbe, po salonih in zabavah. Tu je videl Janez marsikaj slabega in grdega. V začetku se mu je to studilo, ker ni bil navajen- na tako govorjenje in obnašanje. "Po malem se je temu privadil in se ni več sramoval poslušati take grde pogovore. Mlad človek je ža tak, a hi !>il zadovoljen in srečen. Tretji i'lia denar, si pa želi le še več denarja, si pa želi drugih stvari. Ko hi le še en milijon imel, ko hi le še to 'ti to moje bilo, pa bi bil zadovoljen, ko hi le to in to še imel, pa hi bil najsrečnejši človek na svetu. Iz tega pa sledi, da je človeška rro?n nekaj, kar prav zaprav, sami ne vemo, kaj jo. Toda ali je v resnici vse to, kar se imenuje gorje, res pravo gorje 1 Ne! Gorje je le gorje, ker je mi imamo za gorje! Ali bolje, gorje je samo gorje, ker ga mi spreminjamo v gorje. Poglejmo gorje s stališča svete vere, s popolnoma verskega prepričanja! Onim, ki Boga ljubijo, je gorje v največjo tolažbo. Ti sprejemajo vse križe, vse težave, vse trpljenje, kakor dokaz ljubezni božje. Ti govore z Davidom: "Tvoja šiba in tvoja palica, samo ta me je tolažila". Vse gorje, katero jih zadeva, sprejmo v duhu pokore, ker so si z grehi to zaslužili. Kakor sprejme dober otrok šibo od očeta, ne kakor bi bila to zanj nesreča, ampak le dokaz, da ga oče ljubi, ker mu hoče dobro. Zato z veseljem poljubi šibo, ki ga je ravnokar nabila. Ako bi vsi tako mislili, potem bi vse gorje, vse, kar imenujemo zlo, ne bilo ni-kako zlo, kakor v resnici ni, ampak le nekaj dobrega za nas. In z veseljem bi si morali želeti trpljenja, ker nas čisti grehov, in nas drži v mejah dobrega življenja in vestnega spolnjevanja svojih dolžnosti. Vzemimo si zgled iz našega vsakdanjega življenja. Koliko naših rojakov je bilo doma v stari domovino zelo revnih. Stradali so in živeli v velikem pomanjkanju. Toda bili so srečni in zadovoljni in dobri. Živeli so pošteno in dobro, da bi lahko drugim za zgled služili. Prišli so sem, tu so dobili boljše življenje! Boljše zaslužke so našli. Ni treba jim več stradati. Sedaj pa mesto, da bi bili še boljši, kakor so bili doma, Bogu še hvaležnejši za obilnejše dari, pa kaj vidimo? Trumoma ga zapuščajo in pravijo: "Saj nobenega Boga ne potrebujemo, saj nam je dobro!" .lesti imam dosti in dobro, obleko si lahko kupimo lepo, stanovanje imamo lepo, privoščimo si lahko, kar si hočemo, pa še kak cent imamo na strani! Kaj nam tukaj kakega Boga treba". Tako smo dobili mi Amerikanci novega modernega boga, katerega znamenje je Vzemi zgodovino v roke! Kdaj so narodi začeli propadati? Ali takrat, ko so imeli vojske, lakoto, kugo? Takrat, ko se jim je dobro godilo! Kakor hitro so imeli vsega, je bil mir, je šlo vse po sreči, ko se je začelo blagostanje, začel se je mej narodi propad. Prišlo je gorje, pri-šh so raznovrstne nesreče, katerih jim ni poslal Bog, ampak so si jih povzročili sami, Bog jih je samo pripustil, da so se narodi in njih hudobije same kaznjevale, tedaj se je pa vselej začel preporod v narodu ! Ljudstvo se je zavedlo in se povspe-lo nazaj na pravo pot. Zato so nam križi in težave potrebni in nam ne prineso nesreče ampak srečo, samo treba jih sprejeti v duhu vere, sprejeti jih kot take, kot kakoršne so v resnici. Drugi uzrok zla je, ker ljudje vsi ne morejo biti enaki. Bolj kakor kdaj preje, dandanes ta resnica dela človeštvo nesrečno. Od kodi te nemirno drvenje in vrvenje mej našim delavstvom, ti boji mej narodi, mej državami, mej posameznimi? Vsak hoče biti vse in sam vse. Socijali-sti trdijo, da bojo oni pričarali čas, ko bomo vsi ednaki. V tej njih državi v sanjah bomo vsi eno. Tam ne bo bogatinov, ne bo beračev, ne bo posameznih stanov, v katere smo sedaj razdeljeni. Baje ne bo uradnikov, ne bomo delali. Ali bomo samo križem roke držali in jedli in dobro pili, tega ne povedo sociji, ker najbrže tudi sami ne vedno. Ali bomo tudi v tej soeijalistovski držav razdeljeni po lastnostih, kakor smo danes, da bojo nekateri pijanci, drugi trezni abstinentje, nekateri varčni, drugi zapravljivci, nekateri delavni, drugi lenuhi, nekateri krotki, drugi jozljivi, nekateri ponižni, drugi častihlepni i. t. d. tega ne vedo povedati. Vendar da je vse to velikanska nesmisel, to vsak, ki ima le še zdrav razum, uvideva sam in ni treba dokazovati Da bi bili vsi ljude enaki? kako bi to bilo mogoče! Od kar svet stoji, so nekateri zapovedovali, drugi pa vbogali. Nekateri so delali, drugi pa vodili i. t. d. Nikdar še niso vsi vladali in nikdar še ne vsi ubogali. Kjer so gospodarji, tam so bili še vedno podložni, kjer je bilo ljudstvo, je bil vedno eden prestojnik, drugi so pa ubogali. Kadar se hiša zida, je eden zidarski mojster, ki delo vodi. Ko hi vsak bil zidarski mojster in vsak delal po svoje, bi nikdar ničesar ne sezidali. ~ Vsi ne moremo biti črevljarji, vsi ne krojači. i. t. d. Zamanj! vedno so bili v človeški družbi različni stanovi in vedno bojo, dokler bomo ljudje ostali ljudje. Na francoskem so že pred sto leti razglasili splošne enakost! Toda kašna je bila ta enakost? Taka, da so nekatere propalice prišli na krmilo vlade in klali nedolžne žrtve, kakor krvoločni volkovi v gozdu zverino. Brez srca in brez usmiljenja so v imenu te enakosti klali in inesarili one, ki so jim bili na poti, da niso mogli nemoteno gospodariti z ljudstvom in ga izkoriščati v svoje sebične namene. No, hvala lepa za tako enakost ! Kdo jo hoče, da ga bojo zaklali v imenu te enakosti!? Res je ta enakost mej nami nekak križ in jo čutimo, ker bi vsi imeli radi čast, vsi bi radi le malo delali in živeli dobro. In zato zbada, ako vidi drugega našo naravo bogatejšega, drugega zdravejšega, srečnejšega, drugega lepše oblečenega, drugega zapovedujočega, mej tem ko mara sama ubogati i. t. d. Teda ako priznamo v vsem božjo previdnost, ki je tako modro uredila, da smo vsak nekaj, da smo vsi skupaj pred Bogom samo revni ljudje, da vsi skupaj tvorimo le eno telo, človeško družbo, kjer imamo pa vsak svoje zmožnosti, vsak svoj stan, vsak svoje delo, vsak svojo nalogo življenja i. t. d. ne čutimo nobene teže. Naspotno! Tako smo odvisni eden od drugega in tako se držimo potem sku- paj drug drugega, ker drug brez drugega živeti ne moremo. In tako, je božja Previdnost lepo uravnala, da prišiljeni tvorimo skupajeno — človeško družbo. Tako vidimo povsodi le neskončno modro Roko, ki nas tako modro vodi, ki vse tako sladko in ljubeznjivo v našem življenju uravnava, da naš razum ne more zapopasti, samo ako hočemo malo pomisliti in priznati in ako se ji pustimo voditi. Spomini z pota. (Piše urednik.) To je bil prvi pot, katerega je mahal naš "Cesar France Joža" iz Amerike v Evropo, ko je nas imel v svojem varstvu čez širne valove. Še le, ko smo se malo ugnezdili in si ogledali razne sobane v prvem in drugem razredu, smo videli še le, kako je res to lep in krasen parnik! Seveda nam "drugorazredarjem" se ni nič kaj prikupil, kajti kmalu smo opazili, da smo prav za prav v napačnem oddelku. Videli smo napisano na več vratih "II. Class", ko smo pa hoteli vstopiti, nam je pa kak Italijanček, oziroma Slovenec Iri-dentovec,postrežnik,povedal v blaženi laš-čini, da je to "I. Class." Več jih je hotelo dokazovati, da je v zmoti, pa se ni dal prepričati. Trdil je svoje in udati si se moral. Drugače bi ti povedal svoje misli morda še po pristno iridentovski šegi. Kompanija je dobila toliko potnikov prvega razreda, da so del drugega razreda spremenili v prvega, samo da se je več zaslužilo. Seveda "business je business." Mi potniki smo malo godrnjali in se kregali. Toda kdo nas je poslušal, recimo bolje, kdo nas je razumel, saj smo bili na laškem in ne na Avstrijskem parniku, če je prav nosil častitljivo ime cesarja cele Avstrije in je bil last koinpa-nije, ki pravi, da je Avstrijsko Amerikan-ska. Ko smo si vsak svojo kabino uredili in se v nji ugnezdili, razložili svoje stvari po omarah in policah, oblekli slabejšo obleko, katere ne bo škoda, ako bo treba tudi ribicam dajati davek in se bi kaj u-mazala, hodili smo sem pa tja in gledali in motrili obraze, katere smo srečavali, kakšno ljudstvo je vse na parniku, s katerimi bomo delili žalost in veselje, pa tudi strah in morda celo smrt? Poslušali smo zvedavo in skrivnostno govorice, in se potem drug drugemu bližali in si skušali pridobiti zabavnih prijateljev, da bi se mejsebojno kratili čas. Kar naj nas je bilo Slovencev v drugem razredu smo bili kmalu skupaj. Kranjski obraz je pač obrazu podoben in naše navade so pač take, da jih takoj spoznamo- Tako smo kmalu drug drugega pozdravljali z "dobri večer" in kremijanje se je začelo. Zasedli smo klop na levej strani in vse bljižnje stolice na našem krovu kakor da smo če že ne krave skupaj pasli, pa vsaj že vsi stari, stari znanci. Pri večerji je bilo vse živahno, kakor v panji čebel, ko se matica pripravlja, da izleti. Govorjenja in smejanja ni bilo ne konca ne kraja. Vsak si je hotel pač v šalah skušal pomiriti notranja čutila, deloma pa tudi najti prijateljev. Ko smo zasedli vsak na svoje določeno mesto, smo zvedavo gledali, s kom bomo skupaj celih deset dnij imeli srečo, morda nesrečo jesti. Na parniku smo se kmalu našli trije duhovniki. Bil je to generalni vikar iz Lincoln Nebraska, Very Rev. Agius, rodom iz Malte, Italijan, drugi je bil P. Notker Benediktin iz Minn, in moja malenkost. Tudi radi sv. maše na parniku je bilo dobro, ker smo lahko drug drugemu pomagali in stregli pri maši. Po večerji je bila naša poglavitna skrb, kje je kapela, o kateri smo brali v vseh časnikih. Vprašali smo prvega strežnika, katerega smo srečali. Toda, kako smo se začudili, ko nam je pokazal na spodnjem krovu drugega razreda, zunaj na prostem neko omaro, češ, to je kapela! "To je kapela?!" smo vskliknili vsi razočarani! " To naj je tista baje krasno opremljena kapelica, o kateri so listi tako bombastično poročali?" Radovedni smo bili kakšna je znotraj. Vprašali smo za ključ. Toda kdo ga ima? Nihče ni vedel. Gonili so nas od Policija do Heroda. "Ta ga ima, pojdite k njemu" in šli smo. "Jaz ga*nimam, ta ga ima! Pojdite k njemu!" "Ne, jaz ga nimam! Ta ga ima, pojdite tja!" I mi smo hodili vsi trije in povpraševali in poizvedovali, toda zamanj. Mislim, da je bilo le malo uradnikov na parniku od zadnjega strežaja do kapitana, da bi ga ne bili vprašali. Pa nihče ni vedel, kje je ključ. Tako smo skoro po dveurnem iskanju morali utrujeni, opustiti nadalj-ni trud. Odložili smo nadaljevanje našega iskanja na drugi dan, ko bo več reda na parniku. Morda se nam posreči izslediti pravega, ki bo priznal, da ima ključ od te "kapele". Zlasti pater Benediktinec, ki se je že tako veselil, da bo mogel maševati na parniku, sredi oceana, je bil silno nevoljen! Pa si pomagaj! "Le zakaj potem pišejo, da imajo kapelo, ako pa nimajo ključa! Morda imajo kapelo samo za to, da Bog pomaga k njih lmsinessu?" se je hudoval. Pa zastonj je bilo! Ključa ni bilo in ga ni bilo. Nihče ni vedel zanj, oziroma, vsak je vedel kdo ga ima, pa nobeden se ni hotel priznati, da ga ima. Drugi dan sem bil prepričan, da ključa ni, toraj ne bo mogoče maševati. Zato sem malo dalj poležal, zlasti še ker so se začele pred očmi tako nekam čudne iskre kresati, in je v glavi bilo ne ravno slabo, vendar ne dobro. Nekako ob devetih se pa prismeje v kabino naš dobri Pater in nam naznani veselo novico, da se mu je posrečilo izslediti ključ in da je že maševal. No, hvala Bogu saj ena tolažba bo na dolgi poti, imeli bomo sv. mašo! Toda, kakšna je ta "kapelica". Stoji na srednjem krovu, zunaj na prostem, ravno mej vrat ima kjer se največ mimo hodi, posebno zjutraj, ko strežaji hodijo po kabinah in znašajo bolnim potnikom zajutrek, na krovu, kjer se največ shajajo potniki in se zabavajo, toraj na kraju, kjer je najmanj primerno so postavili to "kapelico". Vsi drugi parniki, še celo protestan-tovski nemški, imajo oltar seboj, pa ga urede navadno v najlepši sobani prvega razreda, kjer se morejo potniki zjutraj nemoteno zbrati iu opraviti svojo pobož- nost, kjer se jih veliko tudi spove in opravi sv. zakramente. Le parnik "katol". Avstrije ni našel primernejšega prostora, kakor ta prostor zunaj na prostem, na shajališču vseh potnikov. Kako je to nepripraven prostor, se je kmalu pokazalo, ko smo morali lepo prositi potnike, ki niso bili katoliki, to je Žide in Turke in Grke, naj iz olikanosti potrpe s svojim smejanjem, dokler se ne skonča sv. maša. Da je nemogoče zbrano moliti, ako otroci skačejo in nore okrog oltarja in strežaji sem pa tja hodijo z različnimi posodami, to si lahko vsak misli in ne mogli smo se dovolj načuditi Tržaškemu ordinarijatu, da je dovolil postaviti to „kapelico" na to mesto. Ako drugega boljšega niso našli, naj bi pa še tega ne dali. Ali dostojno, ali pa nič. In pa ta kapelica! Res je, da je opremljena z vsem potrebnim! Tu je perilo, so vsi plašči, še celo kadilnica in 111011-štranca je. Oltarček je v resnici jako krasno delo. Zlasti obe slikici Marijina in Sv. Rafaela ste krasno delo. Posnetek teh slik smo priobčili v našem listu preteklo leto. Toda to ni kapelica. To je oltarček, zakrit v navadno leseno omaro prislon-jeno 11a steno mej dvema vratoma,ki vodita ena v gostilniško sobo drugega razreda, druga v parlor za nekadilce. Ako se hoče, maševati odprejo spredaj dvoje vrat, in tu je ona toliko hvalisana kapela! Ko hi vsaj okrog kapelice omejili s plahtami prostor, da bi bilo lepo skrito in Iti se mogel kakor mašnik, tako vsak, ki bi se hotel sv. maše udeležiti, zatopiti v svojo pobožnost, nemoteno, ne da bi bilo njegovo čutilo naprej in naprej moteno. Veliko jili je reklo, da bi se z veseljem u-deleževali sv. maše samo, ko hi liil oltar drugje. Dalje! Tudi ne vemo, kdo skrbi /.a hostije in za mašno perilo, ko treba spreminjati! Tam smo našli hostije, velike iu male. Toda kdo nam da zagotovilo, da so sveže, da niso morda že mesece stare, morda celo leto/ Glede rutice (purifika-torija) kdo nam da zagotovilo, da jo Ito opral najprej duhovnik, kakor se spodobi za sv. kri, s katero pride v dotikoV Dalje sveče! Sveče, katere smo imeli, so bile navadne milove, ne voščene! Skratka, ta kapelica je res na parniku, toda postavljena je tako in na tako mesto, da bi bilo bolje, da bi je ne bilo! Poživljamo Rafaelovo družbo iz Trsta naj se zavzame za to stvar in naj ali uredi tako, da bo vsa stvar gotova in urejena, in da pride kapelica v prostor, kamor spada, ali naj pa zahteva da se odpravi! Vsak duhovnik rad mašuje na parniku in ljudstvo se rado udeležuje sv. maš na morju, toda vsa stvar mora biti tako u-ravnana, da ne žali verskega čuta, oziroma čuta spoštovanja do teh vzvišenih svetih stvari. Sv. maša nam je najsvetejša ustanova Jezusova, je najdražji biser, katerega nam je dalo Njegovo Presv. Srce kot spomin nanj in na njegovo ljubezen. Zato ne smemo nikdar in nikjer dopustiti, da bi se ta biser metal svinjam ali v blato! Da uprava kompanije za to bolje ne skrbi, ni čudno! Kaj je nji sv. maša, kaj nji oltar, nji je le za business. Zato pa bi morala cerkvena oblast in pa družba sv. Rafaela gledati na to, da se to uredi tako, kakor zahteva svetost teh stvari, ali pa proč z njimi! Zato sem maševal samo dvakrat mej tednom in v nedeljo. Pater Benediktin je maševal skoro vsaki dan, zato pa je vstal že tako zgodaj zjutraj, da še ni bilo nikogar na krovu. Sv. maš se potniki niso nič kaj pridno udeleževali. Najbolj pridni so bili še Slovenci. Bile so na parniku skoro vse Avstrijske narodnosti. Toda mej vsemi le Slovence si videl vsaki dan pri maši. Najslabeje so se pa za Italijani obnašali Hrvatje in zlasti Hrvatice. Te se pa za mašo še zmenile niso, ako so bile slučajno na krovu, ko je bila sv. maša. Zadnjo nedeljo smo imeli na parniku tri sv. maše. Zjutraj prvo je imel moja malekost, pri kateri se je prebral evangelij v slovenskem, hrvatskem in slovaškem jeziku. Druga je bila nemška, imel jo je Pater Benediktin. Tretja je bila velika, pri kateri je tudi godba igrala znani Ilaydnov "Pred Bogom". Imel jo je Generalni vikar Very Rev. Augius. Imel je tudi pridigo v angleščini. Spominjal se je zlasti nesrečnih potnikov iz Titanica, ki je ravno nekaj tednov poli,. preje v tem morju tisoč potnikov potegnil • Miza seboj v hladni vodeni grob. Krasne besede. V St. Louisu Mo. je imel ondot-ni župnik Rev. M. Tušek sv. misi-jon v svoji slovaški župniji Presv. Trojice. K sklepu misijona je, prišel sam Njega Milost nadškof (Hennon. Kakor znano, je nadškof (ilennon najznamenitejši govornik nej ameriškimi škofi. Krasna in mladeniška impoznatna osebnost, krasen prijaten glas in mirno predavanje njegovo očara vsakega, ki ga čuje. Ko je misijonar končal svoj zadnji govor, stopil je nadškof pred oltar in imel krasen govor, katerega naj prinesemo v kratkih potezah: "Vesel sem, da morem biti da- nes sredi mej Vami, ljubi moji Slovaki, in sicer, da morem biti priča slovesnega trenutka, ko ste prenovljeni v dobrem misijonu sklenili obnoviti novo krščansko življenje in novo gorečnost v delu za zveli-čanje Vaših duš. Veseli me tudi, da Vas vidim v tako velikem številu tu zbrane. Tako je prav! Tu imate svojo cerkev, svojo šolo, tu je Vaš pravi dom! Oklenite se svojega duhovnika, katerega smo Vam dali in katerega bomo tukaj tudi vzdržali, podpirajte ga pri njegovem delu za Vaše dobro in za napredek te župnije! Slovanski narodi ste verni na- rodi že od doma! Zato je pa Vaše tudi upanje.Kjer je vera v katerem narodu ostane vera živo vcepljena v srca, ta narod ima upanje, ima prihodnost. Kjer je vera, tam je upanje, tam je prihodnjost. Kjer vera propade, propade upanje in tak narod nima prihodnjosti, ker z vero zgubi podlago upanja. Držite se svoje vere tudi tukaj. Vaši očetje so zgled vernosti celi Evropi! Bil je čas, ko so bile oznanje-vane križarske vojske zoper polmesec, za osvobojenje svete zemlje. Križarske vojske so minule, križarji so se vrnili vsak na svoj dom, kolikor jih je ostalo pri življenju. Toda na njih mesto so stopili Slovani in zajezili naval teh divjih mohamedanskih čet na celo Evropo. V celem polkrogu na vshodu se je Vaša verna narodnost postavila v bran za križ in svobodo! In ne desetletja, ampak stoletja je tekla Vaša kri, kri Vaših očetov. Stoletja so vlačili Vaše očete po turških sužnostih, stoletja so davili in oskrunjevali ti divjaki Vaše matere in sestre. Toda Vaš narod je ohranil v tem boju vero, zato 11111 je ostalo tudi upanje, zato si je ohranil za se prihodnjost! in ravno sedaj smo priče boja na smrt in življenje, kjer Vaša narodnost tako hrabro in tako junaško podi tega sovražnika križa, omike in svobode ven iz Evrope, ven iz omikanega sveta! Da, dragi moji, to ni boj od danes ali včeraj! Te zmage niso vspeh enega leta, to so vspehi stoletnih bojev, to so sadovi morja prelite krvi, to so plačilo za morje krivic, katere je Vaš narod prestal na straži Evrope. Da, Vaša narodnost je bila stoletja predstraža Evropske omike. Mej tem ko je Slovan moral stati na straži pred vrati Evrope in odbijati navale divjih Turčinov in prelivati kri, so se druge Evropske narodnosti veselile miru in pokoja in se razvijale v omiki. Vaš narod ni imel časa, boril se je za svobodo Evrope, za križ Evrope, za omiko Evrope! Res je, da Vaša narodnost od Evrope še ni dobila za to stoletno zvesto služlio na straži nobenega plačila! Res je, da je ravno Vaša narodnost od vseh sosedov le tepena, res je, da dobiva za vso to prelito kri samo nehva-ležnost in preziranje Evropskih sosedov, vendar, Slovanski narod si je na tej straži obvaroval vernost, za to ga pa čaka plačilo: upanje, to je: njegova je prihodnjost. Zato pa ostanite verni! Sovražniki Vašega naroda so tudi sovražniki Vaše vere in sovražniki Vaše vere so tudi sovražniki Vašega naroda. In dokler boste ostali verni, se Vam ni treba ničesar bati: Vaša je -prihodnjost! Ljubi Slovaki, doma ste bili na lastni zemlji sužnji. Tu ste prosti! Zato ne čutite se sužnje, čutite se proste, čutite se svobodne! Mi smo Vaši in Vi ste naši. Ne mislite, da ste Vi kaj manj, kakor so drugi Amerikanci! Stopite z njimi v eno vrsto! Ne zaostajajte nikjer zadaj! Dajte pred vsem svojim otrokom boljšo prihodnjost, kakor ste jo pa Vi sami imeli! Dajte jih, da se izobrazijo. Tu ni treba, da bi kdo zatajil svojo narodnost, da bi kaj postal! Tu lahko ostanemo verni svoji narodnosti in postanemo prav tako dobri in navdušeni Amerikanci, kakor dragi! Zato, mili Slovak, Ti trdo delaš, odpri svojemu sinu pot do boljše prihodnjosti in lajšega kruha! V Ameriki smo vsi svobodni Ameri-kanci z enakimi pravicami, in naj smo tudi katere koli narodnosti! Tudi v naši nadškofiji ste nam ljubi in dragi! Ne mislite, in ne čutite se, kakor bi bili kaki pastorke! Vi ste katoličanje, kakor so druge narodnosti in imate vse iste pravice, kakor vsi drugi katoliki in kot take se tudi vedno čutite! Z nami delujte za napredek katoli-čanstva in bodite nam v vsem popolnoma enaki." Zares krasne besede velikega moža, katere naj bi ponatisnili vsi listi doma v stari domovini morda bi marsikomu odprle oči. Strašni sadovi. Vsem, kateri pravijo, da naš list pretirava, ko piše tako odkrito in naravnost o naših žalostnih razmerah v Ameriki, naj pokažemo dva prežalostna slučaja iz najnovejše dobe: 1) V Pittsburški ječi čaka s strahom, in trepetom svoje smrti na vislicah mladenič, nesrečni naš rojak Mali. Siromak se je udal strasti in imel znanje z neko ožen-jeno, katere moža je ustrelil. Kaj ima sedaj siromak? Strašen konec! Sramoten konec ne samo zanj, ampak tudi za nas vse, ki smo njegovega naroda in za vse, ki smo njegove vere. "Ne poslušajte "farjev", kričite, vi, sleparji naroda! Ljudstvo poglej, kaj bi bilo bolje za nesrečnega mladeniča v Pittsburški ječi, ali da je poslušal socijaliste, da ni Boga, da se ga ni treba bati, da smo svobodni, da smemo delati, kar hočemo, da nočemo klerikalne teme, ali ako bi bil poslušal "farje", se držal svete vere, klerikalne teme!? Ko bi se držal farjev in klerikalne teme, ne bilo bi mu treba iti v kratkem na strašno pot pod vislice!" Tu, narod, tu imaš slučaj, ki ti jasneje in glasneje kriči, kakor vse pridige celega sveta! Kdor vspričo tega slučaja noče videti, mu ni pomagati! Naj pa poskuša, kakor Mali! 2) Žalostni je slučaj, ko je bil v Clevelandu ubit neki Alojzij Nučič. Kriva prokleta pijača! Krivi oni, ki uče narod odpada od vere, ki ga podivljajo in zapeljujejo v pijačevanje! Vidite socijalisti, to so Vaši sadovi! To so sadovi Vašega "narodnega" dela! Zato bi pa bila pravica, ko bi skupaj s temi nesrečneži postavili pred sodni stol tudi narodove za-peljivce, vse apostole grdega slovenskega socijalizma! Vi ste v prvi vrsti krivi teh umorov, Vi ste odgovorni zanje, Vas bi morala zato preje kazen zadeti, kakor pa te uboge žrtve Vaših strašnih naukov! O, milo slovensko ljudstvo, spreglej, kam drviš! Spreglej, kam te tirajo naši "ta-rdeči", kam te tirajo oni, katerim več vrjaineš, kakor pa onim, ki ti želijo dobro! Odpri oči! Odpri razum! Ko ti kričijo, da naj ne poslu" šaš duhovnikov, dobro, ne poslušaj jih, ako jih nočeš! Toda poslušaj sam svoj razum! Poslušaj klic takihle strašnih slučajev! ' Grozno! Ubogi narod! ZAHVALA. Vsem cenjenim prijateljem in naročnikom našega lista v Clevelandu, Collin-woodu, Lorainn in Barbertonu, katere sem pretečeni mesec obiskal, pošiljam iskrene pozdrave in se toplo zahvaljujem vsem za vso prijaznost, katero so mi ob tej priliki skazovali. Zagotavljam, da se bodem vseh vedno z veseljem spominjal, saj vrlih Clevelandčanov pozabiti je nemogoče. Ob jednem pa vse naše naročnike prosim, da bi o prilikah priporočali "Ave Maria" svojim prijateljem in znancem v naročbo. Udani Fr. Viktorin Pere, O. F. M. Upravitelj. -o- Rafaelova družba za slovenske naseljence v Ameriki je za letos naprosila Rev. Anselma Murn, da obišče naselbine po Ameriki, ki so brez duhovnika, da verni Slovenci lahko opravijo svojo velikonočno dolžnost, sv. spoved. Obiskal bode po tem sporedu naselbine: 14—20 aprila Little Falls, N. Y. 21. zvečer do 25 zjutraj Moon Run, Pa. 25. zvečer do 27. zjutraj Davis, W. Va. 25. zvečer do 27. zjutraj Davis, W. Va. 27. zvečer do 30. zjutraj Thomas, W.Va. 30. zvečer do 1. maja zjutraj Dodson, Md. 2. maja zvečer do 3 zjutraj Gorman. 3—14. maja Ridgewood, W. Va. 14 do 18. maja, ako se katera naselbina oglasi, katera je v hljižini zgoraj imenovanih naselbin. Tozadevne prošnje naj se še pravočasno pošljejo na Rafaelovo družbo 21. Nassau Ave., Brooklyn, N. Y. -O- "AVE MARIA — BISER!" V "Amerikanskem Slovencu" smo brali minuli mesec v dopisu iz Marberto-na, O., jako laskavo priznanje našemu lističu: "Ko hodim večkrat po slovenskih hišah, sem že sam sprevidel, da kamor ti, A mer. Slovenec, zahajaš in oznanuješ besedo božjo, tam tudi z velikim veseljem pozdravijo slovenski biser "Ave Maria." Tako pa še nismo bili pohvaljeni! Veseli nas to priznanje, zlasti še, ker ni prišlo izpod peresa kake pobožne "tretjerednice" ampak poštenega slovenskega mladeniča, okrog 20 let starega slovenskega fanta. Hvala dopisniku g. Železnikarju, za te laskave besede! Bog Vas ohrani tako odločnega delavca za dobro narodno stvar! Velikanoč je že minula. Ali si pa ti že opravil, svojo velikanočno dolžnost? Kaj pa čakčš? Ne pozabi, ta dolžnost je zaukazana pod kaznijo. Kdor do nedelje sv. Trojice ne opravi svoje dolžnosti, sam sebe izobči iz sv. cerkve in tak se ne more imenovati več katolika! Tak je izobče-nik, ali bivši katolik. Pri spovedi ga mora spovednik vselej najprej odvezti tega izobčenja in ga sprejeti nazaj v cerkev, potem še le mu more dati sv. odvezo! Tako stroga kazen in vendar, kako malo dajo nekateri za to! Opomba uredništva: Fr. Angelik in tovariši: Ravno kar sprejeli vse. Bog plačaj ! Tako je prav. To nas veseli! Tako mišljenje je pravo! Bog Vas živi! Da je bilo v dveh številkah veliko pomot, nas zelo boli in ne vem, kaj hi raje dali, kakor pa da se je tako skazilo. Toda kaj si moremo pomagati, ker smo odvisni od tujih tiskarjev! S februarjevo številko smo spremenili tiskarja. To je pa zaslutil prejšni tiskar in nalašč nagajal, kolikor je mogel. Tako jo mesto popravljenega stavka natisnil nalašč nepopravljenega. Ko je bilo vse do-t iskano in smo dobili v roke iztis številke, je bilo pa prepozno. Zdravi! ROJAKOM V CLEVELANDU, O. sporočamo,