sLo\>ensk<\
«IIIIIIIIIIIIIIIHIIIINUIIIIHIIIIIHIIII|IIIIHni|
■	"... v roke mi je padel list ..Slovenska Država" (na mizici ob okrepčevalnici ..Drage" je bil
■	ponujen brezplačno, tiskan v Torontu). Listič kot listič, kiga tiskajo zunaj srdito jezni, užalje-
■	ni in ..prevarani" 1945 leta pobegli ostanki S	Rupnikovih domobrancev.	S
■	(Nedeljski Dnevnik, stran 20, 9. sept. 1984, | Z .Zgodovina je trajanje" - Nace Grom
In naš odgovor:
MALI ,.LISTIČ — VELIKA IDEJA "	VELIK LIST — SUHA VEJA _ liinimiiiiiiiiimiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiinmi
MONTHLY BY: SLOVENIAN NATIONAL FEDERATION OF CANADA, 646 EUCLID AVE., TORONTO, ONT.,CANADA, M6G 2"f5
FOR AFREC SLOVENIA
E
u»
LETNIK XXXV' VOLUME XXXIV
PUBLISHED
OKTOBER 1984
štev.: 10_ No.: io
P.(ost) S.(criptum)
Uredništvo Slovenske Države je v zadnjem mesecu dobilo pritožbo, da časopis v septem-berski številki ni poročal točno o sodelovanju Slovencev pri slovesnosti papeževega obiska v Torontu. Obtožba je trdila, da članek, ki ga je podpisal P. S. sploh ni poročal, da je pri slovesnostih na Downsview sodeloval tudi združeni slovenski pevski zbor.
Uredništvo želi pojasniti vsem tistim, ki soglašajo s to pritožbo, da omenjeni članek ni bil nikake časnikarske poročilo o tem dogodku. Bil je to uvodni članek, razmišljanje, mnenje in komentar Slovenca, ki je bil pri slovesnosti navzoč.
Če bi bili imeli v številki tudi redno podrobno, poročilo o tem zgodovinskem dogodku, bi zapisali, da je pri prihodu papeža na Downsview v Torontu, združeni pevski zbor pevcev iz obeh slovenskih fara v-Torontu, hamiltonske slovenske fare in pevcev zbora Fantje na vasi, na hvalevredno pobudo in pod spretnim vodstvom g. Dušana Klemenčiča učinkovito zapel pesem „Tu es Petrus -Ti si Peter".
Če bi se ta združeni zbor pri svojem nastopu predstavil z recimo napisom SLOVENCI,
Razglabljanje o slovenskem narodnem prazniku 29. oktober
V 19. in 20. stoletju smo bili Slovenci priča treh važnih zgodovinskih prelomnic, ki smo se jih sicer kot narod delno zavedli,napravili že potrebne začetne korake,nismo pa dokončno, v pravi smeri, izvedli za slovenski narod praktične zaključke, namreč, po dolgih tisoč letih zasužnjenja, zopet oživeli in izvojevali slovensko državno samostojnost, kakor so to uspešno napravili v podobnih ali se slabših okoliščah drugi narodi.
Oglejmo si na kratko, v časovnem zaporedju, te slovenske zgodovinske prelomnice.
EVROPSKA NARODNA POMLAD
Narodno prebujenje je v prvi polovici 19. stoletja, 1848. leta zajelo tudi Slovence. Jasno spoznanje idejnih tokov v dobi romantike in kako jih praktično uskladiti z dejanskimi potrebami in zavestnimi zahtevami slovenskega naroda, je bilo glavno vodilo narodno zavednih slovenskih izobražencev na Dunaju, ko so 1948. leta v nič kaj prijaznih in naklonjenih okoliščinah, v dobi Bachovega absolutizma, pod predsedstvom jezikoslovca Frana Miklošiča, izdelali in raz-
glasili v novejši slovenski narodni zgodovini prvi slovenski narodno-politični program: Zedinjena Slovenija. S tem pogumnim dejanjem je bila pred dolgimi stoletji nasilno prekinjena slovenska državna zavest zopet oživljena, poudarjena, in jasno nakazana. V dobi taborov je ta slovenski narodno-politični program razgibal vse Slovence. Pričakovati je bilo, da bodo takratni slovenski politiki to rastoče narodno hotenje, narodno-poli-tične zahteve po Zedinjeni Sloveniji končno vendarle izrazili v zavestni zahtevi po slovenski državni samostojnosti in suverenosti. To se ni zgodilo. Vodilni slovenski politiki so pod vplivom idej novega ilirizma že na pragu dvajsetega stoletja, pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej, speljali slovenski narod, ki je še vedno upal in računal na državno samostojnost v, kar s dogodki kasneje pokazali, usodne jugoslovanske vode.
RAZSULO AVSTRIJE
29. oktobra 1918,leta je bila okli-cana v Zagrebu Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so živeli v Avstriji. Zgodovinsko gledano, se je
Slovenija na ta dan uradno odcepila od Avstrije. Dva dni kasneje, 31. oktobra 1918 so predstavniki treh slovenskih političnih strank v Ljub Ijani oklicali slovensko Narodno vlado, ki je do 1. decembra 1918« leta, to se pravi, dober mesec dni dejansko predstavljala pred svetom slovensko državno neodvisnost. Slovenski narod je s tem okli-canjem pretrgal tisoč let in čez stare suženjske okove in postal svoboden, gospodar na svoji zemlji.
Kratka je bila ta težko pričakovana svoboda. Zaradi naivnosti, nepoučenosti, nesoglasja, neodločnosti in nesposobnosti med takratnimi slovenskimi političnimi voditelji, smo bili poslednično v pogajanjih s prekanjenimi srbskimi politiki izigrani, prevarani in izgubili prav po njihovi krivdi komaj pridobljeno svobodo, slovensko državno neodvisnost.
Naši takratni politični voditelji niso znali, ali ne hoteli, jasno odgovoriti na dve temeljni vprašanji: „Kaj smo?" in „Kaj kot narod hočemo?" in prav zato niso bili sposobni voditi naroda v drugi, za slovenski narod važni zgodovinski prelomnici, ko je šlo za svobodo in slovensko državno neodvisnost. Vse preveč je bilo med njimi prerekanja med „kaj bodo" zmagovalci odločili in „kaj bomo" sami napravili in zahtevali. V svoji naivnosti so zanemarli in popolnoma prezrli „bomo" in se slepo predali drugi,
že v misli sami, porazni alternativi, „kaj bodo" drugi napravili, oziroma prisodili slovenskemu narodu.
V	tej drugi slovenski zgodovinski prelomnici smo se Slovenci znašli nepripravljeni in nepoučeni pred tremi izbirami:
1.	ali kot del slovanske skupnosti še nadalje ostati v trialistično urejeni Avstriji,
2.	ali se vključiti brez kakršnih koli predhodnih garancij, pod vplivom idej novega ilirizma, kateremu so podlegli številni slovenski politiki, v novo jugoslovansko skupnost,
3.	ali proglasiti slovensko samostojnost v svobodni, mednarodno priznani državi Sloveniji.
Namesto da bi se odločili za samostojno Slovenijo, so slovenski politični neodločneži zdecimirani slovenski narod in razkosano deželo tako rekoč ponudili, brez predhodnih garancij za vsestranski razmah slovenskega naroda, tujemu gospodarju, tokrat Srbom in njihovim, slovenskemu narodu nenaklonjenim, vladarjem.
V	teh kritičnih in usodnih časih smo Slovenci potrebovali Prešerna, ki bi kot Mozes vodil in poučil slovenske politične dezorientiran-ce.
V	toliko opevanie kraljevi „brat-ski" Jugoslaviji nam je bila prepovedana slovenska zastava, zunanji viden simbol slovenske bitnosti;
prepovedano slovensko ime; prepovedana slovenska narodnost. Namesto ozemeljsko združene Slovenije v svobodni slovenski državi, smo bili razkosani med Italijo, Avstrijo in Madžarsko.
V predvojno kraljevi centralistični Jugoslaviji smo se morali Slovenci ponižano boriti za Laza-rjeve drobtine in vse zahteve po večji slovenski svobodi in avtonomiji so naletele na gluha vele-srbska ušesa.
ROZPAD KRALJEVE JUGOSLAVIJE
S to politično zmedo, namernim zapostavljanjem in gospodarskim izkoriščanjem smo se Slovenci znašli v drugi svetovni vojni na pragu tretje slovenske zgodovinske prelomnice. Slovenski komunisti so to nezadovoljstvo Slovencev v kraljevi Jugoslaviji izkoristili in po razpadu države prehiteli uradne slovenske oportunistične politike, pri tem kruto prevarali slovenski narod in s pomočjo naivnih za-padnih demokracij, ki so podprle njihovo lažno tolmačenje slovenskega položaja, izvedli po ukazu kominterne krvavo neosvobodilno komunistično revolucijo, po končani vojni prišli na oblast, slovenski narod snovno in duhovno zasužnjili in za ceno tisočev izročenih protikomunističnih borcev in drugih slovenskih žrtev, prepustili
T,
V
ali razvil SLOVENSKO ZASTAVO, kot so to naredile vse druge narodnostne skupine, bi dopisnik torontskega „Sun"-a, ki je bil očividno navdušen nad odličnim petjem tega zbora, ko je zapisal, da je zbor verjetno štel nad 400 pevcev (dejansko jih je bilo pa nekaj nad 100) gotovo lahko zapisal, da so peli SLOVENCI. Tako sme pa Slovenci „kakor že tolikokrat v zgo dovini... zamudili ali namenoma zanemarili priliko svojega poslanstva", kakor je to pravilno zapisal P. S. v svojem članku Slišali smo ugovor, da so organizatorji slovenskih udeležencev naročali, naj ne mešamo politiko z vero. Ali je tudi papež Janez Pavel II. mešal vero in politiko, ko je obkoljen s tisoči poljskih zastav, skupno s de-settisoči Poljakov na CNE Sta-dionu prepeval poljske narodne pesmi?
Človek se sprašuje, kdo je organizatorje slovenske udeležbe na tej veličastni manifestaciji „navdihnil" z idejo, da moramo prav Slovenci, edini od vseh narodnosti, svojo iden-tito zamolčati? Ali bomo tudi pred nebeškimi vrati pred sv. Petrom morali zatajiti da smo Slovenci? Ali je res imel prav Ivan Cankar, ko je zapisal: Tebi pa tudi Bog ne more pomagati, ker si — Slovenec!
Menda se slike Blejskega jezera nikoli ne naveličamo. Vsaj za nas Slovence je vselej nekaj, kar nam je blizu srca, nas v svetu pa še posebej spominja na dom pod Triglavom. Na tej sliki se na bregu, desno od gradu na skalni višini, lepo vidi blejska župna cerkev, ki se na zunanjih platnicah te številke, slikana od
blizu, tako "gizdavo" ogleduje v vodi.
* * *
— 29. OKTOBER — 1918 — 1984
Slovenski narodni praznik svobode, slovenskega narodnega ponosa, neomajnega upanja na lepšo in pravičnejšo bodočnost slovenskega naroda
Čeprav je ta slovenski narodni praznik važen mejnik v novejši zgodovini slovenskega naroda, ga sedanji komunistični uzurpatorji v Sloveniji že vsa leta namerno zamolčujejo in ga mlademu slovenskemu.rodu pri pouku slovenske zgodovine sploh ne omenjajo.
Slovensko-Kanadski Svet
sLovenska
Sakacriptian rates I12.M per year <y II.M single km.
Advertising I nlui> x I" M.2*

FuMrtrt MKkly Slevealaa National Federatio« ol Canada Hi Eaelid Ave.. Toronto
SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu
Letna naročnina Mala: Za ZDA in Kanit |12.-, ta Argentino 7Sa,- pezov. ta Brasilijo
IM.- knueirov, u Anglijo M.- Uttngov. za Avstrijo IM iilingov. u Avstralijo
M.-avatr. t, u Italijo in Trat 24ae,- Ur. ta Francijo IM*.- frankov.
Za podpisane Članke odgovarja pisec. Ni rajno, da bi se avtorjeva naziranja morala
skladati v celoti t miiljenjem urednHtva in izdajatelja.
Cena za letalsko polto po predhodnem dogovoril.
TORONTO
Gospodična Marija(nca)
Kuk, profesornica na katoliški gimnaziji Francis Liberman v Torontu, je bila izbrana da predstavlja provinco Ontario na enotedenskem študijskem potovanju v Evropi. Potovanje je organizirala Canadian Tea-cher's Federation skupno z kanadskim zunanjim minister-stvom za 10 profesorjev zgodovine iz cele Kanade.
Skupina je obiskala Glavni stan oganizacij NATO-a, SHAPE-a in EEC v Belgiji, kakor tudi Glavni stan UNES-CO-a v Parizu.
Po izjavi gospodične Kukove je bilo potovanje zelo poučno in prepričalo vse člane turneje o nujni potrebi teh organizacij za uspešno vzdrževanje miru in sožitja med narodi sveta.
V soboto zvečer 6. oktobra je
bil dobro obiskan Domobranski banket, ki že je postal nekaka tradicija. Stari prijatelji so obnovili svoja znanstva in navezali nova in še trdnejša! Hvala udeležencem.
En. teden pozneje pa je bil
(13. oktobra) koroški večer z banketom v pomoč mohorje-vanom in Koroščem. Tudi že ustaljena tradicija, č. g. župnik
Janez Kopač je na začetku prebral pismo ravnatelja Mohorjeve družbe v Celovcu, nato pa smo v prijetni družbi in kot pri domobranskem banketu, tudi tokrat bili dobro in obilno pokrepčani iz dobre kuhinje!
Novice iz Slovenije
Samomori:
Statistični podatki za Slovenijo nakazujejo za dobo od leta 1956 do vključno 1983 17.550 samomorov, to je na leto pov-pečno 650 takih primerov. Če vzamemo povpreček 1,650.000 prebivalstva Slovenije, v teh 27 letih vidimo, da pride skoraj 40 samomorov na 100.000 prebivalcev, kar na postavi kot narod čisto blizu, ako ne celo na vrh svetovne lestvice te najbolj žalostne družbene statistike. Iz istega vira (NT Ljubljana 9. sept. 1984) posnemamo, da še k temu številu lahko prištejemo za vsak samomor še 8 poskusov samomora.
Nedvmno je ta silni družbeni problem rezultat družbenega razvoja po letu 1945. Povdarjali so pač materializem kot edini znanstveni prijem za vse človeške probleme. Vero so
smešili in jo potisnili v javnosti na isti nivo kot vraže in pravljice, nevredne razmišljanja za današnji čas. Velik del prebivalstva se je udal temu „pritis-ku" in ko pridobitve „novega" časa niso zadostile ljudi niti v materialnem pogledu, kaj šele v duhovnem niso ti ljudje v Stiski našli izhoda. Pred revolucijo je Slovenija imela malo samomorov. Statistike sicer niso znane, ampak nedvomno smo bili v svetovnem merilu nekje povsem na dnu tega žalostnega družbenega problema.
ZU
Uradni obiski iz SFRJ
V Miami, Florida, so že leta 1982 izglasovali zakon (CNC report, sept. 1984), da se denar davkoplačevalcev ne sme porabiti za morebitne konference in konvencije, kjer so udeleženci tudi delegati iz komunističnih dežel. Problem je nastal ob priliki izvolitve Miss Univer-se, katere se je udeležila tudi najlepša Jugoslovanka. Vsekakor je za pozdravit pametne odločitve v teh zadevah. Ni ista stvar, ako mesto gosti predstavnike drugih držav, ki so demokratsko izvoljeni kot pa pogostitev delegatov in predstavnikov komunističnih diktatur, kjer narod ne voli svobodno. Iz gornjega so seveda izvzeti diplomatska in konzultar-na predstavništva pri izvrševanju rutinskih povezav. Pred kratkim je miamski župan slavnostno sprejel in počastil župana iz malega austrijskega mesta. Kasneje se je izkazalo, da je bil ta župan član SS čet, ki je morila Izraelce. Austrijcu so prav na hitro odvzeli ameriško vizo. Zgodovina se ponavlja!
ZU
21. VII. 84 je poročal „Washing-
ton Post", da so med drugim odkrili, da je Jugoslavija dostavila preko Filipinov v imenu ZDA, orožje za Salvador, po „gotovih kanalih" in da se je izkazalo, da je to ničvredno orožje. (Nova Hrvatska 9. 23. sept.)
Nadaljevanje s str. 1
Koroško, Primorsko in del Porabja v nemilost tujcem.
Slovenski politiki so med drugo svtovno vojno ponovili napake svojih prednikov iz prve svetovne vojne in s tem podčrtali skupne oznake slovenskega političnega atavizma, ki so se izražala v neodločnosti, nejasnosti, nepoznanju dejanskega položaja in skrajnem oportunizmu.
Edini človek, ki je trezno presodil medvojni položaj slovenskega naroda, je bil nepolitik, duhovnik, svetec in videč, univerzitetni profesor dr. Lambert Ehrlich. Medvojni slovenski politični veljaki so ga namerno ignorirali, ne hoteli poslušati in ne preštudirali njegovih predlogov o rešitvi Slovenije s posebnim ozirom na njeno bodočnost.
Zaskrbljeno pa so ga razumeli slovenski komunisti, ker so v njegovem predlogu uvideli, da jih

je s svojo „višarsko idejo" o rešitvi Slovenije prehitel in to v času, ko so še odkrito sodelovali z nacistično Hitlerjevo Nemčijo. Zbali so se ga, ker jim je bil pri uresničitvi njihovih diabgličnih načrtih: izvesti revolucijo in priti za vsako ceno na oblast, v napoto, zato so ga ubili.
Naj končam to kratko razglabljanje o slovenskem narodnem prazniku - o 29. oktobru, z vprašanjem na vse Slovence v domovini, zamejstvu in zdomstvu: Ali smo se kaj naučili iz napak v naši preteklosti? Če je naš skupen odgovor pritrdilen, potem je upanje, da bomo kot zrel, dorasel narod, prekaljen in utrjen v stoletja dolgem trpljenju -, ob novi priliki, in obrisi te nove slovenske prelomnice, ugodne prilike, so že vidni in rahlo zaznani-, končno vendarle prav politično ravnali, priborili slovenskemu narodu svobodo in ustvarili pogoje za mednarodno priznanje slovenske države: Slovenija!
Luka Dolenje

W
rr-.
s
.Op

NATIONAL CRIME PREVENTION WEEK
NOV 4-10,1984
i i vu l lie
SI o \ i s :
f.M>l wher l (it .is t
Wliero 1 s S! C>\ I N : M
t ed i t i on of 'MliN wno BU1LT THL SNC)WY ' raised uin'.\pecled enimi i ies bv the readers, to wliieli i1 Is obliged to an.swei .
ain charactors in the book are Slovenes elit ioned several tinies, t lie most commpn these 'Slovenes' and where is 'Slovenia'?" lai i f i ei) the mat ter on rtiany occasions, kindly
even draiving a map of that part of Europe. a can be seen. The new edition of this book. 11 carrv a permanent answei for ali readers.
and
iiuest i on
SLS izvolila novega načelnika
Zaupniki SLS so v letošnjem poletju izvolili novega načelnika. Bilo je več kandidatov. Največ glasov je dobil dr. Marko Kremžar. Delavni odbor Slovenskega državnega gibanja, in uredništvo S. D. novo izvoljenemu načelniku SLS čestitata. Pričakujemo, da bo novi načelnik SLS - KD-začrtal nova pota, ki bodo snovno in duhovno zasužnjenemu slovenskemu narodu priborila svobodo in z njo svobodno, mednarodno priznano slovensko državo: Slovenija.
ODPRTO PISMO
VSEM SLOVENSKIM USTANOVAM PO SVETU IN DOMA, KAKOR TUDI VSEM POSAMEZNIKOM, KI PRIPADAJO SLOVENSKEMU NARODU, KJERKOLI SE NAHAJAJO.
Ustanovili smo "ZVEZO SLOVENSKE AKCIJE" za obrambo slovenskega jezika, za obstoj slovenskega naroda, za oživitev slovenske zavesti in za pravice, ki nam pripadajo kot svobodnemu narodu.
Naše geslo je: "ŽIVI NAJ SLOVENSKA BESEDA!"
Še nikoli v naši tisočletni zgodovini ni bil obstoj našega naroda tako ogrožen kakor je danes. Od druge strani pa še nikoli v zgodovini nismo imeli take prilike za medsebojno povezavo kot jo imamo danes.
Zbiramo imena in priimke in zapisujemo naslove tistih, ki jim je marža slovenstvo. Kdor je za to, naj se pridruži naši AKCIJI. Ne ustanavljamo nobene politične stranke, ampak predlagamo, da se nam vse stranke pridružijo kot zainteresirane slovenske ustanove. Vsak Slovenec ali Slovenka, od Ljubljane do VVashingtona, od Trsta do Buenos Airesa naj podpiše in pošlje naprej — svoje ime zraven drugih — v skupni seznam.
Ko nas bo podpisanih dva miljona, tedaj bo jasno, da sije pred nami bodočnost!
ŽIVI NAJ SLOVENSKA BESEDA!
Odbor za obrambo slovenskega c/o 313 Merrylands Road, MERRYLANDS, 2160, N.S.W„ Australia.
jezika,
$763
$1805
M
gj
S&tli
........."iiiiBiiilliiiini
Ta dva doma sta si lahko podobna, toda če primerjate izdatke za kurjavo, ni nikake možnosti primerjanja
Ali boste izdali ponovno preveč denarja za segrevanje vašega doma v predstoječi zimi?
Vi ste morda izolirali vaše podstrešje in ne kleti, vaša vrata in okna niso pravilnozamašene ali obložene z zaščitnimi trakovi (vveatherstripped). Pri tem vsem vaše ogrevanje doma lahko vas preveč stane z obstoječim načinom. Sedaj je čas, da storite kaj; da bo vaša hiša topla in cena ogrevanja znižena. „Energy, Mineš and Resources Canada" oddelek je pripravljen pomagati vam odvzeti skrb za tak primer.
Mi vam bomo pomagali pri izOliranju
Pravilna izolacija in neprodušnost je najuspešnejši način prihraniti denar - celo do 40 odstotkov od
vaših ogrevalnih stroškov. Lahko kličete Heatline za izkušeni nasvet o načinih, materjalih in kako vi lahko dosežete davčne olajšave. Po ..Canadian Home Insulation Program (CHIP) zagotovilu do vsote 500 dolarjev. To velja za vse hiše ki so bile zidane pred 1. septembrom 1977 (1. januarjem 1977 v Novi Škotski in Prince Edvvard Island).
Napravite sam ali najamite podjetnika
Nekateri ljudje radi napravijo smi izboljšanja na svojih domovih. Toda če želite da vam to delo opravi podjetnik, moratesamo ugotoviti čejeta isti na listi s „The Canadian General Standards Board' (CGSB).
Call toll free/Composez sans frais
HEATLINE/THERMOPHONE
1-800-267-9563
BRITISHCOLUMBIA/COLOMBIE-BRITANNIOUE
112-800-267-9563

K\
m
	■ Energy, Minesand Energie, Mineš et Resources Canada Ressources Canada	Canada
L		
Odmevi iz „Celovškega
tt
zvona
Celovški zvon objavlja v septemberski (84) številki (4) zanimiv komentar dr. C. Žebota o predvojnem
dijaškem glasilu „Straža v Viharju". Ker smo mnenja, da je to pismo važno, ga ponatiskujemo (stran 8):
PISMO UREDNIŠTVU
Dr. Reginald Vospernik Glavni urednik Celovškega Zvona Celovec, Avstrija
Spoštovani gospod ravnatelj:
Ni mi treba poudariti, da sem z izrednim zanimanjem preb(i)ral dosedanje zvezke Celovškega Zvona, tega (poznega) povojnega poskusa zgraditi vseslovensko revijo na krščanskih in narodnih osnovah. Uresničevanje tako pomembne in težke pobude zasluži posebno pohvalo in pomoč. Svojemu pozdravu celovški reviji bi tokrat dodal le eno pripombo, ki jo je izzvala član-karjeva omemba „lističa Straža v viharju" (str. 31 marčnega CZ). Pavšalno ošvrknjenje
predvojnega študentskega glasila v sedanjem CZ je bilo neutemeljeno in neumestno. (Tudi ni z njim v članku prav tako neiz-kazan vsebinski očitek SvV nič pridobil. Tega očitanja se bom dotaknil v bližnji knjigi mojih spominov, kjer bo obdelan tudi širši predmet Blažičevega sicer dobronamernega in poučnega članka.)
Ker večina čitateljev CZ o SvV verjetno ve le malo ali nič, naj pojasnim, da je ta list (tednik) bil na predvojni slovenski univerzi zelo potrebna (in precej uspešna) protiutež kompartijskemu Akademskemu glasu in njegovemu nasledniku „1551". (Glej Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB, I. knjiga, Ljubljana 1960, str. 93). Koroške čitatelje CZ pa utegne še posebej zanimati, da je v številnem uredniškem konzorciju SvV sodeloval ugledni in zaslužni koroški rojak, du-
hovnik in vseučiliški profesor dr. Lambert Ehrlich, ki je v desetletju pred prvo svetovno vojno slovenski Koroški dal dve pomembni ustanovi — predhodnico današnje Krščanske kulturne zveze in Sodaliteto slovenskih duhovnikov. Pri SvV je deloval kot izredno izobražen, svetovno razgledan in življenjsko zgleden duhovni vodja in mentor mladih urednikov in piscev tega sedemletnega študentskega glasnika (1934—1941). Ob tej SvV je kljub mladostnim napakam mnogo že mrtvih in dokaj še živih Slovencev v svoji mladosti gojilo zvestobo večnim vrednotam krščanstva in čut za službo zgodovinskim potrebam slovenskega naroda. Zdi se mi, da kulturna zahtevnost in prostorna utesnjenost CZ dajeta uredništvu pristojnost, da (še posebej) zaradi potrebne (in hvalevredne) širine nove revije piscem v njej ne dovoljuje uporabljati strupenih puščic nevljudnih poimenovanj ali celo zmerjanj. To so besedni izpadi, ki se porajajo iz čustvenih nastrojenj, izzivajo podobna povračila ter jih je zato nemogoče, ali le težko, racionalno razrešiti po dialoškem pravilu: „Da se resnica prav spozna,..." Naj Celovški Zvon doni pristno in privlačno — še in še in še!
Ciril A. Zebot Washington, D. C.
Sovjetski vojak Nikolaj Mov6an, ki je bil poslan na fronto v Afganistan, je pobegnil k proti komunističnim Afgancem in je sedaj V ZDA. Povedal je, da so jim rekli, da gredo v Afganistan pomagati prijateljem, tam ga jih niti komunisti niso prišli pozdravil in so živeli V šotorih popolnoma odrezani od prebivalstva. Izdavil je, da bi rad ostal doma, ce ne bi komuni zem^ ustvaril sistema, ki preprečuje, da bi mogli živeti ljudje kot ljudje.
V ZDA je dobilo 20% gospodinjstev [letni dohodki preko $ 38.354] 40% vseh dohodkov, 40% gospodinjstev [z dohodki med $ 16.500 in $ 38.354] 41.1 % vseh dohodkov in 40% gospodinjstev z dohodki manj kot $ 16.500 samo 31.8% vseh dohodkov.
Odmevi „Drage" v Ljubljani in kaj pravijo...
Narod je kakor gozd, po katerem tekajo živali
Na trdem stolčku.se presedem ter za trenutek potisnem miši; na dr tli; o pašo.
»Prema/ali so naše spomenike in'slovenske napise.« zaslišim v
ni prevaral: v roke mi je padel ča-	srem. ki se brani Toda dodati je
sopis »Slovenska država« (na	treoa. da to dejstvo ne opravjčuje
mizici ob okrepčevalnici	bramteljevih dejanj, ki so bila več
»Draee« ie bil ponujen brez-	k°«"braraba...« je izzvenela Stihova
plačno, tiskan v Torontu.) Listič	PozJ1ravi)en^ ,le. ena
T ... ... . ..	roka je takoj švignila v zrak, cespn-
kot listič, k. ga tiskajo zunaj sr-	javljam M k besedi Bi,a ■ roka'dr
dito jezni, užaljeni in »prevara-	peira Urbanca.
ni« 1945. leta pobegli ostanki	k besedi so se priglasili (povsem
Rupnikovih domobrancev,	proti pričakovanju, kot je dejal pred-
ušesih. Včeraj in danes so jih Takšnisotidičlankivnjem.inše	sedrjoči Saša Nlartelanc) le trije raz-
spet!« - Povabili smo tudi Djila- hu|ši. Iz časopisa pa se mi zamo-	pr^iiavci. Ni kaj dodati, polemizi-
sa. pa nima notncca lista.« sem se toviii med notami svetlo moder	nlčemer. kar je nakazal Bojan
spomnil besed " organizatorja, listek, kjer je na dveh stransh na-	'.L™1^znak odobravanja nje-Misli o zgodovini': \ obtržaških tiskan letošnji, poznoaprtiski slovenskih vaseh stojijo lepi "Program slovenske demokratske stranke«, pod tekstom pa je kot tajnik te »stranke«' podpisan tudi dr. Peter Urbane... /Program« zadeva delovanje stranke
spomeniki, pomniki na zgodovino. bližnjo in daljno. Največ krasa krasijo pomniki upora, narodnostne zavednosti in krvavega boja proti tlačiteljskim tujcem in za obstoj. To so pomniki svobode, zgodovine in kulture l judi tega dela Krasa, človeka, ki z ljubeznijo izvablja iz skromne
govih besed in mnenj?
Razočaranje razpravijaicev
Kot pričakovano, je začel raz-
, , " """7 ........ pravo (in hkrati polemiko z Bo-
m kako si ta zamis ha s ovensko-7orl_m e, u „> D . ,, .
C1	-.	anom Stihom) Peter Urbane,
ustavo, Slovenijo, v oeo jezika,	a , ■
, . .	3 , - J. . . : Takoi je povedal, da je razoca-
delovanje gospodarstva, kakšni „. i	,.' , • ' * ., ..
u-u r i , ■ . ran nad vsebino, ker je vStiho"ih nai bi bili jugoslovanski odnosi in • ,. ... . , ... . ; . ' - , j - ■ izva annh pričakoval veliko vec kakšen pravni red v državi, __ ...' KI
'	M nnnrpmicrvn Mf»rvn7nn in nrp.
ttrt	da^^čev^
življenje in preživetje...
Preslišim Štihove besede o tem, da kier se socializem spremeni iz ideje o človeški harmoniji v čisto oblast in represijo, so podani vsi socialni in politični pogoji za politiko, ki jo je nekoč obsodila Roza Luxemburg. Tako se mi je zgodilo tudi malce poprej, ko je Stih govoril o Koroški oziroma plebiscitu in izrazil svoje mnenje, zakaj smo zgubili takrat to ozemlje. Štihove misli sera nehote zgubil zavoljo nervoznega presedanja in gestikuliranja postaranega, toda ohranjenega, športno oblečenega poslušalca in ob njem zmrdujoče se gospe. Naj mi bo oproščeno, če sem celo ža-' pazil, da si je mož pogosto vneto zapisoval v beležnico, in pričakoval r,cm, da sc bo po predava-
naj bi se šolali m podobne zade-	nik d 2vedavim avditorijem,
ve, prilagojene, zamišljene in ze-	0poreka, je (in tu in lam tudi
Itene v jutrišnji (kdai in kateri	,... ' . . , r»i ;„..„:„
neki: Sloveniji in Jugoslaviji.	f > predavatelju Dlje se e
»Narod ,e kakor Eozd po katerem	ust V]l !e P" pleb.SCltu 19] 8. leta
tekaj,, živali.« »slišim Bojana Stiha,	na Koroškem m se malce dlje prt
»Na videz brez reda. a vendarle po	19Jy oziroma pn »tragedi ji
ukazu življenjske sle in nagona po	vrnjenih Slovencev«. Pravzaprav
ohranitvi...«	je ponovi! vsebino uvodnika v
»Obžalujem smrt Balantiča, Krai-	iiste » Slovenska država«, v kate-
gh-rja in Kanteta. pa tudi vseh. ki so	retT obžalujejo in obsojajo od
izguHli življenje v minuli vojni. Smrt	2av;2nikov vrnjene pob
je zdaj pomirila nasprotja vsai med	. , U:i. mrtvimi. Toda. Ko pregledujem našo tragedijo v drugi svetovni vojni, ne
moremo mimo dejstva, da leta 1941	bo zapustila zasedeno ozemlje
niso napadli slovenski komunisti.	Koroške. Torej »mučencem« v krščanski socialisti, sokoli in kulturni spomin in za splošno spravo je
e„!^CM."r,fVe»?K,JC' MmT izzvenelo njegovo besedovanje, linijeve Italije m Horthvieve Mad- v , , \ , .. , .. , ..£ ' žarske. Tudi n, osvobodilna fronta k. se je (celo) končalo: Na^de-prestljevala nemških Štajercev, n'e prihodnje leto v Ljubljaml!! marveč so Nemci izseljevali sloven-	zares. Na svidenje prihod-
ske izobražence, duhovnike in nje leto v Ljubljani, je dejal, nad
ie kvi-
zlint-c. češ da so biii vrnjeni zato. ker k- Jugoslavija obhubih. da
BORBA ZA PLAČANO ZAPOSLITEV
Ker je za večino ljudi dohodek od plačane zaposlitve glavni vir dohodkov in s tem zagotovitev življenja, sta važni tako višina plače kot tudi stalnost zaposlitve. Ker je začela moderna tehnika nadomeščati ne samo Človeške mišice, ampak tudi ljudi, dobiva stalnost zaposlitve vedno večji pomen, kar je očitno pri pogajanjih delavskih organizacij s podjetniki. Strokovne organizacije si prizadevajo na eni strani priboriti krajši delavnik (z nezmanj šano plačo, kar pomeni dejansko povišanje plaČe) in pa zagotovitev službenih mest predvsem za delavce, ki so že zaposle-ni.
Gledano v daljši Časovni perspektivi, kot kaze naslednja preglednica, so spremembe res velike in ni Čudno, da ni tako lahko najti rešitev^ ki bi bila zadovoljiva ne samo za prizadete stranke, marveč tudi za celotno družbo.
Če predpostavljamo, da spi povprečni človek 8 ur na dan, ostane na leto 5.840 ur, ko bedi. Te budne ure je porabil v preteklost v veliko večji meri za zaposlitev kot.tedaj in mu je ostalo mnogo manj časa za osebno nego, stik z družino in prijatelji, branje in "konjičke", pocitnice in podobno. Tako je porabil
leto	zaposlitev	prosti čas
1850	3.920 ur	1.920 ur
1975	3.780 ur	2.060 ur
1900	3.485 ur	2.355 ur
1925	2.910 ur	2.930 ur
1950	2.640 ur	3.200 ur
1975	1.830 ur	4.010 ur
1983	1.769 ur	4.071 ur
izobražence, duhovnike
nju Bojana Štiha oglasil k besedi. *mete- To je kajpada zgodovinsko čemer je bil presenečen celo de-Saj res, eospo so mi predstavili deistvo- ki ie bi'° prav tako jasno lečk »njegovega« avditorija, tik predsrečanjem: »Naj vam	40 len- kot }e 'asno še Stara gospa pa ga je tiho vpraša-
predstavimo soprogo dr Petra tZ&Z^JS^fe1«- * Ljubljani, prihodnje
Urbanca!« Spomin je lahko be- t>omo morali, da poglavitna vojna '"10'	NArp r.RHM
tez;n, vsaj včasih, toda to pot me kltvua fezTna napadalcu m ne naTi-	""""-t imuni
Letos sem bil v Dragi po presledku 2 let. Bil sem tako rekoč sam od opozicije, vsekakor edini, ki se je oglasil. Bojan Štih, sedaj največji gromovnik proti stanju doma (jedra) me je silno razočaral. Večinoma je taktiziral, dajane bo zamere doma. V Ljubljani so objavili pričujoč članek. V informacijo o čem je bilo govora:
Štih: panslavizem postavljam v isto negativno kategorijo, kot nemški in italjan-ski nacionalizem.
Urbane: odklanjam to stališče. Tudi ako je Cankar rekel, da smo bližje Tržaščanom Italjanom in Celovčanom Nemcem mi je ljubši Rus iz srede Sibirije v zadevah narodnega občutka in rasne povezanosti pa četudi se tako dobro znajdem v vsakdanjih zadevah z Italjani in Nemci, štih: NOB je bila edina opozicija proti Hitlerjevi koaliciji. Urban: borba proti okupatorju je bila obrobna zadeva. Žal mi je sicer vseh, ki so padli v borbah proti Nemcem, toda Tito, Kardelj, Dedijer, Djilas so dosti jasno povedali da je glavna zadeva bila revolucija. Zakaj se partijci po zmagi revolucije sedaj skrivate za napačno označko NOB?
štih: Socializem je edini okvir možnega življenja, nudi svobodo, zvestobo narodu, socialno lastnino in ni sinonim za revščino...
Urbane: klanjam se globoki veri v socializem in atribute kot svoboda, zvestoba narodu, socialni lastnini, ki naj bi bili s tem povezaniN/endar se čudim kako je ta vera možna, ko ste v predavanju tudi povedali „Se nikoli ni bilo tako hudo v Sloveniji kot danes".
štih: Koroško smo zgubili v plebiscitu radi razvijajoče se industrije in socialdemokratskih glasov.
Urbane: Koroško smo izgubili po mojem osebnem prepričanju, ker je dr. L. Erlich postavil v cono A. Velikovec. Brez Velikovca (silno ponemčenega!) (urednikova pripomba: O tem smo že odgovorili dr. Urbancu, in smo drugačnega mnenja!) bi plebiscit bil dobljen. Maja 1945 je> SFRJ zasedla Primorsko. Kar so zasedli so tudi v mirovni pogodbi dobili. Iz zasedbe jih ni mogel spraviti nihče, ker ni bilo Jaltske ali druge pogodbe, ki bi to preprečila. Koroško so Jugosl. tudi zasedli. Adut zasedbe bi bil najmočnejši. Mimogrede Jugosl. niso postavili v teh dnevih niti enega slovenskega napisa. Celovška afera je sedaj objavila pogodbo: med Angleži in SFRJ. En člen določa, da do 19. maja mora Jugoslovanska armada zapustiti Koroško, drugi člen iste pa določa predaji slovenskih rojakov začenši z 24. majem. Tu je padla šansa dobiti Koroško drugič. Ali bomo dobili še tretjo priliko?
štih: obžalujem smrt Balantiča in mučeništvo Kraigherja in Kanteta.
Urbane: ne vidim razloga,zakaj govorite pri Balantiču o smrtipri Kraigherju in Kantetu pa o mučeništvu. Priporočam se da v bodoče vse gornje daste v isto kategorijo kot korak k narodni spravi, štih: zdomstvo ni pravo ime pravilno bi bilo Diaspora. Urbane: hvala za pravilno oznako. Zdomci nismo brez domovine nego imamo celo dve, novo in staro. Za zaključek naj se poslovim od Vas kot Izraelci 1950 let v diaspori DRUGO LETO V LJUBLJANI, štih: 1918 smo končali v degradirani monarhiji!
Urbane: Kje smo pa končali 1945 vsekakor pri Jugoslaviji. Treba računati tudi partije slovenski ekonomski razvoj.
Kot je razvidno iz tega pregleda, se je izenačilo število delovnih ur s prostim časom okrog leta 1925. To seveda ne pomeni, da je že prevladal 40 urni dnevnik (pet delonih dni po 8 ur), ker so vštete v kalkulacijo tudi nedelje, vsekakor, pa je zavzelo d^lo samo eno tretjino letnega časa. Največje znižanje delovnega časa je bilo v dobi 25 let med 1950 in 1975, ko se je znižal povprečni delavnik za 810 ur na leto.
DR.RAJKO L0ZAR - OSEMDESETLETNIK
2.	avgusta 1984 je praznoval svoj 80. rojstni dan profesor dr. Rajko Ložar, ki je sedaj direktor Rahr Civic Centra in Javnega muzeja v Manitovrocu (Wisconsin, ZDA).
Dr. Rajko Ložar je bil že priznan strokovnjak v Ljubljani. Tudi v novem svetu, kamor se je preselil, se je uveljavil s svojim znanstvenim delom tako v angleško govorečem kot tudi v slovenskem svetu. Še letošnji zbornik Glas Korotana (Dunaj, 1984) je objavil njegovo razpravo "Iliri, Veneti in Slovenci."
V1 Iskrene čestitke in fee mnogo let plodnega življenja?
NESKONČNA VERIGA BEGUNSTVA
Kljub temu, da se velik del Živečih ljudi ne spominja druge svetovne vojne in z njo zvezanega begunstva, ga Še vedno doživljajo novi milijoni. Project Ploughshares je pred nedavnim objavil listo predelov sveta, kjer še vedno divjajo oboroženi spopadi večjega ali manjšega obsega. Z izjemo Severne Amerike ni nobenega kontinenta, kjer se ne bi prelivala kri in bi ne bili ljudje prisiljeni, da si skušajo rešiti Življenje z begom iz lastnih domov - in ne veliko upanja, da se bodo mogli kdaj vrniti ter vsaj do neke mere obnoviti prejšnje življenje. Septemberska številka Scarboro Missions prinaša zemljevid sveta z naslednjimi podatki o beguncih:
V	Kanadi se je naselilo 500.000 beguncev, v ostali ^Severni Ameriki 1,500.000. V Osrednji Ameriki je na begu približno poldrugi milijon, ki se selijo v državah tega območja. V Južni Ameriki se je naselilo 100.000 beguncev.
Evropa je sprejela 650.000 beguncev. Na Srednjem Vzhodu (Izrael, Libanon, Jordan) je okrog 2 milijona beguncev, v Vzhodni Afriki (Etijopija, Somalija, Sudan) kak poldrugi milijon, v ostali Afriki jih cenijo na tri do pet milijonov. V Pakistan se je zateklo tri milijone Afgancev. Iz Južno-vhodne Azije (Kampucea, Laos, Kambodija, Vietnam) izvira dva milijona beguncev. V Avstraliji se je naselilo 310.000 beguncev.
VATIKANSKO NAVODILO ZA 'TEOLOGIJO OSVOBODITVE'
3.	septembra 1984 je izdala vatikanska Kongregacija za verski nauk (kardinal Joseph Ratzinger) poseben obširen dokument (10.000 besed), ki zavzema stališče glede tako imenovane 'teolg^je osvoboditve *. w
V	prvem, krajšem delu ugotavlja, da je pojem "teologija osvoboditve' povsem upravičen, ker stoji Cerkev na stališču ubogih in zatiranih. Njen socialni nauk je vedno protestiral proti socialnim krivicam in zahteval korenite spremembe. Cerkev je v preteklosti in tudi sedaj protestirala proti izkoriščanju dežel v razvoju in zapravljanje astronomskih vsot za oboroževanje.
Drugi, mnogo daljši del, pa svari pred vnašanjem marksizma v 'teologijo osvoboditve'. Ne samo, da temelji marksizem na materialistični filozofiji, s krščanstvom tudi ni združljiva njegova teorija razredne borbe (v mnogih primerih prištevajo predstavnike Cerkve med zatiralce). Teologi morajo preceniti vsako metodo družbene analize pod teološkimi vidiki, predno jo uporabijo. Nekateri 'teologi osvoboditve' vnašajo tudi politično razlago sv. pisma.
Objektivnost Ljubljane je tipična. Po Leninu oblati sovražnika in smo mi vsi izdajalci, quislingi, reakcionarji, besni anti-socialisti. Sedaj dodajo še, da smo ostareli, nervozni in za ženo so dali kompliment, da je stara. Drugo leto jim moram to olajšati ako jim povem, da sem že malo gluh, in da imam le malo lastnih zob!!!	?.t/.
Pismo iz Avstralije...
To in pa autorja moram videti, sem dejal, ko sem videl v „Taboru" ploščo z imeni krajev, kjer so slovenski komunisti mučili in morili lastne brate samo zato, ker niso hoteli sprejeti rdečega nauka, saj je ta nauk bil v nasprotju z vsem, kar jih je učila mati in jim narekovala vest. Tudi meni je bila pripravljena ista usoda in bi moje kosti trohnele v enemu od krajev na tej spominski plošči. Moj brat Jakob je bil vrgnjen od Angležev. Mučili in umorili so ga pa slovenski komunisti. Ni imel prilike, da bi se rešil. Meni je bilo namenjeno da ostanem živ, ter poročam o grozodejstvih.
Mesec Junij se je bližal s tako naglico, da sem komaj utegnil završiti vse potrebno in se podal v daljno Ameriko, kjer me je na letališču v Clevelandu počakal prej nepoznani gospod Hočevar. Brez da bi se prej zmenila, je držal v roki kos popirja z mojim imenom. Prepeljal me na svoj dom, kjer me je že čakala goveja juha in točno po receptu moje mame.
Hinko me je po nekaj dneh počitka odpeljal na Orlov Vrh. Pokazal mi je na novo vlit cementni križ, visok 35.3 ft.
Takrat je bil križ še obdan z lesom in se sušil. Pokazal mi je tudi spominsko ploščo, kapelico,, kozolc, dvorano s kuhinjo in potrebščino, jedilnico, bar, viseči most, vodovodne naprave, bazen za kopanje, 30 trailerjev kamor hodijo poleti na počitnice in še mnogo zanimivosti. Sedaj sem šele videl obširnost in bogatstvo pristave z Orlovim Vrhom:
Gospod Pust mi je razkazal pomembne točke mesta, kakor tudi kraje na gosto naseljenih Slovencev s trgovinami, društvi in Cerkvami. Srečal sem in se razgovarjal s prečejšnjim številom Slovencev povojnih emigrantov, kakor tudi z onimi, ki so bili rojeni tam. V teh pogovorih sem odkril, da se velika večina Slovencev živečih v Ameriki sploh ne zaveda nevarnosti programskih jeder za obstoj ne samo našega jezika, pač pa obstoj slovenskega naroda. Zavest, da slovenski vodje kakor tudi duhovščina namerno zamolče grozovito nevarnost, ki nam preti kot narodu, me zelo vznemirja.
Nadalje sem z grozo odkril odsotnost gibanja za Samostojno Slovensko Državo med mnogoštevilnimi društvi in organizacijami v USA. Delegati slovenskih organizacij imajo svoj letni sestanek ali konvencijo, kjer obravnavajo probleme, načrte itd. posameznih organizacij. Do kakšne večje debate za suvereno slovensko državo pa na teh sestankih ne pride. Je mogoče, da člani Narodnega Odbora in pa naša duhovščina skrbe, da ne bi kdo od delegatov sprožil debato o samostojni Sloveniji? Kako je mogoče, da do take vzvišene debate ne pride na sestanku svobodnih delegatov v svobodni Ameriki? Izgovor, da smo prešibki velja samo za kratkovidne. Tudi Francija je bila prešibka ter podlegla pod pritiskom Hitlerja, pa vendar Francozi ne rinejo v špansko-francosko državo, kjer naj bi se potem uvedel samo španski jezik. Francija bo ostala samostojna s svojim francoskim jezikom klub temu da je bila premagana od Nemcev. Smo Slovenci manjvredni od Francozov? Največja nevarnost za obstoj slovenskega naroda je ravno Jugoslavija. To pa zato, ker so srbski komunisti ostali zavedni Srbi. Večina slovenskih komunistov je pa bolj mednarodnega značaja. Tako je prišla prilika, za srbokomunistični načrtni export pravoslavne cerkve v Slovenijo, cirilice v Slovenijo, muslimanske cerkve v Slovenijo, programska jedra in poiskus vsiljenja cirilice v Slovenijo. Če ne veš kaj vse to pomeni, si za slovenstvo že zgubljen. Tisti, ki še danes rinejo za Jugoslavijo, so zame izdajalci in kriminalci.
Medtem se je cementni križ toliko posušil, da je bilo mogoče odstraniti leseno oblogo. Pri tem delu in pa drugih pripravljalnih poslih za žalno proslavo sem nekaj pomagal. Bilo mi je v čast, da sem se smel udeležiti tako pomembnega dela. Imel sem priliko spoznati vrsto bivših domobrancev, ki so se tudi udeležili prostovoljnega dela. Tovarištvo, kakršnega sem poznal med domobranci v času vojne, je tudi sedaj prevladovalo med temi zrelimi možmi, ki so me tako toplo sprejeli v svoje vrste. Tudi ni manjkalo smešnih opazk in zbadljivk. Razlika med nami je bila samo v tem, da sem jaz govoril v avstralskem narečju, oni pa z ameriškim: "Cmon you Gays" jaz pa: "Shelbe alright mate"... Nehote se mi ponavlja vprašanje: kako je to, da take najboljše fante kar jih je zmogel slovenski narod v zadnjih tisoč letih, obdolžujejo s: fašisti, quislingi, kriminalca in podobno samo zato, ker niso hoteli sprejeti mednarodnega komunizma s katerim vred so prišli umori, rop, požigi in druga hudodeljstva, kakršnih slovenski narod ni poznal niti v času turških pohodov? Če bi bili domobranci res to kar jih obdolžujejo, kriminalci, bi velika večina njih presedela precejčnji del njihovega povojnega življenja po raznih zaporih, kakor je to svar s kubanskimi kriminalci, katere je Castro z zvičajo vsilil Ameriki in se mnogi od njih nahajajo v ameriških zaporih, ker so pač kriminalci... Slovenske komuniste lahko razumem če vstrajajo z njihovo lažno obtožbo, ker hočejo pač pakazati, da so kaznovali zločince. Ne morem pa razumeti, da se ni med našo inteligenco našel človek ki bi to, kar sem pravkar napisal pojasnil Združenim Narodom takrat, ko so sodili Teliča, da je ta sodba samo lare fare, ker hočejo pač pokazati svetu, da so bili domobranci zločinci. Naj poskušajo kar hočejo. Resnica, da so poklali desetine tisočev nedolžnih ljudi po vojni, bo kmalu prišla na dan. Angleži so že javno priznali svojo strašansko krivdo v zvezi s tem klanjem nedolžnih ljudi. Sedaj je odvisno od slovenske emigracije, kaj bo ukrenila in kako izvedla tožbo proti McMilanu z angleško vlado, kakor tudi tožbo proti jugoslovanski vladi na svetovnemu sodišču.
Na pristavi sem imel priliko spoznati Leopolda Omahna. On je eden od redkih Slovencev, ki je poleg pridnosti še umetnik-ustvarjevalec, kipar, slikar, mizar in sloh mojster vsake stroke. On je napravil streho Kapelici, Spominsko ploščo, zastave in prapore, sedaj se Križ in še mnogo drugih potrebnih naprav. Ko sva s Omahnom nesla sliko (generala Rupnika in jo pritrdila na tablo pri ovinku, sem dobro pregledal tudi to Omahnovo delo. Poteze čopiča so ravne in se takoj vidi, da je tu delala roka človeka, ki ve kaj hoče napraviti in slika ko je gotova pokaže ravno to, kar ji je slikar namenil, škoda se mi zdi, da Slovenci živeči v Clevelandu ne dajo Omahnu več prilike, kjer bi ta sposoben človek lahko ustvaril še marsikaj. Ne mislim naj bi on sam napravil tudi tista dela, ki ne potrebujejo mojsterskih rok, kar se je godilo v preteklosti. Čim več pomoči bi dobil, toliko več bi lahko ustvaril.
Z Mirkom Javornikom, prišel je iz VVashingtona v Cleveland na žalno proslavo, sva se srečala v petek 15 junija ter se pogovarjala cel dan. Mirko mi je marsikaj potrdil in razložil. Kar sem prej dvomil, se je sedaj spremenilo v nespodbitno resnico. Vprašujem se le: od kje takšna podlost naših vodij, da hočejo naš narod zvičajno zapeljati v narodno smrt, z načrtnim zamolčevanjem velesrbskih načrtov s katerimi nam hočejo vsiliti pravoslavno vero, in njihov jezik ter njihovo kulturo?
Mirko tudi ni bil deležen častnega sprejema na pristavi, kakor bi se spodobilo enemu od najboljših slovenskih pisateljev. Ko sva bila v Baragovem Domu je sicer prišlo več pijače na mizo kot sva jo mogla pospraviti, pa sem vendar zapazil odsotnost toplega sprejema, kakršnega znajo Slovenci pokazati osebam Javornikovega kova.
Bločenova Micka, kjer sem stanoval teden dni, me je v nedeljo peljala v slovensko cerkev v Collingvvood. Da v Ameriki lahko govoriš kar hočeš in pa da je Bog dal človeku svobodo mišlenja, je dokazal stari Bločan s svojo pridigo. Kar je on vse povedal na račun oznanjevanja božjega nauka, bi mu ta zeleni v Nemčiji ogorčeno ploskali. Če njegov biti, takole malo razčlenim, se on nahaja v Ameriki zato, da bi tam med Slovenci oznanjal Božjo besedo. Ameriški, skoraj absolutno demokratični sistem je njemu in drugim Slovencem živečim tam dal priliko, da se je lahko postavila res lepa, velika in bogato opremljena Cerkev. Sedaj pa on v tej Cerkvi pridiga tako, da bi si v Moskvi meli roke če bo ga slišali. Govoril je s tako ihto, da sem opazil visok krvni pritisk na njegovem obrazu... Pevski zbor je pa tako lepo zapel, da sem mnenja, da kaj takega še niso slišali v ljubljanski Stolnici...
V soboto 16. junija dopoldne smo se spet zbrali na Orlovem Vrhu. še marsikaj je
bilo treba pripraviti. Namestiti zastave in prapore, bakle in električne luči, cvetje in druge okraske itd...
Na enem koncu vrha je nov Križ, na drugem pa kapelica. Ob strani pa še spominska plošča. Vse skupaj pa obdaja drevje tako, da se zvečer ko so prižgane luči in žamoreti občutiš kot da bi bil v velikanski Katedrali. Popoldne smo se zbrali v dvorani in gledali film o celovški zaroti, kjer so Angleži priznali njihov zločin nad slovenskim narodom. Nekdo me je vprašal: kaj pa sedaj? Odgovoril sem, da temu priznanju MORA slediti tožba. Nato smo se zbrali pri kapelici in darovali večernico pobitim domobrancem. Sam sem posvetil mojo molitev v namen, da bi že enkrat prekopali njihove ostanke z vsemi častmi in ceremonijami, katere si zaslužijo le heroji. Po končanih večernicah smo imeli kres pri kozolcu. Jaz kar nisem mogel zapustiti Vrha...
V nedeljo 17. junija zjutraj, se je zbrala dolga kolona automobilov v Clevelandu. Vsak je imel po eno slovensko in eno ameriško zastavo. Navzoči so bili Kanadčani in pa Slovenci iz raznih delov Amerike. Kolona je z prižganimi lučmi krenila na Orlov vrh. Avtomobili so skoraj napolnili velik travnik pri dvorani. Čeravno je bilo nebo oblačno in je kazalo da bo dež, smo vendar imeli srečo, da je veter potegnil iz prave strani in razgnal oblake.
Znanci ki so se zbrali iz raznih krajev so se pozdravljali. Skrbčevo Marico sem komaj spoznal čeravno sva bila včasih soseda. Prišla je s prijatelji iz Kanade. Povedala mi je, da Lojzeta ne bo. Ta dan sem srečal toliko znanih in neznanih ljudi, da si nisem mogel zapomniti njihovih imen. Narodnih noš je menda bilo 80. Največ od teh je prišlo izpod spretnih rok požrtvovalne in narodnozavedne Marije Župančič... Prišel je čas, ko smo se zbrali v dolgo vrsto. Sli smo po dva in dva kot takrat, ko so jih gnali na morišče. Jaz sem nosil venec od avstralskih Slovencev. Komaj sem zadržaval jok, ko sem stal z vencem pod Križem. Občutek sem imel, kot da smo bili na zmagoslavnem pohodu. Zelo sem bil zadovoljen, da sem se imel priliko udeležiti te edinstvene proslave. Po obredih se je ljudstvo zbralo okoli dvorane. Vsaka čast našim kuharcam in delilcem hrane za njihovo spretnost in natančnost. Skuhale so južno, kakršno so navajeni le v najboljših restavracijah Dunaja. Po končanih obredih in srečanji, so me kanadčani odpeljali v Toronto. Škrbčeva Marica, moja nekdanja soseda, mi je drugi dan razkazala to lepo mesto. Priznati moram, da me je bilo malo strah, ko nas je dvigalo z naglico potegnilo v restavracijo najvišje zgradbe sveta in se je zemlja tako hitro oddaljevala... Isti dan je bilo na torontski univerzi graduiranje in Peter Ustinov je tam prejel častnij doktorat. Marica, ki je pred leti tudi graduirala na tej univerzi in ima sedaj neko funkcijo tam, mi je prskrbela vstopnico in tako sem bil priča tem ceremonijam. Marica je bila na odru med officials s črnimi plašči. Ustinov govor, čeravno zabaven je trajal predolgo. Med drugim je povedal, da je bil conceived v Rusiji, rojen pa v Angliji. Zvečer sva šla z Marico na graduation večerjo, kjer je Marica prejela priznanje in pohvalo za njeno delo. Ko je bila poklicana da dobi črno na belem so ljudje tako ploskali, da sem se počutil visokega, ker sem smel sedeti z njo...
Tudi v Kanadi sem se pogovarjal s Slovenci in tudi tam se pozna odsotnost vzgoje za slovensko stvar.
Po par dneh v Torontu sem odšel z autobusom na Niagarske slapove in se tudi tam ustavil za par dni. Po naklučju sem prišel v hotel oziroma Inn, čigar lastniki so Slovenci. Preko ceste pa še nemški restavrant, čigar lastnica je Korošica Hilda Merčnik in to v samem srcu Niagre Falls.
Ko sem se naveličal slapov sem se spet vrnil v Cleveland. Drugi dan mi je Marija razkazala pomembne točke Clevelanda, zvečer me je pa g. Kastiger odpeljal na njegov dom, kjer mi je za nekaj dni dal lepo sobo na podstrešju s prav takšnim gankom kot smo ga imeli nekoč doma v Nadlesku nad kovačijo. Drugi dan mi je pokazal predele cleve-landskega predmestja, kjer žive bogatši. Nato smo šli pa na pristavo balinat.
Ko sme obiskal že kar veliko število domov kjer žive Slovenci, sem povsod našel v vrtu za hišo ali pa v gredi pri hiši kip Marije in vedno okrašen s cvetjem. Večina teh ljudi tudi moli pred jedjo. Te izredne čednosti ne nastanejo same od sebe. So posledica dolgotrajne vzgoje od strani naše duhovščine in segajo par sto let nazaj v našo zgodovino, ko ni bilo nikogar, ki bi naše prednike učil pisat in brat po slovensko Slovenska duhovščina in katoliška* Cerkev je izobrazila Slovence. Cerkev sestoji iz vernikov, se pravi: kmetov, obrtnikov, duhovnikov itd... Ker nas je duhovščina učila tudi manire, je na tem področju vse preveč vsiljevala take čednosti kot je: vdanost, ponižnost, potrpežljivost, podložnost itd... Tako je slovenski narod postal kakršen je. Veren in podložen. Podložen tudi danes jugobalkanskim ciganom, ki nas hočejo s pomočjo komunizma izenačiti v en jugonarod. Če je to tudi želja vodijv emigraciji, namreč pomagati Srbokomunistom izenačiti Slovence v en Jugonarod, potem mi, kar nas je zavednih Slovencev UKAZUJEMO TAKOJŠNJI ODSTOP TAKŠNIH VODITELJEV...
Par dni pred odhodom nazaj v Avstralijo, sem se udeležil sestanka članov Tabora. Največji del te grupe so bili možje, katere sem srečal na pristavi, ko smo skupno pripravljali Orlov Vrh za žalno proslavo. Sedaj bi se rad zahvalil vsem skupaj za tako topel sprejem, za vse kar ste storili zame, me vozili sem in tja, hranili in dali stanovanje, nazadnje me pa še obdarovali ter odpeljali na letališče.
Bog Vam poplačaj!
Jože Komidar
v nn	v	— v
rosTNi MASLOv : PO Box 1S3. Rydalmete 2116 N.S W Australia
za obrambo slovenskega jezika, ' za obstoj slovenskega naroda, za oživitev slovenske zavesti, za pravice ki pripadajo svobodnemu narodu.
Želim postati član Zveze Slovenske Akcije:
Ime_Priimek
Naslov__Telefon
Podpis_
članarina ni obvezna. Kdor hoče postati finančni član, ta naj pošlja naslov in $5. Od časa do časa bo dobil poročila o dejavnosti Zveze.
MEN who BUILT the &NCWY
Naj bo tu omenjeno, da pisatelj pripravlja novo, izboljšano in bogatejše ilustrirano izdajo. Vračamo pa se h knjigi z oceno, ki smo jo našli v argentinskem tedniku SVOBODNA SLOVENIJA (z dne 2. febr. 19841 pod rubriko Med knjigami in revijami ter naslovom "Angleška knjiga slovenskega pisatelja v Avstraliji". Napisal jo je DR. TINE DEBELJAK in je prav, da pridejo njegove vrstice tudi v Slov. Državo
POD tem naslovom - LJUDJE, KI SO GRADILI SNOWY, in s podnaslovom "Moški brez žensk" je izdala avstralska založba Saturday centres books knjigo Ivana Kobala. Na zadnji strani knjige in na ovitku dobimo življenjske podatke pisca, ki so zanimivi za Avstralce in tudi za nas.
Tam zvemo, da je Ivan Kobal iz Planine blizu Jadranskega morja in pristanišča Trsta in da je od mladega trpel pod italijanskim fašizmom, ki je v šolah in uradih priznaval samo italijanski jezik in preganjal zavedne Slovence ter fantom ni pustil študirati, če so iž odpora do vsega italijanskega pisali svoje ime na slovenski način (n.pr. s "K" in ne s "C" - Kobal). Tako se je med drugo svetovno vojno mogel šolati le v nekem religioznem zavodu v Severni Italiji. Po koncu vojne se je vrnil v domačo vas, pogledat, kako je tam. Pa mu ni bilo všeč; vrnil se je v Italijo, se prijavil med "razseljene osebe", živel po begunskih taboriščih in s petimi dolarji ter s pogodbo za dve leti pri neki avstralski jeklarni prišel leta 1950 v Avstralijo. Tam je "odslužil" obvezni dve leti kot navadni delavec, nato .pa sprejel delo zidarja pri gradnji o-gromne hidroelektrarne Snowy, kjer so leta 1954 začeli z deli za zajezitev in urejanje vode, ki naj bi preskrbela nekaj pokrajin z električno energijo, ob-
IVAN KOBAL MEN WHO BUI LT THE SNOWY (Men VVithout Women)
enem pa tudi namakala zemljo. Med delom pri hidroelektrarni je študiral angleščino in gradbeno stroko na dopisni višji šoli in prejel leta 1958 diplomo gradbenega konstruktorja. Zgradil si je hišo, se oženil s Slovenko in začel delati "na svoje". Že tedaj je pisal krajše črtice in tudi pesmi v avstralski "magazin" "mednarodnih sotrudnikov" ter je kot tak tudi dobil državno nagrado za pisateljevanje. Revija je začela s priobčevanjem te njegove knjige, a je prišla v denarne stiske in je prenehala. S pomočjo Slovencev je mogel knjigo le izdati, ki jo je ob izidu Slovencem predstavil v Melbournu avstralski senator Miša Lajovic, zastopnik novih vseljenih narodov v avstralskem parlamentu. (V tem se dr. Tine Debeljak moti, ker ne pozna sestave avstralskega parlamenta. Naš rojak Miša Lajovic je izvoljeni senator za N. S. W., ne pa zastopnik novih vseljenih narodov v avstralskem parlamentu. - Op. ur.)
Toliko zvemo iz življenjepisa v tekstu in na ovitku, ki ju kar ponazorujeta tudi fotografiji: na naslovni strani kot delavca pri gradnji ceste in na zadnji strani v delovni sobi stanovanja.
Zanimivo je tudi posvetilo, s katerim avtor knjigo posveča delavcem raznih narodnosti, med njimi tudi Slovencem, ki so izgubili pri delu hidroelektrarne svoja življenja, v "službi nove adoptirane domovine Avstralije". Pisec je tudi sam napisal uvodno besedo, kjer pravi, da je svoje delo pisal v letih 1955/58, to je ob začetku tega ogromnega hidroelektričnega kompleksa, ki se je tedaj komaj kazal v obrisih in ki se je razrasel v številno množico predorov, kanalov, jezov
A new, revised and illustrated edition ot this book will soon be available. For enquiries:
Ivan Kobal 4 St. Andrevvs Plače Rydalmere, 2116 Avstralija (02) 638-4554
in jezer, parkov in reguliranih rek in sedaj oskrbuje razvijajočo se industrijo mlade Avstralije z električno energijo.
Avstralija je sedaj Kobalu čudovit mozaik cvetočih narodnostnih skupnosti, ki pogumno gledajo v bodočnost . . . Delo pri projektu SNOWY je velik doprinost k napredku Avstralije in v njem je velik tudi slovanski delež. Zato je Kobal pisal knjigo, "da bi jo brali teh delavcev otroci". S tem uvodom je nam dal merilo, po katerem nam je soditi uspeh. V imenu projekta SNOWY je nekaj stavkov napisal Sir William Hudson, ki je poudaril prav ta veliki razvoj Avstralije in projekta samega, ki ga Kobal opisuje "v času pionirstva toda z vero v bodočnost Avstralije. .."
Dobro, da je bilo to povedano takoj v uvodu, kajti po naslovu in tudi podnaslovu bi bravec pričakoval, da bo dobil v roke povest, ki je epopeja delavskega kolektivnega gibanja v dinamični skupnosti delavskega truda in tehničnega napredka, pa tudi upiranja in tlačenja in skupnega triumfa, zlasti še ker naj bi bila snov že napovedana, brez erotike ... le realizacija sna v novi podobi bodočnosti. Pa ni tako. So to leposlovni opisi prvih novonaseljencev iz povojne Evrope, ki v skupnem delu združujejo Nemce, Italijane, Gehe, Poljake, Slovence in druge posameznike, katerih vsak ima svoj značaj in svojo zgodbo. Tako se dobe pri istem podjetju tudi trije Slovenci - Steven, Vladimir in Alf. Vredno omembe je to: ob Stevenu je' Kobal spretno vnesel tudi njegovo preteklost, kar značilno predstavlja specifično slovensko usodo. Kot šestnajstletnik je bil pri domobrancih. Ko so domobrance obkolile čete Osvobodilne fronte, je z njimi šel čez slovenske gore v Avstrijo k zaveznikom. Ti so jih po višjem ukazu vrnili v zastraženih vagonih v roke novega režima. Vsi so našli smrt v zloglasnih mno- „ žičnih grobovih v kraških jamah, ki jih je mnogo v Slovepiji. Tudi Stevena so vrgli v jamo in je dobesedno "plaval" med mrtvimi trupli tri dni in tri noči, slišal stokanje in predsmrtne molitve žrtev pa tudi kletve morilcev. Četrti dan, ko ni bilo več misliti, da bi še kdo sploh ostal živ, je zavpil na ves glas, poslušal in čakal odziva. In res ga je nekdo čul in mu vrgel vrv. Ko se je priplazil iz jame, ni mogel slediti rešitelju, ker je bil čas, kljub koncu vojne, poln nasilnosti in nevarnosti. Še ves teden se je skrival, se preživljal s travo in jagodami ter se boril z nočnim mrazom Nato je srečno prešel mejo in se pridružil rojakom v begunskih taboriščih v Avstriji, odšel v italijanska taborišča in od tam v Avstralijo . . . Tako usodo je vključil Kobal v tekst o Stevenu, dočim o drugih dveh Slovencih ne omenja podobnih dogodivščin. Pač pa poudarja, da so se večkrat sešli vsi trije ob raznih prilikah, na lovu ali lovljenju rib, in tedaj so radi zapeli. Na strani 32 je v tekstu v slovenščini zdravica:"To sladko, zlato vince / je zbralo bratce nas." Takoj nato sledi prevod:"This golden drop of wine / here, brothers, made us meet./ Let's toast to friendship's bondage,/ let's clink to brotherhood."
Naj povem še to, da je povest v celoti spomin na tovarištvo v delu in v življenju, na težave, ki so združene s težkim delom v soncu, dežju, blatu. So to opisi medsebojnih odnosov. Tudi o ženski je govora: Ob sentimentalni pripovedi Sicilijanca o svoji Luciji. Nastopi dekle tudi ob Stevenu, ko se loči od tovarišev in se mu zahoče velemesta. Toda ta mu je zdaj odvraten, zadimljen svet. Pa tudi ta edina ženska v povesti — kot nekdanja njegova učiteljica angleščine — ga odbije s svojim koketnim vabljenjem. Odloči se za vrnitev med tovariše v Snowy, se nato spet poslovi in se odloči za ustalitev na farmi. Še prej pa sporoči o nesrečni smrti Vladimiija, ki mu je nesreča strla prsni koš. Uvrsti tako tudi Slovenca med žrtve, ki jim je povest posvetil.
"Povest'' je literarno spretno pisana in gotovo spada med zanimive doneske k mednarodni izseljenski zgodovini in seveda tudi k zgodovini Slovencev v Avstraliji.
Zdrami se, Samo!
Čuj, zdrami, prebude se, Slave Čuvaj! Krog doma spet kresi gorijo; sovragi na pragu so, roko nam daj, v premoči nas z doma podijo.
Ne Turki, ne Lahi, ne Švabe, ne Huni! Ne! Zlobnejše galim zdaj vrage. Ti dušo bi naroda z divjimi kljuni skljuvali Slovenije drage.
„Zedenite," pravijo, „bratje se z nami! Slabiči, nezmožni več vstati, premajhni, zgubljeni, kaj blodite sami?! Zaplešite z južnimi brati!"
„Seveda! Znan -predlog! Poslušajte me: Živi naj Slovenska beseda! Ne! Nismo slabiči, za vraga še ne! Gorje mu, ki tlači soseda!"
Čuj, zdrami se, Samo, priskoči nam v bran! Zabobnaj, zatrobi, zarjovi! Naznani dočakani svobode dan! Naj čujejo rog tvoj sinovi!
Naj prapor raztegne ti sleherna vas, zapoje naj hrib in dolina! Naj v nošah dekleta krasijo naš Kras, naj Šmaren ovenča mladina.
Ko z Loga zasliši se pesem glasna, ko udarijo v linah zvonovi, bo vrag se pogreznil v temine pekla, da mir bo v Sloveniji novi!
Ivan Kobal
Vipava
Vipava vodovje spod Nanosa zbira, globoko pod zemljo v votlinah šumlja; v pozabo smeje se preteklost izpira ko z vrelca do vrelca čez skale skaklja.
Ni sleda ni več od potokov krvi, ki vanjo nedavno so vroči se vlili. Vsa sveža Vipava v dolino hiti, kot račka k potoku z razprtimi krili.
Ko s temnih predorov na sonce privre, vsa čista, vsa bistra v zrcalu se gleda... Vipavske doline se v hipu zave. Obstane zamaknjena, predse pogleda:
„Glej, zemlja tu moja pred mano stoji, z gorovja nanesena vse tja do Soče! Zelene poljane, cvetoče ravni — Vipavska dolina - pozdravljam te vroče!
To zemljo zalivam že tisoče let. Že marsikak narod iz mene je pil... A narod slovenski moj slednji je zet, ker kri svojih žuljev mi v žile je vlil.
Polmesec je ropal, ugrabljal - gorje! -, črnuhi Rimljane iz nas so kovali in rdeči nam dušo, poštenje jemali. A narod je verno ohranil srce.
Naj polje rodi mu, naj grozdje zori! Naj pesem slovenska se tukaj ohrani! Naj burja vse tujce čez Jadran spodi! Škrjanček vipavski, ti tukaj ostani!"
Ivan Kobal
Hold your breatn and read
this.
Zadržite Vaš dih in prečitajte naslednje
Ce je vaš dimnik pokvarjen, se vaša hiša lahko počuti, kakor se počutite vi ta trenutek.
To zato, ker ogrevalni način vsrkava kisik in oddaja carbon dioxid, prav tako ko se dogaja z vami.
Ce pa peč nemore dobiti dovolj kisika, in če carbon dioxid ne more ven, vaša hiša ne more dihati. Carbon monoxide se lahko ustvarja in to pozroča težko nevarnost za vas in vašo družino.
Očiščeni in čisti dimnik je potreben za pravilno zračenje vaše ogrevalne hišne peči (furnace). Evo nekaj varnostnih znakov o razpadanju dimnika:
□	Odpadli omet in opeka
□	Bel prah ali vodni madeži na dimniku nad streho
□	Vodni madeži pri dimnikovih čistilnih vratih
Vaš dimnik verjetno potrebuje podporo (chimney liner) za preprečenje razpadanja zidanega dela dimnika.
Za vašo varnost in za vaš duševni mir, daje vaš ogrevalnik in dimnik pregledati in očistiti letno po kvalificiranem kontraktor-ju. Vi in vaša hiša bosta oba svobodno dihala.
Ministry of Consumer and Commercial Relations
® Ontario
Robert Elgle M.D., Minister VVilliam Daviš, Premier
Avtor, urednik in uredništvo, pa še knjigotržec, bralec oziroma kupec
Iz „C. Z." tudi prinašamo našim bralcem članek: So stvari, o katerih ne razpravljamo... Izpod peresa g. Vinka Oslava, tajnik Uredniškega odbora Društva prijateljev revije Celovški zvon.
SO STVARI, O KATERIH NE RAZPRAVLJAMO...
Na robu ceste stoji človek in s palcem ustavlja avtomobile. Ker mu nihče ne ustavi, obsodi voznike, da mu protipravno jemljejo svobodo gibanja. Pred vhodom v hišo stoji drugi človek in pritiska na zvonec. Ker mu nihče ne odpre, obsodi stanovalce, da mu jemljejo svobodo bivanja.
Na naslov revije CZ pride pošiljka s priporočilom za objavo. Uredniki se ne strinjajo z vsebino in slogom in se odločijo zoper objavo. Pošiljatelj obsodi uredništvo, da mu jemlje svobodo izražanja. Prva dva primera sta fiktivna in služita za osvetlitev tretjega,' ki je resničen. Vendar resničen tako, da ne gre za enega samega človeka, temveč gre za več avtorjev, ki se ob vsaki odklonitvi začno sklicevati na domnevno pravico, ki naredi na nepoučne-ga človeka globok vtis. V resnici je stvar taka, da ima avtor svoje območje suverenosti, uredništvo pa spet svoje. In svoje knjigotržec, ter svoje bralec oz. kupec.
Avtor je suveren v svojem pisanju. Nihče ga nima pravice klicati na odgovornost za to, kar in kakor napiše. Edini cenzor in sodnik so mu lastna pamet, okus in vest. Napisano lahko tudi komurkoli kaže in posoja, če je kdo to pripravljen prebirati. Spor lahko nastane le takrat, če kdo daje v branje tekst, v katerem je blatena druga oseba, kar pa mora prizadeti v zasebnem pravnem postopku dokazati.
Urednik oz. izdajatelj je suveren glede objavljanja in razpečavanja. Nihče nima pravice razpravljati o tem, aH celo odločati, katera revija sme izhajati in katera ne; katera je „družbeno potrebna" in katera „odveč". Še manj pa, kateri prispevek naj se objavi in kateri ne. Volja izdajatelja, da nekaj izdaja, je zadostna utemeljitev, da to, če finančno in vsebinsko zmore, tudi stori. Moralno in pravno je urednik oz. izdajatelj odgovoren samo tedaj, če objavlja stvar, ki smo jo označili kot sporno že pri avtorju. Če torej objavlja neresnice o kaki osebi oz. če nagovarja k dejanjem, ki nasprotujejo splošno sprejetim normam in pravicam človeka, naroda in človeštva. Torej tudi, če bi pisal zoper pravice, o katerih ravno govorimo, kar je nedavno storil nekdo na Hrvaškem. Edina omejitev, je torej nečlovečnost. Sicer lahko urednik suvereno v skladu z lastno presojo in vestjo sprejme ali odkloni kakršenkoli prispevek kateregakoli avtorja. Knjigotržec je suveren v tem, da se svobodno odloča, katere publikacije bo vzel v prodajo, ter koliko, in katerih ne. Tudi če vemo, da se ravna po ozirih, ki so neknjižne-ga porekla, mu tega nimamo pravice očitati. Ker je trgovec, se lahko vede kot svobodni člen verige prostega tržišča. In bralec je prav tako suveren glede tega, kaj bo kupoval in prebiral. Nihče nima pravice očitovati bralcem neustreznost literature, ki jo kupujejo. Lahko jim prijazno svetuje, če ga hočejo poslušati, ali ponudi kaj
drugega, nima pa jih pravice moralno žigosati ali jim karkoli vsiljevati, še toliko manj pa braniti. Vsak človek ima svoboden dostop do katerekoli publikacije, ki je izšla kjerkoli na svetu v kateremkoli jeziku. Vsakdo ima lasten razum in vest, in nihče nima pooblastila (razen če si ga uzurpira), da o možnosti branja oz. nebranja odloča namesto drugega.
To so izhodišča. Že davno znana in podpisana od skoraj vseh vlad sveta. Če torej uredniki CZ kdaj komu zavrnejo kak prispevek, s tem zgolj uveljavljajo lastno suverenost in nikomur ne jemljejo njegove. Uredniki bi avtorju jemali svobodo izražanja, če bi mu preprečevali, da objavi besedilo v lastni redakciji in režiji. Ali pa da bi mu vigli pod noge toliko administrativnih ovir, da bi se moral kaka štiri leta prebijati skozi razne gremijske zanke, predno bi mogel začeti kaj svojega. CZ te oblasti nad nikomer nima in je tudi ne želi kdaj imeti. Da bi bilo sodelovanje med pisci in uredniki pri CZ v bodoče enostavnejše, in da bi bilo manj razočaranj, je mogoče razumno, da izpišem tiste teme oz. področja, o katerih v reviji načelno ne želimo razpravljati. O kaki stvari razpravljati, pomeni, postaviti jo pod vprašaj. Večina ljudi bo hitro rekla, da je vsako stvar treba postaviti pod vprašaj. Ali pa bi dopustili, da bi kdo postavil pod vprašaj to njihivo pravico, da karkoli postavijo pod vprašaj? Gotovo ne. To je protislovje civilne svobode, ki ga vveimar-ska demokracija (in vse obstoječe demokracije so še danes tega tipa) ni znala razrešiti in je dopustila, da je po demokratični poti prišla na oblast tiranija (kot v zametku danes v Franciji in Grčiji, kjer demokracije ne ogroža le leva oblast, temveč v enaki meri tudi desna opozicija). Če hočemo ohraniti svoboščino, da vsaj velik del stvari kadarkoli postavimo pod vprašaj, moramo nekaj najosnovnejših reči od tega izvzeti in jih spoznati za apriorne, nevprašljive, neodtujljive.
Take reči so apriorne vrednote in pravice. Apriorna vrednota je življenje. Apriorna vrednota je civilna svoboda, se pravi, tudi
svoboda izražanja, združevanja in prostega izbiranja poglavarjev in parlamentarcev. Apriorna je nedotakljivost nacionalne in jezikovno-kulturne identitete. Apriorna je svoboda vere v njenih osebnih in družbenih manifestacijah. Apriorna je prvenstvena pravica staršev za- vzgojo in usmerjanje otrok. To pravico pa je treba razumeti v soglasju s prav tako apriorno pravico otrok, da jim je omogočen najširši razmah prirojenih možnosti, talentov in narodnostne ter verske identitete. Tudi protidomovinski služabniki se sklicujejo pri reduciranju slovenstva na „Elternrecht", kar pa drži le s formalne strani. V resnici branijo pravico staršev do lastnega strahu, predsodkov in narodnega šovinizma. Vsi otroci dvojezičnega ozemlja imajo naravno pravico, da se nauče obeh jezikov — pravica staršev s tem ne sme priti v protislovje. Enako pa imajo tudi v Sloveniji vsi otroci pravico, da so poučeni o osnovah obeh prisotnih svetovnih nazorov brez apriornega negativnega vrednotenja.
Apriorna je narodova suverenost, ki je ne more izčrpati nobena trenutna asociativna kombinacija. Apriorna je pravica do osnovne zdravstvene oskrbe, ne glede na plačilno sposobnost. Apriorna je človekova nedotakljivost, ki jo more omejiti le lastna pre-kršitev nedotakljivosti drugega. Vse te vrednote in pravice, ki sem jih — ne vseh — naštel po spominu brez pravega reda, so take narave, da ne morejo biti odvisne od (samo)volje posameznikov ali kolektivov. O njih ne more odločati izid v razpravi ali glasovanje v skupščini. Te vrednote gredo človeku tudi, če bi tisti sam bil zoper nje.
Zato revija o teh vrednotah ne bo odpirala in vodila razprave. Lahko o njih informira in nanje opozarja (kot prav v tem primeru), ne bo pa dovolila, da bi to postalo predmet razprave, predmet vprašljivosti. Če hočemo ohraniti dvom in možnost dvoma, potem vsaj v to možnost in pravico dvoma ne smemo podvomiti. Laura in Jen-ny Marx sta izročili svojemu očetu vprašal-
Nadaljevanje s str. 7
nik, kakršen je bil tedaj v modi. Prav zadnje vprašanje se je glasilo: „ Vaš najljubši izrek?" In Marx je odgovoril: „De omnibus du-bitandum" (o vsem je treba dvomiti). Prav to načelo pa je pripeljalo do tega, da povprečen marksist danes ne podvomi v nič, razen v pravico drugih, da bi podvomili vanj... To je klanec, na katerem se krvavo pote domala vse sodobne demokracije. Predložena nam je bila teza, da večstrankarski sistem ne bi bil primeren za slovenski narod. Ni naša stvar, da bi branili institucijo strankarstva; ne odstopamo pa od apriorne pravice združevanja, kar pa ima seveda svoje konsekvence tudi za vprašanje strank.
Predložena nam je bila teza, po kateri je treba to ali ono stran v državljanski vojni moralno obsoditi zločina in narodne izdaje. Ne jemljemo si pravice, da bi sodili o posa-
mezni ali kolektivni krivdi oz. nekrivdi. Branimo pa dobro ime vsakogar, dokler mu ni bil dokazan zločin v rednem pravnem postopku pri neodvisnem in nepristranskem sodišču.
Predložena nam je bila teza o nujnosti samostojne narodne države oz. o nujnosti še tesnejše integracije v obstoječi federaciji. Apriori se ne postavljamo na nobeno stran. Apriori pa branimo pravico slovenskega (in slehernega) naroda, da se o teh rečeh svobodno posvetuje znotraj lastnega organizma in da kadarkoli sprejme o tem kakršnokoli plebiscitarno odločitev. To je bilo nekaj najznačilnejših primerov. Revija bo odpirala razpravo o stvareh, ki so lahko takšne ali drugačne. O stvareh, ki so pa lahko samo takšne, kakršne od vekomaj so, o apriornih vrednotah in pravicah, pa bo revija samo informirala, da se nanje ne pozabi!
Vinko Ošlak
Tudi urednik avstralskih „Misli" ima slične težave kot naš list in isti poizkuša odgovoriti tistim, ki se pritožujejo nad njim tako ali tako...
"ČE SE HOČEŠ zameriti na levo in desno, postani urednik," sem nekje bral. Vedno bolj spoznavam na lastni koži, da je res tako. Ta se jezi, ker mu ne objavim članka, drugemu ni všeč, da ni šla v tisk njegova "odlična" forografija. Tretji bi rad videl v MISLIH svojo pesem, pa urednik njegovega pesni-kovanja kar noče "na svitlo dati". Spet drugi se jezi, ker sem mu objavljeni članek aH pismo popravil za tisk. (Pok. o.Bernardu so očitali, da članke "pober-nardi", meni pa, da jih "pobazilja-nim" —pomeni pa isto: zamera ...) En bralec bo šel najprej na križanko, drugemu pa so križanke in podobno samo izguba prostora. Mnogi tudi ne morejo razumeti, da želim
sveža poročila, ne šele po treh mesecih in še več. Enemu so MISLI preveč božje, drugemu pa kar preveč človeške. In v marsičem naj bi raje molčale, da se ognejo "politiki".
Urednik mora res imeti kožo kot podplat čez in Čez. Če bi se upognil samo da bi se komu ne zameril, bi se moral kar ob vsaki številki — in verjemite mi: vsaka izdaja MISLI bi izgledala kot pravo sračje gnezdo.
Kajne, sračjega gnezda pa le ne bi radi dobili vsak mesec v hišo? In zato bo treba z urednikovo trmo še naprej potrpeti. Končno le mora biti nekdo, ki odloča, kaj pride v tisk in kaj ne. Da je ta oseba ravno urednik, pa nisem jaz določil.
— Urednik in upravnik
Ogrožen je obstoj slovenskega naroda
(Ponatis iz "Misli", avstralskega informativnega mesečnika za vero in kulturno življenje Slovencev).
1.	Priseljevanje velikih mas nižjega sloja delavcev z juga države, med njimi zelo veliko muslimanskega elementa in arnavtskega življa s Kosova. V zadnjih dvajsetih ali petindvajsetih letih je prišlo do splošnega evropskega pojava, da se delavski sloj v velikih masah preseljuje iz nerazvitih predelov v industrijske dežele. Da navedem samo par primerov: silen dotok Italijanov v Švico, Turkov in Grkov v Zapadno Nemčijo, Avstrijo itd.
Ni pa trajalo dolgo, da so se te dežele s pritokom tujcev čutile ogrožene v svoji nacionalni biti in so začele najprej zavirati, nato so pa energično ustavile doseljevanje. Švica je npr. to storila tudi na škodo svoje industrije, ker je uvidela, da bo sicer prevladal tuj narodnostni element.
Slovenija pa tega nujno potrebnega koraka ni napravila, četudi je mnogo manjša kakor druge zahodnoevropske dežele in neprimerno bolj izpostavljena popolni odtujitvi svoje narodnosti.
Zato je pri nas doseljevanje nižjega sloja z juga zavzelo zelo velik, nevaren obseg - in se še vedno nadaljuje. Po cestah večjih slovenskih krajev skoraj ne slišiš več slovenske govorice. V več predelih (npr. Jesenice, Velenje ipd.) je statistika pokazala število Slovencev pod petdeset odstotkov. V majhnem kraju kakor je Cerknica, mi je očividec pripovedoval, da je slišal večinoma srbohrvaško govorico. Takih primerov bi lahko našteval v nedogled. Zadnja splošna uradna statistika je pred dvemi leti pokazala alarmanten padec slovenske narodnosti v Sloveniji.
2.	Druga komponenta: Vzporedno z nižjim slojem delavcev, gre v Slovenijo nezadržno tudi priseljevanje inteligenčne plasti: mladih odvetnikov, zdravnikov, inženirjev, tehnikov, ki prihajajo z juga Jugoslavije. Treba je npr. samo pogledati današnji telefonski imenik Ljubljane in drugih slovenskih mest, kjer človeku na prvi pogled pade v oči množica tujih priimkov z navedbo poklicev.
Dalje je današnja Slovenija direktno napolnjena z zelo številnimi garnizoni vojske, katere oficiiji in pod-oficirji so skoraj izključno z juga države. Ti ljudje ostanejo v velikem številu v Sloveniji tudi po službeni dobi oziroma upokojitvi, katero zgodaj dosežejo. Z njimi vred ostanejo v Sloveniji tudi njih družine, žene in otroci.
Vzrok: inteligenci ugajajo urejene razmere v Sloveniji ter klima naše dežele. Na drugi strani pa je partiji všeč ta pritok - režimsko dobro zgrajene - inteligence z juga, ker so ti južnjaki navadno zgovornejši in imajo bolj impozanten nastop kakor poprečen slovenski človek. Zato ta priseljena inteligenca kmalu zavzame v Sloveniji vplivna in vodilna mesta pri občinah, raznih ustanovah in organizacijah ter v javnem življenju sploh.
3.	Tretja komponenta: Premišljeni in načrtni uKre-pi centralne državne oblasti v Jugoslaviji, da bi prišlo do odmiranja slovenščine in slovenske narodne zavesti. Teh ukrepov je cela vrsta; nekateri so bolj, drugi pa manj vidni za tujega opazovalca. Eden najbolj o-čitnih državnih posegov je bil nedavni načrt "učnih jeder", po katerem naj bi bil v slovenskih šolali pouk slovenščine silno omejen, povečano pa čtivo piscev drugih jugoslovanskih narodnosti. Ta načrt je zaenkrat naletel na silen odpor, tudi pri nekaterih komunistih v Sloveniji. Ni pa to prvi in prav gotovo tudi ne zadnji ukrep te vrste s strani države.
Vse to, kar sem analiziral kot "komponente", pa deluje kot en sam železen vijak proti našemu, v Evropi najmanjšemu narodu. Brez dvoma ga spravlja v življenjsko nevarnost.
Mislim, da je za Slovence danes podana podobna nevarnost, kakor je bila leta 1917 v Avstriji. V tistem času je bil Dr. Korošec tisti "Martin Krpan", ki je s širokim narodnim gibanjem majske deklaracije iskal pot rešitve.
danes bi bil potreben širok narodni pokret - sličen onemu iz leta 1917, ki bi opozarjal na nevarnost in iskal pot rešitve.
Takega pokreta pa danes v naši domovini ni mogoče postaviti na noge, ker bi ga režim že v sami kali enemogočil. Na kaj takega sploh misliti ni mogoče.
Stojimo torej pred sledečim dejstvom: to, kar je bilo mogoče leta 1917 v nemški Avstriji sredi svetovne vojne in sredi izjemnega, vojnega prava - to danes sredi popolnega miru v narodni državi Jugoslaviji ni mogoče. Slovenci smo torej padli nazaj za najmanj 150 let in sicer v dobo, ko je v Avstriji vladal Mettemichov absolutizem.
Mesta, večja središča ter industrijski predeli Slovenije izgubljajo nezadržno slovenski značaj. Cim se bo v bodoče ta proces še nadaljeval, potem se posamezni in izolirani predeli podeželja narodnostno ne bodo mogli obdržati. To je v mnogih primerih pokazala zgodovina drugod.
Skratka: današnji razvoj prilik v domovini gre brez dvoma v tako smer, da bi v nekaj desetletjih mogla biti zlomljena sama življenjska hrbtenica slovenskega naroda.
Edinole današnja vlada Slovenije je v stanu, da bi položaj rešila - oziroma bi ga morala rešiti - in sicer na sledeči način:
Prvič - da bi z odredbami omejila, zavrla ali ustavila doseljevanje tujcev z juga in raznarodovanje slovenske zemlje. To so že pred leti napravile vse za-padnoevropske dežele, ki so bile zaradi iste evropske gospodarske konstelacije prav tako v nevarnosti kakor Slovenija, da bodo preplavljene s tujo narodnostjo. Slovenija je veliko manjša kakor druge zapadno-evropske dežele, nevarnost potujčevanja je za Slovence neprimerno večja - vendarle vlada v Sloveniji ne ne napravi nič od tega, kar so za svojo ohranitev napravile mnogo večje evropske države! Slovenija je slej ko prej brez obrambe odprta poplavi z juga Jugoslavije.
Drugič - za usodo majhnega naroda je bistvene, da, življenjske važnosti, da ljudem vcepi in vzgoji močno ter borbeno narodno zavest. Brez tega se mali narodi ne obdržijo, to je njih glavno in najmočnejše orožje. - Za ljudi, ki danes vladajo v naši domovini, pa je slovenska narodna zavest nekakšen nepotreben ostanek iz preteklosti. V smislu njih ideologije je treba slovensko zavest nadomestiti z marksistično zavestjo v smislu države.
Na noben način torej ni mogoče pričakovati, da bi rešitev slovenstva in slovenskega jezika prišla iz domovine. Doma vladajoči razred na slovenstvu ni zainteresiran in tudi ne dopusti, da bi se tam iz samega naroda začel kak širok pokret za slovensko ohranitev. Med nižjo plastjo komunistov so sicer nekateri, ki so tudi slovensko zavedni. Vendar pa je tem ljudem v sklopu njih organizacije onemogočeno, da bi za slovensko stvar kaj podvzeli - že zato ne, ker takih sploh ni veliko in niso nikjer na vplivnejših in vodilnih mestih.
Kaj nam torej preostane? Ostanemo pač Slovenci, ki živimo po raznih kontinentih in v zamejstvu. Akcija avstralskega odbora se mora čimprej razširiti na vse Slovence širom sveta! Kot prvi korak je treba stopiti v stik z najboljšimi glavami med nami ter zbrati misli, ideje ter predloge z vseh strani k rešitvi sedanjega stanja.
Strinjam se z odborom, da strankarska pripadnost posameznika ne sme igrati nobene vloge. Vsi Slovenci brez izjeme smo poklicani - in dolžni - sodelovati! Saj za to, kar doživljamo Slovenci danes, sploh nimamo primere v naši tisočletni slovenski zgodovini. Ogrožen je obstoj našega naroda, kakor še ni bil nikoli do sedaj. Zato stisnimo svoje vrste!
Misli, Avgust 1984
Koncem septembra 1984 je obiskala kraljica Elizabetah, meddrugimi mesti Kanade tudi Toronto (4 dneve).
Naj je Soča nas zibala. Dravski ali Savski tok, vendar le v Slovenji stala zibka vseh je nje otrok!
Torej v kolo se vstopimo, roke, srca k zvezi zdaj! Glasno tu si prisezimo ljubav bratsko vekomaj!
Iz uredniške torbe
Ker so nam nekateri bralci Slovenske države oponesli pohvalno priznanje g. M. Ahačič-Pollak o njenem nastopu na mednarodnem festivalu meseca maja letos v Pittsburghu, USA, pojasnjujemo:
Slovenska Država soglaša s to umetniško oceno in gospe M. A. P. čestita.
Ne strinjamo pa se z gospo M. A. P. - ko nastopa v Sloveniji v krajih, kjer so bili tisoč« nedolžnih slovenskih žrtev, mučeni in pomorjeni - že med revolucijo in po končani vojni. Dalje se tudi ne strinjamo z njenim delovanjem v društvih, ki slepo slede navodilom komunističnih oblastnikov snovno in duhovno zasužnjene Slovenije, kjer so korenine slovenstva zaradi njihove genocidne politike že v živo zadete in so na tem, da usahnejo.
G. VVilliam Daviš, ministerski predsednik ontarijske provincialne vlade je odstopil in bodo izvolili njegovega naslednika proti koncu januarja 1985 v Torontu.