Leto XIX., S«. 17.
V organizaciji Ja mol, kolikor moCI — toliko pravica.
Orcdniitvo in oprava< Ljubljana, poštni predal 290.
Dopisi morajo biti irankira-ai in podpisani ter oprem-Vni s Štampiljko dotiča« organizacije.
Rokopisi s« ne Traiajo. Ček. raiin 13.562
STROKOVNI ČASOPIS.
Izhaja iO. In 25. dne ▼ mesecu.
Stane posamezna iterilka Din 2.—, mesečno Din 4.—, celoletno Din 48.—. Za Sane izvod Din 1.—.
Oglasi po cenika. Teleion IteT. 3478.
Hočemo volitve v Delavske zbornice
Delavcem In nameščencem Jugoslavije!
Zakon o zaščiti delavcev je ustanovil Delavske zbornice kot razredna zastopstva delavcev in nameščencev.
Delavske zbornice so avtonomne delavske ustanove pod nadzorstvom ministra socialne politike in narodnega zdravja.
Delavske zbornice vodijo njihove skupščine, ki izhajajo iz volitev in upravni odbori, ki jih volijo skupščine.
'Zakon določa, da se morajo volitve v Delavske zbornice vršiti vsako tretje leto. Volijo vsi zaposleni delavci in nameščenci, ki so stari 18 let.
Zakonodaja predvideva, da traja lahko mandat skupščine samo tri leta, ker želi, da bodo Delavske zbornice vsak čas barometer pravega razpoloženja delavcev in veren izraz delavskih želja.
Volitve v Delavske zbornice so se pa vršile v letih 1925 in 1926: torej v nekaterih Delavskih zbornicah pred petimi in celo pred šestimi leti.
S TEM JE DAVNO, PONEKOD ŽE DVAKRATNO, PREKORAČEN Z ZAKONOM PREDPISANI ROK O TRAJANJU MANDATOV.
Zakon o zaščiti delavcev je predvidel tudi pravico organiziranja delavstva in pravico obstoja njihovih strokovnih zvez. Dan na dan se vrši proces delavskega grupiranja v njihovih organizacijah. V KOLIKO BI BILI ODNOŠAJI SIL MED ORGANIZACIJAMI TEKOM ENE PERIODE SPREMENJENI, JE POTREBNO, DA PRIDE TO V DELAVSKI ZBORNICI DO IZRAZA, ker so strokovne organizacije nosilke volilne borbe za Delavske zbornice. Ne samo gospodarske skupine, nego tudi sindikalne smeri in struje morajo priti v Delavskih zbornicah do pravega izraza svojih stvarnih sil in do vpliva, ki ga imajo med delavstvom.
Svobodnim delavskim strokovnim organizacijam je znano, da so uprave Delavskilj zbornic pravočasno podvzele korake, da se izvrše volitve v Delavske zbornice, kakor tudi to, da so potem še večkrat zahtevale razpis volitev, ali volitve od nadzorne oblasti niso bile pripuščene.
Da se delavska zakonodaja in volitve v Delavske zbornice izvrše, svobodne strokovne organizacije v sestavu „Ujedinjenog radničkog sindikalnog saveza Jugoslavije" (URSSJ)
ZAHTEVAJO OD UPRAV DELAVSKIH ZBORNIC, DA ZOPET SKLENEJO RAZPIS VOLITEV V DELAVSKE ZBORNICE, APELIRAJO NA GOSPODA MINISTRA SOCIALNE POLITIKE IN NARODNEGA ZDRAVJA, DA SKLEPE O RAZPISU VOLITEV V DELAVSKE ZBORNICE ODOBRI, DA SE BODO LAHKO ČIM-PREJE RAZPISALE IN IZVEDLE; POZIVAJO DELAVCE IN NAMEŠČENCE CELE DRŽAVE, DA TE ZAHTEVE SVOBODNIH STROKOVNIH ORGANIZACIJ PODPREJO S SVOJIMI PODPISI NA PODPISNIH POLAH, KI SO JIM BILE RAZPOSLANE.
Izvršni odbor „Ujedinjenega Radnickega Sindikalnega Saveza Jugoslavije”.
Strokovna komisija za Slovenijo kot pokrajinski odbor URSSJ, je razposlala na vse zaupnike podpisne pole s pozivom, da zbero v tovarnah, obratin, uradih in povsod, kjer Je zaposleno delavstvo in nameSienstvo, podpise, da tako vse delavstvo Slovenije izreče svojo zahtevo po volitvah v Delavsko zbornico.
Sodrugi! Zberite čim vež podpisov! UPokaie naj delavstvo in nameSienstvo, da hote volitve in da zahteva, da se uveljavlja zakon o zaščiti delavcev.
Strokovna komisija za Slovenijo.
Emil Vandervelde:
Generalna stavka...
Osnovne pripombe k stavki v Belgiji.
»Slovenec« je pisal ob priliki rudarske stavke v Belgiji, da je socijalistični voditelj Vandervelde s policijo nastopil proti komunistom. Ne baš radi te laži, nego radi informacije o najnovejšem razvoju delavskega gibanja, priobčujemo zgodovinsko razlago, ki jo je podal Emil Vandervelde o tistem stavkovnem gibanju v Belgiji, katerega najnovejši akt je bil sklep belgijske rudarske strokovne organizacije za generalno stavko. — Za naše delavstvo pa bo to pouk velike važnosti, kaj pomeni organiziranost in solidarnost delavstva.	Uredništvo.
Prvič po tridesetih letih, to se pravi, po viharni politični stavki leta 1902, ki je izbruhnila za dosego splošne volilne pravice, je bila v Belgiji stavka, ali resnično povedano, ie bila cela vrsta stavk, katere je meščanski tisk takoj zaznamoval kot »revolucionarne stavke«, ki so baje bile naročene od komunistične stranke in finančno podpirane od Moskve.
Če sc ve, da je komunistična stranka Belgije, ki nikoli ni bila pomembna in je sedaj padla na samo enega poslanca ter je sedaj vsled »trockijanske cepitve« decimirana in zastopa le peščico proletarijata, ie taka trditev nekako pripravljanje meščanstva k bližajočimi se volitvam.
Res je, da je tekom zadnjih mesecev komunistična agitacija v večjih mestih in industrijskih centrih precej živahna, kar se posebno izraža v raznovrstnih letakih in plakatih, in so prve dni stavke igrali komunisti precejšnjo vlogo, kar je Pač povsod v nemirnih časih le vsakdanja igra komunistov. V resnici pa je imel nenaden in silen izbruh nezadovoljstva, kakor v revirjih v provinci Luksemburg, kjer so rudarji po svoji večini katoliki, tako tudi v Charleroiskih in Borinažskih premo-gokopih, kjer so v premoči socijali-sti, mnogo globlje vzroke kakor pa da je vzrok samo nekakšna ppvršna akcija pcščice komunistov, ki, kakor po navadi, hočejo v kalnem ribariti.
Tukaj hočemo dejstva kratko očrtati in so predmet zelo zanimivega poročanja Louisa Levysa v pariškem »Populaire« od 29. in 30. julija 1932.
— Že v maju so v Borinage v pre-mogokopih radi tarifnih pogodb, ki so obstojale brez znatnih sprememb že od leta 1920., nastale težkoče. Po dolgih razpravah, kjer so podjetniki pokazali mnogo slabe volje, so zastopniki delavstvu naposled postavili zelo kratek rok za znižanje mezd, ki jih je predvidevala tarifna pogodba. Ali zoper to je stopilo kakšnih 8000 rudarjev v stavko z zahtevo, da morajo ostati sedanje mezde nedotaknjene. Končno pa so se rudarji vseeno podvrgli disciplini strokovne organizacije in zopet prijeli za delo.
Ali naenkrat je novi ravnatelj premogokopa, ki je šele pred kratkim prišel v tisti kraj, odpustil 500 stavkujočih rudarjev.
Takšne žalitve pa si rudarji v vseh revirjih niso pustili dopasti. Ni bilo potrebno proglasiti generalne stavke, ki je izbruhnila nenadno iz čustva solidarnosti po vseh revirjih v Monsu, ki se je zopet drugi dan z bliskovito naglico razširila po sosednjih krajih Centra in v premogovniku Charleroi.
V Borinagi so se že odigravali Prizori, ki so spominjali na prizore ^ Zolajevem romanu »Germinal«. Stavkujoči rudarji so zmerjali in pretepali rudniške ravnatelje, prisilili inženirje, da so morali pozdravljati
I
rdeče zastave in se pokazati na balkonu delavskih domov. Ker črpaljke niso delovale, so pustili celo, da so
utonili ubogi jamski konji. Ko so prišli orožniki, so naredili stavkujoči barikade, razpeli bodečo žico in po-
suli cesto s črepinjami, da bi zadržali napad konjenice.
V kraju Charleroi so se dogodki razvijali kakor v času krvave stavke leta 1886. V, tem: kraju, kjer je komaj ena četrtina rudarjev strokovno organizirana, poleg tega pa je mnogo inozemskih rudarjev v teh rudoko-
pih, so stopili v solidarnostno stavko tudi steklarji in kovinarji, ne da bi počakali poziva strokovne organizacije. Poleg tega pa so celili 48 ur četovale neštete majhne skupine takšnih delavcev, ki niso bili nikjer strokovno organizirani in ki so sami sebe šteii h komunistični mladini. Strahovale so te čete vsakega in vse, pred Delavskimi domovi so pretile delavcem, vdirale nasilno v tovarne in nemoteno celo oropale ravnateljev grad in ga zažgale, da je ostalo samo zidovje.
Vlada je vzela sprva precej neodločno stališče napram nenadnim in silnim^ nemirom. Nato se je vzdramila in je koncentrirala v stavkovnih okrajih vojaštvo in žandarmeri-jo. Bilo je še nekaj rokoborb, ki so zahtevale dve človeški življenji in več ranjenih.
Kakor v Charleroi in v Borinagi, tako so tudi v Centre voditelji strokovnih organizacij vzeli vodstvo gibanja v roke. Stavka se je nadaljevala disciplinirano, in ker je izbruhnila predvsem vsled nezadovoljstva in obupa, je dosegla svoj cilj.
Že nekaj mesecev sem je meščanski tisk, ki bi moral biti za marsikaj pozvan na odgovornost, pisal o nekakšnih ■'zlorabah pri starostnem zavarovanju in delavskih podporah ter zahteval znižanje starostnega zavarovanja delavcev in delavskih podpor. Delavstvo se je balo, da bo vlada, ki se je nahajala v težkih finančnih razmerah, padla pod vpliv teh napadov in zmanjšala pokojnine in podpore.
Z druge strani pa je vlada pod vplivom agrarcev izdala načrt zakona za »revalorizacijo« žita, ki bi, kakor so priznali povzročitelji tega načrta, podražil kruh za 10 centimov pri kilogramu.
Poleg vsega pa so delovne množice z naraščajočim nemirom in odporom' opazovale, kako obe zbornici z brezkončnimi debatami o jezikovnem zakonu zgubljata čas in je pri tem celo vlada pri državnih uradnikih dala primer za znižanje plač. Centralni odbor industrijskih zbornic pa je zahteval znižanje mezd, ne da bi se kjerkoli vprašalo, če je to mogoče, da bi morale in smele mezde pasti pod eksistenčni minimum.
Kratko: Nedotakljivost socijalnlh zakonov, posebno starostnega zavarovanja in brezposelnega delavskega zavarovanja (istotako kakor dajanje podpor nezavarovanim brezposelnim) ; ukinitev davčnega načrta na kruh; ustavitev znižavanja mezd pod eksistenčni minimum — to so bile zahteve krajevnih strokovnih organizacij.
Te zahteve je pa nekako istočasno formulirala strokovna komisija in centralni svet belgijske delavske stranke v imenu stavkujočih in jih predložila parlamentu ter »paritetni komisiji« industrijcev.
Ker je bila stavka povsod v naraščanju, so te predloge stavili z vso odločnostjo.
Zakonski načrt o davkih na kruh, ki se je ravno obravnaval v komisiji senatorjev, je bil odložen za nedoločen čas, kar je pomenilo, da je za vselej pokopan.
Minister za dela je svečano izjavil, da je starostno zavarovanje nedotakljivo in da se statut o brezposelnem zavarovanju brez predhodnega razgovora z zastopniki delavskih strokovnih organizacij ne bo spreminjal.
In v parlamentu sta se izjavila vodja liberalov. Deveze, in valonski krščan-sko-demokratični poslanec Bodart iz Charleroi, popolnoma sporazumno z interpelacijo pri strašnem molku srednjih grup, da ni več govora o tem, da bi se že itak zelo nizke mezde smele še znižati. Pozvali so vlado, ki je ta poziv sprejela, da mora z vso moralno avtoriteto vplivati na to, da se zahtevam stavkujočega delavstva ugodi.
• Dan nato je sklenila paritetna deželna komisija za premogokope, da se sedanje mezde do 1. novembra ne bodo znižale in tajnik strokovne organizacije rudarjev je izjavil, da je cilj stavke dosežen.
Z druge strani je ukinila paritet-
na deželna komisija za metalurgično industrijo glasom kol. pogodbe na 5% dovoljeno znižanje mezd.
Ta pogodba je bila namreč 14 dni poprej podpisana in tudi druge industrije so isto sklenile. Znižanje mezd je bilo preprečeno.
Strokovna komisija in generalni svet belgijske delavske stranke, ki sta se takoj sestala, sta izjavila, da je zmaga popolna in pozvala stavku-joče, da se naj sledeči pondeljek delo zopet začne.
Ta parola se je od vseh strokovnih organizacij, ki so stopile v ^im-patijsko stavko, posebno pa kovinarske, točno izvršila.
Ni pa bilo tako pri rudarjih, ki so v Limburgu in Hennegau sklenili predložiti nove, po svojem bistvu vsekakor upravičene zahteve: Novo ureditev mezd, ker so gotove kategorije zelo mizerno plačane in izločitev cen premoga iz indeksa.
Tako se je nadaljevala stavka, ki je po treh tednih zgubila svoj, v gotovi meri podčrtan političen značaj, kot lokalna stavka, katere tudi komunistična demonstracija 1. avgusta, ki je bila že davno prej napovedana, ni mogla spraviti iz svojega tira.
Sodrugi belgijske delavske stranke so naredili bilanco, pregledali aktiva in pasiva treh dokaj razburljivih tednov in našli:
Aktiva kaže pomembno dejstvo, da v državi, kakor je Belgija, kjer obsega proletariat večji del prebivalstva, kjer ne more obstati nobena vlada brez sodelovanja proletarijata, popolnoma zadostuje, če se 100 tisoč do skrajnosti vznevoljenih delavcev upre in pokaže zobe. Podjetniški napad na mezde in na »socija-liste« se v takih slučajih takoj zlomi. Vlado in parlamentarno večino se pa prisili, da zahteve kartela (Strokovne komisije) socijalističnih strokovnih organizacij in krščansko-socijal-nih grup (v težki industriji sicer maloštevilne) izvrši.
In da je bila stavka junija—julija velika zmaga belgijskega proletarijata, zelo velika zmaga, se bo šele pokazalo, ko bodo vse njene posledice začele delovati.
Vkljub temu, da je bilanca te stavke in zmage tako svetla, se ne moremo vzdržati, da ne bi knjižili v bilanci tudi pasive te akcije, ki je nastala brez volje strokovnih vodstev.
Sicer ni ta pasiva tako pomembna, kakor pišejo časnikarske race meščanskih listov, češ, da so bili soci-jalisti od komunistov preplavljeni, da so bili socijalisti od komunistov v Delavskih domiovih dobesedno oblegani itd. itd. Divja stavka ni nastala, ker je vodstvo strokovnih organizacij takoj z akcijo krenilo na pravo pot in jo disciplinirano vodilo.
Povedati pa moramo, da daleč ni res, da bi obstojala komunistična zarota, kakor jo hoče pokazati državno pravduištvo in ši domišljuje policija. Komunisti so pač radi splošnega nezadovoljstva in jeze trenutno dobili nekaj pristašev, predvsem strokovno’ neorganizirano delavstvo, ki, kakor v vseh državah, skače z ene fronte na drugo fronto, kakor jim najbolje prija in so v borbah za delavske koristi docela nezanesljivi. Tako neorganizirano delavstvo je kakor ogenj iz slame, ki vzplamti in takoj pogasile.
Ali med mladino belgijskega proletarijata so se pojavile pritožbe, in ne brez ostrosti, češ, da strokovna vodstva niso imela dovolj inicijative v akciji in da so po izbruhu stavke strokovne organizacije takorekoč finančno preveč trpele. Ta zmaga je bila sicer preveč lahko dobljena in bi se s temi ne smeli zadovoljiti. Zahtevati bi morali več, ker je bil čas zato ugoden in prednost, ki so jo imeli stavkujoči, bi morali bolje izrabiti ter po celi državi napovedati generalno stavko. In kane: te kritike je, da zahteva mladina pomladitev kadra, ter postaja preveč oportunistična v svojem revolucionarnem stremljenju, kar ni nič koristnega za delavsko gibanje.
V tej kritiki je sicer mnogo, kar se da sprejeti, le take zahteve realizirati brez trdne podlage se ne sme. Res pa je tudi, da je nemogoče, da bi 300.000 brezposelnih lahko izvoje-valo zmagovalno stavko. Če bi se taka generalna stavka izvršila mirno, bi do ničesar važnega ne privedla, če bi pa nastopila nasilno, bi bila zdrobljena.
Ali slabo pozna belgijsko delavsko stranko tisti, ki misli, da se ne posluži vsega in ne stori vse, da iz akcij izide neokrnjena: Predvsem, da so množice v socijalistični stranki vedno manj pripravljene za politiko kompromisov in reformistično sodelovanje z meščanskimi strankami.
Sodelovanje delavstva pri obravnavanju mednarodnih problemov.
(Po IGB.) Ze vedno — zlasti pa v zadnjih letih — se je poizkušalo ob prireditvah izrednih mednarodnih konferenc, društvo narodov, mednarodni urad dela — in s tem delavstvo! — popolnoma izključiti od takih razgovorov. Kljub temu, da je bila na zadnji mednarodni konferenci dela sprejeta na primer resolucija, ki izrecno zahteva, da se (z ozirom na lausannsko konferenco) povabita Društvo narodov in Mednarodni urad dela (to je delavstvo), da bosta sodelovala pri tej za gospodarsko svetovno krizo tako važni konferenci, delavstvo vendar ni bilo na konferenci ne direktno in ne indirektno zastopano, čeprav je predlagalo že pred desetimi leti,, da je rešitev reparacij edino na tak način mogoča, kakor si ga je konferenca nadela prvotno.
Tudi pri sklicevanju svetovne gospodarske konference je komaj uspelo, da se bo vršila v okviru Društva narodov in mednarodnega urada dela. dasi je izšla iniciativa iz teh dveh korporacij.
Že dne 21. maja t. 1. je svet Društva narodov obravnaval resolucijo konference dela, ki je bila sprejeta na predlog delavskih zastopnikov Jouhauxa, Mertensa in Schiircha, ter sklenil, da jo predloži bodočemu zborovanju (dne 26. septembra) Društvu narodov. Na seji dne 15. julija je bil potem svet Društva narodov obveščen, da se je lausannska konferenca izrekla za svetovno gospodarsko konferenco, ter da je svetu naročila, da jo skliče. Svet Društva narodov je temu naročilu jako rad ustregel, pri čemer — to
vedence ter je naprošen, da mednarodni urad dela kakor tudi mednarodni kmetiški institut dasta komisiji veščakov na razpolago potrebno tehnično pomoč svojih instanc, kolikor ji bo po mnenju komisije potrebna, razvidimo iz tega, kako silno so že zapletene priprave za to svetovno gospodarsko konferenco!
Neglede na posameznosti sklepov o medsebojnem zastopanju in pripravljanju konference, ostane po najnovejših objavah urada dela končno za delavstvo le še eno važ-
no dejstvo, da je odbor, ki ga je izvolil svet Društva narodov na svoji seji dne 19. julija, prepustil vabilo mednarodnega urada dela vešča-kom, to je, dotični lausannski komisiji. S tem je torej zagotovljeno, da dobi delavstvo tudi tukaj, če jo sploh dobi, pozno pravico do besede, to je, takrat, ko bodo že sklenjene najvažnejše odločitve in priprave za konferenco. Udeležba delavstva bo tedaj brez pomena, če jo tudi konferenca, oziroma nje komisije sploh priznajo.
Koncentracija delavskega strokovnega tiska
Nekaj časa sem so na jugu vstajali, kakor iz zemlje priklicani, raznovrstni strokovni lističi. Vsaka stroka, oziroma strokovna centrala je ustanovila in izdajala svoj strokovni list. In vsi ti listi so bili majhni, izhajali so po enkrat mesečno, nekateri tudi dvakrat, a vsebinsko so bili istotako majhni, kakor po obliki. In ni čuda: kaj se pa naj napiše v majhnem listu, ki izgleda, kakor trenuten meteor, in kako se naj napiše, če ni kam? Bahati se z listom1, češ, naša organizacija ima svo.f list itd., je prazno, celo smešno in poleg -tega sega globoko v blagajno strokovne organizacije, v katero se stekajo itak skromni zneski — članarina.
Naša vrhovna strokovna centrala »Ujedinjeni. Radnički Sindikalni Sa-vez Jugoslavije«, je o tem nenavadnem pojavu razpravljal in rešil, da se z meteorji v delavskem1 strokovnem časopisju mora prenehati. Sile naše je treba koncentrirati, a ne jih razdvajati. Med strokovnimi organizacijami amsterdamskega pravca je treba kolektivnosti v mišljenju in v praksi, treba solidarno gledati drug na drugega, ne pa se razdvajati.
Naš strokovni pokret kot celota sestoji iz 30.000 organiziranih delavcev. Ta celota ima 33 oddelkov, da >;e tako izrazimo, t. j. strokovnih organizacij, med katerimi so moči od 3000 do 4000 članov in potemi take, ki imajo le nekaj stotin članov.
Med nami so jezikovne težkoče, ker ni enotnega književnega jezika. To pa seveda ni vzrok, da bi morali biti zato številni strokovni časopisi. Zb Slovenijo je dovolj en sam strokovni list, to je »Delavec«. Za Hrvaško in Dalmacijo list z latinico.
to je »Radničke Novine« v Zagrebu. Za oblasti s cirilico pa »Radničke Novine« v Beogradu. Tako lahko ti trije listi zadovoljijo vseli 30.000 organiziranih delavcev in učijo vse kot »Ml«, kot eden o vseh dolžnostih, pravicah vsega proletarijata in o specialnih zadevah te ali one stroke, te ali one organizacije.
Ko bo pa teii 30.000 sedanjih članov še pridobilo dvakrat 30.000. da bomo šteli in imeli 90.000 članov — to število bi v Jugoslaviji najmanj morali imeti — potem pa bo možnost in potreba po posameznih strokovnih listih resnična in se bodo izdajali.
Tako je bilo minenje URSSJ in tako je tudi mnenje vseh Pokrajinskih odborov URSSJ.
Prva centrala, takorekoč- jedro strokovnega gibanja, kovinarji, je na svojem plenumu rekla:
»Savez Metalskih Radnika Jugoslavije« sprejema sklep najvišje centrale, URSSJ-a, in določa za svoje podružnice in oblastne odbore in za vse članstvo SMRJ, da so zanje ob-ligatni strokovni listi:
»Radničke Novine« beograjske — za vse člane, ki čitajo cirilico;
»Radničke Novine« zagrebške — za vse člane, ki čitajo latinico;
»Delavec« ljubljanski — za vse sodruge, ki govore slovenski jezik.
»Savez Metalskih Radnika Jugoslavije« je prvi izvršil sklep URSSJ, sledile mu bodo druge centrale. Oblastni odbori in podružnice v Sloveniji naj svojim centralam, če bi se obotavljale, ta sklep URSSJ pred-očijo in zahtevajo njega izvršitev. Ker tako se ne bo razmetaval denar in koncentracija, velik MI, bo imela svojo besedo.
moramo še poudariti — se je upoštevala iniciativa sveta, ki jo je izpro-žil na pobudo Mednarodnega urada dela.
Kakšen je pa sedaj stvarni položaj zastopstva delavstva, do katerega ima pravico že iz kulantnosti, pri organizaciji te konference? Na omenjeni seji 15. julija je opozarjal H. B. Buttler. direktor Mednarodnega urada dela, izrecno na opravičenost delavskega zastopstva, češ, da je slabo znamenje za uspeh za-početega dela, če bi se na njej ne oziralo na mnenje onih, ki so po svetovni krizi najbolj prizadeti, ter se njih zastopniki ne bi pritegnili k sodelovanju: »Važno je, da se vse, ki imajo direkten delež na produkciji, bodisi kot podjetniki, bodisi kot delavci, pritegne k sodelovanju.« Izrekel se je za to, da naj bodo že v strokovnjaški komisiji, ki bo poslovala pred konferenco, zastopani delodajalci in delavci. Mednarodni urad dela, da olajša delo Društva narodov, je predlagal takoj v to pripravljalno komisijo zastopnike Jouhauxa, Oersteda in Wei-gerta.
Poleg »komisije veščakov«, ki jo je sklenila lausannska konferenca, dela na pripravah svetovne gospodarske konference tudi poseben odbor Društva narodov. Komisija veščakov in odbor Društva narodov morata delati sporazumno, ker naj svoječasno podata poročilo svetu Društva narodov. Če še omenimo, da je predsednik pripravljalnega odbora Društva narodov povabljen, da pošlje v podkomisije veščakov po tri gospodarske in finančne iz-
Lovro Jakomin:	_
Javne Borze dela.
Nova naredba in nova pragmatika za uslužbence Javnih borz dela.
(Konec)
Pragmatika za uslužbence JBD predvideva 3 kategorije uradnikov, eno kategorijo poduradnikov in sluge. Za kategorijo A je treba fakultetno (visokošolsko) izobrazbo; za B srednješolsko z maturo; za C 4 razrede srednje in za D (podurad-nike) 2 razreda srednješolske izobrazbe. Vsak uslužbenec postane stalnim šele po dveh letih in ko napravi predpisane izpite. Za začetnike je naslednja mesečna plača: Kategorija:	A B C D E
mesečna plača Din 1125 900 704 600 500
Stalni uslužbenci po napravljenih izpitih prejemajo na mesec in po službenih
letih	kakor	sledi:			
Služb.			Kategorija		
leta	A	B	C Din.	D	E
2	2250	1800	1200	960	800
4	2812	2250	1500	1200	1000
10	3750	3000	2000	1600	1335
20	5250	4200	2800	2238	1865
30	6656	5250	3500	2802	2335
(Napredovanje in povišanje plače se vrši vsaki 2 leti, česar pa ne navajam.)
Od te plače se odtrguje za fond prisilnega štedenja 2%. Predvidena je tudi 13. plača, katere pa uslužbenec nikdar ne prejme, ker gre tudi v imenovani fond. Kako in zakaj se bodo uporabljala sredstva tega fonda, bo predvidel poseben pravilnik. Kdaj izide ta pravilnik, se ne ve. Poleg navedenih plač pa prejemajo šefi JBD še po Din 500 in šefi podružnic mesečno po Din 300 kot posebno doklado.
Minister pa je s posebno nared-bo odredil, da prejema predsednik centralnega odbora funkcijski honorar mesečno po Din 3000 in za vsa-
ko sej«, sejnino 125 Din. Predstavniki glavne kontrole funkcijski honorar mesečno Din 1000.—. Predsedniki upravnih odborov pa prejemajo mesečno po Din 1000 in 400, odnosno Din 500 na sejninah. (Vsak teden so namreč seje.) Člani ravnateljstva prejemajo Din 100 sejnine, dočiin člani upravnih odborov ne prejemajo nikake sejnine, ker je ta funkcija častnega značaja.
Kaj je razvidno iz gornjih določil pragmatike? Za vse kategorije se zahteva višja ali srednješolska izobrazba. Pri tem' načinu ne bo mogel priti v službo k JBD noben manuelni delavec, vsaj za uradnika ne, pa če ima še ne vem koliko let praktičnega socialnopolitičnega dela za seboj v delavskem pokretu. Mi smo vedno trdili, da bodo Borze dela uspešno vodene ravno od"onih strokovničarjev, manuelcev, ki so imeli leta in leta opravka z delavskimi vprašanji v delavskih strokovnih organizacijah.
Začetne plače so tako nizke zlasti v kategorijah: C, D, E, da niti zdaleka ne dosegajo eksistenčnega minimuma. Kaj naj počne uslužbenec s 500, 600 in 700 dinarji. Pravzaprav siromašni uslužbenec ne more priti tu v poštev! Kdo mu bo pa doplačeval celih 5 let k njegovemu preživljanju? To. zmore le oni, ki ima bogate starše ali sorodnike. Poleg tega pa, kar sem pozabil omeniti, zahteva pragmatika od vsakega uslužbenca, da položi kavcijo v višini 5000 do 15.000 dinarjev!
Vendar bi bilo bolj primerno že odpočetka omogočiti usluž-
POVERJENIKI IN ČLANI CANKARJEVE DRUŽBE!
Bliža se oktober, ko iiidejo knjige Cankarjeve druibe.
Ne bomo povdarjali, kakšne bodo, ker smo to ie večkrat objavili v,,Delavcu" in tudi v okrožnicah smo to ie sporočili. Omenimo le na kratko, da bodo knjige presegale lanske, tako lepe in bogate bodo.
Ker se knjige že tiskajo, moramo vedeti, koliko naj jih tiskamo, da ne bodo zopet zmanjkale, kakor lansko leto. Zato Vas, sodrugi, poverjeniki, prosimo, sporočite nam čimpreje, koliko garnitur naj Vam pošljemo.(Skupaj všteto: tisti, ki so Vam že plačali in tisti, za katere veste, da bodo vzeli knjige, ko Jih bodo videli.)
Dragi sodrug poverjenik in dragi član strokovne organizacije! Skrbite, da Cankarjeva družba kot delavsko književno društvo ne bo poznala krize, da bomo lahko tako vsem pokazali, da delavstvo za sebe stori vse In kljub krizam ustvarja svoje ustanove, svoj mogočen, impozanten „MI“.
Pričakujoč Vašega sporočila in prepričani, da zastavite svojo besedo, Vas pozdravljamo z delavskim pozdravom
DRUŽNOST!
»CANKARJEVA DRUŽBA".
bencu življenje z neko plačo, ki odgovarja eksistenčnemu minimumu, naj se to čez par let še za nekaj Poviša, potem pa konec, in neko stalnost v plači.
Nimam namena pisati podrobne razprave o tej novi naredbi in službeni pragmatiki. Omenil sem le nekaj najglavnejših stvari. Povdariti pa moram, da sem od ankete, ki se je vršila in pri kateri seru tudi sam sodeloval, vendar nekaj pričakoval, ker so razni gospodje v razgovorih v Beogradu zatrjevali, da bodo upoštevali naše predloge. Iz-premenilo se torej ni nič in se vprašujem, če ima sploh pomen, da delavski predstavniki v tej sicer važni instituciji, dokler je v njej tak sistem, še sodelujejo.
Našim organizacijam in onim, ki jih ta stvar zanima, pa priporočam, da naredbo in pragmatiko JBD v 8. št. »Radničke zaštite« prečitajo.
Ali res sme gospodinja služkinjo pretepati — da umre?
»Zenski list« je prinesel sledeče poročilo:
2e proti koncu lanskega leta je poročal naš list o smrti služkinje Tereze Alber v Beogradu, ki je plačala z življenjem svojo borbo za, trdo skorjico svojega vsakdanjega kruha. V juniju t. 1. je sedela pred sodiščem njena gospodinja Milica Kovačevič, ki jo je državno pravdništvo obtožilo na temelju nesumljivih dejstev, ugotovljenih takoj po smrti Tereze. Ga. Kovačevič je znana kot izredno neusmiljena gospodinja. Poslušajmo zdaj obtožnico:
»Obtožena Milica Kovačevič je od 10. avgusta do 23. oktobra 1931 stalno od dneva v dan zlorabljala Terezo Alber, tolkla jo je s pestmi, z nogami in z volovsko žilo Po glavi in po celem telesu, tako da so ostali poslednji sledovi od udarcev še celo na truplu: bolj redke, progaste, povprečne modre krvne podplutbe; očesne trepalnice temnomodro mrke in otečene, in izpod levega očesa koža trioglato oguljena in pokrita z močno, posušeno neravno in zrnasto modro-mrko kožo; na celi levi roki od ramena do vrha prstov koža oguljena v številnih, večinoma povprečno črtastih oblikah in pokrita s posušeno močno temno kožo; na levi dlani mrke oblike, bolj redko jasno omejeni, vzdignjeni, pikastokrožni, modro-zelenkaste in rdeče barve, podpluti s krvjo; na desni roki koža oguljena bolj redko v podolgastih, neprekinjenih progah in pokrita z zrnato kožico in na dlani modrikasto podpluta s krvjo; na nogah koža mestoma podpluta s krvjo, modro-zelenkaste barve; na drugem in tretjem členku kazalca manjkata koža in podkožno tkivo v progasto-čolnasti obliki, v dolžini 3 centimetrov in širine poldrug cm; globlje je mišično in tetivno tkivo delno raztrgano, prežeto je z gnojno vsebino, delno je mehko in odkrite so rdečkaste živčne kosti. Dalje je gonila Terezo boso in golo, da pozimi, izmučena in s poškodbami na rokah, povzročenimi od udarcev in zlorab, pere s kropom in sodo sobe in posodo, ter je zaradi tega odpornost organizma Tereze popolnoma popustila in je bilo zdravje v veliki meri oslabljeno, da se je akutno zastrup-ljenje krvi, ki se je začelo na poškodbi kazalca desne roke, lahko naglo in neovirano razširilo po celem organizmu, in kot posledica vsega tega je nastopila smrt. S tem je storjen zločin, predviden v § 178, odd. I„ br. 4, in kvalificiran po 8 178. odd. II., kazenskega zakona.«
Vse priče, katerih je nastopila cela vrsta, so govorile o strašnih udarcih, o stokanju in vzdihovanju, kar se je moglo videti in slišati tudi iz dvorišča Milice Ko-vačevičeve.
Neka priča: »Tolkla jo je po licu, po telesu. Kamorkoli je dosegla.«
Druga priča je slišala; »Kaj hočeš zdravnika, hočeš bolnišnico? Evo ti...«
In spet je zvenelo od udarcev te ljubeznive delodajalke.
Tretja priča, tudi sosedka, pripoveduje, da se je pod udarci Tereza vlekla po podu in ni mogla več niti kričati. Ona je prva poklicala žandarje.
Zanimivo je pa, da so zaslišani zdravniki izjavili, da je umrla od zastrupljenja in da na truplu ni nikakih znakov od udarcev in zlorabljanja.
Zdravnik dr. Milovanovič izjavlja na vprašanje državnega tožilca: »če bi dekle takoj dobilo zdravniško- pomoč, bi jo bilo lahko rešiti.«
Zdravnik dr. Božič izjavlja: »Na poziv sem odšel k gej. Kovačevičevi. Bila je to strašno izmučeno dekle, bedno in izga-rano, brezumnih oči, modra od udarcev po 'icu in se je komaj držala na nogah. Gospodinja je zahtevala, da dam nekaj, da se jnodrina odstrani z lica, in je rekla, da jo Po takoj potem odpustila. Dal sem, kar je bilo treba, ali po preteku kratkega časa je Prišla ga. Kovačevič in se je pritoževala, bn modrine ne izginjajo z dekleta. Vpraša-la me je še, če se lahko zgodi, da dekle Pmre. Ob drugi priliki, kmalu zatem, je zahteval oče ge. Kovačevič od mene, da naj interveniram, da žandarji ne bodo odvedli dekleta v bolnico...
Zatem je nastopilo še več prič, ki so izpovedale vse obremenilno za Kovačevi-cevo. Potem je govoril državni tožilec g. n uk? Dmškovič, kj je	da	je	neiz-
podbitno dokazana zveza med mučenjem, ki sa je utrpela pokojna Tereza od svoje go-
spodinje, in med njeno smrtjo. To je eden vzrokov, da je Tereza podlegla.
Nato je imel zelo lep in dokumentiran govor advokat in pravni referent Delavske zbornice, sodrug Triša Kaclerovič.
Nato je sodišče odšlo, da se odloči...
»RADNIČKE NOV1NE« v Beogradu od
2.	septembra 1932 št. 36 prinašajo izčrpen članek pod naslovom »Žuti pokret u pravoj svetlosti« ali: »Kaj se krije za odvratno javno in tajno obrekovalno gonjo žutih proti svobodnim delavskim strokovnim organizacijam in delavskim zbornicam ter takozva-nim »komorašem« v naši državi.«
Članek z dokazi in s številkami dokazuje zvezo žutih s podjetniki, da se prepreči močnejše organiziranje v razredno zavednih strokovnih organizacijah. Podjetniki se boj.e močnih delavskih strokovnih organizacij, ker bi jim vzele ogromen dotok čistega do-
In sklenilo je sledečo razsodbo:
»Milica Kovačevič, obtožena od državnega tožilca uboja svoje služkinje Tereze Alber, se oprošča od obsodbe kot popolnoma nedolžna!«	c
bička in zato tako podpiranje in pomaganje vzdrževati žute strokovne organizacije. Primanjkuje nam prostora, da bi vsaj v izvlečku pokazali vse te pojave, ker so »Radničke Novine« na celih 4 straneh to vse obrazložile in razkrinkale. Poslali pa smo na vse naše podružnice po 1 izvod teh »Rad-ničkih Novin«, kjer si jih prečitajte in razpravljajte o tem kapitalističnem trudu in naporu, ujedinjati nezavedne in malobrižne delavce, proti svojim lastnim delavskim interesom.
Družnost vsem!
Uredništvo »Delavec.«
Cankarjev »Hlapec Jernej» v Mariboru. Delavski oder »Svobode« iz Ljubljane vprizori to znamenito Cankarjevo delo v Delakovi režiji prihodnjo soboto, dne 17. septembra, ob 20. uri v veliki unionski dvorani.
Delavci! Prihodnjo soboto moramo napolniti veliko unionsko dvorano in manifestirati za našo, delavsko kulturo in za pravico hlapca Jerneja.
Vstopnice od 4 Din do 20 Din dobite pri delavskih zaupnikih, v knjižnici Delavske zbornice, v papirnici Ljudske tiskarne in v upravi lista »Del. Politike« in »Volksstimme«.
Kongres Zveze delavskih 2en in deklet.
Delavske žene in dekleta se organizirajo v svoji delavski ženski organizaciji v »Zvezi delavskih žen in deklet«. S tem je tudi na polju organiziranja delavskih žen in deklet prebit led in se je začelo orati ledino. Ni sicer ta zveza kakor so podobne meščanske zveze in ženske organizacije, kjer se gospe in gospodične bore za svojo žensko svobodo, za nekakšno žensko emancipacijo in kakor se že pač vse take zahteve imenujejo. Zveza delavskih žen in deklet je gibanje, v delavski ženi in dekletu vzbuditi zavest človeka, zavest, da je kot proletarka od kapitalizma enako, da celo bolj izkoriščana, nego njen sotova-riš — moški.
Delavska žena in dekle bi morale biti soboriteljici za pravice človeka, za pravice proletariata in stati v eni vrsti s svojim možem, bratom, očetom, morale bi mu biti bodrilke, duševni impuls, da bi lažje vršil naloge za proletarsko solidarnost, razredno borbo in osvoboditev izpod kapitalističnega jarma... Več, nego vsi shodi, nego najmočnejši govorniki, nego najintenziv-nejša propaganda, učinkuje priprosta in vzpodbujajoča beseda žene doma... Nič pa tako ne zlomi volje moža, kakor nerazumevanje žene za proletarske interese, ki so njeni in njenega moža, če mu ona odsvetuje, če ga za to celo zmerja itd.
Vzgojiti delavsko ženo in dekle v miselnosti proletarskega ustvarjanja, je naloga in delo »Zveze delavskih žen in deklet.« Kongres, ki ga je imela 4. septembra t. 1. ta zveza, je pokazal, da je organizacija v lepem razvoju. Zborovalo je 30 delegatk iz cele Slovenije in iz ppročila, ki ga je podala predsednica s. Brezarjeva, je bilo razvidno, da je imela zveza več lepih predavanj, imela je počitniške kolonije, s svojimi vlogami in zahtevami na razne ustanove in oblasti je dosegla marsikaj v korist delavskih žen in deklet, in s tem vsemu proletariatu. Solidarno z raznimi akcijami organiziranega delavstva je stala zveza ramo ob rami in se borila z njimi.
Zveza šteje, kakor je bilo razvidno iz poročila tajnice s. Selanove, 617 članic, kar je sicer že lepo število, ali moralo bi biti mnogo večje. Krivda, da ni večje, ne leži na zvezi, nego žalibog, da moramo to povedati, na možeh, bratih, očetih — delavcih.
Vsak strokovno organizirani sodrug bi naj svetoval in prigovarjal svoji ženi, sestri, hčerki in materi, naj postane članica zveze delavskih žen in deklet, da bo enako z njimi v eni bojni vrsti stala na braniku za proletarske pravice. .
Blagajniško poročilo, ki ga je podala blagajničarka s. Stankova, je pokazalo, da vkljub nizki članarini, mesečno 3 Din, izkazuje najlepši uspeh.
Kongres je v imenu Strokovne komisije pozdravil s. Stanko, v imenu »Svobode« pa s. dr. Jelenec.
Kongres Zveze žen in deklet, ki je bil četrti, je pokazal, da se to gibanje lepo razvija v pravilno smer delavske zavednosti, ker delavcu in delavski ženi bo prišla pomoč le samo z močjo svojega duha in organizacije.
Cez dve leti pa bo zveza praznovala desetletnico svojega obstoja.
SPLOŠNA DELAVSKA ZVEZA.
Vsem podruinlcam Splošne delavske zveze Jugoslavije v Sloveniji I
Na podlagi sklepa VI. ožje seje odbora oblastnega poverjeništva Opčega radničkog saveza Jugoslavije za dravsko banovino, ki se je vršila dne 7. avgusta 1932, sklicujemo oblastno konferenco dne 2. oktobra 1932. — Konferenca se bo vršila v mali dvorani Delavske zbornice v Ljubljani. Pričetek točno ob 9. uri dopoldne.
Dnevni red:
1. Otvoritev konference in volitev verifikacijskega odbora.
2. Poročila oblastnega odbora: a) predsednika; b) tajnika; c) blagajnika; d) nadzorstva.
3. Poročilo zastopnika centralnega odbora o delovanju našega saveza.
4. Tarifne in druge naše akcije za izboljšanje delavskega položaja.
5. Pravilnik oblastnega odbora.
6. Volitev oblastnega odbora in nadzorstva.
7. Predlogi podružnic in slučajnosti.
Podružnice se pozivajo, da izvolijo za
konferenco delegate. Podrobna navodila o konferenci bodo dobile podružnice pravočasno v posebni okrožnici.
Oblastno poverjeništvo Splošne delavske zveze Jugoslavije.
Franc Jančič 1. r., predsednik.
Lovro Jakomin 1. r., tajnik.
Strokovni teden v Mariboru.
V strokovnem tednu, ki ga priredi Strokovna komisija., sc bodo vršila ta-le
zborovanja,
katerih naj se udeleže delavci označenih strok v čim večjem1 številu:
Tekstilne delavke in delavci
iz tovarn Doctor in drug in Zelenka & Co.,
v nedeljo, dne 11. septembra ob pol 10. uri dop. v gostilni »Ljudski dom«. Ruška cesta 7.
Tekstilne delavke in delavci
iz tovarn Hutter in drug, Mariborske tekstilne in Thoma,
v nedeljo, dne 11. septembra ob pol 10. uri dopoldne v dvorani Delavske zbornice. Sodna ul. 9-11.
Živilski delavci
v nedeljo, dne 11. septembra ob pol 10. uri v gostilni »Zlati konj«, Vetrinjska ulica.
Šoferji
v pondeljek, dne 12. septembra ob 21. uri v dvorani Delavske zbornice. Sodna ulica 9-11.
Oblačilski delavci
v torek, dne 13. septembra ob
18.	uri v dvorani Delavske zbornice, Sodna ulica 9-II.
Brivci
v torek, dne 13. septembra ob pol 21. uri v dvorani Delavske zbornice, Sodna ulica 9-II.
Privatni in trgovski nameščenci
v	sredo,	dne	14.	septembra	ob
20. uri v	Delavski	zbornici. Sod-
na ulica 9-II.
Kovinarji
v	sredo,	dne	14.	septembra	ob
15. uri v gostilni »Pri vodovodu«, Tržaška cesta.
Krojači
v	sredo,	dne	14.	septembra	ob
19. uri v gostilni Horvat, Franko-panova ulica.
Stavbinski delavci
v četrtek, dne 15. septembra ob
18. uri v Delavski zbornici, Sodna ulica 9-II.
Železničarji
v četrtek, dne 15. septembra ob
19. uri v verandi pivovarne Union.
Lesni delavci, mizarji, parketarji, strojniki
v petek, dne 16. septembra ob pol 20. uri v Delavski zbornici, Sodna ulica 9-II.
V soboto, dne 17. sept., ob 20. uri
v dvorani »Uniona« dramska predstava ljubljanskega Delavskega odra »Hlapec Jernej in njegova pravica«.
V nedeljo, dne 18. sept., ob pol 10. url
v verandi pivovarne »Union«
skupni strokovni shod.
STROKOVNI VESTNIK.
KOVINARJI.
Za kontno reSitev JeseniSke krize.
Velik kovinarski shod.
Jesenice, 26. avgusta 1932.
Vsem sta še v spominu letošnji marec in april, ko je jeseniška tovarna stala in 2200 delavcev in nameščencev ni vedlo kako in kaj. To se je sicer ob neprecenljivi zaslugi močne kovinarske organizacije SMRJ in s stoodstotno solidarnostjo večine delavstva K1D zelo in zelo že izboljšalo, vendar do 200 delavcev je še danes na cesti. In 15. septembra t. 1. preteče 6 mesecev, odkar so ti delavci brez dela in stopiti bi imel v veljavo monstrum pravilnika o Bratovskih skladnicah: Ti delavci bi izgubili brez vsake odškodnine vsa doslej pri Bratovski skiadnici sl pridobljena leta za pokojnino, z vsemi prispevki vred. Mnogi po 10, 15, 20 in še več let! Jasno je, da se pri delavstvu že pojavlja razburjenje, ko K1D tako dolgo ne odloči kako in kaj. Delavci postajajo nestrpni in so v skrbeli za svojo bodočnost.
SMRJ, podružnica Jesenice, ni pozabil na svojo dolžnost. Ze od početka vodi pogajanja za rešitev problema teh 200 tih, ta teden pa so pogajanja kar nepretrgana. Vrše se ob sodelovanju zaupnikov ter zastopnika Delavske zbornice s. Kopača.
Da poroča delavstvu o temi ter da obenem reši vprašanje kurjave ob bližajoči, se zimi, je sklical SMRJ za danes ob pol peti popoldne javno zborovanje za vse tri tovarne (Jesenice, Javornik, Dobrava) v Delavski dom na Savi. Obe veliki dvorani sta bili spet premajhni za vse udeležence.
Shod je otvoril predsednik podružnice SMRJ na Jesenicah s. Ivan Celešnik, ki je po pozdravu vseh navajal vzroke za pogajanja (glej zgoraj!) ter ugotovil, da zaenkrat žal še ni vidnih uspehov. Organizacije nimajo po zaslugi gotovih elementov dovolj kritega hrbtišča. Delna rešitev se išče v upokojitvi starili uslužbencev, ki imajo mnogi po 40, 46, 48, 52, celo 58 le* službe, pa še ne marajo v pokoj. Tu prihaja spet v poštev neverjetno določilo pravilnika Bratovske skladnic, da jo pokoj mogoč šele po 40 letih članstva, če zdravnik ugotovi nad 67 odstotno delanezmožnost. Ce delavec ni pohabljen, sploh ne more v pokoj. Od 65 nad 62 let starih delavcev je zdravnik našel za pokoj »sposobnih« samo 23, kar da 23 novih. Mnogi obratni ravnatelji imajo gotove pomisleke proti upokojitvam in nekaterih ne »dado« za nobeno ceno. Ti ravnatelji so glavna ovira. Treba bi bilo obdržati v kolektivni pogodbi določeni šestumik. Disciplina je potrebna, ker se gre, da pri teh 200 delavcih obstojimo ali pademo.
S. Mohorič, glavni zaupnik, je navajal zgodovino ter naglašal, da so delavci sami mnogo krivi položaja, ker preveč preko organizacij klečeplazijo. Navajal je načrt zamenjave delavcev, po katerem bi delavci 11 mesecev delali, 12. mesec pa počivali. To bi se vršilo izmenoma. V dvanajstem mesecu bi se vzdrževali iz fonda, v katerega bi morali prispevati vsi. Velika težava pri pogajanjih je, ker ravnateljstvo ono, na kar so se prejšnji dan pri pogajanjih sporazumeli, naslednji dan vedno prekliče. Vloženih je bilo že več list za zamenjavo. Načelo pa je seveda zaposliti vse. (Med govorom: s. Mohoriča so morale krepke kovinarske pesti odtraniti fz dvorane nekega razgrajača iz na-protnega tabora.)
Zatem je poročal s. Kopač podrobno o poteku pogajanj. Delo je težko in naporno. Mnenje ravnateljstva KID se dnevno menja menda pod vplivom obratnih ravnateljev! Grozijo celo z novimi redukcijami. Načelo je, da se vsi obdrže, če ne pa vsaj oni z najmanj triletnim članstvom pri Bratovski skiadnici. Očitajo nam primer Trbovelj. Treba je rešiti delavce in upokojiti one, od katerih jih ima 9 uslužbencev 398 let službe in preko 500 let starosti, torej nad 49.22 let povprečne službe in 55.55 let starosti. Eden ie sam priznal, da ima 200.000 Din premoženja. In vse te drži ravnatelj Bachmann. Storilo se je vse, kar se je dalo in 46 bo zamenjanih. Še za 60 gre boj in teh ne bomo pustili, če bo dovolj skupnosti in solidarnosti bo zmaga tu!
S. Mohorič poroča dalje, da je obljubljena na Dobravi za 180 delavcev redukcija, 27. t. m. pa bodo ugasnili v martinar-ni na Savi eno peč in 35 delavcev bo ob kruh. 11 jih pojde na Javornik, za druge bo treba boja.
S. Toman pojasni zaradi kuriva in zaradi discipline. Kliče med razburjene delavce, da naj bodo disciplinirani ter mirni. Na-glaša, da je težko, ko kljub dogovoru o enotni listi za zamenjavo vlagajo druge organizacije še svoje liste.
Zatem prečita resolucijo zaradi brezposelnosti in kuriva, ki je bila soglasno sprejeta.
Ker so pa med tem začeli gotovi brezposelni zahtevati takojšnje poti na direkcijo in delati velik nemir, je s. Celešnik ob 6.15 zvečer z zalivalo shod zaključil, udeleženci so pa odšli večinoma pred tovarno.
Tu je šla deputacija brezposelnih, ki sta se ji pridružila še ss. Celešnik in Kopač, v ravnateljstvo, kjer je poiskala gen. tajnika dr. Obersnela. Po tričetrturnem razpravljanju so odšli vsi z dr. Obersnelom v Delavski dom, kjer se je shod nadaljeval.
S. Ivan Celešnik je pozdravil navzočega gen. tajnika tovarne, prosil navzoče za pozornost in podal besedo dr. Obersnelu, ki je izvajal:
Po razgovoru z gen. ravnateljem KID g. Nootom Vas lahko zagotovim, da boste
prejeli odgovor na resolucijo, ki ste jo danes sprejeli in jo nam izročili, v zahtevanem roku. Danes Vam ne morem povedati drugega, kakor da ni vse tako proti Vam kot morda mislite. Jaz za svojo osebo bom storil vse, kar se bo dalo in sem to tudi doslej vedno storil. To lahko potrde vsi zaupniki. Vendar ono ni vse. Kot predsedniku lokalne Bratovske skladnice mu je položaj delavstva zelo znan. Vendar v treh tednih do 15. sept. t. I. se da še marsikaj urediti. Samo mirno kri je treba obdržati, kajti vse, kar se je doseglo doslej, je uspeh mirne krvi, sodelovanja med delavstvom, ne pa nasilja. Če se začne z nasiljem, pride v poštev vprašanje prestiža, ugleda in trme.
S. Celešnik se je govorniku zahvalil za izvajanja.
S.	Kopač je še omenil, da bo tudi Delavska zbornica s svoje strani storila vse, kar se da.
Polni nad in upanja, da pojde razvoj v meri na boljše, so se zborovalci razšli ob pol 8. uri zvečer.
Vsi pa naj imajo na umu: Pogoj je močna organizacija, ki bo rešitev. Brez nje bo sledil prej ali slej pogin. Zato vsi v organizacijo, vsi v SMRJ.
Volitve v krajevne bratovske skladnice na Jesenicah so razpisane za 20. septembra t. 1. Volitve se bodo vršile po novem volilnem redu, ki je bil sprejet na skupščini dne 14. februarja t. 1. in voliti bo treba delegacijo 85 mož. Volitve se bodo vršile po obratih KID in bo treba za vsak tak obrat vložiti posebno kandidatno listo, ki jo bo vložila kakšna organizacija jeseniškega delavstva in pa petkrat toliko volilnih upravičencev, kolikor je za dotični obrat kandidatov. Volilni imeniki so že razpoloženi in se; vršijo do 30. avgusta t. I. reklamacije. Kandidatne liste se vlagajo od 6. do 16. septembra. Zanimanje za volitve v to nad vse važno delavsko socialno institucijo je veliko. Dosedanje stanje v delegaciji, ki je štela 82 mož, je bilo sledeče: svobodna organizacija SMRJ 63 delegatov, katoliška Jug. strok, zveza 10, neorganizirani 9 delegatov. Zdaj se bo pa poleg SMRJ in JSZ pojavila gotovo tudi kandidatna lista DSZ (nar. soc.), med tem ko bodo neorganizirani gotovo zdecimirani. Delavstvu Jesenic kličemo: pripravite se skrbno na volitve in ko bo treba oddati glasovnico, ne pozabite, kdo je napravil letošnjo pomlad največ za delavstvo, kdo je preskrbel bone in mast, kdo je priboril relativno ugodno kolektivno pogodbo, kdo je venomer na delu, da delavstvo doseže vse, kar je treba za njegov blagor. To premotrite in potem tie bo odločitev težka: vsi za SMRJ!
RUDARJI.
Kdaj bo konec?
Če pogleda danes človek z objektivnim očesom v razmiere, v katerih živi naše rudarsko delavstvo s svojimi družinami, potem' se mora reči, da je danes veliko slabše, kakor pa je bilo za časa vojne. Takrat sicer ni bilo živeža, a je bil denar. In kdor je denar imel, ta je tudi živež dobil. Pa še to je bilo takrat dobro, da lačni niso živeža videli, ker je bil večinoma skrit. Da bi bil kdo odpuščen, tega se ni bilo treba nikomur bati, ker so premog zelo rabili.
Danes je pa ravno obratno. Živeža je povsod dovolj. V izložbah vidiš vse, karkoli je človeška roka ustvarila in narava dala. Koliko je trgovcev, mesarjev in drugih obrtnikov, ki bi radi to blago prodali, pa se le malokdo znajde, da ga kupi. Na eni strani sc jočejo rudarske žene, ko trgovci in predvsem pa rudniški konzumi kredit določajo in ko jim da rudniški konzum samo toliko, za kolikor dobi iz pisarne nalog, da sme na možev zaslužek dati. Na drugi strani pa zopet tavajo množice brezposelnih z brezizraznim pogledom po ulicah, gledajoč polne zaloge živeža, a sami pa morajo z lačnim želodcem naprej.
V rudnikih pa zaloge premoga čimdalje bolj rastejo. Kamorkoli se ozreš, povsod so polna skladišča in kolike množine premoga se na prostem kvarijo, oziroma se bodo popolnoma skvarile. Koliko ljudi pa je v mestih, ki si na zimo ne bodo mogli kupiti niti koščka premoga. Da, ce lo v revirjih, poleg teh skladišč premoga, so ljudje, ki že sedaj nimajo s čim kuriti. Rudarji-upokojenci, ki so premog kopali 20 do 40 let, morajo v zimi prezebati, ker si ne morejo premoga nabaviti. Tako vidimo in vidi vsak, da je danes povsod vsega blaga v izobilju in ki se celo kvari, a toliko tisočev ljudi pa mora stradati samo zato, ker si potrebno ne more kupiti, ker ni sredstev in ne zaslužka.
V jami pa ne slišiš drugega, kakor vedno eno in isto: Toliko vozičkov bo danes! To je danes jamiski poljski klic (Feldruf) vseh paznikov in uradnikov od prvega do zadnjega. Uboga rudarska para se pa gnjavi po odkopih v vodi, v slabem zraku, jaških in povsod in gara ter koplje kakor da bi bil jutri zadnji dan sveta in mora danes ves premog biti izkopan. Devet dni se bo praznovalo ta miesec, je razglašeno v revirjih. Za nad 7 tisoč ton so zaloge v prejšnjem mesecu narasle in rudniški inženerji bodo kmalu vsi živčno propadli vsled samih raportov nad rudarji, zakaj niso več »fedrali«.
Tako je danes v naši rudarski industriji. Povojna konjunktura, raci-jonalizacija dela, pohlep kapitala po čim višjem dobičku in seveda tudi borba posameznega delavca za obstoj, je pritirala storitev produkcije do maksima. Posledica je svetovna gospodarska kriza, povzročena po teh činiteljih, ki je vrgla milijone in milijone delovnih sil iz delovnega procesa in jim vzela možnost kon-zumiranja. 'Pako je rastla produkcija vedno višje, a nje poraba, konzum. pa stalno pada naprej in naprej.
Kako nesmiseln je današnji gospodarski red, je razvidno samo iz naše ožje domovine, ko vidimo, da jc kapital, ki je vložen v našo rudarsko industrijo, v takih škripcih, d-i si skoro več pomagati ne bo mogel. Produkcija raste, odjema ni, ljudi se sicer meče in meče na cesto, ali tudi v podjetja investiran kapital se polno ne izrablja. Kapitalisti-delničarji pa hočejo doseči visoke obresti, a življenski obtok produktivnega kapitala je vedno manjši. Vsled tega jc naravno, da skušajo ta manko kriti z vednim znižavanjem produkcijskih stroškov v obliki znižavanja delavskih mezd in povišanjem storitve. Samo zato, da se rešijo in da krijejo lasten greh, ki so ga s svojim gospodarskim sistemom povzročili na telesu človeške družbe. Vendar ostaja vedno odprto vprašanje, kako dolgo še? Zakaj, dokler se bo reševalo na sedanji način, in vedno večje množice izločevalo od možnosti konzumiranja proizvedene produkcije, potem naj vedo, da so na poti tistega, ki pod seboj vejo žaga, na kateri sedi.
Mi se vprašujemo danes, kdai bo konec te zmešnjave, ali trdno smo prepričani, da bo ta konec prišel in že prihaja.
Zagorje.
Apnenice hočejo ustaviti!
2e dolgo se je govorilo, da namerava Trboveljska družba na apnenicah ves obrat ustaviti. Jn res, s 1. septembrom t. 1„ je odpovedala službo 68 delavcem1. Mnogo desetletij so te apnenice obstojale in bili so časi, ko je stotine delavcev polno delalo in družba je imela velike dobičke, katere so gg. spravili na varno in danes pa, ko pravijo, da so nekonkurenčni, sedaj je pa kar obrat za ustaviti. Kaj zato, če bodo odpuščeni delavci in družinski očetje z veliko let službe in sedaj na zimo na cesto vrženi brez zaslužka in brez strehe? Nad pol stoletja so ti pridni delavci v potu svojega obraza preživljali in skrbeli za ugodno življenje gg. delničarjev in njihovih namestnikov, a sedaj pa, ko se obrat več ne rentira, pa nimajo ti gg. toliko socijalnega čuta, da bi, čeprav ne z dobičkom, vsaj obrat čez to krizo toliko vzdržali, da bi se ti ljudje vsaj mogli preživeti. Da, taka je kapitalistična morala.
Leše.
Zahvala.
Podpisana Filip Pavel in Jakob Motvos se tem potom najiskreneje zahvaljujeva vsemu delavstvu in uradništvu za darovano podporo v znesku po Din 192.— za časa najine bolezni.
Filip Pavel in Jakob Motvos.
Res lepa tolažba! V trboveljskih revirjih grozi rudarjem lakota. TPD je v sporu z državnimi železnicami, rudarji bodo pa plačali ceho, ker...? Pričenja se zdaj z intervencijami. ko teče voda v grlo. Tako poroča »Jutro« 13. m. m. o obisku poslanca za okraj Laško v Zagorju ter navaja njega izjavo zagorskim rudarjenj Ta izjava je tako značilna, da bo treba ohraniti vsaj njene najznačilnejše stavke v trajen spomin zgodovini: »Uprava TPD, kolikor je v našem območju, ne nosi tolike krivde, ker so delničarji v Parizu in nekateri niti ne vedo, kje je Zagorje. Tem je za denar, ki so ga bili doslej vajeni, ne vprašajo pa, kako živi delavec. Naša uprava je odvisna od njih, in razumljivo je, da mora delati po naročilu delničarjev. Naša država kot največja
odjemalka premoga je bila prisiljena zaradi zmanjšanega prometa znižati svoj odjem pri TPD na eno tretjino prejšnjega. Da TPD uravnovesi svoj dobiček in ga obdrži na prvotni višini, je reducirala plače, šihte in delavce. Poleg tega pa dolguje država še okrog sto milijonov na premogu... Lahko vam zagotovim, da lakote ne boste umrli... Le s skupnim treznim delom in potrpljenjem bomo izšli iž težkega položaja, ki je zajel ves svet. V prav takem položaju, ko vi, se nahaja v Sloveniji 50.000 bajtarjev, ki nimajo niti za sol. Morda še hujše je ponekod v črni gori, v Liki in v delu Dalmacije. Glavno, kar nam je storiti, je varovanje pred lakoto. In to bomo izvedli.« To je povedal poslanec g. Mravlje deputaciji delavskih žen, ki »so se poslancu zahvalile s toplimi besedami«. Ubožice! Pač žalostno tolažbo jim je mogel dati g. poslanec, saj tudi on nima moči ukreniti kaj proti gospodom iz Pariza, ki jim gre tudi zdaj — pri »nacionalizirani« TPD — samo za denar, kot so ga bili navajeni prej. »Mir z vami, rudarji, saj tudi drugod ni boljše!« Priznanja g. poslanca pa ohranite v svojih dušah in srcih sveža za večne čase. Sicer pa, saj veste, kje je vaše mesto.
Kar naj bi bilo blagoslov, je prokletstvo.
V čeških rudnikih pri Handlovi je bil vmontiran nov stroj na električni pogon, ki naj bi služil za vožnjo rude iz rovov. Ta stroj nadomešča delo 300 kopačev, in res je bilo postavljenih 300 delavcev na cesto.
MONOPOLCI.
Tobačna tovarna v Ljubljani.
Pokojninsko vprašanje tobačnih delavcev in delavk še do danes ni rešeno. V tovarni so delavci in delavke, ki že garajo nad 30, 35, 40 let, so vsi izmozgani — a ni nobenega upanja, da bi se jim' dal počitek, dostojen človeku, ki je delal cela leta za boro plačo v korist monopola.
Nastavljenim delavcem in delavkam od-trgujejo 10 odstotkov, držeč se odredbe zakona o uradnikih. A da bi jim priznali I. draginjski-razred in da bi jih sploh uvrstili v draginjski razred ter prejemali doklade, kakor določa uradniški zakon, tega ni mogoče doseči. Ker tu ne gre nekaj delavcu in delavki vzeti, nego dati. Dosti se pa noče, ker to »škoduje« državnemu monopolu.
V oddelku za cigare so prejele delavke nalog, da morajo odslej na dan narediti 362 cigar, dočim je bilo sedaj predpisano 320 cigar.
Takšna je miselnost podjetja monopolov in tobačne tovarne v Ljubljani.
Kako pomagati? Kako postaviti za človeka dostojno stališče pri najemnem1-delu?
Monopolska uprava kot celota in enota daje odredbe, določila in vsa uprava vseh tovarn je tako organizirana, da vse te ukrepe centrale izvršuje in izvrši. Ni tu pri nobenem uradniku, upravitelju, inženerju itd., kakor se že vsi imenujejo, kolebanja, razmišljanja, ali je tako prav ali ni prav. Sklep je, odredba je in mora se izvršiti.
Ali je tako tudi pri delavcih in med delavstvom? Oho, če bi bilo tako, bi pač že bila pokojnina določena po zahtevi delavstva, bi se ne sililo čezmerne storitve od delavcev, bi 10 odst. ne odtegovali, a če bi, bi priznali draginjske doklade in ko bi dobivali te, bi tistih 10 odst. ne čutili. Tu bi bilo še mnogo drugega, za delavstvo koristnega, pridobljeno. Tako pa, kakor je sedaj, seve ni mogoče drugače.
Delavke in delavci v tobačni tovarni v Ljubljani so slabo organizirani. Volja tobačnih delavk in delavcev je razčetvorjena, razdvojena, še več, te volje pravzaprav sploh nikjer ni. So le v žepu stisnjene pesti, so le medsebojne čenče, so le preklinjanje in jeza doma, dolžitev drugega na drugega, a skupnosti ni. Mnogi sploh nočejo biti organizirani, špekulativno govoreči: »He, če bodo organizirani kaj dosegli, saj bo to tudi za nas.« Oni, ki so baje organizirani v nedelavski organizaciji, pravijo: »Naša je prava, ne vaša, ki je rdečkasta...« So pač agenti, ki delajo za to, da bi delavstvo ne bilo enotno v razredni strokovni organizaciji. So pač podkupljenci, če ne ma-terijelni, pa duševni, ki jim je vse, kar je strogo delavsko, kar ni zvezano z meščansko mislijo, rdečkasto. Ta beseda je za nekatere dober »pendrek«, češ, k rdečkar-jem pa ne. Rajši bomo lačni, rajši bomo delali 380 cigar na dan, rajši bomo delali na: dvorišču.
In podjetje, uprava si na tihem mane roke in govori:
»Tako je prav! Tako je prav!«
Če bi bilo delavstvo vseli monopolnih podjetij, ki ga je v Jugoslaviji nad 7000, enotno in vse organizirano (po drugih podjetjih v Senju, Nišu, Zagrebu, Banjaluki itd. je boljše, kot v Ljubljani), vsega je še le 4000 organiziranih, bi imelo močno centralo v Beogradu. In ta centrala, ta organizacija monopolnega delavstva cele Jugoslavije bi bil močan »MI«, ki bi zahteva! in zahtevano priboril, kakor so to dosegle druge strokovne organizacije, recimo: kovinarjev, železničarjev itd., a še bolje v drugih državah, kjer so še bolje organizirani, kakor v Jugoslaviji.
To sem hotel povedati v razmišljanje.
Če se bo tobačnega delavstva v Ljubljani to kaj prijelo, če bo kaj razmišljalo, če se bo od 750 delavk in delavcev (če se nisem zmotil) organiziralo vsaj 500, pa bodo videli, da so bile moje besede resnične.
Zato ne odlašajte, vsi, ki ste lačni, izmučeni, ki se vam godi krivica, v naš »Sa-vez delavcev in delavk monopolskih podjetij«, da bomo reprezentirali dostojno naš »MI«.
Izdaja konzorcij »Delavca«. Predstavnik Ivan Vuk, Ljubljana. — Urejuje ter za tiskarno odgovarja Josip Ošlak v Mariboru. — Tisk Ljudske tiskarne d. d. v Mariboru.