LIKOVNA  UMETNOST
RAZSTAVA PETRA ČERNETA V LJUBLJANSKI MALI GALERIJI. Retrospektiva je nadomestila enkratno, v sebi zaključeno umetniško delo. Vendar ne gre za nov pojav — cikluse in retrospektivne opuse kot zaključene tematske in oblikovne enote poznamo iz vseh časov. V našem času pa gre za novo dimenzijo in kvaliteto, ki je specifičen odraz stanja v moderni likovni tvornosti.
Formalni simboli in izpovedne oblike so strukturno določene s celotnim ustvarjalčevim opusom. Ta ugotovitev brez dvoma velja za umetnost, ne glede na čas in prostor. Vendar moramo pri moderni umetnosti upoštevati težnje po zanikanju tradicionalnih vrednot in oblik ter težnje, po tvorjenju individualističnih izpovednih medijev, ki so drugim individuumom večinoma nerazumljivi.
Simbol, ki mu ne vemo pomena, ki ga na podlagi priučenega znanja in izkustva ne moremo doživeti v tolikšni meri. da bi nas vključil v svoj izpovedni svet, je nujno nesmiseln. Če umetnina pri gledalcu ne najde odziva (ne v pozitivnem ne v negativnem smislu) — potem ni ne dobra ne slaba, niti ni umetnina — v najboljšem primeru je le nadomestek ali dekoracija. Ker sta likovna simbolika in govorica moderne umetnosti pogojeni v konkretni situaciji lova za odkritji, se simbolika kvantitativno in kvalitativno spreminja od cikla do cikla, od avtorja do avtorja. Ker lahko določen likovni simbol ali sestav formalnih vrednosti pri enem umetniku pomenja nekaj bistveno drugega kot pri drugem, moramo poznati tako dela vzornikov in sodobnikov kot celoten opus (kompleks) del konkretnega a\torja. Nerazumevanje sodobnikov ima korenine tudi v tej situaciji. Vendar ne moremo trditi, da Rembrandta razumemo« samo zato. ker nam je formalna in izrazna govorica tistega časa že zdavnaj znana (?) in vključena v našo zavest. Rembrandta razumemo in interpretiramo z današnjih aspektov in iščemo v njem moderne kvalitete. Kljub temu pa imamo za to vrsto   razumevanja    že izdelan aparat za prezentacijo in
659
mediaeijo, ki pa v kaosu modnih in modernih stremljenj in neizdelanih kriterijev večinoma odpove.
Umetnost kiparja Petra Černeta je v času avantgardističnih iskanj in »odkritij« nekam tiha in skromna. Lahko pa rečemo, da ravno v navidezni skromnosti tiči kvaliteta. Njegova plastika kaže na prizadevanja sintetika, ki ne išče cilja umetnosti v iskanju novosti za vsako ceno. To delo temelji na solidnem znanju in prizadetosti. Čeme logično nadaljuje in po svoje spreminja govorico likovnih vrednosti, ki temelje v že znanih pravilih. Vendar zato ne moremo govoriti o netvornosti ali eklekticizmu (čeprav se zadnjemu v svojih sintetičnih težnjah cesto nevarno približuje). V okviru določenih konvencij je njegova umetnost samostojna.
Vendar mara tudi Čeme nastopiti (kljub »razumljivosti« likovnih form) z retrospektivnim prerezom. Na likovni ravni nas seznani s svojim izraznim aparatom in jezikom ter specifično simboliko. Prehoditi moramo vso pot, ki jo je (od registracije konkretne oblike do prevrednotenja forme v višji umetniški simbol) prehodil ustvarjalec sam. Logika njegovih oblik izhaja iz ":e doseženih rezultatov, ki pa so za nas. brez poznavanja izhodišča, nerazumljivi.
Forma in faktura Černetovih plastik je določena z osnovnim kiparskim materialom — ožganim lesom. Raster ponvičastih vrezov in podrejanje forme rasti lesa, izkoriščanje razpok in živih form v materialu, cesto preusmeri umetnikovo pot v na videz nelogične zaključke obravnavanih površin in gmot — to pa izhaja iz kiparjevega upoštevanja in spoštovanja materiala.
Racionalistična in zgolj oblikovno funkcionalna Černetova plastika v celoti ni. V skladu in odnosu posameznih formalnih in simboličnih elementov zaslutimo tudi globljo izpoved. Značilno je, da gre v celotnem opusu za variacije na temo Pogrebca — sključene turobne človeške figure. Nedoločen občutek melanholične žalosti in obupa pa počasi izginja, kakor izginja formalna in strukturna navezanost na izhodiščni motiv. V skrajni koiisekvenci zavzamejo oblike funkcijo erotičnih simbolov, ki bi jih lahko razlagali kar s Freudom.
Odnosi med posameznimi (v celoto povezanimi) formami, materialom in težnjo po uresničitvi dialoga o žalosti, ki je izražena s fakturo in ožgano »patino«, so očitni pri celi vrsti plastik. Nihanje med formo in vsebino — med optično funkcijo oblik določene estetske vrednosti in povezavo teh oblik v izpoved — se cesto spremeni v precenjevanje formalnih  vrednot.
Hkrati pa se pojavlja nevarnost, ki grozi porušiti strukturne odnose in notranjo logiko — gre za eksperiment z drapiraujeni osnovnih gmot in prekrivanje posameznih delov plastike z bakreno pločevino. Vdolbina v lesu — skledičasta oblika, ki akcentuira elemente fakture in izraža notranjo napetost, izgubi svoj simbolični in izpovedni smisel takoj, ko jo pokrije bakrena prevleka. V enem primeru je lahko ta poizkus upravičen in smiseln — v več primerih (ko gre že za ponavljanje optičnega efekta), ki z logiko umetnine nimajo nikakršnega stika, pa zvodeni kot nelogičen dekorativni akcent. To je sicer slikarsko zanimiv fenomen — odnos med ožganim lesom in bleščečo kovino — vendar pa ruši elementarnost. ki je pogojena v ljubezni do čistega kiparskega materiala.
Černetovo delo izpričuje notranjo razklanost in strah modernega umetnika, ki niha med skrajuostirna formalizma in izpovedi, ki krčevito in prizadeto išče sintezo in notranjo umiritev, ki pa je v našem svetu absurdna in iluzorna — v
660
*
tem  pa  je  velika  kvaliteta  močne umetnikove  osebnosti.   Ce se  povrnemo  k
uvodnemu  razmišljanju  pa  moramo ugotoviti,  da je  kipar na  najboljši  poti,
da nam bo nudil še čistejši in tvornejši  dialog, četudi ne bomo poznab prav
vseh njegovih razvojnih faz, da nas bo prepričal in osvojil z eno samo plastiko
— doma ali v galeriji.                                                                                 ...
Ivan   Sedej
661