Naš sovražnik. ii. BBlast nur, ihr Stiinne, blast mit Macht, Mir soll darob nicht bangen; Auf leisen Sohlen tiber Nacht Kommt doch der Lenz gegangen!" ->J___t_2. ifllkr. Ebenhoch, jeden glavnih vodij klerikalne stranke je v gorenje<g^Sj* avstrijskem katoliškem društvu grozno zabavljal zoper učitelje, °k kateri hočejo deželni zbor prisiliti, da jira poviša plačo in nasprotujejo klerikalni stranki. Razkladal je zbranim kmetom, da deželni zbor ne more zvišati učiteljera plače, ker za to ni pokritja. Potem je pa vender rekel, da je on že imel izdelan načrt, po katerem bi se stanje učiteljera izbpljšalo, ne da bi se ljudstvo obreraenilo, in tudi deželni zbor bi bil temu pritrdil, a terorizmu učiteljev, ki se že približuje terorizrau socijalistov, se deželnozborska večina udati ne more. Torej po tem je priznal dr. Ebenhoch v nasprotji s tem, kar je poprej trdil, da se učiteljem lahko pomaga, a klerikalci nočejo, ker učitelji nočejo pred njimi klečeplaziti, teraveč zahtevajo, kar jira gre. Tudi je priznal, da je stanje učiteljev potrebno zboljšanja. S tem je očitno povedano, da klerikalci niso prijatelji uciteljskega stanu, posebno ne morejo trpeti učiteljev, ki imajo kaj samostojnosti. Radi bi zopet naredili učitelje za farovške hlapce. Stranka, ki je učiteljem zares prijazna, se v tacih vprašanjih ne ozira na druzega, če je stanje učiteljev zares potrebno zboljšanja, in če se dajo dobiti sredstva za to. To, kakšnega političnega mišljenja so učitelji, ne sme priti v poštev. Govorjenje klerikalnega Ebenhocha je ostro obsodil celo krščanskosocijalni list ,,Deutsches Volksblatt", kateremu se pač veri sovražen liberalizem podtikati ne more. Ta list namreč piše: ,,Poslanec Ebenhoch ima posebno srečo, da sebe in svojo stranko spravi ob kredit pri vseh dostojnih, politično razsodnih ljudeh. Klerikalci gorenjeavstrijski*) prepirajo se zadnji čas zopet prav močno z učiteljstvom. Posl. Ebenhoch se je torej v glavni skupini katoliškega ljudskega društva hotel maščevati nad učitelji, rekši nastopno: MMi smo iskali, kako bi se dalo doseči ppvišanje učiteljskih plač, ne da bi se povišala breraena ljudstva. Na raizi raoje sobe leži elaborat, ki bi utegnil na to stran kaj pomagati, in kojega bi, tako mislira, deželni zbor tudi odobril bil. Odkar pa je nasfcopil ta, vse meje svobode in politične dostojnosti presegajoči terorizem, je akcija ustavljena in ostane pri starem". — lzpolnitev upravičenih tirjatev jednega stanu se torej dela zavisna od tega, kako politično raisli. In ta stranka se ponaša vedno ,,s politično moralo!" Fej! To je politika nizkotne osvetoželjnosti in nemorale!" Seveda dr. Ebenhochu ni niti verjeti, da bi bila zares raislila klerikalna stranka na izboljšanje učiteljskih plač. Najbrž je le hotel s tern nekako oprati svojo stranko, da ničesa ne stori v tem oziru, in se raalo razjeziti nad učitelji, ki nočejo plesati po klerikalni piščalki. Morda je celo domišljeval se, da s tem ukloni uoitelje klerikalni koraandi. Kdor jih dosihdob še ni spoznal, ta spozna lahko iz tega poročila, kak trn v peti smo učitelji klerikalcera. Vsi spoznajo, da ne moremo shajati s tako sramotno nizkimi plačami in trdijo tudi, da bi nam lahko ppmagali, pa nam nočejo! Izstradati nas hočejo ter nara izpiti do zadnje kaplje vso kri! Poleg nas bi uničili radi tudi sedanjo šolo ter ustanovili tako, ki bi bolje ugajala njihovim naraenom; raerodajni krogi jih pa gledajp in jim tudi strežejo, kjer le raorejo. Koliko časa *) Kranjski tudi.Uredn. še se bode morala ppnosna stavba državnega šolskega zakona, kateri se je po vsej pravici imenoval ,,biser avstrijskega zakonodajstva", koliko časa še se bode morala ta stavba vpirati klerikalnim viharjem, ki se vedno hujše in ljutejše zaletavajo vanjo? Res je, velika masa učiteljstva, izvzemši nekaterih renegatov in efialtskih značajev, ki so postali voljno orodje in pomočniki mračnjakov, ta masa hoče vstrajati v bpju do zadnjega ter odbijati klerikalne napade, le žal, da se vedno bplj utesnuje in uklepa v klerikalne spone prostost učiteljeva, kojo rabi neobhodno za razvoj svojih moči in zmožnosti ter za uspešno delovanje svoje; učitelji se potiskajo na ta način v defenzivo in v tem stanji bijemo hud boj z močnim nasprotnikom. Naj bolj žalostna in nenaravna pri tera boju pa je okolnost, da dobiva klerikalizem vedno dovolj hrane in pomoči prav od tistih faktorjev, ki so poklicani, braniti in varovati šolp, učiteljstvo in zakon, ki je bil sankcijoniran od našega presvetlega cesarja. Resnično razsvitljene vlade ne podpirajo in ne pospešujejo klerikalizma ter njegovega vpliva v šoli. Take vlade ne morejo podpirati tistih fanatičnih in vladoželjnih družeb, ki bi rade uklenile v železne verige in spone duh in srce vesoljnega človeštva, da bi le sami raogli potera brezpogojno vladati. Tako stremljenje klerikalizraa ne zasluži torej zaslombe in porapči, ampak pobijati je treba to streraljenje pri vsakej priliki, saj vera naša pri tem, prava vera v Boga, kojo nosi v svojem srcu vsak dober in blag človek, ta vera ni v nevarnosti; njena notranja moč je tako velika in močna, da ji ni treba dajati še zvunanje poraoči. —   — — Tudi velikim raasam ljudstva je izginil pravi pojra za duševno prostost. Nekateri se dado voditi od ljudskih zapeljivcev, od najemnikov klerikalizma z vrvico za vratora ter hodijo z reakcijo čez drn in strn, drugi zopet — z raalimi izjemarai — se pa ne zmenijo in ne brigajo za nikogar druzega, kakor za lastni ,,ego" ter jirn je vsejedno, če napreduje narod v omiki ali ne. Ko bi pa te raase poznale dogodke svetovne zgodovine ter izprevidile, da ima brutalna diktatura klerikalizma za sabo le strašne in grozne nasledke, bi polagoraa tudi izpregledale ter se bolje brigale za narodov napredek. Ljudstvo bi se raoralo potem z grozo obrniti od tega temnega in nepovoljnega gibanja, če bi izpoznalo, kaj nosijo ti temno raisleči biriči v svojem programu; hrbet bi moralo pokazati ljudstvo vsem tem raračnjakom, ko bi vedelo, da so vera, ljubezen do domovine in dinastiška zvestoba vsem le nekaki izveseki, da izdelujejo neumorno in vstrajno svoje temne načrte, (katoliški shod v Solnogradu!) s pomočjo katerih bi pridobili klerikalni samovolji in despotizmu vrhovno poveljstvo ter podjarmili, uničili in razdrli vsako prosto gibanje, vsako prosto mišljenje. Vendar po vsaki, tudi še tako hudi in trdi zimi, pride gotovo tudi blagodejna in vesela ppmlad. Zato na noge, tpvariši iz mesta in z dežele, mladi in stari! Združujmo se v okrajnih in deželnih učiteljskih društvih ter v ^Zavezi" naši in če treba tudi v zvezi vseh avstrijskih učiteljskih društev ter z združenimi močrai odbijajmp našega podedovanega sovražnika, ki hoče uničiti zopet ugled našega svetega stanu ter srečo avstrijskih narodov. Učitelji vemo, da zastopamo velikp in plemenito stvar: vzgojo mladine in izomiko naroda! Ta zavest bo okrepčevala naše moei ter užigala nov ogenj našemu pogurau in vstrajnpsti. Duh, kateri nas vse prešinja, ta duh raoramo širiti med narod ter pri vsakej priliki narod poučevati, da sta prosta šola ter prost, neodvisen, od težkih skrbi osvobpden učiteljski stan tista važna faktorja, katerih si narod ne sme pustiti oropati, da ne pade zopet nazaj v srednjeveško temo. Mi premoremo mnogo, rni smo velika moč, če srao edini. Duh, ki navdaja celp armado, kakoršna je učiteljstvo v celoti, ne mpre biti premagan. Tprej, tovariši in tovarišice, le pogumnp naprej s prapprom prosvete in omike! Zrnaga mpra biti naša!