72                        R. Jakopič: Epilog k jubilejni umetniški razstavi.
f)
Epilog k jubilejni umetniški razstavi.1
1   fc JakopK
totr koncu prošlega stoletja, ko je silen vihar stresel upodabljajočo umetnost zopet k zavesti, ko so se začele poditi ideje, tradicije umetniške resnice in načela v splošni zmedenosti navzkriž, vzbudila se je tudi beseda. Mnogo se je začelo pisati in govoriti o upodabljajoči umetnosti. Na Nemškem na primer se je razvila kar cela literatura o tej stroki. Poleg umetniških zgodovin, ilustrovanih monografij in listov izdajajo se v velikanski množici knjige polemičnega značaja, v katerih se razmotrivajo s strastno vnetostjo naj-raznovrstnejša vprašanja. Tu se eden bori z vznesenimi frazami za edino zveličalno antiko ali renesanso, tam govoriči zopet drugi o modernem divizijonizmu, simbolizmu, stilizmu, individualizmu, pri-mitivizmu, feminizmu, arhaizmu, tretji opeva mistično razodetje linije; razpravlja se o pravi in o napačni, o narodni, ljudski, stari in novi, znotranji in zunanji umetnosti, o praktični umetnosti itd. , Spravljajo se v stik umetnost, otrok, šola, morala, vera in sploh • vse, kar je le količkaj združljivega z umetnostjo. Umetniki bi se morali vsekako veseliti, da se jim tako odvzame delo, o katerem so do zdaj mislili, da ga morajo sami izvrševati in sicer le potom svojih umotvorov.
V_novejšem času se je pojavilo tudi pri nas zanimanje za taka vprašanja. Tudi pri nas se govori o novi in stari, o ljudski, o narodni in o pravi umetnosti, le s to razliko, da prepuščajo umetniški učenjaki to delo večidel samoukom in drugim estetično navdahnjenim dušam.
Dostikrat prinašajo naši listi tudi prav lepe, poučljive in k premišljevanju povzbujajoce življenske opise posameznih umetnikov. V splošnem pa si vendar ne moremo napraviti nikakršne prav jasne slike, najsi bo o umetniških dobah prošlih stoletij ali o umetniškem stanju sedanjega časa. Poznamo sicer imena kakor Langus, Wolf, Šubic, vidimo tudi slučajno tu in tam eden ali drugi njihovih umotvorov, ne vemo pa pravzaprav, po čem so ti umetniki stremeli, kaj so umetniško dosegli in kako so vplivali na sodobnike in potomce in   na  razvoj  domače   umetnosti  sploh.    Umetniška  literatura   ne
1 Spis je izšel tudi v katalogu umetniške razstave v proslavo cesarjeve osemdesetletnice: „80 let upadabljajoče umetnosti na Slovenskem". Umetniški paviljon R. Jakopiča v Ljubljani.
R. Jakopič: Epilog k jubilejni umetniški razstavi.                       73
more, tudi ne s pomočjo nekaterih reprodukcij pojasniti taka vprašanja. Če hočemo umetnika spoznati, moramo se vglobiti v celotno delo njegovega življenja, vsaj videti moramo njegova najintimnejša in najznačilnejša izvirna dela. Isto je potrebno za razumevanje cele umetniške dobe, kakor sploh tudi za reševanje vsakega umetniškega vprašanja. Razumno in vdano motrenje proizvoda je edina pot, ki nas dovede do naravnega spoznanja vseh tistih teorij, radi katerih si belijo učenjaki svoje glave.
Ta_ jnisel_me je  navedla  do  sklepa,  da_priredim  v  svojem pavilj^on^ razstavo retrospektivnega  značaja,  ki_jias  naj   seznani  z daljšo dobo domačega umetniškega življenja.   Kakor je pri nas  že * običajno, da se mora izvršiti vsako podjetje s silnim naporom, tako tudi uresničenje te misli ni bilo lahko. Večina umotvorov se nahaja v privatni lasti, zato je bilo njih nabiranje združeno z marsikaterimi -neprilikami,  zlasti ker sta mi delali mlačnost in nemarnost  mnogo ovir.    Toliko  večjo  zaslugo  pa  imajo  oni,  ki so  me  popolnoma -nesebično in z veliko vnemo podpirali  s   tem,  da  so  mi  ali prepustili svojo umetniško last, ali me opozorili na nekatere po deželi raztresene umotvore,  ali ki so mi pomagali pri napornem  delu,  v p_ryi vrsti gospod P. Žmitek, ki je mojemu podjetju žrtvoval mnogo časa in truda.
Razstava sicer ni bila popolna, Nekatere praznine bi se bile dale še izpolniti, vendar pa je mogoče na podlagi razstavljenih umotvorov se seznaniti z ono dobo, katero naj nam razstava pred-očuje, zlasti pa, ker je mnogo v to dobo spadajočih umotvorov, kakor na pr. freske in altarne slike pristopnih vsakemu, proučevanje modernih umetnikov pa s tem olajšano, da so že znani iz prejšnjih razstav.
Za boljše razumevanje in vpoštevanje razstave so potrebna nekatera razmišljanja splošnega značaja.
Življenje slovenskega naroda se je razvijalo vedno le pod tujim vplivom. Stoletja in stoletja smo morali deliti srečo in nesrečo s ,» svojimi gospodarji. Vsa naša kultura je sezidana na latinskem in germanskem temelju. Ni torej čuda, da se je tudi upodabljajoča * umetnost na Slovenskem gibala v istih smereh kakor povsod drugod. Preletela je skoraj enočasno z drugimi evropskimi narodi vse faze od poroda, razcveta, viška, do oslabljenja in popolnega propada.
Zdaj ko stojimo na pragu novega življenja, zdaj ko imamo namen, postaviti lastno poslopje na lastnih tleh, moramo se ozreti brez srda in strahu v preteklost, ogledati si previdno svojo sedanjost
»Ljubljanski Zvon" 2. XXXI. 1911.                                                                                         6
74                       R. Jakopič: Epilog k jubilejni umetniški razstavi.
in (obrniti s skromnostjo svoj pogled v lastno dušo, da si pridobimo moč spoznati, v čem obstoji naša sloboda. Šele tedaj, ko smo zmožni zreti resnici brez plašnosti v obličje in naše želje zediniti z resničnim življenjem, šele tedaj bomo mogli doseči svoj cilj. Majhen narod kakor smo mi, ne more tekmovati v gospodarskem oziru z večjimi narodi, zlasti ako mu dežela ne nudi v obilici za to potrebnih sredstev. Edino polje, na katerem bi se mogli Slovenci meriti z vsakim kulturnim narodom, je duševno polje. V vedi in umetnosli ne gre nikdar za kolikost ljudstva, ampak le za kakovost posameznikov in v tem oziru ni nikakega vzroka, da bi za-k ostajali za drugimi evropskimi narodi. Zatorej se oklenimo trdno * tega prepričanja, ker se to strinja z dejstvi resničnega življenja. Vsak naj torej gleda z odprtimi očmi v življenje, vedoč, da vsebuje le ono vse tiste bogate vire, iz katerih mora črpati, ako hoče vsestransko razviti svojo osebnost in tako prispevati k razvoju  svojega naroda.
Iz zgodovine razvidimo, da je vsak narod imel takrat svojo najbogatejšo kulturo, kadar je iskal svoja sredstva neposredno v življenju in da se je tudi umetnost le takrat najlepše razcvetela, če so njene korenine segale v resnično življenje. To vidimo pri vseh starih narodih, tako na pr. pri Asircih, Egipčanih, Grkih in naposled pri Italijanih.
Mi smo vajeni imenovati čas razcveta italijanske umetnosti, ki je vplivala na razvoj vse evropske umetno sti, renesanso ali preporod antike. To je napačno, ker ukvarjanje z antiko je bila le prikazen postranskega pomena in le gotova doba učenja. V resnici se je začel razcvet italijanske umetnosti takrat, ko so umetniki pokazali hrbet tradiciji in obrabljeni šabloni in se zatekli zopet k naravi. Nova načela, ki so jih Cimabue, N. Pisano, Duccio koncem 13. stoletja slutili in v trajnem boju s starimi umetniškimi predpisi v svojih umotvorih tudi odkrili, so prevzeli Giotto, G. Pisano, Masaccio, Donatello s popolno zavestjo in samostojnostjo in jih zmagovito uveljavili. Tako t l se je umetniška individualnost preborila, dokler ni dosegla v Leo-nardu, Michelangelu in Corregiu najvišjo in najsijajnejšo zmago. Odslej umetnost ni več praznovala takih velikih zmag, vendar pa , se še ne more govoriti o propadu, ker so jo Tizian, Tintoretto in I drugi vzdrževali še na višini ter jo še celo v marsikaterem oziru obogatili. V drugih narodih se je vršil in sicer večidel pod vplivom italijanske umetnosti podoben proces.
Doseženi so bili zdaj vsi cilji, ki si jih je postavila ta slavna umetniška doba;  vse možnosti te dobe so bile do skrajnosti izko-
«,*.y<-.~
¦toJtM
R. Jakopič: Epilog k jubilejni umetniški razstavi.
75
riščene. Delo je končano; polagoma se nagne umetniška pot proti propadu. Hiperkultivirano uživanje pretrga vse zveze z naivnim in izvirnim in za to silnim pojmovanjem življenja. To se kaže posebno občutno v umetnosti. Veselje nad umotvorom in njegovo intenzivno uživanje moreta še za nekaj časa varati čez duševni ban-kerot oslabljenega plemena. Nastajajo še umotvori, ki pa nimajo svojega izvira v naravi, ampak v umetnosti slavne preteklosti. Naposled opešajo še te duševne moči, oblika izgubi popolnoma svojo vsebino in preide končno v šablono. To dobo imenujemo barok. Vedno globočje in hitreje gre umetnost proti svojemu propadu, katerega tudi dražestna doba rokokoja ne more zadržati.
Proti koncu 18. stoletja prešine ves olikani svet gnus nad razuzdanostjo baroka, ker zavedal se je praznote v življenju kakor v umetnosti. Nove ideje, ki jih je Evropa takrat prevzela iz Francije, so se tudi v umetnosti začele razodevati. Razkošno življenje se je moralo umakniti strožjemu naziranju. Francoski enciklopedisti, katerih nauki so bili povsod z navdušenjem sprejeti, so sicer učili povratek k naravi, a čas je bil preslaboten, da bi mogel iti pot, ki je bila že od stoletij zasuta: moral se je zateči k zgodovinskim vzorom. Ta potreba je rodila klasicizem, tako v življenju, kakor tudi v umetnosti in pozneje, ko se je vzbudilo zopet hrepenenje po mehkejšem čuvstvovanju in njegovem izražanju — rojnantizem. Kakor si je poiskal klasicizem svoje vzore pri Grkih, zatekel se je romantizem k renesansi in preletel vse njene pojave, kakor preleti umirajoči v duhu še enkrat vse faze svojega življenja, predno za večno izdihne. Pa ravno tako, kakor zadnje vzplamenenje duha ne more vrniti umirajočemu življenja, tako tudi te struje niso bile zmožne oživiti umetnosti k novemu razcvetu, ker njih korenine niso segale v življenje, in ker so bili zastopniki teh struj preslabotni se povspeti više kakor samo do nekega estetičnega hrepenenja. Edino svetlišče tega časa je biedermeierstvo, to je tisti zlati čas naših dedov, ki nam dehti nasproti kakor nežna bajka. Na preprostem temelju postavljeno bi nas moglo dovesti zopet k naravnem žitju in s tem k zdravemu pojmovanju človeškega življenja, ako bi tehnične iznajdbe 19. stoletja ne treščile v počasni razvoj in izmaknile ves svet iz svojega tira.
V zgoraj  opisano žalostno   dobo   pade  umetniško  delovanje   » starejših  umetnikov naše razstave.   Tudi   slovenski   umetnosti tega časa je vtisnjen pečat propalosti. Tudi ona je žela, kar so predniki » sejali. Malo je zrna in še to je prepojeno s tujim sokom. Vse struje 1
6*
^6                       R. Jakopič: Epilog k jubilejni umetniški razstavi.
„ t so tu zastopane: slabotnost umirajočega baroka se križa s klasicizmom, čutijo se sledovi rokokoja, med tem ko sili mimo bieder-«. - meierstva romantizem v ospredje.
Najstarejše delo te razstave je J. Egartnerjev „Družinski portret". Vsa skromnost življenskega naziranja biedemeierstva se zrcali v tej preprosti sličici. Plaho se umetnik bliža materi naravi, manjka mu pa moči zreti slobodno v njeno veličastno lice. Sličica vpliva izredno prijetno in ljubeznivo, kakor jecljanje otroka. Sicer je Egartner slikal večidel svete podobe pod popolnim vplivom propalega baroka, ki pa nimajo toliko umetniške vrednosti, da bi spadale v to razstavo. Kar se je v tem času še storilo, je izvzemši A. Havnejevih pokrajinskih slik za umetnost brez pomena.
Razumljivo je torej, da je umetniški nastop M. Langusa učinkoval. Langus je bil najbolj iskani slikar svojega časa. Ustvaril je veliko množico svetih podob, deloma freske, deloma altarne slike, pa je tudi mnogo portretnih naročil." Pa njegova umetnost ne presega mej, ki so bile začrtane tedanji umetnosti. Njegovim freskam so vtisnjeni vsi znaki mrtvega baroka. Pod prisiljeno monumental-nostjo se skriva duševna onemoglost. Pojmovanje je običajno, risba surova, barve puste. Nekoliko ugodnejše učinkujejo nekatere njegovih ¦ altarnih slik, ali zaman iščemo v njih duha, ki bi jim vtisnil znak l svete podobe. Portreta sicer tudi ne prevladuje — in vendar ravno iz nekaterih portretov sili nekaj na dan; zdi se nam, kakor da bi umetnika prešinilo nekako hrepenenje — ali morda kak spomin ? Ali Je sanjala njegova duša njemu nezavedno svežo trpjkost domačih gora in nepotrto krepkost njegovega naroda? Ko gledamo v rezko podobo starega Poklukarja, nam je, kakor bi jo obdala nežna glorija in neka miloba nas obide. To je njegova sveta podoba.
Langus je imel več posnemovalcev, učencev in učenk, izmed katerih pa ni bil nobeden zmožen začrtati umetnosti nova pota. Blodili so brez umetniških ciljev od ene struje do druge. V njih delih straši še vedno barok (A. Bizjak), tudi spomin na rokoko še ni izginil, opaža se zlasti na risbah J. Gosarja; klasicizem se razodeva v risbi H. Langusove „Sv. Cecilija", portreti M. J. Strussove pa so najsirovejše posnemanje mojstra Langusa. Naivno pojmovanje bieder-meierstva se opaža v delih kiparja F. Zajca. Drugačen je M. Stroj. Pod vplivom biedermeierstva je ustvarjal z rafiniranim okusom elegantne feministične portrete, iz katerih nam žalostno sije gizdalinstvo njegove umetnosti. Še_mnogo domačih imen je nam ohranjenih iz teh  časov in  to  nam  dokazuje,  da je   bila takrat  potrebščina  po
R.Jakopič: Epilog k jubilejni umetniški razstavi.                        77
umotvorih jako velika. Malo pa jih je prestopilo mejo rokodelstva; kajti umetniško pojmovanje je bilo tačas na nizki stopnji, zato so tudi umetniške zahteve prav skromne. Naročevalci so se večinoma zadovoljili s povsem rokodelsko izvršenimi izdelki. Na izvirnost ali kako duševno vsebino umotvora se ni polagalo mnogo važnosti. Za domače potrebe so splošno zadostovali portreti s približno podobnostjo, kopije gorskih pokrajin in svetih podobic; za javna poslopja, posebno cerkve pa so izpolnjevale svoj namen zopet kopije in če tudi slabejše vrste. Tako so živeli umetniki in občinstvo v najlepši slogi in nobena disharmonija ni motila te prijazne idile. — Zdaj je drugače! Sicer — umetniške zahteve občinstva se niso zvišale, spre- ) menile so se samo v toliko, da domačih umetniških potrebščin zdaj v splošnem ne krijemo več z ročnimi deli, ampak s fotografijami C in s cenimi, navadno zelo neokusnimi barvenimi tiski, — le umet- > / nike je prešinil drugačen duh. Pa to le mimogrede. Torej naročil ^ je bilo takrat dosti, celo toliko, da so se vsled tega naseljevali v Ljubljani umetniki iz tujih krajev. Kurz pl. Goldenstein je pripotoval iz Solnograda z neko glediško družbo. Ostal je tu, ker so se mu zdele razmere prav ugodne. Bil je dekoracijski slikar, kar je ostal tudi skoraj v vseh svojih slikah. Kasneje se je naselil v Ljubljani P. P. Kitni iz Češke, precej spreten slikar, ki pa ni ustvaril kaj mnogo izvirnega. Naslikal je več altarnih podob, bandercev in pokvaril s svojim restavriranjem nekaj v starejšjh slik. Med njegove boljše slike spada „Angelovo oznanjenje", ne morem pa jamčiti za izvirnost tega dela.
Kakor jasna zvezda sije v to mračno noč čisto ime Janeza Wolf a. Prišel je iz onih slavnih krajev, kjer so pred stoletji kraljevali Tizian, Tintoretto, Veronese,  iz  krajev,  kjer  so sanjali romantiki z vernim srcem  o preporodu  umetnosti.    Navdahnjen  z  enakimi  idejami je prišel z radostnim srcem v domovino, ne da bi si tu iskal denarnih virov s svojo umetnostjo — to bi se  mu bilo drugod bolje posrečilo — ampak, da bi razlil med   svoj  narod  vse lepote, s katerimi je bila prenapolnjena njegova duša. V njegovih žilah sejii pretakala „ kri, napojena s trpljenjem sužnjega naroda, njegove očimiso gledale ran, ki jih zadajarj&fat bratu,  njegov duh ni spoznal hinavstva, bo- i jazni in laži, ki so objele njegov narod  kakor težke sanje.   V glo- ] bočine svoje notranjosti je obračal pogled, in vjjrokih svetopisemskih kompozicijah nam je razlagal zgodbe svoje bogate duše. Z vzneseno fantazijo je ubiral rahle strune svojega srca in opeval lepoto skritega, tajnostnega sveta.   Pa  njegov narod  je  šel  mimo njega, kajti duh
78
R.Jakopič: Epilog k jubilejni umetniški razstavi.
ošabnosti ga je prevzel, začel se je namreč zavedati, in z ljubeznijo in občudovanjem se je zagledal v svojo neznatnost, ne meneč se za njega, ki*; je prišel v domovino, da jo obdari z vso lepoto svoje duše. V njegovem žalostnem obrazu berem tiho zgodbo tega trpljenja; njegove pohlevne oči mi razodevajo vse veliko gorje, v katero se je zagrnila njegova duša. In ko je zazrl oduren obraz resničnosti, omahnila mu je roka, ker njegova umetnost ni bila življena z vročim sokom življenja, ampak hrepenenje je bila in sanje iz minulih slavnih časov. Usmiljena smrt mu je raztrgala s hitro roko spone, v katere je bilo vkovano njegovo tožno življenje.
Kako je narod častil  umetnikov spomin,  priča spaka, sloneča ob   steni,   katero  je  pjed   leti   krasila   ena   izmed   najlepših Wol-l fovih fresk: _-?v»vi*  ^x,€y»^rft<«m*- <?&%*> ¦^r^n/^^j ~1hi^&'e^*J5mši
Wolfov sodobnik in7 prijatelj A. Katinger ni imel zmisla za t/ idealni svet svojega prijatelja. Njegova umetnost se je gibala v drugačnih smereh. Obsežne, umišljive kompozicije niso bile njegova stroka. Z izbranim okusom si je iskal svoje motive v neposredni okolici ter jih nam podal s preprosto eleganco. Od narave obdarjen z izredno finim občutkom za barveno lepoto izpolnjeval je ta svoj dar s proučevanjem starih mojstrov. Voljno se je vdal njihovemu vplivu, kajti prelepi so umotvori Rembrandtovi, predelikatne barve francoskih mojstrov 18. stoletja, da bi se mogel ločiti od njih. Slavne postave prošlih stoletij so mu zapirale prosti izgled v naravo in tako je postal tudi on romantik — romantik barve.
Dolg sprevod kulturnih delavcev iz dobe romantizma se pre-miče mimo nas in se izgublja v pozabnost. Le tu in tam se še loči kaka značilnejša osebnost iz te enoličnosti. Njfli imena so: M. Pern-hart,   F. Globočnik,   J. Jurčič,   J. Tavčar,   Ed. pl. Wolff,   I. Franke,
v
Janez Sublc.
M. Pernhart je poleg A. Karingerja najboljši pokrajinar te dobe. Njegove slike se odlikujejo po enotnosti tona in ubranosti barv. Tudi J.Tavčar je v svojih boljših dneh naslikal marsikatero čedno pokrajino, pa njegov talent je bil kmalu uničen vsled neugodnosti domačih razmer. J. Jurčič je domovino ostavil. F. Globočnik je pustil delo svojega življenja v tujini, domovina ni imela kaj drugega za njega, kot učno mesto na svoji realki. Njegov naslednik na istem zavodu je bil I. Franke, fino obdarjena umetniška narava, katere dela so dajala najlepše upanje za bodočnost. Žal, to upanje se ni uresničilo; umetnik je zdaj star mož, ki je svoj čopič že zdavnojpoložil iz rok. Tudi njemu, kakor njegovemu predniku ni
R.Jakopič: Epilog k jubilejni umetniški razstavi.                        79
¦
zalegel domači zrak in vprašanje je, če bi produktivni E. pl. Wolff ustvaril množico, deloma jako solidnih umotvorov, ako bi bil mesto profesor v Trstu profesor v Ljubljani.vC~.- t-*-©  rV « %  tfa **** P^i
Zdi se, kakor da bi bil imel slovenski narod tem manj prostora za svoje umetnike, čim bolj je napredoval v svojem razvoju — čudna prikazen, ki nam jo morda enkrat pojasni filozofija zgodovine, katera pa je zadostovala, da so nekateri J. Wolfovi učenci utekli domovini.
J. Wolfov najstarejši učenec in najzvestejši pristaš je Janez Subic. Tudi njegov svet je svet fantazije. In čeravno opazuje razne pjrikazni v naravi in ga tudi najpreprostejši predmet izpodbada k izpopolnjevanju svojega znanja, mu vendar ni dano se preriti do samostojnega pojmovanja narave — vjsvojih slikah ostane vedno romantik. Njegovi sujeti so alegorije, heroični prizori, fantazije in nabožne podobe. Pozneje, ko se je mnogo ozrl po svetu in spoznal različne načine umetniškega izražanja, si je pridobil mnogo tehničnega znanja; največ pa se je učil pri Makartu, čigar umetnost je bila tudi odločilnega vpliva za njegov končni razvoj, kar se vidi zlasti v njegovih manjših slikah. Vendar pa diha iz njegovih boljših podob še vedno Wolfov duh. Sledil je zvesto do smrti načelom starega orla, katerega pa v njegovem visokem poletu ni mogel doseči.
Umetniško delo njegovega življenja ni zaključeno, in jie^vemo, kako bi.se bila njegova  umetnost še razvila,  če bi ga fferprehitela "smrt v njegovem najmarljivejšern delovanju.   Umrl je na Nemškem, kjer se je bil v Kaiserlauternu^udomačil.
Umetnost njegovega mlajšega brata Jurja se je razvijala na drugačen način, kar je poslexlica njegovega od[ Janeza razlikujočega se značaja, v_ prvi vrsti pa njegovega bivanja v Parizu, kjer so se ravno ob tem času pripravljal i veliki umetniški prevrati, merodajni za celo umetnost našega stoletja. V njegovih nabožnih podobah se sicer opaža še vedno način Wolfovega proizvajanja, vsa druga njegova dela pa stoje v znamenju različnih oficijalnih pariških struj. Slikal je z veliko spretnostjo, včasih z virtuoz nostjo dekorativne podobe, — tudi njegovi portreti so večidel dekoracije, ukvarjal se je tu in tam z ilustracijami, z nekaterimi manjšimi slikami pa je prispeval tudi on svoj delež, da so se odprle naturalizmu duri salona. -^Tudi on je umrl v najlepši moški dobi in to je škoda, ker je imel podati še mnogo lepega, sicer ne svojemu narodu, ampak/Hujini ki mu je postala druga lepša domovina.
IUL...........iA.i..,,.. iiilH^   ii„ .,.i.MI„|LJL|,„.,nii.n           <-?                   "J-j.                       'llMJwl«i«li I-----'
"1
80                       R.Jakopič: Epilog k jubilejni umetniški razstavi.
Ob tistem časn, ko je žel Jurij Subic v Parizu svoje uspehe, ^.umiral je tam mlad, nadepoln slikar. Ime mu je Jcf.Petkovšek. Vedoč, da so šteti dnevi njegovega življenja, zagnal se je s strastnim poželjenjem v vrtinec umetnosti. Njegove napol dovršene, rezke /e-e^e.. genreske podobe pričajo o silnem hotenju, in slutimo, da smo v njem izgubili velikega, nenavadnega umetnika. fit Najmlajši J. Wolfov učenec, ki si je tudi iskal sreče v tujini, je A. Ažbe. Četudi navidezno najbolj oddaljen od umetnosti svojega mojstra, je vendar nosil njegov ideal lepote zvesto v svoji duši. Od narave obdarjen z__izrednim estetičnim čutom, iskal je v svoji umetnosti vedno le zadoščenje tega čuta. In ko ga je tok novih idej zavlekel v nove tire, se ni nikdar brezpogojno in neposredno vdal razmotrivanju narave in življenja; njegov od tradicije življeni estetični čut mu je branil hoditi skrivnostna in včasih prav trda pota, ki vodijo do večne lepote. Njegovo oko ni moglo prodreti v glo-bočine človeškega življenja, ampak oprijelo se je le njegove površine, — ostal je oboževalec umotvora in njegove lepote. Naslajal se je na okusnih potezah čopiča, na elegantni pozi modela, na zaokroženi kompoziciji, na materiji barve; bil je torej bolj čuteč in uživajoč estetik — umetniški gourmand, — kakor pa samostojno ustvarjajoč umetnik. Radi tega je bil svojim učencem rojakom sicer dober učitelj, ki jim je' mogel razodeti marsikatere finese rokodelstva, ljub prijatelj, — v deželo njihovega hrepenenja jih pa ni mogel popeljati. Prisojeno jim je bilo, da si morajo sami najti pot v njo.
Ažbe se.Je:_ domovinr popolnoma. odtujil, in. šele po njegovih učencih- je' bilo zaneseno njegovo ime med slovenski narod. Kakor brata Šubica je končal tudi on, predno je dovršil delo svojega življenja.
Omeniti nam je še dveh Wolfovih učencev, ki se pa nista upala v tujino in raje ubogala nemški pregovor: „Ostani doma in preživljaj se pošteno!" Ta dva sta Kb.Grilc in S^Ogrin. Tudi ona sta morda nekdaj stremila po najvišjem, morda sta tudi stezala svoje roke po zvezdah. — L. Grilc je mrtev. Preživljal se je pošteno s tem, da je slikal portrete po fotografijah in kopiral Fiihrichov križev pot za razne cerkve. S. Ogrin je še med živimi, in on sam bo najbolje vedel, kako se je prilegel njegovi umetnosti domači zrak.
Tako se konča za slovenski  narod umetnost 19. stoletja.   Kaj
""^^         "                     '"   "'"   '""    ' "¦¦—¦MM*«-"«"*« " "* »'"¦¦"" '•¦ •"" ¦....."~*        '
prinese prihodnost? — Kdo ve?
II'