UTRINKI IZPRED DAVNIH DNI
»Le čakam čas, da gremo skupaj med naše brate Zilo pit«
Pokojni Jože Rupnik - predsednik borcev za Severno mejo Slovenije mi je nekaj mesecev pred smrtjo predlagal, da bi pisal o še živečih borcih za Severno mejo. Vsi ti nekdanji Maistrovi borci so sedaj stari devetdeset in še več let. Kot svojemu prijatelju sem mu obljubil, da bom njegovo nedo-končano delo — pisanje — opravil po svojih spo-sobnostih in močeh. V naši občini živi še petnajst borcev, ki so se borili pod Maistrovo zastavo. Danes so mnogi od njih bolni in onemogli. Uspelo mi je, da sem se pogovoril z dvema.
Odlikovanje koroškemu borcu mi bo svetal spomin
Lojzeta Kastelica sem obiskal na njegovem domu - na Dolenjski 88. Rodil se je leta 1899 v Ljubljani. Izučil sem se mizarske obrti. V avstrijsko vojsko sem bil mobiliziran leta 1918 med najmlajšo zadnjo gene-racijo, saj sem Francu Jožefu služil le nekaj mesecev. Avstrijcem se je zelo mudilo in nas mlade fante so poslali na kratke vežbe na Dunaj, kjer so me usposo-bili za artilerijca. Pot na fronto me je vodila ob reki Piavi, to Tirolskem in Koroškem. Razpad Avstrije sem dočakal v Gorici. Mladi Slovenci so se takrat javljali k Maistrovim borcem, ki so se borili, da bi pregnali Nemce iz Koroške. Bil sem dodeljen v peto baterijo, ki je bila stacionirana v bližini Velikovca. na katerega smo streljali s topom. Slovenski živelj nas je cenil. Zasedali smo vas za vasjo. a Nemci so žal postajali vse močnejši. V te kraje je začela prihajati vojska iz južnih krajev SHS. Niso se lepo obnašali in ljudje jim niso bili naklonjeni. A pomagali so nam v borbi. Ponosen sem, da smo Maistrovi borci osvojili kraje v zahodni Sloveniji, ki so sedaj dokončno naši. Zelo rad bi se udeležil odkritja Maistrovega spomeni-ka lani jeseni v Mariboru, a zaradi moči, ki me zapuščajo, nisem mogel. Odlikovanje, ki so mi ga dodelili kot koroškemu borcu, pa mi bo ostalo kot svetal spomin.
Spomini na borbe na Koroškem so lepi
Koroškega borca Filipa Kosca sem obiskal v Domu starejših občanov Kolezija. O svojem pestrem in dolgem življenju je povedal marsikaj zanimivega. »Rodil sem se na dan. ko je leta 1895 potres prizadel Ljubljano. Že v mojih rosnih letih je oče odšel v Ameriko za kruhom in za nas je skrbela mama. Potem, ko sem se izučil za tapetnika, sem se zaposlil v Meranu na Koroškem, kjer je živel stric. Spodbudil me je do učenja nemščine. Na Dunaju sem znanje nemščine dopolnjeval na šoli za umetno obrt. 1915 sem bil mobiliziran v avstrijsko vojsko in bil kmalu poslan v Galicijo kot telefonist. Zbolel sem za kolero in kasneje kot rekonvalescent pobegnil ter se prebil do Rusov. Poslali so me v triletno ujetništvo v Samar-sko gubanijo v taborišče Tockaje. Po oktobrski revo-luciji sem se preko Minska vrnil v Ljubljano. kjer so me do razsula avstrijske vojske imeli za dezerterja. Kot član narodne stroje sem bil premeščen v Ptuj.
kjer smo razoroževali vračajoče Madžare. Skoraj vsak dan smo se premeščali po raznih krajih Koroške in se borili z orožjem in besedo za slovenstvo. Med tamkajšnjimi Slovenci smo širili propagando proti Avstriji. Borili smo se pod vodstvom generala Lavri-ča in zasedli južno Koroško. Spominjam se. da smo takrat prlrejali mnogo prireditev. ki so bile zelo obiskane. Januarja 1920 so nas, po taki prireditvi obkolili in zajeli Nemci. Odpeljali so nas v Spital ob Dravi, kjer mi je po treh tednih uspelo ubežati v Ljubljano. Kmalu sem se spet pridružil koroškim borcem, ki so takrat napadli Črno na Koroškem. Prav ob napadu na ta kraj sem se izkazal in prejel medaljo Miloša Obiliča. Nepopisno lepi so moji spo-mini, ko sem se boril na Koroškem.
VINKO BOVCON