Trikratni nasmeh
[ ek dober oče je lezal na smrtni postelji. Prej nego li je zatisnil za zmiraj svoje oci, nasmehnil se je trikrat. Uprašan, zakaj se je nasraehnil, od--govoril je tako-le: nNajprej se rai je zasmijalo srce, ko sem videl, da je vse veselje tega sveta išlo mimo mene. Mislil sem si: Kako morajo pac Ijudje take prazne pene toliko ceniti! Potlej se mi je zasmijalo srce, videč, da me vse zemeljske bridkosti in bede zapuščajo ter se ima to bodeče trnje izpremeniti v prijetne cvetice. Naposled nasmijalo se mi je srce, gledajočemu smrti v oci, in mislil sem si, zakaj se vender ljudje smrti tako boje, ko je vender smrt angelj božji, ki nas popelje iz te solzne doline v blaženo večnost,
Kakeršno življenje, taka smrt.                                                                 —č