NIKA RAZPOTNIK VISKOVI] VLOGA POLKMETIJ V PREOBRAZBI SLOVENSKIH OBMESTIJ GEORITEM 1 2 GEORITEM 21 VLOGA POLKMETIJ V PREOBRAZBI SLOVENSKIH OBMESTIJ Nika Razpotnik Viskovi} 4 GEORITEM 21 VLOGA POLKMETIJ V PREOBRAZBI SLOVENSKIH OBMESTIJ Nika Razpotnik Viskovi} LJUBLJANA 2013 GEORITEM 21 VLOGA POLKMETIJ V PREOBRAZBI SLOVENSKIH OBMESTIJ Nika Raz potnik Viskovi} © 2013, Geo graf ski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Ured­ni­ka: Drago Klad nik, Drago Perko Re­cen­zen­ta: Anton Pro sen, Marjan Ravbar Fo­to­graf­ka: Nika Raz potnik Viskovic Kar­to­graf­ka:­Nika Raz potnik Viskovic Pre­va­ja­lec: Matjaž Drobne Ob­li­ko­va­lec: Drago Perko Iz­da­ja­telj: Geo graf ski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Za­izda­ja­te­lja: Drago Perko Za­lož­nik: Založ ba ZRC Za­založ­ni­ka: Oto Luthar Glav­ni­ured­nik: Aleš Pogac nik Racunalniški­prelom: SYNCOMP d. o. o. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 911.37:631.11(497.4) RAZPOTNIK Viskovic, Nika Vloga polkmetij v preobrazbi slovenskih obmestij / [[avtorica], fotografka, kartografka] Nika Razpotnik Viskovic ; [prevajalec Matjaž Drobne]. - Ljubljana : Založba ZRC, 2013. - (Georitem, ISSN 1855-1963 ; 21) 250 str. - Predgovor / Marjan Ravbar: str. 11-13. - O avtorici: str. 7 ISBN 978-961-254-434-8 ISBN 978-961-254-607-6 (pdf) 266102528 GEORITEM 21 VLOGA POLKMETIJ V PREOBRAZBI SLOVENSKIH OBMESTIJ AVTORICA Nika Razpotnik Viskovi} nika.razpotnik@zrc-sazu.si http://giam.zrc-sazu.si/razpotnik Rodila se je leta 1981 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskovala v Kamniku, kjer je leta 1999 maturirala, nato se je vpisala na študij geografije na Filozofski fakul­teti Univerze v Ljubljani. Diplomirala je leta 2005, naslednje leto pa se je kot mlada raziskovalka zaposlila na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Podiplomsko izobraževanje je nadaljevala na Interdisciplinarnem študiju prostorskega in urba­nisticnega planiranja na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2012 doktorirala z disertacijo Vloga mešanih kmetij v gospodarski, okoljski in prostorski preobrazbi obme­stij. Raziskovalno deluje predvsem na podrocju geografije podeželja, regionalnega in prostorskega planiranja ter ekonomske geografije. IZDAJATELJ Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU gi@zrc-sazu.si http://giam.zrc-sazu.si Inštitut je leta 1946 ustanovila Slovenska akademija znanosti in umetnosti in ga leta 1976 poimenovala po akademiku dr. Antonu Meliku (1890–1966). Od leta 1981 je sestavni del Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2002 sta se inštitutu prikljucila Inštitut za geogra­ fijo, ki je bil ustanovljen leta 1962, in Zemljepisni muzej Slovenije, ustanovljen leta 1946. Ima oddelke za fizicno geografijo, humano geografijo, regionalno geografijo, naravne nesrece, varstvo okolja, geo­grafski informacijski sistem in tematsko kartografijo, zemljepisno knjižnico ter zemljepisni muzej. V njem je sedež Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Ukvarja se predvsem z geografskimi raziskavami Slovenije in njenih pokrajin ter pripravljanjem temeljnih geografskih knjig o Sloveniji. Sodeluje pri številnih domacih in mednarodnih projektih, organizira znanstvena srecanja, izobražuje mlade raziskovalce, izmenjuje znanstvenike. Izdaja znans­tveno revijo Acta­geo­grap­hi­ca­Slo­ve­ni­ca/Geografski zbornik ter znanstveni knjižni zbirki Geografija Slovenije in Georitem. V sodih letih izdaja knjižno zbirko GIS v Sloveniji, v lihih letih knjižno zbir­ko Regionalni razvoj, vsako tretje leto pa knjižno zbirko Naravne nesrece. GEORITEM 21 VLOGA POLKMETIJ V PREOBRAZBI SLOVENSKIH OBMESTIJ Nika Razpotnik Viskovi} UDK: 911.375.632:631.11(497.4) COBISS: 2.01 IZVLECEK Vloga polkmetij v preobrazbi slovenskih obmestij V knjigi obravnavamo vlogo polkmetij v gospodarski, okoljski in prostorski preobrazbi obmestij. Na podlagi vzorca slovenskih obmestnih kmetij ugotavljamo, kakšen je vpliv bližine trga delovnih mest na mobilnost kmecke delovne sile, ali se socialno-ekonomske znacilnosti obmestnih kmetijskih gos­podarstev odražajo v znacilnostih gospodarjenja in posledicno v prostoru ter kakšna je vloga polkmetij pri krepitvi vecnamenske vloge kmetijstva. Geografski, sociološki in ekonomski vidiki polkmetij, njihov razvoj, vzroki in motivi za njihov nastanek ter nacin življenja njihovih clanov so bili že podrobno raziskani in jih skupaj z domacimi socialno-ekonomskimi tipologijami kmetijskih gospodarstev povzemamo v prvem delu knjige. Sledijo rezultati naše raziskave, ki so pokazali, da je kmetijstvo na vecini kmetij le stranska dejav­nost, stopnja urbanizacije obmocja, kjer je dolocena kmetija, pa pri tem, nekoliko presenetljivo, nima statisticno pomembne vloge. Ne glede na to, ali gre za neurbanizirana ali izrazito urbanizirana obmoc­ja, clani gospodinjstva intenzivno išcejo dodatne vire dohodka zunaj kmetijske dejavnosti. S podrobno analizo 2583 vzorcnih obmestnih kmetij smo ugotovili, da so polkmetije glede na površino obde­lovalnih zemljišc manjše od cistih kmetij, njihovo gospodarjenje je prostorsko bolj razdrobljeno in prispeva k vecji pokrajinski pestrosti, delež najetih kmetijskih zemljišc pa je manjši. V sklopu vred­notenja vecnamenske vloge kmetijstva smo ugotovili, da je delež kmetijskih gospodarstev z ekstenzivnimi kmeckimi sadovnjaki, ki imajo mocan pokrajinotvorni pomen, med polkmetijami v primerjavi s cistimi kmetijami vecji, prav tako polkmetije gojijo vecje število razlicnih posevkov na enoto obdelovalne površine. Obremenjevanje okolja z dušikom in fitofarmacevtskimi sredstvi je na polkmetijah manjše kot na cistih kmetijah. Po drugi strani se ciste kmetije pogosteje odlocajo za dopolnilne dejavnosti in za ekološko kmetovanje. KLJUCNE BESEDE geografija, kmetijstvo, socialno-ekonomski tipi kmetij, polkmetije, obmestje, vecnamenska vloga kme­tijstva GEORITEM 21 VLOGA POLKMETIJ V PREOBRAZBI SLOVENSKIH OBMESTIJ Nika Razpotnik Viskovi} UDC: 911.375.632:631.11(497.4) COBISS: 2.01 ABSTRACT The role of part-time farms in the transformation of the urban fringe This volume discusses the role of part-time farms in the economic, environmental and spatial trans­formation of the urban fringe. On the basis of the sample of Slovene suburban farms, the impact level of the proximity of workplaces on the mobility of the agricultural workforce can be determined. It can also be determined if socio-economic characteristics of suburban agricultural economies reflect in the characteristics of farm management and in the environment. This consequently stresses the role of part-time farms in the strengthening of multi-layered agriculture. The geographic, social and economic aspects of part-time farms, their development, the reasons and motives for their establishment as well as the way of living on these farms have already been researched in detail. The first part of this book summarizes the research of the aforementioned aspects and provides an overview of domestic socio-economic typologies of agricultural economies. Research has shown that in the case of most farms agriculture is only a secondary activity, where­as statistics show, somewhat surprisingly, that this phenomenon does not seem to be affected by the urbanization level of the area where the farm is located. Whether it be non-urbanized or highly urban­ized areas, agricultural household members intensively seek additional sources of income beyond agricultural activities. On the basis of a more detailed analysis of 2538 suburban sample farms a con­clusion was made that part-time farms are, regarding the extent of agricultural areas, smaller than full-time farms, while the structure of their management is spatially more fragmented, which con­tributes to a greater landscape variety, with the share of leased agricultural land being smaller. Evaluating the realisation of the multi-layered function of agriculture, a conclusion can be drawn that the share of farms with extensive agricultural orchards, which are of great importance for landscape formation, is higher among part-time farms than among full-time farms. Part-time farmers also cultivate a big­ger variety of different crops per unit of cultivated agricultural land. The burdening of the environment with nitrogen and phytopharmaceuticals is lower among part-time farms than among full-time farms. On the other hand, full-time farms more often boast additional activities and organic farming. KEY WORDS geography, agriculture, socio-economic types of farms, part-time farms, urban fringe, multifunctional role of agriculture Vsebina Predgovor ............................................................................................................................................................................................ 11 1 Uvod .............................................................................................................................................................................................. 14 1.1 Opredelitev raziskovalnega problema ............................................................................................ 14 1.2 Namen in cilji ............................................................................................................................................................ 15 1.3 Izrazoslovna pojasnila ...................................................................................................................................... 17 2 Metode dela ............................................................................................................................................................................ 18 3 Polkmetija je socialno-ekonomska kategorija .................................................................................. 21 4 Viri dohodka na kmetijskih gospodarstvih ........................................................................................ 26 4.1 Kombiniranje virov dohodka je prilagoditvena strategija ........................................ 27 4.2 Motivi za zaposlovanje clanov kmeckih gospodinjstev v nekmetijskih dejavnostih ........................................................................................................................ 29 5 Sociološka raziskovanja polkmetij ................................................................................................................ 31 5.1 Polkmetije v luci širšega družbenega okvira ........................................................................ 31 5.2 Kmet-delavec in odnosi znotraj kmeckega gospodinjstva .................................... 37 6 Polkmetije kot dejavnik pokrajinske preobrazbe .......................................................................... 38 7 Polkmetije in vecnamenska vloga kmetijstva .................................................................................... 41 8 Vpliv stopnje urbaniziranosti na dohodkovne vire kmetijskih gospodarstev .......................................................................................................................................... 43 8.1 Podatkovni viri ........................................................................................................................................................ 44 8.2 Stopnja urbaniziranosti in znacilnosti kmetijskih gospodarstev ...................... 45 8.3 Analiza dela na kmetijskih gospodarstvih ................................................................................ 48 9 Analiza razlik med socialno-ekonomskimi tipi kmetij na obmestnih obmocjih ............................................................................................................................................ 52 9.1 Opredelitev obmestnih obmocij .......................................................................................................... 52 9.2 Vzorec kmetijskih gospodarstev .......................................................................................................... 54 9.3 Temeljne znacilnosti kmetijskih gospodarstev glede na njihov socialno-ekonomski tip .................................................................................................................................. 56 9.4 Znacilnosti zemljiške strukture kmetijskih gospodarstev glede na socialno-ekonomski tip .......................................................................................................................... 64 9.5 Vecnamenska vloga kmetijskih gospodarstev glede na socialno-ekonomski tip .......................................................................................................................... 68 10 Sklep ................................................................................................................................................................................................ 75 11 Seznam virov in literature ...................................................................................................................................... 77 12 Seznam slik .............................................................................................................................................................................. 82 13 Seznam preglednic .......................................................................................................................................................... 83 Predgovor Preucevanje socialnih in ekonomskih znacilnosti podeželja je plod dolgoletne­ga zanimanja, pri cemer imamo pomembno vlogo geografi. Na preobrazbo podeželja so iz razlicnih zornih kotov opozarjali zlasti Vladimir Klemencic (1953, 1960, 1991 in 2005), Vladimir Kokole (1969 in 1988), Vrišer (1965 in 1974), Lojze Gosar in Mihevc (1977, 1982 in 1995), Kladnik in Ravbar (2003). S tematiko so se ukvarjali tudi agrar­ni ekonomisti, na primer Kovacic (1996 in skupaj s sodelavci 2000), sociologi, na primer Barbiceva (1990 in 2005), arhitekti, na primer Sedlar (1974), pa še nekateri. Skupni imenovalec raziskav, ki so nastajale v razlicnem casu in na podlagi medsebojno tež­ko primerljivih metodologij, so razlicne clenitve in opozarjanje na kljucne probleme preobrazbe podeželja. Razkrivajo nam razvejenost in kompleksnost razsežnosti preu­cevanj. Opravljene raziskave so tradicionalno pojmovanje podeželja kot življenjskega okolja vecinoma kmeckega prebivalstva, kar je znacilna prispodoba za našo narod­no identiteto, že pred desetletji postavile pod vprašaj. Kmetijstvo in z njim povezane dejavnosti namrec na slovenskem podeželju že nekaj casa nimajo odlocujoce vloge v gospodarskem razvoju. Intenzivna preobrazba podeželja poteka že desetletja. V drugi polovici prejš­njega stoletja je bila v prvi vrsti odsev družbenih procesov, ki so jih zaznamova­le deagrarizacija, industrializacija, urbanizacija … Vsi ti procesi so povzrocili odlocilne spremembe vloge in funkcije podeželskih obmocij. Poleg družbenogos­podarskih sprememb so zaznavne tudi daljnosežne posledice naglega spreminjanja zemljiške rabe, ki se nemalokrat pojmuje kot razvrednotenje pokrajinske podobe oziroma kot izguba podeželskega »imidža« Podeželje in njegov razvoj sta vse bolj odvisna od bližnjih mestnih središc in zaposlitvenih možnosti zunaj kmetijstva. Spremembe v gospodarski sestavi podeželja so tudi posledica delovanja števil­nih, komplementarnih in nasprotujocih si silnic, na primer intenzifikacije in diver­zifikacije na eni strani ter pomanjkanja inovativnosti in razvojnih spodbud na drugi. Geografske raziskave so pokazale, da je ta preobrazba v razlicnih okoljih na regio­nalni in lokalni ravni zelo raznolika. Spremembe pospešujejo cenovno razmeroma ugodne možnosti za razlicne graditeljske aktivnosti, ki so pogosto odsev nezdravih razmer na trgu nepremicnin in v zemljiški politiki (neugodne zemljiškoposestne razme­re, nizka zemljiška renta …), kar stopnjuje pritiske na kmetijska zemljišca. Pogosto pa so tudi posledica problematicnih razvojnih zamisli in presoj. Pri tem velja opo­zoriti, da so planerska izhodišca obicajno kompromis med strokovnimi pogledi ter objektivnimi ali subjektivnimi preferencami politicnega ravnanja za doseganje druž­bene sprejemljivosti. Mešana delavsko-kmecka gospodinjstva so (bila), ne glede na številne, tudi ideološ­ke predsodke zaslužna za ohranjanje drobne mozaicne pestrosti slovenskih pokra­jin. Podeželje še vedno cenimo predvsem zaradi drobne pokrajinske clenovitosti in pestrih vzorcev kmetijskega prostora, za katere je znacilna arhaicnost pejsaža, ki ga vzdržujejo prav mešana delavsko-kmecka gospodinjstva. O pomenu polkmetij so mne­nja deljena. Dolgo so jih ocenjevali za neustrezne, ker po produktivnosti niso sto­pale v korak s cistimi kmetijami. Kljub temu so tudi v gospodarskem pogledu še vedno pomemben dejavnik, ki odlocujoce prispeva k fiziognomski podobi podeželja. Mihevc (1995) na primer navaja, »…da so prav mešane kmetije tiste, ki skrbijo za urbano ureditev vasi in da je delavcev prispevek za urbano ureditev (ceste, vodovod, telefon idr.) neprimerno višji od kmetovega …«. Zato se funkcijske in vsebinske spre­membe odražajo v morfologiji naselij. Najbolj ocitne so (ne)planske tlorisne zasno­ve, ki nadomešcajo nekdanje organske (Drozg 1995). Ceprav so slovenski geografi intenzivno preucevali odnose na podeželju, je vpliv mešanih kmetij na pokrajinsko podobo še vedno dokaj slabo raziskan. Spoznanja, ki jih ponuja ta študija, bi bilo treba upoštevati pri sprejemanju odlocitev in ukre­pov kmetijske politike in nacrtovanju podeželja, še zlasti v obmestjih. Na obmestnih obmocjih, kjer so interesi (beri pritiski) za spreminjanje namemb­nosti kmetijskih zemljišc še posebej mocni, je za celostno zašcito javnih koristi potrebna vizija pricakovanega prostorskega razvoja. Temelji naj na socialnih in ekonomskih vidikih vloge polkmetij, na katerih se ekonomski motivi prepletajo s strateškimi cilji varovanja rodovitnih zemljišc kot neobnovljivega vira. Gre za pomemben strokov­ni izziv. Pricujoca študija, ki je povzetek doktorske disertacije, je drobcen kamencek k razjasnitvi zelo kompleksnih procesov v obmestni pokrajini. Avtorica ugotavlja, da je kmetijstvo na vecini kmetij le stranska dejavnost, stop­nja urbanizacije obmocja, kjer je kmetija locirana, pa pri tem, nekoliko presenetljivo, nima pomembne vloge. Ne glede na to, ali gre za neurbanizirana ali mocno urbani­zirana obmocja, clani gospodinjstva išcejo dodaten zaslužek zunaj kmetijske dejav­nosti. Pri spreminjanju socialno-ekonomske strukture kmetij v Sloveniji ni prevladujoci dejavnik niti dostopnost delovnih mest. Obmestna naselja so vecinoma na ravnin­skih obmocjih, ki so zelo ugodna tudi za intenzivno, tržno usmerjeno kmetijstvo. S tem naravne razmere omogocajo ohranjanje in razvoj kmetij, kar bi lahko bil razlog za manjše zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih od pricakovanj. Na drugi strani pa morajo clani kmeckih gospodinjstev na obmocjih s slabšimi razmerami za kmeto­vanje iskati zunanje vire dohodka, saj se zgolj s prihodki iz kmetijstva ne zmore­jo preživljati. Ceprav je dostopnost delovnih mest za prebivalce hribovskih in gorskih obmocij slabša, se za zaposlovanje odlocajo iz ekonomske nuje. Z analizo vzorcnih kmetij je avtorica ugotovila, da so polkmetije manjše, njihovo gospodarjenje pa je bolj razdrobljeno, kar prispeva k vecji pokrajinski pestrosti. Na njih je pravilo­ma tudi manjše obremenjevanje okolja z nevarnimi snovmi. Na drugi strani se na cistih kmetijah pogosteje odlocajo za dopolnilne dejavnosti in ekološko kme­tovanje. Študija, ki je pred vami, se loteva problematike mešanih kmetij v samosvojem kontekstu slovenske urbanizacije. Avtoricino delo, ki tematizira vlogo obmestnega kmetijstva, je v navezavi na bogato tradicijo družbenogeografskega in sociološkega raziskovanja slovenskega podeželja pomemben prispevek k razumevanju urbanega razvoja v sozvocju s še vedno intenzivno kmetijsko rabo prostora. Marjan Ravbar 1 Uvod Pridelava zdrave hrane za domace potrebe in izvoz ostaja med prednostnimi stra­teškimi razvojnimi usmeritvami na državni, regionalni in lokalni ravni. Glavni nosilci ohranjanja kmetijske dejavnosti ter vseh njenih funkcij (proizvodne, socialne, eko­loške) niso snovalci prostorske in kmetijske politike, ampak predvsem kmetje. Njihova socialno-ekonomska struktura se je v zadnjem stoletju zaradi zgodovinskih okoliš­cin in družbenega razvoja izrazito preoblikovala. Izpostaviti je treba predvsem, da se je število kmetij zmanjševalo, ob tem pa se je spreminjalo razmerje med posamez­nimi socialno-ekonomskimi tipi kmetij. V knjigi smo se osredotocili na polkmetije, torej na tista kmetijska gospodarstva, kjer dohodek iz kmetijske dejavnosti dopol­njujejo z dohodkom iz nekmetijske dejavnosti, ne glede na to, ali slednje pomenijo le postranski ali morda prevladujoci vir njihovih dohodkov. Te kmetije so pomem­ben dejavnik intenzivne prostorske preobrazbe obmestnih obmocij in njihovega prehoda iz ruralnih v urbanizirana. 1.1 Opredelitev raziskovalnega problema Drobno zasebno kmetijstvo s prevladujoco polkmecko socialno-ekonomsko struk­turo je integralni del dinamicne urbanizacije in s tem dejavnik nenehnega spreminjanja prostorske, kmetijskogospodarske in socialne strukture pokrajine (Klemencic 1980). Pojav in prevlada polkmecke strukture nista znacilna le za slovenski podeželski pro­stor, saj polkmecki socialno-ekonomski tip kmetij prevladuje tudi v številnih drugih evropskih državah (Martins 2009). Slovenska posebnost sta predvsem velika razdroblje­nost zemljiške posesti in svojstven prostorski razvoj industrializacije po drugi svetovni vojni, ki sta skupaj spodbudila množicno zaposlovanje podeželskega prebivalstva zunaj kmetijstva. S problematiko polkmetij so se od šestdesetih let do srede osemdesetih let prejš­njega stoletja ukvarjali predvsem geografi in ruralni sociologi, s socialno-ekonomskimi znacilnostmi kmetij v Sloveniji pa v istem casu in tudi pozneje agrarni ekonomisti. Zaradi slabše razpoložljivosti podatkov o virih dohodka na slovenskih kmetijah v urad­nih statisticnih in drugih zbirkah, na podlagi katerih bi lahko razlocevali kmecka gospodinjstva glede na socialno-ekonomske znacilnosti (natancneje zaposlitveno struk­turo), je preucevanje polkmetij postalo bolj zapleteno. Tako v Popisu prebivalstva, stanovanj in gospodinjstev 2002, Popisu kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000 in Registru kmetijskih gospodarstev ni tematskih kategorij, kot so »mešane in dopol­nilne kmetije«, »polkmetije« ali »delavsko-kmecka gospodinjstva«. Pomanjkanje podatkov o polkmetijah in njihovih znacilnostih pa ne pomeni, da ta tip kmetij ne obstaja vec. Prav nasprotno! Udovc, Kovacic in Kramaric (2006) so s kombiniranjem vec podatkov iz vprašalnika Popisa kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000 uspeli pridobiti sicer posredno izvedeni kazalnik »socialno-ekonomski tip kmetije«, ki ni popolnoma primerljiv s podatki popisov prebivalstva do vkljuc­no leta 1991, a je glede na razpoložljivost informacij verjetno najboljši približek, ki omogoca dovolj zanesljivo medsebojno primerjavo. Rezultati klasifikacije so poka­zali, da je bilo leta 2000 v Sloveniji le 17,3 % cistih kmetij, kar 72,8 % pa se jih je uvrstilo med mešane in dopolnilne. Za obe skupini velja, da clani njihovih gospo­dinjstev dohodek kombinirajo z zaposlovanjem v nekmetijskih dejavnostih; prav te kmetije so bile torišce naše raziskave. Preostalih 9,9 % predstavljajo ostarele kme­tije, ki so, ker nimajo zagotovljenega naslednika, obsojene na propad. V primer­javi s podatki za leto 1991 se je delež cistih kmetij zmanjšal za 4 %, povecal pa se je delež mešanih in dopolnilnih kmetijskih gospodarstev (Udovc, Kovacic in Kra­maric 2006). Poznavanje zaposlitvene dinamike na družinskih kmetijah je prakticno uporab­no pri pripravi strokovnih podlag za nacrtovanje in izvajanje ukrepov prostorske, kmetijske in regionalne politike, pa naj gre za oblikovanje strateških dokumentov ali konkretnih prostorskih nacrtov na lokalni ravni. Socialno-ekonomske znacilnosti in dinamika na kmetijah bodo v prihodnje zlasti na obmestnih obmocjih vplivale na potrebe po primerni površini kmetijskih zemljišc in njihovi ustrezni razporeditvi, zahteve po spremembah njihove namembnosti za druge rabe, potrebe po sprejema­nju dodatnih ukrepov njihovega varovanja in nenazadnje tudi na odnose med razlicnimi družbenimi skupinami znotraj naselij. Polkmetije je zato smiselno preu­citi tudi s socialnega, okoljskega in gospodarskega vidika ter spoznanja upoštevati pri urejanju prostora. 1.2 Namen in cilji V knjigi so objavljeni rezultati raziskave, v kateri smo analizirali vlogo polkme­tij v gospodarski, okoljski in prostorski preobrazbi obmestij. Ta tematika doslej še ni bila celostno raziskana, a bi jo bilo pri sprejemanju ukrepov kmetijske politike in pode­želskem prostorskem nacrtovanju nujno treba poznati in tudi upoštevati. To še posebej velja za obmestna obmocja. Tam je interes za spreminjanje namembnosti kmetijskih zemljišc v zemljišca za potrebe nekmetijskih dejavnosti še posebej mocan, zato je za celovito zašcito javne koristi zdajšnje in prihodnjih generacij nujno jasno poznava­nje prihodnjega prostorskega razvoja s poudarkom na kmetijski rabi prostora. Že v predhodnem podpoglavju smo zapisali, da so se z raziskovanjem socialno-eko­nomskih razmer na kmetijah loceno ukvarjali strokovnjaki številnih ved. V raziskavi smo to raznorodno znanje želeli tesneje povezati. Opredelili smo tri temeljne raziskovalne hipoteze, s katerimi smo želeli ovred­notiti razmerja med socialno-ekonomskimi tipi kmetij na eni strani ter obmestnimi obmocji, dostopnostjo do delovnih mest, prostorskimi in proizvodnimi znacilnost­mi posameznih tipov kmetij in izpolnjevanjem vecnamenske vloge kmetijstva na drugi: 1. hipoteza: Polkmetije so zgošcene predvsem na obmestnih obmocjih, kjer je inte­res za spreminjanje namembnosti rabe kmetijskih zemljišc izrazito mocan, obenem pa je zaradi vecje ponudbe delovnih mest v bližnjih urbanih središcih zaposlova­nje v nekmetijskih dejavnostih privlacnejše. 2. hipoteza: Socialno-ekonomske znacilnosti kmetijskih gospodarstev v obmestjih se kažejo v znacilnostih njihovega gospodarjenja in se tako odražajo tudi v pro­storu. Polkmetije so po površini obdelovalnih zemljišc manjše od cistih in bolj razdrobljene, manjši pa je tudi delež njihovih najetih kmetijskih zemljišc. Struk­tura gospodarjenja polkmetij je bolj razdrobljena, kar prispeva k vecji pokrajinski pestrosti. 3. hipoteza: Obmestne polkmetije imajo pomembno vlogo pri krepitvi vecnamen­ske vloge kmetijstva, poleg poglavitne pridelovalne tudi socialne in ekološke. Nekdaj negativno opredeljevanje polkmetij kot dvoživk, ki naj bi v najvecji meri prispe­vale k izgubi kmetijskega znacaja obmestne pokrajine, ni upraviceno. V okviru raziskave smo želeli pripraviti celovit pregled znanstvenih raziskav s po­drocja polkmetij z razlicnih zornih kotov (sociološkega, gospodarskega, okoljskega Sli­ka 1:­Inter­dis­ci­pli­nar­ni­pri­stop­k ob­li­ko­va­nju­razi­sko­val­nih­hipo­tez. in prostorskega), predstaviti bolj uveljavljene slovenske socialno-ekonomske tipolo­gije kmetijskih gospodarstev, analizirati vpliv stopnje urbaniziranosti na dohodkovne vire družinskih kmetij v Sloveniji in preuciti socialno-ekonomske ter prostorske raz­like med socialno-ekonomskimi tipi kmetij v naših obmestjih. 1.3 Izrazoslovna pojasnila V knjigi smo v vecini primerov uporabljali geografsko izrazje, razen v primerih, ko smo ugotovitve avtorjev drugih ved navajali neposredno in so v teh navedkih upo­rabljeni drugacni izrazi. V ospredju se kot sopomenke pojavljajo izrazi polkmetija,mešana kmetija,del­na kmetija, delavsko-kmecko gospodinjstvo in mešano kmecko gospodinjstvo. Skladno z naslovom knjige je glavna pozornost namenjena polkmetijam, torej tistim kmetijam, ki del svojih dohodkov dobivajo tudi iz nekmetijskih dejavnosti, za razliko od cistih kmetij, katerih družinski clani se preživljajo izkljucno s kmetijsko dejavnostjo. Po priporocilu Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) so se mešane kmetije dolgo delile na mešane kmetije tipa 1 in mešane kmetije tipa 2. V prvi tip so se uvršcale tiste, na katerih je bil dohodek iz kmetijstva vecji od dohodka iz nekmetijskih dejavnosti, v drugi tip pa tiste, na katerih so vecji del dohodka prispe­vale nekmetijske dejavnosti (Barbic s sodelavci 1984). Sodobnejša tipologija kme­tijskih gospodarstev, ki so jo vpeljali agrarni ekonomisti (Kovacic, Udovc, Kramaric), kmetije deli v štiri socialno-ekonomske tipe: ciste, mešane, dopolnilne in ostarele. Natancnejši pregled meril za razvršcanje kmetij je predstavljen v tretjem poglavju, poenostavljeno pa lahko mešana kmecka gospodinjstva opredelimo kot tista, kate­rih clani zaslužek išcejo tudi zunaj kmetijstva, vendar ta predstavlja le manjši del. Po tej tipologiji so mešane kmetije podobne (ne pa enake) mešanim kmetijam tipa 1, dopolnilne kmetije pa mešanim kmetijam tipa 2 po tipologiji OECD-ja. Na tem mestu omenjamo tudi hobi kmetije, za katere pa ni enoznacne oprede­litve in jim ne namenjamo posebne pozornosti. Hobi kmetijo lahko opredeljujejo kmetovanje v prostem casu, kmetovanje izkljucno za lastne potrebe in ne za proda­jo, amaterski pristop h kmetijski dejavnosti, vrtickarstvo ali zavestna izbira kmetovanja kot prostocasne dejavnosti (Boyd 1998; Praestholm, Reenberg in Pilgaard Kristen­sen 2006). Nekateri raziskovalci so zadrego razlikovanja med hobi kmetijami in polkmetijami rešili tako, da so odlocitev, kateri skupini pripadajo, prepustili nosil­cem kmetijske dejavnosti (Praestholm, Reenberg in Pilgaard Kristensen 2006). Zaradi vecpomenskosti izraza mešana kmetija smo se odlocili, da v knjigi upo­rabljamo izraz polkmetija. Kadar pa govorimo o mešanih kmetijah, se izraz nanaša na socialno-ekonomsko tipologijo, ki poleg te kategorije opredeljuje še ciste, dopol­nilne in ostarele kmetije. Iz prakticnih izkušenj naj opozorimo na še en možen pomen izrazov dopolnil­na oziroma mešana kmetija. Izraz dopolnilna kmetija se neredko povezuje z dopolnilnimi dejavnostmi na kmetiji, izraz mešana kmetija pa s kmetijami, usmer­jenimi v mešano (poljedelsko in živinorejsko) pridelavo. V knjigi uporabljamo tudi sopomenske izraze kmetija, kmetijsko gospodar­stvo in družinska kmetija. Glavna enota raziskovanja je družinska kmetija. Izraza kmetijsko gospodarstvo se nanašata le na družinske kmetije (ne tudi na kmetijska podjetja) in ju uporabljamo predvsem v delih besedila, kjer so pojasnjene glavne defi­nicije, povezane s statisticnimi popisi. Družinska kmetija je gospodarska in socialna enota, v kateri so s kmetijsko dejavnostjo navadno povezani vsi družinski clani ozi­roma clani gospodinjstva, ne glede na to, ali dohodek dobivajo tudi zunaj kmetijstva. Za nosilce kmetije se uporabljajo izrazi gospodar kmetije,gospodarica kmetije, partner in partnerica. Kadar govorimo o gospodarju oziroma gospodarici, zaradi poenostavitve uporabljamo izkljucno moško obliko. Ko govorimo o partnerju ozi­roma partnerici, prav tako uporabljamo moško obliko, izraz pa se nanaša tako na zakonske kot zunajzakonske partnerje. Tu sta še izraza polkmet in polkmetica. Zaradi poenostavitve uporabljamo izkljuc­no moško obliko. Izraz se lahko nanaša na kateregakoli clana kmeckega gospodinjstva, ne le na gospodarja kmetije. V knjigi pogosto uporabljamo izraza prostor in obmocje, prvega predvsem v kon­tekstu prostorskonacrtovalskih ukrepov oziroma splošnih spoznanj o delu zemeljskega površja, drugega pa v kontekstu njegovega tocno dolocenega dela. »… Pro­stor­je­del zemelj­ske­povr­ši­ne­ozi­ro­ma­clo­ve­ko­ve­ga­oko­lja,­ki­omo­go­ca­biva­nje­in­raz­lic­ne­dejav­­no­sti­ali­le­dolo­ce­no­dejav­nost.­V geo­gra­fi­ji­se­zara­di­vec­po­men­sko­sti­upo­ra­bi­izra­za izo­gi­ba­mo­in­ga­nado­meš­ca­mo­z izra­zi­pokra­ji­na,­regi­ja,­obmoc­je,­ozem­lje …« (Klad­nik 1999, 188). 2 Metode dela Knjigo lahko razdelimo na dva vsebinska dela. V poglavjih od 3 do 7 smo obli­kovali strnjen pregled rezultatov znanstvenih raziskav polkmetij, pri cemer so zaobjeti sociološki, ekonomski in geografski vidik ter vidik vecnamenske vloge kme­tijstva. Z metodološkega vidika je za raziskavo pomembna tudi primerjava obstojecih socialno-ekonomskih tipologij kmetijskih gospodarstev in izbor najustreznejše za nadaljnjo uporabo. Odlocali smo se na podlagi dostopnosti podatkovnih zbirk, ki omogocajo njihovo izvedbo. V poglavjih 8 in 9 smo predstavili potek in rezultate preverjanja raziskovalnih hipotez. Analizirali smo znacilnosti cistih kmetij ter polkmetij in skušali ugotoviti, v kolikšni meri se razlike med njimi odražajo v prostoru. Poglavitna vira podatkov o kmetijah sta Popis kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000 in Raziskovanja struk­ture kmetijskih gospodarstev 2007, ki ju je pripravil Statisticni urad Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS). Preverjanje hipotez smo izvedli z naslednjimi metodami: • Priprava podatkovne baze mikropodatkov za statisticno analizo. Zajemala je izbor ustreznih enot opazovanja (kmetijska gospodarstva na obmestnih obmocjih) iz vna­prej pripravljenega stratificiranega enostavnega slucajnostnega vzorca in njihovo uvrstitev v ustrezen socialno-ekonomski tip. • Kvantitativna primerjalna analiza statisticnih podatkov opazovanih enot glede na socialno-ekonomski tip. • Izracun koeficienta korelacijskega razmerja med opisnimi in številcnimi spremen­ljivkami. • Agregacija rezultatov na ravni socialno-ekonomskih tipov. Ta korak je omogocil oblikovanje sinteze in zagotovil ustrezno predstavitev rezultatov analize, ki smo jo izvedli na ravni statisticnih mikropodatkov. Obmestja smo dolocili na podlagi Ravbarjeve metode za merjenje urbanizacije ter odnosov med mesti in bližnjimi obmestji. Metoda je natancneje predstavljena v clanku Slo­ven­ska­mesta­in­obmest­ja­v preo­braz­bi (Ravbar 1997), prilagojena pa je Pre­gled­ni­ca 1:­Izbor­meril­za­mer­je­nje­urba­ni­za­ci­je­ter­odno­sov­med­mesti in bližnjimi­obmest­ji­(Rav­bar 1997). socialnogeografska strukturna fiziognomska in funkcijska merila merila morfološka merila merila Opisujejo socialnogeografske spremembe v naseljih: Opisujejo strukturne spremembe v naseljih: Opisujejo fiziognomske spremembe v pokrajini: Opisujejo obremenjevanje pokrajine zaradi urbanizacije: • velikost naselja, • zaposlitvena struktura, • dinamika stanovanjske gradnje, • število prebivalcev + število delovnih mest na km2 . • spreminjanje • dnevne • delež indivi­ števila prebivalcev in gostota prebivalstva, migracije, dualnih hiš, • delež priseljencev oziroma selitveni saldo, • prometni tokovi, • število nadstropij, • delež kmeckega prebivalstva. • delež kmeckega • delež vecstano­prebivalstva. vanjskih stavb. dostopnim podatkom in možnostim njihovega vrednotenja. Opredelitev mest za avtor­ja ni bila problematicna, saj se je lahko naslonil na obstojece kategorizacije. Vecji raziskovalni izziv mu je prestavljala dolocitev meril za preostale kategorije naselij z raz­licno stopnjo urbanizacije. Preobrazba slovenskega sistema poselitve in podeželja je rezultat custvene nave­zanosti na zemljo in protiurbanega nacina življenja (Uršic in Hocevar 2007), ki se kaže v težnji »…ži­ve­ti­na­pode­že­lju –­dela­ti­v me­stu …« Temu je bilo treba prilago­diti merila, ki opredeljujejo stopnjo urbanizacije. Urbanizacija oziroma za Slovenijo še bolj znacilna suburbanizacija sta namrec v prvi vrsti socialno-ekonomska proce­sa z izjemnimi prostorskimi in okoljskimi posledicami. Merila so bila izbrana tako, da so odražala geografsko oziroma prostorsko komponento temeljnih funkcij clo­vekovih dejavnosti, to je dela in bivanja. Ravbarjevo vodilo pri izboru je bilo hkrati zajeti vsaj tri razsežnosti urbanizacije: spremembe v fizicni podobi naselij, spremem­be socialne strukture obmocij in, posredno, spremembe v sistemu kulturnih vrednot, ki jih zaznamuje sodobni (suburbani) nacin življenja. Na podlagi vrednotenja izbranih meril je Ravbar naselja razvrstil v naslednje tipe: • mesta (povzeta po statisticni klasifikaciji naselij), • ožja suburbanizirana obmestja, • mocno urbanizirana obmestna naselja, • izolirana, vendar mocno urbanizirana žarišca v podeželski pokrajini, • izrazito urbanizirana obmocja naselij, • urbanizirana podeželska obmocja naselij, • polurbanizirana – prehodna obmocja naselij, • ostala podeželska obmocja naselij. Leta 2005 je Ravbarjevo tipologijo posodobil in delno poenostavil Cigale (2005). Upošteval je novejše statisticne podatke in vec podeželskih tipov naselij združil v ene­ga. V raziskavi smo se oprli na njegovo preurejeno tipologijo, v kateri so naslednji tipi naselij: • mesta, • suburbanizirana obmestna naselja, • urbanizirana obmestna naselja, • mocno urbanizirana podeželska naselja, • urbanizirana podeželska naselja, • ostala podeželska naselja. Na podlagi tipologije naselij, izvedene glede na stopnjo urbaniziranosti, je Rav­bar (1997) znacilnosti urbanizacije želel predstaviti tudi na višji teritorialni ravni. Za ta namen je zasnoval tipologijo obcin glede na stopnjo urbaniziranosti, pri cemer je predpostavljal, da stopnjo urbaniziranosti doloca zastopanost mestnih obmocij sku­paj z obmestnimi naselji. Zaradi spremenjenega števila obcin in upoštevanja novejših podatkov je bila pozneje tudi ta tipologija posodobljena (Ravbar 2009). V njej je Ravbar glede na stopnjo urbaniziranosti obcine razvrstil v naslednje tipe (glej sliko 9): • zelo mocno urbanizirane obcine, • mocno urbanizirane obcine, • zmerno urbanizirane obcine, • šibko urbanizirane obcine, • zelo šibko urbanizirane obcine, • neurbanizirane obcine. Pri našem delu smo uporabili obe tipologiji: Ravbarjevo tipologijo obcin glede na stopnjo urbaniziranosti (1997, 2009) in Cigaletovo tipologijo naselij (2005), na podlagi katere smo dolocili obmestna obmocja v Sloveniji. Obcinsko tipologijo smo uporabili pri preverjanju prve raziskovalne hipoteze, skladno z njo smo analizirali tudi podatke o delovni sili na kmetijah na obcinski ravni. Pri preverjanju druge in tretje raziskovalne hipoteze smo uporabili tipologijo naselij. 3 Polkmetija je socialno-ekonomska kategorija V evropskem merilu dohodek iz kmetijstva že desetletja ne zagotavlja dolgoroc­ne gospodarske stabilnosti manjših in srednje velikih kmetij. V tem pogledu slovenska kmetijska gospodarstva niso izjema. Družinski proracun krepijo z dodat­nimi viri dohodka, ki ne izhajajo iz kmetijske dejavnosti. Razmerja med razlicnimi viri dohodka na kmetijah pricajo o socialno-ekonomski strukturi kmetij na izbra­nem obmocju (Kovacic 1996). Ena od metod za preucevanje socialno-ekonomske strukture kmetij je njihovorazvršcanje v socialno-ekonomske tipe. Številne tipologije, ki so temu namenjene, se med seboj razlikujejo glede na upoštevane kazalnike. Njihov izbor je pogosto odvi­sen od razpoložljivosti socialno-ekonomskih statisticnih podatkovnih nizov za kmetije po državah. Obstaja tudi nekaj tipologij, ki so zasnovane na podlagi indivi­dualnih raziskav. Praviloma se izvajajo na vzorcih, torej neodvisno od uradnih popisnih podatkov oziroma racunovodskih evidenc, in omogocajo bolj poglobljeno oprede­litev meril za oblikovanje tipologije. V tem poglavju predstavljamo poglavitne slovenske socialno-ekonomske tipo­logije kmetijskih gospodarstev, za primerjavo z izbranimi tujimi tipologijami pa v branje priporocamo razpravo Social­no-eko­nom­ski­tipi­kme­tij­po­podat­kih­popi­sa­kme­tij­skih gos­po­dar­stev­v letu 2000 (Udovc, Kovacic in Kramaric 2006). Socialno-ekonomske tipologije slovenskih kmetij so se prilagajale spremembam vsebine in metodologije zbiranja podatkov o kmetijskih gospodarstvih. Ti so bili v zadnjih desetletjih sprva sistematicno zajeti v popisih prebivalstva (v letih 1981 in 1991), pozneje pa s popi­som kmetijskih gospodarstev (v letih 2000 in 2010). Kladnik (1999) opredeljuje naslednje socialno-ekonomske tipe kmetij: cista, poten­cialno cista, mešana, dopolnilna, ostarela in neaktivna (preglednica 2). Pre­gled­ni­ca 2:­Social­no-eko­nom­ski­tipi­kme­tij,­opre­de­lje­ni­v Lek­si­ko­nu­geo­gra­fi­je pode­že­lja­(Klad­nik 1999). tip kmetije opis cista Vsi družinski clani (ali samo jedro družine) delajo izkljucno na kmetiji ali pa so vzdrževani. potencialno V rednem delovnem razmerju so samo tisti družinski clani, ki ne pripadajo cista jedru družine. Izjemoma se uvršca v to skupino tudi kmetijsko gospodarstvo, na katerem je eden od aktivnih clanov jedra družine zaposlen zunaj kmetije, ostali pa morajo skupaj sestavljati najmanj dvoje polnovrednih delovnih moci (PDM). Kmetija dobi vecji del dohodka s kmetovanjem, spravilom lesa in z dopolnilnimi dejavnostmi. mešana Vsaj eden od aktivnih clanov jedra družine dela samo na kmetiji, obenem pa je vsaj eden od njih v rednem delovnem razmerju. dopolnilna Vsi proizvodno dejavni družinski clani so v rednem delovnem razmerju zunaj kmetijskega gospodarstva in delajo na kmetiji izkljucno v prostem casu, zato pomeni zaslužek s kmetovanjem le dopolnilo k celotnemu dohodku na kmetiji. Gospodinja in aktivni clani družine, starejši od 64 let, se ne štejejo med proizvodno aktivne. ostarela Vsi družinski clani so starejši od 64 let, a se še vedno ukvarjajo s kmetovanjem. Pri mnogih se pojavljajo težave v zvezi z nasledstvom, saj so številne tovrstne kmetije brez zagotovljenega naslednika ali prevzemnika. neaktivna Kmetija, ki sicer poseduje kmetijska in gozdna zemljišca, a se družinski clani zaradi razlicnih vzrokov (ostarelost, prezaposlenost, nezainteresiranost …) s kmetovanjem ne ukvarjajo vec. Zemljišca pogosto oddajajo v najem tistim interesentom, ki si na ta nacin izboljšajo možnosti za produktivnejše kmetovanje, lahko pa ostajajo tudi neobdelana. Za razumevanje omenjenih tipov kmetij je pomembna opredelitev jedra druži­ne, »…ki­ga­pred­stav­lja­jo­tisti­dru­žin­ski­cla­ni,­na­kate­re­so­veza­ne­naj­vec­je­obre­me­ni­tve s kme­tij­ski­mi­opra­vi­li,­obe­nem­pa­odlo­cil­no­usmer­ja­jo­(ali­pa­so­za­to­pred­vi­de­ni)­raz­­voj­doma­ce­dru­žin­ske­kme­ti­je.­Jedro­dru­ži­ne­sestav­lja­jo­kmec­ki­gos­po­dar,­nje­gov zakon­ski­part­ner­in­nasled­nik.­Neka­te­re­tipo­lo­gi­je­druž­be­no-gos­po­dar­ske­sesta­ve­so­zasno­­va­ne­prav­na­naci­nu­kme­to­va­nja­in­na­more­bit­ni­zapo­sle­no­sti­posa­mez­nih­cla­nov dru­žin­ske­ga­jedra,­med­tem­ko­se­preo­sta­le­dru­žin­ske­cla­ne­zara­di­naj­vec­krat­dru­got­­ne­vlo­ge­pona­va­di­zane­ma­ri …« (Kladnik 1999, 69). Izražanje obsega dela v koeficientih polnovrednih delovnih moci (v nadaljevanju PDM) temelji na razmerju med številom ur, letno porabljenih za delo na kmetiji, in eno­letnim obsegom dela polno zaposlene osebe (1800 ur v Popisu kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000), ki ga uporablja državna statistika delovne sile (Slatnar Kutin 2009, 39). V zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja se je uveljavila socialno-ekonomska tipo­logija Matije Kovacica in njegovih sodelavcev, ki je prilagojena podatkom, zbranih v popisih prebivalstva leta 1981 in leta 1991. Kot navaja avtor, socialno-ekonomski tip kmetije kaže, iz katerih virov družina na kmetiji pridobiva dohodek oziroma kolik­šen delež skupnega dohodka družina ustvari s kmetijsko dejavnostjo. Ker teh podatkov popisni vprašalnik ni zajemal, so bili namesto njih uporabljeni podatki o za­poslenosti družinskih clanov zunaj kmetije, ki sicer kažejo trajno prisotnost zunanjega vira dohodka, žal pa ne omogocajo opredelitve natancnega razmerja med obema viro­ma dohodka (Kovacic 1996). Ker iz popisnice ni bilo mogoce identificirati naslednika, je Kovacic predpostavljal, da je potencialni naslednik lahko nosilec druge družine (po vrstnem redu) v gospodinjstvu. Ce druge družine ni, pa je bil kot potencialni nasled­nik opredeljen eden od otrok gospodarja, ki dela samo na kmetiji. Kovaciceva tipologija opredeljuje ciste, mešane, dopolnilne in ostarele kmetije (preglednica 3). Nov nacin zbiranja podatkov o kmetijskih gospodarstvih z uvedbo njihovega popisa v letu 2000 je zahteval oblikovanje nove metodologije za ugotavljanje socialno-eko­nomske strukture slovenskih kmetij. Tudi ta popis ni zajel podatkov o virih in višini dohodkov kmetijskih gospodarstev, zato glavno merilo njihovega razvršcanja še vedno ostaja aktivnost jedra družine s clani, starimi od 15 do vkljucno 64 let. Avtorji tipologi­je Udovc, Kovacic in Kramaric (2006) gospodinjstvo clenijo na jedro družine (gospodar, partner gospodarja in naslednik) in ostale clane, saj socialno-ekonomski status opre­deljuje prav aktivnost clanov jedra družine. Ostali aktivni clani, na primer odrasli zaposleni otroci, predstavljajo samostojne potrošne enote, saj njihovi dohodki pravi­loma ne gredo v družinski proracun. Njihova navzocnost v gospodinjstvu je praviloma zacasna, dokler si ne uredijo lastnega domovanja in ustvarijo lastnega gospodinjstva. Tipologija je oblikovana na podlagi popisnih podatkov o starosti družinskih cla­nov, statusu gospodarja, statusu družinskih clanov, številu PDM-jev na kmetiji ter sorodstvenem razmerju do gospodarja. Po tej tipologiji so ciste kmetije tiste, pri katerih noben clan jedra družine ni zapo­slen zunaj kmetije. Predpostavlja se, da družina ustvarja dohodek samo s kmetijstvom in tistimi dopolnilnimi dejavnostmi na kmetiji, ki niso registrirane kot obrtne. Gle­de na to, da na nekaterih mešanih kmetijah precej kmetijskih del opravijo starejši ljudje in/ali zaposleni clani družine, ki ne pripadajo jedru družine, so potencialno ciste tudi kmetije, na katerih vsota PDM-jev presega 2,5. Pri takšnem obsegu pridelave je namrec zelo verjetno, da bodo zaposleni clani jedra družine opustili redno zaposlitev, ko se bodo razmere v družini spremenile in se bo, na primer zaradi odselitve mlajših ali opešanja starejših, zmanjšal delovni prispevek drugih clanov. Meja 2,5 PDM-ja je postavljena na podlagi ocene, da povprecna kmecka družina s tremi generacijami pre-more 2,5 PDM-ja delovne zmogljivosti, zato se lahko na njej teoreticno preživljajo samo s kmetovanjem (Udovc, Kovacic in Kramaric 2006). Mešane kmetije so tiste, na katerih dohodek iz kmetijske dejavnosti dopolnju­jejo z dohodkom iz zaposlitve zunaj kmetije. Z vidika razpoložljivih meril sem spadajo Pre­gled­ni­ca 3:­Social­no-eko­nom­ski­tipi­kme­tij­na­pod­la­gi­popi­sov­pre­bi­vals­tva v letih 1981­in 1991­(Ko­va­cic 1996). tip kmetije merila cista a) Kmetije, na katerih vsi clani gospodinjstva v aktivni življenjski dobi, torej stari od 15 do vkljucno 64 let (aktivni družinski clani, v nadaljevanju ADC), delajo samo na kmetiji ali so vzdrževani; b) kmetije, ki so brez proizvodno aktivnih ADC-jev (ADC je na primer samo gospodinja), pa je vsota PDM-jev vecja od 1,2 (nihce ne dela samo na kmetiji in nihce ni zaposlen); c) kmetije, na katerih so zunaj kmetije zaposleni samo clani gospodinjstva, ki ne pripadajo jedru družine. Zaposleni torej niso: • gospodar + zakonec – iz družine gospodarja, • naslednik + zakonec – iz druge družine v gospodinjstvu; d) zaposleni niso: • ce je samo ena družina: gospodar + zakonec + še eden iz družine gospodarja ali • ce je gospodar starejši od 64 let: naslednik + zakonec + še eden od naslednikove družine; mešana e) ce je vsota PDM-jev vecja od 2,5, gospodar in naslednik pa nista zaposlena. a) Kmetije, na katerih je najmanj en ADC zaposlen zunaj kmetije ali prejema pokojnino, ob tem pa najmanj eden dela samo na kmetiji; b) vsi ADC-ji so zaposleni ali prejemajo pokojnino ali so vzdrževani, vsota PDM-jev za gospodinjstvo pa je vecja od 1,2; c) na kmetiji živijo samo starejši od 64 let in otroci, ucenci ali študentje ali samo otroci, ucenci ali študentje in je vsota PDM-jev za gospodinjstvo najmanj 1. dopolnilna a) Gospodinjstva, kjer so vsi ADC-ji zaposleni ali prejemajo pokojnino ali so vzdrževani in je vsota PDM-jev za gospodinjstvo manjša od 1,2; b) na kmetiji živijo samo starejši od 64 let in otroci, ucenci, študentje oziroma vzdrževani ali samo otroci, ucenci, študentje in je vsota PDM-jev za gospodinjstvo manjša od 1. ostarela Vsi clani gospodinjstva so starejši od 64 let. kmetije, na katerih je vsaj en clan jedra družine v rednem delovnem razmerju, ob tem pa vsaj eden dela samo na kmetiji. Tudi za to skupino kmetij so na podlagi prak­ticnih spoznanj vpeljana dodatna merila. Tako je mešana kmetija tudi tista, sicer dopolnilna, na kateri ima vsaj eden od clanov jedra družine, starejših od 65 let, po popisnih podatkih status kmeta. Obseg dela na kmetiji je torej tolikšen, da bo pred­vidoma nekdo od zaposlenih clanov jedra družine moral opustiti redno zaposlitev in se posvetiti samo delu na kmetiji, ko ta starejša oseba svojega dela ne bo zmogla vec opravljati. Zaradi tega so kot posebna zvrst mešanih kmetij opredeljene tudi tiste, na katerih so vsi aktivni družinski clani zaposleni zunaj kmetije, a je zaradi njihove vpetosti v kmetijska opravila seštevek PDM-jev na kmetiji vecji od 1,5. Udovc, Kova­cic in Kramaric so poleg tega zasledili tudi precejšnje število kmetijskih gospodarstev, na katerih so vsi delovno aktivni družinski clani zaposleni zunaj kmetije, oseba, ki dela samo na kmetiji, pa je aktivni kmecki upokojenec, mlajši od 65 let. Tudi te kme­tije so opredeljene kot mešane kmetije (Udovc, Kovacic in Kramaric 2006). Dopolnilne kmetije so tiste, na katerih so vsi aktivni družinski clani zaposleni zunaj kmetije, ob tem pa obseg njihove delovne vpetosti na kmetiji ne presega 1,5 PDM-ja (Udovc, Kovacic in Kramaric 2006). Zadnji socialno-ekonomski tip kmetij po tej klasifikaciji predstavljajo ostarele kme­tije, za katere je znacilno, da so vsi družinski clani starejši od 65 let, torej statisticno ne spadajo med aktivne osebe, ceprav so na kmetiji še lahko dejavni. Njihov glavni vir dohodka je obicajno pokojnina, bodisi kmecka bodisi na podlagi nekdanje zapo­slitve. Te kmetije so pomembne predvsem zato, ker bodo praviloma ugasnile, ko bodo njihovi družinski clani delovno opešali (Udovc, Kovacic in Kramaric 2006). Oblak, Juvancic in Erjavec (2003) so za oceno skupnega dohodka na kmetijskih gospodarstvih v Sloveniji zasnovali socialno-ekonomsko tipologijo glede na zapo­slitvene tipe. Kmetije so razvrstili v naslednje razrede: ciste kmetije, mešane kmetije s stalno zaposlitvijo zunaj kmetije, kmetije z dopolnilno dejavnostjo in kmetije v opuš­canju (preglednica 4). Glede na merila za uvrstitev kmetij v posamezne kategorije je razvidno, da so bili podatki zajeti z individualno raziskavo, v okviru katere je bilo izvedeno anketiranje izbranega vzorca kmetij. Opredelitev socialno-ekonomskih tipov kmetij vsebujejo tudi vprašalniki za sprem­ljanje racunovodskega stanja kmetij v okviru mreže FADN (Farm­Accoun­tancy­Data Net­work). Poglavitni namen teh knjigovodstev na kmetijah, vkljucenih v mrežo, je izboljšanje poznavanja njihovega ekonomskega položaja, argumentiranje in spremlja­nje ukrepov za izboljšanje njihovega dohodkovnega položaja, pridobivanje informacij za ekonomsko svetovanje in nenazadnje obveznost do Evropske unije. FADN zago­tavlja mednarodno primerljivost zbranih podatkov ter omogoca analize na državni in mednarodni ravni, nacrtovanje smernic ter povratne informacije o uspešnosti izva­janja ukrepov kmetijske politike. Glede na popisne liste se kmetije delijo v naslednje Pre­gled­ni­ca 4:­Social­no-eko­nom­ski­tipi­kme­tij­gle­de­na­zapo­sli­tve­ni­tip­(Ob­lak,­Juvan­ci’ in­Erja­vec 2003). tip kmetije opis cista kmetija Kmetijsko gospodarstvo, na katerem nihce od aktivnih clanov jedra gospodinjstva (gospodar, njegov zakonec, naslednik oziroma njegov zakonec) ni redno zaposlen zunaj kmetije. Kmetovanje predstavljala jedru družine edini vir dohodka. mešana kmetija Vsaj eden ali vec aktivnih clanov jedra gospodinjstva ima stalno s stalno zaposlitvijo zaposlitev zunaj kmetije. zunaj kmetije kmetija z dopolnilno Kmetija, ki na leto zasluži vsaj milijon SIT (približno 4167 EUR) dejavnostjo z dopolnilnimi dejavnostmi. kmetija v opušcanju Kmetija, na kateri je letni prihodek iz kmetijstva manj kot 300.000 SIT (približno 1250 EUR) oziroma so na njej tržno pridelavo opustili v zadnjih desetih letih. Pre­gled­ni­ca 5:­Social­no-eko­nom­ski­raz­re­di­kme­tij­po­meto­do­lo­gi­ji­FADN­(FADN knji­go­vods­tvo …2009). tip kmetije opis cista kmetija Vsem družinskim clanom ali vsaj jedru družine je osnovna dejavnost kmetijstvo. mešana kmetija Vsaj enemu družinskemu clanu je osnovna dejavnost kmetijstvo, vsaj enemu pa nekmetijska dejavnost. dopolnilna kmetija Kmetijstvo ni osnovna dejavnost nobenemu družinskemu clanu. ostarela kmetija Vsi družinski clani so starejši od 64 let. socialno-ekonomske tipe: ciste, mešane, dopolnilne in ostarele (FADN knjigovods­tvo … 2009). Podrobnejša merila za razporeditev kmetij v doloceni socialno-ekonomski tip niso opredeljena (preglednica 5). 4 Viri dohodka na kmetijskih gospodarstvih Številni tuji in domaci avtorji (Gasson 1986; Evans in Ilbery 1993; Hetland 1986; Kovacic 1996; Barbic 1990 in drugi) ugotavljajo, da dohodek iz kmetijstva že deset­letja ne zagotavlja dolgorocne gospodarske stabilnosti manjših in srednje velikih kmetij, zato dodaten zaslužek crpajo iz nekmetijskih dejavnosti. Na nekaterih obmocjih je kombiniranje dohodkov iz razlicnih dejavnosti že tradicionalno, na primer v norveških kmecko-ribiških družinah, ki so dohodek iz obeh dejavnosti pridobivale z razdeli­tvijo dela med družinskimi clani (Hetland 1986). S povecano ponudbo dela v industriji in pozneje storitvah ter socasnim zniževanjem življenjskega standarda cistih kmeckih gospodinjstev so se z zaposlovanjem posameznih clanov v nekmetijskih dejavnostih mnoga med njimi preoblikovala v mešana delavsko-kmecka gospodinjstva. 4.1 Kombiniranje virov dohodka je prilagoditvena strategija Po Evansu in Ilberyju (1993) se kombiniranje razlicnih virov dohodka kaže v treh vsebinsko podobnih pojavnih oblikah: dopolnilnih dejavnostih na kmetiji (farm­diver­­si­fi­ca­tion), polkmetovanju (part-time­far­ming) in pluriaktivnosti (plu­riac­ti­vity). Pri prvih gre za dopolnjevanje dohodka kmetij z dopolnilnimi dejavnostmi, ki se opravljajo na kmetiji in so povezane s kmetijstvom oziroma gozdarstvom. Kme­tiji omogocajo ucinkovitejšo rabo njenih pridelovalnih zmogljivosti in delovne sile družinskih clanov (Zakon o kmetijstvu 2008). Med dopolnilne dejavnosti na kme­tiji uvršcamo predelavo doma pridelanih kmetijskih pridelkov, gojenje, varstvo in izkorišcanje gozda, gozdarske storitve, predelavo lesa, opravljanje storitev s kmetij­sko mehanizacijo, transportne storitve, turizem na kmetiji, domaco obrt, ribogojstvo in lov. Kulovceva (2002) ugotavlja, da se kmetje, tako kot nekdaj, za dopolnilne dejav­nosti še vedno odlocajo predvsem iz ekonomskih razlogov, saj si s tem zagotovijo vecjo socialno varnost, izkoristijo proste stanovanjske in gospodarske stavbne zmogljivo­sti, uporabijo znanje, spretnosti in izkušnje ter tako bolje unovcijo kmetijske pridelke. Z dopolnilnimi dejavnostmi nenazadnje zmanjšujejo odvisnost od financnih sred­stev kmetijske politike. Pri polkmetovanju gre za zaposlovanje clanov kmeckega gospodinjstva zunaj kme­tije in kmetijskih dejavnosti, torej tudi zunaj pravkar navedenih dopolnilnih dejavnosti. Taka opredelitev je sicer zelo splošna in je bila kot taka deležna kritike. Številni razi­skovalci v ospredje postavljajo gospodarja kmetije in se osredotocajo izkljucno na njegov zaposlitveni status. Drugi spet zagovarjajo stališce, da je takšna opredelitev preozka, saj del prihodkov v družinski proracun prispevajo tudi drugi clani gospo­dinjstva, zato je pomemben tudi izvor njihovih dohodkov (Evans in Ilbery 1993). Koncept pluriaktivnosti združuje oba omenjena koncepta in pomeni kombina­cijo kmetijstva z nekmetijskimi dejavnostmi, ne glede na to, ali gre za dopolnilne dejavnosti na kmetiji ali pa za zaposlitev zunaj kmetije. V tem pogledu so kmetije, ki se ukvarjajo izkljucno s kmetijstvom, monoaktivne, vse ostale pa pluriaktivne. Pred­nost koncepta je upoštevanje delovne vpetosti vseh clanov kmeckega gospodinjstva, vkljucno s samozaposlenimi, delavci in tistimi, ki imajo status kmeta (Evans in Ilbery 1993). Vendar tudi pojmovanje pluriaktivnosti v literaturi ni enotno. Tako Juvan­cic (2001) kot pluriaktivna kmetijska gospodarstva oznacuje mešane in dopolnilne kmetije, na katerih so clani gospodinjstva delno zaposleni zunaj kmetije. Številni avtorji (Cochrane 1987; Bollman 1991; Fuller 1991) ugotavljajo, da so ciste kmetije v primerjavi s polkmetijami ekonomsko ucinkovitejše. Napovedi, da bodo polkmetije scasoma izginile na racun sosednjih vecjih, ekonomsko uspešnejših, ambi­cioznejših, tehnološko naprednejših in inovativnejših cistih kmetij, se ne uresnicujejo. Weis (1999) opaža le zmanjševanje števila srednje velikih kmetij, vendar tako na racun velikih cistih kmetij kot manjših polkmetij. Gardner (1992) ugotavlja, da je stopnja donosnosti na polkmetijah nižja v primerjavi s stopnjo donosnosti na cistih kmeti­jah, prav tako od prihodkov iz nekmetijskih dejavnosti, zato bi pricakovali, da se bodo polkmetje prej ali slej umaknili iz kmetijstva, kar pa se praviloma ne dogaja. Anders­son, Ramamurtie in Ramaswami (2003) ugotavljajo, da razliko v donosnosti odtehta manjše tveganje zaradi razpršitev virov dohodka. Kot primer navajajo kmetijsko gospo­darstvo, na katerem se gospodar ukvarja s kmetovanjem, njegov partner pa je zaposlen zunaj kmetije. Dohodki iz nekmetijske dejavnosti scasoma narastejo in pojavi se vpra­šanje, ali bodo clani gospodinjstva del zaslužka namenili tudi naložbam v kmetijstvo. Za pojasnitev okolišcin, v katerih se to lahko zgodi, avtorji uporabijo sodobno port­feljsko teorijo (mo­dern­port­fo­lio­theory, v nadaljevanju MPT). MPT je naložbena teorija, ki skuša maksimirati donose in zmanjšati tveganje. Osredotoca se na razmerja med tveganjem, donosnostjo in razpršitvijo. Vlagatelj bo pripravljen investirati v bolj tvegano naložbo, ce bo imel zaradi tega vecjo donosnost. Tveganje zmanjšuje tudi razprši­tev, torej izbira portfelja naložb, sestavljenega iz vec razlicnih naložb (Alihodžic 2010; Miklic 2011). Dinamiko sprememb zaposlitvenega statusa clanov kmeckih gospodinjstev lah­ko razlagamo tudi s teorijo subjektivnega ravnotežja. Njen utemeljitelj Aleksander Vasiljevic Cajanov izpostavlja, da so v okviru kmetijskega gospodarstva medseboj­no povezani odlocanje o obsegu kmetijske proizvodnje, zaposlovanje družinske delovne sile zunaj kmetijstva in obseg potrošnje, glavni cilj tega pa je maksimiranje funkci­je koristnosti. Glavni motiv gospodarskih aktivnosti na kmetijskih gospodarstvih je zadovoljevanje potreb clanov gospodinjstva oziroma maksimiranje lastne funkcije koristnosti. V tem se teorija pomembno razlikuje od temeljne predpostavke ekono­mike podjetij, ki motive gospodarskega delovanja podjetij enaci s ciljem maksimiranja dobicka (Juvancic 2001; Nakajima 1986; Singh, Squire in Strauss 1986). Za razumevanje ekonomske upravicenosti polkmetij se lahko naslonimo še na teorijo oportunitetnih stroškov. Organizacija kmetijskih gospodarstev in alokacija delovne sile sta posledici upoštevanja dejavnikov ekonomije obsega glede na razpo­ložljivo delovno silo na kmetiji. Tehnicni napredek je razlog za narašcanje obsega pridelave kmetijskih gospodarstev, rast koristi ekonomije obsega in tudi obsega pro­ste delovne sile na kmetijah. Na polkmetijah so oportunitetni stroški dela clanov kmeckega gospodinjstva še posebej nizki, kar je v primerjavi s cistimi kmetijami in kmetijskimi podjetji njihova glavna konkurencna prednost (Schmitt 1991 in 1997; Juvancic 2001). Ekonomski pomen polkmetij ni zanemarljiv niti, ko te niso usmerjene v tržno pridelavo, ampak pridelujejo hrano izkljucno za lastne potrebe (Barbic 1990), saj se polkmecka gospodinjstva tako ne pojavljajo na trgu kot porabniki kmetijskih pri­delkov. Takšen pasiven gospodarski prispevek ima ekonomsko utemeljenost zlasti v primerih, ko polkmecko gospodinjstvo razpolaga z majhno površino obdelovalnih zemljišc ali z zemljišci, manj primernimi oziroma neprimernimi za tržno pridelavo. Poleg tega se dohodek, ki ga prispevajo njegovi clani, zaposleni zunaj kmetijstva, lah­ko vlaga v posodabljanje kmetijske pridelave (nakup mehanizacije, izgradnja in obnova gospodarskih poslopij, nakup ali najem zemljišc), še posebej, ko so za to ugodne tudi gospodarske in politicne razmere, ki omogocajo tudi ugoden najem kreditov. 4.2 Motivi za zaposlovanje clanov kmeckih gospodinjstev v nekmetijskih dejavnostih Mobilnost delovne sile na kmetijskih gospodarstvih spodbujajo številni motivi in dejavniki. Njihova natancnejša analiza razkriva zapleteno strukturo, saj na odlo­canje ne vplivajo le zunanji oziroma objektivni dejavniki, na primer razdrobljena zemljiška struktura kmetij, ampak tudi notranji oziroma subjektivni dejavniki, na pri­mer želja posameznika po spremembi nacina življenja, ki jih z ekonometricnimi analizami težko zajamemo in vrednotimo. Za oblikovanje kmetijske politike ter z njo povezanih politik razvoja podeželja, prostorskega nacrtovanja in spodbujanja skladnega regionalnega razvoja je pomembno poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na mobilnost delovne sile na kmetijah. Gassono­va (1988) navaja nekaj primerov, ki to potrjujejo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je na Japonskem delež polkmetij presegel 85 %. Japonske kmetije so bile glede na površi­no zemljišc v povprecju majhne, za trg kmetijskih zemljišc pa je bila znacilna izjemna nemobilnost, zato so se bili clani kmeckih gospodinjstev prisiljeni zaposlovati v nekme­tijskih dejavnostih. K velikemu deležu polkmetij in hkratnem ohranjanju kmetijstva so pripomogle predvsem državne spodbude za razvoj industrije na podeželskih obmoc­jih. Podobno se je dogajalo tudi v Nemciji, skandinavskih državah, Kanadi, Belgiji,Italiji in Španiji. Na tamkajšnjih obmocjih z omejenimi dejavniki za kmetijstvo, pred­vsem v gorskih in hribovitih predelih, kjer je rastna sezona kratka in je znacilna tradicionalna povezanost med kmetijstvom in drugimi primarnimi dejavnostmi (gozdarstvo, ribištvo in rudarstvo), so politicno podkrepljene spodbude za razvoj indu­strijskih obratov prispevale k ohranjanju kmetijstva, kar je spremljala rast deleža polkmetijskih gospodarstev. V Združenih državah Amerike je bila zemljiškoposest­na struktura razmeroma ugodna povsod, razen v zveznih državah na jugu. Zaradi velike mehaniziranosti kmetovanja ter dobrih možnosti za prevoz in zaposlovanje so tamkaj prevladovale polkmetije. Na drugi strani so obmocja, kjer je bil delež polk­metij razmeroma majhen, kar gre pripisati zelo intenzivnemu kmetijskemu sistemu (na primer v Nizozemski in Belgiji), prevladi velikih kmetij (kar je znacilnost Avstra­lije, delov Francije, Anglije in Škotske) ali skromnim zaposlitvenim možnostim zunaj kmetijstva (na manj razvitih obmocjih Francije, Walesa, Irske in Severne Irske). Juvancic (2001) ugotavlja, da je zaposlitveno odlocanje clanov kmeckih gospo­dinjstev dinamicen proces in, da je pri tem pomembno upoštevati dejavnike, ki na eni strani vplivajo na spremembe pri zaposlitvenih odlocitvah, na drugi pa na vztra­janje v enakem zaposlitvenem statusu. Pri tem se sklicuje na Nakamuro in Nakamuro (1985), ki trdita, da so spremembe odlocanja pri zaposlovanju clanov kmetijskih gos­podarstev v stabilnih makroekonomskih razmerah razmeroma redke. Corsi in Findeis (2000, povzeto po Juvancicu 2001) navajata dve skupini motivov, ki vplivajo na to, da ne prihaja do sprememb v zaposlitvenem statusu. Pri prvih gre za odvisnost od obstojecega stanja, kjer se posameznik odloca o obsegu dela na kmetiji in zunaj nje predvsem glede na obstojeci zaposlitveni status. Pri tem imajo veliko vlogo pridob­ljene delovne izkušnje in stroški iskanja nove zaposlitve. Pri drugi skupini motivov je zaposlitveno odlocanje posameznika odvisno predvsem od njegovih osebnih preferenc. Barbiceva v monografiji Kme­tov­vsak­dan (1990), v kateri predstavlja rezultate obsežne raziskave položaja in prihodnosti družinskih kmetij v Sloveniji, podrobno analizira motive za zaposlovanje kmecke delovne sile zunaj kmetijstva in jih razcle­ni v tri sklope: • motivi socialne varnosti in socialnih ugodnosti, • motivi objektivne narave, • motivi, vezani na razlike med delom na kmetiji in zunaj nje. Med motivi socialne varnosti in socialnih ugodnosti so vprašani clani kmeckih gospodinjstev izpostavili predvsem zanesljiv in reden osebni dohodek, prepricanje, da se samo od dohodka iz kmetijstva ne da (pre)živeti in porodniški dopust. Pred­vsem mlajše clane, tudi naslednike, so skrbele slabe možnosti za boljši zaslužek iz kmetijstva v prihodnje. To spoznanje ni bilo pretirano optimisticno, še posebej, ker je bilo zakoreninjeno pri tistih, ki naj bi v kratkem prevzeli kmetijo, takšno mišlje­nje pa je kratkorocno težko spremeniti (Barbic 1990). Med motivi objektivne narave avtorica izpostavlja majhno posest, ki ji sledi zem­ljiška razdrobljenost, saj vecje število manjših zemljiških kosov pomeni casovno bolj potratno in dražjo obdelavo, manj racionalno uporabo kmetijskih strojev, slabše mož­nosti za agromelioracijske posege na zemljišcih in s tem slabše možnosti za tržno pridelavo. Dodatna objektivna motiva za zaposlovanje zunaj kmetijstva so slabe narav­ne razmere za kmetijsko dejavnost ter izšolanost zaposlenih za nekmetijski poklic (Barbic 1990). Naj na tem mestu izrazimo našo zadržanost do izraza objektiven v tej skupini moti­vov, saj bi na drugi strani pricakovali še opredelitev motivov subjektivne narave. Menimo, da gre pri vecini motivov, ki jih opredeljuje Barbiceva, za odziv posamez­nika oziroma celotnega gospodinjstva na zunanje dejavnike. Med razlogi, ki bi jih glede na njihovo naravo lahko vkljucili v to skupino motivov, naj navedemo še dobro dostopnost do delovnih mest zunaj kmetijstva, ki se je izboljševala zaradi vse gostej­še in sodobnejše prometne mreže ter sprožila val vsakodnevnega prihajanja na delovno mesto iz vse bolj oddaljenih krajev. Z rastjo motorizacije in izgradnjo prometne infra­strukture se je povecevala razdalja dnevnih voženj (Gabrovec in Bole 2009), kmecke prebivalce pa so dodatno privabljala številna delovna mesta v ekstenzivni industri­ji, ki je temeljila predvsem na nekvalificirani delovni sili. Barbiceva (1990) v tretjo skupino motivov, vezanih na razlike med delom na kme­tiji in zunaj nje, uvršca opredeljen delovni cas v nekmetijskih zaposlitvah, pravico do dopusta, fizicno zahtevnejše delo na kmetiji ter obcutek, da poklic kmeta ni cenjen. Tovrstne motive so vprašani najredkeje izpostavljali. 5 Sociološka raziskovanja polkmetij Družinska kmetija je prevladujoca socialna in gospodarska oblika kmetijskega gospodarstva (ostalo so kmetijska podjetja). Znacilno zanjo je, da se s kmetovanjem ukvarjajo clani kmecke družine oziroma kmeckega gospodinjstva, ne glede na to, ali dobivajo dohodek samo iz kmetijstva ali morebiti tudi iz nekmetijskih dejavnosti. Njeni clani si delovne in druge obveznosti delijo, skupni cilj pa je ustvariti želeni dohodek skladno z notranjimi in zunanjimi vzgibi ter možnostmi razporejanja spre­minjajoce se delovne sile in drugih virov med kmetijske in nekmetijske dejavnosti (Barbic 1990). V tem poglavju se osredotocamo na širši družbeni okvir v obdobju po drugi sve­tovni vojni, ki je v slovenskem prostoru pripomogel k nastanku družbene skupine polkmetov. Predstavljamo tudi odnos družbe do mešanih delavsko-kmeckih gospo­dinjstev. 5.1 Polkmetije v luci širšega družbenega okvira Ves cas po drugi svetovni vojni je za Slovenijo znacilen razmeroma razpršen poselitveni vzorec. Del prebivalstva, ki je se je zaradi deagrarizacije zaposlil v novih industrijskih obratih, se ni preselil v mesta, temvec je ostal na podeželju. Takratno specificno slovensko suburbanizacijo sta pogojevala tudi pomanjkljivo delujoc trg nepremicnin in premajhno število oziroma prepocasna gradnja stanovanj v mestih. Pomanjkanju stanovanj so se ljudje prilagajali z zasebno neformalno gradnjo (Kos 1993), ki je predvsem na deagrariziranih obmocjih vplivala na drobitev kmetij in spremi­njanje namembnosti kmetijskih zemljišc. Znacilno je bilo veliko število nezakonitih gradenj brez lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Kos pojasnjuje, da je bila tovrstna gradnja eden izmed socialnih blažilcev negativnih ucinkov neustrezne prostorske poli­tike države, ki je zavirala intenzivno gradnjo na obmocjih mest. Posledica te politike sta veliko število individualnih hiš in razpršen poselitveni vzorec, ki je sporen pred­vsem zaradi majhne gostote prebivalstva in ekstenzivne izrabe prostora (Uršic in Hocevar 2007). Zasebna gradnja individualnih hiš je bila v primerjavi z gradnjo sta­novanj v mestih cenejša in ljudem lažje dosegljiva zaradi cenejših zemljišc, saj je v vecini primerov šlo za lastna zemljišca, prevlade lastnega, sorodstvenega in sosed­skega dela ter uporabe cenenih materialov. Po mnenju Uršica in Hocevarja (2007) je razlog za to, da je del prebivalstva ostal na podeželju, tudi nepopolna deagrari­zacija dolocenih skupnosti, pri cemer je nastala nova kategorija zaposlenih, tako imenovani polkmetje. Možnost zaposlitve v dveh panogah oziroma postransko ukvar­janje z dopolnilnimi dejavnostmi, s cimer so si prebivalci izboljševali ekonomski položaj, sta bila v obdobju po drugi svetovni vojni nadvse dobrodošla in v bistvu možna le na podeželju. Barbiceva (1990) s tem povezuje tudi spremembe podeželja, ki je predstavljalo enega od virov urbanega razvoja, a hkrati izgubljalo lastno identiteto. Mestni nacin življenja je najhitreje prodiral na tista podeželska obmocja, kjer so prebivalci kme­tovanje dopolnjevali z zaposlitvijo ali drugimi oblikami placanega dela in dnevno potovali med krajem bivanja na podeželju ter krajem zaposlitve v mestu. Pomanj­kanje casa za osebne stike, tako v razlicnih oblikah prostocasnih dejavnosti kot v okviru medsebojne pomoci pri razlicnih delovnih opravilih, je osiromašilo vaške skupnosti in povzrocilo osamljenost kmeckih družin, ki so se vse bolj zapirale v lastne okvire. V sodobnosti se skupne zadeve vašcanov v vse vecji meri urejajo prek formalnih kana­lov in vse redkeje v neformalnih skupinah. Raziskave miselnosti Slovencev, ki jih opravlja Center za raziskovanje javnega mne­nja, so razkrile, da je bil od leta 1968 do leta 2003 ugled kmeta kot poklica na zelo nizki ravni (Toš s sodelavci 1997; Toš s sodelavci 2004). Pre­gled­ni­ca 6:­Pokli­ci,­raz­vrš­ce­ni­od­naj­bolj­do­naj­manj­ugled­ne­ga,­gle­de­na­slo­ven­sko jav­no­mne­nje­v le­tih 1969, 1980­in 2003­(Toš­s so­de­lav­ci 1997;­Toš­s so­de­lav­ci 2004). uglednost poklica 1968 1980 2003 najbolj ugleden • zdravnik • zdravnik • zdravnik • direktor vecjega • direktor vecjega • znanstvenik podjetja podjetja • univerzitetni profesor • inženir • univerzitetni profesor, • direktor velikega • univerzitetni profesor znanstvenik podjetja • ucitelj • diplomirani inženir • sodnik • duhovnik • poklicni politik • raziskovalec • visokokvalificirani • oficir • inženir delavec • ucitelj • medicinska sestra • poklicni politik • obrtnik • ucitelj • oficir • duhovnik • minister . • obrtnik • milicnik • novinar • milicnik • pisarniški uslužbenec • poslanec • pisarniški uslužbenec • visokokvalificirani • obrtnik •kmet delavec • oficir, castnik • nekvalificirani •kmet • policist delavec • nekvalificirani • duhovnik delavec • lastnik majhne firme • kvalificirani delavec • knjigovodja • prodajalec •kmet najmanj ugleden • nekvalificirani delavec 2003 leto 1980 1968 povprecna zelo majhna zelo velika ne vem majhna velika Sli­ka 3:­Ugled­nost­kme­ta­kot­pokli­ca­v le­tih 1969,­1980­in 2003­(Toš­s so­de­lav­ci 1997; Toš­s so­de­lav­ci 2004). Tarca družbene kritike so bili tudi polkmetje, saj niso bila redka mnenja, da so ti v redni zaposlitvi manj ucinkoviti kot klasicni industrijski delavci, saj naj bi na delo prihajali utrujeni, ob tem pa naj ne bi imeli razvitih delovnih navad in vrednot indu­strijske družbe, zato naj bi pogosto izostajali z dela, zlasti v casu vecjih del na kmetiji, ter s tem v vecji meri kot drugi zaposleni obremenjevali zdravstveno blagajno (Bar­bic 1990). Tovrstna menja so bila razširjena predvsem med tistimi anketiranci, ki s polkmeti niso imeli neposrednih stikov. Barbiceva priznava, da so imeli vsaj neka­teri ocitki realno podlago, predvsem v primeru, ko je dolocena oseba opravljala oba poklica. Podrobnejši odnos do polkmetov razkrivajo že omenjene javnomnenjske razi­skave, opravljene v letih 1969, 1980 in 2003 (sliki 3 in 4). Leta 1980 se je odnos javnosti do polkmetov v primerjavi z letom 1969 nekoli­ko omehcal, saj se je delež tistih, ki so se zavzemali za preprecevanje dvojne zaposlitve s 60,7 zmanjšal na 38,1 %. Anketirance je v zvezi z dvojno zaposlitvijo motilo pred­vsem prepricanje, da polkmetje na eni strani zanemarjajo svoje kmetijsko gospodarstvo, na drugi pa niso dovolj ucinkoviti pri delu v tovarni oziroma delovni organizaciji. leto 1980 1969 preprecevati spodbujati ne vem dopušcati Sli­ka 4:­Mne­nja­o pre­pre­ce­va­nju,­dopuš­ca­nju­ali­spod­bu­ja­nju­dvoj­ne­ga­dela­na­zem­lji in­v red­nem­delov­nem­raz­mer­ju­v Slo­ve­ni­ji­v le­tih 1969­in­1980­(Toš­s so­de­lav­ci 1997; Toš­s so­de­lav­ci 2004). Ob tem ne gre prezreti, da so bili polkmetje zaradi dvojne dejavnosti pogosto v boljšem financnem in gmotnem položaju tako od cistih kmetov kot od delavcev. V osemde­setih letih prejšnjega stoletja se je zakoreninilo prepricanje, da je mešano kmetovanje vir bogatenja in ne le ekonomska nujnost, dvojno udejstvovanje pa je družba vzpo­rejala z delom na crno. Makaroviceva (1991) glede družbeno-politicnega ozracja v odnosu do kmetov navaja, da so se po drugi svetovni vojni možnosti zaposlovanja nekvalificirane, torej tudi kmecke delovne sile, naglo izboljševale, s tem pa tudi perspektivnost poklicne­ga in visokošolskega študija za kmecke otroke. Položaj kmetijstva in kmetov pa se je izrazito poslabšal. Eden od ciljev komunisticnega režima in uvedbe centralnoplan­skega sistema je bila odprava družbenega sloja kmetov, kar je spremljalo zanikanje kmetov kot ekonomskih subjektov. Leta 1945 sprejeta agrarna reforma je bila pod­laga za razlastitev trdnih kmetovalcev. V vecini primerov je šlo za nacionalizacijo najkakovostnejših kmetijskih zemljišc, s katerimi so zatem upravljala državna kme­ za tovarno, podjetje, delovno organizacijo za kmecko gospodarstvo, kmetijo ne moti ne vem koristno škodljivo Sli­ka 5:­Mne­nja­o ko­rist­no­sti­dvoj­ne­ga­dela­na­kme­ti­ji­in­v red­nem­delov­nem­raz­mer­ju (Toš­s so­de­lav­ci 1997). tijska podjetja. Leta 1948 se je zacela še kolektivizacija kmetijstva, za katero je bilo znacilno prisilno vclanjevanje kmetov v kmetijske zadruge, ki pa je naletelo na precej­šen odpor. Scasoma so ideološki pritiski na kmecko prebivalstvo popustili. V petdesetih letih so kmetje postali ekonomski subjekti in kot take jih je država tolerirala, cetudi je obseg njihovega dela omejevala tako z zemljiškim maksimumom (najvec 10 ha) kot pri naložbah za povecevanje pridelave. Na splošno je dogajanje po drugi svetovni voj­ni na status kmetov in družbeni ugled kmetijstva imelo negativen vpliv (Lazarevic 2011). Zdaj je družbeni ugled kmetov odvisen predvsem od njihove ekonomske moci ter mnenja javnosti o njih in kmetijstvu, ki je prejkone negativno. Kmetom se oci­tajo onesnaževanje okolja s pesticidi in gnojili, uporaba škodljivih snovi pri predelavi hrane, zviševanje cen pridelkov ter cezmerno prejemanje subvencij in drugih oblik pomoci, ki izvirajo iz davkoplacevalskega denarja. Za slabo podobo v javnosti je vsaj deloma krivo tudi neobjektivno medijsko porocanje o kmetijski problematiki, med­tem ko strokovno literaturo in oddaje o kmetovanju spremlja le ozek krog ljudi, predvsem tisti, ki se aktivno ukvarjajo s kmetijstvom (Primožic 2010). leto 2000 1993 0% 20 % 40 % 60 % izjemno škodljivi zmerno škodljivi ne kodljiviš zelo škodljivi malo škodljivi ne vem Sli­ka 6:­Mne­nja­o ško­dlji­vo­sti­pesti­ci­dov­in­dru­gih­kemic­nih­sred­stev,­ki­jih­upo­rab­lja­jo v kme­tijs­tvu,­za­oko­lje­(Toš­s so­de­lav­ci 1997;­Toš­s so­de­lav­ci 2004). 5.2 Kmet-delavec in odnosi znotraj kmeckega gospodinjstva Izraz kmet-delavec nakazuje, da je bilo na mešanih kmetijah sprva primarna dejavnost kmetovanje, nekmetijske dejavnosti pa le stranske oziroma dopolnilne. Kapi­talisticni nacin proizvodnje v drugi polovici 19. stoletja je za svoj razmah rabil veliko število delavcev, ki jih je dobil med takrat še vedno prevladujocim kmeckim prebi­valstvom. Številni kmetje, ki so se zaposlili v industriji, se niso hoteli ali pa niso mogli odpovedati lastništvu nad zemljo, zato so se odlocili za dvojno dejavnost (Barbic 1990). Po prvotnih pricakovanjih naj bi se kmet-delavec dvojni aktivnosti scasoma odpo­vedal, saj je zanj predstavljala velik fizicni in psihicni napor, prav tako pa naj bi kmetije scasoma dosegle takšno produktivnost, ki bi clanom kmeckih gospodinjstev omogo­cala enako življenjsko raven, kakršno so dosegali zaposleni v nekmetijskih dejavnostih (Krašovec 1974). V nasprotju s temi pricakovanji polkmecka gospodinjstva niso le prehoden pojav, ampak se je njihov status v razmerju do cistih kmetij scasoma celo okrepil. Ne glede na kapitalisticno ali socialisticno gospodarsko okolje je bil položaj kme­ta-delavca praviloma boljši od cistega kmeta, saj sta mu zaslužek zunaj kmetije in doma pridelana hrana omogocila vlaganje prihrankov v nakup novih kmetijskih zemljišc in posodobitev kmetijske mehanizacije, cisti kmet pa zaradi vecjega obsega (manj donosne) kmetijske pridelave ni mogel poiskati dodatnega zaslužka. Ekonomski polo­žaj kmeta-delavca je bil ugodnejši tudi od ekonomskega položaja delavca, saj je velik del prehrambnih potreb pokrival z lastnimi pridelki, kar pa je pomenilo mnogo dalj­ši delavnik, kot ga je imel delavec, ki mu je bila redna zaposlitev edini vir dohodkov in, posledicno, dobrin (Levstik 1964; Barbic 1990). Sociološke raziskave (Rupena Osolnik 1982) so se dotaknile tudi psihološkega vidika dvojnega udejstvovanja kmeta-delavca, ki mu kljub redni zaposlitvi v nek­metijski dejavnosti ni bilo treba zapustiti kmetije in podeželskega življenjskega okolja zamenjati za mestnega. Pri tem je pomembno vlogo odigral policentricni razvoj indu­strije in oskrbnih dejavnosti, ki je nekmetijska delovna mesta »pripeljal« v bližino podeželskega prebivalstva. Tako so v prvotnem okolju lahko ostali tudi gospodar­jeva žena in otroci, kar je bilo še posebej pomembno v obdobju po drugi svetovni vojni. Ženske na kmetijah so bile slabše izobražene. Na kmetiji so lahko opravlja­le kmecka in gospodinjska dela, ob selitvi v mesto pa so se soocale z iskanjem zaposlitve, ki so jo zaradi pomanjkljive kvalificiranosti težko dobile. Zato so mno­ge imele status vzdrževanega družinskega clana, s tem pa so se soocale z obcutno nižjo življenjsko ravnjo. Z izboljševanjem izobrazbene strukture žensk nasploh in tudi kmeckih žensk se jih je cedalje vec odlocalo za zaposlitev zunaj kmetijstva (Bar­bic 1990). 6 Polkmetije kot dejavnik pokrajinske preobrazbe S polkmetijami kot dejavnikom preobrazbe slovenske pokrajine so se ukvarjali predvsem slovenski socialni geografi. Na prehajanje delovne sile iz kmetijstva v nek­metijske dejavnosti in socasno ostajanje na kmetiji je prvi opozoril Vladimir Klemencic (1953) v sklopu raziskave urbanizacije okolice Kamnika. Na razvoj urba­nizacije tega kmetijsko prenaseljenega obmocja je poleg naravnih razmer vplivala tudi gospodarska struktura vaških naselij, pri cemer sta bila poglavitna dejavnika velikost kmetij in produktivnost dela. Ob narašcanju števila hiš, ki je spremljalo rast prebivalstva, ni bilo novih hiš kmec­kega tipa, ampak je šlo skoraj izkljucno za delavske hiše, ki so s svojo obliko in podobo ter prostorsko razporeditvijo popolnoma spremenile pokrajinsko podobo. Prisotnost polkmetij in intenziteto zaposlovanja clanov kmeckih gospodinjstev v nekmetijskih dejavnostih je Klemencic ugotavljal s primerjavo deležev kmeckega prebivalstva in kmeckih gospodinjstev v naseljih. Ugotovil je, da so se zunaj kmetijstva zaposlovali predvsem neporoceni sinovi in hcere kmetov ter bajtarjev s hribovskih obmocij. Zara­di precejšnje oddaljenosti od delovnega mesta so se scasoma mnogi preselili v kraj zaposlitve ali njegovo neposredno bližino. Poklicna struktura v marsikaterem, nav­zven še povsem kmeckem naselju, za katerega sta bili znacilni stagnacija števila prebivalstva in hiš ter mocna prevlada kmeckih gospodinjstev, je proti pricakovanjemrazkrila velik del nekmeckega prebivalstva. Številni zaposleni iz hribovskih naselij so bili namrec clani kmeckih gospodinjstev, ki jim je delo na kmetiji predstavljalo le stranski dohodek (Klemencic 1953). V slovenski socialni geografiji se je scasoma uveljavilo prepricanje, da so polkme­tije pomembna prvina pokrajinske strukture in hkrati kazalnik stopnje ter intenzivnosti razkroja klasicne kmetijske pokrajine (Klemencic 1968). Poznavanje nacina mišlje­nja, odlocanja in odnosa do zemlje clanov njihovih gospodinjstev ter njihovih zemljiške rabe in pridelovalne usmerjenosti je bilo nujno za razumevanje sprememb rabe tal. Prehajanje delovne sile iz kmecke v nekmecko oziroma »preslajanje« se je preucevalo tako z naravnega kot z družbenega zornega kota, upoštevaje zgodovin­ski razvoj ter naravne in posestne razmere (Medved 1970). Izpostavljeni so bili problematika opredelitve polkmetij, s katero so se ukvarjali tudi tuji avtorji (Gas­son 1988; Lund 1991), in z njo povezana merila, kot so zaposlitev clanov gospodinjstva na kmetiji, zaposlitev gospodarja kmetije, izvor dohodka in deleži posameznih vrst dohodkov v gospodinjstvu. V zvezi s tem so bile živahne tudi terminološke razpra­ve o razmerju med gospodinjstvom, ki je družinska skupnost s skupno potrošnjo, in gospodarstvom, ki je proizvodna gospodarska enota. Na kmetijskih gospodarstvih so lahko živela nekmecka, mešana ali kmecka gospodinjstva. Za vsako med njimi je bil znacilen svojevrsten odnos do kmetijstva in obdelovanja kmetijskih zemljišc (Kle­mencic 1968; Klemencic 1974; Gosar 1974). Problematiko polkmetij z vidika opredeljevanja kmecke delovne sile je osvet­lil Lojze Gosar (1974), ki je na podlagi popisnih podatkov za leto 1971 ugotovil, da podatki o kmecki delovni sili niso odražali vsega opravljenega dela v kmetijstvu. Pri kmecki delovni sili namrec ni dovolj upoštevati samo tako imenovano pravo kmecko prebivalstvo, ampak tudi nekmecko prebivalstvo, ki ima v lasti kmetijska zemljišca in jih obdeluje. Po definiciji takratnih popisov so kmecko prebivalstvo sestavljali vsi clani kmeckih gospodinjstev in aktivni kmetovalci iz mešanih gos­podinjstev. Leta 1971 je bil delež tega prebivalstva kar 62,3 %, kar je izredno visoka številka, ceprav bi v to skupino lahko upraviceno vkljucili tudi vzdrževane clane meša­nih gospodinjstev. Problematika polkmetij je bila izpostavljena tudi v razpravah o sodobnem pre­logu, predvsem s socialno-ekonomskega vidika njegovega nastanka. Socialno-eko­nomski razvoj slovenske družbe je potekal po svojstveni poti, prek številnih tipov polkmeckih gospodinjstev, cemur je sledila tudi preobrazba kmetijske pokrajine. Kljub preslojevanju iz kmeckega v polkmecki stan je veliko prebivalcev ostalo na prvotnem domu in v lasti ohranjalo kmetijska zemljišca, ki so se posledicno še bolj drobila. Do izraza sta prišla funkcionalno in nefunkcionalno zemljiško lastništvo (Klemencic 1975). Popis prebivalstva leta 1961 je prvic omogocil vpogled v številcno stanje, regio­nalno razporeditev in deloma tudi v notranjo strukturo mešanih gospodinjstev, poznejši popisi in raziskave pa so omogocali primerjave in ugotavljanje sprememb. Vladimir Klemencic (1968) je glede na stopnjo socialno-ekonomske preobrazbe kmetijske druž­be, ki jo je opredelil z deležema kmeckih in mešanih gospodinjstev na kmetijskih gospodarstvih, slovenski prostor razdelil na tri obmocja. Ugotovil je, da je prehaja­nje kmeckih gospodinjstev v mešana in nekmecka potekalo nenacrtno, kar se je odražalo zlasti v majhnem številu mladih kmetov, opušcanju obdelave zemljišc in nji­hovem ozelenjevanju. Za polkmecka gospodinjstva je bila znacilna velika mera heterogenosti glede velikosti, pridelovalne usmerjenosti, odnosa do zemlje ter raz­merij med kmetijskimi in nekmetijskimi dohodki. Marijan Klemencic (1974) je ugotovil, da je bil na obmocjih zgošcanja prebivalstva prehod iz kmeckih v mešana gospodinjstva že zakljucen, nadaljeval pa se je njihov prehod v nekmecka gospodinjs­tva. Na obmocjih stagniranja je bilo intenzivno prehajanje kmeckih gospodinjstev v mešana, zacenjalo pa se je tudi prehajanje iz mešanih v nekmecka. Na obmocjih odmiranja, za katera je bila znacilna ostarela kmecka delovna sila, preslojevanja skoraj ni bilo, saj delovna sila za to ni imela ne možnosti ne naravnega potenciala (Klemen­cic 1974). Kmetijska zemljišca so iz kmeckih gospodinjstev prehajala v last mešanih in nekmeckih, kar se je odražalo v videzu pokrajine. S pospešeno urbanizacijo se je posto­poma brisala meja med mestom in vasjo, polkmetje pa so pridobili odjemalce pridelkov, s cimer se je pospešila preobrazba iz samooskrbnih v tržna kmetijska gospodarstva. Ta proces je (bil) posebej znacilen za obmestna obmocja. Vladimir Klemencic je z razpravo o vplivu polkmecke strukture na intenzivno preo­brazbo obmestnih obmocij iz kmetijskih v urbanizirana, ki jo je zacel že leta 1953, nadaljeval in zakljucil na zacetku osemdesetih let. Po njegovem mnenju so spremem­be posledica ucinkov policentricno zasnovanega družbenega in regionalnega razvoja, še zlasti kmetijske, stanovanjske in demografske politike, zaradi katerih se je Slove­nija izraziteje zacela deliti na obmocja s prevlado funkcij dela, bivanja in rekreacije. Na obmestnih obmocjih s pestro izbiro delovnih mest (z vidika stopnje izobrazbe, kvalificiranosti in spola) se je povecevala poklicna mobilnost prebivalstva, ne le nek­meckega, ampak tudi kmeckega. Pri slednjem je delovna sila prihajala s kmetij, ki praviloma niso presegale 5 ha obdelovalnih zemljišc. Poleg tega so imeli drobni, a spe­cializirani polkmetje v bližini nekmecke prebivalce, ki so bili potencialni kupci njihovih pridelkov. Vecje povpraševanje je polkmetom prinašalo višje dohodke v primerjavi z dohodki tistih polkmetov, pri katerih ni bilo tovrstnega povpraševanja (Klemen­cic 1980). 7 Polkmetije in vecnamenska vloga kmetijstva Poleg primarne pridelovalne vloge ima kmetijstvo že od nekdaj tudi pomemb­no socialno in okoljsko vlogo. Politicno prepoznavanje pomena vecnamenske vloge kmetijstva v praksi pomeni predvsem razvojno, strukturno in financno podporo tistim kmetijam, na katerih skrbijo, da se kmetijstvo ne povezuje le s pridelavo hrane, ampak tudi s kakovostnim bivanjem, socialno varnostjo na odrocnejših podeželskih obmoc­jih, ohranjanjem tradicionalnih prvin kulturne pokrajine in varovanjem okolja. OECD vecpomensko vlogo kmetijstva opredeljuje s proizvodnimi in neproizvodnimi dobri­nami, ki so posledica kmetijske dejavnosti. Neproizvodne dobrine imajo znacilnosti zunanjih ucinkov ali javnih dobrin, ki jih ne moremo neposredno tržno ovrednotiti (Multifunctionality … 2001). Vsebinsko nekoliko bolj oprijemljiva je opredelitev, ki kmetijstvu pripisuje tri med seboj povezane skupine vlog (Bedrac in Cunder 2006): • proizvodne –pridelava hrane in surovin za predelavo, zagotavljanje prehranske var­nosti ter preskrbe z varno in kakovostno hrano, • okoljske – upravljanje s podeželskim prostorom in raba naravnih virov, ohranja­nje biotske raznovrstnosti, vzdrževanje videza kulturne pokrajine ter naravne in kulturne dedišcine, ki se je na podeželju oblikovala stoletja, • socialne –zagotavljanje poseljenosti podeželja in uravnotežen prostorski razvoj na celotnem obmocju države. Kmetje, ki vzdržujejo kmetijsko pokrajino in omogocajo dejavnosti, kot je rekreacija, od tega praviloma nimajo neposrednih koristi. Nasprotno, pogosto se soo­cajo z negativnimi vplivi na njihova zemljišca, kot so razne motnje, hrup in poškodbe (Jervell in Desmond 2003). Izjema so kmetovalci, ki se preusmerjajo v dopolnilne dejavnosti, kmetovanje združujejo s turisticno ponudbo, specializirajo v ekološko kme­tovanje ali odkrivajo tržne niše, ki privabljajo obiskovalce, zato imajo gospodarsko korist. Vsaka od navedenih posodobitev pa zahteva dodatne naložbe in dodaten cas za delo na kmetiji. Neblagovne oziroma javne dobrine kmetijske pokrajine so lah­ko registrirane kot naravne vrednote, kulturna dedišcina ali kot izjemna pokrajina. Zanje velja, da so status odlicnosti dobile na podlagi strokovnih ocen in jih država mora varovati po zakonu. V primeru okoljskih in socialnih dobrin, ki niso posebej zavarovane in imajo prevladujoco kulturno, rekreacijsko, izobraževalno, ekološko, estetsko ali eksistencno vrednost, si lahko pomagamo z razlicnimi, vecinoma kvali­tativnimi metodami (Slabe Erker 2006). Tipicni primer enostranske obravnave pri ekonomskem vrednotenju je zemljiš­ka razdrobljenost, s katero so povezane številne razprave o ekonomski neucinkovitosti in nižji produktivnosti kmetijskih gospodarstev (Jabarin in Epplin 1994; Wan in Cheng 2001; Rahman in Rahman 2009 in drugi). Di Falco in sodelavci (2009) so problem zemljiške razdrobljenosti osvetlili z drugega zornega kota, to je povecane Sli­ka 7:­Kme­tij­ska­zem­ljiš­ca,­pri­la­go­je­na­stroj­ne­mu­obde­lo­va­nju,­ustvar­ja­jo­videz eno­lic­ne­pokra­ji­ne. agrobiodiverzitete ter njenih pozitivnih ucinkov. Ugotavljali so povezanost med zem­ljiško razdrobljenostjo kmetij in pestrostjo posevkov ter njun vpliv na donosnost kmetij. Ugotovili so, da zemljiška razdrobljenost sicer res zmanjšuje ucinkovitost kmetova­nja, a povecuje pestrost posevkov, kar lahko pozitivno vpliva na donosnost. Ukrepi zemljiške politike, ki želijo zmanjšati zemljiško razdrobljenost, ta vidik popolnoma zanemarjajo, saj izhajajo iz prepricanja, da je zemljiška razdrobljenost velika razvoj­na ovira v kmetijstvu in pomemben razlog za opušcanje obdelave kmetijskih zemljišc (Theesfeld 2005; Dirimanova 2006). Pozitivne lastnosti zemljiške razdrobljenosti so priložnost za vecjo raznolikost posevkov, razpršitev delovnih opravil, manjše tvega­nje pri pridelavi in dohodku ter boljšo prilagoditev tipu prsti in drugim dejavnikom pridelave (Bentley 1987; Blarel s sodelavci 1992). Zemljiška razdrobljenost naj bi krepila agrobiodiverziteto oziroma biotsko raz­novrstnost v kmetijstvu, ki vkljucuje tiste dele biotske raznovrstnosti, ki so povezane s kmetijstvom in pridelovanjem hrane. Med njimi imajo poseben pomen genski viri (Bellon in Taylor 1993; Hung, Macaulay in Marsh 2007). Di Falco in sodelavci (2009) so na primeru pilotnega obmocja Plovdiv v Bolga­riji empiricno dokazali pozitivno korelacijo med biodiverziteto na kmetiji in njeno donosnostjo. Z ekonometricno analizo so izpostavili dvojni ucinek zemljiške razdrob­ljenosti na donosnost kmetije, saj na eni strani prispeva k vecji agrobiodiverziteti, Sli­ka 8:­Kljuc­ne­ga­pome­na­za­ohra­nja­je­agro­bio­di­ver­zi­te­te­je­ohra­nja­nje­mejic in­gozd­nih­zaplat. na drugi pa zmanjšuje ucinkovitost in produktivnost kmetijskih gospodarstev. Pri ohranjanju agrobiodiverzitete imajo poseben pomen majhne kmetije, predvsem meša­ne in dopolnilne, katerih financno varnost izboljšujejo nekmetijske dejavnosti in delovna mesta na podeželju oziroma v bližnjih zaposlitvenih središcih. Razvoj podeželja bo tudi v prihodnje v veliki meri odvisen od razumevanja in pospeševanja vecnamenske rabe zemljišc, pri cemer je pricakovati narašcanje konf­liktov med kmetijsko in nekmetijsko rabo, povecevanje posesti cistih kmetij, ki pa kljub temu zvecine ne bo zadostovalo za donosno kmetijsko pridelavo, porajanje spo­rov s polkmeckimi gospodinjstvi in propadanje drobne posesti polkmetov, specializacijo kmetijske pridelave, razvijanje raznovrstnih dopolnilnih dejavnosti na podeželju kot posebnih oblik vecnamenske rabe zemljišc, pri cemer bosta privilegi­rani dejavnosti turizem in rekreacija (Ravbar in Razpotnik Viskovic 2010). 8 Vpliv stopnje urbaniziranosti na dohodkovne vire kmetijskihgospodarstev Motive za dopolnjevanje razlicnih virov dohodkov ne gre iskati izkljucno v fi­nancni nezadostnosti kmetij, ampak tudi v želji po drugacnem življenjskem slogu. Pogoj za zaposlovanje clanov kmeckih gospodinjstev zunaj kmetijstva je dostop do trga dela, ki je na bolj urbaniziranih obmocjih vecji in bolj raznolik. Vir delovnih mest pa niso le vecja mestna zaposlitvena središca, ampak tudi podeželska obmocja sama s svojim endogenim gospodarskim kapitalom, ki ga v grobem lahko opredelimo kot razmerje med številom delovnih mest in številom aktivnih prebivalcev (Kavaš in Pecar 2006). Gospodarska raznolikost podeželskih obmocij, ki jo opredeljujejo naglo narašcanje števila obrtno-poslovnih con, razvoj drobnega podjetništva ter uva­janje dopolnilnih dejavnosti na kmetijah (Potocnik Slavic 2008), spodbuja vecjo demografsko in socialno-ekonomsko stabilnost podeželja ter posledicno prispeva k dvi­gu kakovosti življenja tamkajšnjih prebivalcev, tudi kmetov. Bližina zaposlitvenih središc in gospodarska raznolikost na podeželju omogocata lažji dostop do zaposlitve in financ­nih virov iz nekmetijskih dejavnosti. V tem poglavju predstavljamo rezultate analize, s katero smo ugotavljali, ali je zaradi bližine zaposlitvenih središc na bolj urbaniziranih obmocjih delež dohodka iz kmetovanja v proracunih tamkajšnjih kmeckih gospodinjstev manjši kot pri kmeckih gospodinjstvih na neurbaniziranih obmocjih. 8.1 Podatkovni viri Do ugotovitev se ni mogoce dokopati neposredno, saj »…v Slo­ve­ni­ji­prak­tic­no ni­virov,­ki­bi­pri­ka­zo­va­li­skup­ni­doho­dek­kme­tij­skih­gos­po­dar­stev,­tudi­v tu­ji­ni­so­red­­ki.­Agrar­noe­ko­nom­ske­ana­li­ze­v ve­ci­ni­pri­me­rov­osta­ja­jo­na­rav­ni­sek­tor­skih­ana­liz­in se­pri­oce­nje­va­nju­dohod­kov­ne­rav­ni­ome­ju­je­jo­na­doho­dek­iz­kme­tijs­tva.­V Slo­ve­ni­ji ne­raz­po­la­ga­mo­s po­dat­ki­o skup­nem­dohod­ku­kme­tij­skih­gos­po­dar­stev.­Kme­tij­ski­inšti­­tut­Slo­ve­ni­je­izde­lu­je­oce­ne­eko­nom­ske­ga­polo­ža­ja­kme­tijs­tva­zgolj­na­pod­la­gi­izra­cu­­na­ne­ga­dohod­ka­iz­kme­tijs­tva.­Od­leta‚ 1994­dalje­v‚ Slo­ve­ni­ji­tece­pro­jekt­vode­nja knji­go­vods­tva­na­kme­ti­jah­po­meto­do­lo­gi­ji­FADN,­ki­pa­se­prav­tako­osre­do­to­ca­samo na­izra­cun­dohod­kov­iz­kme­tijs­tva.­Pri­vseh­osta­lih­siste­mih­zbi­ra­nja­podat­kov­s kme­­tij­prav­tako­obsta­ja­jo­le­del­ne­obrav­na­ve­eko­nom­ske­ga­polo­ža­ja­kme­tij­ske­ga­gos­po­dars­­tva …« (Oblak, Juvancic in Erjavec 2003, 274). Zato smo problematike lotili posredno, s pomocjo podatkov o delu na družinskih kmetijah, ki so bili zbrani v Popisu kme­tijskih gospodarstev, Slovenija 2000. Analizo smo izvedli po obmocjih z razlicnimi stopnjami središcnosti in urbaniziranosti. Analizirali smo podatke o delovni sili na kmetijskem gospodarstvu. Zanimali so nas družinski clani, starejši od 15 let, in drugi zaposleni na družinskih kmetijah, ki jim kmetovanje lahko predstavlja edino, glavno ali zgolj stransko dejavnost. Gospo­dar, drugi družinski clani in zaposleni so pri popisu opisno ovrednotili delo na kmetiji. Merilo za opredelitev ni bil delež dohodkov iz kmetijskih oziroma nekmetijskih dejav­nosti, ampak izkljucno cas, porabljen za kmetovanje. Anketiranci so lahko izbirali med naslednjimi možnostmi: • kmetijstvo kot edina dejavnost: kmetijstvo je za gospodarja ali družinskega clana edina dejavnost, ce se poleg kmetovanja ne ukvarja z nobeno drugo gospodarsko dejavnostjo, ki mu prinaša dohodek; • kmetijstvo kot glavna dejavnost: kmetijstvo je za gospodarja ali družinskega clana glavna dejavnost, ce v primerjavi z drugimi dejavnostmi, ki mu prinašajo dohodek, za kmetovanje porabi najvec delovnega casa; • kmetijstvo kot stranska dejavnost: kmetijstvo je za gospodarja ali družinskega clana stranska dejavnost, ce za druge gospodarske dejavnosti, ki mu prinašajo dohodek, porabi vec casa kot za kmetovanje; • obcasna pomoc, ne dela na kmetijskem gospodarstvu –ti dve kategoriji, ki ju nava­ jamo le na tem mestu, v analizi nista upoštevani. Vprašani so svoje odgovore podali v obliki števila oseb in koeficienta PDM-ja, ki izraža razpoložljivo in vpeto delovno silo na kmetijah. Koeficient temelji na stan­dardnem 39-urnem delovnem tednu, zato en PDM obsega 1800 ur (Popis kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000). Naj na tem mestu izpostavimo, da ugotavljanje pomena kmetijske oziroma nek­metijske dejavnosti za kmecko gospodinjstvo na podlagi casa, ki se namenja za vsako od dejavnosti, morda ni najbolj primeren kazalec. Kmetije so namrec lahko tudi moc­no avtomatizirane in sodobno opremljene. Cas kmetovanja je zaradi tega mocno skrajšan, pomen kmetijske dejavnosti za družinski proracun pa ni zato nic manjši. Na drugi strani na nizko produktivnih kmetijah casovno velika delovna vpetost v kme­tovanje prinaša razmeroma nizke prihodke. Ustreznejši bi bil torej podatek o deležu prihodka, ki ga gospodinjstvo pridobi iz kmetijske oziroma nekmetijskih dejavno­sti, a teh podatkov žal ni na razpolago. Temeljna prostorska enota v analizi je bila obcina. Zaradi razlicno velikih obcin, razlicnega števila družinskih kmetij in oseb, ki na njih predstavljajo delovno silo, in posledicno razlicnega obsega dela na kmetijah, smo se odlocili, da primerjavo izvedemo na podlagi deležev posamezne kategorije PDM-ja v posameznih obcinah. Ni nas torej zanimal absolutni obseg dela v posameznem razredu, ampak razmer­je, v kolikšni meri delo na kmetiji predstavlja edino, glavno oziroma stransko dejavnost. Analizirali smo podatke za 192 obcin, kolikor jih je bilo v casu popisa leta 2000. 8.2 Stopnja urbaniziranosti in znacilnosti kmetijskih gospodarstev Pri opredeljevanju stopnje urbaniziranosti obcin smo se oprli na metodo za mer­jenje urbanizacije ter odnosov med mesti in bližnjimi obmestji (Ravbar 1997), ki smo jo predstavili v drugem poglavju. Sli­ka 9:­Urba­ni­zi­ra­nost­slo­ven­skih­obcin­(Rav­bar 2009).­p str.­46 Najvecji del slovenskega ozemlja (27,8 %) zavzemajo neurbanizirana obmocja. S precej manjšim deležem (18,6 %) jim sledijo zelo mocno urbanizirana. Regional-ne razlike so posledica razlicnih naravnogeografskih, prometnogeografskih, zgodovinskih, gospodarskih, okoljskih in upravnopoliticnih razmer. Najvišja stop­nja urbaniziranosti je od Jesenic do Ljubljanskega polja in Kamniškobistriške ravnine v osrednji Sloveniji, na Obali, Goriškem in Kocevskem, v Zasavju, Celjski kotlini, Velenj­ski kotlini in na Dravsko-Ptujskem polju. Obmocja zelo mocne urbaniziranosti zajemajo tretjino Slovenije in štiri petine prebivalstva v državi. Na drugi strani je dobra tretjina slovenskih obcin povsem neurbanizirana, kar pomeni, da v njih ni ali sko­rajda ni mestnih prebivalcev. Preostalo tretjino državnega ozemlja zavzemajo obcine s šibko do zmerno urbaniziranostjo (Ravbar 1997). Najvec obcin je bilo na neurbaniziranih obmocjih, kjer so bili leta 2000 najvecji deleži družinskih kmetij, kmetijskih zemljišc v uporabi, skupne vsote ekonomske moci kmetij in tudi najvecji delež dela, vloženega v kmetijsko dejavnost. Vsi ti pa­rametri so bili sorazmerno enakomerno porazdeljeni, njihovi deleži pa so bili med 28 in 29 %. Na dokaj enakomerno razporeditev družinskih kmetij in z njimi poveza­nih kazalnikov kaže tudi izracun povprecnih vrednosti kmetijskih zemljišc v uporabi, ekonomske vrednosti in koeficienta PDM-ja na posamezno družinsko kmetijo. Pre­gled­ni­ca 7:­Zna­cil­no­sti­slo­ven­skih­obmo­cij­gle­de­na­stop­njo­urba­ni­zi­ra­no­sti­(Po­pis kme­tij­skih­gos­po­dar­stev,­Slo­ve­ni­ja 2000;­last­ni­izra­cu­ni;­* KZU­so­kme­tij­ska­zem­ljiš­ca v upo­ra­bi­(ha),­ESU­je­evrop­ska­eno­ta­eko­nom­ske­veli­ko­sti,­PDM­je­pol­no­vred­na delov­na­moc). stopnja število površina delež povprecje povprecje povprecje urbaniziranosti obcin (%) (%) družinskih KZU-ja* ESU-ja* PDM-ja* kmetij (%) (ha) zelo mocna 18,8 18,6 16,2 5,0 4,2 1,15 mocna 14,6 13,8 12,5 6,0 3,7 1,25 zmerna 12,5 17,7 18,1 5,1 4,2 1,20 šibka 8,3 15,1 13,6 5,4 3,5 1,20 zelo šibka 5,7 7,0 11,0 5,0 4,2 1,25 neurbanizirano 40,1 27,8 28,6 5,3 3,9 1,20 skupaj 100,0 100,0 100,0 5,3 4,0 1,20 Splošne znacilnosti kmetijskih gospodarstev se torej glede na stopnjo urbaniza­cije maticnih obmocij niso razlikovale v tolikšni meri, kot bi pricakovali, upoštevaje intenzivne procese preobrazbe demografske, zaposlitvene in socialne sestave prebi­valstva, s cimer se spreminja tudi gospodarska, funkcijska in fiziognomska struktu­ra široke obmestne pokrajine (Ravbar 2006). Za vse tipe obmocij lahko sklenemo, da je bila tamkajšnja povprecna velikost dru­žinskih kmetij oziroma kmetijskih zemljišc v njihovi uporabi med 5 in 6 ha, ekonomska vrednost kmetij okrog 4 ESU-je, na povprecni kmetiji je bilo 1,2 PDM-ja, na njej pa je bilo opravljenih okrog 2160 delovnih ur letno. 8.3 Analiza dela na kmetijskih gospodarstvih Na slovenskih družinskih kmetijah se je najvec (na državni ravni 43 %) kmec­kega dela opravilo v obliki stranske dejavnosti, kar pomeni, da je delovna sila na kme­tiji za ukvarjanje z nekmetijskimi dejavnostmi porabila vec casa kot za kmetovanje samo (slika 10). Glede na stopnjo urbanizacije obmocij, kjer so umešcene kmetije, so bila odstopanja nekajodstotna. Najvecji delež (47,9 %) je bil ugotovljen na kme­tijah na obmocju zmerne urbanizacije, kar ni skladno s pricakovanji, da bi moral biti delež zaradi bližine razpoložljivih delovnih mest najvecji v zelo mocno in mocno urbaniziranih obcinah. Pricakovano najmanjši je bil v neurbaniziranih in šibko urba­niziranih obcinah, za katere velja, da je ponudba delovnih mest zunaj kmetijstva skrom­nejša. Kmetijska dejavnost kot edina oblika porabe delovnega casa in posledicno kot edini vir dohodka na družinskih kmetijah je bila znacilna za slabih 39 % slovenskih kmetijskih gospodarstev. Najvecji delež (41,4 %) je bil ugotovljen na šibko urbani­ziranih, najmanjši (33,1 %) pa na zmerno urbaniziranih obmocjih. Ponovno je presenetljiv rezultat za zelo mocno urbanizirane obcine, kjer je bil delež nadpovprecen (39,0 %). To ni skladno z našo predpostavko, da bližina delov­nih mest pomeni manjši delež cistih kmetij oziroma manjšo zastopanost kmetovanja kot edine dejavnosti na kmetiji. Kot je bilo že omenjeno, so bili v popisu podatki o kme­tovanju zajeti v obliki koeficienta PDM-ja in števila oseb, ki opravljajo delo na kmetiji. Analiza podatkov o številu oseb je pokazala, da se je izkljucno z delom na kmetiji ukvar­jalo le 26,4 % oseb, ki so skupno opravile 38,9 % od vseh opravljenih kmeckih del. Kmetovanje je bilo glavna dejavnost za 13,6 % oseb, ki so na družinskih kmetijah skup­no opravile 17,6 % delovnih ur. Za dalec najvec oseb (60,0 %) je bilo kmetovanje zgolj postranskega pomena; skupno so opravile 43,5 % dela na kmetijah. Kot je razvidno iz slike 11, je bil delež oseb, ki jim je bilo kmetovanje edini vir dohodka, najmanjši (22,0 %) na obmocjih zmerne urbanizacije. Nasprotno je bil v teh obcinah v primerjavi z ostalimi tipi obmocij najvecji delež (63,9 %) tistih, ki jim je bilo kmetovanje zgolj postranskega pomena. Na obmocjih šibke urbanizacije in v neur­baniziranih predelih je bil delež tistih, ki jim je kmetijska dejavnost pomenila edini vir dohodka, najvecji (slabih 29 %). Obrobni pomen kmetovanja je bil izraziteje zasto­pan tudi v zelo mocno in mocno urbaniziranih obcinah. Pri tem velja opozoriti, da stranska dejavnost glavna dejavnost edina dejavnost Sli­ka 10:­Delo­v kme­tijs­tvu­kot­edi­na,­glav­na­ali­stran­ska­dejav­nost­gle­de­na­stop­njo urba­ni­zi­ra­no­sti –­podat­ki­za­PDM-je­(Po­pis­kme­tij­skih­gos­po­dar­stev,­Slo­ve­ni­ja 2000; last­ni­izra­cu­ni). so razlike med posameznimi tipi obmocij majhne, le nekajodstotne, zato ne more­mo govoriti o izrazitih odstopanjih. Rezultati analize dela na kmetijskih gospodarstvih odstopajo od pricakovanj pred­vsem na obmocjih zelo mocne in mocne urbanizacije, kjer je pomen kmetovanja nad­povprecen. Bližina urbanih središc torej ne pomeni le bližine delovnih mest in boljših možnosti za zaposlitev zunaj kmetijstva, ampak, ocitno v še vecji meri, zgošceno pose­litev in zato izdatnejše povpraševanje po kmetijskih pridelkih. Zaradi mocnejšega trga za prodajo kmetijskih pridelkov se v neposredni bližini mest, kjer so praviloma tudi ugodne naravne razmere, ukvarjanje izkljucno s kmetijstvom splaca. Na to kaže tudi raziskava Okolj­ska­in­raz­voj­na­vlo­ga­kme­tijs­tva­v Mest­ni­obci­ni­Ljub­lja­na (Lampic 2007), ki med drugim razkriva, da se število kmetij na tem obmocju sicer zmanjšuje, preo­stale kmetije pa se povecujejo, pridelovalno specializirajo in tržno usmerjajo. stranska dejavnost glavna dejavnost edina dejavnost Sli­ka 11:­Delo­v kme­tijs­tvu­kot­edi­na,­glav­na­ali­stran­ska­dejav­nost­gle­de­na­stop­njo urba­ni­zi­ra­no­sti –­podat­ki­za­ose­be­(Po­pis­kme­tij­skih­gos­po­dar­stev,­Slo­ve­ni­ja 2000; last­ni­izra­cu­ni). Povezanost med stopnjo urbaniziranosti obcin in pomenom nekmetijskih virov dohodka na kmetijskih gospodarstvih smo preverjali tudi z izracunom korelacijskega razmerja .2 (eta kvadrat). Z njim se ugotavlja povezanost med dvema pojavoma, pri cemer je neodvisen pojav podan z opisnimi, odvisen pa s številcnimi vrednost­mi (Perko 2001). Koeficient korelacijskega razmerja pove, kolikšen delež variance odvisne spremenljivke lahko pojasnimo z razlikami v vrednosti neodvisnih spre­menljivk. Izracunali smo šest razlicnih koeficientov korelacijskega razmerja. Neodvisna spre­menljivka je bila v vseh primerih enaka (stopnja urbaniziranosti obcin), odvisne spremenljivke pa razlicne (preglednica 8): • delež oseb, ki jim je kmetovanje edina dejavnost, • delež oseb, ki jim je kmetovanje glavna dejavnost, • delež oseb, ki jim je kmetovanje stranska dejavnost, • delež PDM-ja v kmetijstvu kot edini dejavnosti, • delež PDM-ja v kmetijstvu kot glavni dejavnosti, • delež PDM-ja v kmetijstvu kot stranski dejavnosti. Vrednosti koeficientov korelacijskega razmerja so v primeru vseh odvisnih spre­menljivk nizke, tako da ne moremo potrditi povezanosti oziroma vpliva stopnje urbaniziranosti na znacaj opravljenega dela v kmetijstvu. V primeru deleža oseb v ob­cini, za katere je kmetovanje edina dejavnost, lahko na primer s stopnjo urbaniziranosti obcine pojasnimo le 2,3 % razlik. Rezultati analize dela na kmetijah so nas nekoliko presenetili, saj je bilo kmetij­stvo na vecini kmetij le stranska dejavnost, stopnja urbanizacije pa pri tem ni imela pomembnejše vloge. Ne glede na to, ali gre za neurbanizirana ali zelo mocno urbani­zirana obmocja, si clani gospodinjstev obicajno išcejo dodatne vire zaslužka zunaj kmetijstva. Bližina mest in s tem vecja ponudba delovnih mest torej ni prevladujoc dejav­nik oblikovanja socialno-ekonomske strukture kmetij v Sloveniji. Za to je lahko vec razlogov. Za prostorsko raven preucevanja smo izbrali obcine. Primernejše in natancnej­še bi lahko bilo preucevanje na ravni naselij, vendar so podatki o kmecki delovni sili dostopni le za obcinsko raven. Problem slovenskih obcin je tudi dejstvo, da so tako glede na velikost kot število prebivalcev precej raznolike, seveda pa je zanje znacil­na razlicna stopnja urbaniziranosti. Gabrovec in Bole (2009) sta raziskovala, kateri družbeni dejavniki vplivajo na vecjo dnevno mobilnost prebivalcev. Ugotovila sta, da je delež medobcinskih voza­cev povezan s številom delovnih mest v obcini, stopnjo motorizacije in izobrazbe­no sestavo. Na delež medobcinskih vozacev pa niso bistveno vplivali starostna sestava, delež aktivnega prebivalstva, bruto osnova za dohodnino kot pokazatelj življenj­ske ravni in delež kmeckega prebivalstva. Avtorja celo ugotavljata, da so v tradi­ Pre­gled­ni­ca 8:­Kore­la­cij­ska­raz­mer­ja­med­neod­vi­sno­spre­men­ljiv­ko­(stop­nja urbanizi­ra­no­sti­obci­ne)­in­izbra­ni­mi­odvi­sni­mi­spre­men­ljiv­ka­mi. odvisna spremenljivka koeficient korelacijskega razmerja .2 delež oseb, ki jim je kmetovanje edina dejavnost delež oseb, ki jim je kmetovanje glavna dejavnost delež oseb, ki jim je kmetovanje stranska dejavnost delež PDM-ja v kmetijstvu kot edini dejavnosti delež PDM-ja v kmetijstvu kot glavni dejavnosti delež PDM-ja v kmetijstvu kot stranski dejavnosti 0,023 0,036 0,026 0,017 0,036 0,020 cionalnih kmetijskih obcinah kot so na primer Beltinci, Veržej in Ormož, pov­precni ali celo nadpovprecni deleži medobcinskih vozacev. Tako se tudi v njunih ugotovitvah pokaže šibka povezanost med kmetijsko dejavnostjo in prvinami urbaniziranosti, v tem primeru s številcnostjo dnevnih vozacev. K temu so verjetno pripomogli: • policentricni razvojni model mest, ki je delovna mesta približal podeželskim obmoc­jem ali jih celo »razsejal« po samem podeželju, • aktualna ekonomska dekoncentracija, ki se kaže v vecanju delovnih mest predvsem v obmestnih in podeželskih naseljih (Bole 2008), • narašcajoca motorizacija in dobro razvito cestno omrežje (Plevnik 2008). Ugotovitev, da polkmetije oziroma kmetije, kjer je kmetijstvo le stranska dejav­nost, niso osredotocene v obmestnih naseljih, potrjuje tudi dejstvo, da so na teh obmocjih tako naravno-kot družbenogeografske razmere za kmetijstvo najugodnejše. Kme­tijska dejavnost je prav tu najdonosnejša in omogoca stabilnejši ekonomski položaj tudi cistim, tržno usmerjenim kmetijam. 9 Analiza razlik med socialno-ekonomskimi tipi kmetijna obmestnih obmocjih V tem delu raziskave smo želeli preveriti, ali obstajajo razlike med gospodar­jenjem kmetijskih gospodarstev glede na njihov socialno-ekonomski tip in, ce obstajajo, ali se odražajo v prostoru. Raziskavo smo omejili na obmestna obmocja. V nadaljevanju smo z analizo razlik ugotavljali, v kolikšni meri kmetijska gospodar­stva glede na socialno-ekonomski tip prispevajo k uveljavljanju vecnamenske vloge kmetijstva. 9.1 Opredelitev obmestnih obmocij V raziskavi smo se osredotocili na obmestna obmocja v Sloveniji. Za njihovo opre­delitev smo uporabili posodobljeno Ravbarjevo tipologijo naselij glede na stopnjo urbaniziranosti (Cigale 2005). Med obmestna naselja smo uvrstili: • suburbanizirana (obmestna) naselja in • urbanizirana (obmestna) naselja. V modificirani Ravbarjevi tipologiji je Cigale za leto 2005 opredelil skupno 933 ob­mestnih naselij, kar je 15,6 % od skupno 5988 slovenskih naselij, ki se razprostirajo na 13,2 % površine države. Med njimi je 656 suburbaniziranih obmestnih in 277 urba­niziranih mestnih naselij. Sli­ka 12:­Obmoc­ja­obmest­nih­nase­lij­v Slo­ve­ni­ji­(Ci­ga­le 2005).­p Murska Sobota Maribor Slovenj Gradec Jesenice Ptuj Velenje Kranj Celje Trbovlje Ljubljana Nova Gorica Krško Tip naselja mesto Novo mesto obmestno naselje Postojna ostala naselja 0 20 40km Koper Avtor vsebine: Dejan CigaleAvtorica zemljevida: Nika Razpotnik Viskovi!" Geografski in#titut Antona Melika ZRC SAZU, 2012 9.2 Vzorec kmetijskih gospodarstev Pri analizi kmetij smo se oprli na rezultate Raziskovanja strukture kmetijskih gospodarstev 2007, saj smo ocenili, da so podatki Popisa kmetijskih gospodarstev, Slo­venija 2000 že nekoliko zastareli, podatki najnovejšega popisa iz leta 2010 pa še niso bili v celoti na razpolago. Raziskovanja strukture kmetijskih gospodarstev, ki spada­jo med temeljna statisticna raziskovanja na podrocju kmetijstva, periodicno izvaja SURS. Skladno z zakonodajo Evropske unije se popis kmetijstva izvaja vsakih 10 let, v vmesnem casu pa zadostujejo vzorcna raziskovanja. V casu med popisoma leta 2000 in leta 2010 so jih izvedli v letih 2003, 2005 in 2007. Z raziskovanjem struk­ture kmetijskih gospodarstev SURS zbira podatke o (Slatnar Kutin 2009): • zemljišcih, ki jih imajo kmetijska gospodarstva v lasti oziroma v uporabi, • posejanih površinah na njivah in vrtovih, površinah trajnih travnikov in pašnikov ter trajnih nasadov, • številu živine, • delovni sili na kmetijskem gospodarstvu, • dopolnilnih dejavnostih na kmetijskem gospodarstvu, • najemu delavcev s stroji v kmetijstvu, • gozdarstvu in poseku lesa ter • kmetijski in gozdarski mehanizaciji (samo v letih 2000 in 2005). Podatke se pridobiva s pomocjo vprašalnikov, kjer pa je mogoce, tudi iz admi­nistrativnih podatkovnih virov, kot so register kmetijskih gospodarstev, centralni register goveda, register cebelnjakov, vloge za neposredna placila pri Agenciji za kme­tijske trge in razvoj podeželja, register proizvajalcev sadja v intenzivnih sadovnjakih, register pridelovalcev oljk, register hmelja, evidence dopolnilnih dejavnosti ter evi­dence ekoloških pridelovalcev in predelovalcev (Slatnar Kutin 2009). Enote opazovanja so kmetijska gospodarstva, na katerih gospodarijo družinske kmetije, ki ustrezajo standardom Evropske unije (tako imenovane evropsko primer­ljive kmetije) ter kmetijska podjetja, družbe in zadruge. Vzrocni okvir za raziskovanje je statisticni register kmetijskih gospodarstev. To je podatkovna baza družinskih kme­tij, sestavljena ob Popisu kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000, osvežena s podatki statisticnih raziskovanj, izvedenih po letu 2000 (Slatnar Kutin 2009). Mikropodatki so izbrani po stratificiranem vzorcnem nacrtu. Družinske kme­tije so razdeljene v stratume na podlagi naslednjih fizicnih meril (Slatnar Kutin 2009): • števila živali, • površine kmetijskih zemljišc in • površine posevkov. Vsebinski in prostorski okvir raziskave je zahteval vpogled v statisticno zašcite­ne mikropodatke. Gre za podatke, ki so spremenjeni tako, da iz njih ni mogoce dolociti enote, na katero se nanašajo, ob tem pa vsebujejo spremenljivke, na podlagi katerih je mogoce izvajati statisticno analizo na enak nacin, kot je to mogoce z individualnimi podatki. V Sloveniji imajo pravico do dela z mikropodatki le registrirane raziskovalne ustanove, registrirani raziskovalci in raziskovalci organov državne uprave (Osnov­na pojasnila … 2011). »… Na­men,­za­kate­re­ga­je­mogo­ce­pri­do­bi­ti­sta­ti­stic­no­zaš­ci­te­ne mikro­po­dat­ke,­je­sta­ti­stic­no-ana­li­ti­cen­in­znans­tve­no-ra­zi­sko­va­len,­ob­tem­da­ana­li­­za­pome­ni­druž­be­no­dobro­ozi­ro­ma­nekaj­pozi­tiv­ne­ga­za­pre­bi­val­ce­Slo­ve­ni­je.­Sta­ti­stic­no zaš­ci­te­nih­mikro­po­dat­kov­ni­mogo­ce­dobi­ti­za­nesta­ti­sti­cen­namen,­v ka­te­re­ga­uvrš­­ca­mo­admi­ni­stra­ti­ven­namen,­pri­kate­rem­bi­posre­do­va­nje­mikro­po­dat­kov­pome­ni­lo nepo­sred­no­admi­ni­stra­tiv­no­posle­di­co­za­pre­bi­val­ca­ali­pod­jet­je,­davc­ni­namen,­sod­ni namen­in­poslov­ni­namen …« (Osnovna pojasnila … 2011). Pri posredovanju stati­sticno zašcitenih mikropodatkov je bistvenega pomena ohraniti zaupanje javnosti v SURS, saj bi morebitno nezaupanje povzrocilo netocno porocanje podatkov poro­cevalskih enot, kar bi imelo za posledico zmanjšanje kakovosti statisticnih podatkov. S tem bi bilo resno ogroženo kakovostno delovanje državne statistike (Osnovna poja­snila … 2011). Zaradi znacaja individualnosti in varovanja osebnih podatkov je delo s tovrstnimi podatki zelo obcutljivo in od raziskovalca zahteva dosledno upoštevanje pravnih, eticnih in strokovnih statisticnih meril, veliko mero previdnosti, ob objav­ljanju rezultatov pa združevanje na raven individualne neprepoznavnosti. Glede na to, da je v središcu pricujoce raziskave socialno-ekonomski tip kmetij, smo se omejili izkljucno na podatke o družinskih kmetijah v obmestnih naseljih. Za posamezne družinske kmetije smo dobili podatek o naselju, v katerem je kmetija, saj podatek o obcini za izlocitev družinskih kmetij na obmestnih obmocjih ni dovolj natancen. Preucevani vzorec je vseboval 2538 družinskih kmetij, kar je 18,1 % kmetijskih gospodarstev, zajetih v raziskavi o strukturi kmetijskih gospodarstev iz leta 2007. Vzorcne kmetije smo razvrstili glede na socialno-ekonomski tip, pri cemer smo uporabili tipologijo, ki so jo oblikovali Udovc, Kovacic in Kramaric (2006) in je pri­lagojena popisnim vprašalnikom popisa iz leta 2000, lahko pa jo uporabimo tudi s podatki, pridobljenimi v raziskovanju strukture kmetijskih gospodarstev iz leta 2007. Tipologijo smo podrobno predstavili v tretjem poglavju. Avtorji opredeljujejo nasled­nje kategorije kmetij: ciste, mešane, dopolnilne in ostarele. Med skupno 2538 vzorcnimi kmetijami je bilo: • 706 (27,8 %) cistih, • 589 (23,2 %) mešanih, • 1010 (39,8 %) dopolnilnih in • 233 (9,2 %) ostarelih. V raziskavi so nas zanimale predvsem ciste, mešane in dopolnilne kmetije, zato smo se pri interpretaciji rezultatov osredotocili predvsem nanje, obcasno smo vklju­cili tudi ostarele kmetije. Posamezni socialno-ekonomski tipi kmetij so v vzorcu takoabsolutno kot relativno neenakomerno zastopani. Že pri metodoloških pojasnilih vzor­cenja kmetij smo omenili, da so bila pri oblikovanju stratumov upoštevana izkljucno tako imenovana fizicna merila, ne pa tudi socialno-ekonomska, zato deleži posamez­nih tipov v vzorcu ne ustrezajo dejanskim deležem posameznih tipov kmetij v celotni populaciji. S podatkom o številu in deležih posameznih socialno-ekonomskih tipov kmetij za leto 2007 ne razpolagamo, lahko pa navedemo podatke za celo državo za leto 2000. Takrat je bilo v Sloveniji 17,3 % cistih, 35,1 % mešanih, 37,7 % dopolnilnih in 9,9 % ostarelih kmetij. 9.3 Temeljne znacilnosti kmetijskih gospodarstev glede na njihov socialno-ekonomski tip Za uvod predstavljamo temeljne ekonomske znacilnosti vzorcnih obmestnih dru­žinskih kmetij in razlike med posameznimi socialno-ekonomskimi tipi. Znacilnosti predstavljamo s pomocjo podatkov o polnovrednih delovnih moceh kmetije, stan­dardiziranem pokritju kmetije in ekonomski velikosti kmetije ter podatkov o starostni in izobrazbeni strukturi clanov kmeckih gospodinjstev. Polnovredna delovna moc izraža obseg dela na kmetijskih gospodarstvih in teme­lji na razmerju med številom ur, letno porabljenih za delo na kmetiji, in enoletnim obsegom dela polno zaposlene osebe (1800 ur), ki ga uporablja državna statistika delov­ne sile. V izracunu PDM-ja je upoštevan celoletni delovni vložek na kmetijskem gospodarstvu. Vanj je poleg dela gospodarja, drugih družinskih clanov in redno zapo­slenih na kmetijskem gospodarstvu vkljuceno tudi delo najetih strojnih storitev ter sezonsko in priložnostno delo najete delovne sile. Kot smo že povedali, je bila dnev­na delovna obremenitev gospodarja, družinskih clanov in redno zaposlenih na kmetijskih gospodarstvih izražena z razredi (od 0 do 2 uri, od 2 do 4 ure, od 4 do 6 ur, od 6 do 8 ur ter 8 ur in vec). Za izracun delovne obremenitve so bile uporabljene sred­nje vrednosti teh razredov, torej vrednosti 0, 1, 3, 5, 7 in 8 ur. Te vrednosti so bile pomnožene s številom delovnih dni v letu (225), dobljenemu številu ur pa je bil pri­štet delovni vložek, ki ga je opravila najeta delovna sila. Delovni vložek najete delovne sile, posebej za strojne storitve, izražene v urah, ter za sezonsko in priložnostno delo, izraženo v številu polnih delovnih dni, beležijo popisni podatki. druž. cl. + red. zap. osebe PDM .i=1 (x(obseg dela na kmetiji)i ·225) + (sezonsko delo) ·8 + (strojne storitve) = . kmetija 1800 Skupni obseg delovne sile na kmetijskem gospodarstvu, izražen v ekvivalentih PDM-ja, torej dobimo, ce ta seštevek delimo z letnim ekvivalentom polno zaposlene delovne moci, to je 1800 urami. Ta obseg dela je povzet po definiciji ekvivalenta pol­no zaposlene delovne moci, uporabljeni za Anketo o delovni sili, ki velja za referenc­ni vir analize podatkov o delovni sili v kmetijstvu (Dernulc s sodelavci 2002, 39 in 40). Analiza vzorcnih kmetij v letu 2007 je za posamezne socialno-ekonomske tipe razkrila naslednje povprecne vrednosti PDM-ja: • ciste kmetije 2,15, • mešane kmetije 1,66, • dopolnilne kmetije 0,81, • ostarele kmetije 0,59. Ciste kmetije, na katerih se preživljajo izkljucno s kmetijsko dejavnostjo, in meša­ne kmetije, kjer je ta pomemben vir preživljanja, namenijo vec delovnega casa delu na kmetiji in manj ali nic delu zunaj nje. Ostarele kmetije zaradi pešanja clanov nji­hovega gospodinjstva vecjih delovnih vložkov v kmetijsko dejavnost ne zmorejo vec, morebitni dohodek iz kmetijstva pa dopolnjujejo s pokojnino, ki izhaja bodisi iz kme­tijstva bodisi iz rednega delovnega razmerja. Standardno pokritje (stan­dard­gross­mar­gin, v nadaljevanju SGM) je razlika med potencialnimi prihodki in specificnimi spremenljivimi stroški pridelave na hektar ali glavo živali na letni ravni. SGM pomeni vrednost povprecnega pokritja, s katerim je izraženo povprecno stanje na dolocenem obmocju (Dernulc s sodelavci 2002, 41). Povprecna ugotovljena vrednost seštevkov vseh SGM po posameznih socialno-eko­nomskih tipih kmetij je bila leta 2007 naslednja: • ciste kmetije 31.335 EUR, • mešane kmetije 19.067 EUR, • dopolnilne kmetije 5918 EUR, • ostarele kmetije 6958 EUR. SGM je bistvena prvina ugotavljanja ekonomske ucinkovitosti kmetijskih gos­podarstev, ki jo spoznamo tako, da seštejemo zmnožke vrednosti SGM-ja posameznih stroškovnih nosilcev in obsega njihove pridelave, ki je razviden iz popisa. Ekonomska vrednost vzorcnih kmetij po posameznih socialno-ekonomskih tipih je bila leta 2007 naslednja: • ciste kmetije 26,1 ESU-ja (evropska enote ekonomske velikosti), • mešane kmetije 15,9 ESU-ja, • dopolnilne kmetije 4,9 ESU-ja, • ostarele kmetije 5,8 ESU-ja. Istega leta je bila ekonomska velikost povprecne slovenske kmetije 5,9 ESU-ja, povprecne obmestne kmetije pa kar 13,4 ESU-ja. Slovensko povprecje so presegale obmestne ciste in mešane kmetije, ostarele so se mu zelo približale, dopolnilne kme­tije pa so za njim zaostajale. Razlike med mešanimi in dopolnilnimi kmetijami so pri ekonomski velikosti zelo izrazite, vendar nekoliko preseneca ugotovitev, da so bile ostarele kmetije gospodarsko mocnejše od dopolnilnih. SGM in na njegovi podlagi preracunana ekonomska moc upoštevata potencialne vrednosti (prihodek in stro­šek) in ne dejanskih, ki so zaradi okrnjene delovne zmožnosti ostarelih kmetij dejan­sko nižje. Na podlagi SGM-ja dolocamo tudi tipe kmetovanja na posamezni kmetiji. Za ta namen je za vsako enoto treba (Dernulc s sodelavci 2002, 41): • ugotoviti površino vsake kmetijske kulture in število domacih živali po posameznih kategorijah, • posamezne rastlinske pridelke in kategorije živali ovrednotiti z vrednostmi SGM-ja na hektar oziroma glavo živali, ob upoštevanju krmne bilance na posameznem kme­tijskem gospodarstvu, • izracunati vrednosti SGM-ja za posamezne sklope rastlinskih in živalskih pridel­kov oziroma za posamezne kmetijske aktivnosti, kar se doseže z množenjem obsega vsake aktivnosti (hektari in števila živali) z ustrezno vrednostjo SGM-ja(vsote vred­nosti SGM-ja posameznih pridelkov v dolocenem sklopu oznacujemo s P1 za splošno poljedelstvo, P2 za vrtnarstvo, P3 za trajne nasade, P4 za pašno živino in P5 za pra­šice in perutnino), • sešteti vrednosti SGM-jev posameznih sklopov rastlinskih in živalskih pridelkov, • dobljeno vsoto oziroma skupno vrednost SGM-ja izraziti v evrih (EUR) in jo pre­tvoriti v ESU, • na posameznem gospodarstvu izracunati relativni delež SGM-ja posameznih kme­tijskih aktivnosti v skupni vrednosti SGM-ja, • na podlagi ugotovljenih deležev posameznih aktivnosti kmetijsko gospodarstvo po predpisanih merilih razvrstiti v ustrezen tip kmetovanja. Tipi kmetovanja se delijo na splošne, glavne in posebne ter podtipe posebnih tipov. Splošni tipi kmetovanja so: • poljedelstvo (1), • vrtnarstvo (2), • gojenje trajnih nasadov (3), • pašna živinoreja (reja goveda, konj, drobnice) (4), • prašicereja in perutninarstvo (5), • mešana rastlinska pridelava (6), • mešana živinoreja (7) in • mešana rastlinsko-živalska pridelava (8). Primerjava kmetij na ravni Slovenije in obmestij je razkrila, da je na obeh pri­merjanih obmocjih prevladovala pašna živinoreja, najskromnejša pa sta bila deleža kmetij, usmerjenih v delovno zelo intenzivno vrtnarstvo. Pri tej panogi je na majhni površini možno ustvariti dohodek za enega ali vec clanov kmecke družine, vendar mora imeti kmetovalec za uspešno vrtnarsko pridelavo poleg vrtnarskih tudi dolo­cena znanja iz trženja, pri cemer mora del casa nameniti tudi promociji in prodaji svojih pridelkov (Petelinc 2006). Razlike med zastopanostjo tipov kmetovanja niso izrazite, omenimo le vecjo usmerjenost obmestnih kmetij v gojenje trajnih nasadov in poljedelstvo, kar gre pripisati ravninskemu znacaju obmestnih obmocij, torej ugod­nejšim naravnim razmeram. Podrobnejše rezultate analize posameznih socialno-ekonomskih skupin kmetij glede na prevladujoci tip kmetovanja predstavljamo v preglednici 9. Merila za uvr­stitev v dolocen splošni tip so natancneje razdelana v metodoloških pojasnilih popisa (Dernulc s sodelavci 2002). Med cistimi obmestnimi kmetijami jih je bilo leta 2007 vec kot pol usmerjenih v pašno živinorejo, še posebej za prirejo mleka (35,1 %). Sledi­jo jim kmetije z mešano rastlinsko-živalsko pridelavo (12,9 %). Tudi mešane obmestne kmetije so bile najpogosteje usmerjene v pašno živinorejo (46,7 %), sledijo jim kme­tije z mešano rastlinsko-živalsko pridelavo (12,9 %) in mešano rastlinsko pridelava (9,3 %). Delež vrtnarstva je bil najvecji med vsemi tipi obmestnih kmetij, a z 1,2 % še vedno skromen. Med dopolnilnimi kmetijami je bil delež tistih, usmerjenih v pa­šno živinorejo, precej manjši (30,5 %) kot pri ostalih skupinah in tudi od slovenskega povprecja. V primerjavi z drugimi socialno-ekonomskimi tipi kmetij je bil med nji­mi vecji delež kmetij, ki so se prednostno ukvarjale s poljedelstvom (13,8 %). Pre­gled­ni­ca 9:­Pre­vla­du­jo­ci­tip­kme­to­va­nja­na­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah­leta 2007. tip kmetije cista kmetija mešana kmetija dopolnilna kmetija ostarela kmetija šifra opis število delež (%) število delež (%) število delež (%) število delež (%) 13 žito, oljnice, proteinske rastline 26 3,7 33 5,6 106 10,5 10 4,3 14 splošno poljedelstvo 38 5,4 24 4,1 33 3,3 8 3,4 20 vrtnarstvo 6 0,8 7 1,2 2 0,2 1 0,4 31 vinogradništvo 25 3,5 17 2,9 39 3,9 8 3,4 32 sadje in citrusi 25 3,5 24 4,1 53 5,2 11 4,7 33 oljke 1 0,1 1 0,2 16 1,6 3 1,3 34 gojenje razlicnih trajnih nasadov 17 2,4 12 2,0 30 3,0 14 6,0 41 prireja mleka 248 35,1 132 22,4 54 5,3 18 7,7 42 vzreja in pitanje goveda 36 5,1 45 7,6 74 7,3 21 9,0 43 govedo – prireja mleka in pitanje 78 11,0 56 9,5 45 4,5 15 6,4 44 ovce, koze in druga pašna živina 27 3,8 42 7,1 135 13,4 29 12,4 50 prašici in perutnina 11 1,6 18 3,1 9 0,9 5 2,1 60 mešana rastlinska pridelava 40 5,7 55 9,3 163 16,1 34 14,6 mešana živinoreja, 71 29 4,1 37 6,3 97 9,6 17 7,3 vecinoma pašne živali mešana živinoreja, 72 8 1,1 10 1,7 9 0,9 0 0,0 vecinoma zrnojedi81 poljšcine – pašna živina 51 7,2 44 7,5 52 5,1 17 7,3 82 razlicne rastline, živinoreja 40 5,7 32 5,4 93 9,2 22 9,4 skupaj 706 100,0 589 100,0 1010 100,0 233 100,0 Rezultati analize prevladujocega tipa kmetovanja obmestnih kmetij kažejo na odstopanje dejanskega stanja od obicajnih planskih usmeritev oziroma teženj pro­storskih nacrtovalcev, da naj se obmestne kmetije izraziteje usmerjajo v vrtnarstvo oziroma v rastlinsko pridelavo, ne pa v živinorejo. Glede na namen kmetijske pridelave v Sloveniji prevladujejo kmetije, na katerih prevladuje pridelava za lastne potrebe, analiza vzorcnih obmestnih kmetij pa je postre­gla s skoraj povsem nasprotnimi ugotovitvami. Razlike med posameznimi social-no-ekonomskimi tipi kmetij so velike, saj tržna pridelava prevladuje na cistih in mešanih kmetijah, pridelava za lastne potrebe pa na dopolnilnih in ostarelih. Pre­gled­ni­ca 10:­Namen­kme­to­va­nja­na­slo­ven­skih­in­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah leta 2007. namen kmetijske pridelave delež kmetij v Sloveniji (%) delež vzorcnih kmetij na obmestnih obmocjih (%) vecinoma za lastno porabo 63,2 34,8 vecinoma za prodajo 36,8 65,2 Analiza namena kmetovanja razkriva, da vecji pomen dohodkov iz nekmetijskih dejavnosti povecuje delež pridelave izkljucno ali vecinoma za lastno porabo, zmanj­šuje pa se delež pridelave za prodajo. Najbolj izrazita samooskrbna naravnanost kme­tovanja je pricakovano na ostarelih obmestnih kmetijah. V tržno pridelavo usmerjene kmetije se v veliki meri odlocajo za prodajo prek posrednikov. V sklopu raziskovanja temeljnih znacilnosti kmetij smo analizirali tudi starostno in izobrazbeno sestavo clanov njihovih gospodinjstev. Starostna sestava gospodinj­stev pomeni njihovo clenitev glede na zastopanost temeljnih starostnih skupin, ki jih sestavljajo posamezni clani glede na njihovo starost: mladi (stari do 20 let), zreli (sta­ri od 20 do 59 let) in stari (stari 60 let in vec). Kladnik (1999, 214) opredeljuje naslednje starostne tipe: • mlado gospodinjstvo, ki ga sestavljajo mladi in zreli clani, • generacijsko gospodinjstvo, ki ga sestavljajo mladi, zreli in stari clani, • zrelo gospodinjstvo, ki ga sestavljajo samo zreli clani, • starajoce gospodinjstvo, ki ga sestavljajo zreli in stari clani, • ostarelo gospodinjstvo, ki ga sestavljajo samo stari clani, in • kombinirano gospodinjstvo, ki ga sestavljajo mladi in stari clani. Na cistih, mešanih in dopolnilnih kmetijah so prevladovala starajoca gospodinjs­tva, pri cemer je bil najvecji delež (35,1 %) na dopolnilnih kmetijah. Najmlajša starostna sestava je bila znacilna za mešane kmetije, na katerih je bilo med vsemi socialno-eko­nomskimi tipi kmetij najvec mladih gospodinjstev (25,1 %). Generacijska gospodinjstva cista kmetija me ana kmetija š dopolnilna kmetija ostarela kmetija T izklju no za lastno porabo T neposredno potro nikom š ve cinoma za prodajo t vecinoma za lastno porabo prek posrednikov Sli­ka 14:­Namen­kme­to­va­nja­po­social­no-eko­nom­skih­tipih­vzorc­nih­obmest­nih­kme­tij leta 2007. (v katerih skupaj živijo tri generacije) so bila bolj znacilna za ciste in mešane kme­tije. Že iz definicije ostarelega socialno-ekonomskega tipa kmetij je razvidno, da so imele vse kmetije tega tipa ostarela gospodinjstva. S starostno sestavo gospodinjstev je povezana tudi povprecna starost gospodar­ja kmetijskega gospodarstva, ki je bila leta 2007 po posameznih socialno-ekonomskih tipih naslednja: • na cistih kmetijah 53 let, • na mešanih kmetijah 52 let, • na dopolnilnih kmetijah 57 let, in • na ostarelih kmetijah 73 let. Izobrazbena struktura gospodarjev cistih, mešanih in dopolnilnih kmetijskih gos­podarstev je bila precej podobna. Z nekajodstotnimi razlikami so prevladovale osnovna izobrazba in nižja ali srednja poklicna izobrazba, ki je pri vseh tipih presegala skup­no 60 %. Pri ostarelih kmetijah je mocno prevladovala osnovna izobrazba (50,2 %). Pre­gled­ni­ca 11:­Sta­rost­na­sesta­va­gos­po­dinj­stev­na­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah­leta 2007. tip kmetije cista kmetija mešana kmetija dopolnilna kmetija ostarela kmetija starostni tip gospodinjstva število delež (%) število delež (%) število delež (%) število delež (%) mlado 149 21,1 148 25,1 158 15,7 0 0,0 generacijsko 157 22,2 130 22,1 176 17,4 0 0,0 zrelo 162 22,9 151 25,7 253 25,0 0 0,0 starajoce 221 31,4 154 26,1 355 35,2 0 0,0 ostarelo 17 2,4 6 1,0 66 6,5 233 100,0 kombinirano 0 0,0 0 0,0 2 0,2 0 0,0 skupaj 706 100,0 589 100,0 1010 100,0 233 100,0 Pre­gled­ni­ca 12:­Kme­tij­ska­izo­braz­ba­gos­po­dar­jev­vzorc­nih­obmest­nih­kme­tij­leta 2007. tip kmetije cista kmetija mešana kmetija dopolnilna kmetija ostarela kmetija kmetijska izobrazba število delež (%) število delež (%) število delež (%) število delež (%) samo prakticne izkušnje 219 31,0 230 39,0 639 63,2 178 76,4 tecaji iz kmetijstva 269 38,1 240 40,8 285 28,2 44 18,9 dveletna poklicna izobrazba 24 3,4 14 2,4 14 1,4 4 1,7 triletna poklicna izobrazba 61 8,7 36 6,1 17 1,7 1 0,4 srednja izobrazba 109 15,5 49 8,3 29 2,9 3 1,3 višja izobrazba 9 1,3 8 1,4 8 0,8 0 0,0 visoka strokovna izobrazba 8 1,1 5 0,8 10 1,0 1 0,4 univerzitetna izobrazba 6 0,8 7 1,2 8 0,8 0 0,0 podiplomska izobrazba 1 0,1 0 0,0 0 0,0 2 0,9 (spec., mag., dokt.) skupaj 706 100,0 589 100,0 1010 100,0 233 100,0 Vecina gospodarjev cistih in mešanih kmetij je imela opravljene tecaje iz kme­tijstva (38,1 oziroma 40,7 %). Sledijo jim tisti, ki svoje znanje crpajo zgolj iz prakticnih izkušenj. Pri dopolnilnih in ostarelih kmetijah je delež gospodarjev, ki imajo kakr­šnokoli kmetijsko izobrazbo skromen, saj jih ima na dopolnilnih kmetijah kar 63,3 % le prakticne izkušnje, na ostarelih kmetij pa je delež teh celo 76,4 %. 9.4 Znacilnosti zemljiške strukture kmetijskih gospodarstev glede na socialno-ekonomski tip Raziskava strukture kmetijskih gospodarstev je zajela tudi razlicne kategorije zem­ljišc. Najobsežnejša kategorija združuje kmetijska in nekmetijska zemljišca, ki jih ima kmetija v uporabi, vendar ni nujno, da jih obdeluje. V skupno površino so všteta zem­ljišca, ki jih ima kmetija v lasti, povecana za zemljišca, ki jih ima v najemu, in zmanjšana za zemljišca, ki jih daje v najem. Raba zemljišc je bila opredeljena kot nacin izrabe vseh zemljišc v uporabi dolocenega kmetijskega gospodarstva, pri cemer so bila zem­ljišca razclenjena na naslednje temeljne kategorije (Dernulc s sodelavci 2002, 23): • gozd, • nerodovitna zemljišca in • kmetijska zemljišca. Pre­gled­ni­ca 13:­Zem­ljiš­ca­v upo­ra­bi­na­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah­leta 2007. tip kmetije cista mešana dopolnilna ostarela kmetija kmetija kmetija kmetija vsa zemljišca v uporabi (ha) 20.270,5 11.975,5 9329,0 2008,4 delež vseh zemljišc v uporabi (%) 46,5 27,5 21,4 4,6 povprecna površina vseh zemljišc v uporabi na kmetijo (ha) 28,7 20,3 9,2 8,6 Povprecna slovenska kmetija je imela v uporabi 12,2 ha zemljišc, torej kmetijskih zemljišc, nerodovitnih zemljišc in gozda. Povprecna površina vzorcnih obmestnih kmetij je bila vecja, in sicer 17,2 ha. Med posameznimi socialno-ekonomskimi tipi smo ugotovili precejšnje razlike. Cista kmetija je imela v uporabi povprecno 28,7 ha zemljišc, dopolnilna pa le 9,2 ha. V kategorijo gozd so zajeta zemljišca, porasla z gozdnim drevjem v obliki sesto­ja ali z drugim gozdnim rastlinjem, ki zagotavlja katerokoli funkcijo gozda. Semkaj spadajo tudi varovalni (vetrolovni) nasadi gozdnega drevja, ki merijo vec kot 5 arov, gozdne drevesnice, urejene na gozdnih zemljišcih, živi pesek, skalovje, golicave in nero­dovitne površine, ki so v sklopu gozda. Nerodovitna zemljišca so pozidana zemljišca, cista kmetija me ana kmetija š dopolnilna kmetija ostarela kmetija obmestna kmetija Slovenija kmetijska zemljišca gozd nerodovitna zemljišca Sli­ka 15:­Raba­zem­ljišc­v upo­ra­bi­na­slo­ven­skih­in­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah leta 2007. dvorišca, kamnolomi, peskokopi, poti, skale, ribniki, mocvirja in druga zemljišca, ki jih ni mogoce uporabljati za kmetijsko ali gozdno rabo (Dernulc s sodelavci 2002, 23). Na obravnavanem obmocju je bil delež kmetijskih zemljišc glede na slovensko raven nadpovprecen. Pri tem so najbolj izstopale ciste kmetije, na katerih so kmetijska zem­ljišca sestavljala 75,1 % celotnega zemljiškega fonda, in mešane kmetije, na katerih je bil ta delež 72,9 %. Skladno s tem je bil delež gozda na obmestnih kmetijah pod­povprecen. Najbolj je izstopal na ostarelih (35,4 %) in dopolnilnih kmetijah (34,0 %). Podrobneje smo analizirali tudi kmetijska zemljišca, ki so opredeljena kot za kme­tijsko pridelavo primerna zemljišca v lasti ali najemu kmetijskega gospodarstva. Delimo jih v tri skupine (Dernulc s sodelavci 2002, 24): • kmetijska zemljišca v uporabi in jih kmetijska gospodarstva uporabljajo za kmetij­sko pridelavo, razdeljena pa so na njive in vrtove, sadovnjake, vinograde ter travnike in pašnike, • kmetijska zemljišca v zarašcanju, ki niso vec v kmetijski rabi in jih sestavljajo pred­vsem travniki in pašniki, delno prerasli z drevjem in grmovjem, • druga neobdelana kmetijska zemljišca, ki niso obdelana zaradi socialnih, gospo­darskih ali drugih razlogov. Pre­gled­ni­ca 14:­Kme­tij­ska­zem­ljiš­ca­v upo­ra­bi­na­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah leta 2007. tip kmetije cista mešana dopolnilna ostarela kmetija kmetija kmetija kmetija kmetijska zemljišca v uporabi (ha) 15.143,8 8637,3 5791,0 1198,0 delež kmetijskih zemljišc v uporabi (%) 49,2 28,1 18,8 3,9 povprecna površina kmetijskih zemljišc v uporabi na kmetijo (ha) 21,5 14,7 5,7 5,1 Po pricakovanjih so vecino kmetijskih zemljišc vzorcnih kmetij predstavljala kme­tijska zemljišca v uporabi. Delež zemljišc v zarašcanju in drugih neobdelanih kmetijskih zemljišc je bil zanemarljiv, vsega 1,1 %, o njih pa je porocalo 13,9 % vzorcnih kmetij. Za celotno Slovenijo velja, da je bilo leta 2007 v zarašcanju 6,3 % kmetijskih zemljišc, ki so bila v lasti 2,5 % kmetijskih gospodarstev. Pre­gled­ni­ca 15:­Kme­tij­ska­zem­ljiš­ca­v za­raš­ca­nju­in­dru­ga­neob­de­la­na­kme­tij­ska zem­ljiš­ca­na­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah­leta 2007. tip kmetije cista mešana dopolnilna ostarela kmetija kmetija kmetija kmetija kmetijska zemljišca v zarašcanju (ha) 60,5 88,7 153,5 51,2 število kmetij z zemljišci v zarašcanju 77 82 175 50 druga neobdelana kmetijska zemljišca (ha) 22,7 2,1 11,4 5,3 število kmetij z drugimi neobdelanimi zemljišci 14 10 17 7 V sklopu analize zemljišc smo primerjali tudi lastniško sestavo kmetij glede na njihov socialno-ekonomski tip. Ceprav je lastništvo zemljišc tudi temelj sodobnega kmetijstva, obstajajo kmetije, ki nimajo lastne zemlje. Med 2538 vzorcnimi kmetij je bilo takšnih 31 ali 1,2 %. Za izhodišce smo vzeli vsa zemljišca v uporabi, rezultate pa prikazali v preglednici 16. Iz nje je razvidno, da se za najem zemljišc v vecji meri odlocajo ciste in mešane kmetije. Ciste kmetije so imele v lasti le 62,9 % od vseh zemljišc v uporabi, preostalih 37,1 % so imele v najemu, s cimer so ucinkoviteje izkoristile raz­položljivo delovno silo in mehanizacijo. Pre­gled­ni­ca 16:­Raz­mer­ja­med­zem­ljiš­ci­v la­sti­in­naje­mu­na­vzorc­nih­obmest­nih kme­ti­jah­leta 2007. tip kmetije cista mešana dopolnilna ostarela kmetija kmetija kmetija kmetija število 706 589 1010 233 skupna zemljišca v lasti (ha) 12.392,73 7766,56 7701,95 1849,85 skupna zemljišca v najemu (ha) 7320,62 3893,46 1749,73 242,52 delež zemljišc v lasti (%) 62,9 66,6 81,5 88,4 delež zemljišc v najemu (%) 37,1 33,4 18,5 11,6 razmerje med zemljišci v lasti in najemu 1,69 1,99 4,40 7,63 Vecji kot je pomen nekmetijskih dejavnosti v dohodku in delovni vpetosti cla­nov kmetijskih gospodarstev, manj zemljišc praviloma najemajo na kmetijah. Na dopolnilnih kmetijah v vecji meri gospodarijo z lastnimi zemljišci, saj jim za najem dodatnih zemljišc morda primanjkuje delovne sile, bolj verjetno pa za vecanje povr­šine obdelovalnih zemljišc niti niso zainteresirani, saj clani njihovih gospodinjstev pridobivajo dohodek predvsem iz nekmetijskih dejavnosti. Na to kažejo tudi deleži posameznih socialno-ekonomskih tipov obmestnih kme­tij, ki so imele v najemu obdelovalna zemljišca: • ciste kmetije 84,0 %, • mešane kmetije 72,0 %, • dopolnilne kmetije 40,3 % in • ostarele kmetije 33,2 %. Najredkeje se za najem zemljišc odlocajo na ostarelih kmetijah, kjer zaradi ome­jenih delovnih zmožnosti raje dajejo svoja zemljišca v najem drugim kmetovalcem. Med 2538 vzorcnimi kmetijami jih je svoja zemljišca v skupni površini 426,2 ha oddalo v najem 207. Glede na socialno-ekonomski tip so bili posamezni tipi kmetij pri dajanju v najem udeleženi z naslednjimi deleži: • ciste kmetije 2,3 %, • mešane kmetije 5,3 %, • dopolnilne kmetije 2,4 % in • ostarele kmetije 15,0 %. Velik razkorak med površino zemljišc, vzetih v najem, in zemljišc, danih v najem, nakazuje, da najemojemalci vecino zemljišc najemajo pri lastnikih, ki se s kmetijs­tvom ne ukvarjajo vec. Razkorak pa je deloma tudi posledica dejstva, da smo izvedli vzorcno analizo in ne analize vseh kmetijskih gospodarstev. Rezultati analize so razkrili, da lahko potrdimo drugo raziskovalno hipotezo, ki pravi, da so polkmetije v primerjavi s cistimi po površini obdelovalnih zemljišc manjše od cistih in bolj razdrobljene, manjši pa je tudi delež njihovih najetih kmetijskih zemljišc. Ugotovili smo tudi, da je struktura gospodarjenja polkmetij prostorsko bolj razdrob­ljena in prispeva k vecji pokrajinski pestrosti. Pri tem opozarjamo, da smo zemljiško razdrobljenost ugotavljali posredno, na podlagi pestrosti posevkov, saj prostorskih podat­kov za obmestne vzorcne kmetije glede na socialno-ekonomski tip ni na razpolago. 9.5 Vecnamenska vloga kmetijskih gospodarstev glede na socialno-ekonomski tip Raziskovanje vecnamenske vloge s poudarkom na socialnih in okoljskih ucin­kih gospodarjenja kmetijskih gospodarstev smo prilagodili podatkovnemu viru in analizirali: • znacilnosti živinoreje obmestnih kmetijskih gospodarstev, • uporabo mineralnih in živinskih gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev, • pestrost posevkov, • vpetost v ekološko kmetovanje in • dopolnilne dejavnosti. Že podatki o tipih kmetijske dejavnosti so razkrili, da je na obmestnih kmetijah prevladovala živinoreja, saj se je 65,3 % od vseh vzorcnih kmetij uvrstilo v nasled­nje tipe: pašna živinoreja (4), prašicereja in perutninarstvo (5), mešana živinoreja (7) in mešana rastlinsko-živalska pridelava (8). Na kmetijah so glede na njihov socialno-ekonomski tip redili naslednje številoglav velike živine (v nadaljevanju GVŽ): • na cistih kmetijah 28,1, • na mešanih kmetijah 17,0, • na dopolnilnih kmetijah 4,4 in • na ostarelih kmetijah 4,7.Povprecno število GVŽ-jev na ravni cele države je bilo 5,8, na obmestnih obmoc­jih pa je bilo glede na preucevani vzorec bistveno vecje, 13,9. Živinoreja, še posebej reja goveda, prašicev in konj, je bila v vecji meri zastopana na cistih in mešanih kmetijah, v manjši pa na dopolnilnih in ostarelih. Najvec kme­tijskih gospodarstev, kjer se niso ukvarjali z živinorejo, je bilo med dopolnilnimi in ostarelimi kmetijami (28,3 oziroma 27,5 %). Obseg živinoreje je pomembno izhodišce za ugotavljanje stopnje obremenjeva­nja zemljišc z dušikom (N) iz živinskih gnojil (Cergan s sodelavci 2003). Dovoljeno kolicino vnosa dušika ter normative za oceno posameznih vrst in kategorij domacih živali doloca Uredba o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla (1996). Obre­menitev hektara kmetijskih zemljišc pri gnojenju z živinskimi gnojili mejnih vrednosti letnega vnosa rastlinskih hranil ne presega, ce kolicina živinskih gnojil, uporabljena ciste kmetije me ane kmetije š dopolnilne kmetije ostarele kmetije GVŽgovedo GVŽkonji GVŽkoze GVŽdrugo GVŽpra i i šT GVŽovce GVŽperutnina Sli­ka 16:­Struk­tu­ra­živi­ne,­izra­že­ne­v vred­no­stih­GVŽ-jev,­po­social­no-eko­nom­skih tipih­vzorc­nih­obmest­nih­kme­tij­leta 2007. Pre­gled­ni­ca 17:­Delež­vzorc­nih­obmest­nih­kme­tij,­na­kate­rih­so­se­leta 2007­ukvar­ja­li z rejo­dolo­ce­nih­doma­cih­živa­li. tip kmetije cista mešana dopolnilna ostarela kmetija (%) kmetija (%) kmetija (%) kmetija (%) reja goveda 75,5 67,2 40,3 43,8 reja prašicev 42,1 44,1 35,9 30,9 reja konj 10,8 6,5 6,9 4,3 reja ovc 4,4 6,1 9,5 7,7 reja koz 3,1 4,4 4,8 3,0 reja perutnine 44,9 47,2 45,9 59,7 z živinorejo se ne ukvarjajo 11,8 10,4 28,3 27,5 v letu dni, ni vecja od kolicine gnojil, ki v tem obdobju nastane pri reji 3 GVŽ-jevgoveda, konj ali drobnice oziroma pri reji 2 GVŽ-jev prašicev ali perutnine. Glede na uredbo je kolicina dušika v živinskih gnojilih, ki nastanejo pri letni reji posamez­ne domace živali, 70 kg dušika na GVŽ goveda, 85 kg dušika na GVŽ prašicev in 75 kgna GVŽ perutnine. Analiza vzorcnih obmestnih kmetij je pokazala, da vrednost dušikaoziroma števila GVŽ-jev na hektar kmetijskih zemljišc dovoljenih mejnih vredno­sti ne presega, ne glede na socialno-ekonomski tip kmetij. V povprecju slovenske kmetije vnesejo vec dušika z gnojem in gnojevko kot z mineralnimi gnojili. Od pov­precja precej odstopajo kmetijska gospodarstva na ravninskih obmocjih, kjer je delež dušika iz živinskih gnojil nekaj vec kot polovicen. Razmerje med obema viroma je skoraj 1 : 1, v drugih pokrajinskih tipih pa se mocno prevesi v prid dušika iz živin­skih gnojil, tako da je razmerje 4 : 1 (Kladnik in Ravbar 2003). Pre­gled­ni­ca 18:­Pov­prec­na­obre­me­nje­nost­hek­tar­ja­kme­tij­skih­zem­ljišc­z GVŽ-jem na­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah­leta 2007. tip kmetije cista mešana dopolnilna ostarela povprecje kmetija kmetija kmetija kmetija GVŽ-jev na ha 1,30 1,15 0,74 0,87 1,13 Gospodarjenje na kmetijah smo raziskovali posredno, z raznolikostjo posevkov na njivah in vrtovih. Pri tem smo izhajali iz predpostavke, da vecje kot je število raz­licnih posevkov na 1 ha njiv oziroma vrtov, vecja je razdrobljenost gospodarjenja v prostorskem, organizacijskem in casovnem smislu (Di Falco s sodelavci 2009). Pri­delava razlicnih posevkov zahteva razlicna opravila (na primer setev, skrb za pridelke, njihovo spravilo) na njivah in vrtovih ob razlicnem casu, ima pa tudi pomembno vlo­go pri zagotavljanju agrobiodiverzitete. V izracunu smo za vsako opazovano kmetijo sešteli število posevkov. Pri tem površina obdelovalnih zemljišc s posameznimi posev­ki ni imela kljucnega pomena. Za posamezne socialno-ekonomske tipe kmetij je bilo na hektarju njiv in vrtov ugotovljeno naslednje povprecno število posevkov: • ciste kmetije 0,50, • mešane kmetije 0,66, • dopolnilne kmetije 1,20 in • ostarele kmetije 1,38. Rezultati kažejo precej vecjo pestrost posevkov na dopolnilnih in ostarelih kme­tijah, za katere smo že prej ugotovili, da so bolj samooskrbno usmerjene. Izracun nas navaja na misel, da je število posevkov na kmetijah povezano tudi s parcelno razdroblje­nostjo, ob predpostavki, da kmetovalci pri gospodarjenju doloceno mero racionalnosti uveljavljajo tako, da na parcelo oziroma parcele v bližini posejejo isti posevek ter s tem zmanjšajo stroške poti in porabo casa. Ob resnicnosti teh predpostavk bi lahko na dopolnilnih kmetijah sklepali na vecjo prostorsko razdrobljenost, a za tovrstno potr­ditev podatki raziskave Struk­tu­ra­kme­tij­skih­gos­po­dar­stev –­Meto­do­loš­ka­poja­sni­la (Slatnar Kutin 2009) in popisa kmetijstva ne zadošcajo. Analizirali smo tudi podatke o sadovnjakih in ugotovili, da je delež kmetij z in­tenzivnimi sadovnjaki ne glede na njihov socialno-ekonomski tip skromen. Vecja je zastopanost ekstenzivnih kmeckih sadovnjakov, ki so pomembna prvina pokrajin­ske pestrosti na podeželju. Pre­gled­ni­ca 19:­Delež­vzorc­nih­obmest­nih­kme­tij­s sa­dov­nja­ki­leta 2007. tip kmetije cista mešana dopolnilna ostarela kmetija (%) kmetija (%) kmetija (%) kmetija (%) intenzivni sadovnjaki 8,2 8,0 6,0 4,7 ekstenzivni kmecki sadovnjaki 23,5 28,4 32,1 29,2 Na ravni celotne Slovenije je imelo leta 2007 intenzivne sadovnjake v lasti 2,9 % kmetij, ekstenzivne kmecke sadovnjake pa 31,6 % kmetij. V povprecju je imelo trav­nike in pašnike 84,5 % slovenskih kmetij, vsaka med njimi povprecno 4,5 ha. Pre­gled­ni­ca 20:­Pose­do­va­nje­trav­ni­kov­in­pašni­kov­na­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah leta 2007. tip kmetije cista mešana dopolnilna ostarela kmetija kmetija kmetija kmetija delež kmetij, ki imajo travnike in pašnike (%) 85,4 80,3 68,8 74,7 povprecna površina travnikov in pašnikov na kmetijo (ha) 8,2 5,5 2,4 2,4 Podatek o uporabi gnojil in fitofarmacevtskih sredstev smo uporabili kot meri­lo kmetijskega okoljskega obremenjevanja. Na podlagi vprašalnika smo izvedeli le, ali na kmetijah ta sredstva uporabljajo, ne pa tudi, kako pogosto, kot tudi ne njihove vrste in kolicine. Iz preglednice 21 je razvidno, da so ne glede na socialno-ekonomski tip na vec kot 90 % kmetijah uporabljali gnojila, pri cemer prevladuje kombiniranje mineral­nih in živinskih gnojil. Fitofarmacevtska sredstva so pogosteje uporabljali na cistih in mešanih kmetijah, nekoliko redkeje pa na dopolnilnih in ostarelih. Pre­gled­ni­ca 21:­Delež­vzorc­nih­obmest­nih­kme­tij,­na­kate­rih­so­leta 2007­upo­rab­lja­li gno­ji­la­in­fito­far­ma­cevt­ska­sreds­tva. tip kmetije cista kmetija (%) mešana kmetija (%) dopolnilna kmetija (%) ostarela kmetija (%) skupaj (%) delež kmetij, na katerih so uporabljali mineralna gnojila 5,2 7,1 16,0 10,3 10,4 delež kmetij, na katerih so uporabljali živinska 9,1 15,4 23,6 24,0 17,7 gnojila delež kmetij, na katerih so uporabljali mineralna 83,7 74,5 54,0 58,4 67,4 in živinska gnojila delež kmetij, na katerih so uporabljali fito­ 84,4 82,2 68,6 66,1 75,9 farmacevtska sredstva V sklopu raziskovanja vecnamenske vloge kmetijskih gospodarstev smo anali­zirali tudi število in delež ekoloških kmetij ter razširjenost dopolnilnih dejavnosti na vzorcnih kmetijah. Ekološke kmetije so tiste, na katerih so se odlocili za kmetijsko pridelavo brez uporabe lahkotopnih mineralnih gnojil, kemicno sintetiziranih fitofarmacevtskih sred­stev, gensko spremenjenih organizmov in proizvodov, pridobljenih iz teh organizmov, ter razlicnih regulatorjev rasti. Glavno nacelo ekološkega kmetovanja je celostno dopol­njevanje rastlinske pridelave in reje živali ter s tem sledenje naravnim metodam in kroženju snovi v naravi. Ekološko kmetovanje je izrazito vecnamensko naravnano, saj so poleg pridelave varne in kakovostne hrane njegovi cilji tudi ohranjanje rodo­vitnosti tal, sklenjeno kroženje hranil, živalim ustrezna reja in krmljenje, zašcita naravnih življenjskih virov, minimalno obremenjevanje okolja, varovanje biotske raz­novrstnosti, varstvo energije in surovin, zagotovitev delovnih mest v kmetijstvu, s tem pa seveda tudi ohranjanje poseljenosti podeželja. Med vsemi 2538 vzorcnimi obmestnimi kmetijami jih je imelo status ekološke kmetije 57 ali 2,2 %, od tega 2,4 % cistih kmetij, 3,2 % mešanih, 1,9 % dopolnilnih in 0,9 % ostarelih. Leta 2007 je bilo tudi v Sloveniji kot celoti 2 % ekoloških kmetij. Analiza dopolnilnih dejavnosti po posameznih socialno-ekonomskih tipih kmetij je pokazala, da so se z njimi ukvarjali na 15,7 % cistih, 10,4 % mešanih, Pre­gled­ni­ca 22:­Nama­kal­ni­siste­mi­na­vzorc­nih­obmest­nih­kme­ti­jah­leta 2007. tip kmetije cista mešana dopolnilna ostarela skupaj kmetija kmetija kmetija kmetija površina vseh kmetijskih zemljišc z urejenimi 319,4 177,9 33,7 16,8 547,8 namakalnimi sistemi (ha) delež kmetij z namakalnim sistemom (%) 8,4 7,3 3,5 6,0 5,9 površina zemljišc, ki so jih dejansko 195,7 132,2 17,3 15,2 360,5 namakali (ha) delež kmetij, na katerih so dejansko namakali (%) 6,5 5,8 2,7 5,2 4,7 2,5 % dopolnilnih in 2,6 % ostarelih kmetijah. V Sloveniji kot celoti je bil ustrezen delež 4 % kmetij, kar pomeni, da so ga vzorcne ciste in mešane obmestne kmetije mocno presegale. Prevladujoce dopolnilne dejavnosti so bile opravljanje storitev s kme­tijsko mehanizacijo, turizem na kmetiji ter predelava sadja in zelenjave. Razlogi za dopolnjevanje kmetovanja z dopolnilnimi dejavnostmi so številni, v ospredju pa so neizkorišcena delovna sila na kmetiji, izguba službe, tradicija, uspešni zgledi, želja po dodatnem zaslužku, financne spodbude, preracunljivost, proizvodno prestruk­turiranje kmetije, inovativnost, ustrezna izobrazba, naravne razmere, spremenjene zahteve na trgu in, nenazadnje, modnost (Potocnik 2003). Leta 2007 so imeli namakalne sisteme na skupno 151 ali 5,9 % vzorcnih kmeti­jah, dejansko pa so jih uporabili na 119. Delež kmetij z namakalnim sistemom je bil podpovprecen le na dopolnilnih kmetijah. Namakalni sistem pomeni pomembno naložbo, za kar so v vecji meri zainteresirani na tistih kmetijah, kjer so v kmetijsko pridelavo pripravljeni vlagati vec sredstev, to pa je zaznavno predvsem na cistih in mešanih kmetijah. Tretjo raziskovalno hipotezo, ki pravi, da polkmetije prispevajo pomemben delež h krepitvi vecnamenske funkcije kmetijstva, lahko delno potrdimo. Pri tem se opi­ramo na rezultate analize posevkov in ugotovitev, da je delež kmetij z ekstenzivnimi kmeckimi sadovnjaki, ki imajo mocan pokrajinotvorni pomen, med polkmetijami vecji kot med cistimi kmetijami. Polkmetije tudi manj obremenjujejo okolje z duši­kom, pri pridelavi pa redkeje uporabljajo fitofarmacevtska sredstva. Na drugi strani smo med polkmetijami ugotovili skromnejšo zastopanost ekoloških kmetij in dopol­nilnih dejavnosti. V tem pogledu je vecnamenskost izrazitejša na cistih kmetijah. 10 Sklep V drugi polovici prejšnjega stoletja je bilo slovensko javno mnenje do polkme­tov zelo kriticno. Kmecki poklic je veljal za enega od najmanj uglednih, v družbi je veljalo splošno prepricanje, da je dvojna aktivnost, torej delo na kmetiji in zunaj nje, škodljiva in nedopustna. Polkmetje naj bi bili odgovorni za zanemarjanje obdelave kmetijskih zemljišc in unicevanje tradicionalne kmetijske kulturne pokrajine. Na delov­nem mestu v tovarnah in drugje naj bi bili zaradi preobremenjenosti in utrujenosti manj ucinkoviti, s tem pa so škodovali tako maticni delovni organizaciji kot drugim zaposlenim v njej. Ocitala sta se jim tudi prevelik skupni dohodek iz vseh dejavno­sti in sodelovanje v sivi ekonomiji. Odklonilno mnenje je bilo še posebej prisotno med tistimi, ki so priznali, da z nobenim polkmetom niso imeli tesnejših osebnih stikov (Barbic 1990). Zato verjetno niso poznali motivov, zaradi katerih so se kmetje odlocali za iska­nje dodatnega zaslužka, niti niso bili seznanjeni s skromnim življenjskim standardom, ki ga je na agrarno prenaseljenih obmocjih kmetija omogocala clanom gospodinjs­tva. Prav tako se niso ukvarjali s problematiko dolgoletne neizenacenosti pravic delavcev in kmetov ter vseh njihovih družinskih clanov, kot so pravice do zajamce­nega osebnega dohodka, zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja ter porodniškega dopusta. Še manj pa so se verjetno zavedali pomena polkmetij za ohranjanje poseljenosti in kultiviranosti tistih podeželskih obmocij, na katerih raz­mere za bivanje in delo na kmetiji niso omogocale dostojnega preživetja. Intenzivna industrializacija v dosegu dnevnega prihajanja na delo je prebivalcem teh obmocij omogocila, da so še vedno skrbeli za kmetije in družinski proracun dopolnjevali z za­poslitvijo zunaj kmetijstva. Seveda na racun prostega casa, letnega dopusta, zgodnjega vstajanja, dnevnega potovanja na delovno mesto in nazaj domov ter povecanih fizic­nih in psihicnih naporov. Zanimanje za polkmetije je v znanstvenih, strokovnih in tudi javnomnenjskih razi­skavah v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja nekoliko nazadovalo, delež polkmetij pa se je iz popisa v popis poveceval. Leta 2000 je dosegel že 72,8 % (Udovc, Kovacic in Kramaric 2006). Narašcajoca vloga polkmetij v slovenskem kmetijstvu nas je spod­budila, da se v raziskavi osredotocimo na njihovo vlogo v gospodarski, okoljski in prostorski preobrazbi obmestnih obmocij, za katero menimo, da je drugacna kot v gor­skem in hribovskem svetu ter na demografsko ogroženih obmocjih. Ugotovili smo, da je na vecini kmetij kmetovanje le postranska dejavnost, stop­nja urbanizacije obmocja, kjer je kmetija, pa pri tem, nekoliko presenetljivo, nima statisticno pomembne vloge. Clani gospodinjstva išcejo dodatne vire zaslužka zunaj kmetijske dejavnosti ne glede na to, ali gre za neurbanizirana ali zelo mocno urba­nizirana obmocja. Dostopnost delovnih mest torej ni prevladujoc dejavnik pri spreminjanju socialno-ekonomske strukture slovenskih kmetij. Obmestna naselja so vecinoma na ravninskih obmocjih, kjer so naravne razmere praviloma ugodne tudi za intenzivno, tržno usmerjeno kmetijstvo. S tem sta omogocena ohranjanje in raz­voj cistih kmetij, to pa bi bil lahko tudi razlog manjšega zanimanja za zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih od pricakovanega. Na drugi strani so clani kmeckih gos­podinjstev na obmocjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje prisiljeni iskati zunanje vire dohodkov, saj prihodki iz kmetijstva niso zadostni. Dostopnost delovnih mest je za prebivalce hribovitih in gorskih obmocij sicer slabša, a se ti za zaposlova­nje zunaj kmetije odlocajo predvsem iz ekonomske nuje. S podrobno analizo 2538 vzorcnih obmestnih kmetij smo ugotovili, da so polk­metije po površini obdelovalnih zemljišc manjše od cistih, njihovo gospodarjenje je prostorsko bolj razdrobljeno in prispeva k vecji pokrajinski pestrosti, delež najetih kmetijskih zemljišc pa je manjši. V sklopu vrednotenja vecnamenske vloge kmetij­stva smo ugotovili, da je delež kmetij z ekstenzivnimi kmeckimi sadovnjaki, ki imajo mocan pokrajinotvorni pomen, med polkmetijami v primerjavi s cistimi vecji, prav tako na polkmetijah gojijo vecje število razlicnih posevkov na površinsko enoto obde­lovalnih zemljišc. Obremenjevanje okolja z dušikom in fitofarmacevtskimi sredstvi je na polkmetijah manjše kot na od cistih kmetijah. Na drugi strani se na cistih kme­tijah v vecji meri ukvarjajo z dopolnilnimi dejavnostmi in ekološkim kmetovanjem. Vendar razlike med posameznimi socialno-ekonomskimi tipi kmetij niso tako izrazite, da bi opravicevale oblikovanje prostorskonacrtovalskih ukrepov, prilagoje­nih izkljucno posameznemu socialno-ekonomskemu tipu. Za vse vrste kmetij (ciste, mešane, dopolnilne in ostarele) je znacilna stabilnost, zato ne vidimo razlogov za spod­bujanje dolocenega socialno-ekonomskega tipa kmetij. Izjema bi lahko bile ostarele kmetije, vendar demografska podoba Slovenije in slovenskega kmeckega prebivalstva nakazuje nadaljnje staranje družinskih clanov na naših kmetijah. Z vidika prostor­skega nacrtovanja je zagotovo pomembneje, da poznamo razvojni potencial kmetij na konkretnem planskem obmocju in vecji poudarek namenimo tamkajšnjim naj­bolj vitalnim in stabilnim kmetijam, ne glede na to, ali gre za ciste kmetije ali polk­metije. Tistim, ki imajo že zdaj dobre razmere za širitev svoje dejavnosti, moramo omogociti, da se te ne poslabšajo. Kmetijam, ki se soocajo s slabšimi razmerami za širitev ali vsaj ohranjanje kmetovanja, pa lahko z ustreznimi ukrepi pomagamo do njihovega izboljšanja. 11 Seznam virov in literature Alihodžic, A. 2010: Moderna portfolio teorija i diversifikacija. Bankarstvo 11-12. Beo­grad. Andersson, H., Ramamurtie, S., Ramaswami, B. 2003: Labor income and risky invest­ments: can part-time farmers compete? Journal of Economic Behaviour & Orga­nization 50. Amsterdam. Barbic, A. 1990: Kmetov vsakdan: položaj in prihodnost družinskih kmetij na Slo­ venskem. Ljubljana. Barbic, A. 2005: Izzivi in priložnosti podeželja. Ljubljana. Barbic, A., Hribernik, F., Kladnik, D., Kovacic, M. 1984: Mešane kmetije – da ali ne? Teorija in praksa 21. Ljubljana. Bedrac, M., Cunder, T. 2006: Slovenska kmetijska politika in vecnamenskost kme­tijstva. Slovenija v EU – izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje: zbornik 3. konference Društva agrarnih ekonomistov Slovenije. Ljubljana. Bellon, M. R., Taylor, J. E. 1993: Folk soil taxonomy and the partial adoption of new seed varieties. Economic Development and Cultural Change 41-4. Chicago. Bentley, J. W. 1987: Economic and ecological approaches to land fragmentation: in defen­se of a much-maligned phenomenon. Annual Review of Anthropology 16. Palo Alto. Blarel, B., Hazell, P., Place, F., Quiggin, J. 1992: The economics of farm fragmenta­tion: evidence from Ghana and Rwanda. The World Bank Economic Review 6. Berkeley. Bole, D. 2008: Ekonomska preobrazba slovenskih mest. Geografija Slovenije 19. Ljub­ljana. Bollman, R. D. 1991: Efficiency aspects of part-time farming. Multiple Job Holding among Farm Families. Ames. Boyd, S. 1998: Hobby Farming – For Pleasure or Profit? Statistics Canada, Agricul­ture Division. Medmrežje: http://publications. gc. ca/collections/Collection/Statcan/ 21-601-MIE/21-601-MIE1998033.pdf (15. 1. 2012). Cigale, D. 2005: Posodobitev Ravbarjeve tipizacije naselij z vidika stopnje urbanizi­ranosti na podlagi RPE 2002. Ocena ponudbe in povpraševanja po zemljišcih za gradnjo na nivoju regije in države –priprava vhodnih podatkov in izvedba ankete. Prvo fazno porocilo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Cochrane, W. W. 1987: Saving the modest-sized farm or the case for part-time far­ming. Choices: the magazine of food, farm and resource 2. Wisconsin. Corsi, A., Findeis, J. L. 2000: True state dependence and heterogeneity in off-farm labor participation. European Review of Agricultural Economics 27-2. Oxford. Cergan, Z., Dolnicar, P., Sušin, J., Verbic, J., Verbic, J., Ugrinovic, K., Zemljic, A., Maslo, G. 2003: Usmerjanje kmetijstva na vodovarstvenih obmocjih Mestne obcine Ljub­ljana. Zakljucno porocilo. Kmetijski inštitut Slovenije. Ljubljana. Dernulc, S., Iljaš Petrovic, U., Kutin Slatnar, B., Orešnik, I., Cunder, T., Golež, M., Juvancic, L. 2002: Popis kmetijskih gospodarstev Slovenija 2000. Ljubljana. Di Falco, S., Penov, I., Aleksiev, A., van Rensburg, T. M. 2009: Agrobiodiversity, farm profits and land fragmentation: evidence from Bulgaria. Land Use Policy 27. New York. Dirimanova, V. 2006: Land fragmentation in Bulgaria: an obstacle for land market development. Annals of the Polish Association of Agricultural and Agribusiness Economists 8-6. Poznań. Drozg, V. 1995: Morfologija vaških naselij v Sloveniji. Geographica Slovenica 27. Ljub­ljana. Evans, N. J., Ilbery, B. W. 1993: The pluriactivity, part-time farming, and farm diver­sification debate. Environment and Planning A 25-7. London. Fuller, A. 1991: Multiple job-holding among farm families in Canada. Multiple Job Holding among Farm Families. Ames. Gabrovec, M., Bole, D. 2009: Dnevna mobilnost v Sloveniji. Georitem 11. Ljubljana. Gardner, B. 1992: Changing economic perspectives on the farm problem. Journal of Economic Literature 30. Nashville. Gasson, R. 1986: Part time farming –staregy for survival? Sociologia Ruralis 24. Oxford. Gasson, R. 1988: The economics of part-time farming. Harlow. Gosar, L. 1974: Analiza kmeckega prebivalstva Slovenije glede na delovno silo v kmetijstvu. Ljubljana. Gosar, L. 1982: Poselitvena problematika SR Slovenije. Sinteza raziskav, 1. in 2. zvezek. Urbanisticni inštitut SRS. Ljubljana. Gosar, L., Mihevc, P. 1977: Opredeljevanje vsebine ruralnih naselij za potrebe njiho­vega usmerjanja. Urbanisticni inštitut SRS. Ljubljana. Hetland, P. 1986: Pluriactivity as a strategy for employment in rural Norway. Socio­logia Ruralis 26. Oxford. Hung, P. V., Macaulay, T. G., Marsh, S. P. 2007: The economics of land fragmentation in the north of Vietnam. Australian Journal of Agricultural and Resource Eco­nomic 51-2. Richmond. Jabarin, A. S., Epplin, F. M. 1994: Impacts of land fragmentation on the cost of pro­ducing wheat in the rain-fed region of northern Jordan. Agricultural Economics 11. New Delhi. Jervell, A. M., Desmond, A. J. 2003: Beyond food: towards a multifunctional agricul­ture. Oslo. Juvancic, L. 2001: Modeli kmeckih gospodarstev –možnosti in omejitve. Ucinki refor­me slovenske kmetijske politike: zbornik 1. konference Društva agrarnih ekono­mistov Slovenije. Ljubljana. Kavaš, D., Pecar, J. 2006: Metodologija izracuna indeksa razvojne ogroženosti za obdob­je od 2007 do 2013. Delovni zvezek 6. Ljubljana. Kladnik, D. 1999: Leksikon geografije podeželja. Ljubljana. Kladnik, D., Ravbar, M. 2003: Clenitev slovenskega podeželja – prispevek k usmer­janju skladnega regionalnega razvoja. Geografija Slovenije 8. Ljubljana. Klemencic, M. 1974: Socialna in ekonomska struktura mešanih delavsko-kmeckih gospodinjstev na kmeckih gospodarstvih. Geografski vestnik 46. Ljubljana. Klemencic, M. 1975: Sodobni prelog v SR Sloveniji: problem odnosa clovek – pri­roda. Geografski vestnik 47. Ljubljana. Klemencic, V. 1953: Urbanizacija okolice Kamnika. Geografski vestnik 25. Ljubljana. Klemencic, V. 1960: Problemi gospodarsko-geografske klasifikacije slovenskih naselij. Geografski vestnik 32. Ljubljana. Klemencic, V. 1968: Problemi mešane strukture gospodinjstev in kmeckih gospodar­stev v Sloveniji. Geografski vestnik 40. Ljubljana. Klemencic, V. 1980: The problems of the semi-agrarian structure in the semi-urban zones of Slovenia. Geographica Slovenica 11. Ljubljana. Klemencic, V. 1991: Tendence spreminjanja slovenskega podeželja, Geografski vest­nik 63. Ljubljana. Klemencic, V. 2005: Poskus opredelitve sodobnih problemov razvoja kulturne pokrajine slovenskega podeželja. Dela 24. Ljubljana. Kokole, Vl. 1988: Struktura omrežja podeželskih (nemestnih) naselij SR Slovenije. Geografski vestnik 60. Ljubljana. Kokole, Vl., Kokole, Ve. 1969: Urbanizacija podeželja v Sloveniji. Geografski vestnik 41. Ljubljana. Kos, D. 1993: Racionalnost neformalnih prostorov. Ljubljana. Kovacic, M. 1996: Socialno-ekonomska in velikostna struktura kmetij v Sloveniji v ob­dobju 1981–1991. Ljubljana. Kovacic, M., Gosar, L., Fabijan, R., Perpar, A., Jakoš, A., Gabrovec, M. 2000: Razvoj­no-tipološka clenitev podeželja v Republiki Sloveniji. Ljubljana. Mihevc, P. 1995: Podeželje kot razvojna in prostorsko planska posebnost. Izhodišca, sestavine in problemi celovitega razvoja podeželja v Sloveniji: zbornik posveta (Celovit razvoj podeželja 1). Ljubljana. Krašovec, S. 1974: K splošnemu vprašanju kmeta – delavca. Ekonomska revija 25. Ljubljana. Kulovec, M. 2002: Dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Ljubljana. Lampic, B. 2007: Okoljska in razvojna vloga kmetijstva v Mestni obcini Ljubljana. Dela 28. Ljubljana. Lazarevic,Ž.2011:Dvestoletnepotislovenskegakmetijstva.Medmrežje:http://863.gvs.ar­nes.si/fck_files/image/Dogodki11/TE/kmetijstvo.pdf (18.9.2011). Levstik, J. 1964: Ekonomska in družbena problematika polproletarca v RS Sloveniji. Ljubljana. Lund,P.J.1991:Part-timefarming:anoteondefinitions.JournalofAgriculturalEco­nomics 42-2. Oxford. Makarovic,M.1991:Družinezvitalnihinodmirajocihkmetijvlucinekaterihodnosov. Prihodnost slovenskega podeželja. Novo mesto. Martins,C.2009:FarmStructureSurveyinIreland–2007.Medmrežje:http://epp.eu­rostat.ec.europa.eu/cache/ITY_OFFPUB/KS-SF-09-020/EN/KS-SF-09-020-EN.PD F (23.3.2009). Medved, J. 1970: Spremembe v izrabi zemljišca in preslajanje kmeckega prebivals­tva v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih. Geografski vestnik 42. Ljubljana. Miklic,K.2011:Primerjavamodelavrednotenjadolgorocnihnaložb(CAPM)inarbi­tražne teorije cen (APT). Diplomska naloga, Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru. Maribor. Multifunctionality–towardsananalyticalframework.2001.Medmrežje:http:/ www.oecd.org/ dataoecd/62/38/40782727.pdf (20.5.2010). Nakajima, C. 1986: Subjective equilibrium of the farm household. Amsterdam. Nakamura, A., Nakamura, M. 1985: Dynamic models of the labour force behaviour of married women which can be estimated using limited amounts of past infor­mation. Journal of econometrics 27. Amsterdam. Navodila za izpolnjevanje popisnih listov. FADN knjigovodstvo na kmetijah. 2009. Medmrežje:http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/FADN/ Navodila_PL_2010-2011_stare_kmetije.doc (18.5.2010). Oblak,O.,Juvancic,L.,Erjavec,E.2003:Ocenaskupnegadohodkanakmeckihgospo­darstvihvSloveniji.SlovenskokmetijstvoinEvropskaunija:zbornik2.konference Društva agrarnih ekonomistov Slovenije. Ljubljana. Osnovnapojasnilaraziskovalcem odostopuinuporabistatisticnozašcitenihmikro­podatkov.2011.Medmrežje:http://www.stat.si/drz_stat_mikro.asp(13.10.2011). Perko, D.2001:Analizapovršja Slovenijesstometrskimdigitalnimmodelomreliefa. Ljubljana. Petelinc,B.2006:Vsebnostsladkorjevinkislinvplodupaprike(CapsicumannuumL.) gojenenahidroponskinacinskontroliranimdodajanjemhranil.Magistrskodelo. Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Plevnik, A. 2008: Okolje in promet: Slovenija. Medmrežje: http://nfp-si.eionet.eu­ropa.eu/publikacije/Datoteke/PrometInOkolje/OkoljeInPromet-min.pdf (26.11.2011). Popis kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000. 2000. Statisticni urad Republike Slo­venije. Medmrežje: http://pxweb. stat. si/pxweb/Database/Kmetijstvo/Kmetijs­tvo.asp (12. 1. 2011). Potocnik, I. 2003: Iskanje dodatnih virov zaslužka na podeželju: primer dopolnilnih dejavnosti na kmetijah v Sloveniji. Dela 17. Ljubljana. Potocnik Slavic, I. 2008: Endogeni razvojni potenciali podeželja. Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Praestholm, S., Reenberg, A., Pilgaard Kristensen, S. 2006: Afforestation of European landscapes: how do different farmer types respond to EU agri-envirpnmental sche­mes? GeoJournal 67. Dordrecht. Primožic, M. 2010: Vzorci obnavljanja kmeckega prebivalstva –dejavniki odlocanja za kmecki poklic in kmecko družino na obmocju upravne enote Kranj. Diplomska naloga. Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Rahman, S., Rahman, M. 2009: Impact of land fragmentation and resource owners­hip on productivity and efficiency: the case of rice producers in Bangladesh. Land Use Policy 26-1. New York. Ravbar, M. 1997: Slovenska mesta in obmestja v preobrazbi. Acta Geographica Slo­venica 37. Ljubljana. Ravbar, M. 2006: Podeželje na preizkušnji – kdo bo nadomestil kmetijstvo? Dela 25. Ljubljana. Ravbar, M. 2009: Razvojni dejavniki v Sloveniji –ustvarjalnost in naložbe. Georitem 9. Ljubljana. Ravbar, M., Razpotnik Viskovic, N. 2010: Pomen vecnamenske vloge kmetijstva v preo­brazbi podeželja. Podeželje na preizkušnji: jubilejna monografija ob upokojitvi izrednega profesorja dr. Antona Prosena. Ljubljana. Raziskovanja strukture kmetijskih gospodarstev s stanjem z dne 1. 6. 2007. Mikropo­datki. Statisticni urad Republike Slovenije. Ljubljana, 2007. Rupena Osolnik, M. 1982: Discusion. Part-time Farmers and their Adjustment to Plu­riactivity. Ljubljana. Schmitt, G. 1991: Why is the agriculture of advanced Western economies still orga­nised by family farms? Will this continue to be so in the future? European Revue of Agricultural Economics 18-3. Haag. Schmitt, G. 1997: Unvollkommene Arbeitsmärkte, Opportunitätskosten der Fami­lienarbeit und Betriebsgrösse. Berichte über Landwirtschaft 75. Stuttgart. Sedlar, S., 1974: Vpliv urbanizacije na podobo in strukturo podeželskih naselij v Slove­niji. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Singh, I., Squire, L., Strauss, J. 1986: Agricultural household models. Baltimore. Slabe Erker, R. 2006: Ekonomsko vrednotenje neblagovnih ucinkov kmetijstva. Slo­venija v EU – izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje: zbornik 3. konference Društva agrarnih ekonomistov Slovenije. Ljubljana. Slatnar Kutin, B. 2009: Struktura kmetijskih gospodarstev – Metodološka pojasnila. Statisticni urad Republike Slovenije. Medmrežje: http: //www. stat. si/doc/me­tod_pojasnila/15-119-MP.htm#_Toc242002610 (13. 10. 2011). Theesfeld, I. 2005: A Common Pool Resource in Transition. Determinants of Insti­tutional Change for Bulgaria’s Postsocialist Irrigation Sector. Aachen. Toš, N., Klinar, P., Roter, Z., Markic, B., Mlinar, Z., Trampuž, C. 1997: Vrednote v pre­hodu I. Slovensko javno mnenje 1968–1990. Ljubljana. Toš, N., Malnar, B., Hafner-Fink, M., Uhan, S., Kurdija, S., Miheljak, V., Štebe, J., Bernik, I. 2004: Vrednote v prehodu III. Slovensko javno mnenje 1999–2004. Ljub­ljana. Udovc, A., Kovacic, M., Kramaric, F. 2006: Socialno-ekonomski tipi kmetij po podatkih popisa kmetijskih gospodarstev v letu 2000. Slovenija v EU – izzivi za kmetijstvo, živilstvo in podeželje: zbornik 3. konference Društva agrarnih eko­nomistov Slovenije. Ljubljana. Uredba o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla. Uradni list RS 68/1996. Ljubljana. Uršic, M., Hocevar, M. 2007: Protiurbanost kot nacin življenja. Ljubljana. Vrišer, I. 1965: Geografska izhodišca pri omejevanju mest in njihovih vplivnih obmocij. Geografski vestnik 37. Ljubljana. Vrišer, I. 1974: Mesto in podeželje –eden od aspektov socialnega razlikovanja. Geo­graphica Slovenica 3. Ljubljana. Wan, G. H., Cheng, E. J. 2001: Effects of land fragmentation and returns to scale in the Chinese farming sector. Applied Economics 33-2. Abingdon. Weiss, C. R. 1999: Farm growth and survival: econometric evidence for individual farms in Upper Austria. American Journal of Agricultural Economics 81. Oxford. Zakon o kmetijstvu (ZKme-1). Uradni list RS 45/2008. Ljubljana. 12 Seznam slik Slika 1: Interdisciplinarni pristop k oblikovanju raziskovalnih hipotez. 16 Slika 2: Nova stanovanjska hiša med kmetijskim poslopjem in kmetijskimi zemljišci. 32 Slika 3: Uglednost kmeta kot poklica v letih 1969, 1980 in 2003 (Toš s sodelavci 1997; Toš s sodelavci 2004). 34 Slika 4: Mnenja o preprecevanju, dopušcanju ali spodbujanju dvojnega dela na zemlji in v rednem delovnem razmerju v Sloveniji v letih 1969 in 1980 (Toš s sodelavci 1997; Toš s sodelavci 2004). 35 Slika 5: Mnenja o koristnosti dvojnega dela na kmetiji in v rednem delovnem razmerju (Toš s sodelavci 1997). 36 Slika 6: Mnenja o škodljivosti pesticidov in drugih kemicnih sredstev, ki jih uporabljajo v kmetijstvu, za okolje (Toš s sodelavci 1997; Toš s sodelavci 2004). 37 Slika 7: Kmetijska zemljišca, prilagojena strojnemu obdelovanju, ustvarjajo videz enolicne pokrajine. 42 Slika 8: Kljucnega pomena za ohranjaje agrobiodiverzitete je ohranjanje mejic in gozdnih zaplat. 43 Slika 9: Urbaniziranost slovenskih obcin (Ravbar 2009). 46 Slika 10: Delo v kmetijstvu kot edina, glavna ali stranska dejavnost glede na stopnjo urbaniziranosti – podatki za PDM-je (Popis kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000; lastni izracuni). 49 Slika 11: Delo v kmetijstvu kot edina, glavna ali stranska dejavnost glede na stopnjo urbaniziranosti – podatki za osebe (Popis kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000; lastni izracuni). 50 Slika 12: Obmocja obmestnih naselij v Sloveniji (Cigale 2005). 53 Slika 13: Tipi kmetovanja na vseh slovenskih in vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 59 Slika 14: Namen kmetovanja po socialno-ekonomskih tipih vzorcnih obmestnih kmetij leta 2007. 62 Slika 15: Raba zemljišc v uporabi na slovenskih in vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. Slika 16: Struktura živine, izražene v vrednostih GVŽ-jev, po socialno­ 65 ekonomskih tipih vzorcnih obmestnih kmetij leta 2007. 69 Slika 17: Ohranjanje ekstenzivnih kmeckih sadovnjakov je znacilno predvsem za dopolnilne kmetije. 73 Slika 18: Struktura dopolnilnih dejavnosti na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 74 13 Seznam preglednic Preglednica 1: Izbor meril za merjenje urbanizacije ter odnosov med mesti in bližnjimi obmestji (Ravbar 1997). 19 Preglednica 2: Socialno-ekonomski tipi kmetij, opredeljeni v Leksikonu geografije podeželja (Kladnik 1999). Preglednica 3: Socialno-ekonomski tipi kmetij na podlagi popisov prebivalstva v letih 1981 in 1991 (Kovacic 1996). 22 24 Preglednica 4: Socialno-ekonomski tipi kmetij glede na zaposlitveni tip (Oblak, Juvancic in Erjavec 2003). 26 Preglednica 5: Socialno-ekonomski razredi kmetij po metodologiji FADN (FADN knjigovodstvo … 2009). 26 Preglednica 6: Poklici, razvršceni od najbolj do najmanj uglednega, glede na slovensko javno mnenje v letih 1969, 1980 in 2003 (Toš s sodelavci 1997; Toš s sodelavci 2004). 33 Preglednica 7: Znacilnosti slovenskih obmocij glede na stopnjo urbaniziranosti (Popis kmetijskih gospodarstev, Slovenija 2000; lastni izracuni; * KZU so kmetijska zemljišca v uporabi (ha), ESU je evropska enota ekonomske velikosti, PDM je polnovredna delovna moc). 47 Preglednica 8: Korelacijska razmerja med neodvisno spremenljivko (stopnja urbaniziranosti obcine) in izbranimi odvisnimi spremenljivkami. 51 Preglednica 9: Prevladujoci tip kmetovanja na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 60 Preglednica 10: Namen kmetovanja na slovenskih in vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 61 Preglednica 11: Starostna sestava gospodinjstev na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 63 Preglednica 12: Kmetijska izobrazba gospodarjev vzorcnih obmestnih kmetij leta 2007. 63 Preglednica 13: Zemljišca v uporabi na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 64 Preglednica 14: Kmetijska zemljišca v uporabi na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 66 Preglednica 15: Kmetijska zemljišca v zarašcanju in druga neobdelana kmetijska zemljišca na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 66 Preglednica 16: Razmerja med zemljišci v lasti in najemu na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 67 Preglednica 17: Delež vzorcnih obmestnih kmetij, na katerih so se leta 2007 ukvarjali z rejo dolocenih domacih živali. 69 Preglednica 18: Povprecna obremenjenost hektarja kmetijskih zemljišc z GVŽ-jem na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 70 Preglednica 19: Delež vzorcnih obmestnih kmetij s sadovnjaki leta 2007. 71 Preglednica 20: Posedovanje travnikov in pašnikov na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 71 Preglednica 21: Delež vzorcnih obmestnih kmetij, na katerih so leta 2007 uporabljali gnojila in fitofarmacevtska sredstva. 72 Preglednica 22: Namakalni sistemi na vzorcnih obmestnih kmetijah leta 2007. 73 Seznam knjig iz zbirke Georitem 1 Aleš Smrekar: Divja odlagališca odpadkov na obmocju Ljubljane 2 Drago Kladnik: Pogledi na podomacevanje tujih zemljepisnih imen 3 Drago Perko: Morfometrija površja Slovenije 4 Aleš Smrekar, Drago Kladnik: Zasebni vodnjaki in vrtine na obmocju Ljubljane 5 David Bole, Franci Petek, Marjan Ravbar, Peter Repolusk, Maja Topole: Spremembe pozidanih zemljišc v slovenskih podeželskih naseljih 6 Marjan Ravbar, David Bole: Geografski vidiki ustvarjalnosti 7 Aleš Smrekar, Drago Kladnik: Gnojišca na Ljubljanskem polju 8 Matija Zorn, Blaž Komac: Zemeljski plazovi v Sloveniji 9 Marjan Ravbar: Razvojni dejavniki v Sloveniji – ustvarjalnost in naložbe 10 Janez Nared, Damjan Kavaš: Spremljanje in vrednotenje regionalne politike v Sloveniji 11 Matej Gabrovec, David Bole: Dnevna mobilnost v Sloveniji 12 Nika Razpotnik, Mimi Urbanc, Janez Nared: Prostorska in razvojna vprašanja Alp 13 Lucka Ažman Momirski, Drago Kladnik: Preobrazba podeželske kulturne pokrajine v Sloveniji 14 Jani Kozina: Prometna dostopnost v Sloveniji 15 Mimi Urbanc: Pokrajinske predstave o slovenski Istri 16 Aleš Smrekar, Bojan Erhartic, Mateja Šmid Hribar: Krajinski park Tivoli,Rožnik in Šišenski hrib 17 Mateja Ferk, Uroš Stepišnik: Geomorfološke znacilnosti Rakovega Škocjana 18 Blaž Komac, Matija Zorn, Rok Ciglic: Izobraževanje o naravnih nesrecah v Evropi 19 Marjan Ravbar, Jani Kozina: Geografski pogledi na družbo znanja v Sloveniji 20 Janez Nared, David Bole, Matej Gabrovec, Matjaž Geršic, Maruša Goluža, Nika Razpotnik Viskovic, Petra Rus: Celostno nacrtovanje javnega potniškega prometa v Ljubljanski urbani regiji 21 Nika Razpotnik Viskovic: Vloga polkmetij v preobrazbi slovenskih obmestij 86 http://zalozba.zrc­sazu.si ISSN 1855­1963 9 789612 544348 GEORITEM 21