CORREO Argentino	FRANQUEQ PAGADO		Naš naslov:
	TARIFA REDUCIDA Concesion 2560		AVALOS 250 - BUENOS AIRES REPUBLICA ARGENTINA
MAŠE
Buenos Aires, dne 26. maja 1934.
BSJHO¥NO ŽIVLJEM JE
NUESTRA ¥IDA ESPISITUAL
Številka 52
Pra z niško h er il o
Berilo praznika presvete Trojice je izbrano iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 11,33-36).
O globočina, bogastva in modrosti in vednosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe in neizsledna njegova pota! Zakaj “kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo je bil njegov s v e t o v a v e c ?” (Iz 40,13). Ali:	“Kdo mu je prej
kaj dal, bi se mu povrnil o?” (Job 41,2). Kajti od njega in po njem in zanj je vse:	Nje-
mu slava na veke! Amen.
“Nespametni so vsi ljudje, v katerih ni spoznanja o Bogu, in iz vidnih stvari ne morejo spoznati njega, ki je, ter iz opazovanja njegovih del ne spoznajo, kdo je njihov stvarnik... Ne morejo se izgovarjati. Zakaj, če so mogli priti k toliki razumnosti, da so mogli prevdarjati svet, kako da niso lažje našli njegovega Gospoda?” (Knjiga Modrosti 13, 1. S. 8.).
“Nebo razodeva božjo slavo in nebes razkazuje dela njegovih rok... v vesoljni svet sega njih glas in na konec zemeljskega kroga njih beseda”. Ps 18;
2. 5.
“Vprašaj živino in učila te bo; in ptice neba in naznanile ti bodo. Govori z zemljo in odgovorila ti bo in pripovedovale bodo ribe morja. Kdo ne ve, da je vse to naredila roka Gospodova.” Job 12, 7-9.
“Kar se o Bogu more spoznati (namreč njegovo bivanje; njegovo bistvo, kaj da je, nam je nerazumljivo), je (vsem) očitno. Bog je namreč razodel. Zakaj to, kar je v njem nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo, tako da se neopravičljivi (kateri vanj ne verujejo); čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali ga zahvalili, ampak so postali v svojih mislih prazni, in je otemnelo njih nespametno srce. Imenovali so se modre, pa so se poneumili.” Sveti Pavel v pismu Rimljanom 1, 200-22.
Samo “nespametni govori v svojem srcu: Ni Boga!” Ps 73, 1.
Tako podobno govori sveto pismo o Bogu in o spoznanju božjem.
Katekizem, cerkveni nauk, pa o Bogu takole nadalje razpravlja:
Boga moremo spoznati: iz vidnega sveta, iz svoje vesti iz božjega razodetja.
Vidni svet izpričuje, da mora biti Bog, ki ga je naredil. “Vsako hišo kdo naredi, on pa, ki je vse naredil je Bog.”
Modre uredbe vidne narave oznanjajo božjo modrost.
V nas samih je vest, to je. glas, ki nam veli, da delajmo dobro in se varujmo hudega. Ta glas je od Boga Stvarnika.
Bog je bitje, ki je samo od sebe, ki ga ni nihče ustvaril ali naredil, in je neskončno popolno. Bog je vedno bil, je in bo, in svojih popolnosti ni dobil od nikogar drugega, marveč jih ima sam po sebi od vekomaj. Bog ima vse dobre lastnosti, ki si jih moremo misliti v najvišji meri.
Posebno so znane te-le božje lastnosti:
Bog je neskončno popoln duh, večen in nespremenljiv, povsod pričujoč in vseveden neskončno moder in vsemogočen neskončno svet in pravičen neskončno dobrotljiv in usmiljen neskončno resničen in zvest.
Bog je neskončno popoln duh pomeni: ima najpopol-nejši um in najpopoinejšo voljo, telesa pa ne.
Bog je večen pomeni; je vedno bil, je in bo.
Bog je nespremenljiv pomeni: od vekomaj do vekomaj vedno enak.
Bog je povsod pričujoč pomeni: ob istem času v nebesih in povsod na zemlji.
Bog je vseveden poemni: vse ve, kar je bilo, kar je in kar bo; ve tudi vse naše misli.
Bog je neskončno moder pomeni: ima' najsvetejše namene in ureja vse tako, da jih vselej doseže; tudi človeški greh lahko obrne h dobremu.
Bog je vsemogočen pomeni: storiti more vse, kar hoče.
Bog je neskončno svet pomeni: hoče in ljubi vse dobro in sovraži vse hudo.
Bog je neskončno pravičen pomeni: vse kar je dobro plačuje, in vae kar je hudo, kaznuje, natančno kakor kdo zasluži.
Bog je neskončno dobrotljiv pomeni: skrbi očetovsko za svoje stvari; vse dobro imamo od njega.
Bog je neskončno usmiljen pomeni: nam rad odpusti grehe, če se jih kesamo.
Bog je neskončno resničen in zvest pomeni: govori vselej resnico, in kar obljubi ali zapreti, gotovo izpolni.
V Bogu so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Tri božje osebe so se razodele, ko je Janez krstnik Jezusa krstil, Jezus sam pa je tudi tri božje osebe imenoval, ko je na primer naročil apostolom: “Učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Sve-lega Duha.” Mt 28, 19.
Vsaka božja oseba je pravi Bog; vendar so tri božje osebe le eft Bog. Tri božje osebe so le en Bog, ker imajo vse tri le eno ter isto nerazdelno naravo. Zato ima vsaka božja oseba iste lastnosti: Oče je večen, Sin je večen, Sveti Duh je'večen; Oče je vsemogočen, Sin je vsemogočen, Sveti Duh je vsemogočen; itd.
Razlikujejo pa se med seboj tri božje osebe tako: Oče ni rojen in ne izhaja od nikogar; Sin je rojen, od Očeta od vekomaj; Sveti Duh izhaja obenem od Očeta in Sina od vekomaj. Boij obširno smo razpravljali o teh rečeh v naši božični številki.
Karkoli Bog stori stvarem, store vselej vse tri božje osebe: Oče je svet ustvaril, Sim je svet ustvaril, Sveti Duh je svet ustvaril; itd.
Ker nas pa. nekatera božja dela spominjajo na posamezne božje osebe, zato ta dela prilastujemo božjim osebam in govorimo: Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje.
Tri božje osebe' skupaj imenujemo presveto Trojico.
Nauk o presveti Trojici ponižno verujemo, ker nam ga je razodel sam božji Sin; za naš razum je nedosegljiva skrivnost.
Sveti Vatikanski cerkveni zbor je ugotovil in definiral tole versko resnico o Bogu in spoznavanju Boga: “Sveta mati Cerkev veruje in uči, da more vsak človek Boga, začetek in smoter vsega stvarstva, s samim svojim razumom za 'gotovo spoznati iz ustvarjenih reči; čeprav je namreč Bog sam neviden, ga naš razum more videti (spoznati) iz stvari, ki so.”
če gornjo ugotovitev točno pregledamo, vidimo, da sveti zbor ne uči, da bi bilo bivanje božje mogoče dokazati vsakemu, tudi takemu, ki verovati noče, In sicer tako dokazati, da bi verovati moral. Celo nasprotno sledi iz. cerkvenega nauka: naša vera ne sme biti nujna, ne sme hiti taka, da M se ji ne mogel ubraniti, kdor bi se ji hotel ustavljati. Taka vera bi ne bila več svobodna, bi ne bila zaslužna in bi sploh več ne bila vera, marveč navadna, znanost.
Neutajljivo dejstvo, da je vera v Boga samo ob sebi razumljivo preprosta, da jo more sprejeti, vzljubiti in se je nad vse trdno okleniti najpreprostejši in tudi prav nič šolani človek, pa hkrati tako globoka, da ji še noben učenjak ni prišel do dna in ji ne more priti, marveč se ji more približati samo s ponižno preprostostjo, hkrati z drugim dejstvom, da je vera tudi toliko temna, da se ji lahko brani in ne veruje naj-
preproštejši in najbolj vsakdanji, tudi prav nič šolani človek, da pu hkrati še noben učenjak ni mogel ovreči tudi najmanjše verske resnice, ki jo je Cerkev kdaj gčila, to dvoje neutajljivih dejstev se mi je vedno zdelo najbolj občudovanja vredna lastnost krščanske vere.
Izmed najnovejših slovenskih neduhovniških in ne-bogoslovskih pisateljev, ki so obširneje pisali o Bogu in o veri moram omeniti posebno dva: pisateljico Marijo Kmetovo in ljubljanskega vseučiliškega profesorja ar. Franceta Vebra.	•
Znana slovenska pisateljica Marija Kmetova je izdala. prav pred kratkim, pred nekaterimi tedni, knjigo pod naslovom Moja pota.
Gospa pisateljica je napisala že dolgo vrsto po slogu in umetniški izgradnji zelo lepih, po vsebini pa deloma umazanin in brezbožnih slovenskih povesti in knjig. Po dolgem in iskrenem iskanju pa je napisala sedaj občudovanja vredno pogumno knjigo, v kateri nam na svojem lastnem življenju nazorno razlaga starodavno resnico, kako se njeno vbogo srce ni hotelo umiriti, dokler ni našlo pokoja v Bogu.
Gospod profesor dr. France Veber, eden izmed najplodnejših slovensicih znanstvenikov je že ves čas profesor niodro.-dovja na filozofski fakulteti ljubljanske univerze. V časih, ko sem na ljubljanski visoki šoli poslušal predavanja in delal izpite, je veljal gospod profesor za nevernega moža,, čeprav ni vere nikoli napadal, ne znanstveno, kaj šele neznanstveno. Pred nekaterimi tedni je izdal gospod profesor novo knjigo pod naslovom O Bogu, v kateri razlaga, kako da je strogo znanstvenim potom prišel do spoznanja božjega. Po našem gornjem razmotrivanju, posebno pa še po našem obširnejšem razglabljanju v božični številki našega lista, tako spoznanje še ni vera, marveč veliko manj. Da bi ne bilo nobenega dvoma je vendar razkril gospod profesor v svoji knjigi tudi svojo pristno, otroško vero.
V svetovnem slovstvu je izšlo podobnih knjig že biez konca. Najbolj znane pa so še vedno starodavno Izpovedi svetega Avguština, ki smo jih dobili pred kratkim tudi v sijajnem slovenskem prevodu in jih smatrajo knjigotržci za najlepše opremljeno slovensko knjigo, za katero je napravil načrte ravno tako znani, kakor globoko verni ljubljanski vseučiliški profesor gospod Jožef Plečnik.
Praznižka misel, ki si jo med tednom večkrat ponovi: Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj! Amen.
€ erkveni koledar
27.	maj — prva pobinkoštna nedelja, praznik presvete Trojice —• slovenske božje službe po navadi ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne. Kakor znano je presveti Trojici na čast zgrajeno tudi naše buenos-ajre.ško stolno mesto, ki se imenuje s polnim imenom “Ciudad cle la Santisima Trinidad y Puerto de Santa Maria de los Buenos Aires — Mesto presvete Trojice in Pristanišče svete Marije (priprošnjice) ugodnih vetrov.”
28.	maj — pondeljek — spomin svetega Auguština, škofa in učenika Cerkve, brez vsakega dvoma enega izmed najbistroumnejših mož; kar jih je kdaj živelo na zemlji. Njegove številne nesmrtne knjige uživajo izreden sloves še danes po več, kakor tisoč petsto letih odkar je umrl.
29.	maj — torek — spomin svete karmeličanske redovnice Marije Magdalene de Pazzis, ki jo v vseh čednostih vzgledna, posebno pa v dejanski ljubezni do bližnjega, v Florenci umrla leta 1607.1
30.	maj — sreda — spomin preprostega kmečkega dekleta Ivane d’Are, ki je' bila pred petsto leti krivično na. smrt obsojena in na grmadi sežgana, francoski narod pa jo še danes z izrednimi slovesnostmi časti kot svojo narodno junakinjo. Mislim, da ni v Franciji nobene cerkve, pa tudi zelo malo zasebnih hiš brez njenega kipa ali vsaj slike.
31. maj — četrtek — zapovedan praznik presvetega Rešnjega Telesa. Ob desetih dopoldne slovesna sveta maša na Paternalu, kakor po navadi, popoldne točno ob dveh pa se začne slovesna procesija svetega Rešnjega Telesa na Plaza de Mayo. Slovensko zbirališče za procesijo: cerkvica svetega Roka na križišču Alsina y De-fensa, eno kvadro od Plaza de Mayo. Pomni: cerkvica svetega Roka, ne velika Marijina bazilika z vhodom iz istega patija! Na odločena nam mesta bomo odšli ob poldveh in sicer moški pred škofijsko palačo, .ženske pa približno na esquino Avenida de Mayo in Bo-livar. — Popoldanska slovenska božja služba zaradi procesije odpade.
1.	junij — petek — prvi petek meseca junija, posebej posvečenega presvetemu Srcu Jezusovemu, to je njegovi ljubezni do nas ljudi. Prilika za spoved nepo-sledno po sedmi sveti maši ali v četrtek dopoldne. Najbolj . primeren dan za začetek znane pobožnosti devetih prvih petkov.
2.	junij — sobota — spomin slavnega mučenca svetega Erazma.
3.	junij — druga pobinkoštna nedelja — slovenske božje službe po navadi.
Evangelij
praznika presvete Trojice pripoveduje, kako je Gospod Jezus poslal svoje učence po vsem svetu, učit vse narode in jih krščevat v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, in je obljubil, da bo ostal z njimi vse ni do konca sveta.
Misel, ki jo je. mogoče posneti iz evangeljskega besedila, in ki jo večkrat med tednom prev-darjaj: Kako kaj poslušam tiste, ki so poslani, da me učijo spolnjevati vse, kar je Kristus zapovedal?
Cerkvena kronika
Zakrament svetega zakona sta sklenila Rosa Katarina Schaab in Albert Šket pred pričama Ramon Isidro Arias in Jaime Cardell Pons. Bilo srečno!
Zakrament svetega krsta je prejela Elizabeta Aida Pečenko, kateri sta botrovala Marija Vidmar in Anton Benkovič. Vse najboljše!
Zakrament svetega krsta je prejela Lidija Jožefa Gruden, kateri sta botrovala Eugenija Skerk in Franc Gruden. Vse dobro!
BRATOVŠČINA ŽIVEGA ROŽNEGA VENCA
Podpisana vljudno vabiva širši odbor Bratovščine živega rožnega venca na redno sejo, ki se bo vršila v nedeljo dne 3. junija točno ob dveh in pol popoldne v navadnih prostorih Avalos 25 0.
Buenos Aires, dne 2 6. maja 193 4.
Franc Lakner,	Andrej Čebokli,
tajnik	predsednik
lepe ljubezni
Aleš N a p r e t, Ljubljana:
Mati
Našim cenjenim čitateljem in čitateljicam prinašamo danes ljubko legendo, ki jo je nalašč in samo za naš list napisal nam že znani pisatelj ljubljančan Aleš Napret.
Legenda je povest, katere snov je vzeta iz Gospodovega, Marijinega ali svetniškega življenja. Ni zgodovina, ampak povest. Vendar sem bral nekje lepo misel: da ni tista povest najbolj resnična, ki se je res kdaj zgodila!
Naša legenda je čudno fina in — resnična! Naši zreli, razumni, pošteni in verni čitatelji jo bodo čitali z velikim veseljem in bodo našli v nji čudovito globoko jedro.	,	Ur.
V razdvojit, sovraštvu, zavisti je razmučena naša zemlja. Neštevilni glasovi hočejo pravice in vpijejo zanjo k nebu. A ti klici ne prihajajo ne iz vernih, ne iz preprostih, ne iz nedolžnih src. Niso klici po božjem blagoslovu. Svet zahteva pravice zase, ne da je pa ne pravice svojemu bližnjemu, ne časti Njemu, ki ima v rokah usodo in pravico narodov.
A glejte! Enkrat še se je usmilil nebeški Oče nesrečnega sveta. Sklenil je znova poslati svojega Edinorojenega na zemljo.
Kot reven otrok v naročju svoje Matere, naj bi šel božji Sin skozi dežele, da prinese potapljajočemu se človeštvu rešenje. Koderkoli bodo ljudje s sočutnim srcem sprejeli ubogo Dete v svojo sredo, kjerkoli bodo odprli svoja srca žaru, ki sije iz oči svetega Dečka — tam naj zopet vzcvete blagoslovljeno kraljestvo miru in ljubezni.
Iz prejasnih nebeških višav stopa Mati lepe ljubezni s svojim Detetou po poti. ki vodi do bivališč človeških. Iskreno privija k sebi božje Dete. Nežne, materine besede mu šepeta v zalivalo, da se je znova usmilil človeškega rodu. Čist odsev ji žari v očeh. Tiho poje njena duša: svet bo spet našel mir po Bogu, ki mu ga prinašam.
Prišla je Marija z Jezusčkom v rokah v pre-stolico tiste dežele.
Bil je mrzel večer kot v onih davnih dneh, ko je iskala prenočišča v Betlehemu. Rahlo je trepetalo njeno srce, ko sta hodila po temnih, zakotnih ulicah in se bližala glavni cesti. Vsem, ki so hiteli mimo in se izgubljali za razkošnimi palačami in revnimi hišicami, vsem nemirnim in obteženim bi rada zaklicala: Veselite se! Se danes pride k vam mir in utešeno bo vaše hrepenenje. Še nocoj se vrne k vam sveta noč!
Pred ponosno stavbo sredi glavne ceste je bila zbrana ogromna množica ljudstva. Moški
in ženske so stali v gručah in se razburjeno prerekali med seboj. Tu in tam je dvignil kdo pest in zažugal proti blesteči palači, v katero so bili uprti vsi pogledi.
Marija je zrla v blede, razorane obraze. O, kako so vsi potrebovali sreče in miru!
In stopila je Mati lepe ljubezni k skupini delavcev. Nihče ni opazil, kako se bliža samotna žena.
Naenkrat začujejo njen lepi proseči glas: “Tujka sem v vašem mestu in nimam prenočišča za svoje premrlo Dete. O, sprejmite naju, prosim... iz ljubezni do Kristusa.”
Marija je govorila. V plenice povit otrok pa je dvignil svojo glavico in obrnil svoje velike, zvezdojasne oči v ljudi.
Zastrmeli so možje. — Kdo je ta? Kaj si do-mišljuje ta ženska? Kaj hoče s svojim otrokom? Mar ne vidi, da smo sami lačni, da stojimo pred vilo našega tovarnarja in zahtevamo kruha, kruha! Ali že ni dosti revščine med nami. Ha, in zdaj naj' še druge sprejemamo in preživljamo?
A vendar. Otrokov pogled je vzbudil v ponižanih in razžaljenih nekaj, kar že davno niso občutili. Nekaj toplega, usmiljenega je vstalo v njihovih srcih.
A le za hip. Zatrli so temni ljudje v sebi čut ljubezni in dobrote... “Ne bodimo mehki in jokavi! Kaj nam mar tuje gorje! Še svojega ne moremo nositi!”
Žalostna je odžla božja. Mati od ljudi, ki so zavrgli božjo milost. Stopala je dalje po mestnih ulicah. Pred sijajno razsvetljeno dvorano obstoji. Skozi blesteča vrata šumi visoka gospoda.
Morda bo skromna Prosivka tu med elegantnim svetom našla sočutnih, usmiljenih src?
Stopila je Marija z Otrokom v salon.
Gospoda je žarela v svilnatih oblekah. Služabniki so odlagali dragocene, mehke kožuke.
Dame so blestele v nakit ju in prstanih. Na ustnicah sta cvetela smeh in razigranost.
Med to izbrano družbo je zašla najčistejša Deva.
Po bajno okrašeni dvorani se je pravkar razlegalo gromko ploskanje. Na razkošnem odru je predvajala mlada plesavka najnovejše plese. Obsipali so umetnico z venci in cvetjem. Godba je bučala in hotela za vsako ceno preglasiti vznešeno navdušenje v dvorani. Za marmornatimi mizicami se je šopirila nezaslišana bogatija in komodna nasičenost. V bisernih kozarcih je gorelo plemenito vino. Družba je napivala mladi izvoljenki in živo so žvenketali kozarci.
Sredi hrupnega veselja pa se naenkrat oglasi mila prošnja Marijina: “Prosim vas, sprejmite Otroka, ki nima doma, ne kruha! Noč in mraz sta zunaj! Nevem, kje bi mu postlala. Vi, cenjeni gospodje in milostne gospe, bodite dobri in usmilite se naju.”
Nad božjim Otrokom so žareli plameni prekrasnega svetilnika. Nežni obrazek je ves sijal v bogati luči. Za hip so zastrmele dame, ko so zrle v sveto Dete. Gospode je prevzelo čudno hrepenenje in sočutje.
Pa le za kratek čas.
Radi lepih oči tega Otroka naj žrtvujejo zabavo nocojšnjega večera? Ta edina nas drži pokonci! v teh dolgočasnih dneh. Kdo je ta predrznica, ki tako vsiljivo nadleguje vesele ljudi? Mar misli, da bomo vstali iz žametnih sedežev in šli v mrzlo noč iskat prenočišča za tuje, za-nikarne berače?
In predno se je dvignil glasen ugovor, je pristopil k Mariji eleganten gospod in ji pokazal vrata.
Marija je bežala, bežala. Solze so zalile njene lepe oči. Jokala je nad neusmiljenimi človeškimi srci, ki pehajo od sebe svojo lastno srečo, mir in blagoslov.
N a
T r i g I a v
Našim fiitateljicam in čitateljem podajamo danes dobesedno pismo, katero je pred štiri in štiridesetimi leti pisal magistratni svetnik v pokoju gospod Pran Govekar kot sedmošolee svojemu tedanjemu sošolcu, sedaj že pokojnemu višjemu poštnemu kontrolorju Ivanu Dovjaku. V pismu popisuje svojo prvo pot na Triglav, pred štiri in štiridesetimi leti, to je leta 1889.
Pismo na izredno zanimiv nažin popisuje dragocen košček slovenske zemlje, naše Triglavsko pogorje.
Pripominjamo, da se je od tistih časov slovensko planinstvo silno razvilo in je danes v svojem Slovenskem planinskem	društvu	sijajno organizirano.
Slovensko planinsko društvo je danes ugledna in tudi gospodarsko močna organizacija, ki šteje desettisoce članov in lastuje dolgo vrsto vzorno opremljenih planinskih hotelov in zavetišč, katerih vrednost gre v mnoge milijone.
Tudi drugod po svetu planinstvo visoko- cenijo. Izmed posebno znanih navdušenih planincev našega časa je treba imenovati Ahila Eattija, sedaj papeža Pija XI in ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki pa moreta sedaj gledati planine samo še na slikah.
V primeri s časi iz katerih izhaja naše pismo je. današnji slovenski turizem prava otroška igrača: na vse vrhove so zgrajene udobne gorske steze, kjer je treba zavarovane z železnimi vrvmi in železnimi klini, vsepovsod je videti znamenja in napise, markacije, kakor jim pravijo, ki kažejo turistu pravo pot, pripovedujejo o važnejših razdaljah in opozarjajo planinca na vse kar bi bilo zanj važno. Drznejšim planincem pravijo, da so naše planine celo že preveč izumetničene in iščejo težavnejših in nevarnejših poti, kakor jih kažje onstranske naše slike.
Posebno znan slovenski veleturist je gospod inženir Ervin Schneider, ki je leta 1928 priplezal na sedem tisoč metrov visoki Pic Ljenin v Altajskem gorovju (Rusija), leta 1930 je skušal priti na najvišji vrh zemlje Mount Everest, leta 1932 je bil na šest tisoč osemsto metrov	visokem	Huascovanu	v	južnoameriških Kordiljerah (Perh), letošnjo velikonoč pa je odpotoval v Indijo, da se povzpne na osem tisoč sto in dvajset metrov	visoki Nanga Parbat	v	Hima-
laji. Da si ustvarimo skromno sliko o teh napornih veleturah naj pripomnimo, da je Triglav, najvišji vrh v Sloveniji in Jugoslaviji, visok samo 2864 metrov.
Končno pripomnimo, da smo povzeli spodnje pismo po zadnji, majski številki Planinskega vestnika, vzorno urejevane slovenske planinske revije, ki izhaja že 34. leto in stane za inozemstvo Din 60.—, naroča pa se pri Slovenskem planinskem društvu v Ljubljani, Jugoslavija (ta naslov zadošča).
“Enajst je minilo, ko sem dospel z bratom, ki mi je pomagal nesti prtljago, na kolodvor. Pogačnik (1) je prišel kmaln nato in kupila sva vozna listka (2.50 gld). Na prigovarjanje kaplana g. Bezeljaka sva sedla v voz za nekadilce. Vožnja z vročini vlakom pod žarkim solncem do Jesenic, kjer sva prestopila, ni bila prijetna. Odondod dalje pa je bilo bolje, zabavneje, ker smo imeli za sopotnice mnogo “nežnega” spola, ki nas je zvedavo ogledoval, ker smo nalašč prav glasno govorili slovenski, a včasih tudi po nemško zagodrnjali, ako je kondukter kričal n. pr. Assling-Jesenice namesto narobe.
V Dovjem sva se z Ivanom, sopihajoča od vročine in pod prtljago, hitro izkobacala iz vlaka, saj nama je že hitel naproti tovariš Ancelj Lojze (2). Po poti v Dovje sem se šalil, da bodo Dovčanje za najin sprejem razobesili zastave in streljali s topiči. Nisem se motil. Komaj smo prekoračili tam še plitko Savo, že so nama vihrale nasproti trobojnice, ponosno v zrak so štrleli vitki mlaji in z bližnjega hribca so grmeli topiči. Kakšna čast!
Ker pa je bil ponedeljek, naju ni sicer pričakovala velika množica pred vasjo, nego je le Lojze kratko dejal: “Veseli me, da sta prišla. Zabave vama ne bo mnjkalo.” — Pa se je zlagal: zabave ni bilo dosti, a tem več truda in znoja!
Naglo smo stopali skozi prijazno vas. V Mojstrani je Ancelj doma in njegov oče je posestnik dveh hiš. V eni stanuje oče z družino, v drugi sta dve tuji družini in pri tej prebiva Lojze v majhni stranski sobici. “Pri Valjavcu” se pravi tej drugi hiši in ima številko 23. Prekrasni dolini in čudoviti romantičn legi Mojstrane se nsva mogla dovolj nadiviti.
Samo misli si, da si pred Lojzetovo hišo! Visoka gola pečina kipi pred tabo v zrak in se imenuje Gradišče; za njo stoji še višji hrib, Planina, za hišo (seveda 1—2 uri daleč) se razprostira proti severu gora Možaklja; na desni pa vidiš gore Brinje, Borovje, Rožco in Belo Peč. Proti severovzhodu je dolina odprta do strme Črne gore. Mimo hiše pelje velika cesta k Peričniku, za hišo teče potok Roja.
Ko sva si privezala dušo s črnim kruhom in skuto, smo se odpravili k Peričniku. Urno smo stopali po dolini tik Bistrice, šli preko Tičje Peči, Vrbovega klanca, mimo Viškove poti, čez Birtov klanec, ob Črni gori, po Lisici i. t. d. Onstran Bistrice smo videli plazove Križevce, ki
se nagibajo s Črne gore k Bistrici. Že blizu Pe-ričnika, vendar tudi onstran rečice, smo občudovali strme Peričnikove meli, ki pa niso s Pe-ričnikom v nobeni zvezi.
Šele ko smo prekoračili Peričnikov klanec in Kredin.klanec, smo začuli šumenje padajoče vode. Še par sto korakov, in stali smo v majhni kolibi pred slapom. Ne morem Ti popisati prizora, ki se je prostiral pred našimi očmi. Od samega strmenja smo umolknili. Z visoke, strme pečine je skakala v krogu ogromna množina vode, ki se je v skoku nizdol razkrajala v milijarde kapljic, svetlikajočih se kakor najčistejši biseri. Neprenehoma je grmela voda v globino, vendar se mi je zdelo, kakor bi slap stal na miru.
Skozi daljnogled smo občudovali krasni Pe-ričnik najprej od spredaj, nato pa smo šli prav v bližino slapa, da nas je drobni, megli enaki dež močil in zagrinjal v fin pajčolan. Odondod smo gledali v globino, kjer se vodna masa v divjem metežu vrti in peni med skalami in, kakor bi se kuhala, meče oblake drobnega dežja proti gledalcu.
Potem smo plezali po strmi stezi in vsekanih stopnicah še navzgor k Malemu Peričniku ter se vrnili pod velikansko pečino, preko katere se vali Peričnik navzdol. Ogledali smo si torej slap od treh strani. Nepozabni prizori! Moral bi biti slikar, da bi Ti podal pravo podobo te lepote in sile, ki ju popisati ni mogoče.
Šele okoli pol devetih zvečer smo se vrnili v Mojstrano in šli večerjat k Ancljevim. Hiši štev. 71 pravijo “v kamri”; mimo teče Bistrica in pod njo pritok Roja. Oče Miha je bil 19 let vojak in zna govoriti razen slovenščine in nemščine tudi laščino. Matere nima Lojze več, pač pa ima mačeho in polsestri Čilo in Mino. Bratu pravijo “ta Jozasti”, t. j. Jože; po poklicu je trgovski sotrudnik, a sedaj doma.
V Lojzetovi sobici sva sjiala Pogačnik in jaz skupaj, Lojze je pa zlezel pod streho na mrvo. Ali komaj sva dobro zaspala, je Lojze že razbijal po vratih in kričal: “Vstanita — ura je ena!” Ancelj nam je še skuhal čaja in ob 143 zjutraj smo se odpravili — prvič na Triglav. Tema je bila kakor v rogu. Hitro smo jo mahali preko Mlačice navzgor v klanec Tnalo in skozi Novakov rovt. Rovt je tako gosto zarasel, da nisem videl niti za ped daleč pred seboj. Ker je šele pred dvema dnevoma deževa-
lo, je bilo mlak in blata od sile; bali smo se, da v taki temi obtičimo sredi gozda.
Tako smo preko Proda dospeli do konca Kota šele ob in obstali pred Gubami. Ker smo hoteli počakati, da se prične daniti, smo tu počivali. Noč je bila prekrasna, nebo polno zvezd, a tišina vseokoli čudovita.
Ob se je začelo naše vzpenjanje. To Ti je bila pot, oj, strašna pot! Kolikokrat sem se spomnil lepe ceste do doma v Spod. Šiški in stezic v Lattermannovem drevoredu! In vpraševal sem se: “Ali mi je tega treba? Kakšen vrag me je zapeljal v to norost!” Pot mi je kar curljal po obrazu, srajca se me je držala kakor pravkar zmočena cunja, kolena so me strašno bolela, srce mi je klopotalo, a sopel sem kakor kovaški meh. Sam Bog ve, kolikokrat sem obstal, se oddihoval, pa kričal in prosil: “Počasi! Počivajmo!” Vse znaman, tovariša sta šla ko vraga brez prestanka in brez pardona dalje, dalje...
Šele ob 7 sta se me vendar usmilila; počivali smo četrt ure in zajtrkovali pod ogromno skalo. Kako je bilo tu romantično Kako slikovito, heroično impozantno! Žal, da sem bil tako truden, da me ni dosti zanimal niti štirikratni odmev.
Odkorakali smo čez Pekel, hribovito planino. Na desni se je dvigala velikanska Rjavina, Urbanova Špica, na levi Mlinarica i. t. d. — gora za goro, a poti ni konca.
Kaj sem doslej vedel, kaj je gora! Šmarna Gora, Sv. Jošt in Kurešček so ves repertoar mojega hribolazništva. Rajši tisočkrat na Kurešček, ko enkrat na Triglav! Rajši vsak dan na Šmarno, nego enkrat na leto na Triglav!
Ob 9 dopoldne smo dospeli v precejšnji vročini do koče: “Deschmann-Hütte”, V njej so bili naš profesor Florijan Hintner, visokošolec Belar, Janesch, Zeschko i. dr., pa neki Nemec s svojo gospo, ki je bila — horribile dictu — v moških hlačah. Potrebovali so dva dni, da so prilezli na Triglav in nazaj do tu, a mi bomo potrebovali samo en dan iz Mojstrane na Triglav in spet nazaj do Ancljevih.
Nič se nismo ustavili; le naprej, naprej, ali pa obtiči na svojo sramoto na polovici pota! Kaj? Tega pa ne: rajši pasti, nego popustiti! — Tako sem torej sopihal za Lojzetom dalje preko skalovja, mimo prepadov, po snegu in ledu. Dospeli smo do večnega ali zelenega snega. Poleg votline smo počivali in obedovali.
I
Zakaj lačni in žejni smo bili skoraj brez prestaniva.
Na tako strašno romantičnem prostoru še nisem in menda ne bom nikoli več obedoval. Zakaj, zdaj sem verjel, da gora ni nora, nego' je nor, kdor gre gor. In trdno sem sklenil, da bom poslej poslušal ta izrek, ostal “pameten”, torej ostajal zdolaj in se zadovoljeval s Šmarno Goro, Joštom in Kureščkom.
Strahovito visoke in čisto gole gore Suhi Plaz, Dovk, Stajnar (3) i. dr. so se dvigale nam nasproti, med njimi pa se je razprostirala dolina Vrata. Smel bi jo imenovati Pekel, zakaj črno se mi je delalo pred očmi, če sem pogledal vanjo.
Ob %11 smo se dvignili. Sneg vsenaokoli. Strmina pa je ondi enaka najbolj strmi strebi. V dolino niti pogledati nisem smel. Dve uri dolga in vsaj pol tire široka je tista snežena planjava. Ancelj nama je na desni čevelj privezal tako zvano derezo ali krampež, da sva hodila varneje preko trdo zamrzlega snega. Hoditi in držati pa smo se morali postrani in se opirati na poldrug meter dolge, dobro okovane palice. Tudi te palice sva dobila od Loj-
zeta. Zakaj s Pogačnikom sva se odpravila z doma na Triglav brez vsake turistovske opreme, brez priprave in brez trenaže. Vendar sva srečno prilezla tudi preko “zelenega” snežišča.
Ali sedaj smo bili jedva na vznožju Malega Triglava. Kvišku Ne morem Ti popisati težav in opasnosti pri plezanju na to goro. Še tako živa domišljija Ti slika premalo in prelahko. Spodaj smo pustili vse: pled, torbo, suknjo; saj zaradi vročine in strmine niti palice nisem rad nosil.
Kaj bi Ti obširno opisoval ta križevi pot! V koleno sem se lahko grizel. Na srečo so vsekane v skale nekakšne stopnice in tu in tam je ob straneh zabit železen klin: izvrstna pomoč in edina rešitev, da se ne zvrneš po re-brih navzdol. Ancelj mi je zabiceval, naj ne gledam v globino, jaz pa sem ga ponižno poslušal in se skoro mežeč plazil po vseh štirih navzgor, zmerom navzgor.
Prijatelj, kako visoko mora biti v nebesa, če je že na vrh Triglava tako brezkončno strmo! — Prepričal sem se na tej turi, da ne do-spem nikoli v nebesa, ako me ne odnese tja
kak usmiljen angel. Da bi se sam plazil tja, ne, pa že rajši ostanem v peklu, kjer bo baje itak zanimivejša in pa dosti lepša družba.
Ali odneham ne, zato le naprej! Na nekem mestu je bila stezica komaj 5 decimetrov široka. Na desni in na levi je padalo pobočje strmo poševno navzdol v nedoglednost! A ne klina niti žice! Tudi palico sem bil pustil za seboj... Kaj početi? V bedastem instinktu so se mi tresla kolena. Prepričan sem, bil, da ondi čez nikakor ne morem in ne pridem nikoli.
Tovariša pa sta bila že daleč spredaj ! “Le idita, jaz počakam tu!” sem jima zaklical in sklenil, da se — ne premaknem. Žal mi je bilo matere in očeta, da bi izgubila tako neju-naškega sina. Toda Ancelj me je zgrabil za ponos.
“Sram te bodi!” je kričal. “Samo še pol ure pa smo na vrhu. Hej, pogum! Zamiži in steci, govedina!”
Zares me je bilo sram. In takrat, v tistem najbolj kritičnem trenotku svojega življenja sem jaz — na ravnem polju nekoliko liberalen človek — storil pobožno zaobljubo: ako	"
prineseni s Triglava cele ude ali vsaj nerazbi- j
to glavo, pojdem — čuj in strmi! ■— takoj v četrtek k sv. maši. Da, prav zares sem se takole zaobljubil.
Potem sem zamižal in stekel po stezici na ono stran. Ha, posrečilo se mi je in globoko sem se oddihnil.
Nato le še par tisoč korakov, samo še pol čebra potu in par sto vzdihov, in — juhej! — vrhu Triglava smo. In kakor bi jih odpihnilo : vse težave so bile pozabljene, mi pa veseli in srečni.
V najlepšem solncu se nam je kazala velikanska panorama. Kakšen razgled, kakšne barve, kakšne razsvetljave! Bili smo kakor’ pijani od zanosa in občudovanja.
Ancelj pa nam je imenoval velikana za veli-kanom, gorostasne oprode kralja Triglava: Cmer, Urbanova Špica, Stajnar, Suhi Plaz, Kukova Špica, Vrtaški Vrh in drugi, celo neko jezero onkraj gora smo videli prav dobro. Ime-rnena pa mu ne vem.
Na vrh Triglava smo prišli točno pet minut pred 1/21 dne 3. septembra 1889. Zame zgodovinski datum!
Vrhunec Velikega Triglava nosi majhno, iz kamenja zloženo piramido. Med kamenjem smo našli dve steklenici, polni vizitk in listkov. Med drugim papirjem tudi vizitki naših profesorjev Borštnerja in Kaspreta. Seveda smo tudi mi trije vdeli svoj list z geslom Portes fortuna adiuvat! in s svojimi podpisi.
Odšli smo še pred eno. Navzdol hodim odlično. Kakor sem se jaz slabo izkazal na hoji navzgor, prav tako slabo in počasi je plezal nizdol Pogačnik. Na srečo je nastala po dolinah deževna megla, ki je preprečevala vrtoglavico. Naglo smo dospeli zopet na sneg.
Tukaj bi se pa skoraj pripetila nesreča: Pogačniku je spodletelo in tekel je, mahajoč z
Drznejšim planincem so naše slovenske planine že preveč izumetničene in iščejo težavnih in nevarnih potov, po katerih plezajo v stalnih smrtnih nevarnostih, v katere jih vleče tistemu, ki je ne pozna nerazumljiva in nerazložljiva planinska strast. Razumljivo, da jih plača vsako leto cela vrsta turistov svojo drzno planinsko ljubezen s smrtjo. Tudi naše slovenske planine zahtevajo vsako leto po več smrtnih žrtev.
Desno zgoraj: Najznamenitejše argentinsko gorsko letovišče Puents đel Inča, ki leži 2.770 m visoko v andskih hribih in se ponaša s sijajnim 40° G vročim zdravilnim vrelcem.
A
roko in s palico po zraku, kakor vihra po snegu navzdol. Z Anceljnom sva se silno prestrašila : jaz sem vpil za njim, naj rabi palico, Ancelj pa, hribovec največje rutine, se je drl bolj naturno in izkušeno: “Sedi na r.. ! Sedi na r.. !” In Pogačnik se je res sedel, se ustavil in končno bled in prepadel prikobacal zopet k nama na pot.
Domov smo morali hiteti, kajti oblaki so nas zavili in pričelo se je bliskati. Ob %5 smo bili v Kotu, a še pred %8 že zopet v Mojstrani. V sedemnajstih urah i npol smo prišli torej na Triglav in zopet nazaj do Valjavčevih.
Po večerji smo šli še k Šniercu, kjer je zbirališče hriboplazcev. Tam imajo tudi Gedenk-buch des Oesterr. Alpenvereines, kjer se vsakdo — večinoma nemški —- vpiše, kdor pride s Triglava ali od Peričnika. Med podpisniki smo našli profesorje Wurnerja, dr. Svetino, Petelina, Hintnerja in župnika Sušnika. Seveda smo se podpisali še mi.
Ancelj in Pogačnik sta bila zelo utrujena in skoro da nista že v gostilni zadremala. Jaz pa sem bil vesel, da sem srečno prilezel s Triglava v dolino, in v posteljo se mi ni kar nič mudilo. Pozabil sem še omeniti, da smo videli na Mlinarci tri divje koze; precej časa nas niso opazile, nato so pa bliskoma izginile med skalovjem.
Kmalu po desetih smo šli spat in spali smo negibno kakor ubiti do pol osmih zjutraj. Po zajtrku smo si šli ogledat dovško cerkev in smo čitali na njenem zunanjem zidu na plošči, da počiva ondi 23 letni Fr. Dirnboeek, rojen v “Graetzu”, ki je služil pri lovskem bataljonu in dne 4. oktobra 1813 kot junak padel v boju s Francozi “für die Freiheit Deutschlands”. Tudi v zvonik s 3 zvonovi smo zlezli. Veliki zvon tehta 15 q in 11 funtov in ga je ulil Samassa 1. 1845. Patron cerkve pa je sv. Mihael.
In zdaj šele sva s Pogačnikom zvedela, da so Dovčani in Mojstrančani dobili novega župnika — Jakoba Aljaža. Zato so visele še 2. sept. zastave in od veselja so streljali še v pon-deljek —- ne nama, nego Aljažu na čast, dasi je bil že prejšnjo nedeljo instaliran. Pa nič nisva zamerila, da sva se tako grdo zmotila. Ancelj nama je razkazal vse Dovje s 73 hišami in prav tako veliko Mojstrano; ogledali smo si tudi mojstransko podružnico sv. Klemena, ki ima bojda dva nad 500 let stara zvonova, posetili smo še župana Šetino, potem pa odhiteli “k Valjavcu” po prtljago in v spremstvu ljubeznivega Lojzeta in “ta Jozastega” na postajo.
Na Bledu se nisva ustavila, ker je začelo deževati. Izstopil sem torej šele v šiški, in dež me je do šole zmočil prav do kože. Prav srečen in vesel sem bil, ko sem stopil v svojo sobico. In pripovedovati sem imel toliko.
A moja zaobljuba? Izpolnil sem jo že drugo jutro, zakaj “beseda dana, vez velja”...
Na Triglav pa —? Bilo je prekrasno — toda enkrat in nikoli več! Gora ni nora, a nor je, kdor gre gor: tega se hočem držati!
Z mnogimi pozdravi ostajam
Tvoj Fran.
V šiški 5. sept. 1889.”
(1)	Pogačnik Ivan, viš. rač. uradnik v p. v Ljubljani.
(2)	Je umrl kot viš. žel. uradnik.
(3) Tako so tedaj pisali za: Rolek, Stenar.
PIERRE L’ERMITE:
DEKLICA Z ODPRTIH! OMI
“Ti si srečna.... Ti hvališ Boga. .. Ali radi česa vendar...?”
“Hvalim ga, da nama je takoj ob najinem prihodu jasno in nedvomno pokazal, da je vsak nadaljnji razgovor brezploden... Vi si boste ogledali Pariz, poslušali muziko... In potem, tetka, še enkrat na kolodvor Austerlitz; toda tedaj v pravilno smer.”
XXX. poglavje.
Poldan.
Od povsod... iz globin podzemske železnice... iz še globljih žrel severo-južne železnice... iz tramvajev... iz avtobusov... iz pro-dajalnic... iz bank so gomazele človeške mravlje.
Teta Cecilija zapre okno. Hrup in prah, ki se dvigata, jo motita v samoti, katere je žejna. Rada bi se zbrala, da bi mogla razmišljati o urah, ki jih je pravkar preživela.
Njeni lepi upi so šli po vodi.
Kar se ji je pripetilo ponoči v podzemski železnici, je bila neznatna dogodbica v primeri z grenkim razočaranjem, ki ga je doživela pri sleherni besedi na hodniku gospe Maude.
“Če mi dovolite, tetka, bom danes jaz prevzela komando.”
“Prosim, le vodi ti... moje roke so zlomljene.”
“Torej, za danes boste ubogali svojo ljubo malo nečakinjo, kajne, tetka?”
“Kaj torej boš ukazala?”
“Najprej prosim, da se okrtačite in počešete. To bom storila tudi jaz. Sva že kakor dve banditki... Potem bova šli h kosilu, nakar se boste mirno odpočili v svoji sobi; jaz pa pojdem po prtljago.”
“Da se mi izgubiš!”
“O, tega pa ne! Dobro sem opazovala; in zdaj vem, kako je treba. Torej, najprej se malo počešite. No?... Dobro je... Zdaj ste že mnogo lepši... Obleka sicer ne dela človeka... toda vendarle! Malce skrbnosti in čednosti na zunaj ne škodi!. ..”
Ženski sta naposled vstopili v jedilnico. Vse mize so bile zasedene. Natakar ju je posadil med debelega, rdečega dedca in suho gospo.
Na slepo srečo pozdravi teta Cecilija soseda, ki se sicer začudita, a ne odvrneta pozdrava.
“Želite jedilni list, ali kar današnji menu?” vpraša natakar.
“Današnji menu,” odgovori Rolanda.
“Tetka, ali dovolite, da naročim malo presenečenje?”
“Dovolim ti vse, kar hočeš!”
Rolanda pokliče natakarja in vpraša po mu-skadetu, vinu njenega rodnega kraja.
“Muskadet? Nepoznano ime! Če hočete Cha-blis-Village!...”
“Pa naj bo Chablis-Village!... ”
Ko je Rolanda privedla tetko spet v sobo, jo je nežno objela:
“Nič se ne vznemirjajte. Izvrstno se počutim in ... in čev dve uri bom že spet tu s prtljago.”
“Da te ne povozijo. Ah, tako se bojim!”
“Kar lepo tu ostanite in za nobeno ceno ne pojdite ven.”
“Jaz — ven?! Niti misliti!”
Poldrugo uro pozneje se je vrnila Rolanda od znamenitega kolodvora Austerlitz, skočila je pred vhodom v hotel iz voza, plačala z neverjetno spretnostjo ter ukazala odnesti prtljago v svojo sobo.
Košček Noimoutierja je tedaj vstopil v hotelsko sobo. Rolando je premotilo, da je na trgu Chlichy kupila šopek cvetlic. Mahoma je postala soba bolj domača in čelo tete Cecilije se je nekoliko zjasnilo.
Okopali sta se, preoblekli, in okoli petih sta odšli na kratek izprehod v bližnjo okolico hotela.
Povsodi hrup in prah... Napotili sta se 'ob dolgem zidu... Na eni strani je pokopališče, na drugi bolnica Bretonneau...
Srečali sta nekaj otrok, ki so bili nemara pravkar obvezani v bolnici. Nato sta se vrnili zopet ob dolgem sivem zidu.
“Kako prijazno...” je mrmrala teta... “človeku se zdi d.a je v ječi!”
“Kaj pravite?”
“Nič...”
Zopet sta se vračali.
“Ali se ti ne zdi, Rolanda, da je imel Roger Maude čudno misel, nastaniti naju baš v tem hotelu?”
“Ne verjamem, da ga je on izbral!. . Ni dvoma, da je rezerviral sobo v kakem drugem hotelu, bliže ulice Cbarles-Nodier. Toda mamica in sestrici sta se bali, da bi morda ne bilo — preblizu!”
“Že mogoče!”
“Boste videli, jutri bo vse lepše!”
“Upajva!” je zavzdihnila teta Cecilija. “Ne bilo bi prezgodaj, če bi res bilo!”
Rolanda je prosila za posebno mizo v obed-nici, naročila večerjo in opazila, da so bili na-
©:
0
o

©
0
o
s
Q
0
O
O
D
o
Kateri imajo radi argentinske revije jim priporočamo
Veliko tedensko revijo
CARÄS Y CARETAS
ki si jo lahko kupijo za 20 ctvs na kateremkoli kiosku ali pa si jo tudi naročijo pri upravi
BUENOS AIRES, CHACABUCO 151
$	2.50 trimeesčno
$	5.— polletno
$	9.— celoletno
oziroma za provinco $$ 3,—	6,—	.11,—
in za inozemstvo
dva zlata pesa trimesečno štiri zlate pese polletno osem zlatih pesov letno
0
O
©
0
O
0
o
o
0
o
o
0
=o
takarji mnogo uslužnejši, odkar je dospela njena prtljaga.
Natakar se je sukal postrežljivo okoli njiju... Baš sta začeli jesti, ko so se vrata odprla in je vstopil mladenič... iskal po jedilnici... ter se naglo napotil k njima.
Bil je Roger Maude.
Oh! Ni bil več Roger v flanelastem jopiču, kakor ga poznamo iz Noirmoutiera, tako radostno zmagoslavnega temveč spodoben, eleganten Roger, a kar se da nejevoljen.
“Za božjo voljo, kaj se je zgodilo? je vzkliknil, ko je prišel blizu.
“Nič se ni zgodilo...” je hladno odgovorila teta Cecilija.
“Bil sem na kolodvoru, čakal sem uro in čez!” “Ah... zares?”
“Zagotavljam Vas!”
“Poglejte no, kako nenavadno... In se nismo srečali... Rolanda, ali želiš se juhe! “Prosim, tetka... lačna sem.”
Roger Maude je gledaf zdaj eno, zdaj drugo... a nobena se ni zanimala zanj.
“Pa vendar se zaradi tega nesporazuma ne bomo skregali. S katerim vlakom sta prispeli ?
S tistim vendar, ki ste ga nama izvolili priporočiti.”
“No torej... bil sem na kolodvoru!”
“Ne gospod... niste bili.”
“Ponavljam Vam, da sem Vaju čakal na kolodvoru Paris-Orsay.”
“Paris-Orsay ?” je ponovila Rolanda in pogledala teto.
“Pa menda vendar nista izstopili na kolodvoru Paris-Austerlitz ?!”
“Zares sva izstopili na kolodvoru Paris-Au-stelitz...” je rekla Rolanda.
“Kako! na kolodvoru Paris-Austerlitz!...” “Kdo pa je vedel, da sta dva Pariza. Zdaj vem tudi to... Popoldne sem izvedela, ko sem šla po prtljago.”
“Ali ste znali rešiti prtljago?”
“O, tisto pa!”
“Da tega nisem premislil...”
“Tudi meni se zdi...”
“Ampak pri vsem tem sem jaz sam največji revež; zatorej nikar ne bodite hudi name.’
“O, gospod. .. kako naj bi bili neki hudi na Vas. Komu se še ni zgodilo, da je kaj pozabil, da se je v čem zmotil. Moja teta se je zmotila... Vi ste se zmotili. Stvar je torej v redu.”
Nato je sleciil molk.
Roger Maude je premišljeval: Kaj se godi v teh dveh ženskah? Rolanda se vede tako pri-rodno, tako mirno... preveč mirno...
Teta pa svoje zlovoljnosti sploh ne prikriva. Še nikdar je ni videl tako zaprte in molčeče. • Sicer pa vidi, da je naročena večerja skrbno izbrana in da ni bilo treba njega, da bi naročil steklenico bordeauskega vina in kislo vodo. ..
Nič drugega ni moglo biti: njegova mati in njegovi sestri niso resno vzele prihoda njegovih dveh znank. Že prej je čutil njih odpor proti tej ženitvi, ki je niso one skuhale in se jim je zdela ie hipna počitniška fantazija brez vsakega pomena.
Sprejem, ki sta ga bili deležni njegovi znanki na njegovem domu, je bil po vsej priliki dosti drugačen od onega, ki ga je bil on deležen v Noirmoutieru.
:©:
[©5S30I
30E30]
(Nadaljevanje)
V. FILM:
Mesto vidim neizmerno...
(Nadaljevanje)
Tretji subterraneo iz Plaza Constitucion na Retiro bo skoro izročen prometu.
V petih letih bodo zgradili najmanj še petero dolgih podzemeljskih železniških prog, za katere so načrti že odobreni, in ki jih že komaj čakamo. Za velike razdalje je namreč podzemeljska železnica najhitrejše, najvarnejše in naj-udobnejše prometno sredstvo.
Če bo Buenos Aires še dvajset let tako naraščal, kakor je zadnjih trideset let, nas bo leta 1954 okrog pet milijonov buenosajreščanov. Več nas bo, kakor parižanov in Buenos Aires bo največje romansko mesto sveta.
Vsa znamenja kažejo, da bo res tako.
Ta sprememba še vedno ne bo tako velika, kakor jo pomnijo nekateri dalmatinski mornarji po Boki, ki mi zatrjujejo, da so se še pred petdesetimi leti krave pasle tam kjer se širi danes Plaza Congreso ali Plaza Once.
Državni statistični urad nam pove, da je imel Buenos Aires koncem oktobra 1933 okroglo 2,200.000 prebivalcev. Ta številka pa se nanaša samo na tako zvani “distrito federal”, 18.854 hektarjev ali okroglo 190 kvadratnih kilometrov. Lahko pa se reče, da tvorijo sestaven del Buenos Airesa tudi njegova ogromna predmestja, kakor Avellaneda katero loči od Buenos Airesa samo rečica Riachuelo, z 250.000 prebivalci, San Martin s 95.000, Lomas de Zamora s 85.000 i t. d. Ako štejemo “Gran Buenos Aires” kakor štejejo prebivalce “Greater New York” ter druga velemesta, smo dosegli koncem 1. 1932 okroglih 2,900.000 prebivalcev, ki živijo na ozemlju 400 kvadratnih kilometrov, in so nastanjeni v radiju 20 kilometrov okrog Plaza de Mayo.
Buenos Aires je mesto ogromnih razdalj, ko menda nobeno drugo mesto več na svetu. Zato tako hrepenimo, da nam čim preje železni krti prevrtajo naše podzemlje, da se bomo hitreje pomikali iz enega dela v drugega. Upravičeno
KHTH! Ml
PIŠE FRANC DALIBOR
mi piše star prijatelj Ing. Jekovec, — ki biva na skrajnem severu Buenos Airesa v Villa Deveto — da mora iz Gorice k Sv. Luciji ali iz Ljubljane v Kranj, to se pravi tako daleč, če me hoče obiskati. Ako bi ga prenesli v staro domovino bi zavzel Buenos Aires prostor od Ljubljane do Kranja, Kamnika in Litije.
Premer Buenos Airesa (mesta samega brez okolice) od vzhoda do zapada je 25 km, peri-meter to je obmejni pas pa mu znaša 65 km. Pariz ima znatno več prebivalcev pa ima samo sedemdesetosem kvadratnih kilometrov površine. Buenos Aires ima sicer manj prebivalcev, zazidane, površine pa skoro trikrat toliko, celih 190 kvadratnih kilometrov. To zato, ker so hiše — razven v centralnih delih Buenos Airesa — večinoma pritlične po vzorcu znanih angleških vrtnih mest, čeprav so zidane v popolnoma svojevrstnem slogu, ki še najbolj spominja hiš v starodavnem rimskem mestu Pompeji, kakor jih zadnji čas odkrivajo. Daši so se v zadnjih letih tudi v središču Bs. Airesa začeli vzpenjati nebotičniki se je poprej zidalo vse bolj na široko kot visoko, in zidajo tako na periferiji še danes.
“Gran Buenos Aires” zavzema danes sedmo mesto med velemesti zemeljske oble. Tz statisti vesoljnega sveta, ki jo prinaša “Worls Al-manac” sem posnel sledeča števila prebivalcev najvažnejših velemest sveta v letu 1933:
1) New York	10,901.424 prebivalcev	
2) London	9,610.204	11
3) Tokio	5,311.000	11
4) Chicago	4,364.755	11
5) Berlin	4,288.314	11
6) Pariz	3,783.000	11
7) Buenos Aires	2,879.300	11
I»»»»»» ♦♦♦♦♦♦ ♦♦■»■»♦♦♦»»•»■»♦<< ❖
♦
I
Prva čevljarska delavnica na Dock-Sudu
8JSR9 mirni
i
CALLE LONDEES 1430 DOCK SUD

O
ZUBOZDRAVNICA
Dra. Samoilovič de Falkov
in FELIKS FALICOV
Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure
DONATO ALVAREZ 2181
U. T. 59 - 1723
Trelles 2538

POZOR
ROJAKI!
Krojačnica
in trgovina
z manifakturnim Makom, ter sploh z vsemi potrebščinami
Cene konkurenčne
Se priporoča
SEBASTIAN
MOZETIČ
OSORIO 5025 LA PATERNAL
BUENOS AIRES
Več nego verjetno je, da bo Buenos Aires v najbližji bodočnosti posekal svoja dva sestriča Pariz in Berlin, kajti naraščanje teh dveh velemest se je zadnja desetletje skoro zaustavilo, poglavitno zaradi padanja porodov. Na mesto da bi povečalo se je 1. 1932 prebivalstvo Berlina zmanjšalo in je prišlo povprečno pet smrtnih slučajev na 4 porode. Za primer, naj povem, da je bilo leta 1932 rojenih v Bs. Airesu 46.851 otrok v območju “distrito federal”, ki šteje nekaj nad 2 milj ona prebivalcev, v Berlinu pa, kojega prebivalstvo presega 4 miljene prebivalcev se je v istem letu rodilo komaj 37.767 otrok! Ogromno število rojstev v Buenos Airesu v primeri z drugimi velemesti je mogoče razlagati samo na ta način, da ima Buenos Aires več prebivalstva v reproduktivni starosti. To zdravo, zaroda zmožno prebivalstvo se nahaja predvsem v legijah priseljencev, večinoma slovanskega rodu.
Naglo naraščanje buenosajreškega mesta zadnjih 80 let je vsakih 20 let podvojilo prebivalstvo argentinske metropole kar razvidi-mo iz sledeče statistike: Buenos Aires je štel
leta	1850	84.858	prebivalcev
„	1870	200.807
„	1890	519.865
„	1910	1,495.310
„	1932	2,879.300
Povprečna številka prirastka za vsakih 20 let je bila 115 odstotkov!
Čehi so imeli na začetku srednjega veka slavno kneginjo Libušo, ki je prorokovala zlati Pragi ob njeni ustanovitvi:	“Mesto vidim
neizmerno.......” Kaj bi prorokovala knegi-
nja Libuša šele Buenos Airesu, da je živela tisoč let kasneje?!
Konec V. filma.
CLINICA DENTAL DEL PLATA
CARLOS PELLEGRINI 311 esq. SARMIENTO
Sprejema vsak delavnik od 9—11.30 in od 14—18
,	Delamo brez bolečin. Iz-
diranje zob brez bolečin wfetemgpgggllfyi $ 2.—■. Zlate krone 22ka-ratne $ 14.—. Garantirano celotno zobovje. Brezplačna posvetovanja. Samo prvovrstno in garantirano delo. Naročniki dobe 10 o]o popusta, če se izkažejo pri ordinaciji' z zadnjo številko našega lista.
pm.cč~-,
gl!«««!
IZKUŠENA BABICA
FILOMENA BENES DE BILIK,
diplomirana na univerzi v Pragi in v Buenos Airesu. Zdravi vse ženske bolezni, vse ženske bolezni.Sprejema tudi noseče v popolno oskrbo na dom. Ordinira od 9 ure zjutraj do 20 ure zvečer
LIMA 1217, I. nadstr.
U. T. 23 Buen Orden 3389 — Bs. Aires
“Saj nisem jaz kriv. Kriv je, verjemi, Mar-motica, kriv je Kodelja.”
“Kdo je ta Kodelja?”
“Moj sošolec. Jaz sem se hotel vrniti domov, jaz sem hotel biti ubogljiv, jaz sem se hotel učiti in biti priden... a Kodelja mi je rekel: “Kaj bi se mučil in učil, kaj bi hodil v šolo? Pojdi rajši z mano v Igriško, tam se ne bomo več učili, tam se bomo kratkočasili od jutra do večera in bomo veseli.”
“In zakaj si poslušal nasvet tega lažiprija-telja, tega malopridnega tovariša?”
“Zakaj?... Zato, Marmotiea moja, ker sem lutek in nimam razsodnosti... in ne srca. O, če bi imel troho srca, ne bi bil nikdar zapustil dobre Sojke, ki me je imela rada liki mama in je napravila toliko zame Sedaj ne bi bil več dondek... bil bi otrok kot so drugi! O, če srečam Kodeljo... gorje mu! Povem mu jih, da ne bo vedel, kam pogledati!... ”
In hotel je oditi, a ko je bil na pragu, se je spomnil, da ima oslovska ušesa in sramujoč se, da bi se tak pokazal na cesti — kaj si je izmislil? Vzel je veliko bombažasto čepico, si jo del na glaco in jo potegnil čez ušesa prav do konec nosa.
Potem je odšel in iskal prav povsodi Kodeljo. Iskal ga je po cestah in trgih, po tea-trčkih in na vsakem kraju, a ni ga našel. Slednjega, ki ga je srečal na cesti, je vprašal po njem, a nihče ga ni videl.
Končno ga je šel iskat na dom in ko je prispel pred vrata, je potrkal.
“Kdo je?” je vprašala Kodelja od znotraj. “Jaz sem,” je odgovoril dondek.
“Počakaj malo in koj ti odprem.”
Čez pol ure so se vrata odprla in predstavljajte si Storžka, kako je obstal, ko je vstopil v sobo in zagledal prijatelja Kodeljo, ki je imel na glavi veliko bombažasto čepico, potisnjeno prav do nosa.
Ob pogledu na prijateljevo čepico se je Storžek skoraj potolažil in mislil sam pri sebi: “Kaj je prijatelj obolel na taisti način ko
STORŽEK
Po LORENZINI — LOVRENČIČU

jaz? Ali ima tudi on oslovsko mrzlico?...”
In delal se je, ko da ni nič opazil, in je smehljaje se vprašal:
“Kako se kaj imaš, dragi Kodelja?”
“Prav dobro; kakor miš v kolu parmezan-skega sira.”
“Ali odgovarjaš resno?”
“Zakaj bi se ti neki lagal?”
“Oprosti, prijatelj, zakaj pa imaš tako na glavi bombažasto čepico, da ti zakriva ušesa?”
“Zdravnik mi je ukazal, ker sem se nekaj udaril v koleno. Zakaj pa nosiš ti tudi bombažasto čepico, potisnjeno prav do nosa?”
“Zdravnik mi mi je ukazal, ker sem si zvil nogo.”
“O, ti ubogi Storžek!”
“O, ti ubogi Kodelja!”
Tem besedam je sledil dolg molk, med katerim nista delala prijatelja drugega, kot se gledala nekako rogaje se drug drugemu.
Končno je dondek vprašal s sladkim in milim glaskom tovariša:
“Razvozljaj mi, dragi Kodelja, uganko: ali so te že kdaj bolela ušesa?”
“Nikoli. In tebe?”
“Tudi nikoli, a od danes zjutraj me v enem ušesu tako čudno trga...”
“Mene tudi.”
“Tudi tebe? In v katerem ušesu te trga?” “V obeh. In tebe?”
“Tudi v obeh. Potem sva enako bolna?” “Mislim, da”.
“Ali bi bil malce prijazen, Kodelja?”
“Rad, prav rad!”
“Ali bi mi pokazal svoja ušesa?”
“Zakaj ne? A prej bi videl rad tvoja, dragi Storžek!”
“Ne, prvi jih moraš ti pokazati!”
“Ne, dragec! Prvo ti, potem jaz!”
“Dobro,” je rekel nato dondek — “pa napraviva kot dobra pirjatelja tako...” “Kako?”
“... da snameva oba istočasno čepici; si za to?”
“Sem.”
“Torej pozor!”
In Storžek je začel z visokim glasom šteti:
“Ena. Dve. Tri!”
Na “tri” sta zgrabila oba vsak svojo čepico in jo vrgla v zrak.
Sledil je prizor, ki bi se zdel neverjeten, če bi ne bi! resničen. Zgodilo se je namreč sledeče: Storžka in Kodelja ni obšla žalost, ni ju zadel mrtvoud, ko sta videla, da sta enako bolna, temveč začela sta striči s svojimi čezmerno zrastlimi ušesi in še tisoč drugih neumnosti sta delala in prasnila končno v smeh.
In sta se smejala, smejala, smejala, da sta se morala držati za trebuh, a v najlepšem smehu je Kodelja trenutno utihnil in gugaje se izpre-minjal barvo ter rekel prijatelju:
“Pomagaj, pomagaj mi, Storžek!”
“Kaj ti je neki?”
“Ojoj, nič več ne morem stati pokonci na nogah!”
“Tudi jaz ne morem več!...” je kriknil Storžek, zajokal in se zazibal...
Po teh besedah sta se spustila oba na vse štiri in začela kobacati in tekati po sobi. Med kobacanjem sta se jima spremenile roke v oko-pitane noge, obraz in usta so se podaljšali in postali gobec, hrbet je pa pokrila sivosvetla dlaka s črnim okraskom.
Pa ali veste, kateri trenutek je bil za oba obupanca najmnčnejši? Najmučnejši in najbolj ponižujoč trenutek je bil, ko sta slišala — rasti rep. Prevzeta od sramu in žalosti, sta skušala jokati in si tožiti svojo usodo.
Da bi ne bila nikoli tega poskusila! Namesto vzdihov in tožb — se je čulo oslovsko riganje; rigi so bili glasni, saj sta se oglašala oba v zboru: i-a, i-a, i-a!...
Ta čas je potrkalo na vrata in neki glas je rekel:
“Odprite! Jaz sem, voznik, ki vas je pripeljal v to deželo! Odprite hitro, ker drugače gorje vam!. . .”
(Nadaljevanje)
FRANC KLAJNŠEK, zidarski majster
Calle MARCO SASTRE 4351, esq. Sanabria, Villa Devoto BUENOS AIRES	U. T. 50-0277
V dar dobite
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 $, lepo sliko v barvali
3®
6
D
o
D
o
Atelje MARKO RADALJ
DOCK SUD |j
F. Quiroga 1275
		
Slovenska cvetličarna		.  								— ——  —			— Damska česalnica LÖNDRES
ANTON MOSTAR		AVENIDA SAN MARTIN 2284
TRONADOR 1614		česanje in striženje $ 0.80. Vodna ondu-
Velika izbira vsakovrstnih svežih in		lacija $ 1.—. Trajna ondulacija $ 4.90.
umetnih rož, šopki in venci		BARVANJE i_								
Zavod sv. Cirila in Metoda
sprejema dečke v popolno varstvo.
Obrnite se pismeno ali osebno na:
ASILO LIPA, VILLA MADERO C.G.E.A. (Bs. Aires)
D
o
Najboljše fotografije v Buenos Airesu ob navadni i t cenah
OPTICA FOTO E, FERRO
LAVALLE 1242 — U. T 35 - 5800
Vse foto potrebščine 20 o[o popusta na optiko
lor——saotaoc®.—JssijQienoi
n
o
o
D
=o

loraoi