EL APOSTOLADO CONSTRUYE LA IGLESIA Catequesis del Pa pa del 25 de agosto de 1976. (Continuacion.) Para construir la Iglesia es necesaria esta conciencia apostolica, esta conciencia misionera. Constrair es decir poco, si no se entiende a la vez, para nosotros que somos victimas de tantas demolieiones, l'econstvuir, no solo con relacion a lo que puede ser contingente y caduco en la vida histdrica de la Iglesia, sino mäs bien con relacion a sus elementos constitutivos, deri-vados de Cristo y queridos por El, tanto en el campo doctrinal como en el de las obras; y si no se proyecta la mirada, noi tanto al pasado cuanto al futurc, al plano integrador, que todavia y siempre queda por cumplir en la historia. Es esta una necesidad intrinseca al plano de salvaciön, ünico, universal, indispensable, instaurado por Cristo. Si su salvaciön es necesaria para toda la humanidad, y si la viitud operativa de tal salvaciön esta con-dicionada, en cuanto nosotros podemos conocer, al servicio humano de la instituciön eclesiästica, aparece claro entonces cömo esta instituciön debe estar continuamente bajo la presiön interior de una urgencia de dilata-ciön, de difusiön, de amor: “caritas Christi urgct nos, la caridad de Cristo nos constrine” (2 Cor 5, 14), exclama San Pablo, y lo demuestra su infati-gable actividad apostolica (cf. 2 Cor 11, 16, ss.). Esta actitud ante el apostolado no es privativa de algunos de temperamente mäs vivaz y empren-dedor; con las debidas formas y proporciones debe ser propia de todos los autčnticos Cristianos, y no debe dirigirse solo a los paises llamados de misiön, sino a todo ambiente en el que čada uno se eneuentra. Quien comprende esta coherencia interior con el caracter cristiano, eneuentra lögica la con-tinua exhortaeiön que dirigen hoy los Pastores de almas a que čada hijo de la Iglesia milite en las filas de la Acciön Catölica o de cualquier otra asociaciön destinada a la afirmaciön y a la difusiön del nombre catölico (cf. Apostolicam acuositatem, 33). El cristiano es un soldado; cömo y en que medida nos lo recuerda el Apostol (cf. Ef 6, 14; 1 Tes 5, 8; 1 Cor 9, 19-27). Y todavia mäs necesaria aparece la llamada que la Iglesia repite continuamente, sobre todo a la juventud, en orden a las vocaciones, reiterando la invitaeiön de Cristo: “Venid en pos de mi y os bare peseadores de hombres” (Alt 4, 19). Es el gran problema de las vocaciones al sacerdocio o a la vida religiosa. Si, un gran problema; tendremos que hablar de ello otro dia. Hay despues casos especiales, a los que tenemos que admirar con gran simpatia y asombro; es el caso del cristiano que se hace misionero en el sentido especifico; y esta palabra “misionero” nos deja entrever todavia un mundo dramatico, relacionado con la difusiön del Evangelio; difusiön demasiado limitada aiin, tanto en extensiön geogräfica como en porcen-taje estadistico de la poblaciön del mundo. Cierto que no todos pueden ser personalmente misioneros, pero todos deberiamos sentir la fuerza del ejemplo de los misioneros y todos debemos sentirnos solidarios con estos heroieos heraldos de la fe y de la civilizaciön con nuestra amistad, con nuestro öbolo, con nuestra oraeiön: son ellos quienes fundan las nuevas Iglesias locales y construyen la Iglesia universal. OČETOVA BESEDA Ko je 14. aprila 1926 papež Rij XI. ustanovil „svetovni misijonski dan”, ki ga kratko imenujemo misijonsko nedeljo, so mnogi to novost vzeli kot eno posebnost več v cerkvenem letu. Po petdesetih letih obstoja se je pokazalo, da je ta nedelja postala budilka misijonske misli v vsej Cerkvi. Tista beseda velikega misijonskega delavca P. Pavla Manna: »Vsa Cerkev za ves svet” je začela osvajati krščanske vrste. Da bi misijonskemu dnevu dal še večji poudarek, je lani ob petdesetletnici sedanji sveti oče Pavel VI. razposlal po svetu posebno pismo, ki je vredno, da ga razmislimo v podrobnosti in tekom leta skušamo v njem dobiti neprestanih pobud, da v svojem misijonskem delu vztrajamo in pridobimo še druge. Saj Pavel VI. konča svoje pismo s telimi besedami: „V pričakovanju, da bo ta poslanica našla velikodušen odmev pri vseh, po vsem svetu razkropljenih bratih in sinovih, jim že sedaj izražamo našo zahvalo. „Zaradi velikega dušno-pastirskega pomena je treba poudariti .svetovni misijonski dan1, kajti izkazal se je z obilnimi tolažilnimi sadovi za Cerkev, pa ne samo, kar zadeva misijonski apostolat, ampak tudi kar se tiče ohranitev in rast vere v starih in novih Cerkvah.” Zadnja trditev je pomembna, saj nam sveti oče poroča o polstoletnem izkustvu, da je od misijonske nedelje, to pomeni od misijonske 'misli in dela prišel blagoslov ne le na misijone, ampak tudi na stare Cerkve. To ni več teorija, ampak dognani sadovi, ki jih opazuje in ugotavlja tisti, ki ima najboljši pogled nad misijonskim delom posameznih krščanskih občestev. Kaj je bil namen misijonskega dne? Papež navaja tri razloge: 1. da ..bi se v božjem ljudstvu oblikovala prava misijonska zavest”, 2. misijonski dan naj bi bil koristen „za rast misijonskih poklicev” in 3. misijonska nedelja naj bi razvila „vedno boljše misijonsko sodelovanje v duhovnem 'n gmotnem smislu”. Pavel VI. sam poudarja, da je od prvega početka, ko je zasedel Papežki prestol, dajal misijonske pobude, kakor so jih dajali njegovi predniki, med katerimi omenja predvsem Pi ja XI. in Pija XII. Ta obletnica Pa mu daje poseben razlog, da znova spregovori o stvari, ki jo smatra za Cerkev prvenstveno. Saj ugotavlja: „Stanje vere v sodobnem svetu bi bilo precej drugačno, če bi vsi kristjani v svojem srcu imeli živo ljubezen do Cerkve in bi se bolj potrudili za širjenje Kristusove blagovesti po vsem svetu.” Prav zato bomo mesec za mesecem razmišljali njegovo poslanico, da ob besedah ne kogarkoli, ampak svetega očeta samega utrjujemo v sebi misijonsko zavest. F. S. IRANSKA KRALJICA NAS JE OBISKALA V Iranu že več let deluje slovenska usmiljenka s. Cecilija Rode, ki je predstojnica v zavetišču za gobavce in skrbnica njihovim otrokom. Lansko leto je doživela pač visoko pozornost: sama iranska kraljica je s svojim spremstvom obiskala gobavsko zavetišče in tudi dom sester usmiljenk. Objavljamo preprosto pisano poročilo s. Cecilije že zdaj, kasneje pa upamo priobčiti tudi fotografije srečanja naše misijonarke z iransko kraljico. „Na praznik Marije Kraljice, 22. VIII. nas je obiskala iranska kraljica Fara Diba de Pahlavi. Veliko smo imele dela s pripravami na ta izredni obisk. Tri dni pred njenim prihodom so že prišli k nam številni policisti, ki so zavarovali pot do nas in našo postojanko samo. Na dan obiska, ki je bil v nedeljo popoldne, smo se ob štirih zbrali pri vhodu. Najprej je kraljico pozdravil ravnatelj vseh gobavskih naselij naokrog, potem pa še ravnatelj naše gobavske naselbine. Potem je kraljica vsem po vrsti segla v roke. Ko je prišla do nas štirih sester, nas je v francoščini nagovorila in se zanimala, koliko časa smo že v tem naselju, iz katere dežele smo, itd. Nato si je ogledala razne naprave naselja, najprej bolnišnico, kjer sta zaposleni dve naši sestri-bolničarki in pa devet indijskih zdravnikov za 36 interniranih bolnikov-gobavcev. Kraljica ima zelo čuteče srce, kar smo tudi pri obisku gobavcev opazile, saj je pred nekaterimi kar jokala. Ko je prišla v naš otroški vrtec, smo jo z malimi v francoščini lepo pozdravili. Kraljica namreč govori poleg svojega materinega jezika tudi francoščino in angleščino. Bila je zelo vesela teh malih in je občudovala ročna dela dečkov in deklic. Pri nas sestrah v naši skromni hišici je tudi bila. Ko sem jo tja spremljala, da si je roke umila, je vprašala, če smo sestre zadovoljne in če imamo vsega potrebnega za življenje in delo. Rekla sem ji, da imamo vsega dovolj, saj veliko ne potrebujemo, in da smo vesele in srečne med temi reveži in da jih imamo rade. Kraljica je rekla: ,To je najvažnejše, da bolniki čutijo vašo ljubezen1. Nato sem kraljico povedla v našo skupno sobo. Preden je sedla, je stopila še v našo hišno kapelico, zraven skupne sobe. Posebno ji je bil tam všeč napis: Allah mahabat — Bog-ljubezen. Rekla je: Dve veri združeni: islam in krščanstvo. Za nas ni važno, pomagati muslimanom ali kristjanom: ubogi so vsi Kristusovi. Preprostost kraljice nas je vse prevzela. V naši mali hišici se je počutila kot doma. Izpila je skodelico čaja ip pojedla malo torte, pa pokadila dve cigareti. A že je prihitel organizator njenih obiskov in jo spomnil, da bo treba iti. Sedela je med nami kakih deset minut, dovolj, da si je malo odpočila. Z njo je bila tudi njena mati, pa je stala zelo ob strani; ko smo dobro ženo prosile, da bi se slikala z nami, je odvrnila: Jaz nisem nič poleg moje hčerke. . MISIJONAR MAJCEN NA FORMOZI V začetku decembra 1976 smo prejeli naravnost od misijonarja Andreja Majcena SDB pismo, ki ga je v dveh etapah pisal z otoka rorrnoza, kjer upa v bodoče naprej misijonsko delovati. Neugnanemu misijonarj.u k tej novi delavnosti na misijonskem polju vsi slovenski misijonski prijatelji iz srca čestitamo in se z njim veselimo. Pismo se glasi: Za Božič vam in vsem dobrotnikom moja voščila in zahvala. Zahvala za molitve, ki mi najbolj dobro storijo, pa tudi za materialno Pomoč. Odkar so me iz Vietnama izgnali, sem v Hong Kongu užival po-mtek, ki sem ga bij potreben. Res je lepo, da imamo svojo redovno družino, ki nam z bratskim srcem priskoči na pomoč v težkih trenutkih našega življenja. V tem času seveda nisem kaj posebnega delal, le Ponavljal sem poznanje kitajskih črk in zbiral gradivo za zgodovino salezijanskih misijonov v Vietnamu, pa tudi za biografijo misijonarja Jožefa Kereca. Misijonar Majcen, ki ga vidimo na skrajni leviti, je k lej sliki napisal tale komentar: f.Na Misijonsko nedeljo 1976: Misijonarji pozdravljajo misijonarje. Od leve na desno smo: Majcen, ravnatelj Massimino, 94 letni starosta misijonarjev g. Bardelli in za njim kitajski ogoslovec, ki je položil večne zaobljube, pa provincial John Wan. Pred nami pa sedi no ^'ki nevidna velika salezijanska družina ravnateljev, sobratov, bogoslovcev in aspirantov“. Naj vam opišem nekaj dogodkov iz tega meseca novembra: Prvo nedeljo v mesecu smo obhajali stoletnico salezijanskih misijonov in mi v Hong Kongu sedemdesetletnico, odkar je božji služabnik škof Versiglia prišel na Kitajsko v Macao, odkoder so potem salezijanci odšli misijonarit na celino, na Filipine, na Tajsko in leta 1952 v Vietnam. Prilagam sliko, kako misijonarji nazdravljamo našemu starosti, gospodu Bardeliju, ko je obhajal svoj 94 letni rojstni dan. Ko sem jaz leta 1935 prispel na Kitajsko, me je on sprejel v Hong Kongu. Nedeljo kasneje mi je telefoniral naš ravnatelj če, ki vodi aberdin-sko šolo tu v Hong Kongu, in me povabil, da pridem k njemu na kosilo, češ da bodo obhajali 60 letnico in god misijonarja Stankota Pavlina, ki ga imajo sobratje zelo radi in bi njegov praznik želeli čim lepše proslaviti. Poslal je pome z avtom in čez 40 minut sem bil na drugi strani otoka v naši veliki industrijski šoli, kjer deluje naš rojak. Obednica je bila vsa slovesno okrašena, na mizi velika torta s šestdesetimi svečkami in krasna kitajska slika, ki predstavlja umetnost dolgega življenja. Kosila so se udeležili tudi gospod inšpektor, ravnatelj in drugi. Vrstili so se govori, petje, deklamacije, voščila, darovi, fotografiranje. . . Kar je najvažnejše, iz vseh je žarelo srce, ki iskreno ljubi našega Stankota. Le-ta je v zahvalo zapel: „Gor čez izaro. . .“ Vam rečem, da sem bil zelo vesel, ko sem videl, kakšno ljubezen so mu izkazali. 17. 11. mi pride telegram, da mi Jugoslovani dajo „entry viza“ za Formozo. Hitro sem vse spravil v kovčke in se poslovil od sobratov, med katerimi sem preživel skoraj štiri mesece. Bogoslovci so mi zapeli in vsi so mi voščili srečno pot. Ob dveh sem se vkrcal v velikanski singapurski avion, ki me je čez eno uro pripeljal v Taipe na Formozi. Najprej sem šel seveda v našo postojanko. Drugi dan pa sem se z vlakom po dveh urah vožnje pripeljal v Lotung. Tam sem se najprej srečal s kamilijanci, kateri so delali v misijonu mons. Kereca v Čaotungu. Veselo smo se razgovarjali o starih časih našega misijo-narjenja: pred 24 leti sem jaz s Kitajske odšel v Vietnam, oni pa na Formozo v Lotung, kjer so sezidali celo mesto: Marijino bolnico. Zvečer je bilo in dr. Janež, ki ves živi za bolnike, je imel tisti dan kar 9 operacij, tako da ga nisem mogel pozdraviti; šele naslednji dan sva se rokovala. Dr. Janež je res steber te bolnice. Vsi ga spoštujejo radi njegovega dela. Nikdar si ne vzame počitnic, čeprav bi jih bil zelo potreben. Pri kavi sva si obnavljala spomine na mons. Kereca in na Kitajsko, cela panorama takratnega delovanja se je razvijala pred najinim spominom. Sedaj tu v Lotungu nekaj dni čakam, da še dr. Janež pregleda moje zdravstveno stanje, preden se odpravim v Tai Nan, odkoder vam bom še več pisal in kjer bom, če se bo dalo, ostal.“ Gospod misijonar tu pismo zaključi in ga nadaljuje šele 23. 11.: „Takole končam to pismo v mestu Tai Nan. Iz Lotunga me je vlak potegnil v Taipe, glavno mesto Formoze, v dveh in pol urah, *■ Soraj: taoistični samostan na Formozi. Spodaj: velika višja industrijska šola v Tai Nanu na Formozi, kjer je sedaj naš misijonar Majcen SDB. drugi dan pa z brzovlakom čez Taiwan v mesto Tai Nan po šest in pol urah lepe, mirne vožnje. Danes je prav štiri mesece tega, kar sem zapustil Vietnam. Kot vidite na sliki, je tu tehnična višja srednja šola, čez sto metrov dolgo poslopje, z delavnicami električnega, elektronskega, avtomobilskega in mehaničnega oddelka. Šolo obiskuje nad 1100 gojencev in uživa dobro ime. Poleg šole imamo salezijanci tudi župnijo, duhovno vodstvo sestrske redovne družine, in drugo. Upam, da dobim dovoljenje za trajno naselitev tu; za sedaj imam le turistični vizum za dva meseca, to je do 17. januarja 1977. Takole ckoli božiča, bomo videli, kako in kaj. Zdi se mi, da bi tu lažje deloval, ker vsaj za silo govorim mandarinščino, po petindvajsetih letih. O Formozi sem dobil lep vtis: visoki moralni nivo s socialnimi vrlinami in veliko delavnostjo. Pravkar sem čul, da bo oblast najela velike dvorane nekaterih šol, v katere bodo spravljali riž, katerega pridelek bo letos še enkrat večji od prejšnjega. Vas in vse misijonske prijatelje najlepše pozdravljam! Andrej Majcen SDB.“ Indijski božični motiv, naslikalo umetnica sestra domačinka. NOVI ZAMBIJSKI MISIJONAR ALOJZ PODKRAJŠEK - SE NAM PREDSTAVI (Iz Sončne Zambije, dec. 1976.) OD KOD? Naj se dragim bralcem najprej predstavim. Moj rojstni kraj je lanina na Pohorju. To je majhna vasica, razkropljena med gozdnimi Jasami osrednjega južnega Pohorja. Starši so imeli veliko kmetijo in tudi veliko družino, devet otrok. Mene so vedno imeli za najmlajšega, *ar je tudi res, čeprav jaz tega dolgo nisem mogel „sprejeti“. P° osemletki sem obiskoval jezuitsko gimnazijo v Dubrovniku na irvagkem. Ko sem končal maturo leta 1970, sem stopil v jezuitski uovicijat v Mariboru, katerega sem po treh letih (vmes sem odslužil vojaški rok) dokančal v Ljubljani in tam imel prve redovniške zaob-jjube. Dveletni študij filozofije sem končal na ljubljanski teološki fakulteti, nakar sem se lansko leto na Irskem učil angleščino in tako neposredno pripravljal na odhod v Zambijo. polet v neznano V Zambijo sem prispel 13. septembra letos. Polet iz Beograda v Lusako je bil zelo miren, saj sem skoraj polovico poti prespal. Nekje nad Sudanom me je eden od sopotnikov prebudil iz spanja. Želel je namreč, da bi z mano delil pogled na lepoto vzhajajočega sonca nad Afriko. Pogled skozi majhno okence je bil mogočen, nepopisen. Z višine ye& tisoč metrov sem prvič zagledal Afriko. Zazdela se mi je skrivnostna 'u grozna; sinje nebo in sveže jutranje sonce sta ponujala pogled v neskončnost, v daljavi se je kenijski najvišji vrh Afrike - Kilimandžaro "" Zmagovito dvigal v pozdrav. Prizor nepozabnega jutra me je simbolično navdušil. Kot da je zlato jutro pozdravilo moj prihod v deželo sonca. Na letališču sem se razveselil, ko so mi cariniki povedali, da me Vfunaj“ nekdo čaka. Bila sta o. Lovro Tomažin, naš goreči graditelj uozjih hramov v duhovnem in stvarnem pomenu besede, in br. Jože Rovtar, ekonom v zambijskem bogoslovju. Po krajšem pogovoru smo H' popeljali v župnišče o. Tomažina v Chelstonu, kjer sem ostal na-rialjnja dva tedna. nova cerkev _ Ne morem, da ne bi omenil velikega podviga, ki si ga le Lovro ahko „privošči“. Letošnjo pomlad je začel graditi že šesto cerkev, a bo doslej največja, kot se tudi spodobi, saj bo stala v zambijskem glavnem mestu. V štirinajstih dneh, ki sem jih preživel z njim, sem dobil pravo podobo o pionirskem delu v misijonskih krajih. Občudoval sem njegov polet in predanost. Poleg organizacije župnijskega življenja in istočasnega upravljanja podružnic, še vedno najde dovolj časa za nadzorstvo gradnje. Skoraj ves material je sam nabavil s svojim tovornjakom. Skratka, nekdo, ki dela kot mravlja. Cerkev je sedaj že pod streho, če bo delo s takšno naglico napredovalo, bo gradnja končana skoraj v enem letu, kar je velik dosežek za tukajšnje razmere. MOJE DELO V Zambijo sem prišel v ,,magisterij“, to je dveletna pastoralna praksa jezuitskih bogoslovcev. Namen prihoda je predvsem v tem, da bi se naučil jezika, se privadil na razmere, spoznal način misijonskega dela in pomagal sobratom misijonarjem. Prvo leto bom porabil za učenje jezika njandža, medtem ko bom v drugem letu verjetno učil v malem semenišču. Vesel sem, da sem kot bogoslovec prišel sem, kajti poznavanje zgodovinskih, kulturnih, socialnih in verskih razmer tukajšnje dežele mi bo zelo koristilo pri nadaljnjem študiju teologije. Zato sem iskreno hvaležen vsem, ki so mi omogočili prihod v Zambijo. Sedaj sem nastanjen v študijski hiši v Lusaki. Hiša je bila pred kratkim zgrajena za bogoslovce in člane redovnih skupnosti iz angleško govorečih afriških držav. Namenjena je tistim redovnikom (večinoma iz Družbe Jezusove), ki študirajo na lusaški univerzi, ki je le nekaj sto metrov oddaljena od našega doma. Smo res mednarodna skupnost. Dva jezuitska bogoslovca sta iz Tanzanije, eden iz Kenije, eden iz Rodezije, eden je Zambijec - in moja malenkost. Tečaj jezika je zelo zanimiv, jezik se mi zdi res lep in pojoč. Poleg v jezik, nas profesor uvaja v kulturo, versko in zgodovinsko ozadje tukajšnjih narodov. Upam, da sem na kar najboljši poti k „poafrikanizaciji“. Vsem lep pozdrav vaš Alojz Podgrajšek. P.S. Lojze ni edini redovnik v družini. Tudi njegov brat je jezuit v Mariboru, štiri sestre pa so redovnice - usmiljenke. Tri so končale srednjo medicinsko šolo, četrta pa končuje višjo medic, šolo v Beogradu. Srečni stari imajo kljub temu že šestnajst vnukov. Novemu misijonarju tudi „Katoliški misijoni“ voščijo vse dobro na njegovo začasno življenje v Zambiji, pa da bi se kasneje za dolgo vrsto let pridružil njim, ki so v deželi že dokončno in učinkovito na delu za božje kreljestvo! JANKO SLABE POPISUJE MALGASKI MISIJON Lansko „Ognjišče“ je v avgustovi številki objavilo razgovor urednika s tem našim malgaškim misijonarjem; na naslednjih straneh to ponatiskujemo, ker nam odkriva nove poglede na delokrog številnih slovenskih misijonarjev tamkaj. O Madagaskarju smo v Ognjišču že veliko pisali, tako da naši bralci La slovenski misijon že kar dobro pozirajo, vendar prihajajo z različnimi Misijonarji k nam tudi različni vtisi o vsem, kar doživljajo, Pred tremi leti i» pol se je drugim slovenskim misijonarjem ma Madagaskarju pridružil •Jiinko SLABE, ki je letos marca prvič prišel na obisk v domovino. Oglasil se Je tudi na našem uredništvu, kjer smo ga prosili za razgovor. Kakšna je tvoja misijonska pot? Že v bogoslovju sem se odločil za misijone in izrazil željo nadškofu. 0 končanem bogoslovju sem eno leto kaplanoval v Zagorju in pomagal še drugod, potem pa sem jeseni 1974 odpotoval v Pariz, od koder sem poletel da Madagaskar. En mesec sem preživel v Ranomeni, kjer sem se bolj ogledoval in spoznaval vse novo, naslednjih osem mesecev pa sem preživel v šoli, dato sem tri mesece, ko je bil Silvo Česnik na dopustu, maševal v Ranomeni. Končno sem nastopil z delom v Matangi. Matanga je, kolikor se spominjam, kakih 30 kilometrov oddaljena od a“gaindrana, do katere vodi skoraj ravna cesta. Je tudi tvoja fara na ravnici? Kraj leži 50-60 metrov nadmorske višine, se pravi, da je le tu in tam kak nizek hribček. Ko sem se v Matangi srečal s teboj, ste na enem takem hribčku name- I avali zidati cerkev. - . Ko sem prišel tja, je bilo treba najprej misliti na novo cerkev. Prej-„'Jf’ ki je bila lesena, narejena iz drevesa ravinala, je bila tudi premajhna, acel sem se o tem pogovarjati s kristjani, ki so takoj soglašali. Dodeljeni a “Bi dve parceli, za cerkev in za župnišče in prostor za sestre. Tako smo griču nad vasjo začeli zidati; kamenje za gradnjo so ljudje zbirali že Ker sam nisem imel pravzaprav nobenih izkušenj z zidanjem, nam je II ‘skočil na pomoč misijonar Česnik, ki je pri nas ostajal cele tedne pa tudi Marsikatero nedeljo. Kdo je naredil načrte za gradnjo? Naš laični misijonar Lovrenc štanta iz Mirna, ki je deloval kot grad-°n‘ tehnik; nekoč, ko je bil dobre volje, mi je načrt obljubil in nato sem ga začel nadlegovati, dokler ga ni naredil. Cerkev ima posebno obliko. en JMeprosta in obenem zelo lepa, oblika je nekak peterokotnik, kjer je m nanionjen za zakristijo. Ljudje so v polkrogu okoli oltarja. Urediti ra°.laM° še okna. Streha je pločevinasta in izolirana pred vročino z listi V kaki fazi gradnje ste sedaj? Okna smo že vzidali, potrebna soi še vrata, prostor moramo tlakovati, nato cerkev pobeliti in jo opremiti. Ima cerkev tudi zvonik? Da. Sestavljajo ga trije pokončni stebri, ki s prečnim dajo lepo obliko križa; to so železobetonski stebri, srednji je visok 10 metrov, seveda skupaj s cerkvijo, ker stoji zvonik tik ob cerkvi. Boste sedaj zidali še župnišče? Je že pod streho, vzidana so tudi okna, gradnja je v približno enaki fazi kot cerkev. Koliko ljudi pa bo cerkev lahko sprejela? V njej bo 300 sedežev, in če bi bila zares polna, bi bilo več kot 600 stojišč. Mislili smo, da je pač bolje, da sezidamo večjo cerkev, kot bi morda zadoščalo za sedanje razmere, saj take gradnje so redke. Kaj je naslednje na vršiti? Oprema. Jeseni bo prišel v Matango Janez Puhan, tako da bova lažje delala:. On bo prevzel podružnice — najbližja je oddaljena od Matange 23 kilometrov, v eno je treba potovati 90 kilometrov. Tu me bo pri delu zelo razbremenil. Koliko prebivalcev je sedaj v Matangi? Okrog tisoč ljudi, skoraj vsi so krščeni, ali katoliško ali protestantsko. Torej je v vasi tudi protestantska cerkev. Je zidana? Da, ni pa še ometana niti dokončana. Zdaj so napravili zasilna vrata; se pa sami vzdržujejo. Imajo tudi svojega pastorja? Njihov pastor je domačin in se z njim zelo dobro — tudi v ekumenskem pogledu — razumeva. Ko sem zdaj pisal pismo svojim katoličanom, so mi odgovorili skupaj s pastorjem, ki je bil kar malo užaljen, da sem se oglasil samo katoliški skupnosti. Pismo je bilo dolgo devet strani in zelo zanimivo napisano; štiri strani so napisali katoličani, dve katehist, dve nogometaši in eno protestantski pastor. Napisali so, da jim je zelo dolgčas, da naj se kmalu vrnem; niso pozabili omeniti, da je dolgčas tudi moji mački, podgane me iščejo... Zelo prisrčno pismo. Seveda bom sedaj pisal tudi protestantski skupnosti. Pastor je torej zgled in ni kakega verskega trenja. Trenja ni, ker so v isti družini katoličani in protestanti. Prej so trenja med enimi in drugimi tudi obstajala, dokler ni katoliška mladina predlagala, da bi ob mrliču skupno molili. Kajti navadno se protestanti za mrliča, ki je bil katoličan, niso zmenili. Tudi katoličani niso bili nič boljši. Po tem predlogu pa smo šli k pastorju, ki se je takoj strinjal, le svoje kristjane je še želel vprašati. Tudi oni so predlog sprejeli in zdaj skupno ob mrliču molijo in bedijo tako katoličani in protestanti. Pojejo tudi pesmi. Če jih znajo oboji, jih pojejo skupaj ali pa se izmenjavajo. Skupno tudi berejo sveto pismo. Se jim tudi ti pridružiš? Malgaš na visoki planoti orje za setev riža. Ne, bilo bi prenaporno. In ker ne bi mogel biti vedno prisoten, bi mi toorda zamerili, če bi k enemu šel, k drugemu pa ne. Imajo tudi protestanti ob nedeljah shod? Tudi, tako kot katoličani. Kdo pa jim sedaj pri gradnji cerkve pomaga? Cerkev imajo sezidano- že dolgo časa, vendar si morajo v vsem sami pomagati s svojimi nabirkami, ker ne dobivajo nobene pomoči od drugod. Ko sem se o tem pogovarjal s tamkajšnjim protestantskim oficirjem, mi je dejal, da smo v tem katoličani bolje organizirani. Ker sami nimajo veliko in ne morejo mnogo prispevati, počasi zgubijo pogum. Naši katoličani tudi Prispevajo svoj delež, vendar dobimo mi pomoč še od drugod, tako dobijo ljudje več volje, ko se več naredi. Tu sta dve skrajnosti: če nič ne pomagaš, ni prav, če pa vse narediš brez njih, je bolj narobe. To potem ni njihovo. Ni njihovo, za stvar se ne zanimajo, če se kaj pokvari in tudi če vsi vedo, kdo je pokvaril, nihče za to noče vedeti, če pa prispevajo sami svoj delež, pazijo, da ne bo kaj narobe in tudi če bo, bodo zadevo takoj uredili. v Tvoja župnija obsega zelo veliko področje. Koliko, ljudi živi na tem župnijskem območju? Okrog 60.000, gre 100 kilometrov v dolžino in od 20 do 50 kilometrov v notranjost, v širino; to je namreč obalna župnija. Imate podružnice? Sedaj so tri. Ena je stalna in sicer v tem pomenu, da ne nazaduje niti napreduje; vzrok, da ne napreduje, je v tem, ker je njihov katehist zelo oddaljen in tako ne morejo organizirati skupnih molitev, na primer pri bolnikih. Imajo navado moliti pri bolnikih? Da, v nedeljo po maši gredo na obisk k bližnjim bolnikom in molijo pri njih, po kosilu pa obiskujejo bolj oddaljene, tudi eno uro daleč. Od 20 do GO vernikov gre k bolniku, kjer opravijo skupno molitev. To je za nas nekaj novega. Pomeni pa najsvetejšo stvar bolniku. Če sorodniki ne povabijo te skupine k bolniku in ta umrje, kristjani odklonijo cerkven pogreb, češ, prej pa niste hoteli Boga poznati. Če je torej kristjan bolan, je dolžan povabiti druge, da pri njem molijo, drugače se jim zameri, če nekdo zboli v četrtek, jih mora že povabiti v nedeljo na obisk; sami ne gredo, da se ne bi vsiljevali. Imate v Matangi šolo? šolo in štiri učitelje, nekaj manjših šol je tudi v okolici. Imamo pa tudi porodnišnico in neke vrste ambulanto z malo boljšim bolničarjem. Vse to upravlja država, cerkvena ustanova je le cerkev. Je okolica poganska? Lahko rečem, da: skoraj vsa. Med njimi so protestanti. Zdaj pa se javljajo iz vasi cele družine, ki bi se želele pripraviti na krst. Za to pravzaprav jaz zvem zadnji, ker svojo željo najprej izrazijo župnijskemu svetu. Take družine gre potem obiskat določena skupina: vernikov. Ko sem odhajal od tam, je bilo pripravljenih za krst pet celotnih družin in več odraslih posameznikov. Glede tega so zelo samostojni. Sam odločam le v čisto teoloških stvareh, drugače pa jim vedno pravim: vi to stvar bolj poznate, zato lahko odločite. Vi — ne jaz. Pri nas bi zdaj nikomur ne prišlo na misel, da bi o tej stvari ne govoril najprej z župnikom. Vsakega novega kristjana sprejmejo z veseljem, mora pa se potem udejstvovati pri molitvi, delu, na primer zdaj pri cerkvi, in pri obisku verouka. Imaš na svojem področju kakega katehista? Pravega, to je gorečega in sposobnega, imam samo enega. Pomaga pa mi nekaj fantov. Kot bralci. Katehist živi in dela v Matangi, v najbližji podružnici, o kateri sem govoril prej, pa tudi vodi katehist domačin nedeljsko bogoslužje. Tam pa nimajo verouka, poslušajo le nedeljsko božjo besedo. Na drugi podružnici pa nimamo katehista. Najprej je bogoslužje vodil neki učitelj, potem babica, zadnji božič pa sta zelo lepo organizirala dva policaja. Že novembra so pripravili koncert pesmi in z denarjem, ki so ga zaslužili, so kupili blago, da so si naredili enotne uniforme; pri tem me niso prosili za: pomoč, kot prosijo: drugi. Sta iz višjih planot, kjer je krščanstvo že bolj razširjeno in zdaj sta precej razgibala krščansko življenje na tisti podružnici. Na tretji postojanki pa so skoraj vsi še novi in „sveži“ kristjani, eden še celo nekrščen. Ko sem se na turneji ustavil pri njih, sem dopoldne poučeval katehiste, zvečer pa imel predavanje za krajevno skupnost, seveda čisto splošno: o napredku, požigih, o živini, rižu in podobno. Kuhaš si sam? Da, pomiva in pospravi pa mi neka domačinka. Kaj si na primer skuhaš? Domačo hrano, po mohorjevih bukvicah, Navadno je tako, da najprej slovenski misijonarji na Madagaskarju so se zbrali na nekakšni mali „sinodi“ v Van-9aindranu. Tu jih vidimo; od leve na desno stoje: Rado Sušnik CM, Franci Buh CM, Janko Slabe, Franček Kraner, Janez Puhan CM in Ivan Kosmač; čepe pa: Peter Opeka CM, trije °ični misijonarji Fredi Žitnik, Janko Glinšek in Tone Jemec CM, dalje Rok Gajšek CM 'n Pepi Gider. Zraven nekaj molgaške mladine, — Opomba: Tiskarski škrat nam je v ZQdnji številki namesto gornje fotografije podmaknil drugo, podobno; kajpada tale podpis tisti sliki ni čisto odgovarjal, tejle pal Pogledam, kaj imam, potem pa si zaželim, kaj bi - tako si ne morem ničesar z®leti, česar nimam. Imaš kokoši? S piščanci vred sem jih imel čez trideset, sicer pa se dobi meso v tvgovini. Pako se boš poleg drugega naučil še kuharske umetnosti. — No, zanima llas’ kako je z zakramenti. Krščuješ že otroke? Doslej sem imel samo dvakrat krst otrok: za veliko noč lani in preden Sem odšel domov, to je 8. februarja, ko je krst prejelo 89 otrok. Za krst otiok so imele pripravo tudi matere, ki so morale biti vsaj 10 ur pri verouku, Vsega verouka je bilo 24 ur. Čeprav so to že kristjani? Kljub temu, sami pač niso dovolj poučeni in ker bodo morali naprej etroka vzgajati sami. Krst ne koristi, če zanj ni podlage. Kaj pa poroke? Zelo malo jih je. Zdaj sem jih imel šest. Obhajilo pa bi vsi zelo radi prejemali, čeprav morda pomen tega zakramenta ne razumejo tako kot mi. Je to zanje neke v rate talisman? Nekaj je še poganskega vpliva, vendar se jim pomen da počasi razložiti. Prvega obhajila za otroke pa še nisem imel. Odrasli radi obiskujejo verouk, otroci pa ne, le redki. Verouk odraslih imam jaz, otroke pa uči katehist, ki sam tudi prihaja k verouku odraslih. Otrokom se je pač težje približati in to v domačem jeziku še najbolje stori on. Sicer učim tudi odrasle v domačem jeziku, vendar je važen tudi način razlage. Vero odrasli veliko hitreje razumejo. Vaš misijon ima torej dobre perspektive. Veliko se jih prijavlja v našo skupnost, to je gotovo dobro, zlasti ker so iz okolice in dežele. Ko beste v Matangi uredili svoj center, se boste lažje posvetili tudi tem vprašanjem. Prav iz teh razlogov bo prišel v Matango Janez Puhan; zdaj se držimo načela, da naj bosta na postojanki vsaj dva. Mene so pustili samega zato, ker lahko zelo pogosto grem v Vangaindrano. Zdaj se bom lahko še bolj posvetil centru, ki veliko obeta. Zdaj je na Madagaskarju že več slovenskih misijonarjev. Z Ivanom štanto, ki ni v naši škofiji,' nas je osemnajst duhovnikov, laičnih misijonarjev in sester; v farafanganski škofiji nas je torej sedemnajst Slovencev. Ko smo zadnjič pisali o Madagaskarju in objavili pogovor z Janezom Puhanom, smo pozabili omeniti še enega našega misijonarja, to je Franc Kraner iz Sv. Lenarta v Slov. goricah. Da, res je, skupaj z Giderjem bosta šla sedaj najbrž v Midongy, kjer zadnja leta ni bilo stalnega misijonarja, čaka ju pa novo sezidana cerkev in župnišče. Vaš dosedanji škof Viktor, ki je pred leti obiskal tudi Slovenijo, je postal kardinal in bo odšel v Tlananarive. Ali veš, kdo ga bo nasledil? Ne vem, v škofiji so sedaj samo starejši duhovniki domačini in sicer štirje. Gotovo je, da to mesto ne bo prevzel noben belec. Mislim, da bo prišel kdo iz visoke planote, kjer imajo precej duhovnikov. Pred leti ste imeli v Vangaindranu novo mašo. Kako je s poklici sedaj? To je bila za nas velika slovesnost in ljudje so bili zelo veseli. Novo-mašnik je bil rojen v drugi škofiji in se je po novi maši tudi vrnil tja. Ker pa so se starši preselili v našo škofijo, je bila slovesnost pri nas. Z njim praktično nismo nič pridobili. Si ti bil na tej novi maši? Sem. Novomašnik ni imel več živega očeta in ga je nadomestil njegov stric. Mati je še poganka in se je sinu v začetku upirala, na sami slovesnosti pa mu je dala svoj blagoslov; nobenega važnega dogodka ne sme biti brez blagoslova staršev. Tudi pogani takrat prosijo za blagoslov, Boga in prednike, da bi jih ščitili in vodili. Blagoslov je seveda v tem, da z dobrimi besedami nekaj želiš, beseda torej, ne križ, kot je v navadi pri nas v Sloveniji. Slovesnost je bila na velikem igrišču pred cerkvijo, ki ga koristno uporabljajo za take prireditve. Omenil si, da greš pogosto v Vangaindrano. Tam je za vas urejena nova s|avhin, kjer lahko misijonarji prenočite. Stavba ima zelo dosti prostora in je dobro izkoriščena, prostori so v Klavnem že opremljeni, in sicer: obednica, kuhinja, tri pisarne, ki so namenjene župniku, kaplanu in sestri domačinki, katero smo neuradno proglasili 7-Q našega dekana, ker se obračamo k njej po nasvete. Imamo tudi mladinsko knjižnico, v zgornjem nadstropju pa so stanovanja. V prejšnji stari h*Si pa sedaj živijo študentje, ki si sami kuhajo, imajo v hiši elektriko^ vodo, kopalnico, za kar tudi plačujejo, seveda župnijskemu svetu - tu nima župnik nič prstov zraven. Sam župnijski svet odloči, koga sprejmejo, prvi pogoj ha je oddaljenost. V Vangaindranu je namreč tudi srednja šola. Imaš kakšne načrte glede misijona na Madagaskarju? Zaenkrat se vračam spet za štiri leta, potem bomo pa še videli, kako bo, ker se spreminjajo pogoji, zdravje, če nam ne bo delala težav država. Razumljivo je, da bi imeli tam raje domače duhovnike, kar je tudi cilj misijona: Postaviš Cerkev, potem pa greš naprej, da se ona sama razvija. Tako se tudi vodstvo Cerkve daje v roke domačinom, čeprav morda niso toliko sposobni. To pa je zanje priložnost, da se usposobijo. Tudi župnijski sveti so se 'avno na ta način naučili voditi Cerkev, ker ne odločam jaz. Sploh jim je l*'eba dati priliko, da lahko delajo, potem bodo postali tudi sposobni. Ali imajo občutek, da so Evropejci oziroma belci nekje nad njimi? . Ta občutek imajo, so pa v življenju veliko bolj iznajdljivi kot mi. Tako Je na primer bolje, da se evropski šofer ne poda na malgaške ceste, na katerih se oni dobro znajdejo. Madagaskar ti je prirastel k srcu. Upamo, da boš lahko tam naredil še '•‘liko dobrega za ta naš misijon. Z naše strani pa te bomo skušali podpirati ll,
  • a tudi med redkimi, kjer je trenutno malo sadov misijonskega dela. Med 112 milijoni prebivalcev je komaj 377.600 katoličanov. Pred letom je bilo duhovnikov 1.923 in od tega 320 domačih. Med 400 seminaristi pa je 173 domačinov. Poleg tega deluje na Japonskem še 390 bratov in 6.764 sester. še vedno je misijonsko delo skoraj izključno posredno: preko šol in karitativnega dela. V katoliških šolah Je okrog 240.000 učencev, sem je šteti 12' univerzitetnih zavodov preko srednjih šol do 600 otroških vrtcev. ŠKOF LAMONT, ki je zdaj svetov-n° znan zaradi svoje odločne borbe Proti rasni diskriminaciji v Rodeziji, uživa simpatije vsega sveta, zlasti od-. r ga je sodišče obsodilo, ker ni pri-Javd članov osvobodilnega gibanja. 1,a je ta „rodezijski prerok“ trn v Peti Janu Smithu in njegovim sode-avcem, je razumljivo. Kanadski škof parter mu je v brzojavki simpatije kanadskih škofov zapisal: „Vaše pre-1 ?ško stališče v borbi za socialno pravičnost je živ zgled vsem kristjanom“ KITAJSKA obrača nase pozornost vsega sveta, odkar je umrl Maoce-tung. Mnenje diplomatov je tole: mor-uu se bo marsikaj spremenilo, a ena stvar se ne bo: verske skupnosti ni-lYlaj° dostopa in praktično je vsako versko delovanje na Kitajskem one- mogočeno. Po mnenju Yu-pina, ki se smatra za duhovnega voditelja Kitajcev, ne samo tistih, ki so pribežali z njim vred na Formozo, ampak tudi onih na celini, je Cerkev popolnoma, zrušena. O nekdanjih treh milijonih katoličanov ni sledu. Pred kratkim je v Rimu dva dni zborovalo 30 redovnih družb in se razgovarjalo prav o tem: misijonsko delo med Kitajci, seveda predvsem med Kitajci v diaspori. Dotaknili pa so se tudi Kitajske republike, a v časopisih ti razgovori niso bili objavljeni, kakor ni bil objavljen papežev govor. Diplomati vse- Državni predsednik Rodezije Jan Smith kakor svetujejo, naj v novi situaciji Cerkev vendarle skuša navezati diplomatske stike z rdečo Kitajsko. Za zdaj je upanje na kakšno izboljšanje skoraj enako ničli. Saj niti redovne družbe kot so jezuiti in lazaristi, ki imajo tam svoje redovne sobrate, nimajo nobenih poročil o njih. Prav tako ne kitajski verniki na Formozi in niti ne kardinal Yu-pin. Kako dolgo bo še kitajska Cerkev v katakombah ? V AFPJŠKT GVINEJI je predsednik Maeias Nguema izdal dekret, s katerim je krščanskim staršem prepovedano dajati svojim otrokom krščanska imena. Gvineja, nekdanja španska kolonija, je postala ena tistih dežel, kjer vlada nasilje. Saj pravijo, da je tretjina prebivalstva zbežala iz dežele od leta 1969, ko je Nguema prevzel oblast. KOLIKO DUHOVNIKOV dajo posamezne afriške države, je razvidno iz statistike preteklega leta. Statistika računa, na koliko katoličanov pride en duhovniški kandidat. Takole si slede posamezne države. En duhovniški kandidat pride v Abesiniji na 416, v Sierra Leone na 2.080, v Nigeriji na 4.182, v Tanzaniji na 5.196, v Ugandi na 7.029, v Ghani na 9.684, na Slonokoščeni obali na 9.697, v Kamerunu na 9.993, v Keniji na 10.338, v Malawi na 10.779, v Rodeziji na 10.869, v Rwandi na 16.069, v Zambiji na 17.294, na Madagaskarju na 17.294, v Zaire na 22.064, v Južni Afriki na 23.353, v Angoli na 29.369, v Mozambiku na 48.333 in v Burundi na 52.273 katoličanov. Seveda je v Abesiniji katoličanov malo in zato tudi malo duhovnikov, dočim v Zaire blizu 10 milijonov, torej kljub slabšemu odstotku razmeroma veliko duhovnikov. Vsekakor pa je statistika zelo zanimiva in bi jo bilo vredno primerjati z evropskimi državami. MOZAMBIK je priča boja med komunistično vlado in Cerkvijo, škofje so v pastoralnem pismu sprejeli dejstvo, da je vlada vzela vse šole in bolnice. A istočasno so škofje zahtevali, da jim da svobodno možnost, ohraniti ali si ustanoviti vse tiste ustanove, ki so za življenje Cerkve nujno potrebne. To so zlasti bogoslužni prostori, semenišča, vzgajališča redovnih družb itd. Odkar je prevzela oblast FRELIMO, je zapustilo Mozambik okrog 600 tujih misijonarjev. A vendar je ostalo tam še okrog tisoč misijonarjev in misijonark, večinoma portugalske narodnosti. Škofje Mozambika in Tanzanije se pogovarjajo in pogajajo, kako bi mogli misijonarji iz Tanzanije pomagati Mozambiku posebno v pokrajinah, kjer je pomanjkanje duhovnikov preobču-tno. Ta bratska pomoč bo nedvomno obenem gojila misijonskega duha v mladih cerkvah. V BURMI je med 27 milijoni prebivalci le 276.000 katoličanov. Leta 1966 so bili pregnani tuji misijonarji. Novih vizumov oblast ne daje. Daši tam še delujejo člani desetih redovnih družb, je njihovo delo zelo omejeno. Najtežje je pač to, da so misijonarji večinoma stari, novih moči pa ni. Upanje pa daje dvoje: semenišče za domače duhovnike lepo deluje in intervencije zlasti italijanskih diplomatov dajejo upanje, da se bodo razmere tudi v Burmi izboljšale. MUSLIMANI so na zborovanju v Karačiju (Indija) aprila meseca napravili sklepe, ki popolnoma nasprotujejo dialogu med muslimani in katoličani. Nasprotno dajejo nalog, naj se v vseh muslimanskih državah strogo nadzoruje delo misijonarjev; naj se vse stori, da se katoliške ustanove, zlasti šole, počasi osvoje in pridejo v muslimanske roke. Seveda niso vsi muslimani po vseh deželah istega Mnenja in tudi resolucije tega zborovanja niso nikaka uradna izjava muslimanskega sveta. Vendarle je dokaz, kako je v mnogih muslimanskih blokih protikrščansko stališče še prav tako močno kot pred stoletji. V JUŽNI AFRIKI so postale pred-Met pozornosti katoliške šole. Nadškof Durbana Denis Hurley je izdal nalog, naj vse šole sprejemajo bele in črne otroke v iste razrede. Na vlogo škofov vladi, naj da za to dovoljenje, je bil odgovor negativen. A škofje vztrajajo v svoji odločitvi. Seveda pričakujejo, da bo vlada, ki še vedno strogo zahteva rasno diskri-Minacijo, na svoj način odgovorila in skušala z raznimi represalijami odvrniti katoličane od tega načrta. Morda bo edini pomislek ta: da je pozornost ysega sveta obrnjena na Južno Afriko in Rodezijo, kjer je isti rasni problem. V SUDANU se je leta 1971 sovraštvo med muslimanskim severom in črnskim jugom pomirilo. Vstalo je upanje, da bo mir trajen. A vsako leto bež je prenašajo položaj v južnem dein. Obljube in pričakovanja so ostala na papirju. Jug zlasti zato trpi, ker 'sa pomoč, ki prihaja od zunaj, ostane v Kartumu, glavnem mestu severnega muslimanskega dela države. ALŽIRSKA VLADA je podržavila vse privatne šole. S tem je prizadetih 10.000 otrok, ki so obiskovali katoliške šole. FRANČIŠEK ASIŠKI je priljubljen svetnik ne le v katoliških deželah, ampak tudi v misijonih. Zlasti •laponska ga pozna. Saj je izšla že vrsta življenjepisov o asiškem ubožcu- Lani smo praznovali 750-letnico njegove smrti po celem svetu. S svo-J'M evangeljskim duhom ni bil le eden največjih reformatorjev v zgodovini krščanstva, ampak je tudi da- Prvi minister Južnoafriške republike J. B. Vorster nes klicar k poglobljenemu krščanstvu. To je bilo čutiti v vseh proslavah njemu na čast. V Indiji je na romarje v Agri, kjer je svetišče svetega Frančiška, posebno poslanico naslovila sama predsednica Indira Gandi. V pismu je zapisala, da ji je asiški ubožec posebno pri srcu in da večkrat moli njegovo molitev: O moj Bog, dopusti mi, da bom tvoj glasnik miru. . .“. Predsednica pravi, da bi morali danes vsi premišljevati Frančiškov nauk, da bi mogli živeti v miru s seboj in v miru z drugimi. V ČADU so večinoma muslimani, slaba polovica pa je črnskih animi-stov. Prejšnji režim je zelo utesnjeval delo misijonarjev. Novi predsednik Felix Malloum pa je dal zagotovilo, da se država ne bo vmešavala v verske probleme in da bo pustila svobcdo evangeilzacije. S tem je bilo katoličanom dano veliko olajšanje. MZA-SKUPINE V USA SO LEPO PRAZNOVALE MISIJONSKO NEDELJO 1976 Glavna tajnica Misijonske znamkarske akcije Sonja, Ferjan nam je poslala dopis, iz katerega za vse bralce „Katoliških misijonov“ povzemamo tele vesti o misijonskih naporih skupin MZA v Združenih državah okrog pretekle jubilejne Misijonske nedelje: V New Yorku Tamkajšnji krožek MZA je priredil misijonsko akademijo, ki je sijajno uspela. Rojaki so se po maši ob desetih zbrali v dvorani polnoštevilno. Duhovni vodja krožka o Rihard Rogan OFM je najprej imel nagovor ob Jezusovi oporoki: Pojdite in učite vse narodp. Po govoru se je razvijal program, ki ga je skupno s predsednico, Heleno Klesin pripravila Cirila, Saksida. V nastopih je sodelovala predvsem mladina, a tudi nekateri odrasli so se izkazali. Vmes je bil srečelov in končno okusno pripravljeno kosilo, za katerega so slovenske gospe darovale veliko peciva. Ta misijonska prireditev je vse navzoče poživila v misijonski ideji in jim vlila misijonskega ognja. Darove, ki so jih ob akademiji zbrali, bodo razposlali slovenskim misijonarjem za njih lačne, gobave in bolne. V Clevelandu so Misijonsko nedeljo proslavili pred vsem med članstvom MZA. Predsednica krožka Marica Lavrisha je prebrala misijonsko misel, nakar je sledil misijonski razgovor, pa nabirka za slovenske misijonarje. V Gilbertu so se zbrali rojaki pri skupni maši, pri kateri je imel č, g. Franc Šuštaršič lep misijonski govor. Vsak od navzočih je pri darovanju oddal svoj misijonski dar v kuverto in vsa nabirka bo razdeljena med slovenske misijonarje. Predsednica Anica Tushar lepo širi misijonsko misel tudi med tamkajšnjimi domačini. Jolietski misijonski krožek je presenetil s sporočilom, da so za Misijonsko nedeljo pripravili „Bake Sale“. S prodajo peciva so začeli že pri večernih mašah v soboto, nadaljevali pa pri nedeljskih. Tudi srečelov so priredili. Predsednica krožka Marija Jeretina je pisala: „Hvala Bogu, da je misijonska zavzetost med nami tako živa, a ob Misijonski nedelji smo jo še poživili.“ Iz Kalifornije zvemo, da je predsednik MZA Slavo Oven med rojaki, misijonskimi prijatelji, ki so krajevno zelo daleč drug od drugega in se zato samo pismeno srečujejo in povezujejo, zbral ob Misijonski nedelji darove za vse slovenske misijonarje. Od drugod, se pravi iz čikaškega konca, iz Milwaukeeja in St. Paul Mine-apolis, kjer so tudi krožki MZA, še pričakujejo poročila. TUDI v KANADI SO ROJAKI NA MISIJONSKO NEDELJO ZELO MISIJONSKO ZAŽIVELI O tem nam ista poročevalka Sonja Ferjan ve povedati sledeče: Iz Lethbridgeja v Alberti se je oglasila MZA sodelavka in poslala zbrane darove od misijonsko čutečih prijateljev in sodelavcev. Ta gospa, Antonija I’ylypezuk je dolgoletna sodelavka MZA v tistem kraju. Iz VVindsorja je pa poslala zbrane darove Mimi Martinčič. Po sveti maši, ki jo je daroval p. Tadej Trpin OFM, so priredili Baragovo misijonsko proslavo s srečolovom. Zbrane darove so oddali polovico za Baragovo beatifikacijo, polovico pa za slovenske misijonarje. V Torontu je tamkajšnji župnijski misijonski krožek pri Mariji Pomagaj, ki pa vključuje v tem pogledu vse rojake obeh slovenskih torontskih zuPnij, takole imenitno proslavil Misijonsko nedeljo: Po molitveni uri, ki jo je vodil predsednik krožka Janez Marentič, je ml blagoslov z Najsvetejšim, ki ga je dal č. g. Matija Balažič. V dvorani se je zbralo kar okrog 700 rojakov. Govor je imel č. g. Karel Wolbang CM, ki je, kot on zna, navduševal k še zvestejšemu misijonskemu sodelovanju, češ da moramo sleherni dan kaj storiti za rast misijonske ■Cerkve. , Tudi duhovni vodja tamkajšnjega misijonskega krožka č. g. Jožef Časi ?n Pa župnik Tone Zrnec sta pozdravila številne navzoče. Sledil je srečo-ov> pa okusno pripravljena večerja s slovenskim pecivom, kar vse je dalo leP izkupiček za slovenske misijonarje. koroški “misijonski list" za misijonsko nedeljo i976 Na 12 straneh dvobarvnega tiska, velikega, formata, je na prvi strani Posebno povdarjena 50. letnica svetovne Misijonske nedelje. Objavljena je »Padpastirska beseda“ nadškofov in škofov Avstrije ob tej priliki. Statistični Podatki o tem, kako se je številčno razmahnila katoliška Cerkev v teh pet-esetih letih, so kaj zgovorni, dasi je imeti pri tovrstni statistiki pred očmi udi dejstvo, da se je v istem času še bolj pomnožilo prebivalstvo zemeljske °ole. K ideji Misijonske nedelje spadajo tudi sestavki: „Misijoni — zapoved sedanjosti“, „Obličje Cerkve v tretjem svetu“ in sestavek, ki pove, da so v letu 1975 avstrijski katoličani oddali papeškim misijonskim družbam 35 milijonov šilingov in da so vzdrževali gmotno 20 afriških škofij, poleg vsega drugega. Splošno misijonske vsebine so še sestavki: „Iz misijonarjevega dnevnika“, „Problematika afriške teologije“, ki ga je poslal v objavo misijonski bogoslovec frančiškan v Dahomeyu Marijan Marinčič, poročilo o Misijonskem dnevu v Ljubljani, odgovori filipinskih visokošolcev na vprašanje „Kaj je misijonstvo“ in vrsta najnovejših vesti iz misijonskega sveta. O. Jože Kokalj v besedi in sliki poroča, kako „V Zambiji gradijo cerkve in Cerkev“ Ostalo gradivo je posvečeno akciji za vzdrževanje domačih bogoslovcev, ki je dosegla že število 260. RADOSNA VIJEST Deveta letošnja številka tega misijonskega informativnega lista, ki ga izdajajo v Sarajevu v srbskohrvaškem jeziku ima sledeče misijonsko grar-divo: Poslanica svetega očeta za svetovni misijonski dan, članek Duhovnost in evangelizacija, ki ga je napisal mons. Bifet, direktor centra za misijonsko poživljenje v Rimu, in pa 18. nadaljevanje Smernic za dialog med kristjani in muslimani. Ostala vsebina ni specifično misijonska, saj so skoraj celotne 4 centralne strani v besedi in sliki posvečene vsekakor zelo pomembni manifestaciji v Splitu ob priliki 1.300 letnice pokristjanjenja Hrvatov in 1.000 letnice, odkar je hrvaška kraljica Jelena postavila prvo svetišče Mariji. Tudi petega nadaljevanja opisovanja Svete zemlje ne smatramo za misijonsko, ker Svete dežele, ki je vsa posejana s krščansko navzočnostjo in je prav v njej Kristus začel svojo evangelizacijo in širjenje Cerkve ter odrešenje sveta, ne smatramo za misijonsko deželo, čeprav je tam večina prebivalcev ali judovske ali mohamedanske vere. Med tem je izšla tudi že slavnostna številka „Radosne vijesti“, posvečena predvsem zlatemu jubileju Misijonske nedelje. Nekaj strani te številke je tiskanih v štiribarvnem tisku. O vsebini bomo več poročali v naslednji številki našega lista. URBANIANA To je mesečno glasilo’ papeške misijonske univerze v Rimu, ki mu je odgovorni urednik naš rojak mons. dr. Maksimilijan Jezernik, glavni tajnik te univerze, številka za maj in junij prinaša na čelni strani sliko sv. očeta in pa velikega rektorja omenjene univerze Luigia Bogliolija ob avdijenci pri sv. očetu, v kateri je papež priporočal večji dotok domačih bogoslovcev tako v Zavod Propagande kot na to univerzo. Zanimivo je poročilo o osmih kardinalih, večinoma iz misijonskih dežel, ki so bili nekdaj študentje te univerze. Objavljen je seznam predavanj lanskega narodnega misijonskega kongresa v Rimu, ki so izšla v treh knjigah in ki jih prejemamo tudi pri uredništvu „Katoliških misijonov“. Vseh sestavkov skupaj je nad 100. Med njimi so tudi dela slovenskih predavateljev na kongresu: Janeza Vodopivca, Franceta Rodeta, Maksimilijana Jezernika in Petra Remca. naši misijonarji • m/ pišejo MADAGASKAR Z otoka nam slovenski misijonarji v laznih pismih sporočajo marsikaj novega. JANKO KOSMAČ nam iz Ankarane 20- 8. piše: »Sprašujete, kje smo sedaj sloven-1 ' m^sDonarji. Jaz sem še vedno v - nkarani. Franček Kraner in Pepi Gi-‘ev sta že od velike noči v Midon-8y. Janez Puhan deluje oziroma bo ' Goval južno od Matange, kjer župni-u.ie Janko Slabe, a Puhan ne bo nje-®?v kaplan, ampak bo samo živel pri nJem, da bosta dva skupaj.“ V naslednjem pismu z dne 25. 11. nam isti misijonar še nekaj več o tem pove: „ ”2vuPnija Janeza Puhana je najjužnejša v naši škofiji. Kraj Manam-ondro je središče njenega področja. , Vangaindrana je 29 kilometrov do nnsijona Matanga, od koder se vozi nhan še kakih 30 kilometrov južneje na delo v svoje področje; od Manam-°dro do meje škofije je pa še 55 K)lometrov. Trenutno nas je na Madagaskarju v i o zvanem slovenskem misijonu 12 °vencev in 3 Slovenke. Od misijonar-l,ev 80 trije vaši laični misijonski so-celavci, ki jim nekateri pravijo kar semeniščniki, potem je 5 lazaristov !'' sni° 4 iz raznih slovenskih škofij. «enkrat ni čuti, da bi se naše vrste Pomnožile. Menda je eden mislil priti, P« je pristal bliže doma, na Slono- koščeni obali, Ivan Bajec po imenu, Primorec. Te dni se bodo začele duhovne vaje,, katerih se bomo od slovenskih misijonarjev udeležili trije: Franci Buh, Janko Slabe in jaz. Pripravljamo se na Božič in vročina že kar pritiska.“ Oči vidno se misijonarji na Madagaskarju vestno vsako leto udeležujejo duhovnih vaj. O tem nas prepriča tudi pismo misijonarja IVANA ŠTAN-TA iz Ihcsyja, ki je tudi slovenski misijonar lazarist, a deluje skupaj z italijanskimi sobrati v drugi škofiji nekoliko severno od slovenskega misijona. V začetku oktobra nam tole piše: „Prve dni septembra sem se vrnil iz duhovnih vaj v Fort-Dauphinu. Tam sem se srečal z raznimi slovenskimi misijonarji. Sedem nas je bilo rojakov: sobratje Puhan, Rok, Sušnik in Opeka, dva škofijska, Gider in Kraner, in jaz. Tudi smo zapeli kako slovensko. Misijonarjev drugih narodnosti, Francozov, Špancev in Italijanov je bilo približno tudi vsakih toliko. Vseh skupaj nas je bilo na duhovnih vajah 30 duhovnikov. Vodil nam jih je lazarist P. Silvestre. Po duhovnih vajah sem nameraval iti v Vangaindrano, pa ker sem bil s tako številnimi misijonarji tamkajšnjega misijona že v Fort-Dauphinu skupaj, sem preložil obisk na drugo leto. Pravijo, da bo letos prišel obiskat svoje misijonarje poljski provin- cial, da pa drugo leto pride slovenski provincial Franc Rode, da pregleda ta misijon in njega potrebe, a on bo poleg tega vodil tudi letne duhovne vaje za misijonarje različnih narodnosti. Moja prisrčna zahvala vsem dobrotnikom. Molimo drug za drugega!“ Iz Tangainony-ja nam 1. novembra piše misijonarka, usmiljenka, sestra TEREZIJA PAVLIČ: „Oprostite, ker ste morali čakati na odgovor. Imeli smo obisk naše generalne predstojnice in smo bili kajpada precej zavzeti. Naj Vam odgovorim na vaša vprašanja: Sestre usmiljenke imamo na Madagaskarju svojo provinco. Do leta 1974 so jo vodile francoske predstojnice, 12. 2. 1974 je pa postala provincialna predstojnica Malgašinja s. Ranebel-son, ki biva v Fort-Dauphinu, kjer je osrednja hiša s semeniščem. Vsega skupaj nas je sester 184, od teh 84 domačink. Ostale pripadamo 16 različnim narodnostim. Imamo tudi 12 novink in 40 aspirantk. S. Terezija Pavlič (brez očal) na obisku v domovini, s sosestro-sorodnico. 1 Število postojank na celem Madagaskarju je 24, od tega jih 14 vodijo misijonarke, 10 pa sestre domačinke. Poleg tega so 3 malgaške sestre, ki se ukvarjajo z vzgojo mladine, ravnateljica noviciata je pol Malgašinja, pol Kitajka. Tudi 3 sestre provincialne svetovalke so že domačinke. Zelo se dela na to, da vsa vodilna mesta zavzamejo Malgašinje, ki se na to tudi pridno pripravljajo. Provinca skrbi, da se vse sestre že kot aspirantkinje čim bolj izšolajo, večina za učiteljice, nekatere še posebej za katehistinje. Na naših postojankah imamo Malgašinje kot učiteljice v otroških vrtcih, v gospodinjskih šolah, pa tudi ravnateljice šol so že. Kar zadeva bolničarsko službo, pri Malgaših ta posel ni preveč upoštevan, razen babice, katerih je pa mnogo. Usmiljenke imamo sedaj samo dve sestri v bolničarski šoli. Na našem misijonu v Tangainonyju nas je šest. Prednica je naša sestra Marjeta Mrhar, ki je obenem tudi provincialna svetovalka in ki z mojim sodelovanjem dela predvsem na zdravstvenem področju; druge sestre ali obiskujejo bolnike po domovih, ali so katehistinje in se ukvarjajo z mladino, ena pa skrbi tudi za cerkev. Tangainony ima prebivalce rase zafisoro, katerih število je bilo pri zadnjem štetju ugotovljeno na 5.975 oseb. Tu je župnija, ki jo oskrbujeta dva francoska lazarista in ki je zelo obsežna, saj ima nič manj kot 28 podružnic, od katerih so nekatere zelo odaljene in težko dostopne. V naši fari delujemo samo lazaristi in usmiljenke, drugih miši jonarjev in misijonark ni. V dispanzerju še vedno nimamo zdravnika, vse, kar je bolno, se zateče k meni po pomoč; kar si upam sama zdraviti, naredim, druge pošljem k zdravniku v Farafangano, kamor pa ljudje še vedno neradi gre- ^'sijonar Ivan Štanfa CM je z malgoško mladino postavil tale Marijin kip vrhu gore. Naš misijonar sedi v ospredju. < 0> bodisi ker so po sredi materialne °viie (tam je treba vsa zdravila pla-bodisi, ker mislijo, da jim tudi Zdravnik ne bo mogel pomagati, če •dm sestra ne more. Tako mnogi osta-nej° kar doma, ali ozdravijo brez Vsega, ali pa umrejo. Navadno tudi l’°gani pravijo: je že tako Bog hotel. Vprašujete me o misijonu, kjer je Piod leti tako uspešno delovala s. Da-'Jela Šeme, ki pa je morala radi bo-ezni v domovino. Misijon je v žalost-stanju: centri za zdravstveno osveščanje prebivalstva, ki jih je ona ® anovila, so zapuščeni. Ljudje se 8 10 Danijelo zelo pogrešajo. Danes smo imeli pri nas prvo sveto obhajilo, katerega je prejelo 36 otrok: ' tantov in 17 deklic; od teh so 4 i “klice in 5 fantov prejelo tudi sveti ^•Kar je bilo novo za to faro: sv. ° hajilo so prejeli pod obema podoba- ma in sv. hostijo položeno na roke. Prav tako so to novost doživeli tudi njihovi starši in botri oziroma botre; vsi okrog oltarja. Med tem je g. župnik obhajal ostale vernike.“ Od misijonarjev lazaristov imamo dve pismi z meseca decembra: ROK GAJŠEK CM nam iz Ranome-ne piše prvi dan tega meseca. Tz njegovega pisma povzemamo sledeče: „Kaj naj vam pišem od tukaj ? O vsem ste na tekočem. Naj vam povem le to, da se imamo še kar dobro. Vaši trije laični sodelavci so se lepo vživeli in je vsak pri svojem delu. Pri nas v Ranomeni je Tone Jemec, tih fant; dela mu ne primanjkuje, Janko Glinšek si je v Vangaindrano uredil mehanično delavnico, obenem dela druščino Petru Opeku in Radu Sušniku. Fredi Žitnik pa je trenutno v Midongyju, kje sta Pepi Gider in Franček Kraner. Ko bo tam končal, se bo za nekaj mesecev preselil k Jankotu Slabetu v Matango, potem ga pa že pričakuje France Buh v Vondrozo. Po vrnitvi z dopusta v domovini je s. Marija Pavlišič prišla k nam v Ranomeno kot prednica sester usmiljenk. Verjetno tudi že veste, da smo dobili novega škofa v osebi Charles-Remi Rakotonirina. Je jezuit, star 48 let, doma iz sosednje škofije, kjer je bil do nedavnega generalni vikar. Prvo srečanje z njim in slovesen sprejem v Farafangani bo 12. decembra: najprej koncelebracija v stolnici, naslednji dan pa z njim prijateljski sestanek, škofovsko posvečenje bo enkrat pozneje. Priložena slika je bila narejena ob srečanju mladine iz Ranomene in iz glavnega mesta.“ PETER OPEKA CM pa v začetku decembra piše svojim domačim, a je tudi za vse bralce našega lista marsikaj zanimivega. Kot vemo, deluje skupaj z Radctom Sušnikom v središču slovenskega misijona v Vangain-drano. „Je že pozna ura. Cel dan je bilo zelo vroče. Sedaj se pripravlja na dež, ki bo morda le malo shladil. Že dva tedna nimamo dežja. To ni normalno, ker smo že v deževni dobi. Težko se spravim k pisanju v tej vročini. Ob koncu dneva sem zelo utrujen in komaj čakam, da grem spat, kar je navadno ob pol enajstih, zjutraj pa vstanemo že ob pol petih. Otroci so tukaj zelo zgodnji; ko mi vstajamo, se pod Levi na sliki je Rok Gajšek, ob priliki srečanja mladine iz Ranomene in glavnega mesta na Madagaskarju. Misijonar Repi Gider in Peter Opeka CM na vzpetini nad pokrajino Rdečega otoka. ^ušim oknom že učijo katekizem. Ma-imamo vsak dan cb pol sedmih zjutraj. Trenutno se pripravlja 50 ®^ok za prvo obhajilo, ki bo na bo-Z1cni dan. Otroci se tega praznika y-c|° vesele. Zadnjič sem moral od Vseh, ki so se pripravljali, izbrati *ste, ki so za prejem prvega obhajilo cvolj pripravljeni, ker so redno ho-!.11 k verouku in so se tudi učili. Ve-j 0 j*h je bilo zavrnjenih. Eni so 1 °sali od veselja, drugi pa jokali, ker *®° bili sprejeti. Seveda, potem so l11 ihajale mamice prosit, da bi le pripustil sina ali hčerkico k obhajilu, v . težko mi je bilo prošnje zavra-. *• f1 sem moral, tako bodo stvari ■h mali bolj resno. Zadnji mesec se sko-/1 vsak dan skupaj z otroci učimo u ekizem, tako da je veliko življenja a uašem misijonu. Zelo me veseli, gledati radostna obličja teh otrok, to mi daje veliko poguma za delo. Otroci se zelo radi vrtijo okrog naše hiše, skoraj nikdar nismo sami. Kmalu bo leto dni, kar smo se poslovili v Argentini. Kako hitro mine čas. Tu delam s srcem in vso dušo. Ko obiskujemo kristjane po vaseh, jim pravimo, da smo mi tukaj z dušo in telesom zanje, čemur se kar čudijo. Ti obiski po vaseh so moje veliko veselje. Danes smo pospravljali neko sobo, ki jo bomo preuredili v mladinsko raz-vedrilnico. Sedaj so tu velike počitnice in je veliko mladine, ki ne ve, kam bi se dala; lahko se bodo shajali pri nas. Pred par tedni smo jim odprli knjižnico. Za mlade se moramo še posebej zanimati, a jih je toliko, da delo zanje presega naše moči. Iz Ranomene piše svojim domačim koncem novembra tudi TONE JEMEC. Tele vsem zanimive podrobnosti povzemamo iz njegovega pisma: „Res sem se malo polenil s pisanjem. A delno me opravičuje dejstvo, da sem bil zadnje čase precej na potu. Prvi teden v novembru je bil sestanek vseh slovenskih misijonarjev v Vangaindrano. Nato sem šel s Popijem Giderjem in Jankom Glinškom v mesto Fianarantsoa, ki je približno 450 kilometrov od Ranomene. Tam smo morali dati pregledati novi avtomobil Land Rower, nakupili smo razne potrebščine in knjige, jaz sem pa moral nabaviti tudi precej prešanega lesa, ki ga v Ranomeni ne dobim. Kupili smo tudi motorno kolo za Fre-dija. Zdaj smo vsi trije motorizirani, da se lahko premikamo iz enega kraja v drugega. V Fianarantsoa sem po dolgih devetih mesecih, ki so kar hitro minili, snet enkrat videl mesto, kakor so kraji v Argentini. V tem mestu živi drugo pleme kot nri nas. Takoj se opazi ogromna razlika, kot da bi bil tu drug narod z drucačno mentaliteto. V tem mestu je tudi več tujcev: Kitajcev, Indijcev in Francozov. V kraju smo ostali štiri dni in med tem časom je bil proglašen novi škof naše škofije, ki je tam doma. Tako smo imeli srečo, da smo bili prvi od misijonarjev njegove nove škofije, ki smo ga pozdravili. Delo v škofiji bo prevzel sredi decembra. Zdaj sem približno teden dni v Ranomeni, kjer izdelujem mize za ping pong in druge drobnarije. Vročina je pa kar huda, ker že teden dni ni dežja, da bi malo ohladil. Mizarsko delo v tej vročini ni nič prijetno, ker se stalno žaga in je kmalu človek poln prahu, ki se te prijemlje, tako da se moram kar dvakrat na dan skopati.“ AFRIKA Prejeli smo prvo pismo iz Sudana od našega misijonarja, jezuitskega brata, FRANCETA PREGLJA. Tia je bil pred kratkim poslan iz Anglije po dolgoletnem delu v Rodeziji. Piše nam 20. novembra iz kraja Bussere Wau v Sudanski državi: „Prav lepa vam hvala za pismo, ki je semkaj prej prišlo kot pa jaz. Tu sem šele 10 dni. Kraj mi je zelo všeč, le hribov pogrešam, ker tu je vse sama ravnina. Ljudje zgledajo bolj revni, kot pa so bili oni v Rodeziji; večina od njih skoraj gola hodi okrog, le profesorji in pa naši študentje so oblečeni. Vročina je tu večja, kot je bila na prejšnjem misijonu, kar mi je po eni strani všeč, kajti v Angliji je bilo bolj hladno. Jezik je v glavnem arabščina, le da tu uporabljajo latinske črke. Malo sem se je že naučil v mestu Khartumu, kjer sem moral cel mesec čakati, da se je odprl promet proti jugu, ki je bil zaprt zaradi neke bolezni, katero prenašajo zelene opice; še sedaj je nekaj krajev zaprtih. Poprej je ta bolezen terjala ogromno žrtev, zdaj je že bolj pod kontrolo. O deželi in misijonskih razmerah v njej vam bom že kaj več pisal, ko se malo bolj razgledam in ko bom imel tudi kaj več časa. Zdaj smo namreč ravno začeli s poukom in je v začetku bolj hudo. Veseli smo, da smo lahko semkaj prišli. Tu sta sedaj dva Angleža, dva Amerikanca, en Indijec, en Ugandčan in moja malenkost; bogoslovcev imamo v prvem letniku 30 in nekaj v drugem letniku. Upam, da jih bomo maja meseca lahko še več sprejeli, če nam bo uspelo do tedaj popraviti stavbo, ki so jo pred nekaj leti skoraj povsem razbili. Tu je namreč veliko semenišče.“ Misijonska zdravnica dr. JANJA ŽUŽEK iz Etiopije nam je poslala za misijonsko tombolo več etiopskih križev m pa tri slike preroka Davida s harfo, naslikane na kozjo kožo. Obljublja, da bo ob prvi priložnosti, ko ji bo čas dopuščal, napisala članek o novih razmerah v Etiopiji. Sedaj tega ne more, ker je druga zdravnica zbo-lula in odšla nazaj v Nemčijo julija meseca in je tako naša misijonarka že šest mesecev noč in dan edina za zdravniško pomoč. A v januarju pri-'le k njim nova zdravnica, pa si bo s' Janja mogla vzeti nekaj dopusta in nam napisati zaželjeni članek. Že koncem maja nam je iz republike Liberije pisal misijonar RINK ALOJZIJ, ki je pred leti deloval v Ugandi. V novi deželi Liberiji deluje na srednji šoli, ki jo vzdržuje družba \ kraju Monrovia. Pravi, da so lju-,Je flobri, a je med njimi še zelo malo 'utoličanov, precej več pa kristjanov 1 ru8ih pripadnosti. V deželi vlada inecejšnja vročina in vlaga in je za ^JUilstvo življenje precej težko. Za-. aljuje se nam za pomoč, ki smo mu Poslali. Sporoča, da je bil v Ghani a obisku in se je srečal tudi s s. 'vo žužek. Skupaj sta gledala skiop-•cne silke iz bivšega misijona v gandi, kjer sta pred leti oba delovala. bivšega Daho-oktobra 1976 oslovec MARI- »Minilo je že kar precej časa, od- vel'v-iem Se vam zadnjič oglasil. Po /ki noči so se namreč začele pri-'ave na izpite, sledili so izpiti sami, 0 °m pa sem šel na trimesečni do-Pust v domovino. Ječanje z domačimi je bilo seveda °c kot toplo in prisrčno, a zame je * 0 ^U(ii težko, kajti zaradi bolezni s^an'n skoraj ne bi spoznal. Potem z®rn \mel seveda vse polno srečanj z ancL sorodniki in sobrati. Sledila Jz Republike Benin, J°ja, nam je začetku VASal frančiškanski bog JAN Marinčič: je enomesečna priprava na obljube, in sicer na Sveti gori pri Gorici, nato obljube same, katere sem delal v Ljubljani, skočil sem tudi v Švico, kjer sem bil en teden, še kratka tura v ostenje Triglava in teden odhoda se je približal. Toda... Prav tedaj se je mamino zdravje tako poslabšalo, da je morala nemudoma v bolnico. A ker mi je zdravnik zatrdil, da ni zaenkrat nič življenjsko nevarnega, sem se, čeprav s težavo, odločil za povratek v Afriko. Letos smo imeli v semenišču zelo velik številčni prirastek. Prišlo je namreč kar 21 novih, tako da se je naše število povzpelo od lanskih 36 kar na 57. Najbolj presenetljivo pa je to, da je Benin, kar se že dolgo ni zgodilo, dal kar 16 novih duhovniških kandidatov. Človek bi tako mogel reči, da je bil socializem blagoslov za vero in z njo za duhovniške poklice. Nekaj resnice bo že na tem. Deževna doba je bila letos po nekaterih krajih Afrike s svojim blagoslovom zelo skopa, tako da grozi lakota. Trenutno' je pri nas čas male deževne dobe, toda v desetih dneh, odkar sem tu, še nismo imeli kaplje dežja. Cena koruzi in milu iz dneva v dan nevarno raste. Ubogi postajajo s tem še bolj ubogi in po vrhu vsega še lačni. Beninska vlada se je skušala zavarovati pred grozečo nevarnostjo s tem, da je koruzo monopolizirala. Vsa trgovina naj bi šla preko državnih rok, da bi se tako ustvarile rezervne zaloge. Toda zadeva ni stekla kot bi morala, kajti odkupne cene so do štirikrat nižje, kot pa so realne. Posledica tega je seveda trgovina na črno, polnjenje zaporov, policija s polno paro na delu, splošno nezadovoljstvo naroda. V verskem oziru zaenkrat nimamo posebnih problemov. Od časa do časa nas malo posilijo z marksizmom in maoizmom; včasih nam tudi zaplenijo kak paket verskih knjig, poslanih iz Evrope, nam malo ponagajajo pri katehezi, itd. Toda zaenkrat to še ni nič hudega. Treba je imeti le malo Pavlovega optimizma in božja stvar napreduje s svojim tempom.“ Iz Kameruna nam piše šolski brat 'ZDRAVKO KRAVOS, in sicer iz kraja Ombessa dne 19. avgusta. Med drugim nam nadrobi tudi tele vesti: „V naši župniji so maristi organizirali poleg šole tudi socialno delo: posredovati ljudem dobro pitno vodo. Najprej smo naredili vodnjake pri petih šolah. Potem smo pri treh drugih naredili vodne rezervarje za deževnico. A s časom se je pokazalo, da ta sistem ni za naše ljudi, ker so nemarni; puščajo namreč odprtino nepokrito, pa se voda porazgubi in je nimajo, kadar bi jo najbolj potrebovali. Zdaj smo se lotili drugega načina pridobivanja pitne vode. Tu ima vsaka vas več studencev. Poiščemo tistega, ki ima kaj vode tudi v suhi dobi. Studenec nekako zajezimo, da se studenčnica ohranjuje. Sezidamo nekak rezervar, da se voda ne kvari, in iz rezervarja izteka po dveh ceveh, kjer si jo ljudje natakajo. S tem načinom so ljudje zelo zadovoljni. Prav včeraj smo končali delo pri enem takih studencev, in zbrali smo se na nekak piknik, na katerem smo jedli opico. Na jugu Kameruna žive črnci iz rodu Bantu. Katoliška vera se je začela med njimi širiti pred kakimi sto leti. Sedaj delujejo prdvsem očetje Svetega Duha, palotinci, jezuiti in drugi. Šolski bratje in zdaj tudi maristi imamo mnogo kolegijev, tudi z Misijonar Zdravko Kravos s fanti pri delu za vodnjake; takole so se pred fotografom pokazali močne. . . internati, kjer študirajo in se vzgajajo vodilni ljudje. Narod ima Cerkev in misijonarje rad. Nedeljska sv. maša s petjem in sv. obhajilom je zelo obiskana. Vendar se kaže med mladino popuščanje, kajti mladina se je izredno vrgla na doseganje čim večjih uspehov v študiju in donosnih poklicih. Radi tega se opaža tudi neuspeh v malih in večjih semeniščih, ki so bila sicer napolnjena, a niso dala nobenih poklicev. Zato so cerkveni predstojniki v zadnjem času zaprli že več semenišč.“ Iz države Zaire, bivši Belgijski Kongo, nam je prvič pisala misijonarka s. MOJCA KARNIČNIK, v začetku julija, iz kraja Popokabaka, kjer deluje; »Za konec šolskega leta je bilo želu veliko dela na naši šoli. Prvo, kar skušam v počitnicah urediti, je za-°stala korespondenca. Sele včeraj je prišla do mene vest n smrti o. Stanka Poderžaja. Zelo me ■k' pretresla. Veste, še kot otrok sem silno rada prebirala .Glasnike Srca Jezusovega' in ,Glasnike Najsvetej-sih Src', katerih je imel moj oče na podstrešju spravljenih več letnikov. *ei'ti Francke Kogovšek, 1.000; Terezija Trobec, 1.000 in Justina Pahor v "“hvalo Slomšku, 1.000. 1(1 Venezuela, po Cirilu Bartolu, v bolivariih: Iliia Anton, 100; Ciril Bartol, Šega Ivan, 100; Ilija Lovrenc, 100; Boštjančič Anton, 50; Jakoš Anton, j, ’ .Minka Rušič 50; — po Dušnopastirski pisarni v Buenos Airesu, v arg. ■ovih pesih: Slovenci iz Venezuele, 1.020; Slovenci iz Valencije, Venezuela, •d6°i N. N., po č. g. Grilcu, 23.800. ^DA: Albin Šega, Chicago, 50 dol. m, Francija, v frankih: N. N., Tuquegneux, 200; Jožefa Rotar, 50; Ivanka Mlakar, 50. T „ Anglija, v librah, po Gabrijeli Rehberger: J. šahcc, 15; N. N., Cardiff, 10; 4 so ar> 1()i A. Žla, 10; F. Lopajna, 10; J. Prevec, 10; P. Selak, 6.50; Skapar, j,' ;.M. Klemenčič, 3.50; Žarb, 2; Močnik, 2; po 1 Libro: Sekolec, Rešek, Cor, fo V| 'n Strojnik; Kenk 1.50; F. Rozman, 0.50. Misijonska tombola v Bed-t 24 Liber in 69 penijev. 1‘OSAMEZNE MISIJONARJE: . ^a Janka Glinška na Madagaskarju, Pečar Franc, Slov. vas, 500; za Vinški misijon, inž. Janez Bokalič, 5.000 pesov. ZA TISKOVNI SKLAD KM dol . - “nc Sušnik, Argentina, 500 pesov; Frančiška Mukovec, Avstralija, 10 Ho •’ 80 s^a sestra v Kewu, Avstralija, 14 dol.; N. N., Kanada, 5 dol.; Marija 'vat, Avstralija, 10 dol.; Frank Marolt, Kanada, 10 dolarjev. Mohamedanski romarji v Meki (Arabija) mm lili Registre de Prop. Int. No. 1150563 Director responsable, Lenček Ladislav Oomlcilio legal, Corhabamba 1467 Buenos Aires 555' ^ «a FRANQUEO PAGADC ConceiiAn N* 3143 TARIFA REDUCID* < Conceslön N* 56* **