Neprestano ponavljanje globokega samoglasnika o označuje monotono žalost, globoko ječanje duše, ki obupuje. Zmedene predstave, zagrnjene v temnozeleno barvo umrlih voda in žolči, raz-dražijo bralcu domišljijo, da skoro sam čuti težo *p"e*snikove boli in to tem bolj, ker Verhaeren ne določi natančneje svoje žalosti, temuč jo samo opisuje s hripavimi glasovi noči kot simbolom človeške boli sploh. — Gotovo je ta način nov in nenavaden, tudi je hipoteza, ki ga je rodila, le čuvstvena in znanstveno slabo podprta, a je sposobna ustvariti lepe pesmi in jih je tudi ustvarila.
Iz teorije korespondenc je tudi razložiti nekatere čudne izraze prvotnega simbolizma, ki so služili njegovim nasprotnikom za sredstvo, da osmešijo celo strujo. Tako so nastajali n. pr. epiteti kot: plava ali trioglata misel, rumeno razpoloženje, vijoličasta želja ... ali kaj podobnega. Po tem, kar smo govorili, niso ti izrazi tako smešni in nemogoči, dasi so bizarni. Simbolistu vzbuja vsaka barva posebno čuvstvo, zato z barvo natančneje določa svojo misel ali razpoloženje,
Simbolist vidi korespondenco tudi med glasovi in barvami, ne le med barvami in čuvstvi. Kakor imamo skalo barv, tako da obstoji tudi skala samoglasnikov, ki odgovarja barvni skali. To   razlaga n. pr. Rimbaud v naslednjem sonetu:
A noir,  E blanc,  I rouge,  U vert,  0  bleu vovelles Je  dirai  quelque  jour vos  naissances  latentes. A,  noir  corset velu  des  mouches  eclatantes Qui bombillent  autour  des puanteurs  cruelles,
Golfe d'ombre;  E,  candeur des vapeurs et des tentes, Lancedes glaciers fiers, rois blancs, frissons d'ombelles; I, pourpre, sang crache, rire de levres belles dans la colere ou les ivresses penitentes ;
U,  cvcles, vibrements  divins des mers virides, Paix des patis semes d'animaux, paix des rides Que  1'alchimie   imprime  aux grands  fronts  studieux;
i
Rimbaud je šel še dalje; v tem sonetu ni le izkušal pokazati odnosa med barvo in zvokom, temuč tudi odnos med zvokom in posameznimi predmeti. Jasno je, da je tukaj polje fantaziji široko odprto in da je vse odvisno le od individualnega opažanja. To dokazuje naslednji sonet, ki drugače določuje barvo samoglasnikov:
Pour  nos  sens  maladifs  voluptieusement Les sons et les couleurs s'echangent.  Les. vovelles, En leurs  divins  accords,  aux  mystiques   prunelles Donnent  la vision qui caresse  et qui ment.
A,  claironne  vainqueur en rouge  flamboiement, E, soupir de  la lyre,  a la blancheur des ailes Seraphiques.  Et TI,  fifre  leger,  dentelles de  sons  clairs,  est bleu  celestement.
Mais  1'archet pleure  en  O  sa jaune  melodie, Les  sanglots  etouffes  de  1'automne  palie, Veuve  du bel'ete,  tandis que le soleil
Des  ses baisers saignants rougit encore les feuilles.
U,  violet  d'amour,  a 1'avril  est pareil :
Vert,  comme  le  rameau  de  mvrte  que  tu  cueilles.l
Po tej poti so prišli simbolisti do prepričanja, da je godba, glasovni kolorit pesmi glavno, njemu žrtvujejo sintakso, naravni pomen besed in jasnost. Stephane Mallarme, začetnik simbolistične šole, je prostovoljno teman in nejasen, prostovoljno slovnično nepravilen, ker daje vsaki pesmi po več značenj in se ravna izključno po svojih muzika-ličnih pravilih. Zato so njegove pesmi skoro nerazumljive in je dolgo časa živela v javnosti misel, da so le mistifikacija. Godba, godba verza nad vse — z njo je vse izraženo, kakor pravi Verlaine:
De la musique encore et toujours !2
Umevno je, da so simbolisti zavrgli klasična pravila glede verzificiranja kot nepotrebna in pravi poeziji škodljiva: zapovrstnost moških in ženskih rim ni obvezna; ednina se sme rimati z množino; če je potrebno, sme   asonanca nadomestiti rimo ;
}mega, ravon violet de Ses YeuxU
Črni A, beli E, rdeči I, zeleni U, plavi 0, enkrat razodenem vaša skrita rojstva. A, črni korset, porasel z blestečimi mušicami, ki brenče krog krutih smradov,
Zaliv sence; E, belota par in šotorov, kopje ledenikov, belih kraljev, drhtenje kobul; rdeči I, izpljuvana kri, smeh lepih ustnic v togoti ali spokorni opojnosti.
U, krogotočje, božanski trepet zelenih morij, mir pašnikov, posejanih z živino, mir gub, ki jih vtisne alkimija v velika, miselna čela.
O, prvi rog, poln čudnega ječanja,
molk, preprežen s svetovi in angeli:
— 0 ornega, višnjevi žarek Njegovih oči!
1       Našim bolnim čutom
se zvoki in barve menjajo. Samoglasi ustvarjajo s svojimi božanskimi akordi mističnim očem vizijo, ki boža in laže.
A, zmagoslavni rog v rdečem žarenju. E, vzdih lire kot belota serafskih peruti. In E, lahen žvižg, čipka jasnih zvokov, je plav kot nebo.
Toda v 0 poje lok svojo žolto melodijo,
zadušeni vzdihi obledele jeseni,
vdove lepega poletja, medtiifcLo^olnce
še rdeči listje s krvavimi poljubi>
U je podoben aprilu:
zelen kot vejica mirte, ki je trgaš.
2  Godbe, še godbe  in vedno !
—    177    —
23
0,  supreme  Clairon,  plein  de  strideurs  etranges, Silences traverses  des  Mondes  et  des Anges: —  o  1'Omega,  ravon violet  de  Ses YeuxU