ANNALES 4/'94 izvirno znanstveno delo UDK 801.311:551.44(497.12 Škocjan) PRISPEVEK K IMENOSLOVJU ŠKOCJANSKIH JAM (Raziskave Jamarskega odseka Primorske sekcije Nemškoavstrijskega planinskega društva) Andrej KRANJC dr. geogr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, 66230 Postojna, Titov trg 2, SLO dr. geogr., consigliere scientifico, Istituto per lo studio del Carso presso il CRS ASSA, 66230 Postojna, Titov trg 2, SLO IZVLEČEK V letih 1884-1904 je Jamarski odsek Primorske sekcije Nemškoavstrijskega planinskega društva uspel raziskati takorekoč celotne Škocjanske jame in jih tudi opremiti z raziskovalnimi ter turističnimi potmi: Posameznim jamam, delom jam, oblikam, potem in delom poti so nadeli okoli 150 imen, ki jih podrobneje razčlenjuje ta prispevek. Danes se jih uporablja le še kakih 12%. 1. UVOD O ponikanju Reke v Škocjanske jame in o kraških izvirih Timave so pisali tako že avtorji v antiki kot tudi od začetkov novega veka dalje. Za primer navajam le Pozi- donija iz Apameje (135-50 pr. n. št.) in Vergilija (70-19 pr. n. š t , v Eneidi) od starejših ter Lazius-Ortelijevo karto (1561), F. Imperata 1599 (Gruber 1781) in končno Val­ vasorja (1689). Na omenjeni karti so jame zapisane kot "ubi Recca flu, absorbetur, et in Timaui fontibus erum- pit", Valvasor pa govori le o Felsen-Loch (Luknji v skali), kamor odteka Reka. V začetku prvega podrobnejšega raziskovanja in tu­ rističnega urejanja Škocjanskih jam, v prvih desetletjih 19. stol., je bilo gotovo znanih precej imen za posame­ zne jame oziroma dele jam. Nekatera imena so bila morda "domača" (Koščakova jama, Miklov skedenj, Ok­ roglica, Ozka špilja) (Rojšek 1994), nekatera (Tominčeva jama) pa gotovo umetna. Žal so viri in literatura iz teh časov razmeroma redki, predvsem pa neobdelani. Zato sem se za začetek lotil najbolj znanega časa raziskav Škocjanskih jam, raziskav, v sklopu katerih so raziskali takorekoč vse jame in so bile osnova vzponu turističnega pomena jam, in končno tistih, ki so zelo dobro dokumentirane, to je raziskav Jamarskega odseka (Abtheilung für Grottenforschung) Primorske sekcije (Section Küstenland) Nemškoavstrijskega planinskega društva (DÖAV) med leti 1884-1904. Do leta 1884 so bili, kljub nekajkratnim resnim po­ skusom (Svetina 1839, Schmidi 1851), znani, razen Ve­ like in Male doline ter vmesnih delov (danes imenovanih Mahorčičeva in Mariničeva jama), dejansko le vhodni deli "pravih" Škocjanskih jam, to je podzemeljskih pro- storovob Reki od njenih ponorov v Veliki dolini navzdol. Jamarski odsek Primorske sekcije DOAV je bil ustano­ vljen 1883, 1884 so njegovi člani že premerili prve dvorane v Škocjanskih jamah in 8. novembra 1884 premagali zanmeniti 6. slap, ki je do tedaj ustavil vse raziskovalce. Istega leta so pridobili jame in okoliško zemljišče v zakup (Pazze 1893). Od takrat je njihovo delo potekalo v dveh smereh. Raziskovali so jame ob Reki navzdol in 1890 (Kranjc 1992) dosegli "končni" sifon (premagali so ga šele slo­ venski jamski potapljači dobrih 100 let kasneje) (Sancin 1992). Za te raziskave so njihovi "jamski delavci" iz okoliških vasi klesali in delali "raziskovalne poti", ustre­ zno zavarovane. Obenem so stene v Veliki in Mali dolini prepredli s "planinskimi potmi" včasih zelo "zračnimi", preko navpičnih sten in celo previsov, nekatere razisko­ valne poti v jamah pa so širili v planinske oziroma v prave turistične poti, po katerih so lahko obiskovali jame tudi "običajni" (a ne v današnjem smislu!) turisti. Uvedli so pravo vodniško služboz "izprašanimi vodniki" domačini, ki so imeli tudi trojezične vodniške knjižice (v nemškem, italijanskem in slovenskem jeziku). Raziskave so bile dejansko zaključene leta 1904, ko so štirje domačini preplezali 60metrsko steno nad podzemeljsko Reko in odkrili Lutterothgrotte, današnjo Tiho jamo. 187 ANNALES 4/'94 Andrej KRANJC: PRISPEVEK K IMENOSLOVJU ŠKOCJANSKIH JAM, 187-192 2. POIMENOVANJE ŠKOCJANSKIH JAM Glede na vse te raziskave, dela in turistični obisk jam ne preseneča, da so posamezne jame, njihove dele, posamezne oblike in seveda poti, dele poti, predore in počivališča posebej poimenovali. V pril. 1 so imena, ki so jih dali člani Jamarskega odseka, po abecednem vrstnem redu, zbrana iz takratne literature in jamskih načrtov. 2.1. Objekti poimenovanja Celotni jamski splet so imenovali Höhlen von S(ankt) Canzian, Reka-Höhlen bei S. Canzian ali St. Kanzianer Grotten. V tem spletu so ločili posamezne jame (Grotte), ki imajo bodisi poseben vhod s površja, "s svetlega", kot je Tominčeva jama (Tominz-Grotte), ki se odpira v steni Velike doline, ali pa stranske rove, kot jim rečemo danes, ki so dovolj jasno ločeni od glavnega rova (Regen-Grotte, kratek rov v steni Hankejevega kanala, kot ga imenujemo danes). S posebnimi imeni, kot samostojnimi jamami oziroma njihovimi deli, so imenovali tudi dele glavnih jamskih rovov ob Reki, čeprav med njimi ni posebnih prehodov ali drugih optičnih ali drugačnih ovir, ki bi opravičevale delitev na posebne jame. Tako se jama pod Škocjanom, v katero ponika Reka, še danes imenuje Mahorčičeva jama, vhod na drugi strani, kjer priteka Reka v Malo dolino, pa Mariničeva jama. Kje je v pod­ zemlju meja med obema jamama, skoraj ni mogoče reči, lahko je kvečjemu dogovorjena. Takih posebnih jam oziroma "Grotten" so v Škocjanskih jamah poimenovali preko 20, od že omenjene kakih 10 m dolge Regen-Grotte do okoli pol kilometra dolge Tominz-Grotte ali velikega portala Marinitsch-Grotte. Ostale dele jam oziroma njihove odseke so poimeno­ vali največ kot "dvorane" (Dom = stolnica), teh je osem, ter, bolj v posameznih primerih, Cap (rt), Doline (dolina - ohranili so domače ime za Veliko dolino ali Hauptdo- line), Felsen, Felsblock in Wand (pečine oziroma stene), Halle (dvorana ali veža), Klamm (soteska) ter Grat (gre­ ben). Tudi imen s temi elementi je okoli 20. Dele pod­ zemeljske reke oziroma rečne struge so poimenovali z Bucht, Canal, Hafen, See ali fälle; skupaj je takih imen okoli deset. Ostala imena so bila povezana s potmi oziroma s hojo po jami: poti se v glavnem imenujejo - weg ali Weg, redko Gang, vzponi so običajno steig ali Steig, počivališča in razgledišča so bila Warte in Belvedere, mostovi seveda Brucke, redkejša imena so - hafen, Erker in - capelle. Pojavljajo se tudi - fenster, Pforte, - thor in - winkel. Poleg tega je še nekaj imen, ki ne sodijo v nobeno od naštetih skupin. Taka so npr. Baldachin, Lugeck, Natur- stollen, Noe-Horst, Felsenloch, Thür in Tropfstein-Para­ dies. Našteta imena vsebujejo pravzaprav njihov izbor jam­ skih prostorov, oblik in objektov, ki jih je, poimenovanih seveda, okoli 150. 2.2. "Subjekti" poimenovanja Spredaj sem naštel, kaj so člani Jamarskega odseka Primorske sekcije DÖAV v Škocjanskih jamah poimeno­ vali. Naj na kratko pregledam še, po kom ali čem so te jame, dele jam, posamezne oblike in poti ter njihove dele poimenovali. Daleč na prvem mestu so to osebe. Preko 50 objektov v najširšem smislu je poimenovanih po osebah. In kakšen je bil ključtega poimenovanja? V prvi vrsti gre za zaslužne člane Primorske sekcije, zaslužne za raziskovanje in opremljanje Škocjanskih jam v najširšem smislu. Lahko so to raziskovalci sami, ki so z osebnim pogumom, tveganjem in vzgledom pripomogli k osvajanju jamskih globin (Hanke-Canal, Marinitschweg, Müller-Dom, Novak-Cap), zaslužni društveni delavci in odborniki (Pazze-Grotte), člani ali nečlani, ki so denarno omogočili raziskovanje ali nadelavo poti (Schadeloock-Dom, Ste­ fanie-Warte) ter druge tako ali drugače za Škocjanske jame pomembne osebe (Marchesetti-Dom). Za "botre" so izbrali tudmsebe, ki so pomembne za raziskovanje ali poznavanje Škocjanskih jam izven okvira DÖAV (Ma- horčič-Grotte, Schmidl-Grotte, Svetina-Dom, Tominz- Grotte, Valvasor-Wand), oziromaznamenite osebe, ki so jih hoteli s tem počastiti (Martel-Dom). Zanimivo je, da med preko 40 imeni oseb, po katerih so imenovali jame in njihove dele ter vsebino, takorekoč ni "kronanih" glav, kar je bilo takrat sicer zelo priljublje­ no. Glavni rovi Postojnske jame so se imenovali Kaiser Ferdinand Grotte, Kaiser Franz-Josef u. Elisabeth-Grotte, Divaška jama je bila Kronprinz-Rudolf Grotte, Huda luknja pa Nadvojvode Ivana jama. Stefanie je bila res Kronprinzessin in nadvojvodinja, Emma Lutteroth pa baronica, vendar njunih imen niso ovekovečili zaradi "podedovane" ampak zaradi osebne plemenitosti - ker sta prispevali večje vsote denarja za gradnjo poti po jamah. Posebej ponosni so bili raziskovalci na svoje matično društvo, ki se pojavlja v imenih kar štirikrat: Alpen ve- reins-Canal, Alpenvereins-Dom, Alpenverins-See in Al- penverinsweg. Če omenim še pravljično osebo iz epa o Nibelungih Lorelei (Loreleifelsblock in Loreleifelsen), subjekte iz grškega bajeslovja (Cerberus Grotte in Cha­ rons Bucht) ter zavarovalnico Concordia, potem je z osebnimi imeni konec. Pa tudi z navdihom za imena. Ostalih imen, ki ne izvirajo od oseb, je razmeroma malo in so v glavnem prozaična, po dobro vidnih lastnostih ali značilnostih: Brunnengrotte, Felsplateau, Guano-Grotte, Lager-Grot­ te, Regengrotte, Riesenfenster in Riesenthor, Tunnelgrot­ te in Tunnelpforte. 188 ANNALES 4/'94 Andrej KRANJC: PRISPEVEK K IMENOSLOVJU ŠKOCJANSKIH JAM, 187-192 SL 1.: Primer plošč Primorske sekcije DÖAV v Škocjanskih jamah: spodnja je običajna (ime dvorane, datum odkritja in imena odkriteljev), zgornja pa "Gedenktafel" z več besedila in imeni vseh udeležencev (foto: J. Hajna). ANNALES 4/'9 4 Andrej KRANJC: PRISPEVEK K IMENOSLOVJU ŠKOCJANSKIH JAM, 187-192 3. SPREMEMBE POIMENOVANJA Danes je teh "prvopristopniških" imen ostalo zelo malo. Imena so bila večinoma tudi "materializirana" - na oziroma v živo skalo so bile pritrjene pločevinaste emaj­ lirane ploščice z napisom - ime objekta ter (manjše) datum odkritja in imena odkriteljev. Večji tip ploščeje bilat.i. Gedenktafel, kjer je bilo tudi besedilo daljše. Žal so v tistih delih jam, ki so danes urejeni za turistični obisk, vse te plošče odstranjene in so ostale le v bolj oddaljenih, na teže ali takorekoč nedostopnih (zaradi zrušenih poti) mestih. Tako je visoko ned strugo Reke v Hankejevem kanalu (to ime ni le ostalo, ampak se celo razširilo na celotno podzemeljsko sotesko navzdol od Hankejevega mostu) plošča z imenom Schadeloock-Dom, plošča Swida-Warte pa je v celoti prevlečena s sigo. Od spo­ minskih tabel je lepo ohranjena Martelova v Martelovi dvorani (Sl. 1.). Sicer so se do danes ohranila, ali bolje, smo jih obdržali, imena, ki veljajo za domača in so bila znana še izpred raziskav in zakupa Primorske sekcije (Okroglica, Ozka špilja, ki smo jo spremenili v Roško špiljo, Tomin­ čeva jama) ter deloma imena, ki so nam zvenela bolj "slovensko" ali so se nam zdela pomembnejša, kot so npr. Mahorčičeva in Mahničeva jama, Svetinova dvora­ na, Schmidlova in Martelova dvorana. Najbrž je to že bolj vprašanje psihologije, zakaj je splošno sprejeto ime Mariničeva jama (prvotno Marinitsch-Grotte, morda bi bila prava oblika imena celo Marinič), Müllerjevo in Marchesettijevo dvorano nekako toleriramo, imeni "Pazzejeva jama" ali "most Franca Swide" pa se nam zdita popolnoma nesprejemljivi. Ne smemo pa pozabiti, da so v letih med I. in II. svetovno vojno, pod Italijo, vsa imena spremenili skladno s pojmovanjem Primorske kot dela "prave" Italije. Nek­ danje Pretis-Warte in Stefanie-Warte so se imenovale Vedetta Giuseppe Sillani ali Vedetta Jolanda di Savoia, mostovi so dobili imena kot npr. Ponte del Fante nelle Malebolge, itd. Med časom, ko so bila še v uporabi imena, ki sojih podelili prvi raziskovalci, in priključitvijo Primorske k Sloveniji, ko so Škocjanske jame zopet pričeli obiskovati slovenski jamarji in ko so vodenje prevzeli slovenski vodniki, je minilo 40 let in torej med obema generacijama ni bilo neposrednega stika. Imena, o katerih govorim v tem prispevku, bodisi pozabljena, opuščena ali ohranjena, smo dobili predvsem iz literatu­ re in iz jamskih načrtov, skoraj nobenega pa preko neposrednega izročila. 4. SKLEP Med danes uporabljanimi "uradnimi" imeni (v tisku, na načrtih, tablah, napisih, ob vodenju turistov) v poime­ novanju Škocjanskih jam jih je kakih 8 (to je tudi okoli 5 %) takih, ki sojih približno (ne natančno) enako uporab­ ljali tudi člani Primorske sekcije DOAV konec prejšnjega in v prvem desetletju tega stoletja. Med ostalimi imeni ji h je še kakih 8 takih, ki jih uporabljamo posamezniki občasno (ob pomanjkanju drugih imen) oziroma v delo­ ma spremenjeni obliki ali ob spremenjeni vsebini - vsa ostala so izginila iz uporabe. Po grobi oceni v Škocjanskih jamah danes ne uporab­ ljamo ali ne poznamo okoli 85 % imen, s katerimi so konec prejšnjega stoletja prvi raziskovalci poimenovali dele jam, posamezne oblike in pojave, poti in druge turistične naprave. Še manj pa vemo, zakaj, po kom ali po čem so takratni raziskovalci dajali ta imena. Glede na to, da so Škocjanske jame vpisane v seznam svetovne dediščine pri UNESCO, bi morali podrobneje preučiti in ohraniti tudi ta element kulturnega dela dediščine v Škocjanskih jamah. 190 ANNALES 4/'94 Andrej KRANJC: PRISPEVEK K IMENOSLOVJU ŠKOCJANSKIH JAM, 187-192 TABELA 1 Imena v Škocjanskih jamah Abgrund Albin Strekelj-Plateau Alpenvereins-Canal Alpenvereins-Dom Alpenvereinscanal Alpen vereinssee Alpenvereinsweg Annen-Warte Baldachin Baldachingrotte Balkensteig Beatrix Fels Belvedere Bootshafen Böse Ecke Böse-Wand Brichta-Grotte Brucker-Grotte Brunnengrotte Brunner-Weg Canzianer Grotten Castello Cerberus Grotte Charons Bucht Cilicap Cili-Cap Concordia-Brücke Concord iasteig Czörnig Grotte Diez Cap Doline (grossen) Eicheltor-Grotte Elefanten Erhold-Grat Felsplateau Friedrich Grotte Friedrichs-Grotte Grabfeld Grosse Doline (Dolina) Grösser Trichter Guano-Grotte Guttenberg-Halle Hanke-Canal (Kanal) Hanke-See Hanke-Steig Hardegger Höhle Hauptdoline Hauptgrotte Hainisch Grotte Hoch weg Hohe(n) Gang Höhlen von S. Canzian (Kanzian) Hopfgartner-Grotte Irenen Brücke Kanzianer Höhlen Kleine Doline (Dolina) Kleine Grotte Kleiner Trichter Königsweg Kraus Brunnen Krause-Grotte Kronprinzessin Stefanie Warte Lager-Grotte Loreleifelsblock Loreleifelsen Löwe Lugeck Lutterothgrotte Mahorcic-Grotte Mahorcic Höhle Maler-Grotte Marchesetti-Dom Marchesetti-Höhle Marinitsch Höhle Marinitsch Warte Marinitsch weg Marien Capelle Mariencapelle Martel-Dom Martel-See Masopust Cap Meissner-Steig Melanie-Erker Metzger-Steig Miklaučič-Weg Mizi Warte Moll Cap Müller-Dom Müller-See Müller-Warte Müller-Weg Nataliens-Ruhe Naturstollen Noe-Horst Nördlinger-Weg Novak-Brückensteig Novak-Cap Oblasser Warte Okroglica Orchester Oskaspela Ozka Spela Paul's hohes Felsenloch Pazze-G rotte Pazze Rettungs Weg Pazze-Wäldchen Pazze-Weg Petrus Felsen Plenker-Steig Plenker Stein Prendini-Steig Pretis-Wand Pretis-Warte Pretis-Weg Putick-Dom Radonetz Brunnen Radonetz-Warte Radonetz-Weg Regengrotte Reka Höhle Reka-Höhlen bei S. Can­ zian Rekawinkel Riesenfenster Riesenthor Riesenthorklamm Rifugio Lunardelli Rifugio Millosovich Rinaldini-Dom Rudolf BrunnerSteig Rudolf-Dom Schacht Schadeloock-Dom Schmidl-Grotte Schneider-Pforte Schröder-Grotte See des Todes Skelett Grotte St. Kanzianer Grotten Stollen Svetina-Dom Swida-Brücke Swida-Warte Teufels Brücke Thür Tommasini Brücke Tominz-Grotte Treppenweg T ropfstein-Paradies Tunnelgrotte Tunnelpforte Urbas Grotte Valvasor-Brücke Valvasor-Wand Vier Vorhänge Wasserfälle Werner-Steig 191 ANNALES 4/'94 RIASSUNTO Le Grotte di San Canziano sul Carso sono uno dei fenomeni carsici più noti nel mondo e più citati dalla pubblicistica. Nel 1819 anche nelle Grotte di San Canziano ebbero inizio le visite turistiche organizzate, anche se fino al 1884 la maggior parte delle grotte rimase inesplorata. Dei nomi assegnati prima di quella data ci sono pervenuti soltanto alcuni (Koščakova jama, Miklov skedenj, Okroglica, Ozka Špilja, Tominčeva jama). Nel periodo 1884-1904 il Reparto Speleologico (Abtheilung fur Grottenforschung) della Sezione del Litorale (Section Küstenland) délia Società Alpina Tedesco Austriaca (DÔAV) esplord 1'intero percorso delle Grotte di San Canziano. Nel 1884 ricevettero in appalto le grotte e Vare a circostante e iniziarono ad allestire la parte interna delle grotte a scopi turistki. Considerando tutte le ricerche, i lavori e le visite turistiche, non sorprende il fatto che alcune grotte e alcune parti delle cavità, certe forme particolari, i sentieri e parti di essi, i tunnel ed alcuni punti di sosta si videro assegnare dei nomi particolari. Nelle Grotte di San Canziano alcune cavità (Grotte) ebbero un proprio nome, dalla Regen Grotte lunga 10 metri alla Tominz Grotte che si estende per mezzo chilometro. Le altre parti delle grotte furono chiamate in gran parte "saloni" (Dom = Duomo), Cap (Punta), Doline, Felsen, Felsblock, Wand (dirupi, ovvero pareti), Halle (salone o atrio), Klamm (gola) e Grat (cresta). Parti del fiume sotterraneo, ovvero del suo alveo, furono chiamate Canal, See o falle. I nomi ricordavano soprattutto dei personaggi, membri meritevoli (Hanke Canal, Marinitschweg, Muller Dom, Novak Cap), operatori sociali e consiglieri (Pazze Grotte), membri che avevano finanziato le ricerche e la sistemazione dei sentieri (Schadeloock Dom). La maggior parte dei nomi era anche "materializzata" con targhe in smalto, ora quasi totalmente scomparse. Secondo una stima approssimativa, circa V85 % dei nomi delle Grotte di San Canziano che alla fine del secolo scorso furono assegnati dai primi ricercatori oggi non vengono più adoperati o ci sono sconosciuti. Né tanto meno ci sono noti i motivi che dettarono la scelta dei nomi e a chi o a che cosa erano State intitolate le grotte. Andrej KRANJC: PRISPEVEK K IMENOSLOVJU ŠKOCJANSKIH JAM, 187-192 LITERATURA Gruber, Tv 1781: Briefe hydrographischen und physi­ kalischen Inhalts aus Krain. Pp. 159, Wien. Jahres Bericht der Section " Küstenland" des DÖAV für das Jahr 1893. 1-11, Triest 1894. Jahres Bericht für das Jahr 1910. Section Küstenland des DÖAV, 2-39, Triest 1911. Kranjc, A ., 1992: Zadnji "Veliki problem" Škocjanskih jam po sto letih rešen!. Naše jame 34, 149-151, Lju­ bljana. Lazius, W. & A. Ortelius, 1561,1573: Goritiae, Karstii, Chazeolae, Carniolae, Histriae et Windorium Marchae Descrip(tio). Marinitsch, J., 1904: La Grotte des Surprises ä SaintCa- nzian. Spelunca, 37, 97-100, Paris. Müller, F., 1887: Führer in die Grotten und Höhlen von Sanct Canzian bei Triest. 5-111, Triest. Müller, F. (po P. A. Pazzeju), 1907: Neuer Kleiner Wegweiser für die Besucher der St. Kanzianer Grotten. 1-16, Triest. Pazze, P. A., 1893: Chronik der Section Küstenland. Pp. 370, Triest. Rojšek, D., 1994: Geografsko vrednotenje naravne de­ diščine na primeru Škocjanskega jamskega spleta z oko­ lico in varstvo okolja. Magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1-144, Ljubljana. Sancin, S., 1992: Nova odkritja v Škocjanskih jamah. Naše jame, 34,156-162, Ljubljana. Škocjanske jame - naravni in kulturni spomenik. SFR Jugoslavija, Seznam svetovne dediščine, Konvencija o varstvu kulturne in naravne dediščine, 1985. Valvasor, J. W., 1689: Die Ehre des Hertzogthums Crain. I. Th., 1-696, Laybach. - 192