PRIMORSKI DNEVNIK Poštnina plačana » gotovini p /r, 1 • Abb postale I gruppo ‘ jCDU OU IIF Leto XXIV. St. 297 (7190) TRST, torek, 24. decembra 1968 Stalno slovensko gledališče 20. decembra 1968 predstavlja važno prelomnico glede nadaljnjega razvoja slovenske gledališke umetnosti v Italiji. Na ta dan je tržaški občinski svet sklenil, da ustanovi skupaj s tržaško pokrajinsko upravo in obstoječim društvom Slovensko gledališče, društvo Stalno slovensko gledališče s sedežem v Kulturnem domu v Trstu. V pripravljalni dobi za ta vaten korak je društvo Slovensko gledališče razširilo število članov s kulturnimi in javnimi delavci tz vseh vrst vseh pomembnih političnih formacij. Prav tako je prišlo že prej do sporazuma, kdo bo od obstoječega društva postal odbornik bodočega Stalnega slovenskega g'eda-lišča. Društvo je na ta način moglo v soglasju z vsemi političnimi tokovi prevzeti odgovornost v pogajanjih s predstavniki sedanje občinske večine. Prav z napori Slovenske kulturno gospodarske zveze, v kateri je Slovensko gledališče včlanjeno in ki je nosila doslej bistveno težo odgovornosti za njegovo redno delovanje, je prišlo do najširšega zastopstva v samem društvu. SK GZ je izhajala iz načelnega stališča, da morajo biti udeleženi v yodstvu takega gledališča, ki prejema za svoje delovanje tudi samo del javnih sredstev, vse politične formacije. Torei nobene omejenosti na dosedanje člane društva in pripadnike trenutne večine v občinskem in pokrajinskem svetu, torej nikakšne diskriminacije opozicije. Bistvene določbe statuta Slovenskega stalnega gledališča, ki je sad sporazuma, določam, da bodo lokalne ustanove, tržaška oblina, pokrajinska uprava in dežela Furlanija - Julijska krajina prispevale za vzdrževanje gledališča največ tretjino potrebnih sredstev. Pri tem ostaja odprto vprašanje, kolikšna bo višina državne podpore. Doslej je ta podpora znašala pet milijonov Ur letno. Ta vsota se bo z novo situacijo, seveda, morala zvišati. Kajti spremenjeni status gledališča se s pristopom javnih ustanov bistveno spreminja. Iz privatnega diruštva nastaja delno javna ustanova. Zaradi tega postajajo tudi odgovornost in obveznosti države do gledališča večje. K) v tem pogledu obstajajo pri Vzdrževanju Stalnih gledališč v Italiji točno določene obveznosti države, s tem da prispeva 60 odstotkov stroškov ob kritju ostalih 40 odst. iz blagajn lokalnih ustanov. Če se uveljavi ta odnos tudi pri Stalnem slovenskem gledališču, in imamo vso pravico, da to pričakujemo, posebno če upoštevamo, da je po statutu novega društva predsednik nadzornega odbora zastopnik ministrstva za turizem in prireditve, bi moralo slovensko gledališče nre-,jemati nekaj več kot 88 odstotkov s-oH^tev iz javnih skladov. Druga važna določba statuta je, da ima upravni svet 14 članov, od katerih je 11 članov obstoječega društva Slovenskega gledališča, ostale tri imenujejo dežela, tržaška pokrajina in občina. Predsednik upravnega sveta bo član obstoječega društva, od treh podpredsednikov bosta dva zastopnika lokalnih ustanov. Tretji zastopnik .lavnih ustanov bo pa navaden član sveta. Druge javne ustanove lahko postanejo člani novega društva le, če za to glasujeta najmanj dve tretjini članov uprav-bega odbora s pristankom predstavnikov tržaške občine in pokrajine. Statut tudi določa, da morajo biti zastopniki javnih u-stanov v novem društvu le osebe, ki popolnoma obvladajo slovenski jezik. Sklep tržaškega občinskega sveta za pristop k novemu društvu Stalno slovensko gledališče je brez dvoma velike važnosti, hkrati pa prva stopnja k njegovi popolni publicizaciji, na katero ne bi smeli predolgo čakati. Politični pomen tega sklepa je za slovensko manjšino pomemben, ker predstavlja po prvem Priznanju, ki ga je dal julija 1964 Socialistični minister A. Corona, s tem da je Slovenskemu gledališču priznal status primarnega ansambla, nadaljnji korak k tistemu, kar Slovenci že vso povojno dobo terjamo. Da mora namreč Preiti skrb za razvoj slovenske kulture v Italiji na državo in celotno družbo. Slovenska kultura ni torej več privatna zadeva pripadnikov slovenske manjšine, ampak je obveza države in drugih javnih ustanov, da ji dajejo priznanje, jo utrjujejo in zagotavljajo njen obstoj v skladu z deklaracijo o človekovih pravicah, z načeli o enakopravnosti narodnostnih man,,šin, z demokratičnimi načeli in z obvezami, da je treba narodne manjšine zaščititi, kakor določa 6. člen ustave. Moramo priznati, da so vsi govorniki levo-sredinske večine, skupaj, seveda s Slovensko skupnostjo, leve opozicije in indipendenti-sti v občinskem svetu poudarili Prav načelna stališča, ko so zagovarjali, naj se omenjeni sklep sprejme. Pošteno moramo to priznati posebno krščanskim demokratom, saj tisti ki so na njihovi levici, ta načela stalno zagovarjajo. Imamo že dva primera, ki nas Utrjujeta v prepričanju, da more Politična volja premagati še tako velike ovire. Pred štirimi leti, ko je Slo za vključitev Slovenca v občinski odbor, je zmagala politična volja, kl.iub burnemu nasprotovanju vplivnega tiska in kljub cestnim demonstracijam in izgredom. Razprava v zvezi s Slovenskim gledališčem se je sedaj omejila zgolj na občinsko dvorano. Pa tudi tam je potekala v popolnoma drugačnem vzdušju brez dramatičnih pretresov. Nasprotovanje desnice se je vsaj na zunaj omejilo predvsem na formalistične ugovore brez retoričnih in nacionalističnih izbruhov. Tudi to je znak razvoja, ki hkrati terja in sili tiste, ki imajo škarje in platno v rokah, da ukrepajo, in to hitreje, tudi na drugih za slovensko manjšino nerešenih področjih. Socialistični in komunistični svetovalci in urugi so v občinskem svetu to nujnost poudarili, kar ne bo smelo ostati brez primernega odmeva. udločujoči glas Slovenske skupnosti za dosego večine je imel svojo težo, aa so pogajanja v zvezi z ureditvijo statusa gledališča, v soglasju s programom sedanje občinske uprave, potekala hitreje, kakor bi v drugačnih okoliščinah. Tudi prispeven Slovenske skupnosti je skupaj • socialističnimi predstavniki, pri pogajanjih bil bistven. Upamo pa, da smo v političnem življenju pri nas že prešli fazo, ki je pogojevala kakršenkoli ukrep v prid slovenskemu prebivalstvu z glasom v izvoljenih svetin. Pozitivne premike smo zgoraj že omenili in ne bi želeli biti prevarani v svojem pri- BREZHIBEN POTEK AMERIŠKEGA VESOLJSKEGA POLETA „Apollo 8" začne danes ob 11.08 krožiti okrog Lune Včeraj ob 21.29 je zapustil gravitacijsko območje Zemlje Frank Borman je prebolel želodčne motnje - Direkten televizijski prenos iz vesolja - Možnost «reševalne akcije» v bližini Lune KAPE KENNEDY, 23. — «Apollo 8» brezhibno nadaljuje svoj vesoljski polet, ki ga bo jutri ponesel v neposredno bližino Lune. Borman, Lovell in Anders so ob 21.29, točno ob predvidenem času zapustili gravitacijsko območje Zemlje ter prekoračili točko, v kateri se privlačnost Zemlje in Lune medsebojno uničita. Hitrost vesoljske ladje, ki se je do te točke stalno manjšala, se je pod privlačno silo satelita začela ponovno večati ter bo dosegla v Lunini ((periferij i» 9300 km na uro. Takrat bodo morali znova zmanjšati hitrost in se pripraviti na vstop v tirnico okrog Lune, ki jo bodo predvidoma desetkrat preleteli. Jutri ob 7.08 (po italijanskem času) bo kapsula 20.270 km oddaljena od Lune, ob 11.08 pa bo začela krožiti najprej po začasni eliptični tirnici, nato pa po krožni tirnici v razdalji kakih 110 km od lunine površine. Posadka «Apolla» bo morala tedaj na stotinekrat fotografirati satelit, še posebno pa pet področij, ki so jih znanstveniki določili kot najprimernejše za pristanek bodočih kozmonavtov na Luno. Te fotografije bodo nato primerjali s klosti ameriške in sovjetske sonde cLunar-orbitero in «Lunik». O brezhibnosti poleta priča dejstvo, da so tudi danes, kot že včeraj, odpovedali predvideni manever, s katerim bi morali popraviti smer vesoljske ladje. Tudi zdravstveno stanje kozmonavtov. ki je včeraj povzročilo tehnikom v Cape Kennedy nemalo preglavic, se je danes znatno iz-boljtelo. Frank Borman je popolnoma prebolel želodčno infekcijo, ki ga je včeraj ves dan mučila in ki je bila utegnila okužiti še ostala dva sopotnika, tako da se je že čakovanju, da bi kdaj v bodočno- | tistimi, ki so jih ponesle v prelesti tisti krščanski demokrati, ki '' " so danes zastopali načema stališča glede pravic slovenske manjšine, ob morebitnem spremenjenem odnosu političnih sil v lokalnih svetih, ravnali jutri drugače. Reči hočemo, da pričakujemo zvestobo načelom pod vsakim pogojem, ne glede na glasove. Slovensko gledališče v Trstu postaja torej javna ustanova, podobno kot slovenska šola. Zadovoljni smo ob tem. Prav tako smo ponosni, da imamo gledališče, ponosni smo na njegovo zgodovino in umetniško raven. Če ga danes ne bi imeli prav takšnega, kakr-ni je, nam ga nihče ne bi podaril. Brez korenin, ki jih je tržaško gledališče pognalo kot partizanska igralska skupina, brez fizične obrambe njegovih predstav v prvih povojnih letih, brez trmaste volje, da ga obdržimo po razkolu pred dvajsetimi leti, brez velike požrtvovalnosti umetniškega, tehničnega osebja in vodstva samega gledališča, ne da bi stisnili zobe takrat, ko je grozilo, da bo šlo po zlu, brez neomajne zvestobe našega človeka gledališču in brez vztrajne prisotnosti zahtev po enakem ravnanju s slovenskimi kulturnimi ustanovami v italijansko - jugoslovanski mešani komisiji, bi se morali zadovoljiti z občasnimi gostovanji drugih gledališč v Kulturnem domu, če bi ga sploh imeli. Tako imamo svoje, naše gledališče, ki raste iz naših tal, ki je nepogrešljiva komponenta našega narodnega življenja, katerega žlahtno oplaja, kulturno vrednoti in narodnostno krepi. Slovenska kulturno gospodarska zveza in njene predhodnice, ki so bdele nad gledališčem Slovencev v Italiji in mu bile ob strani v vsej burni in težki petindvajsetletni dolgi poti, z zadoščenjem danes poudarjajo, da so opravile svojo dolžnost. Vsa naša narodnostna skupnost bo pa morala bdeti odslej dalje, da bo to gledališče ostalo res slovensko, zvesto svojim tradicijam in splošnemu poslanstvu, ki ga sleherno gledališče mora imeti. BORIS RACE začenjala porajati bojazen, da bi se moral nApollo 8» predčasno vrniti na Zemljo. Ravnatelj poleta Glynn Lunney je danes zjutraj izjavil, da poteka vse odlično in da Oo lahko prišlo do vključenja kapsule v Lunino orbito. Sem zares zadovoljen, je dejal. Zdi se, da se vesoljska ladja perfektno obnaša. Izrazil je tudi zadovoljstvo, da so se kozmonavti znebili ((vesoljske gripe«. Prišlo je tudi do nekaterih za-pletljajev. ki so pa vsi nepomembni. Najprej so telemetrične naprave pokazale, da se neka zapora za ohlajevanje ne zapira pravilno, vendar ne bi smelo to dejstvo povzročati večjih težav. Pozneje ie Lovell poročal o drugi težavi: dejal je, da je zrak v kabini precej mrzel, vendar je dodal, da ni v te.i zvezi nobenih problemov. In še tretji za-pletljaj: dve okenci kabine sta iz neznanih razlogov zasenčeni, tretjo pa pokriva plast ledu. To bi lahko povzročalo težave pri fotografiranju Lune, ko bo jutri «Apol-lo» letel okrog nje. Vsekakor pa sta dve prednji okni čisti. Ameriški tehniki se sicer trudijo, da bi primemo porazdelili po celotni površini ladje zelo nizke tem- perature medzvezdnega prostora (156 stopinj pod ničlo) in vročino, ki prihaja od sonca (121 stopinj nad ničlo). Zato se ((Apollo 8» počasi vrti okoli svoje osi s hitrostjo enega obrata na uro. V zvezi z zdravstvenim stanjem Bormana, Lovella in Andersa so zdravniki na Zeml.ii sporočili, da jo zadovoljivo, da pa kozmonavti ne pijejo in ne jedo v predvideni meri in da nekoliko premalo spijo. Vsekakor pa je položaj, kot smo že dejali, znatno boljši od včeraj. Iz opazovalnega centra v Boul-derju v Coloradu so sporočili, da niso od trenutka izstrelitve «Apol-la» zabeležili na soncu nobene znatne eksplozije. Te eksplozije povzročajo tako imenovane sončne madete in so vir izžarevanj ki bi ute"nila povzročiti kozmonavtom hude nosledice. (Ve za razpustitev magnetske sile. oziroma za izstrelitev podatomskih celic ali proto- Prihodnja številka Primorskega dnevnika izide v petek. debele Sedmim picmiihe uoiči ubem eitateljem PRIMORSKI DNEVNIK Z ukano dosežena izpustitev posadke ladje «Pueblo» nov z visoko energijo, ki potujejo s hitrostjo luči. Nevarnost tovrstnih izžarevanj je pa še vedno prisotna in se veča z oddeljenostjo vesoljske kapsule od Zemlje. Kozmonavti so sicer opremljeni s posebnimi kombinezoni, ki naj bi jih ščitili pred njimi, vendar so posebno sovjetski znanstveniki večkrat poudarili nevarnost sončnega izžarevanja za človeški organizem. Tudi danes je bil na sporedu direktni televizijski prenos iz vesoljske ladje. Za ves čas prenosa je iiiiiMiiiiiimiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuimiiiiiiiiiiiiiiuiuiiiiniiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiMiiiiiMiiiiiHiiiiiiiiiiiiii , televizijska kamera naperjena ' proti Zemlji, katere zgornji del je bil v temi noči, spodnji pa obžarjen od sonca in delno prekrit z velikimi oblaki. Dovolj jasno je bilo videti večji del ameriške celine in del severnega tečaja. Ob trenutku prenosa je bil «Apollo 8» približno 320 tisoč km oddaljen od Zemlje, ko so bili kozmonavti že 55 ur v vesolju. Za televizijske prenose, kot tudi za stik z Zemljo, služi izredno zapleteno omrežje, ki obsega štirinajst postaj na Zemlji, štiri ladje, šest reakcijskih letal, sto elektronskih «computerjev» in dva umetna satelita. Naprave, ki so nameščene v kabini « Apolla », pošiljajo vsak trenutek na Zemljo podatke o pritisku in temperaturi v vesoljni ladji, o poteku poleta in položaju kapsule ter celo o srčnih utripih, ritmu dihanja in temperaturi kozmonavtov, tako da dobivajo zemeljske postaje preko 51.200 podatkov na sekundo. Elektronske naprave nato razmestijo podatke po raznih središčih, kjer jih proučijo in povzamejo potrebne ukrepe. Za direktni stik z «Apollom» skrbi več anten različnega tipa. Največje, katerih premer meri okrog 25 metrov, so v bližini Madrida, v Gold-stonu v Kaliforniji in v Camberri v Avstraliji. Nameščenje teh anten dovoljuje, i da je vesoljska ladja kljub kroženju Zemlje vedno v območju ene od njih. Ta stik pa se bo prekinil za nekaj časa jutri, ko bo «Apollo» letel okrog Lune, in s.cer takrat, ko bo opravljal del tirnice, ki je za satelitom Pri vsaki tirnici bo stik prekinjen za kakih 45 minut. Ravnatelj inštituta za satelite in vesoljsko raziskavo v Bochumu v Porurju (ZRN) Heinz Kaminski je danes izjavil, da bi iz Sovjetske zveze lahko priskočili na pomoč kozmonavtom, v primeru, da bi se ti po kroženju okrog Lune ne mogli odtegniti iz njenega gravitacijskega območja. Po izjavah Kaminskega so sovjetski znanstveniki že pripravili vesoljsko ladjo, ki bi lahko poletela proti Luni, se po potrebi približala «Apollu» in rešila kozmonavte ter se nato vrnila na Zemljo. PANMUNDJOM, 23. - Po dolgih desetmesečnih pogajanjih so včeraj predstavniki severnokorejske vojske izročili na mostičku, ki deli Severno in Južno Korejo 82 članov posadke vohunske ladje «Pueblo», ki so jo pred 11 meseci zadržali, ker je brodariia v ozemeljskih vodah Severnokorejske demokratične republike. Predstavniki ZDA so za izpustitev članov posadke podpisali izjavo, v kateri so priznali, da se je «Pueblo» nahajala v teritorialnih vodah, kot je sicer izhajalo tudi iz priznanj samega poveljnika ladje in drugih članov posadke. Izjava, ki so jo podpisali pred- Opozarjamo čitatelje, da so na 7„ 8., 9„ 10., 11., 12. in 13. strani objavljeni prispevki, ki so jih naši sotrudniki poslali za jubilejno številko našega dnevnika (22. t. m), v kateri jih iz tehničnih razlogov (ali pa smo jih prepozno prejeli) nismo mogli objaviti. stavniki ameriške vlade pa je bila samo pretveza, kajti takoj po osvoboditvi posadke «Pueblas> sta najprej general Woodward, ki jo je podpisal, nato še zunanji minister Dean Rusk odločno zanikala vsebino izjave. Woodward je iskreno priznal, da je podpisal izjavo, v kateri se ZDA oproščajo severnokorejski vladi, samo zato, da bi dosegel osvoboditev posadke «Puebla». Dean Rusk je prav tako zanikal veljavnost izjave in dejal, da je bila samo pretveza. Enako so se ravnali tudi mornarji s «Pusbla», ki so takoj po osvoboditvi zanikali vse izjave, ki so jih podpisali in potrdili stališče zunanjega ministrstva. Seveda ni jasno, če so to storili, ker se boje obtožbe veleizdaje ali zato, ker so sami znali za ukano. Dejansko je res, kar je sam Dean Rusk izjavil na svoji tiskovni konferenci, da zgodovina diplomacije še ne pozna tako čudr.e procedure, oziroma take zahrbtne in nečastne ukane. Vohunska ladja «Pueblo» je vsekakor ostala kot vojni plen Severne Koreje. iiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiii>iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii|„l||l||l||||||||||„||l|||||||l|||lll|l„,1,1111111111,11 POTEM KO JE POSLANSKA ZBORNICA ZASEDALA TUDI V NEDELJO Poslanci so izglasovali zaupnico Rumorovi vladi levega centra Veleposlanik ZDA pri Nenniju - Tudi včeraj razne stavke; napovedane pa so tudi danes RIM, 23. — Tudi poslanska zbornica, kakor že prej senat, je izglasovala zaupnico Rumorovi vladi. Rezultat glasovanja je bil tak-Š6H! navzočih GOO glasovalo jih je 598 vzdržala sta se 2 potrebna večina 300 glasovali so «za» 351 glasovali so «proti» 247 Po glasovanju o zaupni« je poslanska zbornica na hitro odobrila (s 325 glasovi proti 161) zakonski načrt, ki pooblašča vlado, da izvaja začasni proračun za 1969 do 28. februarja. Seja se je nato zaključila. Poslanska zbornica se bo spet sestala po praznikih in po kongresu liberalne stranke. V začetku današnje seje poslanske zbornice je takoj povzel besedo predsednik vlade Rumor, ki je odgovarjal tistim, ki so po njegovem govoru v poslanski zbornici posegli v debato. V začetku svojega govora se je Rumor najprej zahvalil vsem govornikom, tako pripadnikom večine kakor tudi opozicije. Znatni del svojega govora je posvetil poslancu Amendoli (KPI) in komunistom sploh, pri čemer je z njimi polemiziral na že znani način. Pre cej se je Rumor v svojem govoru ukvarjal tudi z Malagodijem, med tem ko je za potrditev okrepitev svojih trditev večkrat pozival na La Malfo Sicer pa je predsednik Po odgovoru predsednika vlade so se zvrstile glasovalne izjave, ki so jih dali Almirante (MSI), Co-velli (PDIUM), Mitterdorfer (SVP) Biondi (PLI), Natta (KPI), Orilla (neodv. levičar), Ceravolo (PSIUP), Compagna (PRI), Orlandi (PSI) m Andreotti (KD). Predlog za zaupnico so podpisali trije predsedniki poslanskih skupin: Andreotti, Orlandi in La Malfa. S posebnim poročilom je sociali stična levica sporočila, da potrjuje svoje negativno stališče glede formule in program vlade, kot so to njeni predstavniki napravili že v vodstvu stranke, če so torej da nes glasovali za vlado, so to naredili zgolj iz strankarske discipline. V nedeljo popoldne se je sestala vlada, ki je med drugim sprejela zakonski načrt, s katerim naj bi se «predplače» za visokošolce zvišale od 200 na 250 tisoč letno, če študentje stanujejo v mestu univerze; od 360 na 400 tisoč, če študentje niso iz mesta univerze. Po tem zakonskem načrtu se bo število študentov, ki so deležni te ugodnosti, znatno zvišalo. Zunanji minister Nenni je danes sprejel veleposlanika ZDA H. Gardnetja Ackleya. Od davi je v Sassariju splošna stavka iz protesta proti nastopu policije in karabinjerjev med včerajšnjo demonstracijo pred trgovino Upim. Ta trgovina je ostala od-vlade v bistvu ponovil to, kar je' prta, čeprav so sindikalne organ ,-povedal v svojem programskem go | zacije_ objavile stavko, voru. preplavilo center na tisoče avtomobilov. Promet v mestu je bil zelo zmeden zaradi prevelikega števila vozil, kar je bilo posledica 24-urne stavke uslužbencev družb, ki skrbe za javne prevoze v mestu. Stavkajo uslužbenci mestnih in zunanjih linij raznih družb in prav tako ne vozi podzemna železnica. Da so lahko prišli v službo so se tisoči uslužbencev pripeljali z lastnimi vozili ali s taksiji. ' Danes popoldne je pred veleblagovnico Upim demonstriralo okrog 300 oseb, ki so hotele preprečiti, da bi se trgovina odprla. Ravnatelj veleblagovnice pa je hotel odpreti Prišel je v lokal, prižgal lu čl in nato dvignil rolb. Tedaj so se demonstranti zagnali proti vratom, pa jih je policija blokirala. Prišlo je do manjših spopadov, vendar pa je ostala veleblagovnica popoldne zaprta. Jutri bo okrog 3500 uslužbencev mestnega podjetja v Genovi za prevoze 24 ur stavkalo. 43 mrtvih na Madžarskem pri železniški nesreči BUDIMPEŠTA, 23. — Poročilo madžarskih železnic navaja, da je bilo pri železniški nesreči včeral Huda nesreča v nrcgli na periferiji Milana MILAN, 23. — Na zahodni tan generalni cesti je prišlo pri 19. km do hude nesreče. V megli se je zaletelo več avtomobilov, med katerimi je bila tudi neka avtocister-na. Nastal Je požar, v katerem so tri osebe zoglenele, četrta je izgubila življenje, ko je stopila '2 svojega vozila in si hotela ogledati škodo na svojem avtomobilu. Pri nadaljnjih številnih in tudi močnih trčenjih se je ubila še peta oseba. Mnogo pa je ranjenih. Razen tega je zgorela cela vrsta avtomobilov, ki so bili v bližini. Mno go oseb se je rešilo tako, da Jim je uspelo pravočasno skočiti iz avtomobila. Vrsta avtomobilov, tudi poškodovanih, je dolga več kilo metrov. liiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiriiiiiiiimiiiuniiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiii NA TOVARIŠKEM SREČANJU V KULTURNEM DOMU Nadvse prisrčna proslava 25 - letnice Partizanskega dnevnika in njegovega naslednika Primorskega dnevnika Pozdravni nagovori odgovornega urednika Stanislava Renka, graditelja partizanske tiskarne Borisa Raceta, predsednika SKGZ Gorazda Vesela ter predsednika Društva iasnikarjev Slovenije Jake Štularja Ponovni sestanek Gromiko-Naser V Rimu je že zgodaj dopoldne mrtvimi je več otrok. KAIRO, 23. — Sovjetski zunanji minister Andrej Gromiko, ki se od sobote mudi na prijateljskem obisku v Kadru, se je danes ponovno sestal s predsednikom ZAR Naserjem. Na sestanku so bili prisotni vrhovni poveljnik egiptovske vojske general Fawzi, zunanji minister Riad, veleposlanik ZAR v Moskvi Ghaleb, sovjetski namestnik zunanjega ministra Semionov in veleposlanik SZ v Kairu Vinogradov. že včeraj je imel Gromiko z Naserjem peturni razgovor. Pred da-ob 17. uri kakih trideset kilome- našnjim sestankom pa se je so-trov od Budimpešte 43 mrtvih ■ vjetski zunanji nrnlstei sreča) z medtem ko je čez 50 ranjenih. Med Jordanskim veleposlan.kom v Kai- ru El Amerijem. V nedeljo dopoldne je bilo v mali (Jvorani Kulturnega doma v Trstu veliko slavje ob proslavi 25-letnice Partizanskega dnevnika in njegovega naslednika Primorskega dnevnika. Zbrali so se mnogi tovariši iz raznih krajev, ki so med osvobodilnim bojem z veliko požrtvovalnostjo in neustrašnostjo pisali, tiskali in razdeljevali slavni Partizan-$k dnevnik, ki je dan za dnem spodbujal naše ljudi, da so vztrajali v hudem neenakem boju, ki je slovenskemu narodu prinesel končno svobodo. Zbrali se številni bralci Primorskega dnevnika, požrtvovalni raznašal« in v veliki meri vsi, ki kakor koli skrbijo, da Primorski dnevnik izhaja ter da vsak dan prihaja ined naše ljudi. Navzoče je v kratkem nagovoru pozdravil odgovorni urednik Primorskega dnevnika Stanislav Renko, kakor sledi: Drage tovarišice in dragi tovariši, ki ste nas počastili s svojim prihodom na to naše tovariško srečanje in prišli v ta naš prelepi kulturni dom v tako lepem številu. Kot odgovornemu uredniku Primorskega dnevnika, ki je v maju letu 1945 postal naslednik slavnega Partizanskega dnevnika, mi je častna dolžnost, da vas vse prav prisrčno pozdravim in vam zaželim, da bi v teh nekaj urah doživeli resnično tovariško srečanje. Sedaj pa mi dovolite, da še prav posebej pozdravim vse tiste tovariše in tovarišice, ki so sodelovali pri urejanju, tiskanju in širjenju Partizanskega dnevnika. Prvo, drugo, predvsem pa tretje, to je širjenje, je bilo pred 25, 24 in 23 leti med vojno skoro vedno zelo tvegana in neštetokrat življenjsko nevarna zadeva in v naši jubilejni številki boste lahko brali o nekaterih primerih tovarišev in tovarišic, ki so pri izvrševanju svojih partizanskih dolžnosti dali tudimla do življenje. Zato je prav, da se jih — in med njimi naj omenim vsaj enega izmed urednikov prve številke, ki je izšla 26. novembra 1943, in toliko poznejših številk, tovariša Martina prof. Kokalja — da so torej vseh naših padlih ali pa pozneje umrlih tovarišev in tovarišic že ob začetku našega srečanja spomnimo (n počastimo njihov spomin ter spomin vseh tistih, ki venski tisk (Pinko Tomažič, Budin in drugi) z enominutnim molkom Slava jim! Od živih urednikov prve številke pa je med nami tovariš France Vreg-Mile. Pozdravljam oba predstavnika naše matične Jugoslavije (Nadaljevanje na S. strani) Zopet demonstracije albanskih šovinistov BEOGRAD, 23. — Po vesteh iz Makedonije je včeraj in danes v Tetovu, kjer žive številni Albanci, prišlo do podobnih šovinističnih demonstracij reakcionarnih elementov kot novembra v Prištini in v nekaterih drugih mestih v avtonomni pokrajini Kosovo. V demonstracijah je sodelovalo več sto demonstrantov albanske narodnosti, ki so med vzklikanjem šovinističnih gesel razbili s kamni šipe na nekaterih trgovinah, delavnicah in javnih stavbah. Večje nerede Je preprečila intervencija milice. Po še nepopolnih podatkih je bilo v neredih poškodovanih več o-seb, med njimi tudi štirje miličniki, od teh eden težje. Demonstranti, med katerimi so bili večinoma mladinci, dijaki in učenci srednjih m osnovnih Sol, so opu-stošili več trgovin in delavnic, potniških avtomobilov, stavbo komercialne banke, v kateri so uradi občinskega komiteja Zveze komunistov, zvezne konference Socialistične zveze in sindikata. Med demonstracijo so se slišali tudi streli iz revolverja, podobno kot sinoči po 21. uri, ko so se demonstracije pričele, in sicer z Izgovorom, da je fotograf Janevski skušal s krojaške delavnice nekega Albanca sneti albansko zastavo. Demonstranti so najprej opustošili fotografski atelje Janevskega, zatem pa še prostore hotela Tetovo, v katerem se je baje Janevski skril. Red je bil vzpostavljen danes zvečer, ko je predsednik občine izdal odlok o prepovedi demonstracij. Tudi na Kosovem je položaj še vedno napet, številni študentje albanske narodnosti v znak protesta zaradi aretacije njihovih tovarišev, ki so sodelovali v šovinističnih demonstracijah novembra meseca, bojkotirajo predavanja na fakultetah. Po vesteh dopisnika «Politike» iz Prištine tudi posamezne osnovne organizacije Zveze komunistov ne spoštujejo sklepa Izvršnega komiteja pokrajine in ne podvzema-jo ukrepov proti članom Zveze komunistov, kj so sodelovali v ne- trtek in petek je večja skupina študentov albanske narodnosti ponovno bojkotirala predavanja na pravnj in filozofski fakulteti v Prištini. Dekan filozofske fakultet« je zagrozil, da bodo podvzeli stroge ukrepe proti vsem, ki bodo nadaljevali bojkotiranje predavanj. Na nedavni seji osnovne organizacije Zveze komunistov v Podu-jevu so od 40 članov Zveze komunistov samo trije glasovali za izključitev člana Zveze komunistov, ki je sodeloval v zadnjih demon-stracljah. Tl pojavi, ugotavlja ((Politika)), niso izolirani, temveč so del dobro premišljene organizirane taktnee, katere namen je vzdrževati napeto ozračje z namenom, da bi se povzročili novi incidenti. so skrbeli že prej za ilegalen slo- davnih demonstracijah Pretekli te- Veliko priznanje jugoslovanskemu zdravniku BEOGRAD, 23. — Svetovna zdravstvena organizacija je ponudila jugoslovanskemu zdravniku dr. Borislavu Markoviču iz Gnilane na Kosovem polju, veliko finančno pomoč za nadaljevanje njegovega raziskovanja na področju odkritja povzročitelja bolezni nefritisa. Dr. Markovič je po večletnem raziskovanju ugotovil, da so povzročitelji te nevarne bolezni, za katere večina posledic medicina doslej še ni našla ustreznega zdravila in ki se po navadi konča s smrtjo, silikat, in je s tem pobil dosedanjo teorijo, po kateri naj bd povzročitelji bili nekatere kovine oziroma virusi. V svojih znanstvenih delih, ki so bila objavljena v številnih inozemskih zdravstvenih časopisih, je dr. Markovič na podlagi lastnih raziskovanj dokazal, da so legla te nevarne bolezni v granitnih stenah ,iz katerih voda izpira silikate in na ta način preko pitne vode prihajajo do organizma človeka. Odkritje dr. Markoviča je naletelo na veliko zanimanje znanstvenih delavcev na svetu. Za njegove ugotovitve se zanimajo tudi medicinski inštituti v ZDA, na Japonskem, v Kanadi, Italiji, Veliki Britaniji, na Švedskem in v drugih državah. Pred kratkim je zastopnik svetovne organizacije v Bernu povabil dr. Markoviča na razgovor in mu po razgovoru v imenu svetovne zdravstvene organizacije ponudil finančno pomoč nad milijon dolarjev za nadaljevanje in sistematično izpopolnjevanje svojega znanstvenega raziskovanja. Vreme včeraj: Navišja temperatura 10.3, najnižja 5.1, ob 19. url 8.5 stop., zračni tlak 1014,1 stalen, veter 2 km južni, Vlaga 84%, nebo 8/10 poobla-Črno. morje mirno, temperatura morja 10.6 stopinje. Tržaški dnevu Danes, TOREK, 24. decembra ADAM in EVA Sonce vzide ob 7.44 in zatone ob 16.25 — Dolžina dneva 8j41 — Lu-na vzide ob 11.17 in zatone ob 22.13 Jutri, SREDA, 25. decembra BOŽIC Dr. E. Besednjaku v slovo Dr. Besednjaka ni več med na- | zgodovine, zlasti zgodovine primor-mi. Odšel je «kud za vazda gre 1 s kih Slovencev. se» s slovensko trobojnico na krsti, v imenu katere je delal in se žilavo in neustrašno boril za svoje ljudstvo od mladostnih dni pa vse do zadnjih svojih moči. Ko je čutil, da gre proti koncu, je še pri polni zavesti vzdihnil: «0 Bog, zakaj ne morem več delati!» — in nato mu je roka. s katero je skozi dolgo vrsto let sukal polemično pero, omahnila za vedno. Kajti dr Engelbert Besednjak je svoje politično delo začel in končal kot časnikar, poln nezadržnega polemičnega duha. Kot tak je nastopal v deželnem zboru v Go-rmi, kot tak je skupaj s pokoj nim Sčekom in z drugimi tedanjimi slovenskimi in hrvatskimi državnimi poslanci nastopal v teda hiem že fašističnem parlamentu v Rimu poleg sicer udarnega a vedno tudi preudarnega, sedaj ie pokojnega Vilfana, kot tak je po prvi svetovni vojni prevzel mesto glavnega urednika tedanjega slovenskega dnevnika «Edinnsti» Ni moj namen, da bi ob tej priložnosti opisoval politično delovanje dr Besednjaka. Gotovo bodo to storili njegovi ožji politični vristaši in morda tudi njegovi politični - nasprotniki, kajti osebnost. kakor ie bila pokojnikova, je prepomembna, da bi ne ostala na častnem mestu zabeležena v zgodovini goriških in tržaških Slovencev. Kot njegov osebni prijatelj pa smatram za svojo dolžnost, da za slovo zabeležim dva dogodka iz njegovega življenja. Poznal sem ga ko je po prvi svetovni vojni kot absolvirani pravnik in kot že izkušeni časnikar prevzel mesto glavnega ured nika ((Edinosti«. Ravnatelj «Edino sti» je bil takrat sedaj že zdavnaj pokojni Maks Cotič, jaz pa, med vojno zapozneli študent, sem se tokrat pri «Edinosti» med študijem ukvarjal tudi s časnikarstvom. Zgodilo se je ob neki priliki, ko Svet Slovenske skupnosti izreka globoko sožalje pokojnikovi gospe Zali, sorodnikom ter številnim prijateljem in somišljenikom Svet Slovenske skupnosti Obdaritev miodistrofičnih bolnikov Italijansko združenje za borbo proti mišični distrofi.ji (UILDM) je obdarilo v Trstu in po vsej deželi vse mlade bolnike z denarjem, zdravili in igračkami, v nedeljo pa priredi v prostorih združenja na Opčinah božično kosilo za veliko skupino bolnikov iz Trsta. Za božič je združenje nakazalo 3 milijone lir. Vodstvo se zahvaljuje deželni u-pravi, dobrotnikom in gospem iz odbora za pomoč ter za dejavnost v korist miodistrofičnim bolnikom ter vošči vsem vesele božične praznike in srečno novo leto. ARETIRAN CESTNI PIRAT Po trčenju v taksi je naglo pobegnil V taksi, ki ga je po predoru v Ul. D’Alviano vozil 30-letni šofer Luciano Porceluzzi, se je včeraj zaletel velik «mercedes» z evidenčno tablico VIP-J-608, ki ga je vozil Dino Kalčič iz Ul. T. Luciani 6. Pri trčenju je Porceluzzi.ja vrglo vnaprej, da se je močno pobil in ranil ob razbiti vetrobran svojega avta. Kalčič je opazil, da je taksist obstal sklonjen ob volan, a mu ni pomagal. Vključil je ritensko vožnjo, se umaknil in nato zbežal, kolikor mu je promet dovoljeval. Uspel bi v svoji nameri zbežati pred odgovornostjo, č« bi se za njim ne spustil v beg še drug avto, v katerem je bil neki Bruno Li- temveč v prenričanju da bi slovenska manjšina, kolikor je še-ostala v Italiji, če bi pretrgala svoje vezi z matično domovino, ali celo zavzela nasproti njej in nieni vladavini ne le kritično ampak celo sovražno stališče, bila neizogibno obsojena v krajki alt daljši dobi na narodnostno smrt. Vrača se torej k svojemu ljudstvu, da bi po svojih močeh pri-pomoael k ohranitvi teh vezi. k utrditi njegove zavesti o pripadnosti matičm domovini jugoslovanskih narodov in s tem utrditvi njegovega slovenstva ob lojalnem sožitju z italijanskimi sodeželani in v lojalnem izpolnjevanju svojih državljanskih dolžnosti. Mnenja sem. da je dr. Besednjak v tem smislu deloval do svojega zadnjega dihljaja. V prizade vanju, da bi slovenska manjšina v Italiji ohranila svoje slovensko narodnostno obeležje, je bil dosleden in neizprosen. Naj počiva v miru. Dr. FRANE TONČIČ # . r Svet Slovenske skupnosti nam je poslal v objavo naslednji sestavek: DR. ENGELBERTU BESEDNJAKU V SPOMIN Svet Slovenske skupnosti ie z veliko žalostjo sprejel vest, da je v soboto pozno zvečer umrl slovenski politik, javni delavec in pu blicist dr. Engelbert Besednjak. Pokojnik je kot politik širokega formata in odličen publicist z vsemi svojimi silami deloval za ohranitev in okrepitev slovenstva m Primorskem. Kot predstavnik slovenske manjšine v goriškem de želnem svetu, v rimskem parlamentu in Zvezi narodnih manjšin je modro in odločno nastopal v obrambi pravic Slovencev v Ita liji. Kot publicist je s svojstveno prepričevalno močjo izpodbijal stališča naših nasprotnikov ter spret no zagovarjal pravice naše narod ne skupnosti. Kot dober govor nik in predavatelj je v okviru or ganizacij in na zborovanjih politično vzgajal in vzpodbujal naše ljudi k zvestobi do svojega rodu Vse svoje življenje se je zavzemal, da bi zamejski Slovenci imeli svo je skupno narodno predstavništvo ter enotno nastopali v boju za uresničenje svojih pravic. Pokojni kova prizadevanja so se delno u-resničila z ustanovitvijo Slovenske •kupnosti. S svojimi zaslugami za naše narodno občestvo je dr Engelbert Besednjak postal del slovenske je zgodilo in je Kalčiča dohitel na Trgu Sansovino. S spretnim manevrom je zavozil pred «mercedes» in ga prisilil ob rob ceste. Tu je Kalčiča aretirala patrulja karabinjerjev, ki so medtem prihiteli na kraj nesreče. Dino Kalčič se bo moral sedaj zagovarjati zaradi bega in ker ni nudil potrebne pomoči. je tedanji fašistični dnevnik pr e- liani. Ta je namreč opazil, kaj se senel vsako mero s svojimi sicer ~—*“ “ rednimi protislovenskimi izpadi, da mu je tudi «Edinost» vrnila milo za drago. To je povzročilo res no reakcijo v fašističnih krogih, ki so zahtevali ime pisca inkriminiranega članka, ne skrivajoč svojega namena, da bi z njim tudi fizično obračunali. Ko so fašistični veljaki napovedali svoj obisk v uredništvo ((Edinosti«, je bil dr. Besednjak mnenja, naj bi Cotič, že prileten mož, ostal doma, češ da bo morda boljše če se on tega pogovora ne ude-leži. Prisostvoval sem temu obisku in slišal, ko ie na grozilno vprašanje, kdo je spisal inkriminirani članek, dr. Besednjak mirno od govoril: «Jaz sem ga spisal!» Stvar se je končala po daljši diskusiji brez hujših posledic, a opisana gesta dr. Besednjaka zasluži, da ne gre v pozabo. Drugi dogodek spada v že novejši čas, v dobo po drugi svetovni vojni, ko se je-dr. Besednjak po dolgem izgnanstvu zopet vrnil v Trst Ker sem poznal njegovo politično preteklost zvestega pristaša Janeza Evangelista Kreka in njegove krščansko ■ socialne doktrine in temu ustrezni njegov neupogljivi politični format, sem pač domneval, da je prišel v Trst, da bi se umaknil novemu revolucionarnemu režimu, ki je v Jugoslaviji prevzel oblast. Motil sem se Iz njegovega pripovedovanja posnemam njegov bistveni del, ki je tale: Vse svoje življenje je dr. Besednjak posvetil svojemu ljudstvu, ki je živelo kot narodnostna manjšina v Italiji in je ostal z njim, dokler ni bil nasilno pregnan v tujino K temu ljudstvu se vrača, da bi mu posvetil še nadaljnja le-ta svojega življenja ne kot ubez-nik iz matične domovine in tudi ne kot politični spreobrnjenec, ki je izdal svojo politično preteklost, Trčenje avtomobilov med Opčinami in Repentabrom Na cesti med Opčinami in Repentabrom se je včeraj pripetila lažja prometna nesreča. Fiat 500, ki ga je proti Repentabru vozil 42-letni trgovec Carlo Lupo, se je zaletel v fiat 1100, ki ga ie prehiteval. Ta avto je vozil 36-letni uradnik Rinaldo Bertolino, ki stanuje v Cola 40. Ločeno sta oba prispela v bolnišnico, kjer so Lupa, ki so ga pripeljali z zasebnim avtom, sprejeli na nevrokirurški oddelek s prognozo 15 dni. Pobil se ie namreč po glavi. Bertolino se pa bo moral zdraviti 10 dni na istem oddelku, kamor so ga pripeljali z rešilnim avtom RK. OB IZIDU ROMANA PRVA SEJA NOVOIZVOLJENEGA PREDSEDSTVA SKGZ Solidarnost z borbo Opencev zn jezikovno enukopravnost Obravnava postopka za publicizacijo Slovenskega gledališča - Zasedanje o manjšinah 4.in 5. jan. v Spetru Slovenov v Beneški Sloveniji Sinoči je bila v Trstu prva seja novoizvoljenega predsedstva Slovenskega kulturno gospodarske zveze, ki je uvodoma obravnavalo potek občnega zbori SKGZ, o katerem je sodilo, da je predstavljal pomemben prispevek k poglabljanju problematike slovenske manjšine in iskanju rešitev za odprta vprašanja. Predsedstvo je sklenilo, da bo na posebni seji preučilo zaključke občnega zbora in da bo na eni izmed sej izvršnega odbora na dnevnem redu delo ter program komisij. Predsedstvo SKGZ je preučilo pri-mer prepovedi uporabe slovenskega jezika na Opčinah in izrazilo popolno solidarnost s prizadeto far macevtko dr. Metko Kacin ter se pridružilo vsem krajevnim družbeno - političnim, kulturnim, športnim in rekreacijskim organizacijam z Opčin v njih skupnih obsodbah tega dejanja. Istočasno je predsedstvo SKGZ ugotovilo, da predstavlja povod in osnovo za takšno diskriminacijsko dejanje napram slovenskemu človeku in uporabe slovenskega jezika dejstvo, da oblasti niso izpolnile osnovnih obveznosti glede enakopravnosti in zaščite slovenskega je- zika. Dejstvo je namreč, da še vedno ni izdan zakon, ki predvideva kaznovanje podpihovanja rasne mržnje, da v javnih ustanovah še vedno ni moč svobodno in nemoteno uporabljati slovensščine, da so zelo redki slovenski oziroma dvojezični napisi, da Slovenci niso pravično zaposleni v javnih uradih in zastopani v javnih organih, kar vse skupaj podpihuje nam sovražno razpoloženje, iz katerega se morejo porajati tudi primeri, kot se je dogodil na Opčinah. Predsedstvo je soglasno sklenilo, da pošlje prizadeti dr Metki Kacin solidarnostno pismo. Nato je predsedstvo obravnavalo postopek za publicizacijo Sloven. skega gledališča, kar predstavlja pomembno priznanje tej izredno važni kulturni ustanovi Slovencev. Končno je bilo še govora o nekaterih problemih Beneške Slovenijo in o pripravah na dan emigranta, ki ho letos 6. januarja v Čedadu in v Brdu. Izbrana je bila tudi delegacija, ki se bo udeležila zasedanja mednarodne organizacije za zaščito o-groženih jezikov in kultur, v St. Petru Slovenov 4. In 5. januarja. V NEDELJO POPOLDNE NA OPČINAH OB 27-LETNICI SMRTI Počastitev spomina petih junakov žrtev zločinskih fašističnih strelov Svečanost je začel v imenu domačih partizanov Danilo Stubelj, govorili pa so Bortolo Petronio, Dušan Lovriha in Licia Chersovani - Vsi so obsodili protislovenski izpad na Opčinah Ob 27. letnici Vika Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala so v nedeljo popoldne številni antifašisti ponovno poromali na opensko strelišče, na kraj, kjer je fašistični svinec pokosil pet mladih in toliko obetajočih življenj. Pred ploščo, ki spominja na njihovo veliko žrtev, so zastopstva openskih partizanov, Slovenske kulturno gospodarske zveze, borčevskih organizacij ANPI, ANPP1A in FIAP ter tržaške federacije KPI položile vence. Nato je Danilo Stubelj v imenu openskih partizanov začel žalno svečanost in v svojem nagovoru opozoril občinstvo, da ne smemo več grešiti, češ da so fašistične in podobne mračnjaške sile mrtve, saj srno priča dogajanjem ki nam dokazujejo da temu ni tako. Nato je omenil openski primer, primer farmacevtke Metke Kacinove, ki je bila odpuščena iz službe, ker je z ljudmi v lekarni govorila po slovensko. . m MIK............1............................IIMIIIIIIIIIIIIMIIMIIIIIIIII 111111 lllllll KIII11 ■ II ■ || ■ |||| Illllllllllllll SEJA TRŽAŠKEGA OBČINSKEGA SVETA Potrjen najem elektronskega elaboratorja in odobren načrt za novo športno palačo Odbornik Mocchi o gradnji športnih igrišč v okolici ■ Županova voščila I ..... .....--......... ....... . J Na sinočnji seji tržaškega občinskega sveta so svetovalci obravnavali v glavnem dve vprašanji. Predvsem je bilo na dnevnem redu vprašanje najema velikega elektronskega elaboratorja znamke iBl 360/25, ki ga občina namerava u-mestlti v prostorih svoje uprave. Naklep občinskega odbora je naletel na precejšnje nasprotovanje svetovalcev raznih političnih skupin. Pri tem pa je treba pojasniti, da glavni pomisleki izvirajo iz dveh različnih ocen nameravane pre- skih svetovalcev Je pripomnilo, da imajo vsi elektronski elaboratorji kratkotrajno življenje. Zato so mnogi sumili, da bf vpeljava novega sistema ne povzročila, da pride v kratkem času do potrebe, da se sedanji sistem zamenja z novejšim, ki pa bi ga bilo treba spet najeti pri isti družbi. Na kraju pa se je postavilo tudi vprašanje konzorcija, ki hi skrbel za izkoriščanje sodobnejših računskih elektronskih strojev. V prejšnjih mesecih je prišlo do razgovo- gotovitve neprekinjenega delovne ga odnosa za vrsto občinskih u-službencev, kj bi jih lahko uvedba novih tehničnih postopkov spravila ob kruh, ali pa jim vsaj naložila prehude napore za prilagoditev k novim delovnim zahtevam. Na drugi strani pa se postavlja morda še bolj kočljivo vprašanje razmeroma kratkega roka uspešnega delovanja novega elektronskega sistema, ki bo povezan z Bologno. Več občin- Alojz Rebula: V SIBILINEM VETRU vabi l knf.i^čimcb na SREČANJE danes, 24. t. m. v svojih prostorih. Na sporedu intervju z avtorjem in prost razgovor. različni n ocen nameravane pre- rov med ra2nimj ustanovami, po-ureditve občinskih storitev. Na eni sebno med občino in tržašk0 strani^ se postavlja vprašanje 78- verzo (k; razpolaga z elektronskim eiaboratorjem, ki pa je precej počasnejši od tistega, kj ga predvidevajo .na občini),-toda. iz neznanih razlogov so se pogajanja razbila. Na včerajšnji seji je inž. Cuffaro, vodja komunistične skupine dosegel, da so v sklep vnesli obvezo, da se nadaljujejo pogajanja s tržaško univerzo. Inž. Cuffaro je z drugimi svetovalci izrazil tudi določeno zaskrbljenost glede usode občinskih nameščencev. Na tajnem glasovanju je 55 svetovalcev glasovalo za predlog odbora, pet pa proti. V drugem delu seje so občinski svetovale; soglasno odobrili načrt gradnje nove športne palače, a še prej ustrezne finančne obveznosti. Debata je bila zelo razgibana. včasih celo žolčna, toda na kraju so se vsi strinjali, da je treba napraviti na tem področju vsaj prvi korak. Odbornik Mocchi je v odgovoru na razne kritike izjavil, da se dela za izgradnjo športnih objektov v Trebčah in Padri-čah in da bo imelo društvo «Pri-morje» kmalu na Proseku ustrezne športne naprave. Predvideni so tudi športni objekti pri Sv. Ivanu in v Križu, župan Spaccini Je ob koncu zaželel vsem vesele praznike in srečno novo leto. AVTORJEM ob 17. uri ttiadlut TRST - Ul. *tv. Frančiška 20, Jel. 61-792 Huda nesreča pri Proseku Včeraj pozno popoldne se je pri Proseku pripetila cestna nesreča, Pri kateri se je huje ranil 67-let-ni kmetijski predstavnik Giovanni Battista Clpollotti iz Latisane. Vozil se je s svojim «1300» proti Ses- Slovensko gledališče v Trstu Kulturni dom V četrtek, 26. t. m. ob 16. uri DANILO GORINŠEK RDEČA KAPICA vesela pravljica v treh dejanjih Scenograf: Demetri Cej Kostumograf: Anja Dolenčeva Glasba: Aleksander Vodopivec Režiser: JOŽKO LUKEŠ Govorniki na nedeljski spominski svečanosti Zadeva farmacevtke Metke Ka- enotnost vseh predstavnikov kul- cinove je bila tema govornikov, ki so spregovorili pozneje. Bortolo Petronio je najprej prikazal vzroke, ki so privedli do fašističnega zločina pred tolikimi leti na Opčinah, nato se je vprašal, kaj bi Pinko Tomažič, njegovi tovariši in vsi drugi, ki so v borbi proti fašizmu padli, videli, če bi ponovno oživeli? Govornik je nato naštel vse pridobitve njihove in vse naše borbe, pridobitve ki jih ni malo, vendar je tudi poudaril, da še ni zadovoljeno vsem zahtevam pri nas posebno ne vsem zahtevam po enakopravnosti Slovencev. Nato je nadaljeval: «In prav tu na Opčinah, kjer se je fašizem še posebno razdivjal in kjer je izvršil največ svojih zločinov, tu, kjer so Slovenci bolj kot kjerkoli doma, bi zapre-paščeni videli, kako se je izvršilo dejanje, vredno le stare fašistične ljanu, ko je pri Proseku, malo pred j nestrpnosti, ko ie bila iz lekarne tovarno «Coca Cola SIBET», trčil v zadnji, del tovornjaka, ki ga je vozil 39-letni Valerio Lazzaro lz Rude. Pri trčenju se je Cippollotti močno udaril v glavo in ni izključeno da si ni pri tem tudi nalomil .obanjo. Z rešilnim avtom so ga prepeljali v tržaško bolnišnico, kjer se bo moral na nevrokirurškem oddelku zdraviti dva meseca. V okviru božičnih praznikov ie župan inž Spaccini včeraj obiskal jetnike v Koroneju. Danes dopoldne bo župan obiskal bolnike v bolnišnici za kronične bolezni, popoldne pa bo skupno z odbornikom za osebje Ch.iccom ponesel božična voščila vsega občinskega osebja občinskim uslužbencem, ki so v tržaških bolnišnicah. ODBOR ZADRUGE «NAŠ KRAS* vošči vsem svojim članom, njihovim družinam, vsem Kraševcem in vsem prijateljem Krasa vesele praznike in sreče ter uspehov polno novo leto! GOSPODARSKO DRUŠTVO NA PROSEKU želi vsem kulturnim, športnim in gospodarskim _ organizacijam ter svojim članom in odjemalcem vesele božične praznike in srečno novo leto. Vesele božične praznike in srečno novo leto vsem svojim obiskovalcem in prijateljem želi SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU odpuščena nameščenka, ker je kot Slovenka v izvrševanju svojega poklica s slovenskimi odjemalci govorila po slovensko«. Svoj govor je Petronio zaključil s pozivom, naj se utrdijo vezi med levičarskimi in demokratičnimi silami za nadaljnjo skupno borbo. Nato je deželni svetovalec in dolinski župan Dušan Lovriha prikazal lik Pinka Tomažiča in njegovih tovarišev v luči naše osvobodilne borbe 1z katere je naš narod po izredno hudjh žrtvah jzšel zmagovit, da je lahko na to ponosen. V zvezi s tein je omenil tudi jubilej 25 - letjjioe _« Partizanskega dnevnika ». Nato je dodal, da kl jub zmagi in tolikšnim žrtvam Slovenci v Italiji še nismo enakopravni. In ko je nato spregovoril o primeru larmacevtke Metke Kacinove, o primeru ki ga je označil kot «sramo-ten rasistični primer nestrpnosti, ki je izzval veliko ogorčenje vseh Slovencev in demokratičnih Italijanov«, se je vprašal, ali ni odgovornost za to tudi drugje in ne l7e pri openskem lekarnarju? S tem v zvezi je navedel, kako so vsakokrat, ko so slovenski izvoljeni predstavniki v tržaškem občinskem, v pokrajinskem ali deželnem svetu hoteli spregovoriti v slovenščini, jim to preprečili. Svoj govor je deželni svetovalec Dušan Lovriha zaključil s tem. da je poudaril pozitivno in hvale vredno OSEBJE IN GOJENCI SLOVENSKEGA DIJAŠKEGA DOMA V TRSTU želijo zadovoljne praznike in srečno leto 1969 vsem prijateljem in podpornikom. zlasti pa .(Dijaški matici«, ki_ z nenehno skrbjo skuša olajšati dijakom in visoko-šolcem njihovo pot proti uspehom in poklicu. ■iiiiiii iiiiiiii im Milil lllllll >•■■■■■•■•■■■ Hlinili um.in „111111111 Čestitke in voščila ob 25-letnici Partizanskega dnevnika» turnega in političnega življenja na Opčinah v obsodbi tega dogodka in v borbi za naše pravice. Kot zadnja je spregovorila Licia Chersovani, ki je prav tako obsodila dogodek na Opčinah, ki je razburil javnost. Nato je na kratko prikazala dogodke v svetu, kjer še vedno padajo borci, kakršni so bili Pinko Tomažič in njegovi tovariši. Gledališča Verdi V nedeljo ob 16. uri peta Izredna predstava Verdijeve opere «Nabuc-co» po močno znižanih cenah. Parter 1000 lir, I. galerija 800 lir, II. galerija 600 lir in zadnja galerija (log-g:one) 400 lir. Dirigent Napoleone Annovazzi. Pojejo Licinio Montefu-sco, Linda Vajna, Adriana Lazzari-ni, Marco Villeggiante, Eftimios Mi' c h-lopoulos Vito Susca, Raimondo Botteghelli in Gloria PauLzza. Blagajna je odprta danes od 9.30 do 14, ure, zaprta pa je za božič in sv. Stefan ter znova odprta 27. t.m. Teatro Stabile Po odpovedi včerajšnje predstave bo prva uprizoritev «Ivana Vasiljeviča« Mihaiila Bulgakova danes zvečer ob 20.30. Izvaja skupina «11 Trien-nio» s Fracom Graziosijem in Lui-sello Bonli. Večerne predstave ob 20.30, popoldanske jutri In v četrtek ob 16.30. Potovalni urad Aurora priredi 5. in 6. januarja 1969 smučarski izlet v Kranjsko goro z bivanjem v hotelu «Prisank». Na razpolago je le omejeno število mest. Prijave In informacije pri Aurori, Ul. Cicerone 4, telefon 29243. ZIMOVANJE V ZGORNJIH GORJAH PRI BLEDU Prosimo vse prljavljence za zimovanje v Zgornjih Gorjah, da čimprej poravnajo oskrbnino za zimovanje in s tem dokončno potrdijo svojo udeležbo. Na razpolago je še nekaj mest. Vsi tisti, ki se nameravajo zimovanja udeležiti, naj se čimprej javijo. Komisija za doraščajočo mladino pri SKGZ Včeraj-danes POSEBNA ŠTEVILKA Ob 50-letnici prihoda Italije bo izšla naslednje dni posebna številka revije «ZALIV» v izdaji Odbora bivših mladinskih društev. Nazionale 15,00 VValt Dlsney: «11 libro delta glungla«. Technicolor. Grattacielo 16.30 «Ri usci ran no u no-stri eroi a ritrovare l’amico mlste-riosamente scomparso in Afrlca? A. Sordi, N. Manfredi. Eden 16.00 «Serafino». A. Celentano, O. Piccolo. S. Urzi. Technicolor. Fenice 15.00 «C’era una volta it West». Henry Fonda, Claudia Car-dlnale. Technicolor. Ercelsior 15.30 «Amanti». Marcello Mastroianni, Faye Dunaway. Prepovedano mladini pod 14. letom. Ritz 16.00 «La pecora nera». Vittorio Gassman, Lisa Gastoni. Technicolor. Atabarda 15.30 »Corri uomo, corri«. Thomas Mllian. Technicolor. Moderno 16.00 «1 2 pompieri«, Franco Franchi in Ciceio Ingrassia. E-astmancolor. Filodrammatico 16.30 «EIvlra Madi-gan». Pia Degermark, Tommy Berg-gren. Technicolor. Aurora 16.30 «La scogliera del desi-deri«. E. Taylor, R. Burton. Technicolor. Prepovedano mladini pod 14. letom. Cristalto 16.30 «Mayerling». O. Sha-rif. ROJSTVA, SMRTI IN POROKE Dne 23. decembra 1968 se je v Trstu rodilo 11 otrok, umrlo je 27 oseb. UMRLI SO: 46-letni Bruno Kogovšek, 73-letna Anna Pikaunich vd. Bo-schetti, 88-letna Francesca Musec, 63-letni Vladlmiiro Hrovatin, 87-letna E-gle Balleri por. Liceni, 56-letni Giovanni Motta, 81-letni Gastone Gia-rhelll, 74-letna Amalia Tognan por. Iridrigo, 62-letna Lucia Lorenzint por. Trevisiani, 80-letna Gisella Giobbl Por. Corotlin, 65-1 etni Giuseppe Bos-si, 92-letna Emiilia Silvestrini vd. Teja. 79-letna Berta Evers, 86-letni Giuseppe Zorzetti, 43-letni Paolo Delmar-co. 68-1 etni Tomaso Costanzo, 59-1 et-na Onorina Skent por. Sestan, 81-letna Giovanna Iurebie vd. DelFAgnO-to, 76-letni Gioachmo Schiviz de Schf-vizhofen, 63-1 e l n i Giacomo Marson, 82-letna Fernanda Salvagno vd. Turk, 89-letin Ermenegildo Stener, 59-letna Rosetta Lo Russo, 82-iletna Fiorenza Barbini, 7t-lelna Giuseppina Cocolo vd. Figelli, 62-letna Lucia ŠtefSm v u. Runti, 74-letni Engelbert Besednjak. i !l DNEVNA SLUŽBA LEKARN (od 13. do 16. ure) AlPAngelo d’Oro, Trg Goldoni 8-Vipolla, Ul. Belpoggio 4. Marchio, Ul Ginnastica 44. Miani, Drevored Miramare 117 (Barkovlje). NOČNA SLUŽBA LEKARN (od 19.30 do 8 30) Dr. Gmeiner, Ul. Giulia 14. Man-zoni, Largo Sonnino 4. INAM Al Cedro. Trg Oberdan 2. D’Ambrosi, UL Zorutti 19/c. Darovi in prispevki Ot> 25-letniol Partizanskega dnevnika daruje Rozina Bolje - Vivante 5000 lir za Primorski dnevnik. — Namesto cvetja na grob pok. Uršule Križmanftič daruje Ančka Luketova 1000 lir za Dijaško matico. — Ob jubileju Partizanskega dnevnika daruje Cesnik 1000 lir za Dijaško matico — V počastitev spomina pok. dr. Engelberta Besednjaka darujeta Just Colja 2000 lir za Dijaško matico, 2000 lir za .sklad Sergija Tončiča in 2000 lir za Slovensko dobrodelno društvo, Ema Tomažič 2000 lir za Dijaško matico 2000 lir za sklad Sergija Tončiča. 2000 lir za Slovensko dobrodelno društvo, Vojko Fenluga 10.000 lir za Dijaško matico. — Namesto cvetja na grob M. Pertota daruje A. Terčon 30*00 lir za športno društvo Sokol. Namesto cvetja na grob pok, dr. Z a 25-letnico «Partizanskega dnevnika«, ki smo jc kot njegov naslednik počastili s posebno slavnostno številko in tovariškim srečanjem v Kulturnem domu, smo prejeli številne čestitke in brzojavke, fci_ jih objavljamo v celoti ali v izvlečku: «Slovenska kulturno gospodarska zveza izreka čestitke Primorskemu dnevniku, nasledniku slavnega Partizanskega dnevnika, ob njegovem 25 letnem jubileju. Te čestitke izreka iz vsega srca zavoljo njegovega vsakodnevnega zavzemanja za pravice in potrebe slovenskega človeka v Italiji v njegovih naporih za dosego narodne enakopravnosti na vseh področjih njegovega udejstvovanja in ustvarjanja. Te čestitke pa izreka še posebno zato, ker zvesto spremlja delovne ljudi v njihovi borbi za pravične vrednotenje dela, za pravične odnose v svetu, za samostojno razvojno pot vsakega naroda, za sožitje in splošni mir na naši obli. S temi vrednota mi predstavlja v svojem skromnem obsegu vest človeštva, ki hrepeni po boljšem jutrišnjem dnevu. Naj ob tej priložnosti sprejme najboljša voščila k dosedanjim ter pri hodrjim uspehom tudi delovni kolektiv Primorskega dnevnika, ki je s svojim osebnim zavzemanjem v težavnih razmera uspel izbojevati listu pomembno mesto v bitki za vsestranski napredek.» SKGZ « « • Kmečka zveza izraža v imenu kmetov naše pokrajine priznanje in najboljše želje oPrimorskemu dnevniku* za nadaljnje uspešno delo v korist naše narodne skupnosti. Kmečka zveza — Trst * # # Pridružujemo se vam ob prazno vanju 25-letnice izida prvega •(Partizanskega dnevnika*, kasnejšega in današnjega «Primorskega dnev- nika*. Sprejmite naše iskrene čestitke, zahvalo in priznanje za skrb, predanost in nenadomestljivo prisotnost povsod, kjer je slovenski človek živel in delal, se boril in delal za svoje narodne in človeške pravice. Naš pozdrav in voščilo naj gre vsem dosedanjim urednikom, sodelavcem in zvestim bralcem. Predsednik In tajnik SPZ # * # Zveza vojnih invalidov NOV Tržaškega ozemlja čestita Primorskemu dnevniku, nasledniku Partizan: skega dnevnika ob praznovanju pomembnega jubileja z željo, da bi vedno ostal zvest izročilom narodnoosvobodilne borbe, v kateri je padlo toliko naših borcev za mir, za medsebojno sožitje in enakoprav nost. Zveza vojnih invalidov NOV — TRST * # # Hvala za vabilo Žal ne morem priti. Čestitam k 25-letnici Primorskega dnevnika z najboljšimi željami za prihodnje. Branko Babič * w « Prejel sem vabilo, da bi se udeležil tovariškega srečanja ob 25 letnici Partizanskega dnevnika in njegovega naslednika Primorskega dnevnika. Ker se, žal, ne morem u deležiti srečanja, izražam vsaj pis meno svoje čestitke k bogatemu in plodovitemu uspešnemu delu v preteklem četrtstoletju in hkrati najlepše želje za še večji razvoj in največje uspehe v prihodnosti. Lavo Čermelj * # # Ob 25-letnici ('Partizanskega dnevnika*, predhodnika -(Primorskega dnevnika*, vam v imenu Komisije za slovenska vprašanja pri pokra jinskem vodstvu PSI in v svojem prisrčno in iskreno čestitam. Branko Pahor «Partizanskemu — Primorskemu dnevniku« ob 25-letnici uspelo čestita in želi še mnogo uspehov v narodnoobrambnem delu na polju obveščanja in zavzemanja za narodne pravice Slovencev v Italiji, za Slovenski klub predsednik Vlado Turina # *F # Ob 25-letnici Partizanskega dnevnika najiskreneje čestitamo vsem članom vašega uredništva. Uredništvo »Dela« Ljubljana * * # Ob srebrnem jubilju iskrene če stitke z najboljšimi željami za naprej. «Ljubljan8kl dnevnik* # # # Ob 25-letnici Partizanskega dnevnika moje iskrene čestitke in prisrčen pozdrav vsem prijateljem in kolegom. Zelo mi je žal, da se ne morem udeležiti srečanja s sodelavci in uredniki. Želim vam obilo U-spehov v prihodnje, Milan Merčun, Ljubljana # * * Ob proslavi 25-letnice izida prve številke Partizanskega dnevnika, ki je njegov naslednik Primorski dnevnik proslavlja s posebno jubilejno številko, prisrčno čestitamo in želimo obilo uspehov v nadaljevanju dosedanjega odločnega boja za u-resničenje vseh načel, ki izhajajo iz narodnoosvobodilnega boja, da bi mogli Slovenci to stran meje končno uživati vse pravice, ki jim gredo. Narodna in Studijska knjižnica, — Trst # * » Oproščam se, ker se ne morem udeležiti tovariškega srečanja v Kulturnem domu v Trstu, hkrati vam iskreno čestitam k 25 letnici Partizanskega dnevnika in želim vašemu listu, nasledniku tradicij Partizanskega dnevnika nadaljnjih uspehov pri vašem odgovornem delu. Vaj Ciril Ster, Ljubljana Ob 25-letnici prve številke Partizanskega dnevnika, vašega predhodnika, vam pošiljam iskrene čestitke in tovariške pozdrave. — Glasbena matica, predsednik Dušan Hreščak * * « Svesti si zaslug, ki jih je imel Partizanski dnevnik v narodnoosvobodilni vojni in njegov naslednik Primorski dnevnik v obrambi pravic našega ljudstva v zamejstvu, pošiljamo uredništvu iskrene čestitke k_ tej pomembni obletnici in tople želje, da bi izpolnjeval to nalogo uspešno tudi v prihodnosti. — Slovensko prosvetno društvo Tabor, Opčine — predsednik Rudi Vremec » > # Dragi tovariši, ker ne bom mogel prisostvovati tovariškemu srečanju ob 25-letnici ustanovitve Partizan skega dnevnika mi dovolite, da se kot Vaš bivši tovariš v Primorskem dnevniku še posebej spomnim te obletnice in Vam, ki zvesto nadaljujete začetno delo, iskreno čestitam ob tem jubileju Topel pozdrav vsem urednikom, tipkaricam, kurirjem, stavcem in vsem drugim članom kolektiva. Vaš Egon * * * Ob 25-letnici ustanovitve Partizan skega dnevnika vošči Prosvetno društvo «Ivan Cankar* pri Sv. Jakobu v Trstu, njegovemu nasledniku Primorskemu dnevniku, vztrajnemu borcu za naš obstoj in naše pravice, da bi vedno tako uspešno stal na braniku slovenstva v zamejstvu. Prosvetno društvo «Ivan Cankar* * * * Ob 25 letnici svobodnega tiska Primorske želim plodno prihodnost Nedjelko Dačev Milan Ob 25-letnici Partizanskega dnevnika čestita in želi še mnogo uspehov pri izpolnjevanju velikega po sJanstva. «Matajur», Videm * * * Čestitam in pozdravljam. Kapelj, Ljubljana * * * Ob 25. obletnici Partizanskega dnevnika iskreno čestita F. C. PRIMORJE * * * Frane Barbieri, sedanji urednik »Politike* m bivši dopisnik Tanjuga v Rimu: «Pridružujem se čestitkam ob 25-letnici Partizanskega dnevnika.* * * * Dovolite mi, da vam v imenu Novogoričanov in v svojem iskreno čestitam k jubileju in želim še naprej mnogo uspehov. V Primorskem dnevniku vidimo mi primorski Slovenci najboljšega predstavnika interesov tistega dela naših ljudi, ki so ostali izven meja matične domovine. Da imamo Slovenci v zamejstvu svoj dnevnik in sicer dober, napreden dnevnik, ki zastopa prav oni del našega naroda, ki se je znal vedno odločno zoperstaviti vsem krivicam, katerih v preteklosti ni bilo malo in ki se tu in tam še ponavljajo, se, vsaj tako se mi zdi, tega vse premalo zavedamo. Mis-Jim, da smo prav temu našemu dnevniku dolžni nuditi še večjo po-moe in skrbeti, da se razširi krog njegovih citateljev na obeh straneh meje. Vso srečo še vnaprej in mnogo delovnih uspehov. Franc Bizjak — Nova Gorica * * * Telefonsko so nam sporočili svoje čestitke bivša dopisnika Tanjuga v Trstu Vladislav Bruner in A leksander Antouic ter naš nekdanji urednik Stane Stanič - Drejko iz Beograda. Capitol 16.30 «Barbarella». Jane Fon- Engelberta Besednjaka daruje druži-da. Ugo Tognazzi. Technicolor. — „a dr. Tončič 5000 lir za Marijani-Prepovedano mladini pod 14. letom, sče na Opčinah Impero 16.00 «Me»Ho vedova«. Vlrna v počastitev spomina pok. dr. En- Lis) Technicolor. Vittorio Veneto 16.00 «Indovina chi viene a cena«. Garibaldi — Danes zaprto. Jutri 15.00 «11 tigre«. V. Gassmaman. Technicolor. Astra 15.00 «11 sergente Ryke». Lee Marvin. Technicolor. Ideale 16,00 »Niente rose per OSS 117». Margaret Lee, C. Junger, R. Hosseln. Techmicolor. Abbazia 16.00 «A1 di la delta legge«. Le Van Olift, A. Sabatč, G. Granada. Technicolor. Mali oglasi GOSPODINJO srednjih let išče nujno dvočlanska družina; telefonirati 65-648 od 17. ure dalje. gelberta Besednjaka darujejo uslužbenci bifeja Tomažič 3000 lir za Dijaško matico in 2000 lir za sklad Sergija Todčiča, Ivanka Colja 1000 lir za Dijaško matico, Olga in Berto Franza 1000 lir za Slovensko dobrodelno društvo. V spomin Ivana Marije Kralja darujeta žena Kristina in hčerka Ljudmila 3000 lir za Dijaško matico. V počastitev spomina dr. E. Besednjaka daruje S. Pertot 2500 lir za revijo «Zaliv» in 2500 tir za Bor. V počastitev spomina Dorka Volka, direktorja Interevrope daruje firma INTERMARES 5000 lir za Glasbeno matico. V spomin pok. Drejeta Kržana daruje S. Pertot 2500 tir za Dijaško matico. Tvrdka MALLARDI & Co. se pridružuje globoki žalosti tvrdke INTEREUROPA ob nenadni In prerani smrti njenega generalnega direktorja DARKA VOLKA Pogreb pokojnika je bil včeraj iz glavnega sedeža Inter-evrope na koprsko pokopališče. ZAHVALA Toplo se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali in spremili na zadnji poti našo drago mamo in nono URŠULO KRIŽMANČIČ (Toževa) Posebna zahvala prečastitim gospodom župnikom iz Bazovice, Trebč in z Opčin, darovalcem cvetja ter vsem, ki so počastili njen spomin. DRUŽINA KRIŽMANCIC Bazovica. 24. decembra 1968. Z IZVOLITVIJO NOVEGA VODSTVA IN DELEGATOV ZAKLJUČEN IV. KONGRES TRŽAŠKE FEDERACIJE KPI Novi tajnik novega pomlajenega pokrajinskega komiteja je inž. Cuffaro - Vidali član nadzorne komisije - Resolucija o vprašanjih slovenske manjšine Z izvolitvijo novega pokrajinskega komiteja se je v nedeljo popoldne zaključil IV. kongres tržaške federacije KPI. Novi federalni komite sestavlja 42 članov, med katerimi je tudi mnogo Slovencev in več mlajših. Na svoji prvi seji je federalni komite izvolil novega tajnika, inž. Antonina Cuffara. Na kongresu so bili izvoljeni tudi delegati na XII. vsedržavni kongres KPI, ki bo v Bologni v začetku februarja. Delegati so Antonino Cuffaro, Lino Crevatin, Donadel Gal-liano in Slava Cebulec - Katra. Kongresa se bodo udeležili kot polnopravni udeleženci tudi bivši člani CK KPI Calabria, Baccicchi in Vidali. Kongres je med drugim izglasoval tudi dve resoluciji. Prva, strogo političnega značaja, obravnava splošna vprašanja mednarodnega in notranjega značaja. Tako je v resoluciji rečeno, da se tržaška federacija strinja s kritičnim stališčem KPI do sovjetske intervencije na Coškoslovaškem, odklanja pa se vsakršna oblika antisovietizma. O tržaškem gospodarstvu se potrjuje obveza KPI, da se bo borila za preporod tržaške industrije, ki naj še nadalje sloni na ladjedelništvu in •Sv. Marku«. V zaključnem delu se potrjuje obveza do slovenske manjšine, o kateri je bila izglasovana posebna, daljša resolucija, ki bo predložena vsedržavnemu kongresu v Bologni. V tej resoluciji, ki do še posebej Objavljena, je med drugim rečeno, da se v okviru socialistične perspektive v Italiji morajo rešiti vsa zgr> dovinska vprašanja demokracije, med temi tudi vprašanje slovenske narodne manjšine. Potrjuje se vloga dežele in napad na levi oenter, ker ni rešil bistvenih vprašanj. Važen del resolucije je _ tisti, v katerem se podčrtuje velika važnost, ki jo ima za slovensko narodno manjšino živ in stalen odnos s slovenskim narodom, ki je dejavnik zboljšanja odnosov med ljudstvi. Odklanja se, pa vsakršna interpretacija o reševanju vprašani manjšin na osnovi reciprocitete med državami. Manjšina lahko pripomore k iz- Urnik trgovin za praznike Iz tajništva Slovenskega gospodarskega združenja smo prejeli s prošnjo za objavo tole sporočilo: Pristojno odbomištvo pri deželni vladi je odredilo, naj trgovine med skorajšnjimi prazniki poslujejo po naslednjem umiku: Cvetličarne bodo odprte vse nedelje od 20. do 31. decem-bra od 8. do 13. ure. V TOREK, 24. decembra — božični predvečer: vse trgovine bodo smele podaljšati popoldanski delovni umik do 21. ure. Trgovine z jestvinami pa bodo lahko pričele poslovati v popoldanskem času tudi eno uro pred rednim umikom. V SREDO, 25. decembra — božič — vse trgovine bodo zaprte, razen cvetličarn (8—13), slaščičarn in sorodnih trgovin (8-21.30). V ČETRTEK, 26. decembra, Stefanovo. Vse trgovine bodo zaprte, razen mlekarn (7—12), cvetličarn (8—13), slaščičarn in sorodnih trgovin (8—21.30). V TOREK, 31. decembra: zadnji dan leta. Vse trgovine bodo lahko podaljšale popoldanski poslovni čas do 21. ure. V SREDO, 1. Januarja — Novega leta dan. Vse trgovine bodo zaprte, razen cvetličarn (8—13), slaščičarn in podobnih trgovin (8—21.30). prazna. Zavozil je na. skrajni desni rob ceste in desna kolesa so naletela na led. Zavrtela so se v prazno in avto je zbezljal. Avto je zig-zaga-sto nosilo z ene na drugo stran ceste, dokler se ni prevrnil na skrajnem desnem robu, prav nad strmino. Pri tem sta se ranili ženski, ki so ju odpeljali v tržaško bolnišnico gasilci. Ti so v bližini sledili nekemu skavtskemu vežba-nju. Gospa De Napoli je utrpela več udarcev in verjeten zlom rebra. Sprejeli so jo na oddelek pljučne kirurgije, kjer se bo morala zdraviti en mesec. Njena sestra pa, Do-zova žena Vittoria, se je samo močno udarila v hrbet. Zato so jo odpustili. Doma se bo morala zdraviti štiri dni. Spolzka cesta je zakrivila v nedeljo še drugo nesrečo. V prvih popoldanskih urah je NSU - Prinz, v kateri je bil 46-lctni trgovec Al-fredo Mozzi in neka punčka, pri Lovcu čelno trčil v avto «Giulia». ki ga je proti Trstu vozil 45-letni Bidisnich Nadir iz Ul. Pascoli. Mozzija .je prav tako zaneslo na spolzkem asfaltu. Zgubil je nadzorstvo nad/vozilom, ki ga je vrglo na levo stran ceste. V tistem trenutku ie izza ovinka pripeljala «Giulia», v katero je trčil. Mojjzija so z rešilnim avtom prepeli ali v bolnišnico, kjer so ga sprejeli- na ortopedski oddelek. Pri trčenju si je namreč zlomil koleno in verjetno tudi kolk. Zdraviti se ‘h? moral dva meseca. Punčka pa, ki je bila v avtomobilu, je po srečnem naključju odnesla zdravo kožo. Iz razbitin avtomobila, ki se je ves zmečkal, so jo namreč izvlekli brez praske. Kava skozi Trst V skladu s sklepom Mednarodnega sveta za kavo z dne 12. septembra letos, je ministrstvo za zunanjo trgovino te dni izdalo dovoljenje za uvoz 17,424 stotov surove kave iz držav, ki niso članice mednarodnega sporazuma za kavo, in katerim Italija priznava ugodnosti uvoznih spiskov «A» ln «B». Omenjeno količino kave bodo uvozili v razdobju 1 oktober 1968 - 30. september 1969, in sicer v polletnih obrokih, in to «čez trža ško carinarnico«. Dober del tega blaga bo prišlo na italijansko ozemlje čez tržaško carinarnico: ministrstvo je namreč odredilo, naj se V vsakem polletju (to je najprej v polletju 1. oktober 1968-31. marec 1969, nato pa v drugem polletju od 1. aprila do 30. septembra 1969) u-vozi čez tržaško carinarnico po 3.500 stotov kave. Enako količino bo italijansko tržišče uvozilo čez genovsko carinarnico, preostalih 3.424 stotov pa bodo uvozili čez neapeljsko carinarnico. Carinarnice si bodo po potrebi lahko izmenjale del predpisanih kontingentov. Reški dnevnik posvečen gospodarskemu sodelovanju med Italijo in Jugoslavijo Reški dnevnik «La Voce del Po-polo* je posvetil zadnjo nedeljsko številko problemom gospodarskega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo. Za 20 strani obsegajoče prilogo so napisali pozdravne besede italijanski minister za zunanjo trgovino Vittorino Colombo, gospodarski trgovinski ataše v beo-gradu dr. Virgilio Gorga, italijanski ambasador v Beogradu dr. Fol co Trabalza in drugi. Priloga, ki so jo objavili «v tesnem sodelovanju« z Italijanskim trgovinskim u-radom v Zagrebu ter z Italijanskim zavodom za zunanjo trgovine ICE, obravnava posebej sodelovanje med italijanskimi in Jugoslovanskimi gospodarskimi krogi ob Jadranskem morju, na področju turizma ter trgovinsko izmenjavo v okviru splošnega meddržavnega in obstoječih obmejnih in drugih sporazumov. Posebno pozornost so sestavljavci priloge posvetili prikazu skupnih zmogljivosti in specializiranih odsekov italijanskih in jugoslovanskih pristanišč na Severnem Jadranu in to predvsem Benetkam, Kopru in Trstu. Pogled na oder Kulturnega doma med sobotno Cankarjevo proslavo, pri kateri so sodelovali mešani pevski zbor «Jacobug Gallus« pod vodstvom prof. Ubalda Vrabca, člana SG Mira Sardočeva in Stane Starešinič, pevca Nora Jankovič in Ivan Sancin ter glasbenika Aleksander Vodopivec in Silvan Križmančič. Slavnostni govor je imel Filibert Benedetič laiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiilliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiiii>iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii V NEDELJO POPOLDNE V P. D. «IG0 GRUDEN V NABREŽINI Lepa počastitev 25-letniee vstaje primorskega ljudstva Govoril je Alojz Markovič - Zvonko, partizanske pesmi pa je pel moški zbor «Vasilij Mirk» V nedeljo popoldne je nabrežin-sko prosvetno društvo clgo Grudem z lepo svečanostjo proslavilo petindvajsetletnico vstaje slovenskega ljudstva na Primorskem. Predsednik društva Antek Terčon je predstavil govornika Alojza Markoviča-Zvonka, ki je najprej povabil občinstvo k enominutnemu molku v počastitev spomina v soboto umrlega bivšega slovenskega poslanca Engelberta Besednjaka. Nato je Markovič v preprostih, a občutenih in učinkovitih besedah poudaril ogromno škodo, ki nam jo je prizadejalo dvajset let fašističnega terorja, ko je bilo uničeno tisto velikansko bogastvo, ki so ga po letu 1868 ustvarili naši očetje in očetje naših očetov. Govornik je o-menil razcvet preko 650 slovenskih društev in zadružnih ustanov, ki so delovala pred letom 1914. «Zato ni čuda — je nadaljeval Markovič — da je leta 1943 primorsko ljudstvo kot en sam človek vstalo in ne glede na svoje politične in socialne razmere zgrabilo za puško in delo v ilegali.» Markovič je tudi omenil velike žrtve, ki jih je terjala fašistična vladavina od Slovencev. Od 27.735 let zaporne kazni, ki so jih razsodila zloglasna posebna sodišča, je bila ena tretjina namenjena Slovencem. Sodišča so tudi izdala 42 smrtnih obsodb, od katerih je bilo 31 izvršenih in katerih žrtve so bili tudi Nabrežinci. V tem ogromnem boju — je še dejal Markovič — je treba najti naukov, ki naj veljajo še danes in ki jih mora posebno mladina razumeti. Danes so razmere drugačne, Slovenci nismo več podvrženi grobemu nasilju in terorju, čeprav nam niso še priznane vse pravice, ki nam pritičejo. Da bo pa naš boj za dosego teh pravic učinkovit, moramo kot pred petindvajsetimi leti pozabiti na razprtije, na politična in osebna trenja. Samo z roko v roki, bratu brat, s skupno željo po boljši bodočnosti, bomo dovršili tež ke naloge, ki nas š čakajo. Zopet moramo najti duha bratstva in enotnosti, ki je bila značilen za osvobodilno vojno. Svoje besede je govornik zaključil z občutenim vzklikom: «Naj živi duh vstaje slovenskega ljudstva na Primorju!» Na sporedu je bil nato nastop proseško - kontovelskega moškega iiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimntiiniiiiiiiniii,iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimimmiiiiiiiiiia KRAŠKA KORENINA «PRI ZUPANOVIH* gradnji napredne družbe, izhajajoč iz stvarnih zahtev o svojih pravicah, na osnovi svoje organizacijske, društvene tradicije, enotnosti in navezanosti na kulturo, ki je dejavnik družbenega napredka. V novi federalni komitč so bili izvoljeni: Bacicchi, Bemetič Marija, Burlo G., Burlo J., Calabria, Cat-tonar, Colli, Crevatin, Cuffaro, Grbec Jelka. Juriševič, Kapelj Miro, Lenti, Lovriha Dušan, Lunardelli, Maraschiello, Millo, Perini, Raseni, Rossetti, Šema, Spetič Stojan, Su-Pancich, Tonel, Weiss, Wilhelm A-dolf, Škrk Albin, Menegazzi, Boris Harej, Morgutti, Sibelia, Poclen, Ni-colini, Grasso, Stoka Slavoljub, Godnič Jan, Supancich F., Bordon, Kodrič Dušan, Saranz, Imvinkl, Švara German. V kontrolno komisijo: Gombač Franc, Cattonar, Millo, Bravin, Ren- llvan, Tosolini, Zobec Armida, Vidali Vittorio, Padovan Lucijan, Fratolongo M., Criscenti, Cebulec Slava-Katra, Baiss Egidij. Dve hudi nedeljski prometni nesreči Anton Milič v Briščikih je dočakal svojo 90-letnico Jubilant ie vedno dela doma in redno prebira naš Primorski dnevnik, ki ga že dolgo let prodaja S proslave 25-letnice vstaje v Nabrežini. Zgoraj pevski zbor «Vasilij Mirk«, spodaj pogled na del udeležencev v dvorani p.d. «Igo Gruden« zbora «Vasilij Mirk~> z borbenimi partizanskimi pesmimi. Pod vodstvom Ignacija Ote in ob prisrč nem napovedovanju člana ansambla SG Danila Turka - Joca je zbor zapel vrsto pesmi, ki so nastale v času osvobodilne borbe in po njej. Poleg slovenski.1 in jugoslovanskih pesmi so zadoneli v dvorani napevi španskih in sovjetskih borcev (pri španski, a skoraj ze ponarodeli «Na oknu glej obrazek bled» je sodelovala tudi proseška pevka Anica Štoka). Občinstvo pc je zajel val navdušenja, ko je zbor ob zvokih harmonike Oskarja Kjudra zapel znane «Hej brigade», cNaša vojskam, «Na juriš/« in še posebno «XIV. di,yizija», ki so ,jo morali na splošno željo ponoviti , ufiasna« modam.., nabrežinstega prosvetnega društva je prvotno občinstvo sledilo s pazljivostjo in ra stočim navdušenjem. Kes škoda, da je le malo ljudi (kakih sto) čutilo potrebo, da se udeleži proslave. Zaradi važnosti praznika in kvalitete nastopajočega ansambla smo pričakovali, kakor tudi prireditelji večera, vse drugačno udeležbo. t. m. opazno ledeno tančico. Ta je bila kriva hujše prometne nesreče pri ezulskem naselju na Opčinah. Po Tr^jiški cesti se je peljal proti Ses-ljanu avto vrste fiat 110O/R, v katerem sta bila zakonca Doz, Seve-rino in Vittoria, s sestro Aurelio vd. De Napoli. Zakonca stanujeta V Ul. Piša 10, sestra pa na Stari istrski, cesti 98. Severino Doz je vozil s precejšnjo naglico, ki je tudi razumljiva, *aj je vozil po avtocesti, ki je v prvih nedeljskih jutranjih urah ! bileju. Ne bi vedel za pomoto, če I mu ne bi bila povedala mati: «Veš, Toni, rodil si se 24. decembra, na božično «viljo» in ni bilo časa, da bi takoj prijavili tvoje rojstvo, potem pa je župnik zapisal, da si se rodil 26. decembra.« Imeli so res polne roke, v gostilni, v kuhinji, v hlevu, In pred 90 leti ni bilo kot je zdaj. Čeprav so imeli maio vaško gostilno in veliko kmetijo, so morali krepko delati in garati, o današnjih udobnostih pa še sanjali niso. Anton je rasel, hodil v šolo in pasel krave, po osnovni šoli je obiskoval nemško pripravnico na Proseku in se tako naučil nem ščine, ki mu je prav prišla v poznejših letih. Nato je dobil delo pri železnici, kjer je bil v službi do leta 1915. Potem je delal na kmetiji in v gostilni ter vodil kamnolom, ki ga zdaj ima njegov sin Pri Briščikih štev. 10, po domače «Pri Miliču«, ali po starem «Prl županovih«, praznuje danes v krogu svojih sinov in vnukov 90-let-nico rojstva Anton Milič. Čestitkam in voščilom otrok, vnukov ln prijateljev se pridružuje Primorski dnevnik z željo, da hi ga še dolgo let zdravega in čilega šteli med naše zveste čltatelje in prijatelje. Naš slavljenec namreč te dolgo let prodaja Primorski dnevnik pri Briščikih in ga bere vsak dan, odkar izhaja. Anton Milič je krepka kraš! korenina. Ko ga vidite, mu ne prisodili, da nosi že devet križevi Kljub visoki starosti se za vsč zanima, pomaga v kuhinji in g< stilni, se pogovarja z gosti in b«-re dnevnik, ker ga zelo zanimA, kaj se godi pri nas in po svetf-Rad pa tudi pripoveduje o stari časih in če se ne spomni daturt ali imena, pogleda v svoje notese, kjer ima vse zabeleženo. Rodil se je 24. decembra 1878, v rojstnem listu pa je zapisano, da se je rodil 26. decembra. «Zakaj ta pomota?« smo ga vprašali včeraj, ko smo ga obiskali in mu čestitali k lepemu življenjskemu Ju Pepl. Poročil se je 18. novembra 1903 s Kristino Gec iz Skopega, ki mu je povila kar 10 otrok. Umrla je 23.12.1953, po 50 letin skupnega življenja. Od otrok so še živi Pepi, ki ima gradbeno podjetje na Opčinah, Maks in Viktor, ki sta doma in vodita gostilno, Aleander, ki je samostojen. ka mionist in Aleksander, ki je župmk v Avberju. Kot starši so vsi zavedni Slovenci in so po svojih mo ceh sodelovali v narodnoosvobodilni borbi. Sin Albin je bil v Koso velovi brigadi in je kot topničar pri IX. korpusu padel 2. aprila 1945 na Poreznu, najmlajši sin Viktor pa je bil borec v Kraškem odredu in nato v Prešernovi brigad1. Bil je dvakrat ranjen, domov pa se je vrnil v jeseni 1947. Še na mnoga leta! Ob stoletnici pa bomo še kaj več napisali. a. b. Iz globokih narodnih in socialnih idealov je pisal o klancih, o predmestnih krčmah, o procesijah, o slovenskih pisanih pokrajinah itd. Nosilci pa so v glavnem slovenske matere, slovenski Kačurji in hlapci Jerneji, slovenske sirote. Zaradi tega ostaja Cankar kot umetnik in človek aktualen, še zlasti nam zamejskim Slovencem, ker je naša usoda še vedno presenetljivo podobna usodi njegovih junakov, ki iščejo pravico a je ne najdejo. Iz pesniške zbirke «Erotika» smo poslušali pesem ciz moje samotne grenke mladosti», ki nam jo je zelo čustveno recitiral Marjan Čuk. Odlomek iz Kurenta nam je prebrala Tanja Bolčina. lz_ po vesti o idealistu cMdrtinu Kačurju'» nam je Willjj Prinčič živahno ' in doživeto posredoval pridigo župnika v Blatnem dolu. Branka Ko-j ren nam je nato povedala vsebino «Hlapca Jerneja». ki spada med najboliša Cankarjeva dela. Sledil je še odlomek iz «Bele kri zanteme», v katerem je Cankar obračunal s kritiki svojih del, ki so ga neupravičeno napadali, da ne ljubi domovine. E. R. N. L. Cankarjeva proslava v Dijaškem domu v Trsta V petek, 20. t.m. smo proslavili 50-letnico smrti našega največjega pisatelja in dramatika Ivana Can karja. Uvodno besedo je imela Branka Koren. Nato so nam tretješolci — Sonja Milič, Vilma Širca, Silvo tionč in učiteijiščnica Ester Co-retti — prebrali nekaj odlomkov iz zbirke «Mo je življenje». Tem odlomkom je sledilo nekaj misli o pisatelju, ki jih je zbral Marjan Mavrič in nam jih podal Janez Florjančič. Med drugim je dejal: Svojo ljubezen in skrb za slovenski narod pa je Cankar seveda pokazal kot umetnik. Večina njegovih del so bila postavljena v slovenski prostor in med slovenske ljudi, ki so bili v tedanjih časih najbolj ponižani in razžaljeni. Nihče, kakor on ni znal zajeti podobe tedanje slovenske stvarnosti. na ulecUiidtuu •iiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiimiiiiiiiiirmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMHmiMiii IZ TRŽAŠKIH SODNIH DVORAN Z revolverjem in nožem v žepu so ga prijeli pred hišo ljubimke V neki gestilni je grozil, da bo napravil konec nevzdržnemu stanju - Obsojen na 10 mesecev Banka ni smetišče Slovenci sodimo med omikane I narode v Evropi. Nikoli nam tega nihče ni odrekal, ampak nam ie v tem oziru Se vsak izrazil svoje priznanje. Ta ugled, ki ga imamo, moramo ohraniti, ne pa pokvariti. Omika, red, dostojnost prihajajo do izraza tudi v majhnih stvareh vsakodnevnega življenja. In prav tu moramo predvsem paziti, da nastopamo in se vedemo tako, da bo to v skladu z ugledom, ki ga uživamo. Ko se vsak mesec pri blagajni Italijanske narodne banke oglasim, da bi kot vojaški vojni invalid NOV dvignil svoje invalidske prejemke, sem pa že nekajkrat opazil nekaj, kar me ie zelo vznevoljilo. Vsepovsod okrog okenca in pod njim. kjer nameščenec vrši izplačila, leže razmetane kuverte poziv-nic, s katerimi omenjena banka vsak mesec obvešča prizadete, da lahko svojo invalidnino dvignejo. Pogled na to je silno neprijeten, ker zbuja vtis, da ie našim ljudem tuj, vsak smisel za red in snago. Želeti bi bilo da bi tovariši to razumeli in uvideli ter da bi v nadaljnjem ne ravnali več tako. V. M. K1JMO «1K1S» PROSEK predvaja danes, 25. t. m. ob 16. uri Cinemascope barvni briljantni film: cITALIAN SECRET SERVICE« Igrajo: NINO MANFREDI, GASTONE MOSCHIN in drugi Četrtek, 28. t. m. ob 16. uri predvaja avanturistični Cinema-ecope barvni film: «DIABOLIK» Igrajo' JOHN PHILLIP, LAW MARISA MELL, ADOLFO CELI, ANDREA BOSIC in drugi Pred tržaškim kazenskim sodiščem (predsednik Corsi, tožilec Brenči, zapisnikar Chiarelli) je bila včeraj obravnava prot 23-letnemu Simeo-neju Milotichu, ki je sicer rojen v neki vasi blizu Pulja, a stanuje sedaj v Ul. Martiri della Libertš št. 5. Simeone Milotich je znan policijskim in sodnim oblastem že dalj časa. Leta 1963 je bil zapleten v neki proces, ki je zadeval večjo skupino mladeničev, ki so bili obtoženi ropa in raznih drugih prekrškov. Tedaj so sodniki naložili Milotichu dve leti. 2 meseca in 20 dni zapora. Zdi pa se, da ga razsodba oziroma kazen nista spametovala, kajti v juliju letos je spet prišel v roke pravici, čeprav to pot hi šlo za rope ali tatvine, temveč za nekoliko »plemenitejše nagibe«. Milotich, ki je še razmeroma zelo mlad, je spoznal neko žensko, ki pa se je ukvarjala s prostitucijo. Baje je zahteval, naj se dekle odpove svojemu «poklicu» in naj živi skupaj z njim. Poziv pa je menda naletel na gluha ušesa. 17. julija letos zvečer se je mladenič opil ter v nekem gostišču sredi mesta zagrozil, da bo šel v staro mesto, kjer bo na Grozilne besede je slišala natakarica, ki je takoj obvestila agente javne varnosti. Tako se je zgodilo, da so agenti prišli pred hišo v starem mestu, kjer je dekle stanovala. V določenem trenutku je prišel iz poslopja Milotich, čigar postava in druge značilnosti so kazale, da je šlo prav za moškega, ki ga je prijavila natakarica. Policisti so mladeniča takoj aretirali ter ga priprli, ker so našli pri njem revolver na boben, kal. 12, nož z 10 centimetrskim rezilom, a poleg tega so še ugotovili, da je bil pijan in da je upravljal avto v vinjenem stanju. Obravnava zaradi teb obtožb se ie začela s hitrim postopkom takoj po aretaciji obtoženca Zgodilo pa se je da je Milotich poskušal napraviti v bolnišnici samomor,^ kar mu je preprečil policijski stražnik, ki ga je stražil. Na prvi obravnavi so sodniki sklenili, da se proces odloži, ker so menili, da bi bilo treba najprej ugotoviti njegove razumske zmožnosti. Ministrstvo tv pravosodje je pozneje sklenilo, naj Miloticha pregledajo v psihiatrični bolnišnici v Castelliere dello Sti-viere. Psihiatrični pregled pa ni bal nobenih novosti. Zdravpik, ki ie pregledal obtoženca, je izjavil da je noma normalno. Ta trditev velja, tako za čas, ko je mladenič zagrešil dejanja, ki so omenjena v obtožnici, kakor tudi pozneje, za čas psihiatričnega pregleda. Glede dveh drugih vprašanj, ki jih je zastavil preiskovalni sodnik in ki sta zadevali morebitno stanje nevarnost za družbo (s strani Miloticha), pa je zdravnik odklonil, dati svoje mnenje ker zadeva, spričo izjave o normalnosti duševnosti prizadetega, ne spada več v območje njegove pristojnosti. Včeraj so kazenski sodniki upoštevali izjave psihiatra ter so obsodili Miloticha na 8 mesecev zapora, 2 meseca pripora ter 4.000 lir denarne kazni. Odbili pa so zagovornikovo zahtevo, da bi izpustili Miloticha na začasno svobodo. Restavracija FURLAN REPENTABOR TEL. 227125 ŽELI SVOJIM CENJENIM GOSTOM VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO pravil konec nevzdržnemu stanju. I Milotichevo duševno stanje popol- mstiin« PRI BELEM KONJIČKU« «AL CAVALUNO BIANCO l-RST, (11. Servola 44 — Lastnik Bossl Giuseppe Vam nudi pristna domača vina, kreški pršut, specialitete na žaru In čevapčiče — Odlična postrežba KJE BOMO SILVESTROVALI? HOTEL SLON - LJUBLJANA pripravlja veliko silvestrovanje. Igrajo trije znani orkestri. Priporočamo se za pravočasno rezerviranje. HOTEL UNION • LJUBLJANA Vas vabi na prijetno silvestrovanje, ki bo v vseh prostorih restavracije in kavarne. Igrajo :n pojejo «BENEŠKI FANTJE« v kavarni, v restavraciji pa ((LITIJSKI FANTJE«. V restavraciji bogat silvestrski menu za 60 n. din. V kavarni za 35 n. din. PRIDITE, NE BO VAM ŽAL. — HKRATI ŽELIMO VSEM SREČNO NOVO LETO 1969. HOTEL TRIGLAV KOPER Tel. 21650 HOTEL ŽUŠTERNA - Tel. 21640 MOTEL «RIŽANA» V RIŽANI pripravljajo veliko silvestrovanje z bogatim silvestrskim menujem. Rezervacije sprejemajo recepcije. HOTEL «PIRAN» V PIRANU Prireja veliko silvestrovanje v RESTAVRACIJI PUNTA z bogatim silvestrskim menujem in v BARU «TRI PAPIGE« z mrzlim bifejem in artističnim programom. Priporočamo pravočasno rezervacijo. Tel. 73508 - 73314. GOSTINSKO PODJETJE «SEŽANA» prireja prijetna silvestrovanja v HOTELU TRIGLAV in v HOTELU TABOR v SEŽANI. Igrata priznana orkestra. Cena 70 novih din. Priporočamo se za pravočasne rezervacije. Tel. Triglav 73165 — Tabor 73034. PRIJETNO SILVESTROVANJE V RESTAVRACIJI « MARINELLA » Pohitite z rezervacijo miz 1 HOTEL PALAČE PORTOROŽ vabi na veliko silvestrovanje dne 31.12.1968 v prostorih hotela PALAČE in v vseh prostorih novega in starega objekta «JADRAN» v Portorožu. Izredna izbira domačih mesnih in ribjih specialitet. Za veselo razpoloženje bodo skrbeli renomirani or- kestri. Rezervacije sprejema HOTEL PALAČE - PORTOROŽ tel. 73145. Prijetno silvestrovanje v vseh prostorih HOTEL CENTRAL RIVIERA PORTOROŽ Pripravlja tradicionalno silvestrovanje z bogatim menu jem v vseh pro. štorih hotela ter v nočnem baru s mrzlim bifejem. Priporočamo rezervacije tel. 73138 — 73139. PARK HOTEL V NOVI GORICI Cene: v restavraciji n. din 100.—. V nočnem baru n. din 120 —. V kavami n. din 50.—. Rezervacije so v prodaji v recepciji hotela tel 21442. HOTEL LEV LJUBLJANA Prireja veliko silvestrovanje. Tri godbe in pevci — topli in mrzli bife na voljo vso noč brez omejitve. Rezervacija AURORA VIAGGI. Trst Ul Clcerone 4. tel. 29243. G.T.P. SIMONOV ZAUV - IZOLA Pripravlja prijetno sllvestrovanie v vseh prostorih hotela HALI A E-TUM in v centralni restavraciii. Rezervacije sprejema recepcija v hotelu, tel. 71288 ZVEZA PARTIZANOV OPČINE priredi v Prosvetnem domu na Opčinah VELIKO SILVESTROVANJE 1969 Igral bo orkester «Kras» Začetek ob 20.30 Deloval bo dobro založen bife Vstop z vabili, ki so na razpolago v gostilni Veto PD SLAVSKO ŠKAMPERLE VABI NA TRADICIONALNO silvestrovanje Igral bo prvovrsten orkester Rezervacija miz vsak večer od 20.30 do 22. ure na sedežu društva, Vrdelska c. 7, tel. 96548. SILVESTROVANJE s u bor v KULTURNEM DOMU Orkester: THE LORDS Rezervacija miz do 30.12. od 20.30 do 21.30 — Tel. 96-548 HOTEL - RESTAVRACIJA KRIŽMAN VELIKI REPEN 74 Tel. 227115 VOŠČI CENJENIM GOSTOM VESEL BOŽIC IN SREČNO NOVO LETO TER VABI VSE NA VESELO SILVESTROVANJE - IGRAL BO PRIZNAN ORKESTER — REZERVACIJE pripravlja pester Silvestrov večer V prijetni atmosferi boste pričakovali novo leto V CENO ZA VSTOPNINO JE VKLJUČENO: — Vstop v igralne dvorane ln v bar kazinoja — Aperitiv — Mrzli bife v obilju in po želji — Domače pijače v obilju in po želji — Žeton za igranje v vrednosti N. din 20,— — Garderoba — Peneče se vino (spumante) opolnoči. KVALITETNO SVEŽE MESO, VSE VRSTE SVEŽE PERUTNINE, SUIIOMESNA Tl IN MLEČNI IZDELKI, PRISTNA USTEKLENIČENA VINA VAM NUDI PREK SVOJIH TRGOVIN NA ŠKOFIJAH IN V KOPRU Sestanek županov v petek v Ljubljani Izmenjali si bodo novoletna voščila V petek, 27. decembra se bodo v Ljubljani srečali župani občin Gorica, Nova Gorica, Celovec in Ljubljana, da bi si izmenjali novoletna voščila. Prvo takšno srečanje je bilo lani v Celovcu ter se od takrat dalje ponavlja izmenoma vedno v drugih mestih. Namen takšnih srečanj je v utrjevanju medsebojnih stikov tukajšnjih treh področij, da bi dosegli čimbolj visoko stopnjo odnosov na raznih toriščih delovanja in ustvarjanja tukajšnjih ljudi, zlasti pa, da bi se čimbolj učvrstili prijateljski stiki v miru ter medsebojnem spoštovanju. Mirni vozni red mestnih avtobusov Mestni avtobusi v Gorici bodo jutri, na božič, vozili po voz. redu, ki je veljaven ob nedeljah in praznikih. Izjemoma bodo prekinili vožnje za dve uri od 12.30 do 14.30. V PROSVETNI DVORANI V GORICI Cankarjeva proslava ob 50-letnici smrti Sodelovale so SPZ, Slovensko gledališče in Glasbena matica Ob 50-letnici smrti Ivam Cankarja je bila v nedeljo popoldne v Prosvetni dvorani v Gorici prosla va m čast temu velikemu slovenskemu umetniku, katero je priredila Slovenska prosvetna zveza, Slovensko gledališče in Glasbena matica. Po uvodni besedi o Cankarju, ki jo je spregovoril direktor Slovenskega gledališča Filibert Benede-tič, so v sporedu sodelovali pevski zbor Kras iz Dola - Poljan pod vodstvom Pavline Komelove, člana slovenskega gledališča Mira Sardoče-va. in Stane Starešinič, pevca Ivan Sancin in Nora Jankovičeva ter glasbenika Aleksander Vodopivec ter Silvan Križmaneič Režija proslave je bila zelo sodobm: nastopajoči so bili v glavnem m odru, občinstvo pa je moglo iz programa, ki ga je prejelo pri vhodu, izvedeti za posamezne točke in izvajalce. Zapadlost bencinskih kuponov Trgovinska zbornica obvešča vse prizadete, da bodo nakazila za bencin in nafto za tekoče leto veljavna le do 31. decembra t. 1. S tem v zvezi bodo lahko lastniki bencinskih črpalk in skladišča za tekoče gorivo izročili pristojnemu uradu proste cone le tista nakazila, za katera so dejansko prodali bencin ali nafto v času do konca decembra. V NEDELJO V GORICI Izreden božični koncert Slovenskih madrigalistov Na sporedu so imeli nekaj najlepših domačih božičnih melodij - Na orglah jih je spremljal prof. Uroš Lajovic TOREK, 24. DECEMBRA TRST A 7.15, 8.15, 13.15, 14.15, 20.15 Poročila 7.30 Jutranja glasba - 11.35 Siov. narodne 12.00 Pod farnim zvonom v št. Mavru - 12.30 Za vsakogar nekaj - 13.30 Glasba po željah - 17.00 Orkester - 17.20 Plošče - 18.15 Umetnost in prireditve - 18.30 Sopranistka VugaHorvat - 19.10 Rebula: Kraška zgodba - 19.25 Božični motivi - 19.40 Slov. zborovske pesmi - 20.00 šport - 21.00 Beličič: Božično srečanje - 21.30 Motivi - 22.00 Božične 23.30 Pred jaslicami - 24.00 Polnočnica, TRST 12.05 Poje S. Balanza - 12.25 Tretja stran - 13.15 Juke box. KOPER 6.30, 7.30, 12.30, 14.00, 16.00,19.15 Poročila - 7.10 Jutranja glasba - 8.00 Prenos RL - 10.15 Kubanski ritmi - 10.35 Prisluhnimo jim - 11.00 Otroški kotiček - 11.30 Pevci - 11.55 Glasba in pesmi - 12.00 in 12.50 Glasba po željah - 14.10 Pokaži, kaj znaš - 14.30 Mladinski zbor - 15.30 Operetna glasba - 16.30 Popoldanska glasba - 17.15 Poje J. Svete - 17.40 Ital. narodne 18.00 in 19.30 Prenos RL - 19.00 Poje R. Shavne - 22.10 Ritmi. NACIONALNI PROGRAM 7.00, 8.00, 13.00. 15.00, 20.00 Poročila - 8.30 Popevke - 9.06 Zvočni trak 10.05 in 11.00 Ura glasbe - 11.30 Glasbena antologija - 12.05 Kontrapunkt - 13.15 Celentano - 14.40 Božične - 16.00 Spored za najmlajše - 17 10 Program za mladino 19.13 Roman 20.15 Berlioz, L'enfance du Christ - 22.00 A. France: II ceppo - 23.00 Polnočnica. II. PROGRAM 7.30, 8.30, 13 30, 14.30, 19.30 Poročila - 8.30 Orkester - 10.00 Dic kens: Zvonovi - 10.15 Nove pesmi 11.40 Pesmi desetletja 14.45 Popevke - 15.15 Sopranistka W. Michaud - 16.00 Popoldanski spored - 16.35 Debussy in Strauss -18.20 Enciklopedija - 19.00 Ping pong - 20.00 Glasbene uganke. III. PROGRAM 10.00 Skladbe za klavičembalo -10.55 Franckova simfonija - 12.20 Čajkovski in Tiessen - 13.20 Trio Istoim-Stern Rose - 14.30 Cimaro-sa - 15.30 Bloch, Koncert - 16.30 Respighijeve skladbe - 17.20 Angleščina - 19.15 Koncert - 20.30 Banchieri - 21.00 Missa gitana. FILODIFUZIJA 8.00 Operna glasba - 9.00 Brahms in Skrjabin - 10.05 Boccherinijev kvartet za godala - 10.45 Simf. koncert 12.15 Hindemith, sonata št. 2 - 12.30 Sekstet Marenzio. SLOVENIJA 6.00, 7.00, 10.00 13.00, 15.00,19.30 Poročila - 6.50 Danes za vas - 7.25 Telesna vzgoja - 7.45 Inform. oddaja - 8.08 Operna matineja - 8.55 Radijska šola - 9.25 »Morda vam bo všeč* - 10.15 Pri vas doma -12.10 Sopranistka H. Holzl - 12.30 Kmetijski nasveti - 12.40 Slov. narodne - 13.30 Priporočajo vam... - 14.05 Glasba mladih - 14.25 Lahka glasba - 15.45 Jezikovni pogovori - 16.00 Vsak dan za vas - 17.05 Simf. orkester - 18.00 Aktualnosti - 18.15 V torek na svidenje! -18.45 Prof. M Borko: Zime pri nas - 19.15 Marjana Deržaj - 20.00 G. Buchner: »Leonce in Lena* - 21.00 Pesem godal - 21.15 Deset melodij - 22.15 Jug. glasba - 23.05 S. Kosovel: Pesmi - 23.15 Zabavna glasba. ITAL. TELEVIZIJA 12.30 Roboti so med nami - 13.00 Slikanice - 13.30 Dnevnik - 17.00 Spored za najmlajše - 17.30 Dnevnik - 17.45 Program za mladino -18.45 Nabožna oddaja - 19.15 Po Sardiniji - 19.45 Šport in kronike - 20.30 Dnevnik - 21.00 Komika - 22.00 Božični program - 23.00 Poje M. Jackson - 23.30 Polnočnica. II. KANAL 17.55 H poverello - 18.45 Cama-sio in Oxilia: Addio giovinezza - 21.00 Dnevnik - 21.15 Cordialmen-te — Preizkuša se mladina. JUG. TELEVIZIJA 9.35 in 14.45 TV v šoli - 10.30 In 15.40 Angleščina - 11-00 in 16.10 Splošna izobrazba - 16.40 Francoščina - 17.55 Risanka - 18.05 Znanost in mi - 18.35 Jože Kampič - 19.06 Svet na zaslonu - 19.45 Mi smo za vas, dedek Mraz - 20.00 in 22.35 Dnevnik - 20.40 Onkraj mostu — film » 22.20 Baletna oddaja. SREDA, 25. DECEMBRA TRST A 8.15, 13.15, 14.15, 20.15 Poročila - 8.30 Slov. božične - 9.00 Maša - 10.00 Vesel božič - 10.50 Baročne skladbe - 11.15 Deklica pod božičnim dreveščkom - 11.50 Orkestri - 12.30 in 13.30 Glasba po željah - 14.45 Orkester - 15.30 Jeza, Božična pravljica naših dni - 16.50 Ansambel The Ventures -18.15 Klavirski duo - 18.30 Ljudske pesmi - 19.00 Melacrino in Faith 19.30 Jaslice v stari umetnosti - 20.00 Šport - 20.30 Koncert - 22.05 Motivi z vsega sveta. TRST 11.20 Orgle - 11.50 Božični motivi. KOPER 6.30, 7.30, 12 30, 14.00, 16.00, 19.15 Poročila - 7.10 Jutranja glasba - 8.00 Prenos RL - 10.15 Harfa - 11.00 Otroški kotiček - 11.15 Melodije - 11.30 Pevci - 12.00 in 12.50 Glasba po željah - 14.15 Nove plošče - 14.30 Ritmi - 15.30 Komorni zbor - 16.30 Otroški kotiček 16.45 Operna glasba - 18.00 in 19.30 Prenos RL - 19 00 Orkester - 22.10 Jazz - 22.35 Komorna glasba. Nacionalni program 8.00, 13.00, .15.00, 20.00 Poročila - 8.30 Popevke - 9.06 Zvočni trak - 10.00 Ure glasbe - 10.45 Corelli-jev Koncert št 5 - 11.00 Maša -12.25 Kontrapunkt - 13.15 Pisan spored - 14.00 Ital. pesmi -. 16.25 D. Moretti in Al Bano - 17.10 Program za mladino - 19.05 Glasba za najmlajše - 20.15 Lope de Vega: Kristusovo rojstvo - 21.45 Simf. koncert. II. PROGRAM 7.30, 8.30, 13.30. 19.30 Poročila - 8.45 Orkestri 9.35 Glasbeni album - 10.00 Dickensovi «Zvonovi» - 10.45 Božični program - 12.18 Solisti in ansambli - 14.05 Juke box - 15.15 Violinist Ojstrah 16.00 Glasbeni popoldan - 20.01 Chiosso: «1 magnifici tre* - 20.45 Nove pesmi - 21.00 Božični večer. III. PROGRAM 10.00 Operna glasba 10.55 Berlioz: Te Deurr 12.50 Rodrigo, Suita - 13.05 Simf. koncert - 14.30 Kvartet Borodin - 15.15 Schubert in Beethoven - 17.00 Tartini, Simfonija - 18.30 Lahka glasba - 19.15 Koncert - 20.30 Božič v zgodovini - 22.30 Božična srečanja. FILODIFUZIJA 8.00 Klavičembalo 8.50 Čajkovski, Simfonije - 10.10 Fux, Sonata - 13.30 Resna glasba. SLOVENIJA 6.00, 7.00, 10.00, 13.00, 15.00, 19.30 Poročila - 6.50 Danes za vas - 7.25 Telesna vzgoja - 7.45 Inform. oddaja - 8.08 Francoske skladbe - 8.55 Pisan svet pravljic - 9.10 Skladbe za mladino - 9.30 Orkester Douglas - 9.45 Pittsburškl slov. oktet - 10.15 Pri vas doma - 12.10 Cimarosa na koncertnem odru - 12.30 Kmetijski nasveti -12.40 Od vasi do vasi - 13.30 Priporočajo vam... - 14.05 Koncert za oddih - 15.40 J. Suchy: Neizpolnjeni načrti, podlistek - 16.00 Vsak dan za vas - 17.05 Mladina sebi in vam 18.00 Aktualnosti - 18.15 Odskočna deska - 18.40 Naš raz govor - 19.00 Lahko noč, otroci! - 19.15 Glasbene razglednice - 20.00 «Ti in opera* - 22.15 S festivalov jazza - 23.05 Miroslav Krleža: Pesmi - 23.15 Pisani orkestri. ITAL. TELEVIZIJA 10.55 Maša - 12.30 Roditeljski krožek - 13.00 Film «Strojnik» - 13.30 Dnevnik - 17.00 Giocagid - 17.30 Dnevnik 17.45 Program za mladino - 19.30 Newton - 19.50 Šport - 20.30 Dnevnik - 21.00 Cirkus - 22.00 Komika - 23.00 Dnevnik. II. KANAL 17.45 H poverello - 18.50 Adami: Felicita Colombo - 21.00 Dnevnik - 21.15 Vse zlato sveta - 22.45 čudovita priroda. JUG. TELEVIZIJA 17.20, 20.00, 22.45 Poročila - 9.35 TV v šoli - 15.51 Polet vesoljske ladje Apollo 8 - 17.25 Zgodbe iz pipe - 17.45 Pisani trak - 19.20 Ne črno ne belo - 19.05 Popularna glasba - 19.35 Mi smo za vas, dedek Mraz - 19.45 Cikcak - 20.35 Ekran na ekranu - 21.35 Ljubezen živali — film. ČETRTEK, 26. DECEMBRA TRST A 8.15, 13.15, 14.15, 20.15 Poročila 8.30 Orkestri - 9.00 V prazničnem tonu - 10.00 Božični utripi med Slovenci - 11.15 Božična igra -11.50 Filmska glasba - 12.30 in 13.30 Glasba po željah - 14.45 Melodije - 15.30 Iz Cankarjevih satiričnih del - 16.40 Glasbeno vezi lo - 17.20 Melodije - 18.30 Ra-mouvž: Odmevi 18.45 Trobenta in orkester - 20.00 Šport - 20.30 «Hlapci in gospodarji*, komedija - 22.15 B. šček. Zvonovi v praznik. TRST 12.00 Sergio Endrigo - 12.25 Tretja stran - 13.40 Bugamelli in Me-dicus. KOPER 6.30, 7.30, 12.30, 14.00, 16.00, 19.15 Poročila - 7.10 Jutranja glasba - 8.00 Prenos RL - 10.15 Ansambel Petrič - 10.45 Plošče - 11.(K) Belež niča - 11.30 Današnji pevci - 11.45 Uspeli motivi - 12.00, 12.50 in 14.10 Glasba po željah - 15.30 Lahka glasba 16.30 Radijski oder - 17.45 Narodne pesmi in plesi - 18.00 in 19.30 Prenos RL - 19.00 Orkester - 22.10 Plesna glasba. NACIONALNI PROGRAM • 8.00, 13:00,' 15.00: 20.00 Potočila' - 8.30 Jutranje pesmi - 9.06 Zvočni trak - 10.00 Ura glasbe 12.0Q Kontrapunkt - 13.15 Preizkušajo se diletanti - 14.40 in 15.10 Nove pesmi - 16.00 Spored za najmlajše -17.10 Program za mladino - 19.30 Roman - 20.15 Operetna glasba - 21.00 Pevci in popevkarji. II. PROGRAM 7.30, 8.30, 13.30, 19.30 Poročila - 8.45 Orkester - 9.35 Glasbeni album - 10.17 Nove pesmi - 11.40 Pesmi desetletja - 13.00 Glasbe-no-govorni spored - 14.05 Juke box - 15.15 Sopranistka L. Rysanek in tenorist M. Fleta - 16.30 V disko teki - 18.00 Pisana glasba - 18.20 Enciklopedija - 19.00 Pevec med množico - 20.11 Glasbeno tekmovanje - 21.00 Glasbena fantazija. III. PROGRAM 10.55 Musorgski, Lirike - 12.20 Bach in Beethoven - 13.00 Antologija interpretov - 14.30 Ghedini-jeva komorna glasba - 15.30 Plošče resne glasbe - 17.20 Dvorak, Peta simfonija - 18.30 Kulturne aktualnosti - 19.00 Mozartov Don Juan. FILODIFUZIJA 8.00 Klavirske skladbe - 8.50 Di Lasso, Pet pesmi - 10.20 Reiha, Kvartet opus 12 in Dvorak, Trio op. 90 - 12.30 Carullijeva serenada - 12.40 Saint Saens' Samson in Dalila. SLOVENIJA 6.00, 7.00, 10.00, 13.00, 15.00, Poročila - 7.25 Telesna vzgoja - 7.45 Inform. oddaja - 8.08 Operna matineja - 8.55 Radijska šola - 9.25 Simf. in operna glasba - 10.15 Pri vas doma -12.10 Papandopulo: iz opere «Rona» -12.30 Kmetijski na sveti -12.40 Pihalni orkestri -13.30 Priporočajo vam... -14.05 Zbor »Bodra smjana* -14.25 Operetne melodije - 14.40 »Enajsta šola* -15.40 Sopranistka M. Patikova - 16.00 Vsak dan za vas -17.05 Simfonični koncert -18.00 Aktualnosti - 18.15 Iz naših studiov - 18.45 Znanstveniki pred mikrofonom - 19.00 Lahko noč, otroci! - 19.15 Lado I,eskovar - 20.00 Domače pesmi In napevi - 21.00 Večer z Miro Mi heličevo - 21.40 Glasbeni nokturno-22.15 Večer pri Janku Rav niku - 23.05 J. Ch. Lombard: Pes mi - 23.15 Nočni , vrtiljak. ITAL. TELEVIZIJA 12.30 Poljudna znanost 13.00 Z vlakojn po svetu - 1,3.30 Dnevnik - 17.00 Spored za najmlajše - 17.30 Dnevnik - 17.45 Proeram za mla dino - 19.20 Po Venetu - 19.50 »Šport in ital. kronike - 20.30 Dnevnik. - 21.00 Program s Fernande-lom - 22.00 Disneyland - 23.00 Dnevnik. II. KANAL 16.45 V. Hugo, Ruy Blas - 18.50 Adami, Felicita Colombo - 21.00 Dnevnik - 21.15 Donizetti, Ljuba vni napoj. JUG. TELEVIZIJA 17.10, 20.00, 23.30 Poročila - 9.35 ln 14.45 TV v šoli ■ 10.30 in 15.40 Nemščina - 11.00 Angleščina - 16.10 Splošna izobrazba - 17.15 Dvanajst mesecev - 17.30 Novoletno 'praznovanje - 18.00 Po Sloveniji -18.20 S pesmijo po Sloveniji - 18.45 Kalejdoskop - 19.05 Dekleta . in fantje - •' 19.45 'Mi ‘smo za vas, dedek Mraz . 20:30 Cikcak - 20.45 Saga Forsyth - 31.36 Od Skofljce do Otožoa. Na pobudo Zveze slovenske katoliške prosvete je zopet, nastopil v goriški stolnici zbor Slovenskih madrigalistov iz Ljubljane, ki ga vodi prof. Janez Bole; Pred kakim mesecem so ljubljanski pevci predstavili goriškemu občinstvu izbor Gallusovih del in želi velik uspeh. V nedeljo 22. t. m. pa so Slovenski madrigalisti nastopili s slovenskimi božičnimi pesmimi. Spored njih koncerta je obsegal nekaj najlepših naših božičnih melodij, ki so tako pristno slovenske in tako blizu srcu našega človeka. Program božičnega koncerta Je začela Riharjeva «Na polnoči grede«, polna mistične in obenem pastoralne topline. Sledile so Belarje-va «Glej zvezdice božje«, Cvekova »Slava Bogu na višavah«, Vavkeno-va ((Zveličar nam se je rodil«, Riharjeva ((Poglejte, čudo se godi«. Ljubljanski madrigalisti so nadaljevali svoj spored z vedno lepo in mehko «Raduj se človek moj« Leopolda Cveka. Tej je sledila Riharjeva ((Zveličar nam je rojen zdaj«, nežno lirična božična hvalnica. Istega skladatelja smo lahko prisluhnila še pesmi «Prisvetil je veseli dan«. Pri vsem tem naj pripomi-nimo, da je prav Gregor Rihar igral v slovenski nabožni glasbi 19. stoletja dominantno vlogo, v svojih skladbah je pokazal veliko raznolikost, v njej je združil elemente baroka, klasike in romantike, uporabljal je preprosto ritmiko ter se j« posluževal dognane in samostojne orgelske spremljave. Iz njegovih del s področja cerkvene glasbe diha lahni in prisrčni značaj, zato so njegove skladbe našle svoje mesto pri vseh slovenskih cerkvenih .................................................................. zborih. — Ob 150-letnici nastanka pesmi «Sveta noč« seveda tudi ta edinstvena božična skladba ni mogla manjkati na sporedu nedeljskega koncerta. Novost so predstavljale tri božične pesmi iz Beneške Slovenije, ki jih je umetno priredil skladatelj Pavle Merku in jim vlil nekaj osebnih not: «Ta dan je vsega veselja«, «Na zapoved je prišla«, «Kaj se vam zdi«. Zlasti prva razodeva velik oblikovalni smisel tržaškega skladatelja. Sledile so nato še Stol-cerjeva «Rajske strune«, Hribarjeva ((Angelsko petje«, Ačkova »Počivaj milo Detece« in Sattnerjeve «Noč božična«. Slovenski madrigalisti so vse skladbe zelo dovršeno izvajali, vlili so jim poleg tehnične preciznosti predvsem veliko božične topline. Na orglah je petje spremljal prof. Uroš Lajovič, ki je tudi poskrbel za vmesne orgelsko povezavo z variacijo na temo posameznih pesmi. Stavka in manifestacija delavcev v Tržiču Napovedana dveuma stavka elek-trovarilcev, katerim so se iz solidarnosti pridružili tudi ostali delavci iz tržiške ladjedelnice, je včeraj potekla brez incidentov ter je uspela. Med stavko je bilo na Trgu republike sindikalno zborovanje, na katerem so govorili predstavniki treh sindikatov. Po povorki po mestnih ulicah so se delavci vrnili na delo. ZADNJA POT ZASLUŽNEGA SLOVENCA Dr. Engelbert Besednjak počiva na mirenskem pokopališču ■v Ob odprtem grobu so se od pokojnika poslovili dr. Drago Stoka za LSS, Gorazd Vesel za SKGZ, Ludvik Zorzut, Franc Gorkič in prof. Tone Požar - Ji/led številnimi venci tudi venec generalnega konzulata SFRJ - Žalni sprevod v Trsta Na mirnskem pokopališču pri Gorici so včeraj popoldne položili v grob posmrtne ostanke dr. Engel-berta Besednjaka, zaslužnega slovenskega političnega in javnega delavca, ki je bil med obema ter po drugi svetovni vojni v prvih vr.stah boja za pravice primorskega ljudstva. Od njega so se poslovili številni predstavniki političnih organizacij in strank, v katerih se udejstvujejo Slovenci, iz Trsta in Gorice kakor tudi iz Slovenije. Pokojnika so na zadnji poti spremili vdova, najbližnji sorodniki in znanci, nadalje številno predstavništvo Slovenske krščansko socialne zveze iz Trsta in Gorice, v kateri se je pokojni aktivno udejstvoval, predstavniki Slovenske kulturno gospodarske zveze, Liste slovenske skupnosti, predstavniki konzulata SFRJ in drugi. Z jugoslovanske strani so bili prisotni poslanec dr. Joža Vilfan, podpredsednik občinske skupščine Nova Gorica Jožko Humar, predstavnik komisije za zamejske Slovence Mitja Gorjup ter drugi javni in kulturni delavci iz Primorske, predvsem pa iz Mirna. Pogrebne svečanosti je opravil pokojnikov dober prijatelj pevmski župnik Rutar, ki mu je pri obredu pomagalo šest župnikov z naše in one strani meje. . Predsednik Slovensko kulturno gospodarske zveze Gorazd Vesel se je v imenu Zveze in Primorskega dnevnika poslovil od pokojnika s sledečimi besedami: »Slovenska kulturno gospodarska zveza ,se klanja spominu dr. Engel-berta Besednjaka, ki je dotrpel na svoji življenjski poti v prid slovenskega človeka. Zvest skozi vse življenje svoji- ideji krščanskega socializma je vedno dajal pomemben prispevek v 50-letni borbi primor- SE 0 KNJIŽNICI V STANDREŽU Prihodnji mesec bodo odprli izposojevalnico za knjige Občina naj poskrbi primeren sedež - Tudi v Števerjanu m Sovodnjah čakajo na primerne prostore Pri poročilu o zadnji seji občinskega- sveta -v—Goriai .»mo- pisali tudi o interpelaciji socialističnih svetovalcev o potrebi odprtja krajevne knjižnice v Standrežu, kjer naj bi posojali ljudem slovenske in italijanske knjige in o odgovoru župana, da je težava s primernimi prostori, ki da jih ni mogoče najti. O tem problemu nam je poslal tudi ravnatelj državne knjižnice v Gorici dr. Mazzini poročilo, v katerem omenja, da so letos skoro zaključili program, ki so si ga postavili za 1968 kar se tiče takih knjižnic po posameznih občinah na Goriškem. Do junija prihodnjega leta bodo namreč odprli take knjižnice povsod, kjer jih še nimajo, z izjemo Sovodenj in števerjana, kjer morajo počakati, da jim bodo občinske uprave uredile primerne prostore v novih zgradbah, ki jih nameravajo postaviti. Slabše je v tem oziru, pravi Mazzinijevo poročilo, v Gorici, kjer še vedno niso uredili krajevnih knjižnic po raznih mestnih četrtih. Med te spada tudi štandrež. Vendar pa je vodstvu državne knjižnice iz Gorice uspelo najti primeren prostor, kjer bodo uredili začasno izposojevalnico knjig že prihodnji mesec, se pravi v januarju. To naj bi bil prvi korak za ureditev prav knjižnice tudi v tem kraju. Zato pa je potrebno, da občinska uprava izpolni svojo obvezo in poišče primerne prostore v ta namen. Ostalo pomoč, opremo, finančna sredstva, knjižničarja ter propagando, za to bo poskrbela uprava državne knjižnice, ki si je v tem pogledu zbrala že precej izkušenj. Za izvedbo te zamisli v Standrežu je treba torej predvsem to, da občinska uprava preide od besed k dejanjem. se tiče tudi Tolmeča, saj v tem •kraju vedno. bolj. primanjkuje, vode v industrijske namene. S tem se bo tudi okrepilo karnijsko gospodarstvo, saj bo omogočena tudi krepkejša industrializacija vsega področja. Oprema za pomoč pri cestnih nezgodah Goriški avtomobilski klub sporoča, da je uredil na svojem sedežu nov oddelek za pomoč pri prometnih nezgodah v lastni režiji. Oddelek ima na razpolago tovornjak «fiat 124» in strokovno usposobljeno osebje, ki ga lahko pokličejo na pomoč preko telefonske številke 116 ali neposredno na številko 2000. Oddelek deluje nepretrgoma in je vedno na razpolago. Velik prispevek za karnijski vodovod Odbor ministrov je sprejel predlog skrbništva za Javna dela v Trstu ministrstvu javnih del ter sklenil ,da ho nakazal 460 milijonov lir na podlagi zakona št. 614 za gradnjo vodovoda v gornji dolini reke But. Vest so sporočili lz Rima deželnemu podpredsedniku Mo-ru, ki je poslal županu v Paluzzi brzojavko, v kateri mu je Izrazil zadovoljstvo spričo te vesti, saj pomeni veliko pridobitev za vso dolino. Moro je dal tudi izjavo, v kateri je dejal, da bo z novim nakazilom rešeno važno vprašanj«, U Goriški socialisti o reformi pokojnin Goriški socialisti so imeli te dni zborovanje na mestnem sedežu, kjer so obravnavali problem reforme pokojninskega zakona. Po kratkem uvodu sekcijskega tajnika Biancona je poročal o tem problemu Vittorio Semola, ki je naglasil, da se v sedanjem zakonu odpravijo nedostatki, ki so na škodo delovnih ljudi. Tako bo treba uvesti draginjsko doklado tudi za pokojnine, povišati minimalne pokojnine in ponovno vzpostaviti pravico da lahko dela upokojenec brez odtegljaja pokojnine vsaj do določene višine. V debato po njegovem poročilu so posegli številni prisotni, ki so še dopolnili in razširili njegova izvajanja. Ob koncu so poverili vodstvu sekcije nalogo, naj v posebnem dokumentu sintetizirajo bistvo vse razprave ter naj tak dokument pošljejo kot priporočilo goriških socialistov ministru za delo Brodoliniju ter glavnemu tajniku PSI Feiriju. Interpelacija o vojaških pokojninah Senator PSIUP Albarello je i slovil na ministra za obrabo interpelacijo, v kateri ga opozarja na dejstvo, da so nekaterim bivšim avstrijskim vojakom iz vojne 1915-1918, ki so pozneje postali italijanski državljani, zavrnili prošnjo za izplačilo pokojnine po 60 tisoč lir letno, ki jim po zakonu pritiče. Pri zavitnitvi.-prošenj služi za pretvezo pogoj, ki velja za tiste bivše vojake, ki so služili v italijanski vojski in ki morajo navesti in dokazati, da so se nahajali strelnih jarkih ali se kako drugače borili proti sovražniku. Kaj takega se ne more zahtevati od tistih, ki so se morali boriti v sklopu avstrijske voj site proti Italiji. Zato predlaga senator ministru, naj bi odredil tako, da tisti predpisi ne bi veljali za vojaške veterane bivše avstrijske armade. ... žalni sprevod pred cerkvijo sv. Anastazija v Trstu skega ljudstva za njegovo nacionalno samobitnost, tako s svojimi pogumnimi nastopi pod fašizmom na vseh nivojih svojega udejstvovanja, od novinarstva in javnega delavca v naših krajevnih mejah, do poslanca v rimskem parlamentu. In tudi po drugi svetovni vojni je o-stal zvest primorskemu ljudstvu, tistemu delu primorskega ljudstva, ki je ostal izven meja matične domovine, kateremu je na čelu svoje skupine krščanskih socialistov in njihovega glasila «Novi list* z aktivnim zavzemanjem in z nasveti pomagal iskati boljše in strpnejše rešitve za napredek slovenskega zamejstva. Njegova idejno politična usmeritev postaja danes vse bolj temelj akcije in misli kristjanov ter predstavlja obenem tudi pomemben doprinos k premagovanju težav znotraj naše manjšine za večjo učinkovitost samoobrambne akcije. Spoštovanemu rojaku, spoštovanemu kolegu se v imenu SKGZ in tudi v imenu Primorskega dnevnika klanjam na tej poljani večnega miru, kjer je našel svoje poslednje domovanje.* Deželni odbornik Liste slovenske skupnosti dr. Drago Štoka je v u-vodu dejal, kako se je pokojnik s svojim izrednim življenjskim talentom povzpel izpod krova revne slovenske družine v eno naših najbolj markantnih političnih osebnosti; človeka, ki je v najtežjih časih primorskih Slovencev z neustrašeno ljubeznijo branil pravice slovenskega naroda ne samo po naših vaseh in trgih, ampak celo v klopeh rimskegži parlamenta; človeka, ki se tudi po drugi svetovni vojni ni hotel izogniti nalogi, katero je v svoji zvestobi do slovenstva mislil, da jo mora izvršiti med Slovenci, ki so še enkrat ostali manjšina. Pokojnemu je bilo dano dosti talentov, dana mu je bila mikavna, smiselna in jedrnata beseda, dano mu je bilo spretno in inteligentno sukati pero, odlikovali sta ga izredna politična sposobnost in vztrajnost pri delu. Ludvik Zorzut, pokojnikov sošolec, je nato pri odprtem grobu na kratko orisal njegovo življenjsko iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiniinuimiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiirniii P0 DVODNEVNEM ISKANJU NAŠLI SO TRUPLO UTOPLJENCA V VIPAVI Ležalo je kakih 300 m od kraja nesreče v bližini desnega brega reke Specializirani karabinjerji za iskanje v vodi, ki .so prišli včeraj iz Trsta, da bi pomagali pri iskanju trupla nesrečnega Lucia Ca-stellanija, so včeraj našli truplo ob 9.40 kakih 300 metrov od mosta čez Vipavo pri Rupi, kjer se je pripetila nesreča, pri kateri je Castellanija odnesla deroča voda. Po brezuspešnem iskanju vso nedeljo, pri čemer so goriški gasilci s pnevmatičnim čolnom prevozili Vipavo in Sočo vse do Zagra-ja, so izvedenci iz Trsta pregledovali že od ranega jutra vodo vzdolž obeh bregov Vipave. Z desnega brega reke »so tako kakih 200 metrov od mostu navzdol opazili med nizkim vejevjem kakih 5 metrov od brega na dnu reke nekaj ornega. Ko so pristopili bliže, so ugotovili, da gre za človeško truplo, ki se je že napilo vode in padlo na dno. Izvlekli so ga na suho in sorodniki ponesrečenega mladeniča, ki so tudi včeraj pomagali pri iskanju, so v njem r> * 'ts** Izredno živahno sindikalno življenje je bila ena izmed poglavitnih značilnosti v preteklem tednu na Goriškem. Tako so tudi Gorico razgibali pred dnevi stavkajoči delavci iz tržiških tovarn, ki so obšli vse glavne ulice in ceste z žvižganjem na piščalke, z megafoni in vzkliki. Na sliki vidimo delavce iz Tržiča in Ronk s pismenimi zahtevami, med povorko po goriških ulicah, ko so demonstrirali tudi pred pre-fektumo palačo na Travniku. Pred dnevi so stavkali tudi tekstilci ln uslužbenci velsblagovnle. spoznali Lucia Castellanija. Po pregledu pristojnih oblasti so truplo odnesli najprej v krajevno mrtvašnico, od tam pa so ga že včeraj odpeljali v Trst, kjer ga bodo danes pokopali. «Morilec brez plače» na odru v Gorici V soboto ob 21. uri je gostovalo v prostorih UGG Italijansko stalno gledališče iz Trsta z Ionescovo komedijo «Morilec brez plače*. Drami je prisostvovalo precejšnje število občinstva in dolgo ploskanje na koncu predstave je podčrtalo uspelo izvedbo tržaških igralcev. To je bila v letošnji gledališki sezoni za Gorico druga predstava. Sledilo bo še šest predstav, med katerimi tudi Ajshilova «Orestia-da» v izvedbi ljubljanske Drame. «Brezplačni morilec» je pristen odsev današnje družbe in današnjega človeka kot posameznika. Vsebino črpa Ionesco iz buržuj skih krogov, v katere postavi svet lutk in posebnežev, katerih plehkost, konformizem, moralno bedo prikazuje v tragično-groteskni obliki. Delo _ se rodi iz čuta zasužnje-nosti človeka kulturi, modi, jeziku in se razvija kot blodnja prividov, v kateri najmvadnejši pogovori in vedenja dosegajo absurd. «Jaz potrebujem drugačno življenje. Sem poet. Prihajam v to mesto rož in sijaja, da bi delal,* pravi Beren-ger policijskemu komisarju. Komisarju pa je vseeno; on je funkcionar in zaradi njega lahko neznani morilec dnevno ubija kolikor ljudi hoče; sicer mu taki nerazreš Ijivi dogodki celo jamčijo službo. Berenger, se zgraža nad tem, pa se zagrize in odloči, da bo sam iztaknil morilca, ki naj bi bil simbolično prikazana zaslepljena družbena vest. To stori, ker Ionesco sam v resnici ljubi svojega bližnjega in mu skuša pomagati; ali na koncu Berenger pade: ubije ga brezplačni morilec: zadnja poteza, vsekakor pričakovana, zadnji poskus neracionalnega tolmačenja realngsti, kar je obenem skrajni izraz naše družbe v raz padanju. pot, Franc Gorkič pa se je od pokojnika poslovil v imenu kluba starih goriških srednješolcev. Pokojnikov lik in njegovo laično zavzemanje za ideje krščanskega socializma je opisal ravnatelj semenišča Vipavi prof. Tone Požar. Žalo-stinke je pel zbor iz Mirna pod vodstvom Venčka Budina. Grob so krasili številni venci svojcev, bližnjih sorodnikov ter prijateljev kakor tudi venci Slovenske krščansko socialne zveze, SKGZ, LSS, konzulata SFRJ v Trstu in drugih. Krsto s truplom pok. dr. Besednjaka so pripeljali na pokopališče iz Trsta, kjer se je žalni sprevod razvil iz hiše žalosti v Ul. Rugge-ro Manna v bližnjo cerkev sv. Anastazija, kjer je bil žalni cerkveni obred, ki so ga opravili duhovniki Malalan, Žerjal, Rutar, Musizza in drugi. V žalnem sprevodu so bili poleg pokojnikove žene in sorodnikov predstavniki vseh slovenskih političnih gibanj, strank in skupin, predstavnika generalnega konzulata SFRJ v Trstu konzul čedomir Hrast in tiskovni ataše Aleksander Gruden, predstavniki slovenskega tiska v Italiji, mnogi ugledni javni delavci in pokojnikovi osebni prijatelji in znanci. Med venci so bili venci Slovenske krščansko - socialne zveze, SKGZ, LSS, gen. konzulata SFRJ itd. Božičnice v slovenskih osnovnih šolah in vrtcih Včeraj, ko je bil zadnji dan pouka pred božičnimi in novoletnimi počitnicami, so imeli na številnih slovenskih osnovnih šolah in vrtcih obdarovanje otrok in majhne kulturne prireditve, ki so jih otroci pripravili za svoje mamice in ljubitelje mladine, pod vodstvom svojih vzgojiteljev seveda. Med drugim so otroci nastopili * kratkim kulturnim programom, * petjem, recitacijami in prizori, na osnovni šoli v Ul. Randaccio v Gorici, dalje na šoli v Sovodnjah in v Doberdobu. V otroškem vrtcu v Ul. Croce je bilo obdarovanje otrok že v soboto, kakor tudi v Sovodnjah in drugih krajih. Včeraj pa so razdelili darove še v vrtcu v Ul. Randaccio v Gorici, kjer so otroci tudi zapeli nekaj pesmic. Povsod so malčki imeli kar številno občinstvo, sestavljeno pretežno iz njihovih mamic, ki so ganjene prisostvovale njihovemu kulturnemu izvajanju. Gorica CORSO. 16.00—.0021: «Mayerling*, O. Sharif in C. Denevue; ameriški kinemaskopski film v barvah. VERDI. 17—21: «Comandos», L. Van Cliff in J. Kelnik; kinemaskopski film v barvah. MODERNISSIMO. 17—19 21: «U fantasma del pirata Barbanera«, F. Ustinov in S. Plehette; ameriški barvni film. VITTORIA. 17—21: «Frudenza e 1® pillola«, D. Niven in D. Keri! ameriški film, mladini pod 14. letom prepovedan. CENTRALE. 17—21: »I nipoti di Zorro«, F, Franchi in C. Ingras-sia; ital. kinemaskopski film v barvah. Tržič AZZURRO. 17.30: »La lunga sfida«, G. Ardison in K. Shake. Barvni film. EXCELSIOR. 16.00: »Lo strangola-tore di Boston«, T. Curtis in H-Fonda. Kinemaskope v barvah- PRINCIPE. 17.30: «Shalako», S. Connery, B. Bardot in St. Boyd- S. MICHELE. 17.30: »Come rubani-mo la bomba atomica«, F. Franchi in C. Ingrassia. Barvni flhh' DEŽURNE LEKARNE GORICA Danes ves dan ln ponoči Je odprta lekarna Alesani, Ul. Carducci 38, tel. 22-68. TR2IC Danes ves dan in ponoči J« v Tržiču odprta lekarna «S. Nicolo’1 S. Olivetti — Ul Primo maggio 9* — tel. 73328. RONKE Danes je odprta lekarna »AlTAh-gelo« S. Olivetti, Ul. Toma 22 -tel. 77019. Vaša zlatarna v Gorici ŠULIGOJ UST. LETA 1908 GORICA, UL, CARDUCCI * Bogata izbira ur ln zlatnine TRADICIONALNI IZLET PRIMORSKEGA DNEVNIKA» V LETU 1969 Na vrsti je bolgarsko glavno mesto Sofija videli pa bomo še Beograd in po želji Carigrad (Govor na Cankarjevi proslavi v soboto, 21. t.m. v Kulturnem domu) o je pred petdesetimi leti umrl Ivan Cankar, se je nad Evropo utrgal črn oblak in nasilne smrti dolgo ni bilo več konca. Ni še v Trstu izzvenela živa beseda Ivana Cankarja; zidovi «Narodnega doma* so še nosili pečat silne ljubezni in neomajne vere, tiste ljubezni in tiste vere, ki sta že gd «pomladi narodova 1948. leta dalje odmevali in s Pan Ta-deuszem ponavljali: «Litwo, ojcziz-no moje, ty jestesz jak. zdrorne* — «Domovina, ti si kakor zdravje!*; Ivan Cankar je bil prinesel dragim Tržačanom svoj pozdrav in živi zven besed je v srcih še odmeval, tako gorel: «(...) Kajti kolikor tisočev jih je padlo na bojiščih, kolikor tisočev jih je umrlo doma od vsega hudega: — ostalo jih bo še dovolj, da se zgodi, o čemer sem trdno in verno prepričan: na tem ogromnem pokopališču, na teh od solz in krvi bogato pognojenih tleh si bodo zgradili sinovi in vnuki svetlejši, lepši dom, ki si ga bodo uredili po svoji, iz trpljenja vzkipeli volji, po svojem, v novih spoznanjih dozorelem razumu! To moje prepričanje, to moje zvesto zaupanje v veselejšo našo bodočnost ni prazna beseda, ni gola želja!*; grob Ivana Cankarja je bil še svež, ko so plameni na Oberdankovem trgu zajeli «Narodni dom*; danes, v tem. novem slovenskem domu, Ivan Canlcar mora zopet biti z nami, zato da poveže naše raztrgano telo po petdeset letih epske zgodovine. Ivan Cankar je bil sinteza slovenskega naroda, ko je pesem življenja vstajala iz razpok mamice zemlje, «Prišel bo dan, ko se bodo majali beli gradovi ob svitu krvave zore*, je Cankar prerokoval. Kmalu za njim je Srečko Kosovel zapel Evropi aekstazo smrti*. In so se zamajali beli gradovi, Evropa je obnemela v ekstazi svoje smrti. Petdeset let. In smo končno tu, na križišču. Naj govorimo o Trubarju, ki je pred skoro pol tisočletja zasejal seme našega drevesa? Naj govorimo o Gubcu o pravdi, kf je zalila s krvjo puntarsko pesem življenja? Naj nazdravimo s Prešernom vsem narodom, ki hrepenijo dočakat tisti dan, ko na svetu si bomo vsi bratje? Potrebno bi bilo, da danes, ko obnavljamo spomin na človeka, ki je bil sinteza slovenskega naroda, govorimo tudi o nas. Ko bi mogli le za trenutek ustaviti čas, bi lahko drug drugemu pogledali v srce, s človeško toplino, z ljubeznijo, z najglobljim spoštovanjem. Mar naj smrt popravi to, kar je sveta dolžnost, da popravimo sami? Danes se v vrtincu časa lomi pesem našega življenja in v neizprosni igri luči in senc gremo naprej, vsak zase naprej, vsak zase majhen, velik, neznaten, vsak zase prerok, vsak zase sodnik, vsak vase tako zaverovan, da se niti ne zaveda, kako žali človeka v imenu egoistične resnice. Toda egoistična resnica nikakor ni resnica! Vsako nasilje, moralno ali fizično, na) bo grajeno še na takih dialektičnih postavkah, je nesprejemljivo m obsojanja vredno. Tista resnica, ki v kakršnih koli družbenih odnosih sloni na izsiljevanju, je starodavna konstanta človeških krivic. Družbeni red in disciplina pa sta lahko resnična samo v kulturi. Ta pa je rezultat borbe v imenu ljubezni. V protestu, ki izzove tako borbo, ni nasilja, ker je to pravica. Resnica Mapcev* je bila globoko prisotna v Cankarjevem srcu. Te resnica pa je izzvala protest na Cankarja. Resnica sodobnih Mapcev» na koga naj izzove protest? Cankarjeva resnica pa je kljub vsemu anahronistično prisotna. Zato smemo govoriti o borbi, ki je podoba iz umetnikovega zrcala, v katerem je mogoče videti resnično sliko; kajti globoko smo prepričani, da je žaljivo pokopati preteklost samo v imenu udobja in mirnega sožitja. Nihče nima pravice poniževati človeka v imenu morale nasilja in vsak človek je spoštovanja vreden. Naj pa bo vsakemu dano živeti ne samo po naravnem zakonu eksistence, temveč tudi po kulturnem zakonu bitnosti! O tem pa žal ne odloča človek sam. Zato je bil tu govor o sodobnih Map-cih». Od vseh resnic najjasnejša je bila za Cankarja Jernejeva pravica. To je bil naš manifest «ob svitu krvave zore*; to je bil naš manifest ob epilogu druge svetovne vojne, ko se je beseda kakor kamen trgala iz srca in postavljala nove temelje po tragediji, ki je zajela naš rod na križišču; in ta resnica je tudi danes manifest, ko vstajajo hlapci Jerneji od Harlema do tiiafre, od domovine boga Mon-tezume do riževih polj Vietnama. Ob spremljavi nagrobnih tam-ta-mov Lepold Sedar Senghor, kakor Cankar hlapcu Jerneju afriškim mučenikom prepeva: «Ob delu rok ljudstva na jugu v ladjedelnicah, pristaniščih, rudnikih / zvečer zaprta v tabornem krogu bede. / Narodi pa kopičijo gore zlata, črnega, rdečega, ljudstva umirajo od lakote. / Nekega jutra sem videl iz motnjave vzhajajočega dne, kako se je dvignil pragozd volnatih glav / sem videl trudne roke in trebušne votline in oči in ustne ogromne, kako so klicale boga nemogočega. / Mar sem mogel ostati brezčuten pred tolikšnim zasmehovanim trpljenjem?* Po vsem, kar se je zgodilo, po vsem, kar se dogaja, kako naj človek ostane brezčuten m v kaj naj se zateče, če nima v sebi dovolj moči, da bi se opredelil? Končno pa opredeliti se, ne pomeni nič drugega kot biti človek. V danem trenutku bo tudi jasno, da opredeljenost v egoistični resnici nikakor ni ideja humanizma. Ivan Cankar je bil sinteza slovenskega naroda; njegova opredeljenost je bila umetnikova opredeljenost z narodom in človekom. Z narodom, ker je. nosil v sebi usodo in podobo slovenskega človeka; s človekom, ker je našo usodo in podobo prenesel v katakombe srca, kjer živi vse človeštvo svojo resnico. Razpet med dvema skrajnosti-ma, med realnostjo, ki tišči človeka k tlom in pa med hrepenečim svetom, kjer naj bi bili poslednji odgovori vendar dani, je Ivan Cankar pisal svojo oporoko: Moje delo je knjiga ljubezni — odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo — Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje — kaj bi ti še dal?* Ljubezen je gnala Cankarja, da je na Betajnovi udaril po Kan-torjevem kraljestvu, da je v življenjskem obupu stiskal iz zemlje žlahtne sokove in zagrmel: «Hlap-ci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal za vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!* Med tem istim človekom se kot poslednje prekletstvo dviga nedopovedljiva grozota vojne bede, tiste sramote, ki jo je Cankar izklesal v Gospodu stotniku, podobi smrti. Ni mu preosta-jalo drugega, kot da se je opotekaje zatekal v sanjski svet neskončnih človeških hrepenenj, da je odgrinjal zastor iz doline Šentflorjanske, pri čemer pa je vzklikal: uče odgrnem le za špranjo ta silni zastor, me zaželeno spoznanje zma-ne v prah!* In dolina Šentflorjanska se je raztezala čez vse zemlje. Ivan Cankar je sin naše dobe, popotni bral onega drugega velikega raziskovalca človeške duše, Fjodor-ja Mihailoviča Dostojevskega, ki je sebe opredelil tako: «Vam povem, da v takšnih trenutkih (ko «pride, da moraš preživeti znova, v zavesti in spominu vse svoje preteklo gorje*) zažejaš kakor »izsušena trava* po veri in da jo najdeš zlasti zaradi tega, ker se v nesreči jasni resnica. Povem za sebe, da sem otrok stoletja, otrok nevere in dvomov doslej in da bom (tak) celo (to vem) do groba.* Ivan Cankar je bil sinteza slovenskega naroda; njega ne gre razlagati tendenčno. Tak je bil umetnik, ki je na veliki cesti narodov zaman iskal naš dom. Danes, ko je civilizacijski razvoj zamenjal romantični pojem nacionalnosti z nečem drugim, mar dom ni več potreben? In kaj je ono drugo, če se na svetovnih križiščih ponovno dvigajo barikade, če na veliki cesti narodov tanki in bombniki podirajo domove? Kaj je s človekom, s tistim, ki mu je dano živeti samo po naravnem zakonu eksistence v borbi za vsakdanji kruh? Ni važno, kdo dela zgodovino, važno je, kako se zgodovina dela. Družba in doba, v kateri živimo, sta globoko bolni. Po petde setih letih zgodovine iščemo samouničenje v naravnem zakonu eksistence. Po drugi strani pa nas trudnost navdaja s tesnobo eksistencialistične resignacije. Toda Ivan Cankar, kljub dvomom in omahovanju, ko je obupal nad iskanjem tiste končne entelehije, zaradi katere je vredno živeti, je položil vse svoje sile v človeka, v strast po življenju, v borbo za najsvetlejšo resnico življenja, za člo-večanstvo. To je bila njegova konstruktivna ideja bodočnosti. Tudi danes je naloga umetnika, da izdela zrcalo, iz katerega lahko razbere človek resnično sliko. Ta sicer lahko izhaja iz popolnega zanikanja vsega, kar nas obdaja, družbenih struktur, tradicije, kulture, vendar ne more biti sama sebi namen, temveč mora zapopasti konstruktivno idejo borbe za človeka, konstruktivno idejo človeškega humanizma. Kakor ni bila Cankarjeva konstruktivna ideja bodočnosti predhodnica socialističnega realizma, tako tudi ni prerokovala samouničenja v naravnem zakonu eksistence. Po drugi strani pa, kaj je človečanskega v zanikanju vseh do brin, tako globoko prisotnih v na rodni duši, kaj je človečanskega v razkroju, v lažni svobodi globalnega osporavanja v udobju praznote? Trdo je delo, toda prav v delu se skriva najsvetlejša resnica človečanstva! Zgodovina je dala možnost našemu človeku, da dvigne hlapčevsko čelo in premakne goro. In to je tudi storil. Toda kako povedati dramatičnost sedanjega življenja naše manjšine in kako izraziti pojem nacionalnosti in našega izred nega položaja ob zlomu idealov v sodobni potrošniški civilizaciji? Tragedija krvavega narodnega davka brez katarze je v našem človeku ohromila domorodno ljubezen nacionalne bitnosti Zakon eksisten ce priklenja človeka v usodo, ki mu je po naključju prisojena. Po tem pridejo porazi in spet porazi, dokler se človek ne znajde pred tragično alternativo obstanka ah (Nadaljevanje na G. strani) Ce bo prijavljenih 350 izletnikov, bomo potovali s posebnim vlakom in v vagonih s spalnimi kabinami - Izlet bo od 31. maja do 6. junija - Izredna priložnost za obisk Carigrada ■ :™'v 7 777 7 • 7 7 ■ 's i mm 5 i t UMLm 15 1IH ... <12. J, JJj ■Hi > »m. 7_ Hotel «Pliska» — eden izmed hotelov, v katerih bodo stanovali naši izletniki v Sofiji Ko smo pripravljali program za prihodnji izlet «Pri-morskega dnevnika«, smo se znašli v nemalih težavah. Začeli smo premišljevati, kam naj napravimo ta izlet, saj smo doslej bili že večkrat v Dalmaciji, ogledali smo si Budimpešto, Pariz, Prago, mimogrede smo bili na Dunaju in v Bratislavi, kar vse pomeni, da smo prebredli že vso bližnjo okolico. Hočeš nočeš — začeti bomo morali z daljšimi izleti, se pravi v oddaljenejše kraje, čeprav bo zato treba več časa in seveda več denarja. No, končna odločitev je padla na Bolgarijo. Predvsem zato. ker je še relativno blizu, drugič, ker je prav, da spet obiščemo slovansko državo in tretjič, ker si bolgarsko prestolnico res velja ogledati. V program našega izleta smo vključili še Beograd, ki ga malokdo od naših ljudi pozna in kdor bo hotel, si bo mimogrede mogel ogledati še Carigrad. Pripravili smo torej tak program, ki bo lahko vsakogar zadovoljil, zlasti še, ker smo tokrat namesto raznih doplačil za spalnik, predstave itd. napravili za vse enotno ceno. Tudi hoteli bodo prvovrstni, tako da se bodo izletniki res kar najbolje počutili. Posebej objavljamo podroben program izleta. Naj zato samo na kratko, prav na kratko opišemo naše potovanje v prihodnjem letu. Kar pade takoj v oči, je dejstvo, da je pot od Trsta do Sofije zelo dolga. Prevoziti je treba Jugoslavijo od enega konca na drugi, nato pa smo v dobri uri v Sofiji. Mesto, ki leži 550 metrov nad morsko višino, šteje, ka- kih .800.000. prebivalcev, vendar.... je izredno razsežno, predvsem zaradi številnih zelenih površin v mestu samem in v okolici (280 kv. m na prebivalca!) Vse glavne ulice — bulvarji — so pravcati drevoredi, tako da se bolgarska prestolnica s pravico naziva «zeleno mesto« ali pa «mesto parkov«. V mestu samem srečamo različne odtenke kultur; od bizantinske in romanske do posledic 800-letne turške nadvlade, pa do današnjih dni. Vse to daje Sofiji poseben čar, ki je toliko prijetnejši zaradi prisrčnosti prebivalstva in še posebej zaradi nam Slovencem razumljive govorice. In kar tudi takoj zapusti določen vtis, je izredno veliko število gostiln, restavracij, pivnic in podobnih lokalov, tako da se človek nehote vpraša, kako je sploh mogoče, da vsi ti lokali tako dobro delajo. Ulice so nenehno polne ljudi, tako da daje mesto vtis življenjskosti in živahnosti. Naj k vsemu temu dodamo še močno razvito kulturno življenje (vzemimo za primer samo bolgarsko O-pero, ki ima vrsto svetovno znanih pevcev), pa nam bo slika kolikor toliko jasna. Program našega bivanja v Sofiji je sestavljen tako, da izletnika deloma zaposli, se pravi, da mu skuša nuditi čim več; po drugi strani pa dopušča možnost samostojnega o-gleda mesia, oziroma samostojne porabe časa. Avtobusni izlet k samostanu, oziroma manastiru Rila bo doživetje zase, kot bo doživetje zase za tiste izletnike, ki se bodo prijavili za potovanje z letalom v Carigrad. Mislimo, da se taka priložnost ne bo več zlepa ponudila. lu V.„naš izlet, smo „vk,ljučiii„tu-, di osemurni postanek v jugoslovanski prestolnici. Tako blizu je (800 km od Trsta), pa* vendar je bilo le malo naših ljudi, ki so jo kdaj obiskali. Beograd, mesto med sotočjem Save in Donave, je moderno mesto, ki obiskovalcu marsikaj nudi. Mi seveda ne bomo imeli dovolj časa, da bi si vse natančneje ogledali, toda še vedno dovolj, da si bodo izletniki o Beogradu lahko ustvarili precej jasno sliko. Glede na obsežnost našega izleta tako po številu dni kot po obisku raznih krajev, bo naše prihodnje tradicionalno potovanje prav gotovo vzbudilo veliko zanimanje naših či-tateljev. Želeti bi bilo, da bi se prijavilo toliko čitateljev, da bi lahko imeli na razpolago posebni vlak. Če bomo to dosegli, tedaj bo naše potovanje toliko lepše in prijetnejše. Zato naj se ne vpišejo samo naši dosedanji zvesti čitatelji in izletniki, povabite še druge, vaše prijatelje in znance, da nas bo velika družba, ki bo tudi v Sofiji nekaj pomenila. Iz programa izleta boste zvedeli še vse podrobnosti. Videli boste, da je cena izleta, zlasti še za sedanje razmere in upoštevajoč hotelske in druge usluge, izredno nizka. Zato ne odlašajte z vpisom do zadnjega dne, temveč pohitite in se prijavite čimprej. Naj bo za ta izlet naše geslo «S posebnim vlakom v Sofijo!«. To smo vam hoteli povedati. Upamo, da se bomo v naslednjih dneh videli v upravi našega lista v Ul. Montecchi 6, kjer vam bo naša Vlasta Jankovič pokazala tudi nekaj prospektov in slik iz Bolgarije. Po zajtrku v hotelu se bomo z avtobusi in v spremstvu strokovnih vodičev odpeljati na ogled bolgarskega glavnega-mesta. Tako si bomo med drugim ogledali votivno cerkev Aleksandra Nevskega, ki je znana tudi zaradi svojih pozlačenih kupol; staro, sedaj v muzej spremenjeno džamijo Bani-Bani; iz 10. stoletja datirano cerkev sv. Sofije, po kateri je mesto dobilo svoje ime; Park svobode, s prekrasnimi freskami poslikano cerkev Bojane iz 12. stoletja; o-stanke in spomenike rimske dobe itd. Kosilo bomo imeli v restavraciji «KOPITOTO» na 1.400 'meW6V“ Višokem hfibu Vltoša, s katerega je prekrasen razgled na Sofijo. Popoldne se bomo vrnili v mesto na kratek počitek, zvečer pa bo večerja v karakteristični restavraciji ob zvokih bolgarske ljudske glasbe, kjer bomo imeli priložnost, pokušati odlična bolgarska vina. Prenočevanje v hotelu. 3. junija (torek) Po zajtrku v hotelu se bomo z avtobusi odpeljali v 123 km oddaljeni samostan Rila. Samostan, ki leži v hribih med stoletnimi gozdovi in nad katerimi se dvigajo gorski o-čaki, ki dosežejo skoraj 3.000 metrov višine, je prav gotovo največji bolgarski spomenik. V tem samostanu, ki je bil u-stanovljen pred kakimi 1.000 leti, je bogata knjižnica z več kot 1.500 deli, v glavnem rokopisi. Tu so ohranjene freske neprecenljive vrednosti in v samostanski zakladnici hranijo ogromna bogastva. Samostan je znan po vsem svetu in skoraj ni turista, ki ga je pot zanesla v Bolgarijo, da si tega samostana ne bi bil ogledal. Po ogledu samostanskih zanimivosti bo kosilo v bližnjem hotelu, popoldne pa se bomo vrnili v Sofijo. Večerja in prenočevanje v hotelu, večer pa na razpolago. 4. junija (sreda) Prost dan za morebitne nakupe in posamezne oglede muzejev, galerij in podobno. Zajtrk, kosilo in večerja v hotelu, ob 23.59 pa odhod vlaka proti Beogradu. PROGRAM za vseh šest dni izleta 2. junija (ponedeljek - praznik) Spet nas bodo tu čakali avtobusi in strokovni vodiči, kateri nas bodo pospremili na ogled mesta. Glavno mesto Jugoslavije je zelo zanimivo in čas ogleda bo hitro minil. Kosilo bo v centru mesta, potem bo še nekaj časa za pisanje razglednic in ob 16.00 bomo nadaljevali pot preko Zagreba in Ljubljane v Trst, seveda spet v vagonih s spalnimi kabinami. 6. junija (petek) Ob 5.10 prihod v Trst in konec našega potovanja. CE SE BO ZA IZLET PRIJAVILO 350 IZLETNIKOV. TEDAJ BOMO POTOVALI S POSEBNIM VLAKOM, KI BO SAMO NAM NA RAZPOLAGO IN BI V TEM PRIMERU SKRAJŠALI ČAS POTOVANJA! 31. maja (sobota) Ob 20.09 odhod iz Trsta z glavne železniške postaje z vlakom «Direct Orient«. Vsi izletniki bodo od Sežane dalje potovali v posebnih vagonih s spalnimi kabinami (couchet-te), tako da potovanje kljub dolgi poti ne bo utrudljivo. 1. junija (nedelja) Ob 16.50 prihod v Sofijo. Na železniški postaji nas bodo čakali posebni avtobusi, s katerimi se bomo odpeljali v hotele. Hoteli so I. kategorije, vse sobe imajo kopalnico ali prho, hrana je dobra in obilna. Takoj po razmestitvi po sobah bo večerja, po večerji pa bomo prisostvovali predstavi «Bolgarija pleše in poje«, se pravi folklorni prireditvi, pri kateri nas ne bodo očarali samo plesi in petje, temveč tudi izredno bogate narodne noše. Prenočevanje v hotelu. Kdor bo želel, vendar s pogojem, da se prijavi točno 100 izletnikov, si bo ta dan lahko ogledal Carigrad. Najeli bi posebno letalo, štirimotorni tur-boreaktivec IL-18, s katerim bi ob 7.00 uri poleteli iz Sofije in bi bili točno ob 8.00 na carigrajskem letališču. Tu bi nas že čakali avtobusi z vodiči in dopoldne bi porabili za ogled mesta in njegovih zanimivosti. Kosilo bi bilo v karakteristični turški restavraciji, popoldne pa bi po želji napravili še kratek izlet na azijsko celino. Ob 19.00 bi odpotovali iz Carigrada, v letalu bi večerjali in ob 21.00 uri bi bili zopet v Sofiji, od koder bi skupno z ostalimi izletniki nadaljevali pot z vlakom v Beograd. 5. junija (četrtek-praznik) Ob 8.17 prihod v Beograd. Leninov tre v središču bolgarske prestolnice Staro ob novem na Bulevarju Georgija Dimitrova v Sofiji Sofijsko Narodno gledališče «Iv. Vazov* Državna univerza «KIiment Ohridski* v Sofiji CENA IZLETA IN USLUG TER DRUGA POJASNILA Cena na osebo je 37.500 lir in vsebuje naslednje storitve: 1. Potovanje z vlakom od Trsta do Sofije in nazaj v spalnih kabinah. 2. Vse hotelske usluge, ki so navedene v programu. Hoteli I. kategorije. 3. Vsi transferi in izleti, ki so navedeni v programu. 4. Večerja v karakterističnem lokalu in ogled folklorne prireditve. 5. Spremstvo. V ceno niso vključene pijače in jedače v vlaku. Dodatno se plača: 1. Za enoposteljno sobo s kopalnico ali prho \ 3.000 lir 2. izlet z letalom v Carigrad (vse vključeno) 19.000 lir VSI IZLETNIKI MORAJO IMETI SVOJ POTNI LIST, VELJAVEN ZA VSE DRŽAVE Do konca leta 1968 ni bil potreben vizum za vstop v Bolgarijo, in je upati, da tudi prihodnje leto ne bo potreben. Če pa bo treba imeti tudi vizum, bodo izletniki o tem pra-* vočasno obveščeni. še nekaj splošnih napotkov: Bolgarski jezik je zelo podoben slovenščini, tako da se Slovenec in Bolgar lahko sporazumeta, čeprav govorita v svojem jeziku. Bolgarska valuta je «lev», ki je razdeljen na 100 stotink. En lev velja po uradnem kurzu ca. 310 lir. Ker se 31. maja spremeni vozni red vlakov (poletni urnik), bodo izletniki o morebitnih spremembah pravočasno obveščeni. VPISOVANJE VPISOVANJE SE KOT O-BIČAJNO ZAČNE V PETEK. 27. DECEMBRA 1968 IN SE ZAKLJUČI NEPREKLICNO 27. JANUARJA 1969. OB VPISU JE TREBA VPLAČATI AKONTACIJO 10.000 LIR, KDOR PA SE HOČE UDELEŽITI IZLETA V CARIGRAD, VPLAČA-AKONTACIJO V ZNESKU 15.000 LIR OSTANEK JE TREBA PLAČATI V ŠTIRIH MESEČNIH OBROKIH. Prijave sprejema uprava našega lista v Ul. Montecchi 6/1. Kdor bi hotel potovanje kasneje odpovedati, lahko to stori do 30. aprila 1969 in mu bo celotna vsota povrnjena, po tem datumu pa mora na svoje mesto najti drugo osebo. TOVARIŠKO SREČANJE OB 25-LETNICI PARTIZANSKEGA-PRIMORSKEGA DNEVNIKA Lahko smo ponosni, da smo prav na Primorskem dobili prvi partizanski dnevnik Odgovorni urednik Primorskega dnevnika Stanislav Renko pozdravlja udeležence tovariškega srečanja (Nadaljevanje s 1. strani) in Slovenije konzula Hrasta in tisk. atašeja Grudna ter se zahvaljujem hkrati za dragocene podatke iz tistih časov za našo jubilejno številko in pozdravljam hkrati tudi ostale člane generalnega konzulata SFRJ Jugoslavije v Trstu. V posebno čast pa sl uredništvo in uprava našega dnevnika štejeta, da lahko pozdravita med nami tovariša Franceta Bevka, priljubljenega našega primorskega pisatelja, nekdanjega predsednika POOF in PNOO za Slovensko Primorje, ki je bil, kot boste čitali v naši Jubilejni številki, nekaj časa glavni urednik Partizanskega dnevnika, ter borbenega uvodničarja PD, ki se mu zahvaljujem za ljubeznivo sodelovanje v jubilejni številki. Hkrati mu čestitamo k visoki nagradi Avnoja; tovariša dr. Jožo Vilfana, bivšega tajnika PNOO, podpredsednika POOF itd., ki je pisal nešteto uvodnih člankov za Partizanski dnevnik; tovarišico Marijo Vilfanovo, ki je botrovala v Trstu pri prvi številki Primorskega dnevnika. Naši posebni pozdravi veljajo še: predsedniku Društva novinarjev Slovenije Jaki Stularju, ki ga kot takega najprisrčneje pozdravljamo. Poseben pozdrav, ki pa je hkrati tudi kolegialni, gre našemu delovnemu tovarišu in novemu predsedniku SKGZ Gorazdu Veselu, zahvala pa vsem sotrudnikom v naši obširni jubilejni številki in vsam, ki so se okrog njenega urejanja ali tiskanja trudili, ter Založništvu tržaškega tiska za storjeni finančni napor, ki ni bil majhen spričo dejstva, da gre v dveh in pol letih že za drugo jubilejno žtevilko, k: sta obe terjali kar precejšnje izredne izdatke. Izkoriščam hkrati to nevsakdanjo in niti ne vsakoletno priložnost ko se vsi, ki delamo okrog urejanja, tiskanja in širjenja našega Primorskega dnevnika sestajamo in srečujemo sami med seboj in tokrat tudi z našimi čitatelji, ki smo jih vse, brez razlike, povabili na današnje slavje, izkoriščam torej to priložnost, da se vsem zahvalim tako v imenu uredništva kot uprave za vso požrtvovalnost in trud, ki ga vsi iz dneva v dan vlagajo za to, da naš dnevnik lahko vsako jutro izide. Posebna zahvala gre pri tem našim skromnim raznašalcem, brez katerih bi marsikatera hiša zlasti v naši okolici in podeželju marsikdaj ostala brez dnevnika, pa ga vendarle prejme po zaslugi in požrtvovalnosti tistih naših raznašalk in raznašal-cev, ki zgodaj vstajajo in se nikoli ne ustrašijo ne burje ne dežja ne snega ne poledice ne drugih neprilik in ki morajo tolikokrat na svoja ramena prevzeti večkrat marsikakšen upravičen očitek ali protest bralcev, za katerih vzroke niso niti nalmanj krivi. Ni moj namen zadržavati vas in govoriti na dolgo o pomenu tako Partizanskega kot Primorskega dnevnika saj boste o tem brali dovolj v današnji Jubilejni številki. Poudarim naj le, da smo mi vsi ponosni, da je naš Primorski dnevnik naslednik Partizanskega in da J enaša vsakodnevna skrb, da bi bil in ostal kot tak vedno dovolj borben glasnik in zagovornik narodnih in socialnih pravic našega ljudstva v zamejstvu od Miljskih hribov pa prek Trsta, Gorice in Benečije do Kanalske doline. Saj je neprecenljiva vloga slovenskega dnevnika med nami že zgolj v dejstvu, da vsako jutro spomni skoraj vsako našo družino, kateri narodnosti pripada. Hkrati pa naslednik Partizanskega dnevnika vzgaja nove generacije, ki bodo čez četrt stoletja prav tako ponosno in morda še bolj proslavljale 60. obletnico tega edinstvenega dnevnika, ki je bil, kolikor ml je znano, edini partizanski, oz. po novem odporniški dnevnik v tedaj okupirani Evropi, kot bomo v Trstu prihodnje leto proslavljali 120-letnico prvega tržaškega slovenskega časopisa «Slavljanski rodoljub-). S ponovnim: Pozdravljeni vsi in dobrodošli zaključujem t.a svoj kratki nagovor. Prepuščam besedo tovarišu Borisu Racetu-Zarku, sedanjemu načelniku komisije za Usk v predsedstvu SKGZ, ki ja kot član tedanje tako imenovane pokrajinske partizanske tehnike ■gradil pravo tiskamo v gozdu pod Vogelcami pri Vojskem, kjer Je skoraj v celoti še sedaj ohranjena, saj jo sovražnik med tolikimi velikimi ofenzivami ni nikoli našel. Tovariš Race nam bo prav o tem marsikaj zanimivega povedal. Končno bo izrekel nekaj besed še novi predsednik SKGZ Gorazd Vesel in predsednik Društva novinarjev Slovenije tov. Jaka Stular. Govor Borisa Raceta Boris Race je v svojem ganjljivem nagovoru dejal: Tovariši iz Primorskega dnevnika so me določili, da govorim v imenu najstarejših tovarišev, ki so sodelovali pri tiskanju Partizanskega dnevnika. Mislim, da sem v Trstu res najstarejši, ker mi je bila pred 24 leti in pol naložena naloga, da zgradim skupaj z drugimi sodelavci partizansko tiskarno, kjer se bo tiskal Partizanski dnevnik. Dotlej se je namreč razmnoževal na ciklostil. Zahteve in potrebe so tedaj terjale vedno več: če smo i-meli svojo vojsko, svojo oblast, se pravi, smo bili država v državi, je bilo treba imeti tudi tehnič- uprizarjali hajke, ne bi našli. Našega človeka se nismo bali, skrivali smo pred njim samo zaradi tega, da se ne bi zaradi človeških slabosti ta ali oni pohvalil, da ve, kje je kaj skrito, ali da bi ga okupatorski vojaki spravili v precep in izsilili iz njega pod grožnjo smrti, kar je vedel. Priznati moram, da smo bili prepričani, da nihče iz okoliških hiš ne ve, da imamo prav v tisti ka-nomeljski grapi zgrajeno tiskarno. Delali smo, kolikor je bilo človeško mogoče, da se z ničemer ne izdamo, ali da bi kdo kaj zasumil. Ko je bil sneg, smo, recimo, zato da ne bi pustili sledov za sabo, hodili navzgor po potoku. Drugače smo vedno skrbno za seboj postlali z listjem. Imeli smo za to službo tovariše, ki so opravljali samo to delo. Seveda nismo mogli spraševati ljudi, če vedo, da je v bližini njihovih naselij kaj našega, ker bi jih s tem navajali, da o tem razmišljajo in da jim s tem pravzaprav povemo, da nekaj imamo. Tako smo bili tiho mi in oni. Pa smo se zelo motili. To smo zvedeli po vojni. Lansko leto sem zopet obiskal tiskarno Partizanske- Tov. Boris Race govori o partizanskih tiskarnah no opremo na raznih področjih in ni dvoma, da spada med prve prav tisk. Tisk, ki naj obvešča, ki naj o-svešča, ki naj kaže pot v bodočnost in ki naj bo kos sovražni propagandi. Lahko smo ponosni, da smo prav na Primorskem dobili prvi partizanski dnevnik. Pa naj je šlo najprej za ciklostiliran dnevnik kot glasilo divizije, potem korpusa in nazadnje OF, predvsem pa potem, ko smo dobili Primorci tiskan dnevnik. Prav v zvezi s tem hočem danes poudariti, zakaj je bilo pri nas kaj takega mogoče. Tovariši, ki so prejemali vsak dan v roke tiskan dnevnik, so nam sicer pravili, da se niti ne zavedamo, kaj smo s tem dosegli. Takrat smo se graditelji tiskarne in tudi tiskarji in raznaševalci tiska zavedali, da ni to zasluga zgolj tistih, ki so za to velikopotezno akcijo dali pobudo, tistih, ki so to pobudo uresničevali, da sami, brez enotnosti našega ljudstva v boju za svobodo, brez diskretnega in tihega sodelovanja slehernega našega človeka, tako pomembno delo v takratnih razmerah ne bi bilo mogoče. Zato gre, če komu gre, slavospev predvsem njemu, našemu primorskemu člove ku, ki mu je 25-letno fašistično suženjstvo tako ojeklenilo duha in vžgalo upornost proti nasilju, pa naj gre za nasilje proti njegovi narodnosti ali izkoriščevalno nasilje, da je avtomatično postal borec bodisi z orožjem v roki ali aktivist na terenu, kurir, član organov oblasti. Postale so član te enotne fronte tihe mamice slovenskih domov, stari očetje, ki so se morali sami ubadati z zemljo, da so prehranjevali borce, ali otroci, ki so tako zarotniško molčali, če so vedeli, kaj partizani kujejo, kje se združujejo ali kje imajo skrivališča. žeja po svobodi in po tem, da bi bili prvič v svoji žalostni zgodovini gospodarji na svoji zemlji, je napravila iz primorskega ljudstva eno samo strnjeno enoto. Ko smo postavljali tiskarne in druga skrivališča, smo res delali zelo konspirativno, kot smo takrat diskretno in skrivno delo imenovali. Postavljali smo jih v čimbolj skrivne kraje In to predvsem zaradi tega, da jih okupatorji, ki so svoj nos vtikali vsepovsod, ko so ga dnevnika Slovenijo in sem ob tej priliki hodil po Konici, to je nasprotnem hribu, od koder bi bilo mogoče kaj videti predvsem pozimi, ko je listje odpadlo, in smo se zavedali, da tudi presajene smreke, ki smo jih postavili pred barake, ne morejo povsem zakriti tega našega velikega bogastva. Vstopil sem v eno izmed samotnih hiš in pričel pogovor s starčkom. Vprašal sem ga, ali je med vojno vedel, da imamo na nasprotni strani tiskamo. «1, seveda sem vedel, da nekaj imate, saj se je zvečer vedno kaj zasvetlikalo, morda takrat, kadar so se odpirala vrata barak.« No, če bi danes vprašal vsakega posameznega starejšega človeka, ali vsakega, ki je bil takrat otrok, bi mi odgovoril, da je nekaj vedel in nekaj sumil. Toda takrat niso niti hoteli vedeti niti sumiti, zato ker je bilo vse, kar je bilo skrito pred okupatorjem, tudi njihovo, tudi del njih samih. Ce tega ne bi bilo, ne bi tiskarna delala neprestano od polovice septembia 1944 do 1. maja 1945. Ne bi zgradili še druge tiskarne Doberdoba, še večje, za katero nam je že prihajal avtomatični tiskarski stroj in je bila cinkografija za izvedbo klišejev že na poti. Najmanj 5-6 ofenziv je šlo mimo obeh tiskam. Ob zadnji najhujši in najstrahotnejši ofenzivi prve dni aprila 1945 so bili okupatorjevi vojaki le nekaj sto metrov oddaljeni od obeh tiskarn, pa jih niso našli Zadostovala bi samo ena oese-da tistih ljudi, domačinov, Iti so čakali doma, pa bi obe tiskarni padli in 70 ljudi bi gotovo zgubilo življenje. Ko človek po vsem tem obiskuje te kraje in ljudi, ki se mučijo s skopo zemljo, postane sentimentalen, kar vse ljudi bi objel zaradi njihove veličine, zaradi njihove dobrote in možatosti in danes ored-vsem, da so ostali zvesti svoji zemlji, ki Jim izsrkava pot in kri Vsi tl ljudje so vredni obiema in ko se srečam s Petrom, Kogejem po priimku z Vogale pri Vojskem, ga objamem in mi je ori srcu tako, kot da bi objel vse Judi tam. Kajti prav on, ki nam je pokazal prostor, kjer smo po dolgotrajnem in brezuspešnem iskanju postavili tiskarno Partizanskega dnevnika, združuje vse, dobroto in radodarnost, obzir in vljudnost, možatost in pogum. Ko me je vogalškl Peter po tisti strašni ofenzivi, ko je šla smrt mimo vsakogar izmed nas, aprila 1945 prvič videl, se nisva objela, čeprav sva čutila, da bi se morala, bilo bi nemožato, saj je človek nosil puško na rami, me je vprašal: (Žarko, ali si letos slišal kukavico peti?« «Da, slišal sem Jc,» sem mu odgovoril. «In veš, kaj to pomeni, če slišiš kukavico peti?« me zopet vpraša in takoj pojasni, «da letos ne boš umri.« Zasmejal sem se mu. V mojem smehu je bila mešanica nejevernosti v take vraže in želje, da bi bilo res tako, kajti v našin mislih še ni bil konec vojne tako blizu. Vsem tem našim anonimnim borcem, ki ne stopajo na častno tribuno, ampak se drže skromno v ozadju tako, kakor so tiho in brez hrupa sodelovali v največjem boju, ki ga je slovenski narod bil v svoji zgodovini, sem namenil te besede: Naj naš vogalški Peter še mnogo let sliši kukavico, Peter, ki pooseblja vso tisto množico žena in mož, ki so se tiho bojevali. Naj tudi njihova ušesa slišijo kukavico še mnogo let. Naj 'bo .petje kukavice tudi znamenje, da bo slovensko ljudstvo ne samo dolgo živelo, ampak tudi ustvarjalo boljše življenje. Naj naš slovenski človek, tu pri nas, sliši vsako leto kukavico, ki naj pomeni, da bo slovenski rod tudi tod živel toliko časa, kolikor pomladi bo kukavica pela. Govor Gorazda Vesela V imenu Slovenske kulturno gospodarske zveze je pozdravil predsednik Gorazd Vesel. Kaj naj zaželimo Primorskemu dnevniku, nasledniku slavnega Partizanskega dnevnika, ob tako pomembnem srebrnem jubileju. Mar ne v prvi vrsti tega, da bi kot doslej tudi poslej zvesto stal ob strani v veselih in žalostnih dogodkih, ki jih naš slovenski človek doživlja ob svojih uspehih ali neuspehih, da bi ga vedno bodril v njegovi borbi za narodno enakopravnost, za jezikovne pravice, gospodarsko učvrstitev, za kulturni napredek in za živahno udejstvovanje vseh slovenskih potencialov v slovenskem narodnem in kulturnem prostoru. In končno, mar mu ne želimo ob tem jubileju tudi tega, da bi kot doslej tudi poslej stal vedno v prvih vrstah boja za pravice delovnih ljudi, za pravične odnose med narodi in državami, za mir v svetu — da bi pri tem svojem delu z objektivnim informiranjem dajal vsebino ugotovitvi, da je že sama resnica revolucionarna. Zaželel je ob koncu nadaljnjih delovnih uspehov svojim delovnim kolegom, da bi celotni kolektiv proslavil še druge takšne jubileje. Tov. Renko se je tovarišu za njegove besede prisrčno zahvalil in preden je dal besedo tovarišu Jaki Stularju, zastopniku Društva novinarjev Slovenije, je dejal: «V to naše zamejsko slavje v teh dneh pa je kanila grenka novica, da je prav sinoči umrl v Trstu dr. Engelbert Besednjak, znani po prvi svetovni vojni, nekdanji poslanec v rimskem parlamentu urednik «Edinosti», predsednik tukajšnje Slovenske krščansko-social-ne zveze in glavni urednik tednika ('Novi list«. Dovolite mi, da s tega mesta izrazim ob tej bridki izgubi naše globoko sožalje kolegom pri Novem listu ter vodstvu Slovenske krščansko socialne zveze, zlasti pa pokojnikovi vdovi gospe Zali.« Preden je dal besedo tov. štu-larju, je tov. Renko navzočim sporočil, da je ravnokar telefoniral iz Ljubljane inž. M. Tepina, generalni konzul SFRJ v Trstu, in povedal, da Je v Ljubljani službeno nujno zadržan ter se je opravičil, da se srečanja ne more udeležiti, da pa pozdravlja vse navzoče. Odgovorni urednik Je pri tem izrazil generalnemu konzulu zahvalo ter poudaril, da je bil Tepina eden izmed urednikov prve številke Partizanskega dnevnika in je za našo jubilejno številko dal o tem dragocene podatke ter poskrbe1 tudi za fotografije tiste hiše v Zakrižu, kjer se je prva številka u-rejevala in tiskala. Za vse to se je naš odgovorni urednik generalnemu konzulu še posebej nahvalil. Govor V' Jake Stular ja Za njim Je navzoče pozdravil predsednik Zveze novinarjev Slovenije tov. Jaka Stular, ki je sporočil pozdrave in čestitke slovenskih novinarjev in tudi drugih novinarjev Jugoslavije Poudaril je, da je bil Primorski dnevnik od vsega začetka in je tudi sedaj za zgled časnikarjem v Sloveniji, in je na koncu voščil «mladeniču Primorskemu dnevniku« še dosti let življenja in mnogo uspehov. Po teh besedah zastopnika bratskega društva slovenskih novinarjev, ki se mu je naš odgovorni u-rednik prisrčno zahvalil ter poudari. najtesnejšo povezanost novinarjev našega dnevnika s kolegi v matični domovini, je podpredsednik proseškega nogometnega kluba ((Primorje« Srečko Sedmak izročil odgovornemu uredniku na poseben pergament napisane čestitke za 25-letnico Partizanskega dnevnika skupaj z dragoceno zlato kolajno. Končno se’ je tov. Renko vnovič vsem zahvalil za udeležbo na tem uspelem tovariškem srečanju ter povabil navzoče na zakusko, na kateri se je v Kulturnem domu večina zadržala do poznih popoldanskih ur. Osemdesetletna čitateljica Marija Maver je izročila odgovornemu u-redniku eno izmed starih še redkih številk Partizanskega dnevnika in nam kot mati štirih partizanov čestitala, čitateljica Bolje - Vivante pa je darovala za tiskovni sklad našega dnevnika 5.000 lir. Med številnimi udeleženci so bili tudi deželni svetovalec in župan Dušan Lovriha, občinski odbornik Dušan Hreščak, pokrajinski svetovalec Dušan Furlan, predsednik Slovenske prosvetne zveze dr. Robert Hlavaty, tajnik Slovenske prosvetne zveze Edvin Švab, predsednik začasnega odbora za Kulturni dom dr. Frane Tončič, prof. Ubald Vrabec, Ema Tomažič,, član italijansko-jugoslovanskega mešanega odbora Črtomir Kolenc, svetovalec za slovenske šole prof. Stane Mihelič, ravnatelj Studijske knjižnice iz Kopra Srečko Vilhar, prvi urednik Partizanskega dnevnika France Vreg-Mile, eden prvih partizanskih časnikarjev na Primorskem Andrej Pa-gon-Ogarev, več bivših dopisnikov Partizanskega dnevnika in bivših časnikarjev Primorskega dnevnika in mnogi drugi. Ob zakuski, ki je sledila, so se udeleženci prijateljsko in tovariško porazgovoriii o tem in onem ter obujali spomine na čase, ko je širjenje slovenske besede veljalo za zločin, in na čase, ko se je sredi gozdov obnavljal slovenski tisk na Primorskem, ter o vsem povojnem razdobju, ki je tako razgibalo naše ljudi vse do današnjih dni, ko boj za uveljavitev naših pravic še ni dokončan in še teče. Stiskanja rok in čestitanja ni bilo ne konca ne kraja. Srečanje je potekalo v lepem tovariškem razpoloženju vse do poznih popoldanskih ur, ko se nekateri kar niso mogli posloviti od tovarišev, s katerimi so se ob tej priložnosti srečali morda po dvajsetih ali več letih. Mnogi so izrazili željo, naj bi sc taka srečanja med časnikarji ter starimi in novimi borci za naše pravice ponovila, ker so lepa priložnost, da se naši ljudje med seboj seznanjajo in še bolj povezujejo. Potek srečanja je snemala tudi ljubljanska televizija. Ob spominu na Ivana Cankarja (Nadaljevanje s 5. strani) bega. V smislu alternative, pojmovane kot bitnost, zahteva ena ali druga odločitev veliko poguma. Pogumen pa je človek, ki se odloči. Toda ob neizpodbitnem dejstvu svoje pripadnosti se mora človek odločiti za svojo bitnost. V trenutku pa, ko se zaveš, da utripa s tvojim srcem vsa naša zemlja, postane še tako majhen košček človeštva nenadoma cel svet in ti odleže. Ujel si trenutek in se je čas ustavil. čudna so pota človekove eksistence. Bitnost pa je ena sama. Osnovni pogoj naše bitnosti pa je samoobrambna borba na tej zemlji «prtičku zasidranem v gnezdu sr-ca». Samo v kulturi bomo našli tisti življenjski humanizem, ki smo ga danes ob spominu na Ivana Cankarja naglasili, humanizem, ki bo našemu človeku vlil zavest, da ni manjvreden, ker je sin majhnega naroda, da je konec hlapčevstvu in ponižanjem, da je ponosna pesem naše domačije globoko zakoreninjena v zemlji. In čim bolj smo živi, tem trdneje bo stal ta•. most, ki mu je usoda dodelila žlahtno nalogo humanističnega posredovanja med narodi. Samo v tej sintezi bomo lahko ozdraveli in zato smo danes, v tem novem slovenskem domu priklicali med nas Ivana Cankarja, velikega slovenskega človeka. Od Matajurja, preko Soče do Miljskih hribov nas čaka trdo delo kulturnega preporoda. Tega pa ne bodo storile parole v imenu egoistične resnice, tega ne bo storil razdor v imenu eksistenčne računice moralnega in fizičnega profita. Da smo tu, na tem križišču, po državnih ustavnih določbah, po mirovnih pogodbah, po enciklikah še prisiljeni na barikade in kljub vsemu živi, je najvišji izraz našega člo-večanstva. Naj bo kulllurni preporod sinteza vseh, ki govore jezik svobode, pravice, sprave in življenja. Od zgoraj navzdol od leve proti desni. Pozdrav predsednika SKGZ Gorazda Vesela. Pozdrav predsednika Društva novinarjev Slovenije Jake štularja. Zvesta čitateljica Primorskega dnevnika Marija Maver izroča tov. Renku redko številko Partizanskega dnevnika. Konzul SFRJ Hrast, svetovalec za slovenske šole prof. Mihelič in načelnik tiskovnega urada konzulata SFRJ Saša Gruden podpisujejo uredniku Primorskega dnevnika Radu Rav-berju jubilejno številko Primorskega dnevnika. Pogled na dvorano med tovariškim srečanjem. Podpredsednik športnega društva Primorje na Proseku, Srečko Sedmak izroča tov. Renku pergament in zlato kolajno. Znancem, prijateljem in odbornikom P. d. Škamperle želi vesele božične praznike in srečno novo leto ALBERT URDIH MIZARSKA DELAVNICA VENIER JOSIP NABREŽINA št. 2 želi svoji klienteli vesele praznike PEKARNA IN SLAŠČIČARNA Jazbec NABREŽINA (center) Tel. 20174 TRGOVINA JESTVIN IN ELEKTKO - GOSPODINJSKIH STROJEV KRIŽMAN VELIKI REPEN 85 Tel. 227-115 NARAVNA v MINERALNA VODA ROGAŠKA SLATINA mite DON AT VEL0X EKSKLUZIVNA GLAVNA ZALOGA S. a r. 1. T It S T UL. ItlSMONDO 9 TEL. 761881 MEHANIČNA 0EIAVNICA S KAROSERIJO CRCIC PRODAJA VSEH VRS'1 (NOVIH IN OBNOVLJENIH AVTOMOBILOV NA RAZPOLAGO KIVI umi (leta 195«), El Al Hilli (leta I9l.il). FIAI 5(1(1 (leta |9(I2) H1ANCHINA I-AVIIGIIARE 5011 (leta 1901) FIAI 601) ■■ ■ 1959) GIARDINETTA FIAT 500 (leta laSii) Sprejema vsaka popravila avtomobilov m karoserije tet pranje in čiščenje - Lene ugodne! Hitra postrežba! PADRIČE Telefon 226161 Bilo je v decembru 1943 Utrinki iz boiev v Brkinih Jasno in mrsslo jutro. Ždim nji dan za užil v Bologni. «Bolo- zanski pozdrav ter rekel: «To- ® Jasno in mrzlo jutro, ždim v kotu kupeja in gledam skozi okno na levi strani vlaka, ki brzi proti Vzhodu. Za menoj Je neprespana noč, megla v padski nižini, Padova, Treviso, Mestre, Portogruaro. Na levi strani nepretrgana veriga vrhov, ki se končno zlije z nižjim predgorjem Julijcev. Na obzorju se pokažejo obrisi Trnovskega gozda in potem še obronki goriškega in tržiškega Krasa. Po dolgih letih sem tako rekoč doma, toda v kakšnih razmerah tega dne, 19. decembra 1943! Po vsej Evropi divja vojna vihra in tudi okoli mene so povsod znaki vojnega stanja. Srečujemo dolge vojaške transporte nemške «Wehr-macht«, ki se pomikajo proti južni Italiji. Nenadoma se zdrznem: v vlak sta stopili dve ženici ter se vsedli blizu mene. Po dolgih letih slišim iz njunih ust našo domačo primorsko slovensko govorico. Misel, da sem spet skoraj v »redi svojega ljudstva, me presune. Zdi se mi skoraj neverjetno, nekaj prečudnega, na kar še pred mesecem dni nisem upal niti pomisliti. Toda kmalu se vživim v stvarnost, ki je žal v tem trenutku grenka in trpka, ženici sta bili prišli s Krasa, ali Vipavske doline, vozili sta se z vlakom nekaj ur, da sta prišli do rodo-vitnejših in bogatejših krajev spodnje Furlanije, ki jih vojna vihra še ni prizadela. Sedaj se vračata domov s polnimi cekarji moke in drugih potrebščin. Otipljiv znak, da je na Primorskem že občutiti lakoto, da je tam področje, kjer se bije odločilna bitka med nemškim okupatorjem, njegovimi domačimi hlapci in partizani. V to vihro sem namenjen tudi jaz. Vse se je začelo tri dni prej. V temačno jetniško sobo je Btopil jetniški paznik ter rekel: «Cinquantaquattro zero sei, iuori con tutta la roba.» Z odejo sem si napravil culo ter se s solzami v očeh poslovil od tovarišev in prijateljev, ki se jim sreča še ni nasmehnila. Za okovanimi vrati so ostali mladi fantje, doma od vsepovsod: iz Trsta, Tržiča, Modene, Reke in celo iz Splita. Eden od njih mi je stisnil v roko sto-hrski bankovec. Bil sem bogat, saj sem imel v žepu skoraj 400 lir. Prijatelj Rigonat pa mi je dal še nekaj več: možnost, da se v zelo težkih razmerah pretolčem do partizanskih edinic. Napotil me je do svojega očeta, ki je živel v Ronkah in ki bi mi zatrdno mogel pomagati. V mestecu Castelfranco Emi-lia, kjer je bila kaznilnica za politične pripornike, sem se zadržal še 24 ur, kar bi me utegnilo drago stati, ker nisem imel nobenega dokumenta razen spremne listine za obvezno potovanje do Gorice, kjer bi se moral zglasiti na republikin-ski kvesturi. V meni je bil takoj dozorel sklep, da ne grem tja, ker bi se izpostavil nevarnosti, da me ali italijanski fašisti, ali slovenski domobranci spravijo za vedno v kako taborišče. Sprevodnik na vlaku je pogledal mojo spremno listino ter takoj ugotovil, da so bili že mimo trije dnevi in da sem bil še vedno na poti. No, možakar je bil uvideven. Priporočil mi je samo, naj potujem naravnost v Gorico. Nisem mu seveda povedal ,da sem se zadržal en dan v Castelfrancu, ker sem bi! stopil v stik s krajevno antifašistično in odporniško organizacijo, da bi posredoval večjo pomoč v hrani številnim političnim pripornikom. V Ca-slelfrancu je bilo tedaj še večje število političnih jetnikov, ki jih ie bilo fašistično Posebno sodišče obsodilo na razne kazni. Bili so tam še razni obsojenci iz velikega Tomažičevega procesa in potem pa gotovo kakih 500 fantov in mož iz tedaj že propadle »ljubljanske pokrajine)), ki so bili obsojeni od italijanskih vojaških sodišč zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto ali pa celo zaradi pripadništva k partizanskim edinicam. V zaporu je te-as; vladala lakota. Vlak pa je brzel dalje. Premišljal sem o dogodkih zadnjih dveh dni. Kako sem okoli šeste ure zvečer skočil z vlaka, ki me je pripeljal na postajo «Scaio Panigale» v Bologni, kako sem skušal stopiti v nabito polni tramvaj, ki bi me po-pel al na postajo Corticella, od koder je vsak dan en sam vlak vozil proti Trstu in Gorici, kako se mi naklep ni posrečil ter sem se moral zateči spet na postajo, da ne bi prišel v roke nacistom, ki so bili zaradi nekega atentata določili šesto uro za začetek policijske ure. Vso noč sem prebil v kotu čakalnice med rebublikinci in vvehrmachtovoi, ki so čakali na transporte za fronto v južni Italiji. Trije dnevi, polni dogodkov, ki so me bili globoko zmedli. «Monfalcone*. — je zaklical zunaj vlaka železničar in kmalu nato: «Ronchi». Blizu je bil najtežji del mojega potovanja. Stisnil sem pod pazduho borno culico ter se napotil na kolikor bolj mogoče neprisiljen način proti izhodu postaje. Ozrl sem se na desno in levo: nihče ni šel za mano. Stopil sem do središča mesteca ter šel v bližnjo gostilno. Naročil sem kosilo, katerega sem plačal z odrezkom živilske nakaznice in 30 lirami. Bilo je bogato kosilo, katerega je morda prekašalo samo tisto, ki sem ga bil prejš- nji dan zaužil v Bologni. »Bologna, la orassa» pravijo Italijani ter imajo prav. V tistem decembru 1. 1943 se je v Bologni še jedlo, kot da ne bi bilo vojne. Stopil sem iz gostilne, se spet previdno ozrl na vse strani ter se napotil po stranski ulici. Srečal sem že priletnejšo žensko, jo pozdravil ter jo pobaral za ulico, kamor sem bil namenjen. Imel sem srečo, saj me je smer poti vodila prav tja. Par minut nato sem že potrkal na vrata Rigonatove hiše. Odprla mi je ženska srednjih let. Pogledala me je nezaupljivo. saj je bila vsa moja zunanjost precej nenavadna: borna obleka, culica stisnjena pod pazduho in predvsem bled, zelenkast obraz. Bil sem pripravljen na ne preveč prijazen sprejem. Ni bilo tedaj lahko ljudem, ki so bili povezani z osvobodilnim gibanjem, sprejemati pod svojo streho neznance, ki bi bili lahko provokatorji, ljudje, ki se niso mogli pošteno legitimirati Moja negotovost je trajala najmanj dve uri. Prijateljev oče me je spraševal po sinu, pregledoval spremno listino, ki sem mu jo pokazal, pa spet in spet spraševal po sinu, o raznih podrobnostih, ki so bile znane samo njima. Po dveh urah je prišel v hišo neki moški, za katerega sem takoj domneval, da je povezan z o-svobodilnim gibanjem, kjer i-ma verjetno kako odgovorno funkcijo. Celo uro je trajalo zasliševanje. Bilo je podrobno ter je zadevalo vse življenje v zaporu, politične pripornike, ki sem jih tam spoznal, mojo po. litično pripadnost in preteklost. Končno se je možak odločil. «Počakajte tu še nekaj časa«, — mi je dejal, «pozneje bo prišel mladenič, katerega vam ga bom poslal». Stemnilo se ie že bilo, ko je prišel nekdo, ki ga notem nisem več nikoli videl. Spravil me je na drog kolesa ter me odpeljal do gostilne, ki je nedaleč od San Pola. še danes, kadar se peljem tam mimo, se dobro spominjam tega gostišča. Sto-nila sva v točilnico, kjer je bilo nekaj mladeničev. Eden od njih se mi je približal. Sprem-ljevalec me je predstavil ter mu naročil, naj me prepelje do partizanskih edinic. Dobro se spominjam partizanskega imena 18-letnega visokoraslega in slokega fanta: »Blechi*. Mladenič se je razkoračil pred menoj, s široko odprtim zimskim plaščem. Za pasom sta mu tičali dve pištoli. Udaril me je po rami. ponudil pijače in mi zagotovil da bova kmalu odšla do Selza. Pol ure pozneje sva bila že v hiši nekega kmeta, kjer sva prespala noč. Zjutraj ob petih sva vstala, pozajtrkovala in šla na dvorišče. kjer naju ie že čakal voz z vpreženim konjem. Nekoliko preveč bahavo mi je spremljevalec nokazal, kaj ima spravljeno v dvojnem dnu voza: kakih 25 pušk. Voz je zdrdral po cesti proti Doberdobu. Srečno sva prišla čez pokrajinsko cesto pri Jamljah ter se povzpela po cesti proti Selam. V mojem spominu se še danes vrste živo vklesane slike: majhno pokopališče pod vasjo, mrtvašnica, v njej pa trupla petih pripadnikov tržaškega bataljona, ki so tisti dan padli pri vdoru Nemcev v vas. Živo se spominjam, kako se je «Ble-chi» strumno postavil pred trupla, dvignil roko v parti- zanski pozdrav ter rekel: »Tovariši, maščevali vas bomo, prisegam*. Eno uro pozneje sem bil v Voiščici. kjer je bil sedež tržaškega bataljona, ki je tedaj pripadal Kosovelovi brigadi. Zaslišal me je poveljnik, bivši častnik italijanske vojske Remo Lagomarsini, a pozneje tudi moj poznejši bojni tovariš in prijatelj politkomisar Mario Abram, Ko se je «Blechi» poslavljal od komandanta, mu je ta u-kazal, naj likvidira nekega provokatorja v nižini. »Ukaz bom izvršil* — je odvrnil Blechi, strumno pozdravil in odšel. Nikoli več ga nisem videl, ker so ga naši likvidirali dva meseca pozneje v tržiški bolnišnici. Blechi je bil izdajalec: ne vem, če že preden je mene vodil do bataljona, ali pa pozneje. Sam sem mesec in pol pozneje šel z Vipavske doline na Kras po ročne granate tipa »sipe*, ki naj bi služile trojici naših tovarišev, da ga likvidirajo sredi tolpe nemških esesovcev. Dobil sem eno granato pri tovariših južnoprimorskega odreda, drugi dve pa so našli nekje drugje. še isti večer je trojica odšla iz Dornberka. Lojze, Dalmatinec, se ni vrnil s pohoda, ker ga je neki karabinjerski marešai ubil z rafalom iz brzostrelke pri Staranoanu. Ostala dva sta hudo ranila izdajalca, katerega so prepeljali v tržiško bolnišnico, ga operirali in mu rešili življenje. Toda le za kra- Gktobra 1944 so nastopili za partizane v Brkinih in slov. Istri hudi časi. Jesensko deževje, mrzli vetrovi in stalni sovražni napadi so nas neusmiljeno bili. Že 11. novembra je padel prvi sneg in razmere so se še poslabšale. Obrabljena obleka in še slabša obutev sta nas v neprestanih pohodih in bojih kaj slabo ščitili. Skoraj ni minil dan, da nismo bili do kože premočeni in premraženi. Varovali so nas le naša fizična odpornost, da-režljivost in vdanost prebivalstva ter neomajna odločnost, da kljub vsemu vztrajamo v boju do končne zmage. Sovražnik je neusmiljeno in vsakodnevno pritiskal na naše položaje, da bi nas uničil, kajti tistemu strateško pomemb- 11.1944 pa se je štab odreda in del enot po nalogu štaba VII. korpusa začasno umaknil iz Brniikov na Pivko in Notranjsko. Moja, IV. četa, pa se je tudi pozimi pretežno zadrževala v Brkinih, se v skoraj nevzdržnih razmerah borila s premičnim sovražnikom, manevrirala od Ilirske Bistrice do Divače in od ceste Reka - Trst do Vremske doline in Pivke — kajti treba je bilo ohraniti bojnega duha tega neuklonljivega ljudstva, zavarovati delo političnih organizacij in zveze s Trstom in Istro, napadati sovražnika, ga demoralizirati, mu onemogočiti kontrolo terena in prebivalstva. Ko po 24 letih razmišljam o svojih borcih, bili so v večini domačini, brkinskih ženah, opazil sto metrov od taborišča kolono kakih sto Nemcev. Zato sem vprašal stražarja, ki se bil hkrati z menoj zbudil iz prijetnega spanja: «Kaj pa počno tisti-le tam zgoraj?*. «Nisem opazil nikogar*, mi je bolj izdavil, kot odgovoril. «Kaj pa sedaj vidiš?« «Vddim Nemce*, je komaj r'ahnil. «Kdo pa je ob šotorih teptal sneg*, sem ga obsipal z vprašanji. Obupano in v hudi zadregi mi je še Izustil: «Ne vem*. Čeprav je bdi stražar Jože Lazar star partizan, izredno velik, močan in pogumen borec, se mi je zazdel v tistem hipu nekako čemeren in skru- tek čas. Nekega večera je okrepljena patrulja vdrla v bolnišnico ter ga ustrelila v bolniški postelji. Blechijeva smrt je pomenila za ves tržiški Kras pravcato rešitev, konec more, ki je tlačila ljudi več kot mesec dni, ko je izdajalec hodil z esesovcj od vasi do vasi ter s prstom kazal na sodelavce OF. Castelfrancovski zapor le bil že daleč za menoj. Spomine na dolga leta jetništva so brisali vsakodnevni dogodki, ki jih je bilo toliko, da ni bilo več mogoče misliti n,a preteklost. Pred nami je bila samo še prihodnost, trda toda svetla. VLADIMIR KENDA nemu križišču, ki je v neposredni bližini morja in Trsta, ob progah Ljubljana - Trst, Pivka - Reka in Divača - Pulj so se bližale zavezniške čete iz Italije, ki so grozile z izkrcanjem v Istri; tja so pritiskale enote NOV iz Dalmacije in Like, pa tudi vzhodna fronta ni bila več tako daleč. Zato je sovražnik organiziral gradnjo obrambne linije Devin - Slavnik - Klana in skonoentriral v okolici Brkinov, Istri in na Krasu močne vojaške sile svoje 188. in 234. divizije, več kot 6.000 četnikov in številne policijske enote. Enote istrskega odreda so se morale najprej v začetku septembra umakniti iz Istre, 27. mladini in otrocih, lahko mirno zapišem, da so bili občudovanja vredni. O njihovi vdanosti, iznajdljivosti, pogumu, žrt-ah in skrbi za borce ne bo mogoče nikoli dovolj povedati, nikoli zadosti napisati. Da bi se jim vsaj skromno oddolžil za vse, kar so za boj in moje borce storili, bom iz množice doživetij opisal nekatere zanimive dogodke in jih tako iztrgal pozabi. Nemci v našem Sneg naš rešitelj taborišču NEPOZABNIM PADLIM TOVARIŠEM V SPOMIN Junija leta 1941 Milku Puntarju, Jožku Udoviču, Darku MarušičuFrancu Segulinu in drugim v spomin Junija meseca leta 1941, štiri dni po napadu nacistične Nemčije na SZ, t.j. 26. junija, sva se sestala z delovnim tovarišem Karlom Barutom (bil je član KP Italije) ob opoldanskem odmoru v ladjedelnici Sv. Marka v Trstu, kjer sva bila zaposlena. Na tem prvem sestanku sva razglabljala o razvoju vojnih dogodkov. Vprašal me je, kako mislim in gledam na izid te vojne; odgovoril sem mu, da sem prepričan zdaj bolj kot kdajkoli, da fašizem nt more zmagati in sicer zato, ker si je drznil napasti prvo socia-stično državo na svetu, ki je sad velike oktobrske revolucije, ki je bila sposobna premagati vse intervencionistične sile v mnogo težjih razmerah kot sedaj. Po tem prvem razgovoru sva sklenila še tesnejše sodelovanje in zbirala ljudi okrog sebe z namenom, da čimprej organiziramo širši sestanek. Deset dni kasneje smo se zbrali na domu Karla Baruta. Na sestanek sta prišla tudi tovariša Bruno Zangirella in Cesare Gorjan, oba znana antifašista. Na tem sestanku smo si zadali nalogo, da v sami ladjedelnici ustanovimo čimprej skupino zanesljivih ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati z nami: istočasno smo začeli takoj zbirati denarna sredstva za aretirane antifašiste. V avgustu istega leta sem se spoznal s tovarišem Milkom Puntarjem s Proseka, ki se je takrat vrnil iz Jugoslavije; bil je ranjen v roko in s pomočjo znanih zdravnikov je bil sprejet v tržaško bolnišnico, kjer je bil tudi operiran. Po petih dneh so ga odpustili, odšel je domov, toda policija ga je takoj postavila pod svojo nadzorstvo kot sumljivega človeka. V razgovoru z njim sem se seznanil z razvojem NOB v Jugoslaviji. Po enem tednu je odšel s Proseka na Kras. Pozneje sem zvedel, da je bil eden prvih partizanov na Primorskem, njegovo skupino je vodil tov. Ervin Dougan. Tovariš Milko je padel v borbi na Nanosu leta 1942. Prav njegova napotila so mi bila v veliko pomoč pri mojem nadaljnjem delu. V maju leta 1942 sem izvedel podrobnosti o borbi in komunističnem liku tega tovariša. Istega leta je prišel iz Zagreba v Trst tovariš Jožko U-dovdč-Nino do rodu Tržačan, nekaj časa je stanoval pri meni, konec decembra 1942 se je preselil no dom tov. Zangirella in nadaljeval svoje delo kot organizator v okviru že obstoječega gibanja, dokler ga neki znanec ni izdal, policija mu je sledila in 13. januarja 1943 ga Izsledila v Trstu v Ul. Ginnasti-ca in ga hotela aretirali, toda — ker m imel drugega izhoda se je raje sam ustrelil z zadnjim nabojem. Naslednji tovariš, ki je tudi nekaj časa živel pri meni, je bii tovariš Darko Marušič-Blaž, narodni heroj. O tem tovarišu ne bom govoril na dolgo, ker je njegovo delo že opisano v zgodovini naše borbe za pravice delovnega človeka in za dokončno zmago nad sovražnikom delavskega razreda. Nič manj pomembni in dosledni borci, ki so mi ostali v spominu so: Slavko Kjuder, Anton-Matevž Jelušič, Franc-Boro Segulin, Milan Matjašič in še mnogi drugi. Predanost, odločnost, požrtvovalnost in pogum teh komunistov padiih in živečih, s katerimi sem prišel v stik v obdobju let 1941-45, je dalo tudi meni pogum v premagovanju različnih težav, ki so se pojavljale v vsakdanji borbi za dokončno osvoboditev izpod fašizma. Takih tovarišev, ki so v najhujšem času nesebično žrtvovali vse, tudi svoje življenje, ne smemo nikoli pozabiti in morajo biti nam in mlajšim generacijam v spodbudo za nadaljevanje borbe, za mir v svetu in enakopravnost med narodi. Te vrstice sem zapisal v njihov spomin. F. L. - TINE Novembra 1944 je naša četa s približno 60 borci operirala v zahodnih Brkinih. Imeli smo tri stalna taborišča: prvo je bilo v jarku pod Brezovim brdom, drugo v gozdu nad Padežem in tretje blizu Barke. V njih so bili stalni šotori; ko smo se odselili, smo jih pustili in zamaskirali. 8.11.1944 smo bili v prvem taborišču. Ob 13. uri me je prosil neki borec, naj ga pustim domov, da bi obiskal družino in skuhal nekaj slivovke. Njegovi prošnji sem rad ustregel. Priporočil sem mu le, naj se varuje, da ga ne bi ujeli Nemci, ki so vsak dan in nepričakovano prihajali. In prav to se je zgodilo. Komaj so Nemci odšli, že je pritekla z Brezovega brda mladinka in nas obvestila, da so Nemci ujeli našega borca in ga odpeljali s seboj v Podgrad. Da bi se izognili presenečenju, smo se takoj umaknili iz taborišča in zasedli obrambne položaje na griču, ker nismo mogli pričakovati, da ne bo ujeti borec klonil ood sovražnim pritiskom in pokazal Nemcem taborišča. Na položajih smo ostali do noči in ker nas sovražnik ni napadel, smo se preselili v drugo taborišče med Padežem in Ostrovico. Vsak borec je tiho zasedel svoje mesto, postavili smo stražarja in zaspali, kajti ponoči Nemoi skoraj nikoli niso rogovilili po Brkinih. Kuhinja je bila v žlebu nad Padežem, oddaljena približno 500 m od šotorov. Ponoči je zapadel sneg. še preden se je zdanilo, je odšel kuhar pripravljati zajtrk. Zakuril je ogenj in Dostavil kotel. Mi pa smo mimo prespali noč. Ko se je zdanilo, sem se že iz navade prebudil, se skobacal iz šotora in stopil k stražarju, da ga povprašam o nočnih novicah. Odgovoril mi je, da ni opazil nič sumljivega. Dotlej tudi sam nisem bil opazil nič vznemirljivega, toda prav v tistem hipu sem zagledal v snegu sledove hoje. ki jih je lahko nustila za seboj le večja kolona vojakov. Potem sem se ozrl na grič proti Tatram in šen. Kazalo je, da ga je še nepojasnjena nočna zgodba bolj prizadela kot vsi dotedanji boji. Hkrati sva se zavedla nevarnosti, ki nam je grozila in je bila še vedno tu. Preden si je Lazar opomogel od presenečenja, sem že zbudil borce, ker smo morali ukrepati hitro in preudarno, časa za razmišljanje ni bilo preveč. Vsi so tiho vstali in takoj smo neopazno zapustili taborišče ter se prikrito po gozdu napotili proti Orehku, kajti zjutraj se v Brkinih ni kazalo spuščati v boj s premočnim nasprotnikom. Kako se je to zgodilo? Že isti dan smo si razložili ves potek, ki je bil za nas prava sreča v nesreči. Pri Brezovem brdu ujeti borec ni vzdržal sovražnega pritiska; da bi si rešil življenje in hkrati obvaroval četo, je Nemcem pokazal naše drugo taborišče, ker je domneval, da je prazno. . ,i pa smo se, ne da bi on to vedel, ponoči vselili vanj. Nemce je vodil po stezi mimo taborišča. Komaj pet metrov od steze in vzporedno z njo so bili v gostem hrastovem grmovju postavljeni šotori in ker jih ie tisto noč zamete! sneg, jih Nemci v temi niso opazili. Naš stražar, ki je bil le dva metra od steze, pa je tako trdn0 zaspal, da nemških vojakov ni ne videl ne slišal. Verjetno pa nas je s svojim življenjem rešil tudi kuhar, ker je bil, ko so Nemci vdrli v taborišče, že zakuril ogenj, ki so ga Nemci opazili. Računajoč, da je tam taborišče, so z vsemi silami napadli kuhinjo, pobili kuharja in mulo. Zavoljo zapadlega snega in ker smo spali, pa nismo slišali niti streljanja v kuhinji. Hudo nam je bilo za izgubljenim dobrim tovarišem in tudi mulo smo pogrešali. Ko se spomnim na tisti dav-ni dogodek, a to s« večkrat zgodi, se mi lasje naježijo, ker mi je nerazumljivo, kako da ni nihče izmed borcev smrčal ali glasneje dihal, s čimer bi bil sovražne vojake opozoril na našo prisotnost. «Bežimo, Vene grel« Medtem, ko je bila naša enota v decembru 1944 v stalnih premikih iz Brkinov na Pivko in narobe in se je nekaj časa zadrževala celo na No-tr./njskem, ni mogla v Brkinih in okolici razviti bojne aktivnosti. Kmalu po novem letu 1945 pa je izvedla več uspelih in drznih napadov. 2.1.1945 sem popoldne vodil del enote iz taborišča pri Barki proti Vremski dolini in Divači. Medtem so močne sovražne enote »česale* po zasneženih Brkinih, ob cesti Divača- II. Bistrica pa je bilo vse polno Nemcev in četnikov. Zato je bilo ljudem, ki so nas sicer radi videli in gostoljubno sprejemali, dobesedno nerazumljivo, zadaj toliko tvegamo in se spuščamo po dnevu v »levje žrelo*. Bali pa so se tudi sovražnih represalij, ker so vedeli, da bo sovražnik izvajal teror nad njimi, če bomo v njihovi bližini napadali, zato so rajši videli, da nam akcija dobro uspe «drugje». Naša osnovna naloga pa je bila tedaj, da se čimbolj premikamo, se pogosto kažemo ljudem po vseh Brkinih in v okolici ter jih tako opogumljamo, sovražnika pa zmedemo in ga držimo v negotovosti. Ljudje, ki smo jih srečavali v tistem januarskem popoldnevu, so nas ogledovali kot prikazni iz sanj dežele in nam na naša vprašanja nenavadno zbegano odgovarjali, kajti bili so prepričani, da gremo v nar pad in vedeli so, kakšne posledice jim lahko prinese. Neka 50-1 etn a ženska je, ko nas je opazila, vzkliknila: «Bežimo. Vene grel* Neopazno smo se približali vasici Škocjan. Pred gostilno in trgovino «Pri Botegarjevih* smo opazili sovražne vojake. Khrati so nas tudi oni zagledali in jadrno zbežali proti Divači. Seveda smo bučno vpili in streljali za njimi, toda bilo je predaleč, da bi jih številčno zmanjšali. Namen pa smo vendarle dosegli, že isti večer in naslednje dni so ljudje živahno razpravljali, kako so Nemcj bežali in to nas je vse opogumilo. Hkrati pa nam je bilo vsem jasno, da bo naslednji dan vsaj kakega pol «tisočaka* Nemcev in četnikov preiskovalo območje Barke, Varej in Artviž. Zato smo se morali že isto noč premakniti na nasprotno stran Brkinov, tja proti Materiji ali celo Podgradu, kajti najbolj var. ni smo bili v neposredni bližini sovražne postojanke. Srečanje s četniki 18. januarja 1945 je prispela naša patrola. ki sem jo vodil, po cesti od Ribnice v Vremski Britof. Prav tedaj je prispela z zahodne strani v vas četni-ška patrola. Sredi vasi smo se s »kosmatinci« srečali. Zanje je bilo to srečanje nepričakovano in nenadno, mi pa smo bili tedaj takih in podobnih srečanj navajeni. Zato nas zlepa niso presenetila. Ko se je to zgodilo, sem bil na čelu pa-trole in takoj zavpil nasproti četnikom: «Stojte. vdajte se!* Na moj poziv je en četnik zgrabil za orožje, toda naše brzostrelke so ga takoj nevtra. lizirale, trije pa so se poskušali z begom rešiti, toda moji vrli borci so dva takoj obkolili in ju ujeli, medtem ko se je tretjemu uspelo nekoliko bolj oddaljiti. Med zasledovanjem sem ga dohitel na nekem griču, na razdalji približno 29 metrov in ga z naperjeno brzostrelko pozival, naj se preda, toda nikakor se ni mogel odločiti. V eni roki je držal karabinko, v drugi pa ročno bombo. Najprej je spustil puško na tla in prijel ročno bom. bo, da bi io aktiviral, toda sproti se je premislil, spustil bombo in prijel za puško jaz pa sem ga z namerjeno brzostrelko, v kateri se mi je bil naboj zataknil, tako da sploh nisem mogel streljati, vztrajno pozival, naj se preda. Gotovo me ie bilo bolj strah kot četnika, saj streljati sploh nisem mogel. Tudi skriti se ni bilo kam, a bilo je le 500 metrov od sovražne postojanke; lahko sem le vpil nanj in to sem počel tako grozeče, da se je končno le odločil in dvignil roke. Ker smo četnike napadli v dopoldanskih urah v neposredni bližini njihovih postojank ob progi Divača - Pivka, smo se morali z ujetniki takoj umakniti proti Brkinom, oziroma Varejam, kamor so nas četniki brezuspešno zasledovali; dosegli so le to. da sta se nam na umiku izmuznila dva ujetnika, moralni učinek pa je ostal. Politična in kulturna naloga naše enote Naša naloga ni bila v tistih kritičnih dneh le vojaška, temveč tudi politična, moralne in kulturne narave. Morali smo obiskovati prebivalce po vaseh, jih vzpodbujati, se sestajati z njimi, jih obveščati o dogajanjih na frontah, organizirati mitinge in nomagatj političnim aktivistom pri opravljanju vseh pomembnejših nalog. Medtem, ko sem iaz skrbel za vojaško dejavnost enote, se je komisar tov. Franc Zorc s svojim pomočnikom in člani partije povezal s terenskimi aktivi. Organizirali so mitinge in sestanke zlasti po vaseh: Barka. Brezovo brdo, Brezovica, Erjavče, Kozjane, Kovčice, Misliče, Ostrovica, Suhorje, Vatovlje in celo v Javorje smo se napotili. Na mitinge je prihajalo kljub hudemu okupatorskemu terorju staro in mlado s tolikim navdušenjem, da je bilo prav neverjetno, kako je to prebivalstvo premagalo stre' , s katerim so nameravali fašisti zadušiti njegovo svobodoljubno hotenje. Miting se je navadno začel s političnim pregledom, ki ga je znal izvrstno podati komisar Zorc, po. tem pa se je oh zvokih razvil ples (v katerem je vse plesalo) in je trajal včasih do jutra. Med takimi rajanji so se spletale čustvene in ljubezenske zveze med mladimi borci in brkinskimi deklicami. Vsak se je nekje «zaSidral». Posebno »nadarjen* in spreten se je izkazal Drago Dmdič, ki je govoril mešanico slovenskega in istrskega-hrvaškega narečja. Bil je veliki šaljivec in hudomušnež; često je kot refren ponavljal: «Kaže, na Barki su divne male. Najbolje se mi svidja Marija. To je dobra Mala!* Nemci na Kovčicah, mi pa v senikih Morda se bo komu zdela moja zgodba izmišljena, fantastična ali nemogoča, toda ni£ ni resnici dodanega, vse se Je zgodilo tako, kot bom opisal. Preživeli Kovčičani lahko pritrdijo, Priznam, da bi bil do* godek morda kje drugje nemogoč, toda v Brkinih so bili med vojno podobni dogodki skoraj vsakdanja realnost, Ki bi se bila lahko zgodila v katerikoli brkinski vasi. Zgodilo se je sredi zime, ko je Brkine pokrivala debela snežna odeja, v noči na 21. januar 1945 pa je ponovno padel sneg. Prav tedaj je četa prenočila v vasi. Ko se je začelo svitati, je tudi nehalo snežiti, toda izvidnik nas je obvestil, da se bliža iz Ritomeč proti Kovčicam kolona kakih 70 Nemcev. To nas je postavilo pred težavno odločitev, kam sedaj. Iz vasi nikakor nismo smeli, ker ni bilo iz nje po svežem snegu nobene poti, v vasi sprejeti boj s premočnim sovražnikom pa bi pomenilo tvegati uničenje vasi in enote. Zato sem se odločil za nenavadno in nič manj nevarno zvijačo. Ko so bili Nemci še komaj tisoč metrov daleč, sem ukazal, naj se enota, razdeljena na desetine, skrije v vaške senike. Hkrati sem ukazal, naj bodo desetine v strogi bojni pripravljenosti in če bi sovražnik odkril katerokoli e-noto. morajo ostale takoj udariti iz skrivališč, napasti Nemce na kratko razdaljo in jih razbiti, saj smo bili zelo dobro oboroženi. Ko so se desetine zabarikadirale po senikih, so bili tudi Nemci že v vasi, kjer so se zadržali približno dve uri, prosili jajca, mleko in klobase; partizani jih niso zanimali. Ko so se umaknili proti Ritome-čam, smo se tudi mi skobacali iz senikov. Opoldne smo imeli že kosilo v vasi in v njej ostali do večera, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Tisti dan sem bil »aboniran* pri «Staršinovih», kjer so bila tri ali štiri mlada dekleta; jedli smo «njoke v zosu* Očanci na so ugotovili: «Veliko si drznete, pošteno ste jih prelisičili!* Zvečer smo zapustili Kovčice in šli novim dogodkom nasproti; toda to je že druga zgodba. Srečanje z fiemci v Javorju in njihov beg proti Hrušici Po zgodbi z Nemoi na Kovčicah, smo se zvečer napotili v Javorje, vas ,ki je bila oddaljena 12 3 kilometre od Kovčic in sovražne postojanke v Obrovu, kjer smo nameravali tisti večer prirediti miting, toda sredi vasi smo se srečali s kakih 30 mož močno nemško patrolo ,ki je prišla v vas z jugovzhodne smeri — od Hrušice. Spopad je bil heizogiben Ko smo jih opazili, a to je bilo v izredno majhni oddaljenosti, smo se razkropili v strelce in iurišali nanje. Takoj smo jih potisnili na rob vasi Pri cerkvici so Se poskušali upreti, toda njihova strojnica (šare) jih je zaradi snega in mraza pustila na cedilu; zato so bežali proti Hrušici in dalje v Podgrad, od koder so bili prišli. Mi smo jih zasledovali, streljali proti njim in jim bili tik : petami, toda tekli so ta- ko hitro, da so se kmalu porazgubili v snežni noči, vendar smo jih zasledovali do Hrušice, kjer se je začela naslednja zgodba. Brkinska slivovka in nemški oficir Med zasledovanjem bežečih Nemcev iz Javorja v Hrušico smo prodrli v sredino te velike brkinske vasi ob cesti Reka - Trst. T m nam je pritekel nasproti 10-letni otrok in nam rekel; «Tovariši, Nemci so tukaj na borjačul* Nato ie šel fantek z nami in nam pokazal «borjač». kjer sta bila dva Nemca. Pogledali smo čez plot; toda tudi Nemec nas je opazil, vendar zanj prepozno Takoj smo mu onemogočili obrambo in obležal je za vedno pod hišnim zidom. Odvzeli smo mu brzostrelko in daljnogled. Tedaj pa je fantek zavpil, da so Nemci tudi v kuhinji. Hitro sva planila v notranjost MAKS ZADNIK (Nadaljevanje na 12. strani) Manfreda in njegov čas Jeseni 1928. leta se je Andrej vpisal na fakulteto za družbene vede v Padovi. Manfre-dovi so bili v stiski z denarjem, k; je bil potreben za njegovo šolanje. Skrbna mati Marija je tudi tokrat našla rešitev iz zagate. Andrej je znal koristno obrniti vsak krajcar, saj je prešel skozi gmotne težave revnega slovenskega dijaka in je bil navajen vsakršnemu pomanjkanju. Bil pa je ved. no lepo oblečen. Cela njegova oseba je razodevala neko izrazito notranjo in zunanjo urejenost, kar je še bdi j poudarjalo njegove plemenite poteze. Njegov brat Janko se je učil mesarskega poklica. Po Andrejevem naročilu je obiskal neke ljudi v Kobaridu, Sužidu, Volčah in Tolminu. Tako je tajna organizacija prepletala razpredeno pajčevino. Domačini in oblasti so sodili o Janku, da je nreveč razposajen mladenič, ki je rad zahajal v veselo in hrupno družbo. Po značaju se je močno razlikoval od Andreja. V hiši pri Manfredovih je bila v spodnjih prostorih vaška gostilna. Tisti prostor je bil kot nalašč za pričakovana srečanja. Zbrani gostje se niso zmenili za opozorilo, ki je viselo na zidu, napisano z velikimi črkami: TUKAJ SE GOVORI SAMO V ITALIJANSKEM JEZIKU. Slikovita domača, kobariška in tolminska govorica je poživljala ozračje. Beseda je tek. la o izseljevanju ljudi v Argentino o gospodarskih težavah, o šikanah fašističnih oblasti in o drugih dogodkih. V tej gostilni so se večkrat ustavljali mimoidoči vozniki za Bovec in v obratno smer. Prihajali so tudi mestni gostje, domačini in režimski uradniki. Proti večeru se je pritajeno razlegalo slovensko petje zdaj pri enem, nato pri drugem o-mizju, včasih so tudi posegli med goste nadležni karabinjerji, vendar so njihova opozorila še mani zalegla kakor «Damo-klejev meč«, ki je visel na zidu. Narodna zavest na Kobariškem je tiste čase dobivala novega Doleta. Andrej je pred odhodom na univerzo opravil onstran meje važno nalogo. Nekega lepega jesenskega dne je odšel oprtan z nahrbtnikom ha pot. Dogovorjen je bil za sestanek zaradi prevzema protifašistične literature. Dobro je poznal bližnjo in daljno okolico. Skoraj v vsaki obmejni vasi so mu bili na voljo tajni sodelavci, ki so ga sproti obveščali o gibanju italijanskih obmejnih stražnikov. Ponekod so bile italijanske karavle zelo na redko posejane vzdolž meje, tu pa tam je bila nategnjena bodeča žica. Izkušen poznavalec take «budnosti» obmejnih stražarjev je z lahkoto obšel njihove patrulje, ki so skoraj ob enakomernih časovnih presledkih in spremljavi modnih popevk dokaj glasno obhodile mejno stezo. Costa in nizka megla je pokrivala gorske grebene. Nepremagljiva otožnost je obdajala človeka, ko je pronicala v kosti v -ozračju nasičena vlaga. Andrejeve misli so bile odsotne, ves je bil zbran zavoljo tvegane naloge. Kolikokrat ga je narava v njenih stotih obrazih očarala, toda tedaj je hodil kot popotnik, ki se mu mu. dj čimprej Driti do cilja. Cez tri dni se je šele vrnil domov. Čeprav je ponoči prehodil veliko razdaljo, ni čutil prave utrujenosti, saj je bil nadvse zadovoljen z dobro o-pravljenim delom. V domačo hišo je stopil skozi stranski vhod. Ves zadihan in prepoten je lege] v posteljo. šestnajstletna Pepca je brž pritekla v sobo, ko je slišala Andrejeve korake. Zagledala gi je ležečega na postelji, zato je vsa preplašena vzkliknila: — Saj boš zbolel od tolikšnega napora! Ali se ne zavedaš, kako se izpostavljaš nevarnostim? — Tudi življenje sem pripravljen žrtvovati za svoj i-deal! — ji je samozavestno odgovoril Andrej. — paziti pa moraš na nesrečo, ki bi nas vse hudo prizadela, zlasti pa mamo, je Pepca vnovič posvarila ljubljene'’-’ brata. — Imaš prav, Pepca. Pusti me samega, sedaj potrebujem počitka. Po njenem odhodu iz sobe je Andrej grebel v neurejene misli.. Že tedaj je slutil v sebi, da ga čakajo hude preizkušnje. Najbolj je bil občutljiv na lastne očitke, da ne bo mogel povrniti materi tiste dobrote, s katero ga je tako ljubeznivo obdajala. Pepca je doraščala v zavedno slovensko dekle. Vsak dan bolj je postajala za vse Manfredove nepogrešljiva opora, sa.i je bila zanje razpeta vez prave ljubezni med materjo in bratom. Andrej je veliko razmišljal in bral leposlovne ter znanstvene kniige. že v zgodnji mladosti se je dokopal do bogatega znanja. Neko nedeljsko popoldne se je vozil v družbi s sosedo Mimico Volaričevo, ki je potovala po opravkih v Čedad z ozkotir. nim vlakom Kobarid - Čedad. Med potjo sta se pogovarjala o vsakdanjostih. Andrej je skozi okno zrl v celo vrsto senenih kop na senožetih Stola. Bilo jih je kot gob po dežju, ker so tedaj ljudje varčno spravljali vsako seneno bilko. Zadoščal mu je bežen pogled na seno. Spoznal je vrednosti pridelka po njegovi količini. Iz tega skromnega podatka je razpredel gospodarsko predavanje z bogatimi in prepričljivimi ugotovitvami ter ocenami težkega položaja izkoriščanega kmečkega ljudstva. Gino Bicchi, policijski komisar v Tolminu, je več mesecev zbiraj ovaduška poročila za pripravo tako imenovanih «ple. biscitamih« volitev za fašistični režim. Pred marčnimi volitvami 1929. leta so fašistični pajdaši izvedli v Idrskem zlobno provokacijo. Njihov agent slovenje narodnosti Karlo Volarič «šumlijev» je ponoči natisnil Mussolinijevo glavo na hišne zidove ob cesti, obenem pa namazal slike s kravjekom. Na karabinjersko postajo pa je poslal nepodpisan seznam z imeni narodno zavednih domačinov, med njimi tudi ime svojega brata, z obtožbo, da so oni storilci opisanega dejanja. Tolikšna je bila njegova pokvarjenost! Naslednjega dne so pridivjali fašisti in karabinjerji v vas. Odgnali so s seboj Ivana Ga-bršča-Klincovega, Stanka Jer-mela-Zlangarjevega, brata Antona in Franca Kurinčiča-Lo-vrenčkova, Franca Uršiča-Tan-cevega. Antona Kurinčiča-Von-činovega, Ivana Volariča-šum-levega in še druge domačine. Aretirance so na karabinjerski postaji v Kobaridu nekaj dni hudo pretepali, nato pa so jih odvedli v goriške zapore. Preiskava je dolgo trajala, končno so jih spustili, razen 18-letnega Ivana Gabrščka, ki so "a po nedolžnem obsodili na 15 mesecev zaporne kazni. šele v začetku leta 1944. je dobil Karlo Volarič zasluženo kazen od članov VOS z območja Jevšček-Livek. Tigrovci so v noči pred vo litvami raztrosili v Kobaridu in okoliških vaseh mnogo letakov, ki so pozivali volivce, naj glasujejo proti enotni fašistični listi. Andrej Manfreda je izročil letake tudi Branku Skočirju — Olivu iz Robiča in Alojzu Ko-rinciču - Lovrenču iz Idrskega, naj jih raztrosijo ponoči. Skočir jih je raztrosil po vaseh Robič in Kred. Kurinčič pa v Trnovem in Idrskem. V knjigi «Slovensko Primorje in Istra«, beremo na strani 131: «Pri tretjih volitvah (ako smemo v tem primeru sploh govoriti o volitvah) niso imeli Slovenci in Hrvatje možnosti, da bi postavili svoje kandidate. Po novem volilnem redu je bila vsa država eno samo volilno okrožje, ki je volilo 400 poslancev. Predložila se je ena sama kandidatna lista, ki jo je sestavil veliki fašistični svet. Med kandidati ni bilo nobenega Slovenca ali Hrvata dasi bi imeli po svoji številčni moči pravico do najmanj petih zastopnikov. Volivci so imeli pravico, predloženo listo v celoti sprejeti ali pa jo zavreči. Fašistični vladi pa je bilo mnogo na tem, da prikaže izid tega glasovanja kot plebiscit za fašistični režim. Zaradi tega so zlasti na deže” s silo zbirali volivce in jih v spremstvu karabinjerjev in fašistične milice gonili na volišče. Vsak polnoleten državljan je moral glasovati za režim ali pa proti njemu. Postavljen je bil pred usodno izbiro: glasovati z «da» (si) ali pa z «ne» (no). Prozorne glasovnice so omogočile volilni komisiji, da je z lahkoto ugotovila volivčevo voljo. Tiste volivce, ki so glasovali za «ne», so vpisali v poseben seznam. Vsa poznejša leta so jih preganjali na primeren način Največ volivcev je glasovalo proti fašistični listi v samem Kobaridu. Učitelj Franco Nuzzi, kobariški fašistični sekretar, je tiste dni oblastno ukazoval razvpitim fašistom Bassiniju, Amletu in drugim iz Kobarida, da morajo odkriti «tiste preklete teroriste)), ki so jim zažigali šole in otroške vrtce ter trosili letake proti valitvam. V razgovoru s karabinjerskim marešalom so mu silile oči iz jamic zaradi razkačenosti, ker so tavali v temi. Tako je postajal njegov obraz še bolj okruten. Trudil se je na vse pretege, da bi tudi v javnosti strahoval volivce. Sumljive o-sebe je klical na krajše ali daljše razgovore, da bi odkril kakšno otipljivo sled protifašističnih dejanj. Bicchijeva in Nuzzijeva goreča prizadevanja niso dosegla uspeha. Tajna organizacija si je pridobila s časom nove izkušnje za podtalno delovanje; zaradi tega je zlasti pred in ob samih volitvah opravila u-spešno ustno ter pismeno propagando proti režimu, ne da bi oblasti odkrile izvrševalce nevarnih podvigov. Leto 1929 je bilo po vsej Julijski krajini izredno bogato na dogodkih zoper tlačitelje našega ljudstva, toda vse bolj je raslo v njem upanje v svobodo. Andrejeva aretacija Tudi v Padovi je Andrej našel ugodna tla za nadaljevanje svoje politične dejavnosti med svojimi vrstniki slovenske narodnosti. V primerjavi z velikim številom italijanskih študentov, je bilo tam sorazmerno malo Slovencev. Fašistična policija je imela za vsakega «tujerodca» kartotečni list, tako imenovani «ske-darij» z natančnim opisom resničnih in tudi neresničnih po- datkov. Tudi Andrej je bil med »nezanesljivimi elementi«, kot so jih tedaj opredelili po nadzorstvu nad državljani, ki ga je dosledno izvajala policijska država. V tistem znanem univerzitetnem središču je živahno začelo študijsko leto. Študentje so že v poznem popoldnevu in posebno zvečer preplavljali ulice ter javne lokale. Zgovorni Italijani so se obregnili v vsako mimoidočo žensko, medtem ko so Slovenci radi ogledovali mestne zanimivosti. Po večerji so zahajali v zakotno kavarnico, iz katere je včasih zadonela slovenska pesem. Kavarnar ni bil nasproten taki hrupni družbi, vendar ni razumel besede tujega jezika, zaradi tega jih je opozarjal na predpise, ki so veljali za tujce. Ponavadi se je vedno vse dobro izteklo, brez posledic. Tako dokaj brezskrbno razpoloženje je trajalo le po dva do tri mesece, dokler je študij postal zahtevnejši. Med italijanskimi in slovenskimi visokošolci so se spletla pristna prijateljstva, razen s fanatično nastrojenimi posamezniki, ki so poveličevali fašistični režim. Slovenski študentje so dobro obvladali italijanski jezik, saj so Slovenci znani kot talentirani ljudje za učenje tujih jezikov. Njihov bogat besedni zaklad Dantejevega jezika jim je pridobil splošno naklonjenost. Andrej je stanoval skupaj s svojimi študentskimi tovariši pri italijanski družini v mestni okolici. Ta družina je oddajala gostom več sob. Vsako spremembo o preselitvi ali odselitvi svojih najemnikov je moral hišni lastnik javljati oblastem. Dobrodušni možicelj je tako nenamerno pomogal policiji v njeni tajni dejavnosti, študentje so ga imeli radi, saj jim je izpolnjeval tudi najbolj muhaste želje. Nastopala so prava nesorazmerja med potrebami in razpoložljivim denarjem. V takih sušnih obdobjih jim je pomagala iz zagate le posebna iznajdljivost. Med seboj so si sposojali denar, da so izredna dobrodošla in kratkoročna posojila obkrožila v štiriindvajsetih urah na desetine rok, dokler ni bil takšen problem vsaj za silo rešen. V drugem letniku univerzitetnega študija je Andrej zavzeto študiral. Univerzitetna predavanja mu niso potolažila ukaže!jnosti, zato je nenehno iskal nova spoznanja. Obšel je mestne antikvariate, pri katerih si je nakupil mnogo knjig. Razen študijske snovi, ki jo je dodobra obvladal in redno o-pravljal predpisane izpite, je prebral še Voltairova, Rous-seaujeva, Mazzinijeva, Feuer-bachova in deloma Heglova filozofska dela. Posebno pazljivo je preučeval družboslovna vprašanja, za katera ni našel prepričljive od govore. Polaščala se ga ni skepsa, ampak še večja raziskovalna vnema, da bi prišel stvarem do dna. Bila je sobota 10. marca 1930 leta, ko je Andrej prvič opazil zasledovalca na razdalji kakih 25 metrov. Pred večerom je odšel na krajši sprehod proti mestnemu središču. Spremljal ga je mlajši, elegantno o-blečen moški s pristriženimi brki. Spreletel ga je spomin na čudne okolnosti. Pred dnevi je njegov «varuh» kupoval pri istem antikvariatu kot on stare knjige. V predavalnici je prav tako srečal nepoznanega študenta. V spremljevalcu je namreč spoznal policijskega a-genta, ki ga je spremljal na vsakem koraku. Pospešil je ko- Andrej Manfreda rake, toda zasledovalec se mu je prilepil kot neločljiva senca. Prav gotovo je imel stroga navodila, naj svojega »objekta« ne izpusti z oči. Naslednjega dne po tistem dogodku se je Andrej pogovarjal s svojim prijateljem, študentom i£ Trsta. — Mislim, da je zadeva v zvezi z aretacijami naših ljudi, — mu je nekako zaskrbljeno dejal Andrej. — Če te je spremljal tisti tip, ne more biti le gola slučajnost. — Odpotoval bom čimprej domov. — Ali si kaj zaskrbljen? — Resnici na ljubo, se mi ne obeta nič dobrega. — Jaz bi se otresel takega nezaželenega spremstva. — Glej ga, šaljivca — se je nasmejal Andrej — Všeč mi je tvoja ravnodu ost. — Enkrat te-e zajec, drugič pa pes, pravi naš stari pregovor. Minila jim je volja, da nam štejejo korake. — Jutri bom sporočil na dom, da se vrnem v nekaj dneh. — Prav imaš. Po tem razgovoru se je Andrej pripravljal za odhod proti domu. Preden se je poslovil od prijateljev in znancev, je brzojavno sporočil svojcem v Kobarid, da ie predčasno opravil predpisane izpite. To ni bilo navadno slovo od študentovskega življenja, ampak mejnik novih dogodkov, ker so bila tista kratka univerzitetna leta zanj nadvse plodna. Na Kobariškem So že 6. decembra 1928. leta aretirali Rudija Uršiča, ki je bil organiziran v protifašističnem gibanju. Z Andrejem sta tesno sodelovala pri organiziranju protifašističnega shoda na Krnu. Prav tako se je sestajal s Stanetom Žagarjem, svojim bratrancem, ko je večkrat ilegalno prihajal iz Jugoslavije na to območje. Rudija so konfinirali na otok Ponzo do spomladi 1931. leta, nato je ostal doma pod triletnim policijskim nadzorstvom. Fašistične oblasti so ga preganjale vsa poznejša leta. Leta 1927 je aranžiral okno v svoji trgovini in sestavil iz volnenih niti barve slovenske zastave. Zloglasni kobariški fašisti Amleto, Giulio in Dario so opazili njegov trik, in ga obiskali ter pretepli. Andrej je nenadoma prispel domov, zato so ga svojci spraševali o njegovi predčasni vrnitvi. Sestri Pepci je omenil zasledovanje v Padovi. Policijski komisar Gino Bicchi je naročil marešalu, naj Ukrene vse potrebno za Andrejevo aretacijo. Kobariški ma-rešalo je svoje pohlevne karabinjerje podrobno poučil o prejeti nalogi. Zabičal jim je, da morajo pregledati vsak papir in temeljito preiskati Andrejevo spalno sobo. Čuvarji javnega reda so bili ta čas podobni otrokom, ki jim je oče kupil zaželeno igračo. Za Manfredove so 25. marca 1930. leta nastopili usodni dogodki. V Andrejevem življenju so odprli novo poglavje, njegovim svojcem pa namenili polno bridkosti. Mati je bila ponosna na svojega »Drejcela«. saj so ga vzljubili daleč naokrog. Na njihov dom so prihajali zadnja leta mnogi znani in neznani obiskovalci, ki so se obračali nanj, ali pa pustili zanj kakšno sporočilo. Postal je duša vidnega in nevidnega delovanja. Andrej se je razdajal kmečkemu človeku, intelektualcu in mladini. Z njegovo veliko vnemo je nastalo široko razpredeno žarišče protifašistične dejavnosti na celotnem gomjesoškem območju. Tistega dne je kot po navadi odšel v dopoldanskih urah na kobariški trg. Nekaj minut pred enajsto si je kupil časopis v trafiki. Na domu sta se Marija in Pepca zadrževali v kuhinji, ko sta se pojavila na vratih dva karabinjerja. Hipoma jima je šinila misel, zakaj sta prišla na obisk. — Pokažite nama sobo, v kateri prebiva Andrej Manfreda, — je osorno spregovoril starejši karabinjer. — Izvolita, tu je njegova soba — je odgovorila mama. Vstopila sta v sobo in začela sta preiskovati vsak kotiček. Pregledala sta šolske in ostale knjige, brskala po predalih, prevračala posteljnino in zabadala z železno palico v vsako špranjo. Med tem je Andrej bral jutranji časopis. Naenkrat sta se marešalo in njegov pomočnik pojavila za njegovim hrbtom in položila nanj roke. Marešalo mu je sporočil ukaz, naj jima sledi. Andreja sta odvedla na bližnjo, nekaj sto metrov oddaljeno karabinjersko postajo. Točno ob enajstih so se za njim zaprla vrata. Šele po dveurni preiskavi sta karabinjerja zapustila Manfre-dovo hišo. Odnesla sta s seboj veliko knjig in pisem, ne da bi količkaj razumela njihove vsebine. Na karabinjerski postaji so Andreja temeljito preiskali, od nog do glave. Odvzeli so mu vezalke na čevljih, kravato in pas, kakor so zahtevala ustrezna jetniška pravila. Ostal .je sam v temačni celici, na golih deskah. S težavo se je privajal na slabotno svetlobo, ki je pronicala skozi majhno špranjo na okovanih vratih in okence z rešetkami. Celica je močno zaudarjala po plesnobi in zatohlosti, odpirali so jo le takrat, ko je sprejemala neprostovoljne goste. Čeprav je dolgo aretacijo slutil, se je vse tako nenadoma pripetilo, da ni utegnil razmišljati o sebi in spoznati vzroke nastalega položaja. Nemirne misli so mu odhajale k svojcem in dogodkom zadnjih let. V sebi je sklenil zanikati vsako obtožbo, ki bi u-tegnila obremenjevati sojetnike. Zanj so bili takšni sklepi nepreklicne moralne obveznosti. «Tresk, tresk!« so na zarjavelih tečajih zacvilila celična vrata. V poltemi je Andrej zagledal karabinjerskega mare-šala v spremstvu enega karabinjerja. Š svetilko, je marešalo poiskal jetnika in mu ukazal z arogantnim glasom, naj vstane. Z lisicami na rokah je težko vstal s pograda. Medtem ga je marešalo zmerjal s prostaškimi besedami, da je prišla ura za obračun njegovih »terorističnih dejanj«. Preden je zapustil celico, ga je večkrat udaril po obrazu s pestjo. Takšen je bil Andrejev sprejem pri pokornih izvrševalcih danih ukazov fašistične ohole oblasti. Tistega dne je zunaj enakomerno kapljal dež. Nizki oblaki so se podili pod vrhove bližnjih planin. Minilo je nekaj ur od tega žalostnega dogodka, ko je že Janko obvestil člane tajne organizacije o grozeči nevarnosti Nekateri med njimi so šli zdoma in se skrili na varno Prav tako je Pepca v vasi povedala prijateljem, kaj se je pripetilo z Andrejem. Po spominih Andrejevih svojcev in sodelavcev, napisal VID VREMEC Oboroženo ljudstvo edino jamstvo neodvisnosti in svobode Narodi Jugoslavije so si z ogromnimi ljudskimi in materialnimi žrtvami priborili svojo svobodo. V potu svojega o-braza so po narodnoosvobodilni vojni najprej obnovili svojo razrušeno domovino in postavili trdne temelje njenega nadaljnjega družbeno, političnega, gospodarskega in vsestranskega iazvoja, katerega rezultati uživajo občudovanje vsega objektivnega inozemstva. Razumljivo je, da je jugoslovansko ljudstvo, ki je v zadnji vojni tvegalo vse za svobodo (»Bolje grob nego rob«), danes če bi kdo skušal ogrožati njegovo neodvisnost, pripravljeno še na večje žrtve, ker mora, poleg svobode, braniti tudi vse njene dragocene povojne pridobitve. Grenke izkušnje v preteklosti so naučile ljudstvo Jugoslavije, da se mora za obrambo svoje svobode in neodvisnosti nasloniti samo na lastne sile. Zato je po vojni posvetilo veliko pozornost ljudski armadi in mu nikdar ni bilo žal precejšnjih materialnih žrtev za njeno opremo in borbeno sposobnost. Vse dosedanje vaje so pokazale, da te žrtve niso bile zaman in da je ljudska armada tako dobro izurjena in opremljena, da je sposobna takoj prilagoditi se vsem nepričakovanim situacijam in dati morebitnemu napadalcu učinkovit odpor. Poleg moderno opremljene in izurjene armade je glavna obrambna moč Jugoslavije tudi v njeni neodvisni, miroljubni politiki, t. j. v zavesti vsakega Jugoslovana, da se bo, če bo potrebno, boril vedno samo za pravično stvar, da ne bo nikdar poklican ogrožati svobodo in neodvisnost drugih narodov, posegati za tujim, temveč samo braniti svoje. Neodvisnost Jugoslavije je zaradi njenega strateškega položaja (vse važne komunikacije v južni Evropi vodijo skozi Jugoslavijo: na zahod »ljubljanska vrata«, na vzhod skozi dolino Nišave, na jug skozi var-darsko dolino) važen dejavnik ravnotežja sil, na kateri danes počiva svetovni mir. Vsak poskus ogrožanja neodvisnosti Jugoslavije bi bil zato za napadalca in za svetovni mir gotovo zelo usoden. Morebitni napadalec na Jugoslavijo bi se zelo uštel, če bi računal na uspeh naglega, nepričakovanega napada. Izkušnje vseh agresij zadnjih let kažejo, da se z nikakršno premočjo ne more zlomiti odpor ljudstva, ki ima jasne perspektive svoje borbe. In če je ta odpor vojaško organiziran in voden, tedaj se napadalec, neglede na njegovo številčno in tehnično premoč spušča v brezupno vojno, ki se mora prej ali slej končati samo s popolnim porazom napadalca in njegovo sramoto. To ne dokazujejo le izkušnje iz narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije, temveč tudi vrsta izkušenj novejše dobe, zlasti pa še vojna v Vietnamu. Na poseben način kaže to tudi zahrbtna intervencija petih držav varšavskega pakta v CSSR. Neglede na kasnejše dogodke in na tiste, ki bodo mogoče še sledili, .je dejstvo, da »Blitzkrieg« si! varšavskega pakta ni dosegel zaželenih smotrov. Moralni uspeh je na strani enotnosti češkoslovaškega ljudstva. Izkušnje vseh narodov, ki se bore za svojo osvoboditev, za to, da sami odločajo o svoji usodi, kakor tudi tistih, ki so danes prisiljeni braniti svojo neodvisnost, so potrdili, kako upravičena je koncepcija o o-brambi Jugoslavije, začrtana v ustavi, ki bo konkretizirana in uveljavljena z novim zakonom o ljudski obrambi. Morebitni napadalec na Jugoslavijo bo naletel na vseljudski odpor. Vsaka možnost kapitulacije, kot leta 1941, je izključena. Po jugoslovanski ustavi «nima nihče pravice podpisati kapitulacije«-Poleg tega nalaga ustava vsem državljanom in organizacijam v primeru začasne zasedbe njihovega ozemlja, da nadaljujejo z odporom in da izpolnjujejo ukaze organov ljudske obrambe. Po novem zakonskem osnutku, o katerem bo v kratkem razpravljala zvezna skupščina po kratkem postopku, tvorijo obrambno silo Jugoslavije poleg armade tudi teritorialne oborožene enote organizirane oc* skupin občanov, v podjetjih, u-stanovah. vaseh, občinah, mestih, pokrajinah, republikah. Vsi državljani brez razlike na spol od 16. do 65. leta starosti so obvezniki ljudske obrambe. Vrsto njihove obveze (razvrstitev) določa obrambna oblast občine. Osebe, ki ob napadu nimajo nobene razvrstitve, ostanejo na svojih delovnih mestih-Vsi ostali so dolžni ravnati se po vnaprej sprejetih ukazih-Po zakonskem osnutku so obrambne sile Jugoslavije: armada, teritorialne enote (organizirane v podjetjih, občinah, va seh, mestih, pokrajinah, republikah), v delovnih organizacijah za zaščito obratov organizirane oborožene enote, enote civilne zaščite in končno delov-j ne enote. Vojaški obvezniki so j vsi moški od 17. do 55. leta 1 (rezervni častniki do 60. letali i ter vse ženske od 19. do 40. leta ^ (rezervne častnice do 50. leta) r starosti. Vpoklicane ne morejo j biti samo noseče ženske in ma- / tere otrok do 10. leta starosti. ^ V oborožene enote prav tako ne bodo vpoklicane matere trok (mlajših od 15 let) če so ločene, neomožene, oziroma žene vpoklicanih. Obvezniki civilne zaščite pa so vsi državljani ne glede na spol do 65. / leta starosti. Naloge oboroženih teritorial-J nih enot so: borba proti diver- j zantom, vohunom, morskim ih j zračnim sovražnim desantom, udeležba v borbenih operacijah skupno z rednimi enotami armade in končno nadaljevanje borbe in odpora po umiku, enot redne armade. Poleg oboroženih odredov občanov ih delavcev se v okviru teritorialne obrambe v vsaki družbeno politični skupnosti organizirajo posebne službe, takoimeno-vani centri za obveščanje in alarmiranje, in sicer take, da tvorijo enoten sistem za vso državo. Enote civilne zaščite (inženirske, sanitetne, za zaščito o“ radioloških, bioloških, kemičnih sredstev, za čiščenje ruševin itd.) se ustvarjajo povsod. Civilna zaščita mora biti po zakonu organizirana v vsaki hiši, vasi, naselbini, krajevni skupnosti, podjetju, ustanovi, občini, mestu, pokrajini, republiki in zvezi, ki zedini a delovanje vseh služb. V vseh hišah, podjetjih in ustanovah se moraio pripraviti ustrezna zaklonišča in sredstva, potrebna za gašenje požara. Zakon ob ve- BOŽO BOŽIČ (Nadaljevanje na 12. strani) Izreden glasbeni dogodek Izreden glasbeni dogodek smo doživeli pred 57 leti ko je v Narodnem domu koncertiral slavni Sevčikov godalni kvartet. Sestavljali so ga pri Sev-čiku dozoreli mojstri Lhotsky, Prochazka, Moravec in Zelenka. Kvartet je že užival svetovni sloves in neomajno priznanje. Kdor še ni imel sreče poslušati takih izvajalcev, si more le težko predstavljati visoko duhovnost, ki jo zna poklicani človek s čistim, toplim srcem doseči in z dematerializiranim zvokom vplivati v poslušalca. V dvorani se ploskanje ni hotelo umiriti, a videti je bilo tudi nešteto nemih, od dovzetnosti čustev preobraženih obrazov in rosnih oči. * * * Italijanski kritik, ki je ime! priložnost drugje poslušati ta kvartet (Casino Schiller), ga je hvalil z obilico le poredkoma rabljenih izrazov: «In-sieme degno della pid alta con-siderazione — sorprende vera-mente per le sue interpreta-zioni, colorite, robuste, anima-te. La eccellenza dej singoli elementi e la loro perfetta fu-sione in un tutto dalTintona-zione superba, desta ammira-zione sincera — impressionan-te canto del violoncello — de-licatezza di tinte — delicatezza di sentimenti — meravigliosa esecuzione.« (Ij Piccolo, 16. novembra 1911). * * * Viktor Šonc, naš nepozabni vzgojitelj in vse premalo izvajani skladatelj, je o koncertu napisal v EDINOSTI 20. novem, bra 1911 (štev. 322) sledečo kritiko; «Komorni koncert Sevčikove-ga kvarteta. Prva zahteva, ki jo stavimo na umetnika-glasbenika, je dovršena tehnika, to je, da popolnoma obvladuje svoj inštrument. Brez popolne tehnike je izključeno dobro prednašanje. Potrebno je pa tudi, da umetnik priučeno tehniko podreja čutu pri prednašanju umotvora. Tehnika brez čuta nam more podati je mrtvo telo. pušča poslušalca hladnega, ga ne navdušuje, ga ne vglablja v umotvor. Samo tehnika, spojena s čutom vživi j a umotvor, razgreva poslušalca, mu pre-šinja kakor električna iskra mozeg in kosti, ga na duhu povzdiga v nadzemske višave in ga sili, da slavo poje boginji umetnosti. Tak redek vžitek smo imeli dne 16. t. m. v gledališčni dvorani «Nar. doma«, ko so nam 4 češki umetniki, učenci slavnega Sevčika, vlivali v srce naj-blažja čustva. Bratje Čehi so nam znali tako lepo razkriti čustva glasbenih velikanov in so nam podali vse tako plastič-no, da zasledovalec ni mogel ostati v nejasnosti. Noben motiv, noben tema se ni izgubil v kontrapunktu; vse konture so bile tako ostro začrtane, da je oblika dobila res pravo celoto. Dvorakovega kvarteta F-dur op. 95 mi je najtplj ugajal radi svoje lepe kantilene, II. stavek. S takim umevanjem genija, kakoršno so oni kazali, je mogoče prednašati le umetnikom globoke glasbene izobrazbe in velikega čuta. Kako božansko učinkuje zaključek i-stega (II) stavka, ki ga čelo izvede z začetno kantileno zgubljajoč se v pianissimo. Kaj naj rečem o Smetane kvartetu «Iz mojega življenja«. Siromak je začrtal v kvartetu svoje življenje, ki je bilo po večini s trnjem obdano. In ka- ko natanko in iskreno nam pripoveduje svoje tajnosti, svoja gorja in veselje. Kako moj-stersko je vplel način progra-mne glasbe v kvartetno obliko. Res, on se je znal izraziti. Posebno kontraste v II. stavku, veselost, zadovoljnost je Smetana začrtal prav v živih barvah. S kako polnim čutom in s kakim umevanjem so ti 4 umetniki prednašali vse to!'Kako krasno in izrazito je izvel čelist g. Zelenka kantileno ob koncu III. stavka! Mislil sem, da vidim Smetano pred seboj, ki s tresočim glasom govori in si utira solzo. Za tako prednašanje, kakor je bilo ravno pri kvartetu Smetane, je treba ne le čuta in tehnike, marveč tudi razumevanja. Tretja točka programa je bil Glazunov A-mol kvartet, ki s® je v marsičem razlikoval °r prvih dveh. Posebno karakterističen je bil I. stavek, kjer nenadoma vpada med polif°" nijo homofonija, v kateri im* čelo zaporedoma toniko in do-minanto. Glazunov kvartet zahteva na več mestih dobre rU' tine, posebno v tretjem stavku-že v začetku tega stavka s® vsuje kar cela ploha pasaž, k* se prenašajo iz enega inštrumenta na drugi. Te "pasaže s° bile res eksaktno izvedene-Prav. posebno je ugajal odsta' vek, kier so bile prve gosli spremljane po pizzicatu ostalih inštrumentov, za kar so tudi umetniki želi obilo pohval* od občinstva. žal pa, da so pri vseh treh točkah med posameznimi stav ki precej motile pavze, v kar terih je občinstvo dajalo duška svojemu navdušenju. Hvaležni smo res bratom -a-jine« ni moglo kriti velikega pomanjkanja narodnoosvobodil- Umrl je v januarju 1944 Oskar Kovačič je imel svojega človeka v Sv Križu, Dolini (povezal ga je neki čevljar od Sv. Ane) in neki Danilo iz Ric-manj, (Izjava Jožeta Miklavči-ča-Silvestra). Spoznal se je tudi z Antonom čačem, ki je vodil partijo na miljskih hribih in nekaj noči celo spal v Sv. Barbari pri Petru Violi. Z O- V prelepi dolini bistre Soče vse od njenega .'izvira izpod skalnatega masiva nad Trento in dolž njene žuboreče poti polne ovir, dokler ne priteče do ravnine in po njej počasi nadaljuje pot proti Jadranu, ki mu nosi še njeno sinjino neba, je domovalo mnogo hčera in sinov, ki so v odločilnem trenutku izbrali pravo pot, ker so videli veliki in plemeniti cilj lastnega zatiranega in izkoriščanega naroda, ki je že več kot 1200 let delal in se znojil na lastni zemlji le za tujce. Zelo hud udarec je bil, ko so to zemljo dodelili kraljevini Italiji s krivično rapalsko pogodbo podpisano 21.XI.1920, kot plačilo za vstop Italije v vojno na strani antante proti Avstro-ogrski monarhiji, po tajnem sporazumu sklenjenem v Lon donu leta 1915. Za koristi imperializma so bili s tem ozemljem žrtvovani naši ljudje. In prav tam, v tisti dolini v Mostu na Soči se je rodil 27. oktobra 1908 Oskar Kova čič, eden izmed njenih izrednih sinov, ki je vedel, kaj mora storiti, da bi pomagal trpeče mu in izkoriščanemu ljudstvu Ko je prišel dan, ki ga je mno go let prej napovedal goriški slavček, se je družina Kovačič umaknila. Tako 'e že kot otrok okusil težko življenje vojnih beguncev, ko so morali zapustiti rodni kraj in dom ter oditi v neznano, ko je še Italija na povedala vojno Avstriji leta 1915. Drugi dom je dobil v Radov ljici, a leta 1923 so se preselili v Ljubljano. Tam se je po dokončani gimnaziji vpisal na tehnično fakulteto. Ko je bil študent, je jbil njegov svetovni nazor že formiran in mladi Oskar se je z izredno energijo, doslednostjo in vestnostjo predajal delu komunist a-agitator j a in organizatorja. ‘ Takrat je bil zelo aktiven v levičarskem klubu «Triglav». Napredno gibanje je organiziral neumorno in požrtvovalno z izrednim čutom za pravice malega človeka. Leta 1931 je že pomagal pri obnavljanju partijske organizacije in od leta 1932 do 1934 je vodil tehniko pokrajinskega komiteja za Slovenijo, ker je vodstvo vedelo, da je za to najprimernejši in da bo nalogo vestno opravil. Leta 1934 je izgubil službo, medtem ko je ob trboveljskem štrajku padel policiji v roke. Preganjali so ga. Toda Oskar ni odnehal. V novembru 1934 so ga obsodili na osemnajst mesecev zapora. Kazen je prestajal v Sremski Mitroviči. Ko se je vrnil v Ljubljano, je z delom nadaljeval v delavsko-kmečkem gibanju.. V letih 1936 in 1937 je neumorno pripravljal ustanovni kongres Komunistične partije Sjlovenije, ki je bil na Čebinovem*18. aprila 1937 v zgodnjih jutranjih lirah. Tam je bil izvoljen za člana centralnega komiteja KPS. Po tem kongresu je po vsej Sloveniji organiziral delavska prosvetna društva «Vzajem nost« in pri svojem delu žel veliko uspehov zaradi svoje vsestranske in požrtvovalne delav nosti in organizacijske sposobnosti Drugi svetovni spopad se je bližal z velikimi koraki. G skar Kovačič je vztrajno in prizadevno izpolnjeval naloge, ki mu jih je narekoval čas nenehne rasti nacifašistične napadalnosti. Odločna borba proti tem silam ga je leta 1939 privedla v roke policije in v internacijo v Bilečd, v Hercegovini. Nacifašističnim silam se je mudilo z vojno in so hiteli. Zato so se vrstila drugo za drugim grozodejstva nad narodi srednje Evrope (Avstrija, Češka, Poljska) in 6. aprila 1941 je bila na vrsti Jugoslavija Od vseh strani so jo napadle sile osi in njeni sateliti. Vojna sila stare Jugoslavije je bila zrušena. Pod zaščito okupatorjev in z njihovo pomočjo so zavladali in organizirali ustaško Nezavis-no državo Hrvatsko. Ko se je Kovačič vrnil iz Bileče v Ljubljano, je postal član vojne komisije pri CK KPS. Ko je bil formiran glavni štab Slovenije ali glavno poveljstvo partizanskih čet v Sloveniji, je postal član tudi te ga vojaškega organa. V tem svojstvu je odšel na Gorenjsko in organiziral upor. Sklep CK KPS, da se morajo vsi člani KP vrniti v rojstne kraje in or ganizirati oborožen odpor, je bil izredna zamisel. Zato so se mnogi primorski člani KP iz stare Jugoslavije vrnili v Julij sko krajino in so pričeli s pod talnim delovanjem, kar je storil tudi Kovačič. Prav tisti čas je bilo v Trstu kot v osjem gnezdu. OVRA s široko razpredeno mrežo zaup nikov in agentov je bila «na nogah«, ker je bil takrat v ((pripravi« zastraševalni proces le joči kazenski preiskavi so se vršile priprave, da bi Posebna sodišče za zaščito države pripravili v Trstu in bi tam sodili rodoljubom Slovencem. Fašisti so že čutili delovanje od porniškega gibanja... ♦ * * V širino zajeta Osvobodilna fronta se je bila naglo razvijala, vendar je uspelo agentu OVRA, da se je vrinil vanjo pod krinko dobrega člana KPI, ki želi po nalogu svoje partije vzpostaviti stike s KPS. Predstavil se je kot ing. Marcello. Uspelo mu je spoznati voditelje osvobodilnega gibanja v Slovenskem Primorju in Istri Ko vačiča Oskarja in nekatere dru ge, ki so z njim delovali v Tr stu. slovenski in hrvatski Istri Se preden je bil zaključen Tomažičev proces, so prišli na vrsto že drugi. Dne 10. decem bra 1941 je šel Oskar z legitimacijo na ime Polak Anton na sestanek na dogovorjeno mesto v park pred železniško postajo v Trstu. Namesto pričakovane Rimu obsojeni: Oskar in Leon Kovačič po 30 let, Boris Kovačič, Arbanas Ernest, Miklavčič Jože in Josip Skifo po 14 let, Guina Boris na 15 let, Perello Zora na 13 let (na policiji so jo imenovali tudi — «la bella tigre«), Jarak Renata na 11 let in Sušič Ljubomir na 8 let. Obtožnica je med drugim vsebovala tudi naslednji vek: «Od decembra 1941 do ja 1942 so obtoženi vršili temivno propagandno delo Gorici in Trstu v korist partizanskega gibanja, ki se je že pred časom nevarno razširilo v naši julijski zemlji in obmejnem področju, s formiranjem tudi močnih oboroženih tolp.» Dve leti je tovariš Oskar prebil v italijanskih zaporih v Pia-nosi. To mu je načelo zdravje in tuberkuloza ga je neusmiljeno uničevala. V decembru 1943 je s pomočjo aktivistov RK za pustil Pianoso in se vrnil Ljubljano. Tudi tako bolan sta- ni a-in-v v osebe so prTšTf agentfoVRA^in *L"fč,ren okupat°rju in”“(id nai oomat« ,*al,J?nskl’ naga aretirali «Ingenir Marcello« govlm hlapcem; zato so ga are- . nf> Pomaga svojim častni- ie bi! ov^Tm tirali in šele na prošnjo n.jego- **»._ln_vojakom, da dezerti- ve matere so ga spremili v bolnišnico. Tam je ostal pod policijskim nadzorstvom Umrl je že januarja 1944. Tako je zaključil življenje eden izmed prvih organizatorjev narodnoosvobodilne vojne v Slovenskem Primorju, Istri in Trstu, član centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in član glavnega poveljstva partizanskih čet Slovenije. nega tiska v Trstu, da ne o-menjamo slovenskega Primorja in Istre. Neposredno naročilo za ustanovitev ciklostilne tehnike v Trstu je dal Leonu Kovačiču organizacijski sekretar OK KPS Tone Tomšič v Ljubljani 31. oktobra 1941. Svetoval mu je, naj z bratom Oskarjem v Trstu ali kjerkoli po-iščeta sposobnega človeka za delo v ciklostilni tehniki. Zelo verjetno je odšel zaradi tehnike v Ljubljano tudi Oskar Kovačič, ki je 6. novembra 1941 prestopil mejo pri Postojni s prepustnico na ime Oton Polak. Zelo verjetno se je za nekaj časa ustavil v Postojni in se s kolesom vrnil v Trst okrog 8. 11. 1941. Po vrnitvi v Trst je Oskar Kovačič zagotovil bratu Leonu, da bo dobil sposobnega človeka za ciklostilno tehniko in da bo preskrbel ves potrebni tehnični material. Kmalu nato je seznanil brata Leona s članom KPI Michelom Tomasom ki je bil po poklicu natakar. Z njim in še z dvema članoma KSI je Oskarja seznanil Danilo Peric. (Nemci so ga obesili 1944 v Ulici Ghega v Trstu skupaj s H. Karišem). Leon se je z njim razgovarjaj o možnostih razmnoževanja narodnoosvobodilnega tiska in o dnevnih sestankih, Ob tej priložnosti je Oskar izročil Leonu 752 lir za nabavo tehničnega materiala. Tržaški letaki Pred procesom Pinku Tomažiču in tovarišem je vodstvo slovenskega narodnoosvobodil ■ neSa gibanja naročilo Oskarju Kovačiču, da je treba do konca izkoristiti proces za razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Tudi Leonu Kovačiču, ki je bil 27 novembra 1941 v Ljubljani, so naročili, da je treba preiti na intenzivno propagando in začeti z napisnimi in sabotažnimi akcijami. Po vrnitvi v Trst je Leon Kovačič nakupoval tehnični material in ga izročal M. Tomasu. Strnjene podatke o tehniki, časovno najbližje, je dal Leon Kovačič: «Dne 30. novembra je tržaška ilegalna tehnika že začela z delom. Ciklostil za tehniko je izdelal neki mizar - simpatizer narodnoosvobodilnega gibanja v Trstu. Mizar je delal v veliki mizarski delavnici ali tovarni pod Via Molino al Ven-f° (kje je bila ta delavnica ali tovarna, ve Valerija Kocjančič-Spela). Ciklostilna tehnika je bila pri nekem Bolgaru (S. Lui-gi) v Via Leopoldo 15 (ali 17, če ne 19). Bolgar je že bil na-turaliziran Tržačan, ki materinskega jezika ni več dobro obvladal. V tej tehniki je pisal matrice in razmnoževal na ci-klostilu trosilne letake pred procesom Pinka Tomažiča Josip Cerkvenič. Tehniko je vo-dd neki Tomič...« (Leon Kovačič, Delo v Slovenskem Primorju leta 1941 in zaslišanje Oskarja Kovačiča v gradivu tržaške kvesture z dne 10. 12 1941) Ko je «11 Piccolo« 2. decembra 1941 najavil proces pred posebnim sodiščem v Trstu proti Pinku Tomažiču in 52 obtožencem, je ciklostilna tehnika pohitela z razmnoževanjem tro-silnih letakov. ((Osvobodilna fronta slovenskega naroda — Pokrajinski odbor za Primorsko« je bil podpisnik letaka z naslovom «Slovenci» in italijanskega letaka z naslovom «A tutta la leale comunitk italia-na». Prvi letak je obravnaval proces proti Pinku Tomažiču pred posebnim sodiščem s pozivom, naj se vsi Slovenci združijo v nepremagljivo Osvobo-dnno fronto. V začetku letaka del progra-ma OF. ki priznava italijanski naiodnj manjšini, ki bo vklju-.1 novo Slovenijo, demokratične pravice, v nadaljevanju pa poziva italijanski na- je bil policijski ovaduh, ki je dobro opravil zaupano mu na logo. Vsakdo, ki je prišel v stik s tem ((inženirjem« je pa del policiji v roke. Oskar Kovačič, se je, kakor vedno, tudi tokrat hrabro držal v rokah policije. Sledila so mučna zasliševanja in trpinčenja. Dolge mesece ga niso uklonili. Razen svojega pravega i-mena, ni policiji ničesar pove dal. Dne 17. septembra 1942 ta. Po več kot leto dni traja- bili pred Posebnim sodiščem v ua uezera-rajo k partizanom. Obstaja podatek še o tretjem letaku, kjer -5 napad na predsednika sodišča (Antonio Tringali Casanova) in policijo. V času procesa so našli 130 teh letakov pred vhodom v sodn0 palačo. Trosilne akcije . 3. in 4. decembra 1941 je tehnika že pošiljala na tfr- JANEZ KRAMAR JOŽICA ŽIDANIK (Nadaljevanje na 12. strani) Kako so Brkini doživeli september 1943 S prijateljem Franetom sva ležala v zasilnem brlogu, skrita j zaraslem grmovju nekje med Staro in Novo Sušico v podnožju Brkinov. Ni bil Se kaj prida dan, ko naju zbudi treskanje bomb, regljanje mitraljezov, poki pušk. Brž pospraviva ležišča in čakava. Glasovi so prihajali od Šl Fetra Tukaj tor o partizanov ni! Le kaj vse to pomeni?! Skozi rosno grmovje se priplazi v;a zadihana Dunja iz bližnje vasi. ((Italija je razpadla! Italije ni več!« Fo tej prvi novici, ki jo je vrgla iz sebe kar v eni sapi je še povedala, kakšne vse vesti so prinesli ljudje v vas. 2e navsezgodaj so Nemci streljali na I-talijane v šempetrskih kasarnah. ko so ti hoteli bežati ven, na prostost, domov. Te strele in bombe sva slišala midva sem v grmovje. Vsega, kar sva slišala sva se tako prestrašila, da sva kar ob nemela in obsedela na varnem, v najinem brlogu. Ostala sva kar tam. K nama so vse dopoldne hodili Sušičani in pripovedovali, da je opaziti po odročnih »tezah in poteh razorožene italijanske vojake, ki bežijo, po glavnih cestah pa patruljirajo z motorji in z avtomobili Nemci Bežečim voja kom jemljejo orožje in ga vozi o v St. Peter. Sedaj sva se s Franetom odločila. Ven morava: Glavno cesto iz Divače v I-lirsko Bistrico sva prešla pazljivo, po pravilih »stroge tišine«, ni pa bilo nikjer nikogar. Pod neko veliko hišo ob vodi sva po velikih kamnih v strugi prebredla Reko in se zagrizla v brkinske bregove. Sla sva proti Franetovj diomaci vasi, proti Oljarn.- Nit' posebnega nisva opazila spotoma izogibala pa sva se vseeno glavnih poti Kakšno je bilo to moje sre Čanje z življenjem. 2e več kot leto dni nisem bil pri dnevni luči med hišami s pokritimi strehami in z vrvežem na vasi. Zdelo se mi je bolj, kot da so ti ljudje prilezli iz skriva lišč, ne pa .midva! V Celjah je bil praznik. Nič določenega še ni bil tale razpad italijanske vojske, toda — en sovražnik je že manj. To je bilo jasno. Zadnje čase so bili ti zelenci potaknjeni skoraj po vseh brkinskih vaseh. Po trideset, štirideset jih je bilo skupaj v postojankah, nič več. Na Pregarjah. Ostrožnem brdu, Tatrah, Erjavčah in še 'marsikje. Ta praznik pa vaščanom ni bil v' sproščeno veselje. Bolj jih je prevzela skrb, kaj bodo se prinesli dnevi, in odgovornost, da bodo te dni storili vse prav. Več je bilo vznemirjenosti in negotovosti. Noč sva prespala v Franetovi domači hiši. Prvič po skoraj petnajstih mesecih sem lege! v posteljo, mehko, belo, čisto, svežo. Zaprt prostor, vas, lesena tla, od vseh strani okoli telesa mehko in toplo — res mi je bilo, da bi kmalu odšel na prosto, pod nebo, nazaj na zemljo. Zjutraj sva bila zgodaj na nogah. Bilo je oblačno, sivo, tesnobno. Sem in tja je bilo čuti od oddaljenih grebenov in vrhov samotne strele. Nikjer ni bilo v vasi nikogar, ki bi zapovedal. Pa vendar — godi se nekaj velikega, ljudje pa ne vedo, kaj početi. Dogodke moramo vzeti v svoje partizanske roke! To čakajo ljudje od nas, tukaj v vasi tudi od mene. Kar bo, bo! Orožje v naše roke! K.e je najbližja italijanska posadka? «Pregarje!» S Franetom odhitiva proti Pregarjam, vasi, Celjam na na-sprotnem bregu, za nami pa drvi v potok gruča vaščanov. Urno se vzpenjamo na oni strani po strmem bregu in poljih in travnikih k vasi. Malce me stiska v grlu. Naloga ni lahka, pa tudi ne majhna. Cd Pregari.) pa že teče navz-do' in kar počez po travnikih visokorasel karabinjer, okoli njega pa mu sledi nekaj civt listov iz vasi. Ustavi se nekaj korakov pred nami. V tem pa Frane že ostro zahteva od njega orožje. Karabinjer spregovori po domače. Naše krvi je, od Gorice. Takoj gre v partizane. Prišel nam je naproti, ko nas je zagledal, da bo povedal, kakšen je položaj zgoraj med hišami. Vojaki bi šli radi vsak sebi, samo šeržente jih zadržuje. Po vasi se potikajo razburjeni soldatje. S Franetom greva v njihovo postojanko, ljudje za nama Frane prične deliti vaščanom vojaški živež in opremo. Vojaki oddajo orožje in se izgubijo po bregovih proti glavni cesti, na jug. Samo serženteju je moral Frane izpuliti orožje iz rok z silo. V vasi imajo naju za junaka. Na Ostrožnem brdu so še vo jaki! Hitiva v poldrugo uro oddaljeno vas, toda postojanka je že v razsulu. Vojaki so pobegnili, samo za enega vedo vaščani, da je skrit pri svoji «za-ročenki«. S Franetom vdreva v hišo. V šupi na dvorišču je v listju »kopan majhen, grintav, črn Kalabrež. Potuhnjeno gleda, pri. pravljen. da bi vsak čas v koga skočil. Ljudje na dvorišču bi ga najraje linčali. Zenske pljuvajo vanj, ga zmerjajo in če ie more, mu da kakšna najbolj vroča brco v zadnjico. Bil je najbolj hudoben od vseh štiridesetih. Dekleta in žene Je zalezoval, ko so nosile v koških hrano na polje, jih pregledoval in zmerjal s — «partizani». V vasi je že oborožena Narodna zaščita. Njim ga izročimo, z naročilom, da ga zvežejo, obvarujejo pred ljudmi in takoj odpeljejo na štab v Celje, kjer bo pravično sojen. Zbrani vaščani odobravajo ta moj ukrep. Čutijo, da vlada v revoluciji tudi zakonitost. Sedaj hočejo, da bi jim kaj povedal, govoril. Na misel mi je prišlo nekaj stavkov, nekaj gesel iz naše partizanske literature, ki sem jo razmnoževal v Istri in pod Snežnikom. Vse skupaj nekako povežem z razpadom Italije in pričakovanjem, da svoboda ni več daleč. Samo pomagati je treba, da vsi skupaj uničimo Nemca. Zenske jokajo. Kar govorim naj še! Na srečo me moški vabijo s seboj. Na vsakem dvorišču je podkurjeno pod bakrenim kotlom, zvite cevi pa vpeljane skozi sod vode. Iz cevčice kaplja prozorna tekočina. T0 je svoboda, to! Dvajset let nismo smeli Kuhati žganja. Že včeraj, ob prvih vesteh kaj se je zgodilo z Italijo so odkopali na njivah in v gnojnih kopah kotle. Ravno pravi čas je cesarja hudič vzel. Češplje so zrele in so obrodile kot še nikoli. Kako se je to srečno vse steklo skupaj! Vsa.i nožirek žgoče tople pijače morava pogoltniti prj vsa ki hiši. S Franetom sva v ognju, od dogodkov vsa omotična. V vaseh se kadi na vsakem dvorišču, vsepovsod kuhajo zga nje, Vsi bi naju radi gostili. Kamor stopiva v hiše, je vse Dolno vojaške opreme. Teleč njakov, perila .podplatov, odej, šotorskih kril, prepečenca, obleke. Po kuhinjskih omarah in sobnih predalčnikih ročne ure, sem in tja tudi kakšen fotoaparat. Bežečo armado vsega «odrešijo» in jo vso oskubijo. Ce jo v eni vasi dobro odnesejo, so pa ljudje""v drugi bolj temeljiti. V Coljah je vas polna, vo jaštva, ki beži. Kot sodrga so, brez ponosa, brez sramu, brez žalosti da je zanje zmage in vojske konec. Pri Lilijani se snidem z o-krožnimi funkcionarji. Skoraj da ne moremo verjeti in do jeti vsega, kar se godi. Glave nam še niso urejene in hla-st.aje govorimo o preživetem dnevu. So nas dogodki prehiteli?! O svobodi smo vedno sanjali in jo čakali vsak dan, sedaj pa je okoli nas in ni v naših močeh, da bi jo sprejeli z vso zavestjo in vsem občutjem. Pravzaprav nam je svoboda prinesla več odgovornosti, skrbi, nemira. Ljudstvo je prevzelo oblast, predstavniki ljudstva so dose danji aktivisti, partizani njihova vojska. Organizirana obramba pred edinim sovražnikom še, Nemcem, je glavna naloga. To je vsakomur Jasno, čeprav ni nobenih navodil od zgoraj. Za prvo silo je bil pri priči u-stanovijen brkinsko - bistriški odred. Takojšnja naloga odreda je, da razoroži postojanko v dolini, ki se še upirajo, predvsem pa mesto, Ilirsko Bistrico. Je še sploh nedotaknjeno, pa nekaj tisoč vojakov ždi v njem in magazini so zvrhani živeža, orožja, opreme. Vsi zbrani smo prevzeli dolžnosti, brez velikih besed. Čutili smo, da nam čas in dogodki nalagajo poslanstvo, ki ga moramo sprejeti. Gledal sem te svoje bojne tovariše in iskal silo, ki je zresnila šegavega Barjaka, ojeklenela utelešeno plahost - Borota, dala so sedaj neslutene voditeljske sposobnosti Vidku, Branku, Jadranu. Ves sem gorel od vneme, da bi jih posnemal, čeprav sem se zaveda! svoje nebogljenosti pred sprejeto odgovornostjo, ki me je težila vsepovsod. Noge so mi bile od tega čisto šibke. Naslednje jutro sem pričakal skoraj brez spanja. Vso noč so prihajali v moj štab pri Lilijani kurirji od vseh strani. Vedeli so, da je postavljena komanda tega področja in so prinašali poročila s terena, hoteli pa so tudi navodila, kako in kaj naj delajo. Dobro, da sem imel pri vsem tem bistro glavo in da sem ravnal, kakor mi je velevala pamet. Na vasi sem bil navsezgodaj V naročje Velike Matere Do movine bežeči vojaki so bolj in bolj pritiskali v Brkine. Bili so že prava nadloga. Glavnih cest v dolini so se izogibali, pot čez Celje pa jim je bila najbolj pripravna, ker je bila bližnjica proti Trstu. Priti vsaj v bližino Trsta in potem naprej pa je bila želja vsakogar iz razpuščene armade. Ta smer pa je bila tudi glav na linija, ki so po njej bežali iz vse Jugoslavije. Italijani so imeli svoje okupacijske cone v Sloveniji in Hrvatski. Dobre ceste, ki so peljale skozi Gorski Kotar, čez Kočevsko, čez snežniško pogorje in potem čez Brkine so se izogibale vseh središč, ki so jih držali Nemci in ti so lovili Italijane. Peijale Pa so vse proti Italiji — domov. Domov! Tako so se držale vseh brkinskih cest, poti in stez nepretrgane kače deset in deset ti-sočev ubežnikov. Da bi bila zagotovljena pred vsem varnost in red v meni zaupanem področju sem zapovedal vsem pripadnikom Na rodne zaščite in prebivalcem Brkin nasploh, da morajo italijanskim vojakom odvzeti vse orožje in vso vojaško opremo, ki jo nosijo s seboj. Le kar rabijo osebno zase je nedotak ljivo. Ropanje sem našim ljudem najstrožje prepovedal. Po vseh vaseh, ki so ležale na smereh, kjer je bilo največ beguncev smo postavili etapne kuhinje z nepretrgano službo in dajali tako bežečim možnost, da so se nahranili. Na križiščih cest in poti pred vasmi in za njimi so vodniki kazali smer, kako bodo po najkrajši poti prišli z brkinskega ozem. lja. Prebivalstvu Je bilo tudi ukazano, da se mora do pri padnikov bivše italijanske vojske vesti dostojno in ponosno, da pokažemo s tem svojo moralo in človečnost, večjo kot so jo imeli oni z nami... Ves dan sem imel po vaseh dovolj dela, ko sem urejeval vse to, poslušnost in požrtvovalnost ljudi pa sta bili nedopovedljivi. Na fronti za obrambo in pomoč domovini so delali vsi. Zvečer sem bil v hiši pri Orani. V gosteh so imeli svoje «znance» — karabinjerje iz Prema, ki so se mimogrede oglasili po slovo. V kuhinji je bilo tudi nekaj sosedov. Kakšno srečanje! Razoroženi in razpeti karabinjerji niso mogli zapreti ust od začudenja, ko so slišali od Celjanov, kako so jim pred nosom tovorili hrano in pošto za partizane, na kakšne sestanke so hodila dekleta sko zi premsko vas in kaj so imeli za hribom takrat in takrat, ko so se srečali in so jih z nedolžnim obrazom speljali na led. Veselje in ginjenost nad minulimi, srečno preživetimi dnevi skrivanja pa so prevzeli ne samo vaščane, celo karabinjerje. Niso vedeli, s kakšnimi be sedami bi se zahvalili za milost, da sedijo z zmagovalci za isto mizo. Ponoči, bilo je že proti jutru — spali tako nismo nič, se je vrnil del odredovega štaba. Komandant Vidko je ves v žaru pripovedoval, kaj vse se je zgodilo čez dan spodaj v do lini. Ko so zapustili Celje so nameravali najprej razorožiti kakšnih dvajset fašistov na Pre mu. Ti se na zahtevo, da položijo orožje, niso hoteli predati. Kot da se ni obrnil svet. Odredovci so jih napadli in ubili dva fašista, šele nato jih je srečala pamet. Celo karabinjerji v Bitnjah so se hoteli postaviti po robu ljudski vojski! Pogled na naše strojnice pa jim je vzel pogum. Popoldne se je zbral v To-polcu ves odred. Na sredi vasi in ceste je bil miting, pod ve liko slovensko zastavo z rdečo zvezdo. Govoril je odredov politkomisar Branko, domačin. Sredi njegovega nastopa pa so pridrveli od bistriške strani trije motocikli in sredi med njimi limuzina. Branko je nehal govoriti, razkoračil se je in z brzostrelko vžgal avto. U-bil je šoferja in vozilo je vrglo s ceste. Pokončal je tudi enega vojaka na motociklu. Iz avtomobila pa je skočil civilist, planil v prikolico motocikla, ki je obrnil nazaj proti Ilirski Bistrici, in zbežal. V prevrnjenem in razbitem avtomobilu so našli aktovko z dokumenti in diplomatsko pošto. Dalo se je razbrati, da je bil pobegli civilist posebni odposlanec nemškega zunanjega ministrstva, v. Btillow. Bil je na posebni misiji v Rimu, od koder je šel na Reko in’ sedaj se je vračal v Berlin. Kakšen ujetnik bi lahko to bil! Pred mrakom se je odred zvrstil v kolono in krenili so proti Ilirski Bistrici, ki se je še zmeraj držala, čeprav je bi', že tretji dan razpada italijanske vojske. Vidko in Branko sta zvrstila borce v polkrog pred Trnovim, kjer se začenjajo kasarne ilirsko - bistriškega garnizona, z ukano, češ da je mesto obkoljeno sta hotela prisiliti posadko k predaji. V mestu je legalno živel mizarski mojster Nace, član o-krožnega odbora OF. Jadran in Vidko sta dobila z njim zvezo ln mu naročila, naj skupaj spravi sestanek s komandantom garnizona Ilirska Bistrica, polkovnikom Pauluccijem, da se pogovorijo o predaji. Nace je šel k domačinu Dom ladisu, kamor je zahajal Pau-iucci na kvartanje. Domladisu je polkovnik obljubil, da zagotovo pride na sestanek s partizanskimi komandanti. In je v resnici prišel. Pa Vidko in Jadran in Nace. Pred hišo pa so jih varovali oboroženi vojaki - motociklisti. Pau-lucci ni bil ravno voljan, da takoj položijo orožje. Izgovar jal se je, da mora pričakati še dve diviziji Nemcev, ki sta najavljeni, da potujeta iz Reke skozi Ilirsko Bistrico proti ■ St?. Petru'“in 'je' celo 1 zahteval, da te kolone partizani ne napadejo. Naenkrat pa je Pauluccija m njegovih stražarjev zmanjkalo. Iz negotove hiše, ki bi bila lahko tudi past, so jo partizanski parlamentarci ucvrli kar skozi okno. Tako je ostal garnizon še vedno nedotaknjen. Vidko je prišel k nam v Celje po pomoč, da bi z vso silo, ki jo partiza- Marušič V in Cotar v V pozni jeseni 1941. leta je CK KPS določil, da bo šel v Trst za delo z mladino Albin Cotar - Jaduk, doma iz škrbine na Krasu, tedaj rajonski sekretar SKOJ za Ljub ljana - Trnovo in član tega rajonskega komiteja KPS Oskar Kovačič je prišel zadnjič pred aretacijo v Ljubljano v drugi polovici novembra 1941. Tedaj je zvedel, da bo šel Cotar z njim v Trst, zato ga je obiskal na stanovanju. Cotar je stanoval pri svojem bratu v Kladezni ul. 19. Brat je imel v isti hiši tudi pekarno ter so se že tedaj pri njem shajali mnogi aktivisti OF. Cotarju tedaj niso še pre skrbeli potrebnih ponarejenih dokumentov za bivanje v Trstu, zato sta se s Kovačičem dogovorila, da bosta šla skupaj v Trst po naslednjem Kovačičevem prihodu v Ljubljano. Kovačič Oskar in njegov brat Leon pa sta bila kmalu za tem aretirana. Po njuni aretaciji in skoro vseh od njiju postavljenih zvez, je nastala med Trstom in Ljubljano praznina. Januarja 1942. se je CK KPS dogovoril z novo skupino aktivistov OF za delo v Trstu in v Istri. To so bili trije še zelo mladi, vendar že preizkušeni primorski fantje, ki so tedaj živeli in delali za OF v Ljubljani. Eden od teh je bil že prej določeni Cotar Albin, drugi .je bil Marušič Dar ko - Blaž iz Opatjega sela na Krasu, tedaj sekretar SKOJ za ljubljansko' okrožje in Bidovec Stane, brat na Bazovici padlega Bidovca. Z njimi se je sestal Boris Kidrič zadnje 'dni januarja 1942 v kletnih prostorih vogalne hiše Tržaške ceste in Aškerčeve ulice oh sedanjem kinu «Vič». Navzoča pa sta bila tudi Leskošek Franc in Boris Kraigher. Kidrič jim je dal navodila za povezavo med komunisti in njih usmeritev ter utrditev, za organizacijo OF in mobilizacijo množic sploh. V Trst pa niso odšli takoj, ker so morali počakati na ponarejene dokumente. V začetku februarja 1942 so se ponovno sestali v neki gostilni na Tržaški cesti. Tedaj je prišel na sestanek Boris Kraigher. Prinesel je dokumente le za Cotarja in Marušiča; zato sta odšla v Trst samo ta dva. . Kraigher je tedaj poudaril nujnost konspiracije, kajti v Trstu je imela fašistična po licija pod mikroskopom vse količkaj sumljive ljudi, saj je že nad'dvajset let aktivno raz-prezala svoje mreže in urejala evidenco. Kraigher jima je dal za začetek naslove štirih družin s pripombo, da so popolnoma zanesljive (družina Grgiča Andreja iz Bazovice, Sosičeva na Opčinah, Ščukova v Barkovljah in Ferjančičeva v Trstu). 15. II. 1942 sta Marušič in Cotar odpotovala iz Ljubljane z vlakom. Po prihodu v Trst sta šla na obisk k Co-tarjevi sestri. Tam sta bila dva dni. Obe noči pa je Marušič spal pri Ferjančičevih, kjer sta bili tedaj doma samo ave ženski. Seznanili sta ga z budnostjo policije, ki je i-mela tedaj pod strogim nad zcrstvom vse vidnejše Slovence v mestu in okolici, mnogo pa jih je bilo v internaciji, zaporih ter v specialnih ba taljonih. Opozorili sta ga, naj se izogne neposrednih zvez s temi družinami, ker ga bo drugače policija hitro odkrila. Po dveh dneh sta odšla k Cotar jevim staršem v škrbino. Spotoma sta obiskala družino Sosič na Opčinah. Iz škrbine je šel Marušič v Gorico k Veluščku in od tam v Dolgo poljano k Lemutu, ki je organiziral OF na Vipav skem, Cotar pa se je vrnil v Trst. S ščuko iz Barkovelj sta organizirala na Greti sku pino sedmih ljudi, s katero je imel Cotar sestanek. Po vrnitvi iz Barkovelj je Cotar obiskal še družino Grgiča Andreja v Bazovici in neko družino v Divači. Potem se je vrnil v Ljubljano, kamor je šel tudi Marušič. Dogovorjena sta bila namreč z Borisom Kraigherjem, da se po 14 dneh vrneta in ga seznanita s stanjem v Trstu. Med njuno odsotnostjo so Italijani Ljubljano blokirali, Marušiča so v Brezovici, kjer je hotel izstopiti, celo aretirali in odpeljali v vojašnico, vendar se je srečno izmazal. Kraigher je zvedel za njuno vr nitev ter je prišel osebno k Cotarju na stanovanje. Tedaj je obvestil Cotarja, da se bosta z Marušičem vrnila na Pri morsko skupno z Lemutom, ki je tudi prišel v Ljubljano poročat. V blokirani Ljubljani je bilo tedaj Cotarjevo stanovanje v obroču, Marušičevo pa je bilo izven bloka. Tako je bilo njuno srečanje otežkočeno, vendar sta se večkrat sestala s pomočjo raznih zvijač. 18. III. 1942 so šli Lemut, Marušič in Cotar iz Kosez v Brezovico na vlak. Kmalu je bil na vlaku pregled osebnih dokumentov. Vsi trije so bili v istem kupeju, vendar medsebojno nepovezani. Lemut in Marušič sta imela tedaj dokumente z bivališčem izven o-kupirane Ljubljane (Lemut je imel Ajdovščino - Vipavo), zato ju niso vzeli na piko; Cotarja, ki edini ni imel dokumentov v redu, zanje niso vprašali. Srečno so se pripeljali do Logatca in tam izstopili, šli so preko Gornjega Logatca v gozd, med Kalcami in Hote-derščico so prečkali cesto. V bližini Novega sveta jih je na gozdni poti legitimiral neki karabinjer. K sreči se je zadovoljil z Lemutovo legitimaci jo, ki je bila iz Ajdovščine. Mogoče pa je imel preveč o-pravka z ljubico, ki jo je sprem ljal. Preko Javornika so prišli v Vodice, kjer je imel Lemut svojega zaupnika pri Lazarju Tam so tudi prespali. Naslednji dan je šel Lemut na delo na svoj teren. Cotar in Marušič pa sta šla v Gorico k Matevžu Veluščku. Z njim sta se dogovorila za sestanek v škrbini, kjer je imel javko in sedež Dugulin Avgust - Ma«.s, tedanji okrožni sekretar KPS za Kras. Na poti v škrbino sta se Cotar in Marušič oglasila še v Dolgi poljani na javki. Sestanek Veluščka, Dugulina, Marušiča in Cotarja je zadnja dva ohrabril. Čutila sta, da i-mata dobro zaledje in 'močno zaslombo v Veluščku in Du-gulinu. Ohrabrena sta šla na zelo nevarno pot, ki pa se jima je zdela sedaj le bo!j jasna. Sicer pa je Marušič ostal dva meseca z Veluščkom in Dugulinom na Krasu. V Trst je šel takoj samo Cotar. Krog sodelavcev OF se je hitro širil. Delali so v strogi ilegali; za to so postali ljudje zaupni. Nekateri so aktivno prodirali naprej in pridobivali nove V juniju 1942 je prišel Marušič za stalno v Trst. V avgustu 1942 so bile tam že prve diverzantske akcije, ki jih je vodil Bruno Lapanja. Delo OF pa je bilo čutiti tudi v raznih propagandnih napisnih akcijah, posebno pa v zbiranju sredstev za OF V začetku jeseni 1942 je bilo organiziranih in preizkušenih v delu za OF dovolj lju-di, ki so bili sposobni ter tu di pripravljeni prevzeti vodstvo mestnega in rajonskih odborov OF. Mestni in rajonski odbori OF so bili organizirani v Trstu novembra 1942. Postavlje ne pa so bile tudi zveze s Krasom, Tržičem in Istro. V Istri je dobil Cotar pove zavo s pomočjo Tončke Bido vec vd. Colja. Ta ga je pove zala z Brajnikom na miljskih hribih. Z njegovo pomočjo je imel Cotar več sestankov z Brajnikovo skupino ob navzočnosti še nekaterih zaupnikov, s katerimi je Brajnik že prej sodeloval v sosednjih krajih Med temi je bil tudi Furlanič Doro iz škofij. Organizacijo OF v Istri je prevzel pozneje Marušič s pomočjo Dorota Fur-laniča. Cotar in Marušič sta po pri- ni premoremo, napadli trmoglavega polkovnika. Zbral sem, kar sem imel o-boroženih ljudi, in smo šli. Tudi ženske brez orožja so šle z nami. Kako vse drugačno sem si predstavljal našo pot v dolino, ko bo odprta za nas! Sonce, pesem, mi kot da imamo peroti... Sedaj smo pa v temi in tišini lomastili po brkinskih kolovozih in s prvo dobro svetlobo smo pristali v dolini, na bojnih položajih odreda. Od večera se ni nič spremenilo, le v najbljižjih kasarnah ni več vojakov. Posvetujemo se, kaj je storiti. Jurišati na mesto?! Tega z našimi silami ne bi zmogli. Pa mi pravi moj pribočnik Bognar; «Milan, zadosti je tega! Vzemiva bicikle in hajd v mesto!« Zgrabila sva tam blizu prislonjeni dve kolesi in se odpeljala — v levje žrelo. Mesto je bilo kot izumrlo. Na nič velikega nisva mislila in ne na to, kaj naju lahko doleti, pa tudi nič tesnobe nisva čutila. Ilirska Bistrica je imela polno kasarn. N]a dvoriščih so stali za visokimi ograjami vojaki kar v tropih in čakali, kaj bo sklenila njihova komanda. Ali pa morda, da bi jim kdo od zunaj odprl vrata. Bili so brez orožja, za nama ni streljal nihče. Debelo pa so naju gledali. Pri tretji kasarni pa je prišlo Bognarju na misel: «Pojdite,dojpov! Mi vas pustimo, vi nam pa dajte orožje! Kaj čakate Nemce?!« Tako je kričal, koles pa le nisva ustavila. Ko sva naredila prvi krog po mestu, Bognar pa je tako pozival omahljivce pred vsako kasarno, se za vabila niso dosti zmenili. Potem pa sva se vrnila in Bognar je pričel vo- jakom prigovarjati. Vedno več posluha so imeli, čeprav so jim oficirji za njihovimi hrbti grozili. Pa ne dolgo. Ko smo že menili, da bo treba na siio streti odpor oficirjev,, so pridrli iz kasarn kakor ovce in jo ucvrli proti Brkinom... Kako dobro so vedeli, kod pelje njihova pot domov... Za vojaki so jo iz mesta pobrisali še oficirji. Hiteli so za njimi, da so se čimprej pomešali mednje. 10. septembra je bila Ilirska Bistrica naša. Na skrivaj je ušel nam in tudi svojim vojakom polkovnik Pau-lucoi. V naročje nam je padlo kot zrela hruška mesto in še nedotaknjen garnizon z nepreglednimi skladišči. Ilirska Bistrica je bila središče in oporišče vojaškega zaledja za vse področje od Trsta do Reke in št Petra in pod njo je spadal še obmejni pas z velikimi objekti in potrebami. Pred nami je bila naloga, ki ji nismo videli ne meje ne teže do kraja, bilo nas je pa le deset partizanov, ki smo imeli vsaj nekaj izkušenj... Ti smo stopili skupaj kot nekakšen vojni komite kar tam na cesti. Ugotovili smo naše glavne naloge — obramba, mobilizacija .evakuacija. Vidko in Branko bosta držala z odredom fronto, da obvarujemo dragoceno Ilirsko Bistrico pred Nemci kar se bo najdalj dalo. Boru in Orana bosta vodila politično delo, Jadran in Nace evakuacijo in meni so naložili komando mesta. Razšli smo se. Ostal sem sam. Le tega sem se zavedal, da moram nalogo opraviti za vsako ceno. Za sedež komande sem izbral kar prvo kasarno na robu mesta, Bognar je ostal moj pribočnik. V mestu ie bila zmešnjava. Ceste so bile polne umikajočega se vojaštva, ki je drvelo iz kasarn peš, z vozmi in na njih že prej pripravljen plen. Iz snežniških gozdov so pritiskale kolone bežečih vojakov iz notranjosti Jugoslavije, meščani in okoličani pa so hoteli na vsak način videti, kako je, kadar razpada takšna armada in kako prevzemamo partizani oblast. Nad vsem, kar je lezlo in kar je bilo živega pa je ležalo ozračje nestrpnosti in strahu v pričakovanju, da lahko začnejo siliti proti mestu tudi Nemci. Najbližja njihova postojanka je bila le slabe tri ure hoje oddaljena od Št. Petra. Nemudoma smo razglasili splošno mobilizacijo. Na našo komando so se morali priglasiti vsi za orožje sposobni moški. Nova oblast je imela ugled in veljavo. Že v zgodnjih dopoldanskih urah so se prijavljale množice meščanov, čeprav se je razglas o mobilizaciji širil le od ust do ust. Nič jih nismo zapisovali, kdo in kaj so. Na dvorišču smo jim delili orožje, jih uvrščali v čete za starešine pa smo jim postavljali kar iz njihovih vrst rezerviste, ki so kazali pogum in smisel za red in disciplino ter poveljevanje. Ko je bila primerna enota skupaj, smo jo poslali pri priči na fronto, ki je bila takoj zunaj mesta — Bitnje, Prem, Kilovče, Topolec, Zarečje, Koseze. Medtem je Jadranu že uspelo mobilizirati ljudi, ki so znali voziti kamione. V skladiščih je bilo na vagone orožja, oblek, obutve, sira, mortadele, moke, testenin, riža. Kolone težkih vozil so polzele po šembijski in mašunski cesti v snežniške gozdove, kjer so tovor odlagali na dogovorjena mesta kar na prostem. Takšnega reda ni bilo še ob nobenem razpadu vojske. Niti MILAN GUČEK (Nadaljevanje na 12. strani) Trstu in Istri povedovanju čotar Albina-Jadu-ka v i. 1942 dosegla v Trstu in Istri velike uspehe, ker sta delala vztrajno in previdno. Pogosto sta menjala ilegalni imeni; za to Po aretaciji Cotarja ni bilo nobenih «proval» ali aretacij Cotarja so v zaporu vse noči dva meseca z vsemi mogočimi pripomočki zasliševali, vendar niso odkrili nobene zve ze z ostalimi člani OF, niti ni izdal svoje funkcije in na log. Po aretaciji bratov Kovačič in njunih sodelavcev so — po pripovedovanju Božič Anice Urške — ostale v bližini Trsta med seboj povezane tri sku-jine pripadnikov OF (skupina, ki jo je vodila Alma Vivoda v Miljah, druga z Brajnikom na čelu na Miljskih hribih in tretja, ki jo je vodil Doro Fur lanič na škofijah.) Po prihodu v Trst je dobil Cotar z Brajnikovo skupino prvo povezavo v Istri. Na se Stanke Brajnike ve skupine je prihajal tudi Doro Furlanič Nekoč sta se dogovorila s Cotar jem za sestanek na cesti blizu Milj. Na določeno javko pa je prišel s Cotarjem tudi Marušič. Cotar je povedal, da je Marušič prevzel organizacijo OF v Istri in se prj tem zanaša na Furlaničevo pomoč Furlanič je odgovornost prevzel. Avgusta 1942 je bil prvi sestanek OF za Gornje Škofije. Prisotni so bili: Darko Maru šič, Doro Furlanič in Klarič Bruno iz škofije I, Pohlen Franc in Furlanič Marjan iz škofije II. Vsi navzoči domačini so že sodelovali pri vseh dotedanjih akcijah in «Rdečj pomoči*. I meli so že precej simpatizerjev OF ter so že v septembru zbirali denarna sredstva za OF pri sedemdesetih ljudeh; Marušič je v tej vasi rad in večkrat prenočeval. Po nekaj dneh je bil sestanek na škofijah II. Poleg Ma rušiča in Furlaniča Dorica so bili navzoči še Sancin Franc iz škofij I, Božiglav Radecki iz škofij I in Klarič Bruno. V tem kraju si niso upali iti takoj v širino. Pritegnili so le osem ljudi. V vasi so bili tudi nekateri nezanesljivi ljudje in tudi sedež fašistične organizacije (Furlanič Doro je imel v sekretariatu te fašistične organizacije obveščevalca Bolčiča Edvarda. V miljskem fašističnem sekretariatu pa Massima Santina). Tretji sestanek sta imela Marušič in Furlanič v Bertokih. Prišli so zaupniki treh vasi: Kocjančič Vincenc - Marko iz Bertokov. Kurent Anton in Pe-čarič Avgust iz Pobegov ter še nekdo iz Cežarjev, Sestanek je bil za cerkvijo v Bertokih Četrti sestanek je bil za šmarsko področje na polju blizu Vanganela. Javko so imeli na takratni železniški postaji v Škocjanu. Spoznavni znak je bila oljčna vejica. Marušič je šel še prej v Koper. Bil je v gostilni Gregorič Čampa. Z njim je bil tudi Doro Furlanič in Avgust Pečarič. Seveda sta šla z njim tudi na sestanek Vezo s šmarskim področjem pa ie vzpostavil Vincenc Kocjančič iz Bertokov. Iz Šmarij sta prišla Avgust štemberger in Franc Glavina. štemberger in Glavina sta se obvezala, da bosta organizirala sestanek za upnikov na šmarskem področju. « Peti sestanek sta imela Ma rušič in Doro Furlanič na po lju blizu Sermina. Na sestanete sta povabila tovariše, ki sta jih predvidevala za rajonski odbor. Prišli so: Bruno Klarič iz škofij. Ivan Cah Iskra iz Rižane (s seboj je prinesel že zbrane prispevke za OF). Vincenc Kocjančič iz Bertokov, Avgust in Marjan Pečarič, oba iz Pobegov. Doro Furlanič je organiziral še šesti sestanek v Valnarinu ood škofijami. Vsi sestanki so bili na polju. Nato je bil Doro Furlanič o-sumljen sabotaže v ladjedelnici, kjer je delal. Aretirali so ga 30. 11. 1942. V začetku oktobra 1942 je, po pripovedovanju Dora in Marjana ter Avgusta Pečari- ča, prišel Marušič k Avgustu Štembergerju v Šmarje. Prvo nedeljo oktobra je bil sestanek zaupnikov OF y gozdu Su-ja pri Padni. Marušič in štemberger sta šla iz Šmarij v Padno s kolesi. Med potjo se jima je pridružil neki domačin-karabinjer, ki je bil na dopustu. Da bi odvrnila sum, sta šla z njim v gostilno in tam spraševala, če ima kdo na prodaj kravo. Od tam sta šla n Kuzmiču Jožetu ki ju je vodil na dogovorjeni kraj v gozdu, kamor so prišli še: Kocjančič Anton-Lazar, Franc Benčič iz Pomjana, Pucar iz Puč, Ivan FeUušič iz Nove vasi, Ka- „ rni Morgan iz Šmarij, Franc ■>* Glavina iz Šmarij, Mirko Policaj iz Kort. bb Marušič ie ostal pri Kuzmi-ču v Padni, da bi nadaljeval °r z organizacijo OF. Imela sta (eri" sestanek s skupino ljudi v No-kjeJ vi vasi. ki ga je organiziral Ivan Patrušič. Po tem sestati-ku s i Patrušiča aretirali. Krna- ^ lu za tem pa so fašisti neke V noči obkolili Kuzmičevo hišo, '• Marušič pa je ušel skoz« rov, J ki je bil nalašč za to priprav- i ljen iz hiše in se je nadaljeval l pod gnojem. Namesto Marušiča so aretirali Kuzmiča. Maru-Mč je odšel v Trst in okolico. Vzdrževanje zveze med njim in Avgustom štembergerjem v Šmarjah pa sta prevzela Kare) Morgan in štembsrger-iev brat Jože. ki sta delala v Trstu. Za tem so se vsj trije sestali z Marušičem le še enkrat na Ponterosso v Trstu. Po pripovedovanju Avgusta štemberger j a, Karla Morgana in Franca Benčiča ter Jožeta Kuzmiča je šel takrat, ko je bil v začetku oktobra Marušič v Padni, na mesto njega na neko zvezo v Trstu Albin Cotar. Marušič je bil dogovorjen za javko v tramvaju. Mladinec, ki se je dogovoril z Marušičem za sestanek, pa je bil vrinjeni eksponent OVRA. Na tramvaju so Cotarja are tirali (10. 10. 1942, zaprt je bil do marca 1944). KATARINA VEHAR F.C. Primorje ima svojo zgodovino Ko govorimo o Proseku, ne mo-tenio .mirno tega, da ne bi spregovorili tudi o «Primorju». športno , društvo «Primorje» je bilo ustanovljeno leta 1924 in. deluje še danes, Vaščani in ljubitelji športa Več ali manj poznajo preteklost “Primorja)), danes pa, bomo govorili o delovanju «Primorja», od-' tar se je vpisalo v nogometno zvezo FIGC v letu 1963. j Bilo je meseca avgusta leta 1963, ko se je na. dvorišču društvene gostilne na Proseku pod kostim kostanjem zbralo pet mladih Prosečanov, med katerimi sem bil tudi jaz, ter dva starejša moža. Čakali smo nekega gospoda (meni še neznanega), ki se po mnenju vseh dobro spozna na nogomet in je dober organizator, Razlog sestanka je bil, da se na Proseku zopet oživi športno društvo (iPrimorjei), razlog nestrpnega čakanja pa je bil v tem, da ,hihče ni imel velikih izkušenj. Zato smo pričakovali človeka,, ki j “i nas kaj podučil. Končno se je ta gospod pojavil. Imenuje se Hi-jhador. Razložil nam je vse probleme in težave. Sami nismo vedski kaj bi počeli. Sklenili smo. da se bomo posvetovali z ostali-•hi vaščani ter se dogovorili, da se sestanemo naslednji teden. Na drugem sestanku še nismo bili Prepričani, ali bomo ustanovili, bziroma oživeli ((Primorje«. Toda, ker nam je gospod Cimador spodil, da zapade čez nekaj dni rok *a vpis društva, smo se končno le odločili in smo vpisali «F. C. Primorje.* Kaj pomenita kratici «F. C.» in zakaj prav te? Dvomili smo, da bi bčgometna federacija ^prejela krajci «§. D.« ((športno društvo«), $ kraticama «F. C.» pa nismo sto bili velike krivice, ker «F. C.» poceni «Footbal Club« ni sta angleški besedi, t. j. prav iz domovine dbgometa. Ce bi imeli več časa Za premislek, bi morda, le na kak-šan način kratici Š. D. prišli pred Ibienom ((Primorje«. ■September je že potrkal na vra-kj in z njim začetek prvenstva. ‘Kje naj najdemo denar? Sklicali ztbo vaščane In jih seznanili z u-•-anovitvijo «F. C. Primorja«. Vsi z navdušenjem pozdravili na-ŠQ pobudo in na tem sestanku zrno sklenili, da čim prej skličejo prvi občni zbor, ki je bil v Boščevi hiši na Proseku; udeležilo Se ga je lepo število vaščanov. Iz-v°ljen je bil prvi odbor, ki so ga Zastavljali: predsednik Cimador A., jjnik Rupel B., blagajnik Luxa Odbornik: Furlan E., Blaži-Ja M., Milič M., Verginella S„ Metelko B. in Danev R.. Vsak začetek je težak, posebno ga drugi ovirajo. Tako se je Zgodilo tudi «Primorju». Tržaške ^ktpe, razen «Barcolane» in «Espe-b®», niso hotele igrati s «Primor-ietn» zaradi njegovega slovensice-imena. Tudi tržaški sodniki so bili solidarni z ekipami in tekem “Primorja« niso hoteli soditi. Kaj boriti? Tekanja na Federacijo, izvinih sestankov, množičnih sestankov ni manjkalo. Spremeniti ime? “Nikdar, nikdar!« Tako so sklenili olani. Enajsterica je morala potrpežljivo čakati. Atleti so želeli i-kfati. Odbor Je marsikaj storil: "fganlzlrall smo prijateljske te leje. Končno je 22.12.1963 ((Primerki) odigralo prvo tekmo prvenstva 2 «Libertas Barcolano«. Srebanje se je zaključilo s 4-1 v ko-fist (iLib. Barcolane.« Sodil je se- . veda goriški sodnik, ker tržaškim bložem s piščalko ime «Primorje» bi šlo. Kljub porazu so bili- Prodani zadovoljni, saj so prebili led. Odigrali so nato še povratno jbkrno (2-2), nato so se še dvakrat srečali z «Esperio» (2-0 za Tržačane, 1-0 za ((Primorje). Prvenstvo se je bližalo koncu. “Primorje« je bilo s tremi točks-ji zasidrano na dnu lestvice. Končno sta prevladala športni duh pravica. Za vse neodigrane tek-bie je Federacija odločila, da pri-Piša zmago ((Primorju« in tako se i« moštvo ob koncu prvenstva znašlo z enakim številom točk itot “Edera». Zakaj je bila potrebna bflločilna tekma za določitev zmagovalca II. amaterske lige in s Ifitn prestop v I. amatersko ligo. ^ prvem srečanju je Prosečanom bsjielo izsiliti neodločen Izid. V frugem srečanju pa so morali kloniti s 4-1 razigranemu moštvu “Eklere«. • Sezono 1964-65 Je «Primorje» zabelo z rednim občnim zborom, na katerem je bil Izvoljen za pred-Z?dnika odbora g. Miroslav Stre-kelj. ((Primorje« se je vpisalo v Prvenstvo II. amaterske lige, To-kbat pa m nobena ekipa odpovejta igre s ((Primorjem« To je bilo eno najvažnejših prvenstev Pb 12 nastopajočih ekip je zadnja ljPadla v III amatersko ligo. «Prl. b)orje» je solidno zaigralo ter si ^ Prvem delu nabralo 12 točk, v b»Ugem pa 13, torej skupno 25 tQčk in zasedlo 4. mesto. V tem Prvenstvu je za ((Primorje« nakopalo 24 atletov. . V sezoni 1965-66 je odbor še v«dno vodil Miro štrekelj. Ekipa ie igrala v II. amaterski ligi. že bo prvih nedeljah je bilo razvid-b°. da bo prvenstvo težko, ker je “Ho v tej skupini več furlanskih b.kip. v 13 tekmah prvega dela je “Primorje« spravilo skupaj le 8 Jočk, v drugem delu pa se je nekoliko poboljšalo in osvojilo 14 lučk, torej skupno 22 točk, kar pa le bilo premalo. Zgodilo se je bamreč, da so se ob zaključku Prvenstva štiri ekipe (((Primorie«, “Edera», «S. Canciano« in «Itala») žhašle z istim številom točk. Posebne so bile torej odločilne tek-b)e, da se določi, kateri dve ekipi Upadeta iz II. amaterske lige in Preideta v tretjo. ((Primorje« ni 1-hielo sreče, ker Je v treh tekmah bsvojilo le dve točki In Izpadlo v amatersko ligo. Za to prvenstvo je ((Primorje« uporabilo 28 stletov. štrekelj je ostal predsednik tudi v sezoni 1966-67. Odbor je v tej sezoni vpisal kar dve ekipi v III amatersko ligo. Eno moštvo je igralo v skupini «L», drugo ki so ga sestavljale večinoma rezerve, je igralo v skupini «M»: že po nekaj nedeljah je bilo razvidno, da bo za prestop v II. ligo ostra borba, s kriško itVesno«. Tako se Je tudi zgodilo. ((Primorje« je sicer dobro začelo, ko sta se pa resno poškodovala dva igralca (Danev in Fragiaco-mo), rezultati niso bili najboljši. Kljub temu pa so v prvem delu prvenstva osvojili 17 točk, v drugem delu pa 14, torej skupno 31 točk. Enako je napravila kriška »Vesna« in. tako je bila potrebna odločilna tekma «Primorju» še enkrat ni ušpeld., klonili so «Vesni« z 2-1. V tem prvenstvu je «Pri morje« postavilo na igrišče 3i atletov. V sezoni 1967-68 je bil izvoljen za predsednika-g:. Srečko Sedmak. ((Primorje« je upalo, da bo v tem prvenstvu lahko sestavilo popolnoma domačo ekipo, t. j. enajsterico domačih fantov, a mu na žalost ni uspelo. V tem prvenstvu je Primorje v prvem delu osvojilo 14 točk, v drugem pa 13, skupno 27 točk in zasedlo le četrto mesta v skupni lestvici. V tem 0 vsebini in smotru športnega udejstvovanja prvenstvu je igralo skupno 22 atletov. To prvenstvo je spravilo ((Primorje« v krizo, tako da je bil predsednik Sedmak primoran sklicati izredni sestanek vaščanov m članov. (Rednih članov, ki so plačevali redno članarino, je bilo zelo malo, samo 28,). Vsi prisotni so se zavedali, da gre za obstoj društva. Na tem sestanku je bila izvoljena komisija, ki je morala v nekaj dneh izbrati kandidate za nov odbor, ki je bil izvoljen 8.6.68 ter še danes redno deluje. Moštvo ((Primorja« se je vpisalo v III. amatersko ligo in se drži na , ............ , Moštvo Primorja v letošnji običajni postavi. O prostovoljcih Slovenskega Primorja v Španiji Tovariš S. V., ki je bil eden izmed številnih prostovoljcev iz Slovenskega Primorja v borbi proti fašistični intervenciji v Španiji, vam je poslal za našo jubilejno številko naslednji članek, ki smo ga prejeli nekoliko prepozno in ga zato uvrščamo v našo božično številko. Tri desetletja nas ločijo od prvih začetkov druge svetovne vojne in v tem obdobju smo do podrobnqsti izvedeli,1 kako se je vojna postopoma bližala, kako je izbruhnila m zajela ves svet. Zgodovinarji so se potrudili. Bolj skromno pa Je pričevanje o odgovornosti tistih, ki so zapirali oči pred grožnjami, ki niso storili vsega tistega, kar bi mogli in morali storiti, da bi ohranili mir in ki so med množicami ustvarjali utvare, da se je kompromis, s popuščanjem pred fašističnim priusKom in žrtvovanjem tujih koristi mogoče izogniti svetovnemu spopadu, Dokumenti o tej težki odgovornosti so zaprti v arhiv in na njihovo objavo bo treba čakati še desetletja. Marsikaj bo namreč še moralo priti stva tako imenovane Julijske Benečije na te mračne zarote je bila, v desetletju pred drugo svetovno vojno, naravnost presenetljivo nagla krepitev sprns-ne ljudske solidarnosti v od- poru ter, ob nekdanje stran na vse razprti- je, izoblikovanje enotne politične enotne fronte, pri katererh so imeli posebne zasluge primorski komunisti ob aktivni podpori jugoslovanskih in italijanskih naprednih sil. Ko je leta 1935 fašistična Italija napadla Etiopijo, je večkrat prišlo, čeprav so bile okoliščine izredno težavne, do bratenja med posameznimi slovenskimi vojaki, ki so služili v italijanski armadi, z etiopskim ljudstvom. Dobro leto kasneje pa je solidarnost Slovenskega Primorja z španskim na dan 0 ozadju italijanskega ljudstvom, žrtvo intervencije napada na Etiopijo, fašistične ttl:,anskega fašizma in nem intervenciji proti španski republiki, nacistične okupacije Avstrije in češkoslovaške itd. In vendar se je naglice, s katero se je svetu približevala vojna katastrofa mogel zavedati vsakdo, ki ni nasedel demagogom, ki je znal pogledati okrog sebe ter prisluhniti svarilom. Zal ta zavest ni bila dovolj množična in aktivna; bolj intenzivno pa je vsekakor zajela prebivalstva tistih nevralgičnih področij v Evropi, za katera je bilo očitno, da bodo prve žrtve vojne. Med temi področji je bilo tudi Slovensko Primorje, kot eno izmed zelo važnih izhodišč italijanske imperialistične ekspanzije. Prav ta strateški položaj Slovenskega Primorja je igra! važno vlogo v fašistični politiki do slovenske manjšine: Obsojena je bila na izginotje kot nezanesljiv in sovražen čini-telj na vzhodni meji, ki so jo fašisti ocenjevali kot začasno.. Velika sredstva, ki so jih italijanske oblasti trošile za uresničitev tega načrta ter intenzivnost njihove akcije postanejo namreč razumljivi predvsem v luči priprav na imperialistično vojno. Komaj nekaj let po prihodu fašfema na oblast v Italiji, so tam nekje leta 1928, tudi v krogih nižje fašistične hierarhije začeli bolj ali manj zaupno psihološko pripravljanje na vojno, na prodor v Slovenijo in na Balkan Zlasti med fašist' obmejnih pokrajin je bilo slišati tedaj in vedno bolj pogosto: «Nekega dne pojdemo na Ljubljano!« Fašistični uspehi v dušenju politične samozavesti in uničevanja odpora slovenskega prebivalstva so bili navzlic terorju dokaj skromni; toliko bolj uspešen pa je bil njihov gospodarski in socialni pritisk, ki je ustavil rast slovenskega delavskega razreda v tej pokrajini, potiskal kmečko prebivalstvo v neznosno siromaštvo ter katastrofalno naglo omejeval številčnost zavedne slovenske inteligence. Bila je to načrtna politika pravega genocida. Odgovor slovenskega prebival- škega nacizma zavzela vseljudski obseg in dobila organizirano obliko: Iz dežele same in iz emigracije so slovenski prostovoljci hiteli na pomoč španski republiki. Prostovoljci iz Slovenskega Primorja so posegli v boje z fašisti že prve dni splošnega upora, predvsem v Madridu ter v severnih pokrajinah. V spopadih pri Irunu, ob francoski meji, je v vrstah legendar nih baskovskih rudarjev, kate rih glavno orožje so bili ovojč-ki dinamita, ki so jih prinesli z delovnega mesta, padel med prvimi prostovoljci prav primorski Slovenec. Njegovo ime je objavilo tudi francosko časopisje in bilo bi ga treba izkopati iz pozabe. Kasneje so se vrste slovenskih prostovoljcev iz Italije množile. Večina se je borila v XII. brigadi ((Garibaldi« skupaj z italijanskimi prostovoljci, precej jih je bilo tudi drugod, v jugoslovanskih četah ((Matija Gubec« in «Djuro Djakovič«, ki sta bili sestavna dela XIII. poljske in XV. brigade. Slednjo so sestavljali predvsem angleško govoreči prostovoljci. Bili so dalje v raznih drugih enotah španske republikanske vojske, na kakšnih 1000 km dolgi fronti, od Malage do francoske meje. Slovenski Primorci so imeli svoje predstavništvo celo v španskem letalstvu, kjer je bilo, v začetku vojne, domačih strokovnjakov ali tujih prostovoljcev zelo malo. Koliko je bilo vseh borcev iz Slovenskega Primorja v španski republikanski armadi, je še danes težko točno ugotoviti in so vsi doslej (objavljeni seznami očitno še precej pomanjkljivi, dasi so plod velike prizadevnosti njihovih sestavljavcev. Z upravičenim ponosom pa lahko poudarimo, da ti naši prostovoljci, po svoji številčnosti, zavzemajo eno od častnih mest med vsemi narodi in narodnimi manjšinami, kj so poslale borce v pomoč španskemu ljudstvu in njegovi zakoniti vladi. To dejstvo ima seveda svojo notranjo logiko. Prostovoljci iz Slovenskega Primorja so šli v boj zavedajoč se, da ima- jo pred seboj istega sovražnika, kot na svoji lastni zemlji, kar jim je dajalo še poseben navdih in polet. Poleg tega je bilo vsem popolnoma jasno, da sodi intervencija italijanskega fašizma in nemškega nacizma v okvir njunih mnogo širših imperialističnih načrtov, v priprave za drugo svetovno vojno? ■ Intervencija -je pač bila uvod za kasnejši prodor italijanskega imperializma na Balkan, za razkosanje Jugoslavije in, kar se Slovenije tiče, za njeno totalno likvidacijo, kot samostojne narodne enote. Predsednik Tito, tedaj generalni sekretar KPJ, je ob fašističnem napadu na špansko republiko, v listu Proleter, napisal to le svarilo: «Ne nevtralnost, temveč vsestransko pomoč so dolžne dati zakoniti španski vladi vse dr žave, članice Društva narodov Tu gre za namen fašistov raz kosati narode. Tu gre za naj bolj strašno vojno nevarnost Tej pa se ni mogoče izogniti s paktom o nevtralnosti, ki pomeni blokado zakonite 'španske vlade, marveč s polno in hitro vojaško-tehnično in materialno pomočjo ter s podporo španskemu narodu, ki jo morajo dati svetovne demokracije in vsi pristaši miru.« Ta in nešteti drugi daljnovidni in dramatični pozivi so naleteli na zahodu na gluha ušesa in španska republika je po treh letih junaškega boja vojno izgubila. Fašistični inter-ventj so bili namreč pripravljeni na vse in so v Španiji ceio preizkuševali svoja najnovejša orožja, topove, tanke in letala. Poleg tega so bili v podporo uporniškim španskim generalom, v pošiljanju orožja in vojaštva, popolnoma svobodni. Nobena/ niti najmanjša ne-varnostmi grozila italijanskim in nemškim ladjam, vse do prihoda v Francove luke, medtem ko je republiko obdajala ledena rezerviranost zahodnih demokratičnih držav, predvsem Francije in Velike Britanije, ki se je končala s skoraj popolno blokado francosko španske meje, za vsako pomoč republikanski armadi. Vojaški poraz republike se veda ni zmanjšal velikega pomena triletne borbe. Franco, Mussolini in Hitler nikakor niso računali, da bo odpor španskega ljudstva, ob skromni mednarodni pomoči, trajal tako dolgo, da bo moral Franco svoj strahoviti teror nad ljudstvom nadaljevati, če se bo hotel obdržati na oblasti in da bo moral, zaradi tega, med drugo svetovno vojno pustiti svoje najboljše zaveznike na cedilu. Španski prostovoljci nasploh in konkretno prostovoljci iz Slovenskega Primorja so seveda svoj boj nadaljevali izven Španije in predvsem v domovini. V splošni ljudski vstaji, v najbolj težkih in najbolj slavnih trenutkih slovenske zgodovine so sicer španski borci predstavljali le neznaten delček osvobodilnih sil, toda izkušnje njihovih prejšnjih bojev. poznavanje sovražnika, njihova borbenost in politična zavednost so vendarle pomenili važen prispevek v osvobodilnem boju. S. V. zgornjem delu lestvice. Poleg prvenstvenih tekem je ((Primorje« v tem letu igralo več prijateljskih tekem, tudi mednarodnih, kot na pr. z «Novo Golico«, s ((Primorjem« iz Ajdovščine in ((Taborom« iz Sežane. Udeležilo se je več turnirjev. V letu 1966-67 je osvojilo prehodni pokal Sv. Jerneja. Osvojilo je tudi pokal za četrto mesto na mednarodnem turnirju v Sežani. Poleg prvega (članskega) moštva pa je v teh letih Primorje nastopalo z juniorskim mladinskim moštvom, ki pa ni ,lo-seglo dobrih rezultatov. Osvojil! so (mladinci) v sezoni 1964-65 le disciplinsko priznanje. Istega leta je juniorsko moštvo osvojilo disciplinsko plaketo za pokal Me-non in plaketo za četrto mesto na istem turnirju. Kot člani so tudi mladinci - juniorji odigrali dve mednarodni tekmi, in sicer z ljubljansko ((Ilirijo« ter škotskim moštvom «The Academy Aidrie«, ki so že povabili ((Primorje« na gostovanje na Škotsko. Trenutno pa društvo ne razpolaga s tolikimi finančnimi sredstvi, da bi si upalo narediti ta korak. Ni pa izključeno, da pride do tega v prihodnosti. Poleg vse te aktivnosti pa mora ((Primorje« rešiti več perečih problemov. Prvi problem je nogomet' no igrišče, že od ustanovitve, t. j od leta 1963 pa do letos se go vori o športnem igrišču na Pro seku. Mnogo je bilo obljub in zagotovil; celo občinski odbornik za šport L. Ceschia je na sestanku na Proseku dne 5.9.1968 izjavil, da bo Prosek, oziroma ((Primorje« v 230 dneh imelo športno igrišče. Na žalost pa je do sedaj minilo že 90 dni, na Veliki Rovni, kjer nameravajo zgraditi športno igrišče, pa ni ne duha ne sluha o obljubljenih delih. Upati je treba, da svoje obljube, ni pozabila, saj je igrišče za ((Primorje« življenjski problem . Ostane še problem mladine. Društvo bi moralo čimprej pridobiti čim več mladine, kajti bodočnost vsakega društva Je mladina. Vzgojiti jo je treba v športnem duhu tako, da bomo lahko imeli domače igralce. Mladino je treba čuvati in gojiti kot rastlino. Ce bo do tega prišlo, potem Ima društvo zagotovljeno podrobnost. Ko hodim mimo društvene gostilne, se še sedaj oziram v tisti kotiček in kostanj na dvorišču ter obujam spomine na čase, ko smo ustanavljali in oživeli športno dejavnost na Proseku. Kostanj in Kotiček sta še vedno enaka, a ((Primorje« je med tem časom zraslo in ima že svojo zgodovino. Sezona 1965 - 66 odigrane doseženi goli Sezona 1964 - 65 <1 o 05T t «• -\l Petruccl F Verginella S. Galli Metelko B. Finotto F. Olenik M. Husu A. Sardoč D. Morgera V. Marchesan F. Danev F. Mora G. Furlan E. Puntar W. Sosič L. Percovich A. Segina D. Živec T. Bogateč Z. Buccavelli V. Starc E. Žužič D. Pertot B Stoka L.' odigrane tekme 22 22 20 20 19 19 15 14 13 12 12 11 9 8 6 3 3 3 2 2 2 2 1 1 doseženi ... 8 11 3 1 1 3 1 l tekme Finotto F. 27 Furlan E. 26 Dslise B. 26 Sardoč D. 26 Starc E. 25 Verginella S. 25 Unedu S. 22 Bartole B. 16 Olenik M. 15 Milič B. 15 1’ rassionelli 14 Sinco B. 14 Metelko B. 13 žužič D. 9 Živec T. 9 Percovich A 9 Galli G. 7 Buccavelli M. 4 Bogateč Z. 3 Bukavec L. 2 Babudri B. 2 Lo Casio 2 Petruccl F. 2 Buccavelli V. 1 De Pase D. 1 Husu B. 1 Puntar W. 1 Stoka L. 1 Sezona 1966 - odigrane tekme Verginella S. 21 Bartole B. 20 žužič D. 20 Scheriani P. 19 Babudri B. 18 Živec T. 18 Delise B. 17 Milič B. 17 Fragiacomo B 12 Sinco B. 11 Depase D. 8 Stoka V. 7 Pertot S. 7 Sardoč D. 8 Milano 6 Paoletti 3 Buccavelli V. 2 Danev M. 2 Bagatin 2 Rebula D. 2 Rossi 2 Jacobin 2 Frasinelli S. 1 Danev B. 1 Furlan E. 1 Rusina O. 1 Segina D. 1 Puntar E. 1 Satti 1 Stoka D. 1 Stoka L. 1 Sezona 1967 - odigrane tekme Boico M. 22 Verginella S 21 HerVaticA." 21 Delise B. 20 Babudri B. 17 Starc E. 17 Štoka D. 15 Milič D. 14 Germani N. 14 Metelko B. 13 Sardoč D. 10 Furian E. 9 Živec T. 9 Rebula D. 7 Danev B. 6 Paoletti G. 6 Nicolodi 5 Fragiacomo B. 4 Frassionelli S. 4 Danev M. 4 Pertot S. 4 Stoka L. 1 n 8 doseženi goli 13 1 12 1 7 2 1 2 2 V zadnjih desetih letih se je šport med slovensko mladino v zamejstvu ta-ko razširil, kot še nikoli doslej. V skoraj vsaki večji vasi (da o Trstu in Gorici ne govorimo) so že ustanovili športno društvo. Za ta društva je značilno, da so izredno aktivna ter so uspela v v veliki meri pritegniti tudi zanimanje svojih pristašev in navijačev, ki se na nedeljskih tekmah zbirajo ob robu igrišča v velikem številu. Fojav tolikšnega števila društev, kot tudi tako velike aktivnosti in zanimanja za njo, je razveseljivo dejstvo. Toda prišel je čas, ko bi treba na vse to delovanje pogledati tudi z nekoliko bolj kritičnim očesom, kot se je to dogajalo doslej. Ce so bili v prvem desetletju dovoljeni (in često tudi potrebni) določeni organizacijski in idejni prijemi, da se je šport sploh vrasel v naše manjšinsko družbeno življenje, ter se v njem utrdil, je zdaj napočil čas, da pričnemo uvajati določene korekture pri vodenju in določanju posameznih društev in tudi pri zamejskem športu kot celoti. športno udejstvovanje namreč ne more biti samo sebi na men in končni cilj, ne more rasti v smeri, ki se sama nakazuje in vijuga, kot pač zahtevajo okoliščine. Tudi to aktivnost bi treba usmerjati, načrtovati, ji določiti spodnjo in zgprnjo mejo, vsebino in cilj. Za dosego tega pa bi treba predvsem vso slovensko zamej sko športno problematiko, ki je res samonikla in samorasla, ampak tudi dokaj samosvoja, precej stihijska in brezidejna, obravnavati kot celoto, šele na podlagi nekih splošnih in širših ugotovitev, ki bi morale biti pogojene z možnosti-mi, potrebami in zahtevami, bi treba določiti neko skupno gledanje na nadaljnji razvoj in vom kuje na nakovalu drobno žico in se pri tem veseli poka ob udarcu kladiva ob nakovalo, ne pa rezultatov svojega kovanja (ki jih seveda ne more biti). Delo naših društev torej ni le neracionalno, ampak tudi često v bistvu zgrešeno. V naših razmerah bi moralo imeti vsako zamejsko slovensko športno društvo predvsem dva cilja: skrbeti bi moralo za zdrav telesni razvoj, razvedrilo in rekreacijo domače mladine in svo.ih članov sploh, ter za združevanje in delovanje zamejcev v telesnokultur-nih organizacijah. Pojav navi-jaštva naj bj bil v tem primeru zgolj posledica prejšnjih dveh postavk, ne pa tako kot zdaj, ko so se posamezna društva postavila v službo svojin navijačev in pristašev ter se uklanjajo njih nestrokovnim in zgrešenim zahtevam. Prav zato mnoga naša društva z vsebino svojega delovanja niso več avantgardna organizacija v sredini, v kateri deluje.,0, ampak so se prepustila toku, da jih nese. čeprav niti sam tok ne ve kam. Pri vsem tem niti ne M mogli reči, da je pojav, v katerega so zapadla mnoga naša društva, nekaj izrednega. Taki odkleni so pogosti in se pojavljajo marsikje. Treba pa se je proti njim boriti, spopasti se z njimi na vso moč. kajti le a doslednim in ostro začrtanim stališčem jih lahko izkoreninimo. In kakšna naj bi bila ta nova pot? Osnovna skrb vseh krajevnih društev naj bi bila predvsem telesnovzgoina (in s tem zdravstvena) skrb za domačo mladino. Cernu vabimo v društva tuje igralce, ko pa ob tem domačini nimajo nobene druge možnosti, kot da se spremene v pasivnega navijača ob robu igrišča. Domače društvo goli 9 11 Najbolj priljubljeni panogi med našo mladino sta odbojka in nogomet BRUNO RUPEL življenje naših društev, se o-tresti pojavov, ki so ne le zastareli in preživeli ampak tudi škodljivi, lahko bi pa že tudi rekli, da imajo s športom bolj malo zveze. Skratka, večina naših društev je danes podobna kovaču, ki s težkim kladi- Maje in slamnati mož Ni je vasi, ki ne bi imela običajev takih ali takih, ki so prešli iz roda v rod. Zato kdo bi zavidal dekletom na Angeljski gori, če so jim fantje, zvesti starim običajem postavljali «majc» ali «slamnatega moža« in to na dan 1. maja ponoči. Maje je bil znak pridobitve, uspeha ali napredka, slamnati mož pa za neuspehe v ljubezni vaških deklet v dobi zadnjega pustnega časa. V tem času so godna dekleta za možitev morala dobiti fanta, seveda, nekatere pa niso mogle do njega in 1. maja ponoči so fantje prve počastili z majcem, druge pomilovali ali sramotili s slamnatim možem. O pustu so se navadno sklepale pogodbe zaljubljenih. Skratka, rekli so: «Dekle si je zbralo fanta«, ali pa: «Sdtna je, teta bo ostala«. Bile so pa tudi take, ki so si želele bogatega, lepega, visokega, obloženega z vsemi in zbranima lepimi lastnostmi. Da, še princu bi okenca ne odprle in vendar so se za fanti prav rade ozrle. O. saj tudi fantje se deklet niso branili. Nič čudnega, vse po naravi. Tako pri vas, kakor pri nas! In taka z zbranimi okusi še danes čaka na fanta in na «majc» in bi tudi takega sklesanega iz lipovega hloda objela, če bi le prišel, da bi jo rešil tetinstva. Torej «majc» Je bil znak veselja. Tudi mamice so ga bile vesele, ko so hčerko že na pol oddale in še posebno če Je bil namenjeni «dobra prtija«. Fantje so posekali smrečico — tako smrečico, da so jo lahko prenašali. Okrasili so jo z raznobarvnimi papirnatimi trakovi, ter jo tako okrašeno privezali na najvišje drevo naj- bližie hiši dekleta. Naslednjega jutra, ko so hodili k šmarnicam, so se posebno ženske ozirale, da bi do -tmajcu« ugo tovile in si potolažile radovednost, katera izmed deklet sj je v minulem pustnem času našla fanta. Dekletu, ki si fanta ni znalo ali ni moglo pridobiti, so fantje zbrali tudi naj višje drevo ali Da vidno mesto, tudi streho, in ji postavili slamnatega moža. V tem primeru je bilo v hiši polno nejevolje in godrnjanja. Po šmarnicah so se vesele in žalostne novice naglo raztekle od hiše do hiše in do sosednjih vasi. «Majc je navadno ostal na vidnem mestu toliko časa, dokler ga nista čas in slabo vreme uničila. Slamnatega moža se Je pa vsaka hotela rešiti še preden se je zdanilo. Ce ni bilo pri hiši takih, ki ni dosegal slamnatega moža, je največkrat tudi slamnati mož še dolgo časa pričal, da domače dekle nima fanta. Več let je že mimo. Na Dolu je takrat poučevala prijazna učiteljica, ki je že imela od-klenkana leta in se fantje niso več smukali okrog nje. V vasi je bila že precej časa in je seveda postala sestavni član domačinov oziroma za ravnokar minuli pust. dekle brez fanta. Noč pa ima svojo moč in fantje so ji postavili na steber vrat šolskega vrta postavnega, trebušnega slamnatega moža V roki je držal pisemce z naslovom. šola je stala ob glavni cesti. Očividcev ni manjkalo, posebno ženske so postajale in opazovale slamnatega moža namenjenega učiteljici. «ja, ja, saj res ni našla fanta!« «Pa tudi ga ne bo več«, je pristavila druga. In dvakrat so ugibale, ko so šle k šmarnicam in ko so se vračale, od kod se je slamnati mož ozrl. Seveda, smeha, pritajenega in hrupnega, nj manjkalo. Glas o slamnatem možu pri šoli je postal v vasi kmalu zanesljiva novica. Po hlačah moža so sodili, da so ga prinesli fantje iz skoro uro oddaljene okolice. Smeh je potegnil učiteljico predčasno iz postelje. Kakor sem že prej omenil: kar_ je bilo zraslo slamnatih mož čez noč, so domači poskrbeli, da so jih čimprej odstranili in sežgali, da bi preprečili opravljanje zbirčnih deklet. Steber, na katerem je kraljeval slamnati mož in delal družbo učiteljici, je bil precej visok, da bi se ga učiteljica lahko sama rešila. Našli so se fantje, mogoče isti, ki so učiteljici preskrbeli moža, in so za dobro pijačo, ki jo je učiteljica rade volje plačala slamnatega moža odstranili, predno je okrog šole popolnoma oživelo. Imeli so tudi gostilno pri rokah. Moža so zaprli v hotelu v Dolini. Dar nes gostilne ni več. šolsko poslopje je odmaknjeno od ceste. Med nemško okupacijo so namreč Nemci v južnem delu poslopja ob cesti hranili strelivo, ki so ga pred umikom zažgali in ta del poslopja je ostal po eksploziji porušen. Porušeni del poslopja so domačini opustili In ostalo popravili. Zato je šola na Dolu danes manjša in za dolžino porušenega poslopja oddaljena od glavne ceste. naj bo za domačega športnika in pred tem nikakor ne sme determinantno igrati vloge stopnja njegovega tehničnega znanja. Ce te ali one stvari ne zna, ga je pač treba naučiti. Večjo skrb je treba posvetiti najmlajšim. Za te se praviloma nihče ne zanima v vidiku njihovega pravilnega telesnega razvoja. Kjer iniajo društva mladinske ekipe jih goje izključno zato, da bodo lahko jutri z mladinci izpolnila vrzeli v članskem moštvu ali pa da jim bo ta ali oni tekmovalec prinesel določen rezultat. Naš,' telesnovzgojna politika j« torej skoraj izključno v službi tehničnega rezultata. Imeti ne bi smeli nobenega društva, ki bi ne Imelo tudi ženskega odseka v vsaj eni panogi. Naj bo mar šport le domena moških? Naša ženska mladina je pri športu izredno zapostavljena. Društva bi se morala med seboj dogovoriti za načrtovar nje celotnega športnega delovanja na skupni podlagi. Vsako naše društvo ne more razvijati delovanje v štirih, petih' ali še več odsekih. Skoraj vsako pa lahko vendarle goji po dve panogi. Da bi dali čim večjemu številu naše mladine možnost za udejstvovanje bi se morala društva dogovoriti med seboj, da bi poleg osnovne panoge, ki bi bila za vse več ali manj enaka, vendarle gojilo še en odsek, ki pa naj bi bil v raznih društvih različen. Ce bi na primer, vsa naša društva gojila kot osnovno panogo nogomet ali odbojko, naj bi to društvo gojilo še atletiko, drugo plavanje, tretje veslanje, četrto balinanje, peto namizni tenis, šesto košarko itd. S tem v bistvu ne bi cepili sil, saj je vedno dovolj mladih ljudi, ki jih veseli tekmovanje v raznih panogah. Isto velja tudi za športne gradnje. Nikakor ni racionalno, da bi v vsaki vasi zgradili drag športni objekt, ki bi ga bilo nato še težko vzdrževati. Tudi tukaj bi se morala združiti dve, tri sosednja društva in se odločiti za skupne. načrtne gradbene akcije. , Dela je torej za naša društva mnogo, .le lotiti se ga Je, treba takoj. Dokler še ni prepozno. BOJAN PAVLETIČ Kako so Brkini doživeli! gostilna «pri studenci^ dolina september 1943 (Nadaljevanje z 10. strani) enemu civilistu ni prišlo na misel, da bi kradel skupno lastnino. ' Vse je bilo prihranjeno in vse je ostalo na razpolago novi oblasti in partizanski vojski. Za vojaštvo, ki se je umikalo in bežalo skozi mesto smo organizirali na prostem poljske kuhinje. Tudi zato, da ne bi • lačni pričeli ropati mesta in vasi. Neurejenost in nervoza prvih ur zasedbe Ilirske Bistrice sta se proti večeru polegla. Delo je nekako steklo. Jutro je našlo mesto podobno velikanskemu vojaškemu taborišču. Na cestah Ilirske Bistrice je bilo na tisoče bežeče armade. Na deset tisoče. Polni so jih bili vsi travniki in prostori okoli hiš. S seboj so imeli velik pratež. Izgledalo je, da so sedaj prišli do nas oni iz najbolj oddaljenih garnizonov Jugoslavije. Če bi morali mi izvršiti v mestu kakšno akcijo ali se morda celo bojevati z Nemci, bi nas tako zabasane ceste in prehodi Farno ovirali. Kako razvozlati ta živi klobčič? Prišel sem na misel — ustavil sem prvega vojaškega motociklista, zadaj se mu je vse-del Bognar, zapeljala sta se skozi mesto in Bognar je kričal: «Bežite — Nemci!« Nastala je nepopisna panika. V trenutku so vojaki popustili vso opremo, vozove, živino in jo ucvrli na vrat na nos po najbližjih travnikih in poljih, čez progo proti Brkinom. Naenkrat smo imeli prazne ceste, polno opreme in že zanje pripravljena jed v kotlih je ostala za naše ljudi. Bil je sončen dan, z jesensko pripeko, po delu in vzdušju podoben včerajšnjemu, le da je bilo okoli mesta čuti pogostne debele in tanke poke. Fronta je razplamtela. Popoldne sem prejel obvestilo od komande naših enot s ceste Reka - Trst, da se zadržuje pri vasi Rupa še popolna formacija italijanske oklepne divizije «Celere». Nemudoma sem se odpeljal tja. Pridirjal pa sem šele do Podgrada, ko sem že naletel na divizijsko kolono na pohodu. Takoj jo zaustavim in zahtevam komandanta. Iz odprtega marogastega avtomobila se skobaca majhna kreaturica, sivolas, na kratko ostrižen generalček z monoko-lom. V hipu so ga obkrožili njegovi adjutantje. Nos je postavil navpično v zrak ko sem mu povedal, kdo sem. Samozavestnega obnaša-nja se je obrnil s spremstvom v gostilno na desni strani ceste, jaz z Bognarjem za njim, pa čeprav nisva bila povabljena. Zahtevam, da se preda vsa divizija, samo oficirji smejo obdržati pištole. General sploh noče slišati o razorožitvi. Odločil se je, tako pravi, da bo skupaj z nekim svojim prijatel jem napadel Trst in izgnal iz njega Nemce. O-holo in brez slovesa odide, se posadi v avto in zakliče: «A-vanti!« Bil sem brez moči. Pred mojimi očmi se je vrstila kolona, dolga, brezkončna kolona tankov, tanket, avtoblind, avtomobilov, motorjev, kamionov. Polzeli so proti Materiji. Računal sem na naše enote tam okoli. Na Barjaka, Stanka, Borisa. Ta, drugi dan okupacije Ilirske Bistrice je bilo proti večeru slišati že vse bliže streljanje mitraljezov in treske min. Odredovi borci so naleteli na dobro oborožene izvidniške patrulje presenetljivo blizu in sredi našega ozemlja. Nemci so že prihajali za hrbet naši fronti pri Bitnjah. Praske z njimi so bile že tudi v Zareč-ju, ne streljaj daleč pred mestom samim. V smeri proti Reki pa ni bilo nobenega poka in so bile ceste proste, kolikor daleč smo mogli po njih prodreti. S fronte od Bitenj in Kilovč so nas prosili za pomoč. Nabrali smo mladih fantov za polno avtoblindo, jim dali orožja in so brž oddrveli proti Premu. Iz Podgrada so želeli pomoč. V Račicah, tam blizu, je pod zemljo velikansko sklar dišče avionskega bencina. Pošljemo naj kamione. Na komando sem prejel kmalu sporočilo, kako je končala divizija «Celere»: njena kolona je prišla le nekaj kilometrov daleč, pred Markovščino, ko je Barjakova zaseda usekala proti njim s težkimi mitraljezi in minometi. Kot bi trenil, so vojaki poskakali iz vozil in bežali čez kras proti Slavniku. Generala, ki se je še nekaj obotavljal, je izvlekel iz avtomobila bataljonski komandant Stanko in mu dal še dve brci. Našim je ostal na nekaj kilometrov dolžine ceste velikanski plen, vozila in orožje in oprema vseh vrst. Proti večeru je bilo čutiti utrujenost in vse večjo zrah-Ijanost naše organizacije in o-brambe. Pohajala nam je sapa. Vidko je prišel urejat odre-dove položaje že tik pred mesto. Nemci so pokazali čez dan velike sile. Tudi tanke je bilo videti. Na železniški nasip pred Trnovim je razvrstili baterijo protitankovskih topov, ki so jim stregli in poveljevali italijanski oficirji in vojaki. Ti so se te dni izkazali že v bojih na fronti pri Bitnjah. Vsi smo že bili na kraju s svojimi močmi. Po polnoči je prišla na komando Orana. Odšla sva na dvorišče, ki je na njem že potihnil hrup večera. Mesec je sijal nanj in na naju s polno lučjo. Bila je vsa v skrbeh. Ono našo avtoblindo, polno borcev, ki sem jo poslal proti Premu, je nemška zaseda stolkla do zadnjega moža. Stolkli so tudi kamion mobilizirancev, ki so šli, da bi okrepili položaje. Borci so brez izkušenj. Junaštvo in predrznost sta premalo. Danes dopoldne je eden od njih prijel steklenico bencina in skočil z njo na tank. Tank se ni vžgal, obležal pa je na pjem borec mrtev. Odred se je moral umakniti s fronto do samega Topolca. O-rano tudi skrbi, ker se naša oblast in organizacija utapljata. Smo bili premalo pripravljeni? Kaj bo, ko pride močnejši sovražnik?! Prevelika naloga za tako malo ljudi... Zjutraj je bila bistriška dolina v gosti megli, Brez spanca smo čakali, kaj nam prinese jutro. Na komandi mesta smo bili zbrani Jadran, Orana, Nace in še nekaj okrožnih aktivistov. Naenkrat zaslišimo zunaj — «Nemci!...» Planemo na prosto. Po cesti pred kasarno tečejo proti mestu z orožjem v rokah borci, slišati je iz megle ropot in škrtanje tankov. Predrli so od-redovo linijo. Skočiti hočem v svoj rdeči cabriolet. pa se v hipu premislim. Vse te dni ne, sedajle sem se pa ustrašil svojega civilnega šoferja. «Milan, sem!« zakliče Jadran. Poskačemo in se stlačimo v dva avtomobila z našimi šoferji in polnim plinom, na ovinku in skozi vrata kar po dveh kolesih, zdrvimo iz kasarne in skozi mesto in po cesti proti Reki. Dopoldne smo že bili na Klani. Zapustili smo Ilirsko Bistrico, da so vanjo lahko prišli Nemci. Ti pa le do drugega jutra, ko so naredili prostor Ser-cerjevi brigadi. Pa tudi ona je še isto popoldne odstopila spet prostor Nemcem. In tako je ostalo potem do konca vojne, ko je vprav na tej zemlji plačalo svoj poraz na tisoče nemških vojakov in je na stotine partizanov skupaj z njimi plačalo s svojimi življenji ceno za svobodo. M. G. Oskar Kovačič (Nadaljevanje z 9. strani) ren letake v slovenskem in i-talijanskem jeziku. Vodja tehnike Michele Tomas je n. pr. Leonu Kovačiču izročil okrog 400 letakov v svežnjih po 50 in 20. Michele Tomas je izročil Leonu Kovačiču tudi nekaj zavitkov s proglasi OF in proglasi klerikalcev. (Akt tržaške kvesture z dne 8. 2. 1942). Oskar Kovačič je organiziral trosilno akcijo po Trstu, Slovenskem Primorju in Istri. Trst je bil preplavljen z letaki. Zora Perello je pritrdila letak na oglasno desko kvesture ter v trosilno akcijo vključila mladince. Ernest Arbanas je po naročilu Leona Kovačiča vrgel o-krog 50 letakov v poštne nabiralnike. V trosilno akcijo je Oskar vključil vse organizirane člane OF. V Skedenj je prinesel letake Jože Mezgec. Po italijanskih poročilih so 5. decembra 1941 našli okrog 100 letakov pri Sv. Jakobu, Skednju, Barkov-Ijah, pri sodišču. (Akt št. 038899 z dne 5. 12. 1941 kr. kvesture v Trstu). Kraljevska kvestura Trst je 5. 12. 1941 obvestila, da so v noči na 5. december našli v Miljah in Skednju ter v okolici mesta letake v slovenščini. Pozvala je na največjo pazljivost, ker lahko akcija preraste v manifestacije širšega značaja. V slovenski Istri je trosilno akcijo izpeljal Jože Miklavčič. Brata Kovačič sta mu v gostilni v Trstu izročila na desetine letakov. V Plavjah in drugod je dajal ietake zaupnim ljudem. Karabinjerska patrulja jih je 5. decembra 1941 ob 16. uri našla na odseku ceste Oreh -škofije - Valmarin. Pri kontroli ljudi, na katere so ob tisti uri naleteli na cesti, so našli le- take v slovenskem jeziku pri Antonu Jakcu iz Pregare in Jožetu Markeziču ter oba aretirali. (Poročilo karabinjerske postaje Milje 5. 12. 1941). Trosilna akcija je bila tudi v vaseh na miljskem polotoku. Peter Viola se spominja, da so ob procesu izvedli trosilno akcijo. V Senožečah so člani terenskega odbora OF (Franc Pavlovčič, Stanko Čermelj, Ciril Sotlar in drugi) sodelovali v trosilni akciji. Letake je v Trstu, v baru Tivoli izročil Jožetu Možetu Oskar Kovačič. Anton Sotlar je letake nalepil na vrata župana in na vrata kasarne karabinjerjev in financarjev. Trosilno akcijo so uspešno izpeljali na Postojnskem, na Pivki, v Sežani in drugod. N Napisne akcije Med procesom so bile uspešne napisne akcije. Pri Kodričevih v Trstu, Stara Istrska cesta 80 in še pri nekaterih družinah so iz mavca, ki ga je prinašal Leon Kovačič, delali rdečo kredo z dodajanjem rdeče barve. (Izjava Dušana Kodriča). V napisnih akcijah so se odlikovali mladinci, zlasti Zora Perello. Italijanska poročila navajajo, da so 12. decembra 1941 odkrili napise z rdečo barvo «Viva Tomažič«, «Abbasso il Tribunale Specia-le», «Vogliamo la liberta per gli accusati«, «Abbasso la guer-ra», «živela Slovenija«. (V Institutu za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana — 1011). Fašizem ni pričakoval takega odpora. Na vrat na nos so poklicali v Trst brigado kvestu-rinov, močno enoto črnih srajc in tudi policijo okrepili. J. K. Posebna postrežba ob slavnostnih pojedinah : poroke, rojstva, imendani, birme in druge slavnosti. MOŽNOST PRENOČITVE !::!!!: STRAIN Dolina št. 40 Tel. 228116 Velika izbira divjačine pripravljene na vse poznane načine OB SREDAH ZAPRTO TRGOVINA VELJAK-ŠPORT TRST, Ul. delllstria 13 -Tel. 44237 ima vse potrebno za smučanje ter za druge panoge športa — Kvalitetno blago po konkurenčnih cenah. Priporoča se za obisk ter vošči vsem vesel božič in srečno novo leto CllTTRONICA Ji MARIO MEOLA KONTOVEL 134 Tel. 225278 MONTAŽA ANTEN ZA SKUPINSKE IN INDIVIDUALNE POTREBE — LESTENCI !!!il:!i! UNIVERSALTECNICA TRIESTE - TRST Ul. U. Saba 18 - Tel. 741-243 Vošči vsem prijetne božične praznike ŽENSKA, MOŠKA IN OTROŠKA KONFEKCIJA ZA VSE OKUSE V VELIKI IZBIRI FIMAR TRIESTE - TRST - Corso Italia 1 — Tel. 29-048 (Piazza della Borsa) Obiščite nas! —i—t—wj ED TEL 761-884/761-819 TRST, Ul. Glnnestlce 22 Tel. 9599« lil J---— TRST Ul. Rismondo 9 EKSKLUZIVNA GLAVNA ZALOGA: Naravna mineralna voda ROGAŠKA in RADENSKA USTEKLENIČENA ISTRSKA, BRIŠKA IN DALMATINSKA VINA — KRAŠKI PRŠUT Pivo: PUNTINGAM in REININGHAUS Foderami ANTON PERTOT ::::::::::: mm BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA S. P. A. D. □. GLAVNICA LIR 600.000.000 VPLAČANIH LIR 300.000.000 TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 telefon St. 38-101, 38-045 brzojavni naslov« BANKRED ! I iii I VSEM SLOVENSKIM POSLOVNIM LJUDEM, GOSPODARSKIM ORGANIZACIJ AM IN ZLASTI SE SVOJEMU ČLANSTVU ŽELI SLOVENSKO GOSPODARSKO ZDRUŽENJE V TRSTU VESELE PRAZNIKE Vadbeno podjetje KARLO SAN d- 1 °- z‘ 1’RST, UL. MAIOLICA 1 — TEL. 90821 TRST — ULICA CARDUCCI 15 - TELEFON 2*-«M BOGATA IZBIRA NAOČNIKOV, DALJNOGLEDOV. S E STIL, RAČUNAL IN POTREBŠČIN ZA VIŠJE SOLE. TOPLOMEROV IN FOTOGRAFSKEGA MATERIALA MLEKARNA Š T E F A SV. KRIŽ 204 N Č I t - Tel. 225133 Vesele praznike in srečno novo leto želi «LOCANDA GENOVA« Lastnica D. Poženel TRST, Ul. A. Diaz 5 - Tel. 35-174 Na novo odprta gostilna Utrinki iz bojev v Brkinih (Nadaljevanje s 7. strani) * v hiše jaz in Rudi Zadel - Detz in pijanega Nemca razorožila in ga ujela. Pozneje smo ga odgnali s seboj proti Brezovemu brdu. Boj v Javorju in v Hrušici !e vznemiril nemško postojanko v Podgradu in njihove enote v sosednjih postojankah, da so takoj organizirale zasledovanje. čez dobro uro so že hitele dolge kolone Nemcev in četnikov v Brkine. Toda tudi tokrat je bilo njihovo prizadevanje zaman. Naš miting v Javorju je bil tako končan, le da so namesto Javorcev ha-stopil) Nemci. Med umikom po globokem snegu smo prispeli sredi noči v malo požgano vas Brezovo brdo, vodeč s seboj ujetega Nemca, ki je verjetno prvič in poslednjič preizkusil našo spretnost. V vasi nas je sprejela Jurjeva mama, mati našega borca Janeza Gustinčiča, in nam prinesla liter iskre brkinske slivovke ter dejala: «Pijte, fantje, in pojdite hitro naprej, saj vidite, da gredo Nemci za vami. So že v Javorju!« Tako je delovala pred 24 leti zveza med borci ln ljudstvom v Brkinih. Tam je bila vseljudska obrambna vojna že tedaj v polnem pomenu te besede uveljavljena. Res smo takoj za tem odšli in vso noč bredli globoki sneg. šele zjutraj, tik pred svitom smo z nadčloveškimi napori prispeli v Vremski Britof, kjer smo se v nekem lesenem skednju nastanili. Bili smo poleg postojanke in prav s tem smo Nemce spet prelisičili, kajti njihova logika ni mogla doje ti in nikoli ni do*pla naš0 predrznosti in zv*H™ Čez dan smo imeli sira/' kar v skednju in skozi špranje v leseni steni opazovali četniško patrolo, kako se je sprehajala po vasi, napasti je pa nismo smeli, ker bi sicer bilo po nas. Borec Stanko Zgrablič, domačin, pa je organiziral v vasi hrano in vaška dekleta so nam jo prinesla na senik. Zvečer pa smo spet odšli novim nalogam naproti in nadaljevali boj do konca februarja, ko so se vrnile tudi ostale enote istrskega odreda v Brkine; potem pa smo še močneje udarili. V začetku aprila je najprej vdrla v Istro I. četa, naša pa je šla 9. 4. 1945 in z njo sekretar OK KPS tov. F. Perovšek. P; zanisu iz pripovedovanja Karla Veneta priredil M. Z. Oboroženo ljudstvo (Nadaljevanje z 8. strani) zuje nadalje investitorje, da morajo pri gradnjah upoštevati elemente ljudske obrambe, t. j. izogibati se gradnjam na tistih krajih, ki bi bili v primeru rušenja jezov lahko poplavljeni, izogibati se čezmerni koncentraciji prebivalstva in industrijskih objektov. Vsa podjetja .ustanove in tovarne so dolžna z lastnimi sredstvi nabaviti orožje za organiziranje oboroženih enot za zaščito svojih obratov in v pri meru vojne nadaljevati z delom. Vsaka delovna organizacija je dolžna pravočasno izd(* lati obrambni načrt, priskrbeti n-trab-n or- -»mo za kolektivno obrambo in vojaško izvežbati svoje enote. Izdatki v ta namen morajo biti sorazmerni z zmogljivostjo, tehnično in materialno sposobnostjo podjetij. če občina oziroma družbeno politična skupnost postavi delovni organizaciji tudi take naloge, ki presegajo njene možnosti, je dolžna zagotoviti potrebna sredstva. Zakon predvideva nadalje redne orožne vaje vseh občanov od 16.-65. leta starosti zaradi njihovega seznanjanja z načinom borbe in ravnanja z orožjem. Ta pouk bo v šolah postal sestavni del rednega šolskega programa. Vsi občani, ki bodo u-vrščeni v enote teritorialne o-brambe, bodo morali opraviti osnovne vaje do sto ur. Fantje in dekleta bodo po končanem šolanju vsako leto poklicani na dopolnitvene vaje do 10 ur. Vsi ostali občani, t. J. oni, ki niso vpoklicani v armado, v teritorialne enote, uvrščeni v enote civilne zaščite, od 16. leta starosti dalje so obvezniki delovnih enot, t. j., bodo določeni za delo v šolah, ustanovah, podjetjih, tovarnah in v kmetijstvu. Še preden je bil novi zakon o ljudski obrambi sprejet, so v skladu s smernicami predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ sprejetil po vpadu čet varšavskega pakta v češkoslovaško, povsod pričeli ustanavljati enote teritorialne obrambe. Na nedavnem zasedanju o brambnega sveta Srbije je bilo n. pr. ugotovljeno, da je v Srbiji že ustanovljeno več tisoč obrambnih enot, med njimi nekaj večjih ((partizanskih enot« za važnejše borbene naloge in da so bili formirani ustrezni operativni štabi od glavnega do četnega, To ni nobena tajna. Vsak morebitni napadalec ve torej vnaprej, kai irs čaka B. B. «POD TABROM» Lastnik Ludvik GUŠTIN COL 8 — Tel. 227120 KRAŠKI PRŠUT KLOBASE DOMAČA VINA SE PRIPOROČA! ::i!!:!iiii!:!:!::i:::!!!!!i.iii!!!!:l!!!!:ii!!!i:i!ii!!i iiiiii:! MESNICA Milič Emil PROSEK 197 CVETLIČARNA Ivanka TRST, Ul. deiristria Tel. 95052 Trgovina avtomobilskih nadomestnih delov LORENZI TRST - Ul. S. Lazzaro 17 - Tel. 24-22S vam nudi dele in nadomestne dele za vse avtomobile: svečke, trikotnike, svetilke, amortizerje, preproge, prevleke, kroglične ležaje, filtre za olje in zrak — Vse po znižanih cenah VOŠČI VSEM VESELE PRAZNIKE Trgovina « M I K Ai in TRGOVINA Z ELEKTRIČNIMI POTREBŠČINAMI RADIO — TV S O S S I OPČINE, Ul. del Salici 1 — Tel. 221-155 vošči cen), odjemalcem srečno novo leto Uvoz - Izvoz in predstavništva FRANC BERGINC TRST, UL. GATTERI 5/IH — TEL. 96941 Mehanična delavnica LEANDRO CORETTI TRST, UL. DONADONI 17 — 733249 i i ! Nabrežina drogerija G I U R I CI C H Vošči vsem vesele praznike KRISTAL PORCELAN ŽELEZNINA ••• ORODJE OPREMA ZA KOPALNICE KUHINJSKA POSODA JEDILNI PRIBOR TUDI ZA HOTELE Samopostrežna trgovina jestvin KUKANJA NABREŽINA I06/B — Tel. 20172 Vošči vsem vesel božič in srečno novo leto Trgovina elektro-gospodinjskih strojev - Radio TV NABREŽINA 156 — Tel. 20123 Nov najemnik BOGATEČ ANICA Vošči vsem cenjenim odjemalcem vesele praznike GORIŠKA NABAVNO-PRODAJNA ZADRUGA Gorica - Ul. Don Bosco 104 . Tel. 2608 Podružnice: Štandrež - Sovodnje - Gabrje ZALOGA POLJEDELSKIH STROJEV F. Ter p in STEVERJAN - Telefon 17-211 CARDUCCI 22 - TEL 95173 - 77260 IMPORT - EXP0RT Volči vesele božične praznike in prijetno novo leto vsem svojim odjemalcem in prijateljem tu in onstran meje VESNA-UNION 2:1 (1:0) Zaman ves trud Podlonjercev proti zagrizeni igri Križanov BREG-ZAULE 2:0 (0:0) Skrajno neodgovorna igra brežanske enajsterice Igralci se morajo zavedati, da prvenstva še ni konec Kalin se je zaman pognal Švab usmeril v mrežo .VESNA: Gardini, Verzier, Tretjak, Milič, Mandanicci, Coltellino, košuta Z., De Michele, Codemo, ®-vŠb," Sulčič. UNION: Kalin, Truant,, Kramer-Sleter, Raimondo, La Paquala, Mo-rabito, Mamillo, Camassa, France-*chini, Bisulli. Sodnik: Mammetti. Notje: 1 :2. Strelci: v 27' p. p. Švab; d. p. v 12’ De Michele (enajstmetrovka), v 40' Bisulli. ..(Ša, ..zmago' se mora Vesna zahvali predvsem nerazumljivemu posegu sodnika, ki je v 12' drugega polisa dosodil enajstmetrovko. To po *ato, ker se je Bisulli pred vrati-Stakni! žoge ’ s...'kolenom. Edinole bko je uspelo Križanom zmagati, faj so v Unionu našli povsem enakovrednega nasprotnika. Domačini !° bili nekoliko boljši v prvem poletu. ki. so,se. kljub blatnemu igri-*ču .odlikovali .z izredno hitrostjo. 1° pa se je igralcem Vesne podalo v drugem delu igre, ko jim 5' uspelo vzdržati hitrega tempa °dlonjercev. Kgr je Union tehnič-(° šibkejši od Vesne, mu ni prestalo drugega, -.kot da vsili nasprotniku hitro igro. To se je izkazalo za precej uspešno sredstvo, *a' je bivšim igralcem višje dtate-I°rije začelo primanjkovati sape. Vseeno.: pa so, se Križani do kon Ca zagrizeno borili, čeprav so bili ^Pričani, da Union ne bo mogel Nadoknaditi dveh golov razlike. Vesna , je poslala na igrišče po-*'avo, ki je prejšnjo nedeljo zmajala - .proti ekipi - Tecnoferramente. Jajemo 'jB ~pfedstavljal vratar Gardni, ki je zamenjal Tenceja R. klavna odlika Križanov je bila zagrizenost, s katero so se podali v ’8ro. Morali so na vsak način zrnasti, saj bi drugače izgubili stik ? Vodičim' Primorjem ter bi si lahka zapravili možnost vrnitve v dfUgo kategorijo. Tu jim je lani ?°končno zapečatil usodo Camassa, k' je igral za enajsterico CRDA. V JJti izmed srečanj za obstanek v kategoriji jim je zabil dva odločna gola. Tokrat pa Camassa ni mel sre-Pfvfč, bil je preveč osamljen .' .napadu, drugič pa so mu branilci ”®šne" stali vedno za petami. Za "fegovo nevtralizacijo je imel naj-zaslug Verzier, ki se fi s Sva-najbolj izkazal pri Križanih. Pri Unionu pa se je razen prej penjenega Camasse ter vratarja ,*lina izkazal Raimondo, bivši Ves-"in igralec. Čeprav se je prejšnjo Nedeljo ponesrečil, ter ima še vidne Jdslgdlce 'Je vseeno stopil na igrišče j5r dal vse iz sebe. Vseeno pa je rjjo tudi tokrat opaziti kronično žlezen Uniona, to je pomanjkanje s"edine igrišča. Kljub raznim po-skusom- trenerju, ni še uspelo najti "'"tnentov, ki bi na tem odseku za-"^oljili.. - Prvih' 25’ je bila igra zelo ize-Glavna karakteristika je ;j.la kljub slabemu, blatnemu igrico hitrost in borbenost. Omembe yredne so le tri akcije. V 5 dvo-N°i De Michele - Gombač, žogo je dobil prosti Codemo, katerega je v Zadnjem trenutku prestregel Rai- mondo. V 10’ je La Pasquale za las tolkel ven mimo presenečenega Gardinija, v 24' pa krasen poseg vratarja Kalina, ki je onemogočil lep prodor Košute in Codema. V 27’ pa je Unionova obramba odpovedala, kar je izrabil Švab, ki je dolgo podajo s sredine igrišča prisebno poslal v mrežo. Na prejeti gol je Union skušal odgovoriti, toda Križani so vzdržali vse napade. Neprevidnost vratarja pa bi jih kmalu drago stala. V 32’ je Mora-bito ostro streljal, Gardiniju je žoga ušla iz rok, Camassa, ki je bil blizu, je stegnil nogo nekoliko prepozno, tako da je vratarju Vesne uspelo zopet priti do žoge. Drugi polčas se je pričel v znamenju premoči Podlonjercev. Najprej je drog ustavil La Paqualo, nato pa je Tretjak prekrižal račune Morabitu in Camassi. V 10’ komičen položaj pred vrati Uniona. Codemo se je po precejšnjem prerivanju znašel sam pred Kalinom. Namesto, da bi takoj streljal, si je pripravil žogo približno 10 metrov pred vrati, nato pa streljal. Vsi so bili prepričani, da bo žoga končala v mre- ži, toda napadalec je streljal daleč mimo droga v out. V 12’ pa se je prakfično odločilo celotno srečanje. Najprej je Košuta streljal ter pretresel mrežo. Toda sodnik je trenutek prej žvižgal ter zato gol razveljavil. Dosodil jfe kazenski strel. Obramba Uniona je postavila zid prav pred vrati. Švab je streljal, žogo je najprej odbil Camassa, nato pa s koleni še Bisulli. Tedaj pa je sodnik, brez nobene razlage, dosodil enajstmetrovko, ki jo je De Michele realiziral. To je igralcem Uniona odvzelo zadnjo trohico upanja, da bi odnesli domov vsaj točko. Proti koncu tekme so sicer dva krat zadeli drog ter realizirali z Bisullijem, toda vse je bilo premalo. Morda se bo Union bolje odrezal v četrtek v tekmi s Tecnoferra-mento, ko bosta v napadalni vrsti lahko igrala Nadlišek .n Poropat. Radi športno društvo Union želi svojim pristašem in članom vesel božič Strelec: v 4’ in 41’ d. p. Visintin. , BREG: Favento, Kozina, Maver;' Rodella, Sau, Leban; Zonta, Bassa-nese, Švara, Visintin, Grahonja. ZAULE: Brovia, Balbi N., Balbi S.; Bonin, Crevatin, Carutti; Martini, Danielut, Vattovani, Chermaz, Vascotto. Koti: 6:5 za Zaule. Sodnik: Lo Pinto. Nedeljski nastop Brežanov proti skromni ekipi iz Žavelj je bil nevreden moštva, ki vodi v lestvici z devetimi zaporednimi zmagami. Plavi so igrali nezrelo in so bili skrajno negotovi tako v obrambi, kjer smo močno čutili odsotnost Bertesine, kakor v napadu, ki v nedeljo sploh ni obstajal. Ker so Zaule moštvo, ki nima predsodkov in igra bolj za zabavo kot za rezultat, so Brežani stopili na igrišče gotovi zmage. Prepričani so bili, da bodo imeli lahko delo, toda na igrišču so se stvari obrnile drugače. Gostje so nudili izreden odpor, Breg pa je od samega začetka igral zelo zaspano, raztrgano in brez jasnih idej. Preveč je bilo individualne igre in igralci so se spuščali v nepotrebna preigravanja, iskali so osebna zadoščenja, se o-pominjali med seboj itd. Skratka na igrišču ni bilo moč spoznati e-najsterice, ki vodi na lestvici, ker je igra obstajala v množičnem tekanju za žogo. V brežanskih vrstah je naraščala živčnost in celotna ekipa je dobesedno popustila Gostje so ta položaj prisebno izrabili in spravljali Brežane v zagato in je le čudež, da ni v enem od tol kih napadov obtičala žoga v Faventovi mreži. Zaveljska enajsterica je z lahkoto vsiljevala svojo igro Brežanom, ki so bili v gručah raztreseni po igrišču, se ovirali med seboj, kjer pa bi morali biti, skoraj nikoli ni bilo nikogar. Ta nesmiselni položaj pa bi ekipo kmalu drago stal. Ce bi Žaveljčani zmagali, bi bil njihov u-speh popolnoma zaslužen. Priznati je treba, da je zadnje čase ozračje v ekipi precej napeto. ....................im.......mn.................. LIBERTAS OPČINE-PRIMORJE 1:6 (1:4) Zmaga proseškega Primorja s pol ducata zadetkov Zaradi pomanjkanja igralcev je nastopil za Primorje tudi trener Fragiacomo Nekateri že sanjajo o II. kategoriji in menijo, da je ostali del prvenstva le še nekak sprehod. Nedeljska tekma pa je jasno dokazala, da ni tako. Čeprav so prvi v lestvici, naj sc igralci zavedajo, da še niso zmagah prvenstva in da bo treba še veliko truda, če bodo hoteli priti do tega cilja. Pravi lik športnika pa je, da si ne dela utvar in da se vede dostojno do nasprotnikov. Naša društva skrbijo predvsem zato, d* bi mladina zrastla v pravem športnem duhu, katerega prvi zakon je ponižnost in požrtvovalnost. Zato upamo, da bodo plavi vzeli te, mogoče malo pretrde, a toliko bolj iskrene besede, na znanje in da bomo prihodnjo nedeljo videli na igrišču manj svojeglavosti in individualizma, ampak res eno samo družino pod skupnim imenom Breg. Gola: V 4’ d. p. je Bassanese streljal v kazenskem prostoru prosti strel. Žoga se je nekajkrat odbila od branilcev žaveljske enajsterice in je prišla do Visintina, ki jo je brez oklevanja poslal v mrežo. V 41’ najlepša akcija tekme. Rodella je s polovice igrišča podal Svari, ki mu je žogo vrnil. Ta pa jo je prepustil Visintinu, ki je z lepim strelom še enkrat premagal najboljšega na igrišču, vratarja gostov Brovio. Loki PROMOCIJSKO KOŠARKARSKO PRVENSTVO Statičnost vzrok Borovega poraza Bor-GS Arte 39:41 (13:21) BOR: Fabjan 1, Spacal 15, Starc j nem niti r.a atletskem področju, me-3, Sirk, Kralj, Ambrožič 20, Hrova-1 tali neovirano iz različnih položa-tin V., Hrovatin S., Kafol, Zavadlal. GS ARTE: Cocco 8. Vittori 3, Lo-datti 14, Kerniat, Lucigrai 5, Gen-naro 5, Quai 3, Cobelli 2, Bittesi ni 1 SODNIKA: Zaratin iz Tržiča in Boschin iz Fogliana. Prosti streli: Bor 11 na 24, Arte 9 na 18. Nerazumljiva statičnost v obram bi in slaba forma nekaterih igralcev v napadu sta vzroka ponovnega spodrsljaja Borovih košarkarjev v tekmi proti gorički ekipi Arte. Zlasti na začetku srečanja so sicer skromni gostje, ki niso prikazali izrednih vrlin niti na tehnič- iiiiMiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiimiimiiiiiiiitiiiiiitiiiiiuiiiiiiiiiiHitiiiiiiiiitiiiiiiiiitimiiimiiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiiHHiiiimmiiimumHiiiiiuiuuiiiiiii milil ODBOJKA Ženski odbojkarski turnir v Poreču Borovke z zelo dobro igro druge na turnirju v Poreču Turnirja se je udeležila tudi šesterica Brega DOMAČI ŠPORT V četrtek, 26. decembra 1968 NOGOMET 3. amaterska liga 09.00 v Trstu, pri Sv. Ivanu Tecnoferramenta — Union * • « 10.45 v Trstu, pri Sv. Ivanu Ihimorec — Libertas Opčine LIBERTAS Opč.: Stepančič, Vascotto, Dandri, Chermaz, Barnaba, Vascotto, Palumbo, Tuntar, Vocci, Zudini, Ruzzier. PRIMORJE: Štoka, Fragiacomo. Pressl, Francola, Sardoč, Cadelli, Del Bene, Prašelj, Verginella, Co- j slevaz, žužič. STRELCI: p. p. IT Cadelli, 15’ Prašelj, 25’ Coslevaz, 38’ Ruzzier (L. O.), 42’ Del Bene; d. p. 33’ Coslevaz, 35’ žužič. KOTI: 12:4 za Primorje. SODNIK: Mistron. OPOMBE: Lepo sončno vreme. I-grišče blatno; v 37’ d. p. je Sardoč zaradi poškodbe na kolenu zapustil igrišče. Po pričakovanju je Primorje z visoko zmago odpravilo Libertas Opčine. Končni rezultat pove vse. Domačini gotovo niso moštvo, ki bi lahko preprečilo pot do zmage Primorju. Libertas Opčine je poleg tega, da Je bil šibek, naredil tudi veliko taktično napako, ker je že v začetku srečanja igral popolnoma odprto, čeprav v obrambi je bil zelo negotov in vratar Stepančič je bil vedno slabo postavljen. Primorje tako m imelo težav in si je že v prvih 25’ igre zagotovilo zmago in je nato živelo od prednosti. Prav ta začetna prednost je morda bila kriva, da je Primorje nato v nadaljevanju zaigralo zelo neorganizirano. Vsi so Iskali pot do gola. Tudi branilca Pressi in Fragiacomo sta se večkrat prerinila v napad in sta s tem seveda dala preveč prostosti napadalcem 1,iPorta sa, ki so imeli večkrat možnost znižati rezultat, a so bili v zaključku zelo netočni. Mnogokrat pa jim je pot do gola prestregel odlični prosti Francola, ki je bil v nedeljo gotovo najboljši v vrstah Primorja. Vratar Štoka se je večkrat znašel v zagati, naletel je namreč na slab dan in je za prijeti gol popolnoma kriv. O ostalih lahko rečemo, da so vsi zaigrali pod svojo sposobnostjo, Izjema je mor- da le neutrudljivi Zužič. Treba je pa seveda upoštevati (kot smo že v začetku povedali), da je začetna prednost in šibkost nasprotnika vplivala na medli nastop Primorja, ki pa je vseeno prišlo do kar 6 zadetkov. Vsekakor ne moremo mimo dogodka, ki se je spet pripetil v pro-seških vrstah. Iz postave je razvidno, da je v nedeljo spet igral Fragiacomo. Zakaj? že prejšnji teden smo pisali, da se je Primorje predstavilo na igrišče le s 10 igralci in isto se je zgodilo tudi v nedeljo. Tako je moral Fragiacomo spet na igrišče v sicer zanj nenavadni vlogi desnega branilca. Vprašamo se torej, ali je Fragiacomo rezervni i-gralec ali trener Primorja, ali pa Primorje nima rezervnih igralcev? Res, zelo škoda bi bilo, če bi Primorje potem, ko je toliko naredilo za sestavo moštva, sedaj ko je prvenstvo na polovici in je moštvo na lepem položaju v lestvici, zapravilo vse. In to zakaj? Ker sodeč po zadnjih dogodkih kaže, da nima rezervnih igralcev, čeprav so v začetku prvenstva Prosečani računali na 20 nogometašev. Vodstvo Primorja bi se zato moralo končno zbuditi ter se zavedati tega in pod-vzeti primerne ukrepe in takoj kaj odločiti. Kronika golov: V 12’ prodor žu-žiča, ki lepo predloži na levo Praš-lju, podaja slednjega v sredino, kjer Cadelli z glavo usmeri usnje v mrežo: 0:1. V 15' Hiter prosti napad Vergi-nelle, ki poda Prašlju, ta preigra nasprotnika ter z diagonalnim strelom poviša rezultat. V 25’ Coslevaz preigra Dandrija ter strelja v vrata, Stepančiču žoga uide iz rok in se zakotali v mrežo: 0:3. Domačini znižajo v 38’ ko Barnaba izvede prosti strel. Štoki se žoga izmuzne iz rok in Ruzzier brez težkoče porine usnje v mrežo, V 42’ lepa akcija Del Bene - Coslevaz - Del Bene. Strel slednjega preseneti vratarja in prvi polčas se tako konča z 1:4. Prodor Prašlja v 33’ podaja prostemu Del Benu, ta pa Coslevazu, ki popolnoma sam brez težav doseže peti gol za Primorje. Dve minuti kasneje po predložku Coslevaza žužič s preciznim strelom zaokroži rezultat na 1:6. B. R. vratar, Sergij Ferfolja, poškodbe na čelu. Sovodenjski Igralci so s tem v zvezj zahtevali kazen za krivca, sodnik pa m upošteval njihovih pritožb in je kratko in malo prekinil tekmo. SPDT prireja začetniški in nadaljevalni smučarski tečaj, ki bo vsako nedeljo od 12. januarja v Črnem vrhu nad I-drijo. Ob priliki tečaja bo vsa ko nedeljo tudi avtobusni izlet. Prijave v Trstu, Ul. Geppa 9 * * * Smučarski odsek SPDT sporoča, da bo tudi letos priredil zimovanje s smučarskim teča jem v Kranjski gori od 26.12 1968 do 2. 1. 1969. Vpisovanje v Trstu, Ul. Geppa 9 II. Ob prijavi je treba položiti na račun 10 tisoč lir. V nedeljo je bil v Poreču ženski odbojkarski turnir, katerega se je udeležilo pet ekip, od teh tri iz Italije. Prireditelji so razdelili ekipe na dve kvalifikacijski skupini, ki sta bili sestavljeni tako: SKUPINA A: Bor, Breg in Partizan Pula. SKUPINA B: Casagrande Sacile in Partizan Poreč. V A skupini so dosegli naslednje izide: Bor-Partizan Pula 2:1 (16:14, 14:16, 15:12). Partizan Pula-Breg 2:0 (15:12, 15:7). Bor-Breg 2:1 (17:15, 10:15, 15:0). B SKUPINA: Partizan P .-Casagrande Sacile 2:0 V A skupini je bilo že v prvem srečanju takoj razvidno, da je glavni kandidat za vstop v finale Bor, kajti sicer zelo dobre igralke iz Pulja so nastopile s povsem spremenjeno postavo, v kateri Je ostala od prejšnje standardne šesterke v moštvu samo ena igralka, vse ostale pa so prišle iz mladinskih vrst. Močno Je bil okrnjen tudi Breg, pri katerem sta manjkali dve od najboljših igralk Čukova in Slavčeva. Tudi Bor je nastopil brez ene standardne članice prve šesterke (Nibrandtove), vendar pa je razpolagal z boljšimi menjavami, kot ostali dve ekipi te skupine. Prvo srečanje med Borom in e-kipo iz Pulja je bilo zelo izenačeno kar kaže tudi izid, posebno v zadnjem setu. Tržačanke so imele kasneje nekoliko lažje delo z nepopolno ekipo Brega in so se tako brez poraza uvrstile v finale. V drugi tekmi je Partizan Pula zaigral boljše kot proti Boru, izvajal je napadalno igro in je zasluženo I zmagal. ' V B skupini so odigrali le eno tekmo. Domači Partizani je izredno presenetil s svojo igro, v kateri je v zadnjih mesecih dosegel nenavaden napredek. Ekipa igra izredno sodobno in dinamično odbojko, zlasti pa je izstopala Nadja Magreiter s svojimi silovitimi u-darci na mreži, pregledom igre in izvrstnim pokrivanjem polja v o-brambi. Ekipa iz Sacil sicer ni igrala slabo, toda proti razigranim Porečankam je bila brez moči V finalu sta se med seboj tako pomerili šesterki poreškega Partizana in Bora. Srečanje je bilo iz redno borbeno in zanimivo, vse igralke Bora je treba pohvaliti za zelo požrtvovalno igro s katero so se predstavile v povsem novi luči. Zaradi nesporazuma v umiku so za Poreč igrale v prvem in delu drugega seta mladinke Poreča. Igrale so zelo dobro, toda borovke so jih kljub temu v prvem nizu premagale, v drugem pa so si kmalu priborile visoko vodstvo. Pri stanju 10:2 za Bor pa so se vrnile v telovadnico članice prve postave Partizana, trener je opravil menjavo in premoči Tržačank je bilo na mah konec, Borovke so kljuo požrtvovalnosti izgubile ta set m nato še naslednjega, kajti razlika v kakovosti igre obeh šesterk je bila kljub vsemu prevelika, kar dokazuje tudi izid tretjega seta, v katerem so si domačinke privoščilo razkošje, da so premagale svoje gostje kar s 15:0. šele to srečanje je pokazalo kaj znajo poreške od bojkarice, ki so predstavile res vrhunsko odbojko in pravo ((enciklopedijo« odbojkarskih prvin. IZID FINALA: Partizan-Poreč-Bor 2:1 (10:15, 15:12. 15:0). Turnir je zelo dobro uspel in tudi organizacija je bila zadovoljiva Tekmovanje si je ogledalo številno občinstvo, ki je objektivno sledilo poteku iger in je na koncu po blesteči igri navdušeno pozdravilo zmago poreške šesterke. KONČNI VRSTNI RED: 1. Partizan Poreč 2. Bor 3. Partizan Pula 4. Casagrande Sacile 5. Breg P. O. vem polčasu dosegla proti Argentini neodločen izid 1:1. V drugem delu srečanja so Jugoslovani močno popustili in so dopustili, da so domačini izenačili. Jugoslovani so v začetku tekme že vodili z 2:0, ko so domačim najprej izenačili, nato pa v drugem polčasu še prešli v vodstvo, ki so ga ohranili do konca srečanja. Za Jugoslavijo sta dosegla oba gola Kekovič in Musemič. * * * Poraz je doživela na svoji brazilski turneji tudi bolgarska državna reprezentanca, katero je premagal klub Curitiba s tesnim izidom 1:0. To srečanje pa je bilo izredno grobo in sodnik je moral izključili iz igre bolgarskega vratarja Simeonova, ker je po prejetem golu (katerega je dosegel igralec češkega porekla Kosilek) napadel Brazilce Ker Simeonov kljub izključitvi ni hotel oditi z igrišča je sodnik predčasno odžvižgal konec tekme. Pred nekaj dnevi je v Belo Horizonte v Braziliji tamkajšnji klub Atletico Mineiro nepričakovano premagal jugoslovansko reprezentanco s 3:2 (2:2). .............im.. G. VIANI -ZARJA 2:0 (1:0) Nezaslužen poraz bazovskih igralcev GOLA: v 15’ p. p. D’Agnolo, v 31’ j Kljub temu pa so Bazovci še vedno Tudi Gardini je bil brez moči pred Bisullijevim strelom Prekinjena tekma Azzurra-Sovodnje Preteklo nedeljo so nogometaši iz Sovodenj nastopili na igrišču v Ločniku proti ekipi Azzurra. Tekmo pa je sodnik malo pred kancem prekinil, ker je dobil sovodenjski d p. Savarin. ZARJA: Cač, Križraančič, M., Komar, Križmančič S., Perone, Križ-mančič V., Kalc, Žagar, Scocco, Bernetič, Marc. VIANI: Jugovaz, Muiesan, Visintin, Vicini, Spadaro, Collavecchia, Visintin, Codiglia, D’Agnolo, Apol-lonio, Savarin. OPOMBE: v 35’ p. p. se je težje poškodoval Bernetič, ki je moral zapustiti igrišče. V prvenstveni tekmi, ki je bila v nedeljo na stadionu Prvi maj, je Zarja zabeležila še en poraz. Takoj pa moramo povedati, da je ta poraz nezaslužen, kajti Bazovci so napadali ves čas, nasprotniki pa so jih spravili na kolena s hitrimi prodori. Ti prodori so dovedli tudi do golov, ki so bili usodni za belo-rdeče. Tudi o neprodomosti napada tokrat ne smemo spregovoriti. Fantje so lepo približevali žogo nasprotnim vratom in tudi zaključevali z lepimi streli. Kar tri strele pa so odbile vratnice, ki so tako nadomestile že premaganega vratarja. Res smola. Poleg tega je v 35’ p. p. moral zapustiti igrišče Bernetič, katerega je namerno brcnil nasprotnik pri ustavljeni igri. Sodnik žal tega ni videl in od tedaj je morala Zarja igrati z desetimi igralci, kar je še bolj otežkočilo njeno igro, bili boljša postava na igrišču in vsi so bili prepričani v izenačenje, ko je proti koncu tekme padel drugi gol, ki je tako odločil zmagovalca. O Zarji na splošno lahko rečemo, da stalno izboljšuje svojo igro. Napad igra vedno bolje, obramba pa še peša. Ta namreč mora vedno zaradi poškodb ali drugega menjavati igralce in tako ni prave povezave med samimi branilci. Neodločnost je namreč kriva, da je Zarja na letošnjem prvenstvu prijela marsikateri gol, ki ga ni bilo treba. Tudi v nedeljo je bil najboljši mož v vrstah Zarje Žagar, ki je držal sredino igrišča ter v povezavi s Scoccom dobro prodiral proti nasprotnikovim vratom. Žagar se je tako povsem rehabilitiral po začetnih meglenih nastopih. Edino, kar mu lahko še očitamo je to, da preveč zadržuje žogo z nepotrebnim preigravanjem. V 15’ p. p. je nastala v kazenskem prostoru Zarje gneča. Strel nasprotnika je sicer Cač prestregel, a ni zadržal žoge. D’Agnolo je bil najhitrejši in je spravil usnje v mrežo. V 31’ d. p. pa je Savarin odvzel vsako upanje belo-rdečim z golom, ki ga je dosegel v protinapadu, potem ko je Zarja stalno pritiskala v iskanju izenačenja. f. v. Zopet zmaja in poraz Italije v Franciji LYON ,23. — Italijanska moška in ženska državna reprezentanca sta odigrali v nedeljo še dve srečanji z enakima francoskima ekipama in sicer v Lyonu. Enako kot v soboto v Parizu, so tudi v Lyonu Italijani zmagali pri moških in doživeli poraz pri ženskah, vendar pa sta obe šesterki igrali precej bolje kot v prvem dnevu. Moški Italija - Francija 3 : 1 (15:1, 3:15, 15:3, 15:8). Ce izvzamemo drugi set, v katerem je italijansko moštvo iz povsem nerazumljivih vzrokov močno popustilo, je v vseh ostalih treh setih prikazalo res izredno odbojko. Lahko rečemo, da so Italijani v tem srečanju opravili v treh dobljenih setih pravi samogovor, saj je v vseh treh nizih uspelo zbrati Francozom skupno komaj 12 točk. V prvem setu je Francija z veliko težavo osvojila oelo eno samo točko in je ta del igre izgubila v pičlih 12 minutah. Celotno srečanje je trajalo komaj slabo uro. Moška reprezentanca Italije je Francoze premagala že v soboto (izid je pomotoma izpadel v naši nedeljski številki) in sicer z rezultatom 3 : 2 (13:15, 15:10, 15:9, 10:15, 15:11). Ženske Po sobotnem porazu s 3 : 1 v Parizu je italijanska ženska reprezentanca odšla poražena z igrišča tudi v Lyonu, vendar pa tokrat nikakor ni igrala podrejene vloge. Igra obeh reprezentanc je bila zelo uravnovešena. Italijanke so imele tudi precej smole, poleg tega pa jih je v zadnjem setu še oškodoval z nekoliko pristranskim sojenjem sodnik, saj bi v nasprotnem primeru gotovo odnesle zmago. Izid ženske tekme v Lyonu: Francija - Italija 3 : 2 (16:14, 15:10, 10:15, 3:15, 15:13). jev, oziroma so prodirali do koša, ne da bi se jim plavi odločno postavljali po robu. Res je treba dodati, da je kapetan goriške peterke zadel nekaj košev iz precejšnje razdalje, tako da je zbegal o-brambo borovcev. V 14' so Goričani vodili 17:6. Mari je z nekaterimi variantami k prvi peterki pripomogel, da so domači igralci nekoliko omilili visoko razliko in zaključili prvi polčas z osmimi točkami zaostanka (13:21). Drugi polčas so plavi začeli bolj pogumno in so v 12’ izenačili (29-29). Ker so obenem izboljšali skupno igro, je kazalo, da bodo odločno povedli. Kmalu pa se je izkazalo. da je bilo tako predvidevanj# zgrešeno: zopet je napad zajela brezidejnost in še edino izhodišče je predstavljala podaja pivotu Ambrožiču, ki je bil velikan med košema. Ki pa so igralci goriškega moštva uvideli, da predstavlja pi-vot edino resnejšo nevarnost, so ga krili z večjo pazljivostjo in so ga ovirali pri metih, pri čemer so se posluževali tudi nedovoljenih sredstev. Sodnika nista dovolj dosledno piskala osebnim napakam nad Ambrožičem, medtem ko sta sistematično kaznovala tudi najbolj dvomljive «korake». Kljub vsemu pa so plavi v 19’ zopet izenačili (36:36). Ko bi tedaj zaigrali bolj zbrano, bi še vedno lahko zmagali, saj je manjkala ena sama minuta do konca in so tedaj odvzeli žogo nasprotnikom. Toda prenagljena in tvegana podaja je omogočila Goričanom protinapad, s katerim so prišli v vodstvo in zmagali z 41:39. Pred nedeljsko tekmo je obramba sicer povzročala nekaj zaskrbljenosti, vendar ni bilo pričakovati takega zloma, kakor se je pojavil na tekmi. Napad pa, ki je v tekmi proti Libertasu in trening tekmi proti Hausbrandtu dobro o-pravil svojo nalogo, je v nedeljo odpovedal. Dejansko košarkarji Bora bolje zaigrajo na treningih ali prijateljskih tekmah, kjer prikažejo sproščeno in plodno igro, kakor na tekmah promocijskega prvenstva, na katerih imajo večjo odgovornost, kar jih spravi v zagato. Med borovci sta zaigrala na višini Ambrožič in Spacal, med gosti pa Lodatti. ki je presenetil zaradi točnosti v metih. Adrijan Zavadlal CIUDAD MEXICO, 23. — V meddržavni prijateljski tekmi sta se razšli enajsterici Mehike in Zahodno Nemčije pri neodločenem izidu 0:0. športno društvo «POLET» z Opčin vošči vsem članom in prijateljem ter članom ostalih slovenskih športnih organizacij na Tržaškem in Goriškem vesele praz.nike ter mnogo športnih uspehov v letu 1969. S tekme Primorca z opensko Libertas iiiii iiiiiiimiiiun mi tli iiiiiiiimiiiiiiiiniiiiiiiii iii iiiimi iiiiniimmimmiiiiiiiii im iii iiiiiiiiiimiiimiiiiiiuii LIBERTAS PROSEK.PRIMOREC 0:5 (0:2) Visoka zmaga Primorca NOGOMET Mednarodne tekme MAR DE LA PLATA, — V mednarodni nogometni tekmi je Jugoslavija po premoči in vodstvu v pr- Racetu. Ta n; imel težav in je po- LIBERTAS PROSEK: Rota, Rus-signan, Bolčič, Babič, Kocjan, Ko-terle, Smolizza, Hervatič, Dagri, Cimet, Manzuttu, Bolcicha. PRIMOREC: Kralj Vladimir,Vilj-kovič, Sluga, Fontanot, Apatico, Možina, šurbet, Riosa, Saina, Race, Križmančič. SODNIK: Sodomaco. KOTJE: 9:6 za Libertas Prosek OPOMBE: v 10’ je Libertas Prosek menjal vratarja, v 22’ sodnik izključil Bolcicha zaradi ugovarjanja. Tudi v nedeljo so prišli Trebenci do celotnega izkupička, tokrat proti proseškemu Libertasu. V začetku tekme se je takoj izkazala odločna premoč Trebencev proti neodločni in neenotni nasprotni ekipi. Malokdaj so se člani Primorca razživeli kakor v nedeljski tekmi. Koordinirana podajanja, hitrost in močni prodori so kmalu rodili prvi uspeh. V 13’ v prvem kotu Je Race podal visoko žogo proti sredini, na kar jo je Možina potisnil v vrata. Kmalu za tem je Saina sam pred vratarjem zgrešil cilj. Primorec je pritiskal še odločneje, tako da so igralci Libertasa s težavo odbijali vedno številnejše prodore proti vratom. V 37' je Subert s kombinirano akcijo, potem ko je že preigral dva nasprotnikova igralca, z leve strani podal žogo v sredino dvojil rezultat. Igralci Libertasa so se sicer trudili, da bi zmanjšali razliko, njihova žoga pa je prodrla le do kota. V 3' drugega polčasa je Race streljal iz kota visoko do Riose, ta pa je z glavo potisnil usnje spet v nasprotnikovo mrežo. Tretji gol pa je igralce Libertasa iztiril. Njihova igra je bila precej živčna, a korektna. V 10’ je njihov trener prevzel vlogo vratarja. Tudi novemu vratarju n) uspelo u-braniti Riosovega močnega strela, a tegr. je sodnik razveljavil, ker je bii Race v olfsiedu. V 22’ je v protinapadu igralcu Libertasa sodnik žvižgal prekršek. Igralec Bolcich se m strinjal s sodnikovo odločitvijo in Je ugovarjal, to pa ga je stalo izključitev. Trebenci so pritiskali še bolj sigurno, nasprotnik: so o-stali tudi brez rezervnega vratarja. Sodnik, ki ga je malo prej opom-nti, je pozneje zaradi ugovarjanja izključil tudi njega. Njegovo mesto pa je prevzel branilec Babich. V 35 se je ponovil spet prodor v kazenski prostor Veliko zmedo je takoj izkoristil Riosa, ki Je še povečal točko za Trebence. Kmalu nato bi nasprotniki v protinapadu dosegli častni gol. a jim je to preprečil trebenski vratar. Pet minut pred koncem je hotel Cotterle podati žogo svojemu vratarju, a jo je streljal previsoko, tako da je petič pretresla njihovo mrežo. K. B. ALIG A IZIDI Bologna - — Piša 1:0 Fiorentina — Palermo 1:0 Juventus — Vicenza 1:0 Milan — Torino 1:0 Napoli — Atalanta 2:0 Inter — •Sampdoria 3:0 Varese — Roma 2:1 Verona — - Cagliari 0:0 LESTVICA Cagliari 12 8 3 1 26 9 19 Milan 12 7 4 1 14 5 18 Fiorentina 12 7 4 1 13 8 18 Inter 12 5 4 3 23 10 14 Juventus 12 5 3 4 15 12 13 Verona 12 4 4 4 17 14 12 Bologna 12 5 2 5 11 11 12 Palermo 12 4 4 4 12 13 12 Napoli 12 3 5 4 10 13 11 Roma 12 4 3 5 13 18 11 Varese 12 3 4 5 8 21 10 Sampdoria 12 3 3 4 11 11 9 Atalanta 12 2 5 5 10 16 9 Piša 12 3 2 7 13 19 8 Vicenza 12 3 2 7 7 14 8 Torino 12 2 4 6 6 13 8 Zaradi turneje italijanske re- prezentance v Mehiki prihodnjo nedeljo ne bo prvenstvenih sre- čanj. B IZIDI Brescia - — Perugia 1:0 Catanzaro Genoa 2:0 Como — • Lecco 2:0 Foggia - - Cesena 1:1 Lazio — Catania 1:0 Livorno — Reggiana 2:1 Modena — Mantova 1:0 Bari — •Padova 2:1 Reggina — Spal 1:1 Teman* — Monza LESTVICA 1:0 Lazio 12 6 4 2 23 10 16 Brescia 12 6 4 2 14 6 16 Bari 12 4 7 1 10 6 15 Foggia 12 3 8 1 7 4 14 Como 12 5 4 3 16 12 14 Genoa 12 5 4 3 13 10 14 Reggina 12 4 5 3 10 8 13 Livorno 12 5 3 4 15 14 13 Catanzaro 12 4 4 4 9 9 12 Perugia 12 2 8 2 5 5 12 Lecco 12 4 4 4 12 14 12 Reggiana 12 3 5 4 19 9 11 Teman* 12 3 5 4 11 11 11 Spal 12 3 5 4 10 12 11 Catania 12 2 7 3 5 8 11 Modena 12 2 6 4 5 8 10 Mantova 12 2 5 5 7 9 9 Padova 12 3 3 6 9 18 9 Monza 12 2 5 5 7 16 9 Cesena 12 1 6 5 5 13 8 PRIHODNJE KOLO: Catanla -Catanzaro; Cesena -- Teman*; Lazio - Foggia; Lecco - Padova; Mantova - Brescia; Monza - Livorno; Perugia - Bari; Reggia-na - Modena; Reggia - Genoa; Spal - Como. A SKUPINA e = s m š. m == IZIDI Ildinese — Alessandria 4:1 li.ellese — Trevigliese 1:1 Macobi Asti — Sottomar. 0:0 Marzotto — Verbania 1:1 Novara — Treviso Piacenza Solbiatese Pro Patria — Monfalco. 0:0 3:0 3:0 Rapallo — Cremonese 0:0 Triestina - - Legnano 0:0 Venezia — Savona 2:1 LESTVICA Udinese 15 8 5 2 24 4 21 Treviso 15 8 5 2 11 6 21 Piacenza 15 8 4 3 19 6 20 Solbiatese 15 7 5 3 23 14 19 Pro Patria 15 7 4 4’ 16 12 18 Trevigliese 15 6 5 4 16 11 17 Monfalcone 15 5 7 3 16 14 17 Triestina 15 6 5 4 11 10 17 Savona 15 5 6 4 11 11 16 Novara 15 4 8 3 15 12 16 Alessandria 14 4 7 3 14 13 15 Legnano 15 4 6 5 16 16 14 Venezia 15 4 6 5 14 15 14 Verbania 15 3 6 6 12 16 12 Biellese 14 3 6 5 9 13 12 Cremonese 15 2 7 « 8 14 11 Rapallo 15 2 7 6 9 16 11 Sottomarina 15 2 6 7 9 19 10 Macobi Asti 15 1 7 7 9 26 9 Marzotto 15 1 6 8 7 21 8 TRIESTINA- LEGNANO 0:0 Najslabša tekma na Grezarju strah in preveč odsotnosti TRIESTINA: Colovatti; Facca, Kuk; Del Piccolo, Capitanio, Var nier; Sigarini, Scala, Ive, Paina, Ridolfi. LEGNANO: Fornasaro; Crocco, Melgrati; Marella, Lesca, La- mera; Tuirri, Gerosa, Ulivieri, Malvestiti, Capelazzo. SODNIK: Ghetti (Modena). Približno 6000 gledalcev. Kotov je bilo 3:2 (1:1) v korist Triesti-ne. Sodnik je opomnil Sigarini ja in Crocca. V najslabši tekmi letošnjega prvenstva na stadionu Grezar sta si Triestina in Legnano brez golov razdelili izkupiček. Moštvi sta prikazali skrajno medlo igro, ki jo delno lahko opraviči samo utrujenost Tržačanov po tekmi z Biel-lesejem in pa vrsta poškodb, ki je moštvo prizadela prav v najbolj nevralgični točki, to je na sredini igrišča. Trener Radio, ki že tako ni nikoli imel veliko fantazije pri izbiranju shem, je moral zrevolucionirati postavo na škodo same obrambe, ki je tako še utrpela na gotovosti. Prvič sta nastopila pred tržaškim občinstvom Facca in Capitanio, in le prvi je zadovoljil s svojo požrtvovalnostjo in s svojimi inteligentnimi podajami napadalcem. Lahko rečemo, da je moštvo dobilo še enega dobrega beka, toda prav teh ni ni- .............................im......iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiHiinniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiimiiililinip koli manjkalo. Žal se ni posebno izkazal Capitanio, od katerega je bilo pričakovati kaj več, in katerega bi Triestina bolj potrebovala, da bi končno lahko bolje izrabila Vamiera, ki je v vlogi prostega branilca vse preveč odrezan od moštva. Prav Vamierov nastop kot branilec je bil druga točka, h kateri je bila obrnjena pozornost gledalcev. Igralec, ki še ni v letošnjem prvenstvu nastopil v tej vlogi, pa je pokazal še veliko nezanesljivosti, njegovi številni prodori pa so bili prava uganka tudi za tovariše, ki niso našli prave povezave z njim. Treba pa je še malo počakati, ker bo verjetno Vamier sčasoma lahko uspešno nastopal tudi na sredini igrišča, saj ga štejemo med najbolj inteligentne igralce v rdečem dresu. PONZIANA ■ SACILESE 1:1 (0:1) Kljub očitni premoči nov neuspeh Tržačanov PONZIANA: Dapas, Kodrich, Nor-bedo; Bigotto, Sluga, Ferrini; Barnaba, Grozic, Ulcigrai, Flora, De Grassi. SACILESE: Borsoi, Bisceglia, Da Re; Segat, Battel, Costalunga; Ga-sparotto, Canediolo, Ullian, Brieda, Turchet. Sodnik: Burdin (Krmin). Kotov je bilo 7 : 4 v korist Pon-ziane. Sodnik je izključil v 8S’ Can-diola zaradi prigovarjanja in De-grassija, ker je reagiral na prekršek. Se en neuspeh Ponziane, ki je znova, kljub očitni ter inski premoči, morala deliti točke z gosti. Sacilese je sioer prikazala solidno igro, brez fines a tudi brez negotovosti tako v napadu kot v obrambi, in je celo prva prešla v vodstvo. Treba pa je pripomniti, da so si tržaški napadalci pred golom zapravili celo vrsto priložnosti delno zaradi lastne krivde, delno pa tudi zaradi smole. Tako je na primer nekaj minut pred koncem prvega polčasa Barnaba ukanil vratarja, katerega pa je rešila prečka, v drugem polčasu pa je po izenačenju vratar gostov nekajkrat rešil svoje moštvo. Ponziana je zaigrala kot po navadi. Gosta mreža na sredini igrišča je spravila v zadrego nasprotnika in nudila napadalcem veliko priložnosti, toda nespretnost pri zaključkih je še enkrat onemogočila uspeh. Obramba je bila večkrat na tem da kloni in samo lepi posegi Da-pasa, ki je letos v dobri formi, so ustavili nasprotne napadalce, med katerimi se je najbolj uveljavil Ullian. Tržačani so pritiskali na nasprotnikova vrata skoraj celo tekmo, popustili pa so v zaključnih minutah obeh polčasov in to bi jih lahko drago stalo. Po celi seriji prodorov domačinov so namreč gostje minuto pred odmorom prešli v vodstvo po zaslugi Briede, ki je spretno izrabil negotovost obrambe in z neubranljivim strelom premagal Dapasa. Tržačani so po odmoru odločno reagirali in po začetni napaki Flore je isti igralec lepo izrabil predlog Grozica in izenačil. Bil je to najboljši trenutek belomodrih, ki so za las zgrešili najprej z Barnabo, nato pa s Floro, katerega silovit strel je vratar Borsoi odbil v kot. Proti koncu polčasa so gostje znova pritisnili na plin in v nekaj priložnostih celo ogrožali Dapasova vrata. Tako je najprej Ullian zadel prečko, 1’ pred koncem pa je Dapas z lepim posegom rešil svoja vrata pred nevarnim prodorom Ulliana in Turcheta. u. k. IZIDI A SKUPINE Audax — ‘Maianese 2:1 Brugnera — Mossa 1:1 Cormonese — 'Spilimbergo 4:0 Pro Gorizia — Maniago 0:0 Mariano — Edera 1:1 Ponziana — Sacilese 1:1 Reanese — ‘Cremonese 3:0 Cordenonese — Sandaniel. 3:2 LESTVICA Maniago 13 8 5 0 23 5 21 Edera 13 4 8 1 18 13 16 Spilimbergo 13 6 3 4 13 19 15 Sandaniel. 13 5 5 3 18 16 15 Pro Gorizia 13 S 5 3 9 6 15 Brugnera 13 5 S 3 18 14 15 Cormonese 13 4 0 3 16 9 14 Ponziana 13 4 0 3 12 11 14 Sacilese 12 5 4 3 15 16 14 Mossa 12 4 6 2 19 17 14 Cordenon. 13 4 3 e 15 19 11 Reanese 13 4 2 7 11 15 10 Mariano 13 2 4 6 9 14 10 Audax 12 4 1 7 11 15 9 Maianese 12 2 3 7 8 15 7 Gemonese 13 0 4 9 4 24 4 L. J r li g E i. — 1. Navazzo 1 2. Porter 2 2. — 1. Belfagor 1 2. Fluver 1 3. — 1. Acanto 1 2. Scocc. d. Vallicelle 2 4. — 1. Avicenna 1 2. Maracaibo X 5. — 1. Joe 1 2. Bonjour Amour 2 6. — 1. Triplanisette X 2. Canpanone 2 KVOTE 12 — 588.109 lir 11 — 16.613 Ur 10 — 2.083 lir Razumljivo pa je, da so njegova negotovost in pa odsotnost Pestri-na in Giacominija negativno vplivale na igro na sredini igrišča, in nikoli tako kot v nedeljo ni bilo opažati pomanjkanje idej na tem področju, kar je še bolj otežkočilo delo napada, ki je po že kronični slabosti kril (tokrat je tudi Ridolfi razočaral) in Iveja lahko računal samo s Padno. Ta je v drugem polčasu skušal ukaniti obrambo gostov z osebnima prodori, sam pa se ni mogel prebiti skozi gosto in pazljivo obrambo gostov. Tudi Legnano ni pokazal nič posebnega, ker pa je igral na tujem in je bil zanj neodločen izid že zadovoljil cilj. Gostje niso zato sploh poskušali oživljati igre in so vse svoje prodore omejili na srednjega napadalca Ulivierija, ki je eden najboljših strelcev prvenstva. Ravno ta igralec pa je naletel na najbolj . razpoloženega med Tržačani, to je Del Piccola, ki je še enkrat {»trdil sedanjo dobro kondicijo in bil najboljši med domačini. Nekaj dobrih potez so gostje pokazali tudi na sredini igrišča, kjer pa sploh niso naleteli na velik odpor. Izkazala sta se Marella in Gerosa, ostali pa se niso dvignili nad splošno raven. Sodnik ni bil zelo precizen in je zagrešil nekaj prav elementarnih napak, tekma pa ni bila taka, da bi njegove odločitve lahko imele posebne vloge, zato je bilo njegovo sicer poprečno sojenje zadostno. Kronike pravzaprav sploh ni. Triestina je imela le nekaj možnosti, najlepšo v 23’ prvega polčasa, ko je Vamier lepo podal na sredo, Ive pa tako nespretno zadel z glavo, da se žoga sploh ni približala vratom. Triestina je imela še eno priložnost s Sigarinijem, ki je sam pred vratarjem streljal slabotno, gostje pa so v drugem polčasu s hitrim protinapadom zadeli prečko, potem ko je stranski sodnik že dvignil zastavico zaradi precej dvomljivega offsida. u. k. v MOŠKI odbojkarski b lici, ciam.bor (3,0) | Italsider - Splugen Brai, 56:119 (26f42) Negativen nastop Bora Premoč goriške ekipe v sobotni tekmi v ModenilBobra igra Tržačanov Šesterka Bora je nastopila brez tolkača Plesničarja CIAM MODENA — BOR 3 : 0 (15:9, 15:5, 15:10) CIAM: Adani, Bertecca, Bassoli, Borghi, Cremaschi, Franceschelli, Fiorini, Giberlini, Stanzani, Forelli, Zoboli. Guerra. BOR: Jurkič, Uršič, Mijot, Fuč-ka, Veljak, Vodopivec, Starc. Sodnik: Begliomini. V Modeni je bil tamkajšnji CIAM v soboto zvečer za Bor premočan nasprotnik. To pa ne toliko zaradi svoje igre, kot zato, ker se Tržačani na igrišču niso znašli. K temu ni doprineslo le utrujajoče potovanje, ampak tudi dejstvo, da je ekipa nastopila okrnjena. Med že itak maloštevilnimi igralci je zmanjkal še Edi Plesničar, ki se zaradi poklicnih obveznosti ni mogel udeležiti tega zunanjega srečanja. Njegova odsotnost se je seveda ekipi močno poznala, zlasti na mreži, kjer je ostalo njegovo tolkaško mesto praktično nezasedeno. Bor tako ni mogel izvajati v vseh odtenkih svojega sistema. Šepal pa ni le napad, ampak skoraj bolj tudi obramba, kjer je bila šesterka plavih zelo statična in je spustila na tla vrsto žog, ki bi jih sicer z nekoliko požrtvovalnejšo igro gotovo lahko rešila. S takim načinom igre je CIAM imel lahko delo in je z bliskovito naglico zbiral točko za točko. V pičlih 50 minutah je bilo Borovega odpora konec in šesterka plavih se je morala Vrniti v Trst z doslej najhujšim porazom v tem prvenstvu. Trener Jurkič je skušal Plesni-čarjevo mesto izpolniti s premiki v moštvu. Na prazno mesto je premestil Veljaka, na Veljakovo pa Starca, toda ta način postave se ni obnesel in moštvo nikakor ni moglo najti svojega ritma. V drugem setu je vstopil kot po-dajač Mijot, kar pa zopet ekipi ni dalo potrebne trdnosti. Ko je mošt- iiiJiiimiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiaimiuiiiuiiiiiiiiMiiiHiiiiiiuiiiiiiiiiiifUlmiiiiimiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii IZREDEN USPEH BORA Štirje odbojkarji Bora kandidati za B reprezentanco Med kandidati so Pučka, Orel, Plesničar in Uršič Bor je zopet dokazal, do česa lahko privede resno in požrtvovalno delo naših športnih delavcev in tekmovalcev. V preteklih dneh so namreč prejeli kar štirje člani moške odbojkarske ekipe Športnega združenja Bor iz Trsta povabilo, naj se v dneh 5. in 6. januarja 1969 javijo v Bologni, kjer bodo skupne priprave 25 kandidatov za sestavo italijanske moške B reprezentance. Tolikšno število igralcev iz enega samega kluba je dokaz, da rasejo v Boru ne le številni, ampak tudi nad vse kakovostni elementi, saj se s takim priznanjem lahko pohvali le malokatero društvo v Italiji. Velik del zaslug za to ima seveda društveno vodstvo, ki je znalo ustvariti pogoje za kakovostni športni razvoj članov, dalje tekmovalci sami, ki so se v izredno slabih pogojih zavzeto pripravljali in trenirali, predvsem pa trener Učo Jurkič, ki je v delo s svojimi fanti vložil vse svoje razpoložljive sile. Za Jurkiča poziv štirih njegovih odbojkarjev v B reprezentanco ni prvo tovrstno priznanje. Pred časom se je uvrstil v A reprezentanco že Sergij Ve ljak, ki je tudi zrasel v vrstah Bora, v mladinsko pa Valter Veljak, cela vrsta pa je bila povabljena na skupne priprave. Za tak uspeh moramo štirim odbojkarjem, vodstvu Bora in Jur-kiču res iskreno čestitati. Ob tem pa seveda ne moremo mimo primerjave, ki se nam sama vsiljuje: koliko je pri nas društev, ki delujejo v mnogo manj zahtevnih ligah in tekmovanjih, pa so pri tem polna nezaupanja do svojih domačih igralcev. V svoja moštva vključujejo tujce, ker naj bi domači «ne bili dovolj sposobni* za kakovostne športne storitve. Primer Bora (in ne le odbojke, ampak tudi njegovega namiznega tenisa .atletike itd.) je najlepši dokaz, da so tako gledanja zgrešena. Kakovosten šport je treba ustvarjati z resnim delom, ne pa z raznimi mahinacijami. Pri Boru so vse svoje tekmovalce vzgojili sami, pa so doslej kljub temu štirje že nastopili v državni reprezentanci, štirje so zdaj kandidati, eden je državni prvak, da o vrsti drugih odličnih uvrstitev in priznanj na deželni, pokrajinski in mestni ravni ne govorimo. vo igro nekoliko gradilo je sicer prišlo do točke, toda to se je dogajalo le poredkoma. Prav tako kot prejšnja dva seta, tudi tretji ni prinesel izboljšanja. CIAM je na lestvici sicer razmeroma visoko, toda borovci bi ga sodeč po v soboto prikazani igri s popolno postavo in z že povsem običajno igro lahko spravili na kolena. Premagali pa bi ga lahko tudi s sobotno postavo, če bi seveda zaigrali zelo dobro. To pa se, žal, ni dogodilo. Sivori je odpotoval NEAPELJ, 23. — Danes ponoči Je z letalom zapustil Italijo znani argentinski nogometaš Omar Sivori, ki se je vrnil za stalno v domovino. Sivori se ne bo več ukvarjal z aktivnim športom. ITALSIDER: Cavazzon 10, Tomasi 8, Pilon 13, Simslg 6, Mocenigo 12, Moreni, Dalla Costa, Ruprecht 7, Porcelli S., Lena. SPLUGEN BRAU: Mauri 26, Ma-gnani 6, Pieri 9, Fonton 4, Medeot 16, Meneghel 13, Polognato 1, Mer-lati 8, Kristančič, Krainer 6. KAZENSKI STRELI: Italsider 15:22, Splugen Brau 19:32. SODNIKA: Zambelli iz Milana in Pezzullo iz Alessandrije. Ponovno je ekipa Splugen Brau zmagala na tujem, tokrat proti tržaškemu Italsidru, ki se je ao konca upirali: očitni tehnični premoči gostov. V drugem delu tekme je trener goriškega moštva spremenil peterko na igrišču, sicer bi verjetno Goričani dosegli 100 točk. V obrambi je Splilgen Brau popolnoma nadkriljeval nizke Igralce Italsidra, ki niso mogli prodreti do koša, ampak so bili prisiljeni metati iz razdalje. Pieri in Merlati sta zaustavila marsikateri strel pod košem in je tržaško športno lliliiiiiiiiiifiiiiiiiiilililiiiiiililliliillliilliiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiuiniiiliiiiiiiiiliiiliiiiliilllMliiliiilliiliiiiiiiiiiiiii MEDŠOLSKO ODBOJKARSKO PRVENSTVO Slovenski licej A v finalu turnirja SLOVENSKI LICEJ V soboto se je zaključil izločiln. del moškega medšolskega odbojkar-ssega prvenstva. V finale so se u-vrstili slovenski licej A, Petrarca, Da Vinci A in Volta. Slovenski moštvi sta odigrali dve tekmi: slovenski licej A proti šoli Petrarca, slovenski licej B pa proti reprezentanci šole Galilei. Fantje so dobro začeli in osvojili prvi set s petimi točkami naskoka. V drugem setu so popolnoma odpovedali in jim je uspelo dobiti le 4 točke. Kasneje so skušali ponovno urediti svoje vrste, žal pa jim to ni uspelo. Končni izid je bil 15:11 za Galilei. Tudi slovenski licej A je bil poražen. Z okrnjeno postavo (manjkal je kapetan Veljak, ki je moral odpotovati s prvo ekipo Bora v Mo-deno) je nastopil proti šoli Petrarca. Začeli so zelo slabo in izgubili 1 set z visokim rezultatom 2:15. V naslednjem setu so pokazali prav nasprotno igro: uspešno so umirjevali žogo in igro gradili. Ko jim je uspelo osvojiti niz, se je gledalcem ponovno vrnilo upanje na zmago. A v tretjem setu slovenskim fantom ni in ni šlo in nasprotniki so z lahkoto zbirali točke v svojo korist in brez truda zmagali z rezultatom 15:4. Finale prvenstva bi morali odigrati 11. in 18. januarja. Vsako moštvo čakajo še tri srečanja z ostalimi finalisti. Upamo, da bodo organizatorji sprejeli utemeljeno prošnjo, da se spremenijo datumi finalnih srečanj, saj l'i moralo v obratnem primeru slovensko moštvo odigrati vse tekme z okrnjeno postavo. Njen kapetan namreč bo prav v tistih dneh odsoten zaradi prvenstvenih obveznosti. A skupina Izidi Dante — Da Vinci B 2:1 Petrarca — Dante 2:0 Slov. licej A — Petrarca 1:2 LESTVICA Petrarca 4 4 0 8:1 8 Slov. licej A 4 3 1 7:3 6 IPS1A 4 1 3 4:6 2 Da Vinci B 4 1 3 3:7 2 Dante 4 1 3 2:7 2 B skupina Izidi Pomorska šola — Galilei Da Vinci A — Volta Slov. licej B — Galilei LESTVICA 2:0 2 1 1:2 Da Vinci A 4 4 0 8-2 8 Volta 4 3 1 7:2 6 Pomorska šola 4 2 2 5:4 4 Galilei 4 1 3 2:7 2 Slov. licej B 4 0 4 1:8 0 občinstvo kar naprej ploskalo. Car vazzon je dosegel 10 točk s 7 me-tl iz razdalje in sploh ni nikoli prodrl pod koš. V napadu je 8°' riška peterka zaigrala odlično. Pl®" ri je spretno podajal žoge pivotu Merlatiju, oziroma napadalcem * protinapadu in izkazal se je dober strelec. Merlati sicer ni 18?®* preveč zavzeto, vendar je brez trii' da lovil odbite žoge pod obema košema. Individualno eelo moč™ igralci Medeot, Meneghel in MaUj ri, so s sproščeno igro in hitrim* kombinacijami diktirali ritem tekme. Na začetku je Italsider vzdržal tak tempo in je še ohranil stik * gosti (8:8, 24:19); ko pa se je po javila utrujenost in je točnost » metih domačine zapustila, je Sp*“‘ gen odločno povedel. Ob konca prvega dela igre je bila razlik* že brezupna 42:26. V začetku drugega polčasa ®® položaj na igrišču ni spremen**1 SplUgen je dalje polnil nasprotna kov koš z meti iz vseh položaje in s hitrimi protinapadi, katerim se utrujeni Tržačani niso več * spešno postavljali v bran. Razlik® se je čedalje bolj večala in dosegi višek pri stanju 72:35. Proti konc so Merlati, Pieri, Medeot in MaU*» zapustili igrišče Zaradi te SP®*| membe v prvi peterki so se Iri-®*”* Italsidra trudoma zopet nekolik® približali in tako zmanjšali razlik na 33 točk. Ob končnem žvižgu (P®j prečnih) sodnikov je bil rezl|u\ 89:56 v korist ekipe Spltigen Bra*»- Med igralci goriške peterke zaigrali dobro Pieri, Medeot, Ma ri, Meneghel. Med Tržačani sta igrala zadovoljili Cavazzon in Sim1 si§[. A. ZAVADLAL Sklicana italijanska nogometna reprezentanca RIM, 23. — Za gostovanje Italijanske državne nogometne reprezentance v Mehiki 1. m 6. januarja 1969 je trener Valcareggi sklical naslednje nogometaše: Zaslužen uspeh Tržaškega Lloyda Lloyd Adriatioo: Porcelli 15, San cin, Poli 15, Fortunati 15, Bianc®> Bicci 3, Lonero 2, Narder, Millo Bernardini. Junior Casale: Braghero 5, Ogli*r ro 2, Lazzari 10, Galbiati 2, Vale® tini 27, Coneglio, Rossi 2, Motto Scenza. Barbellino. Sodnika: Buonomini in Tani i* Rima. Kazenski streli: Lloyd 16:26, J11 nior 10:30. Cagliari: Alberto*. Boninsegna, Lloyd je zasIuženo zmagal v tek- ! mi proti Junior Casale. Predvsem De Sistl, Merlo j je tržaška peterka dokazala, da j® Riva Fiorentlna Internazionale: Bertini, Burgnich, Domenghini, Facchetti Juventus: Anastasi, Castano Milan: Anquiletti, Malatrasi, Prati, Rivera, Rosato Napoli: Zoff Sampdoria: Roberto Vieri wmmmm Bologna — Piša 1 Fiorentina — Palermo 1 Juventus — L. Vicenza 1 Milan — Torino 1 Napoli — Atalanta 1 Sampdoria — Inter 2 Varese — Roma 1 Verona — Cagliarj X Catanzaro — Genoa 1 Lazio — Catania 1 Padova — Bari 2 Spezia — Anconitana X Messina — Internapoli X KVOTE 13 — 473.000 lir 12 — 19.400 lir homogeno moštvo, ki dobro vlada skupno igro, a obenem pose duje zelo močne posameznike. Skup-no igro je treba pripisati odlič1 riemu vodstvu playmakerja Porcelh' ja, ki je star in zelo izkušen igra' lec, a še vedno hiler in nevarri* napadalec. Prav skupna igra je manjkala Prl moštvu Junior Casale, ki razpolag* z nekaterimi prav dobrimi igralci, ki pa se spuščajo v individualne akcije, ki niso vedno najbolj učim kovite Začetek tekme je bil ugoden z* domače igralce, ki so prvi povedli" Toda točnost v metih pri Trž*" čanih je omogočila, da so km*'11 prešli v vodstvo. Ozka cona Juniob ja, je to napredovanje še pospešf valo. Ob koncu prvega dela igre j® bila razlika v izidu 7 točk. ' nadaljevanju tekme so igralci LIoT da ohranili prednost do konca src Čanja Med gosti so igrali odlično: Fot' tunati, Poli, med Juniorji pa Valem tini, Lazzari in Braghero. Adrljan Zavadla! 38. Hasan Seidbejli J TELEFONISTKA iiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinmiiniiiiiiiiiiiniiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiit Tik on obrežju so štrleli iz morja polomljeni koli kot črna ograja — to so bili ostanki starega porušenega pristanišča. Nedaleč nekje se je razlegla globoka pretrgana sirena tankerja, slišati je bilo glasove in pljusk verige sidra. «Zakdj sem prišla sem? Toda brez potrebe bi bilo če bi ostala tam. Kako hudo, kako grozno! Ali je mogoče, da bo vedno tako? In kam naj zdaj odidem?» In Mehriban se je spomnila na svojo veliko, puščobno sobo, kjer je ponoči vedno kdo vzdihoval. Ni se ji dalo oditi v ta dom, ki je po oabičini smrti postal tako tuj in neprijazen Morda pa tam ni več slišati teh tujih vzdihovanj ponoči? Morda pa so bili ti glasovi, ki so jo plašili, sorodni stanovitnemu glasu prijatelja njenih sanj, ki se je pogovarjal z njo kadar je bila sama? In doumela je, da so ti napol otroški strahovi in te radosti tudi umrle zdaj za vedno... Mehriban se je zazdelo, da je v tem večeru naenkrat postala starejša za mnogo let in na marsikaj, kar ji je še včeraj pomenilo najdražje na svetu, je zdaj gledala s prizanesljivim in trpkim nasmehom. Pač pa so medtem minevali drug za drugim njem delovni dnevi in vznemirljivi, prijetni večeri ob morju z Zakirom; medtem si je nabirala življenjske skušnje, se privajala k telefonskemu aparatu in ljudem, s katerimi se je srečavala v rafineriji. Medtem ko se je privajala na preoblikovanje svojih sanj v resničnost in se sama postopoma spremenjala, je dozdevni prijatelj ostajal takšen, kakršnega si je zamislila v trinajstih letih. Kadar nikogar ni bilo ob njej, ji je po starem govoril iste besede Zdaj je te besede niso več razveseljevale. Nenadoma je postala zrelo dekle in se izmotala izpod varu- štva svojih sanjarjenj. Odrasla jim je, kakor prerastejo dekleta stare obleke, ki so jih nosile dolgo in z ljubeznijo, ki pa jim zdaj nalagajo preizkušnjo strahu, ker ne zakrijejo niti kolen več. Toda staro obleko je kaj lahko zavreči in jo nadomestiti z novo; kaj pa sanje? Življenje je trdo. Prisililo je Mehriban in Zakira delati skupaj, v isti tovarni, kjer se morata skoraj vsak dan srečavati in kjer bo Mehriban po nekajkrat dnevno slišala njegov glas v slušalkah. Res je, da bi lahko odšla iz rafinerije in se lotila drugega dela. Ne, tega ona ne zmore! Tu se je najprej naučila delati, občutila je, da je potrebna ljudem; tu je prebrodila marsikatere težave in zato je tudi nekaj dosegla. V rafineriji jo imajo radi in cenijo jo. Spomnila se je, kako mehko je govoril o njej danes Imamverdi, na odnos obeh mož do nje, na spoštljivo ljubezen novih deklet, ki jih je učila... Zakaj naj bi odšla odtod? Mar se boji Zakira? Ne, toda ostala je bolest. Toda bolest lahko doživljajo tudi močni ljudje.., In s to bolestjo v prsih je sunkovito skočila na cev, ko da bi jo bolečina spodbodla ter stekla po njej. Ne da bi zgubila ravnotežje je pritekla do konca cevi in skočila v ozko stransko ulico. Stekla je po njej, prečkala cesto, vstopila v glavno poslopje, stekla po hodniku in kot vihar planila v centralo. Njeno razpoloženje je bilo nenavadno in njen glas je zvenel napeto in tresoče, ko je zavpila: «Vse k praznovanju, dekleta! Pustite delo!« V centrali je delala le polovica izmene — druge so odšle na slavnostni večer. Dekleta s slušalkami so se z začudenjem obrnile proti Mehriban. «Pohitite, zamenjala vas bom,» je pristavila že bolj umirjeno in že je snemala slušalke z dekleta, ki je sedela na njenem mestu. «Mehriban, saj niste v naši izmeni,« so ugovarjala dekleta. «Daj no! Vse to so malenkosti! Pohitite na praznovanje, tam ja tako veselo! Takšne slovesnosti še ni bilo pri nas.« In ko je videla, da se kar ne morejo odločiti, je ukazovalno pristavila: «Zdaj pa vendar še odidite! Jaz bom ostala tukaj!« Dekleta so se skupaj dvignila, oživela so in se začela lepotičiti. «Oblečene pa nismo za to, vse smo v navadnih oblekah,« so se menile z obžalovanjem in se ogledovale. Mehriban si jih je kot starejša ogledala prizanesljivo in se nasmehnila s svojim nesimetričnim, žalostnim nasmehom. «Častna beseda, to pa res ni poglavitno v življenju dekleta...« Nekaj časa se je Mehriban imela tukaj za drugo najstarejšo po Simuzar. Z veselim klepetom so se dekleta razpršila iz centrale. Mehriban je ostala sama. Nataknila si je slušalke in odgovarjala na redke pozive. Znova jo je obšlo pomirljivo občutje, da jo potrebujejo. Posebno se je izostrilo ob spoznanju, da je zdaj v centrali sama, in da ima v svojih rokah vse zveze v rafineriji. Klici so postali pogostejši in to jo je veselilo, zato ker ni ostalo časa za razmišljanje in ker je bolečina otopevala. Da bi odšla od tod? Da bi pretrgala vse te niti, ki jo s krvjo vežejo z rafinerijo? Nikoli! Tu je vse njeno življenje. Kakor si mornar težko zamišlja svoje življenje brez morja, letalec — brez neba, šofer pa — brez gladko tekoče ceste, tako si tudi Mehriban ni mogla zdaj predstavljati svojega življenja brez rafinerije. Bila je njena cesta, njeno daljnje potovanje po morju, njen polet... ... Praznovanje se je uneslo, toda delo v rafineriji ni utihnilo. Dekleta, srečna in hvaležna, so klicala Mehriban, si po vrsti iztrgale druga od druge slušalko in vse vprek pripovedovale, kako čudovito je bilo na prireditvi, kako so se razvedrile in ji predlagale, da jo pridejo zamenjat. Toda ona jim je svetovala, naj gredo spat. «Kaj pa ti, Mehriban?« so vpraševale. «Meni je prav dobro. Nisem utrujena. Le pojdite domov, dekleta! Lahko noč!...« ...Že je bila noč. Polna izmena je bila pri delu, brlivke na zaslonih pa so se prav tako prižigale, le pozivi iz mesta so prenehali kot vedno ponoči. In nenadoma se je zaslišalo zvonenje — mestna linija. Dolgo zvonenje... prvič... drugič... «Tretja!» se je previdno oglasila Mehriban. «Mehriban!» je obupno zaklical glas. Mehriban se je zdrznila. Sama je ostrmela nad tem zad žanim in mirnim tonom, v katerem je odgovorila: «Da?» 1 Ni takoj spregovoril, očitno ni mogel najti besed v ra burjenju. Potem je začel pojasnjevati zmedeno in presekan da jo je povsod iskal, da je tekal po vsem mestu, bal se j da bi se ji kaj ne pripetilo. Veliko je govoril in se pona ljal, kakor govore ljudje, ki so bili za las pred nesrečo ■ jih je rešilo samo čudno naključje. Končno se je oddahn «Hvala ti, Mehriban!« «Za kaj?« «Za vsj Zato, ker si. Zato, ker živiš...« ... Brlivke, ki so se prižigale pred očmi Mehriban, i nenadoma postale motne, razblinjale so se in odmikale... Za tem prehudim nemirom in preburno radostjo je njei budno srce spoznalo nekaj drugega. Zase se je bal, ker ga lahko obdolžili, če bi se njej primerilo kaj hudega, zaradi sebe je bil vesel, da je živa in zdaj mu nič ne pre' In to je biJo poglavitno... Ničesar mu ni odgovorila. Klical jo je, pa mu ni odgovorila. Oglašala se je drugi: laboratorijem, dispečerju, strojnikom, pristanišču... Toda za: je bila nema. On pa je skoraj kričal; ((Mehriban! Zakaj se J oglasiš? Reci karkoli! Mehriban! Mehriban!« Ona pa je osta nema in daljna. ... Luči pred njenimi očmi so začele trepetati še močnej obkrožil jih je mavrični sij in navsezadnje so se spremeni v svetle, meglene madeže. Mehriban je jokala To niso bi solze sreče — bile so grenke, žgale so... Nastopila je moreča, napeta tišina, ki se pojavlja pr trenutke p , nesreči, ko v ušesih še odzvenevajo glasovi stra nega grmenja in klici na pomoč — tišina, polna groze : bolesti, ki priča o tem, da je vse končano... ... Mehriban je presunljivo vzdihnila in si otrla oči. F plošči so se spet začele pogosto prižigati luči in ona je o govarjala. «Tretja... Tretja... tretja...« (KONEC) UREDNIŠTVO1 TRST - UL. MONTEOCHI 6, II, TELEFON 93-808 Ul 94-638 - Poštni predal 559 - PODRUŽNICA: GORICA: Ulica 24 Maggio 1/1, Telefon 33-82 - UPRAVA: TRST - UL SV FRANČIŠKA št. 20 - Telefon 37-338,95-823 — NAROČNINA: mesečno 800 Ur -vnaprej četrtletna 2.250 Ur, polletna 4.400 Ur, celoletna 8.100 Ur, SFRJ posamezna številka v tednu in nedeljo 50 para (50 starih dinarjev), mesečno 10 din <1.000 starih dinarjev), letno 100 din (10.000 starih dinarjev) - Poštni tekoči račun: Založništvo tržaškega tisk* Trst 11-5374 — Za SFRJ: ADIT, DZS, Ljubljana, Stari trg 3/1, telefon 22-207, tekoči račun pri Narodni banki v Ljubljani - 501-3-270/1 - OGLASI: Cena oglasov: Za vsak mm v širini enega stolpca: trgovski 150, finančno-upravni 250, osmrtnice 150 Ur - Mali oglasi 40 fl* beseda — Oglasi za trža*ko in goriško pokrajino se naročajo pri upravi. — Iz vseh drugih pokrajin ItaUje pri «Societ& Publicltk Italiana« — Odgovorni urednik: STANISLAV RENKO — Izdaja in tiska Založništvo tržaškega tiska, Trst