LITERATURA
Samo Simčič
Taras Kermauner
Tine Hribar
Marija Peakić
Goran Babić
Alojz Majetić
Franci Zagoričnik
Vitomil Zupan
Ivan Urbančič
Marko Uršič
Manca Košir: Rudi Šeligo
Vizualna poezija
PROBLEMI 6 - 1979
Samo Simčič: Bela praznina, Luč — 1
Taras Kermauner: Pogovor s Francetom Levstikom o tedanjih In današn|lh rečeh — 3
Tine Hribar: Drama hrepenenja II — 13
Marija Peakič: Torej tako je to — 27
Goran Babić: Nauk manihejcev — 29
Alojz Mojetič: Zezanje z bravci, še posebej duhovne vaje z bravkami — 31
Vitomil Zupan: Levitan — 33
Franci Zagoričnik: V očeh opazovalcev — 41
Samo Simčič: Pesniško mišljenje — 51
Ivan Urbančič: Elementi za razvitje vprašanja naroda na Slovenskem — 59
Taras Kermauner: Dva patetična eseja — 71
Marko Uršič: Tehno-logia — 75
Manca Košir: Pogovor: Rudi Šeligo — 85
Pri sestavi te številke so sodelovali: Niko Grafenauer, Dimitrij Rupel In Jaša Zlobec
Vizuelno poezijo so prispevali:
Igor Žagar, Dušan Zidar, Brone Birenc, Guido Savio, Adió
no Spatola, Tim Ulrichs, Eugenio Miccini, Orest Zagoričnik,
Motiaž Honžek
Izbor je naredil Franci Zagoričnik
Naslovnico: Niko Grafenauer
Zadnjica; Matjaž Honžek (Še en prispevek o feotu (pesniku) — 1 omik
ron)
PROBLEMI 189, letnik XVII (6,1979)
Uredništvo: Miha Avanzo, Drago Bajt, Miran Božovič, Matjaž Hanžek, Ervin Hladnik, Drago Jančar, Jure Mikuž, Rostko
Močnik, Denis Poniž, Marjan Pungartnik, Rado Riha, Darko Štrajn, Slavoj Žižek — glavni In odgovorni urednik.
Svet revije: predstavniki sodelavcev: Emil Filipčič, Niko Grafenauer, Matjaž Hanžek, Tine Hribar, Taras Kermauner, Vojo
Likar, Rastko Močnik, Denis Poniž, Dimitrij Rupel, Jože Vogrinc in Slavoj žižek;
zunanji člani: Mile Vreg, Tomaž Kšela, Dušan Skupek, Sondi Ravnikar, Boris Delničar Jože Ostrman, Drago Zalo, Sonja
Lokar, Andrej Ule, Marko Kerševon, Miha Avanzo
Uredništvo: Ljubljana, Soteska 10. TekočI račun: 50101-678-48982, z oznako: za Probleme. Letno naročnino 80 din, za tujino
dvojno. Izdajatelj RK ZSMS. Tisk: ZGEP Pomurski tisk, TO tiskarna. Murska Sobota, Lendavska 1.
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto In kulturo 6t.
421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Uredništvo začasno sprejema sodelavce na Starem trgu 21 (prostori ŠKUC-a) vsak torek in četrtek med 13. In 15. uro.
Ceno te številke 20 din.
samo simčič: bela praznina
Polje brezkončno.
Bele poti vseh strani.
Megleni dah duši zêlen dah.
Glas se brez glasu vije.
Planjava soma je vzklik,
ki vpijočemu grlo izpije.
Tla, peščena, otipam z rokami.
Veter je svež in dišeč.
Po vonju gozdove izmerim,
ki obdajajo breg.
Bregovi in gozdovi
so obdani z vodami.
Blatna je dlan.
Koža drhti.
V meni kri hlapi in dežuje.
Sam sem, zdvojèn,
iz vremena izločen,
iz kapelj v oblakih spran in izgnan,
s kapljami v sebi gnan.
Kamen iz zemlje sem s sabo vzel,
da bi stopil na njena tla.
»Tiho!« vzkliknem razmišljajoč.
Upam slišati zvok,
ki mi bo pogled
odvedel spet v jasen lok
in čist razgled.
Iztrgal sem ji okus
in ji vdano sledil,
a jaz, osveščam se,
sem ostal onstran neba.
Daleč, daleč
sem brez šuma valov
in brez sunka vetrov,
brez tenke črte sledov.
Potniki, kakor želijo, stojijo v ravnini.
Prosti izbirajo, kam to dan.
»Tu je pot!« se vzdigujejo
in prepričujejo nekateri —
a kako bi v tej beli praznini
sploh smeli
kazati drugim smeri
in svoje mešati z njimi?
Molčijo. Sedejo. V spominu pričarajo
kraj, ki so ga prešli,
le da je zdaj, česar niso vzeli
in po čemer niso hrepeneli
in ni bilo tam.
Oblačila snamejo.
Goli se v soncu vnamejo.
Svetlejši in močnejši
je v njih sijaj,
a vid je v marmorju ubit.
V prsi sežejo
in od tam vse, kar so v tistem kraju pokupili,
izprežejo...
»Ta kroj,« rečejo,
»je že za nami; spredaj,
kar snujemo, je torej pot nazaj!«
Vendar čar diši,
šepetanja prebuja
in pogorijo tla
in z njimi spomin —
listi iz prsi so prekrili pesek,
izčrpali njegovo snov,
oveneli
in jadro, ki je ostalo,
je sijalo vroče in želelo ...
Kdo,
suh in prazen,
brezmejen, trajen,
me z bilkami mami.
In ko vzcvetim, se pogubim,
ti pa, razpet nad zemljo.
vseeno košček vrta pokažeš,
kamor upaš, da dospeš,
in se vanj, ki je suh in prazen,
žgeš?
luč
»Vidim 1<опје!«
Vi kar množite svoje slike,
upogibojte ¡ili v slepe vezi
in čiste nesmisle!
Toda meni pustite, da ne nizom stvari,
da ničesar ne gladim
In ne milujem z roko!
Ne, ko zajamem,
zrak, ki mi zdrsne med prsti,
držim in zgubim —
a konje vidim!
Lok se razpreda v lok.
Prvi je vliodni obok.
In potem se polkrog
polkrogu izvije,
sila silo izbije,
a uklanjajoč svojo moč
se spleta spet v obroč
in živo tkivo šiva.
Tkanina?
Rdeča trava. Savana.
Ravna, ožgana poljana.
Gladina brez dna in neba.
Vse črte sveta.
Tu temno zrno pleše, pije in poči,
preko ploskve se boči,
črna kobila izskoči,
reka v valovili konje iztoči.
Konje, ki jili vidim,
konje, ki jih lovim.
ki jih iz črede izločim
in jezdim.
šope razbrcajo,
s kopiti teptajo, bijejo in mehčajo.
Glej rože, potrgane, v zraku!
Mušice nosijo prst okrog nog.
Vonj se širi po zorani travi.
Napeti vratovi jadrajo v grivi.
Sapa iz čeljusti
in znoj z dlake konj
izgineva v sopari.
Moker sem od potu.
Srajco odpenjam in mečem stran.
Gol se s konji podim
in se vzpenjam.
Vendar se tiho pogled iz zenice odplazi
in soj, ki plameni, zgazi.
Ti, ki preko hrbtov živali
in jezdec vseh
gladino širiš v daljavo,
ki bredeš in rasteš v lesk v temi,
a iz belorumenega jutra
dramiš tople, svetleče kazalce,
v diru črede vse svoje sile potopiš
in v luskine zrna se zapreš,
z dvema suhima listoma,
se v valove, ki drsijo s konjskih kril,
kajti Pegazi so vsi,
upreš,
lahkotno se dvigneš
skozi nihaje višin,
v črni prah, svetlobo odbijajoč,
se izgubiš.
Ni luči,
le drobec pri drobcu je osvetljen
iz osvetljenja
in zrak je dim.
Ti
torej vidiš konje?
S kakšno lučjo?
S kakšno močjo?
»Vidim! Vidim!« kričim.
2
taras kermauner: pogovor s francetom
levstikom o tedanjih in današnjih rečeh
1, Dcnašnji slovenski položaj
Dragi France
Te lahko tikam, kajne? Saj sva tovariša v istem
poslu. Še dobrih osem let, pa bomo praznovali sto-
letnico Tvoje smrti. Osem let za življenje nacije ni
skoraj nič; še pri odraslem se preveč ne poznajo,
zate pa ... ima zate sploh še katera reč kaj smisla?
Si se v smrtni uri vsemu pozemskemu odrekel, ali
pa še velja, da si hotel svoje ime zapisati v narodovo
večnost?
Naj bom, kot je že moj običaj, nekoliko prezgoden;
obnašal se bom, kot da je ta stoletnica že med
nami. In Te bom povprašal za nekatere stvari, o
katerih si sam nisem na jasnem in ki me neznansko
peklijo. Uporabil Te bom, manipulant, da bom ob
Tebi načel nekaj lastnosti, dogodkov, vprašanj svo-
jega časa in mojega značaja. Hinavci in spodobneži,
sramežljivci in skrivači pred sabo bodo spet povzdig-
nili glas in mi očitali privatizem, zlorabo prijateljev,
naroda in sebe. Včasih me razdražijo, danes bom
miren. A saj sam veš, kako težko je pridelati takšen
mir; za kakšno ceno si ga kupiš. Od nasprotnikov
si mnogo pretrpel, a morda so najhujša ždla za-
pičili vate prav nekdanji prijatelji.
In že sva v sredi tistega, čemur pravimo danes
problematika. — Nekateri izrazi Ti bodo tuji, a jih
boš kmalu doumel. Izrazi se menjajo kot moda,
bojim pa se, da se problematika ne stara; vsaj v
dobi tega stoletja ne. Ali pa? Počakaj na — sploh
kdaj doseženi — konec tega mojega pisma, pa boš
videl...
Kako noj človek živi, Te sprašujem. Ne kdor koli;
mislim na intelektualca, na (raz)umnika, na nekoga,
ki omiko ustvarja (ali pa jo, danes, uničuje — tudi
to, kaj počne, je odprto vprašanje), na narodnega
delavca, filozofa ali modroslovca, na časnikarja ali
feljtonista, na politika; oziroma, bolje se moram
izraziti: na nekoga, ki druži; kot si družil Ti, vse te
lastnosti, po malem in na veliko. Ti si bil povrh vsega
še pomemben pesnik, ustvarjalec modernega in slo-
venskega mita, IVIartina Krpono, avtor prve véllke
slovenske tragedije, Tugomerja, puščičar, prevajavec
in prirejevavec prosvetnih in gospodarskih in uprav-
nih knjig, urednik, uradnik, slovničar, knjižničar, le-
menatar, faliran študent, domači učitelj, tajnik, or-
ganizator najrazličnejših prireditev in ustanov, za-
boga, France, česa pa se nisi lotil? Kaj je tovrstna
služba mali, pravkar nastajajoči naciji res raboto,
res, oprosti izrazu, amaterizem, ljubiteljsko in nese-
bično pomaganje zdaj tu zdaj tam, ki se navsezadnje
izteče v nekaj, kar ne vem ali bi imenoval herojska
ljubezen ali šušmarstvo?
Misliš, da smo danes kje drugje? Vraga. Ne cikam
na tiste, ki se pusté prepričati določenim — a ve-
ljavnim — politikom, naj se odpovedo sebi, svojemu
pesniškemu poslanstvu in naj se somoodpovedu-
joče včlenijo v materialne sile, v energijo, ki naj
žene moderno in hipermoderno državo, v vloge in
izvajavce te države. Takšni umiki so bili in so; tudi
v Tvojem času za posnemovavce Kotzebua niste
našli prijaznih besed, Aleševca, revčka, ste zaniče-
vali. Sicer pa, kdor je bil v Tvojih dneh zares držav-
votvoren, se je prepisal v Nemce, slovenski politik
je bil snovovec šele prihodnje države. A ker kul-
turnik ni mogel, da ne bi bil politik (če je bil naroden,
je moral zidati bodočo slovensko državo), je torej
moral biti poleg pesnika tudi tisto, kar umetnika
onemogoča. Protislovje v samem sebi — in na
protislovja bova ves čas zadevala. Marxu, ki ga
najbrž nisi bogve kako poznal, slišal pa si zanj,
(umrl je štiri leta pred Tabo), ni bilo treba, da bi bil
državotvoren, vnemal se je za odmiranje države;
tudi mi danes smo njegovega mnenja. A v realnosti,
kako je z nami v realnosti?
Prešerna si naravnost malikoval. Zakaj? Morda
tudi zato, ker se ni (se ni mogel? se mu ni bilo
treba?) ukvarjal s splošno družbenimi zadevami;
ker se je ves posvetil svojemu orfejstvu, bil je čist
pesnik In nič drugega, a iz same poezije je rasla
nacija. Si mu zavidal? Mu zavidamo vsi, ko gledamo
v njem človeka iz prvih, preddržovotvornih, pre-
dinstitucialnih slovenskih časov, v katerih umetnost
še ni bila potopljena v korist, v aktualizem, v politi-
kantstvo, v občanske opravke? Kaj pa, če je sam to
svojo čistost marsikdaj doživljal kot poškodovanost,
kot omejenost? Trgovci in novopečeni bogatini in
utilitarni duhovniki so mu bili sicer res zoprni; ve-
roval je v čisto moč poezije. Vendar misliš, da ga ni
motila lastna revščina, nevplivnost na okolje, odri-
njenost od politike, ki je bila sploh prepovedana?
Ni bila njegova alkoholična bohema nasledek nje-
gove socialne stisnjenosti? Ni postal tako klasično
čist pesnik tudi zato, ker je bila to zanj edina mož-
nost in ga širša socialnost ne le da ni klicala, ampak
mu je bila preprečena?
3
Hermetičen čas metternichovske Avstrije; brez zraka,
brez konkretnili perspektiv, pobožnjakarski, zabit,
policijski, nizek, maloumen. (Soroden našemu?) Po-
trebna je bila neznanska moč — le kje se je vzela?
— da je nekdo, bil je Prešeren, ubrano kriknil skoz
ta čas, predrl zapovedano zatišje; da je ne le našel
glas, ampak da je izoblikoval tako visok, skladen,
notranje urejen, orfejsko pobuđen in obenem lor-
purlotistično elitističen zvok. To je bilo, kar si pri
njem najbolj spoštoval, kajne? Na eni strani mag,
pevec, polbog, na drugi tako rekoč nič, stihotvorci,
ljudje iz prsti, Kastelci in Levičniki, komaj kaj.
V današnjem času je podobno. Pevca ni. Pevca; kaj
hočem s tem izrazom? Pevec ni samo sijajen pesnik;
teh imamo nekaj, Kocbek, Strniša, Zaje; nismo na
slabem z dobrimi pisatelji in dramatiki in filozofi
in esejisti. A kaj, ko so samó dobri, samó odlični.
Ne mislim, da zgolj okretno sukajo pero; takšnih
mojstrov je danes na Slovenskem na desetine, izob-
raženih, strokovnjakov, poučenih. Tisti, ki so pravi,
stojijo na okopu vélike kulture; evropske morale;
klasične misli; od Vidmarja do Kozaka in Smoleta.
Ali pa zvedavo preizkušajo nove možnosti jezika
in človeške skušnje — Šalamun. Ali pa kritično
preiskujejo evropsko izročilo in skušajo formulirati
današnji položaj, Hribar in Urbančič. Ali pa visoko
dvigajo glas vesti, obnavljajo lepe nacionalno re-
ligiozno kulturno politične zaveze, Kocbek. A ven-
dar; najsi se jim poraja še najtišji lirski zven, kot
Grafenauerju, ta krivnostna tenčina ne oživlja kam-
nov; najsi so še tako strogo koherentni, kot je kritik
Inkret, njihov govor ostaja pridušen, v zanj določe-
nem prostoru; najsi še tako poznajo bliskave pre-
obrate In duhovite misli današnje svetovne filozo-
fije, kot Žižek in Močnik, njihov jezik se ne odlepi
od tal strokovnjaštva, od ezoterične posvećenosti v
obojestransko; najsi še tako nadarjeno ali stilno
posrečeno obnavljajo literarno zgodovino, kot Kmecl
ali Kalan, naj jo še tako vestno dopolnjujejo, kot
Slodnjak ali Boršnikova, zgodovina visi z njihovih
rok mrtva; najsi popišejo gore strani o polpreteklih
in današnjih čustvih in socialnih dogodkih, kot
Kranjec ali Zidar, nazadnje more opraviti njihovo
delo tudi sociologija. Pevec ni med njimi nobeden;
nobeden slovenski Homer, Dante, Descartes.
Kaj pa če za to novo stanje ni kriva manjša nadar-
jenost današnjih Slovencev, pač pa položaj, ki nas
druži z ostalo Evropo? Svet, v katerem orfejstvo
ni več mogoče? V katerem odmevajo sicer sijajne
misli, se pravi umne, pronicljive, duhovite, razno-
like, eleganca izraza, seznanjenost s podatki, bistro
razčlenjevanje, mnogo znanosti, gladki slog, manjka
pa prava veličina? Da ni več velikih osebnosti — niti
vélikih zapeljivcev več, ne fascinotorjev, ne demago-
gov, kaj šele kot gore čvrstih mož? Da je slavo.
utemeljeno na drznosti do smrti, zamenjala publi-
citeta, se pravi modni položaj na tržišču, ki ga
določa ta ali ona tovarna, tudi država? Da sta
klasično kultura in stroga morala le predmet znan-
stvenega preučevanja ali privatniškega posnemanja,
ki ne oživlja? Da ni med nami več nobene vélike
zaveze, ki bi mogla pripraviti ljudi do žrtev, do vere,
do zanosa, do jasnega trpljenja, do ljubezni? Da v
glavnem računamo, smo zmerni, mlačni, se bojimo
muke, se ogibamo temu, da nas bi kaj odplavilo od
sebe? Da ni nikjer več ne centralnega, ne enotnega,
ne zgodovine, ne smisla, ne namena, ne družbe?
Te misli sem že nekajkrat zapisal. Ponavljam jih,
da bi Te seznanil z njimi, dragi France, ki se za naše
današnje slovenske razmere gotovo ne zmeniš, saj
so Ti že tiste, ki si jih moral prenašati v lastnem
življenju, presedale in presedle. Ali pa Tvoja v
mladosti tako prožna radoživost ni popustila in še
zmerom spremljaš naše poskoke in prevračanja in
spotikanja in načrte?
Danes se ponavljamo, dopolnjujemo ali pa, najra-
dikalnejši med nami, govorimo o koncu umetnosti.
Pravzaprav o različnih koncih; morda celo o Koncu?
Slišim besede kot konec metafizike; konec naroda;
konec morale, konec države; se ne porajajo že
glasovi o koncu kulture in koncu telesa? Postati
spet barbar, žival ali angel? Zares, ali lahko čas,
v katerega se stekajo sami konci, zasnuje, započ-
ne kaj vélikega in odrešilnega? Ali pa je končanje
neke epohe, razredne družbe, nacionalno buržoaz-
nega partikularizma, imperializma, izpraznjene mo-
rale, pomalomeščanjenih cerkev, institucionaliziranih
strank, pogoj za rojstvo nekega drugega časa, ki
bi bil sploh zunaj časa, kakor ga poznamo v evrop-
ski in neolitski kulturi? Danes smo padli, šibki, stari,
izsušeni; ne poje nam; ne slišimo; kako naj bi se
danes merili s prešernovsko veličino?
Tvoj čas, France, je bil vmes, med Prešernovim in
našim. Temelji! si na svojem starejšem soimenjaku,
videl in meril razliko med njim in sabo, opozarjal
na dekadenco, ki se je razširjala, a obenem si menil,
da je padec le trenuten, da so krivi zanj nacionali-
stični Nemci, totalitaristični klerikalci, značajsko
netrdni Slovenci; veroval si, da mora priti pravi
dan, ko bo Prešeren uresničen v vsesplošni slovenski
družbi. Bi mogel brez te vere vztrajati, prenesti toliko
porazov, poniževanj, mučenj? Bi se bilo brez te vere
sploh smiselno boriti za tako velike cilje? Ni člo-
vekova veličina mogoča le tedaj, če človek veruje
v Odrešitev, v Absolutno, to je v čudežnost Nacije,
v popolnost Središča, v blogonravnost Kulture, v
urejevalnost Filozofije, v očiščevalnost Nravnosti, v
postopno, v nujno dopolnjevanje Zgodovine?
Kako naj mi, ki se tem vrednotam odrekamo, eni
v srcu, drugi naglas, eni z odločno gesto, drugi
4
nehote, še poskušamo biti veliki in svetli in močni?
Ni naravno, da se Prešernu odrečemo in da tudi
Tebe, France Levstik, ne ¡eml¡emo več za zgled?
če se odpovedujemo sleherni mimezis, ne le oni,
ki posnema realitete, ampak tudi tisti, ki se zgleduje
pri junaških, svetniških, protohumanih zgledih, po-
tem nič več ne velja, kar je bilo in kar bo; pre-
teklost in prihodnost sta propadli. A kako ne bi
zavrnili mimezis, ko pa se je skazalo, da je z raz-
vojem znanosti (véiikega Uma) prišlo do realizacije
nekdanjih čudežnih sanj: da človek — gospodar —
izdeluje iz sočloveka ne le sužnja, ampak robota,
idealni stroj, služabnika, ki je brez lastne misli, sta-
lišča, opredelitve, vere čustva, strasti in ki ponavlja
le ukaze profesorja, pedagoga, politika, oblastnika?
Bebci in načelni nedosledneži govore o tem, kako
je treba preprečiti pervertiranje in zlorabe znanosti;
kako je sama znanost človeku najboljša tovarišica;
kako nam snuje novi dom; kako nedolžno znanost
v svoj nemarni prid obrača le sovražnik, tujec zlob-
nik. S samimi sabo odkriti vedo, da ni tako in da so
zlorabe znanosti v resnici notranja realiteta uma;
predmet uma ni le natura zunaj nas, ampak tudi v
nas samih, to je mi sami; ne more ne biti. Eksperi-
mentacija se širi na vse; obvladljivost sveta je ob-
vladljivost človeka.
živel si v srečnem času, nesrečni France. Se si
predpostavljal, da je mogoče združiti znanost, ki
človeka osvobaja, s plemenito duševnostjo, s čvr-
stim značajem, z ljubeznijo do naroda. Bil si umerjen
liberalec, znosen naprednjak, ki se mu je upirala
zaostalost neprostovoljnosti. Vnemal si se za omiko
na vseh območjih. Družil si razsvetljenstvo z vero.
Vedel si za pravo mero. Znanost bomo vzeli od
zahoda, a samo takšno, kakršna nam je všeč, si
načrtoval. Pa Ti sporočajo Tvoji potomci: vzeti smo
jo morali — in jo še bomo morali — vso, nedeljivo:
od atomske do pranja možganov, od znanstvenega
obvladovanja tržišča do znanstvenega posedovanja
duše. Da bi se izognili okrutnim mukam, se duši
rajši odpovedujemo; brez nje bo življenje, skle-
pamo, manj naporno.
Prosveto si si sposojal pri zahodu; o si odklanjal
strup velikih mest, kapitalizem, izkoriščanje prole-
tariato, noro bogatenje buržujev, animalizacijo natu-
ralizma, odtujitev, fetišizacijo, dehumanizacijo. Sledili
smo Ti, v svoji zavesti, sto in več let, a s kakšnim
uspehom? Praksa nas je odnesla drugam. Trdnega,
močnega, zdravega kmeta, na katerega si zidal svoj
ljudski koncept in ki (naj) bi ohranjal narodni značaj,
smo zdesetkali. V Tvojih časih je bilo kmetov med
Slovenci več kot 90 odstotkov, danes jih je deset,
če ne bi uporabili brzoturnirskih nasilnih sredstev,
bi pa z drugačnimi prišli do istega rezultata; sred-
stva za zgodovino niso odločilna (le za trpeče ljudi).
Naj bi ravnali kot Albanci, ki ne razvijajo industrije,
da ne bi sledili evropsko svetovni logiki uma, kul-
ture, civilizacije, akumulacije, neolitika? še Kitajci
so se odprii in gredo po noši poti, razlike ço fol-
klorne; Albanci se bodo jutri. V imenu Tvojih idej
smo delovali, in uresničevali smo industrializacijo,
ki je nisi želel. Deželo pologoma spreminjamo v eno
samo tovarno. Tvoji Rusi, no katere si toliko dal in
vsi Tvoji sonarodnjoki s Tabo, nekoč tudi jaz, je z
njimi kaj drugače? Ista poznanstvenjena tehnika plus
trdoživi ostanki azijatskega agrarnega despotizma in
svetovnega ultramilitarizma, birokratizem plus nede-
mokracija plus centralizem plus politični teror, so
to Slovani, ki bodo, blagi in humani, odrešili svet?
Je vera v center, svetovni, državni, miselni, umski
zmerom v realni konsekvenci vera v centralno ob-
last, v odpoved sebi, v centralno nasilje?
Ostati si hotel pri klenem realizmu. Kam vse je
zaneslo naše leposlovje po Tvoji smrti! V Cankarjev
ultrasubjektivizem, v ekspresionizem, v današnji
avantgardizem, ki si izbira za ironični poligon Tebe
in Tvoja dela. Tega nisi predvidel? Si si mogel za-
misliti tak razvoj kulture in umetnosti? Padec s
Prešernove ravni je še mnogo hujši kot v Tvojih
časih. Kaj bi storil, če bi živel med nami?
Pričakoval si luč iz vzhoda. Še danes se ozirajo
mladi ljudje k nji. A ne več k slovanski, k ruski.
Pogled in noga jim segata dlje, v Indijo, na daljni
vzhod. Morda je od vseh gibanj, ki današnjo slo-
vensko mladino navdušujejo ali motivirajo, ravno
romanje k vzhodnim modrostim najbolj pristno, naj-
bolj živahno, najbolj značilno. Smeri je nešteto, vse
polno frakcij ali sekt ali privatnih zanimanj; Ti bi
težko našel v njih kaj užitnega, tako so tuje evrop-
skemu izročilu. Konec evropocentrizma pomeni vdor
vse drugačnih kultur. Ali pa je ta konec le navide-
zen, le taktika evropskega imperializma, ki vse, kar
doseže, sesa vase, požira kar cele sklope, tudi
vzhodnjaške religije zraven, pa mu ogromni kosi prav
nič ne škodijo, narobe, od njih živi, iz njih izdeluje
svoje ideologije (lažne zavesti), ki prekrivajo njegovo
morivsko realiteto. Zakaj ne bi dopustil, ta scien-
tistični planetarizem, da ljudje razlagajo kar koli,
da se razlagajo kakor koli, misticistično, daenike-
novsko, zenbudistično, prokrščansko, če vse te
samorazlage ničesar ne spremenijo; če ideje nimajo
vpliva na razvijanje realitete, ki je radikalizacija
logičnega logoso in znanstvene produkcije (sistema
kodo); če je hladnemu logosu celo všeč, da ga
ideologije oblečejo v pisano opravo?
Ti, France, si se še trudil, da bi napravil misel adek-
vatno realiteti; zdaj tega ne počnemo več. Kdor še
goji Tvojo prakso, spoznava, kot Foucault, da z vso
svojo kritično lucidnostjo, z vsem osvobojevalnim
racijem zgolj podpira in razširja, zoper kar se bori.
5
Paradoks eksistence? Da. Zato smo v stanju, ko je
najpametnejša misel snovanje paradoksov (tudi zen-
budističnih). Paradoksov kot meje, roba doksogra-
fiji, v katero se je spremenila filozofija. Misliti tako,
da spodbijaš svojo misel, je to najpoštenejša današ-
nja misel? A čemu potem sploh misliti? Ni tu vzrok,
da čedalje manj ljudi misli — da pa se jih čedalje
več vdinja najrazličnejšim subsistemom in umeva
na način njihove posebne, že izvedene, konstrukcij-
ske, samoumevne logike? Se pravi, da je čedalje
več znanstvenikov-tehnikov, adaptatorjev, aplikator-
jev, obrtnikov. (Sorazmerno mnogo več pri nas kot
v svetu — kar pomeni, da smo bolj samoumevni,
bolj samozadovoljni, manj zmožni soočiti se s črno
luknjo našega izročila: uma).
2. Nekaj zgodovine slovenstva
Najbolj pa bi Te prizadelo, če bi se nepričakovano
in nepripravljen vrnil, naše slovenstvo.
Površnemu očesu se zdi, da je vse v redu in prav;
in v nekem smislu, kot pač vse na svetu, tudi je.
Mladi ljudje so s tem stanjem v glavnem zadovoljni;
ne primerjajo ga s sanjami, katere si gojil Ti. Ne
da ne bi več sanjali; a njihovi cilji so drugod, manj
so določni, temeljijo že na skupnih razočaranjih,
skušajo biti takšni, da ne bi nujno morali strmoglaviti
v ponovno razočaranje, zato so neoprijemljivejši,
zasebnejši, obstraktnejši.
Naj začnem s terminološkim vprašanjem — izrazje
Te je zmerom zanimalo, zato me boš hitro razumel.
Vendar ne nameravam po kranjsko cepiti lasu in
razpihovati novo črkarsko ali slovnično vojsko; ra-
ziskava besede narod in nacija služi nečemu dru-
gemu: konkretni zgodovinski razčlembi našega da-
našnjega položaja.
Gotovo si se začudil, ker sem uporabil besedo slo-
venstvo, ne pa slovenski narod. Ravnal sem zavedno.
Dovoli, da Ti povem, zakaj.
V Tvojem času ste se odločili za narod. Narod je
prevod nemškega Der Volk, völkisch. Narod je, kar
je narojeno; razne dialektalne skupine, etnija; nekaj,
kar še ni oblikovano z zavestjo v enotno jezikovno,
kulturno, gospodarsko, vojaško, politično, teritorial-
no skupnost; kar še ni država, če ste hoteli, staro-
slovenci in mlodoslovenci, tako smo Vas po Tvoji
smrti začeli razlikovati, ustvariti iz naroda, to je iz
različnih pokrajinskih in jezikovnih skupin, iz Kranj-
ske, Koroške, Štajerske, Tržaškega, iz kmetov in
odvetnikov, zdravnikov in uradnikov, duhovnikov
in trgovcev, enoto, pojmovono in prakticirano v mo-
dernem evropskem smislu, ste dejansko udejanjali
nacijo; tako so takšnim tvorbam v Evropi rekli. (La
notion). Vam je bila država — slovenska državo —
zadnji in najvišji cilj (kot je slehernemu nacional-
nemu gibanju), a zarodi politično realnih okoliščin
hudo oddaljen. Najprej je bilo treba postaviti na
noge slovensko politiko, društva, ustanove kot jedra
te bodoče državnosti; treba je bilo prej poenostaviti
zavest različnih socialnih skupin in posameznikov in
zato vpeljati slovenščino v šole, v urade, napisati
slovenske knjige o čebelarstvu, urodovanju, šolske
vodnice, izbrusiti tehniško izrazoslovje, modroslovne
termine, zapisati tragedijo kot model realizirane
umetnostne smeri na Slovenskem. Upati je bilo,
da v razmerah, ko nismo imeli ne lastnega plem-
stva, ne lastnega kapitala, ne lastne državne tra-
dicije, ne nikakršne lastne državno politično vojaške
moči, edinole s skrajno aktivizacijo k materialni enot-
nosti stremečega, zgolj ideološko (nacionalno za-
vestno) enotnega ljudskega gibanja (populizem) lah-
ko zahtevamo in postopoma, po etapah, dosegamo,
kar je bilo nekaterim že dano (Francozom, Angle-
žem) ali pa so pravkar dosegil (Nemcem). Te Nem-
ce, ki so jih slovenski rodovi od Tvojega do mojega
najbolj sovražili in se z njimi borili na smrt, smo
ves čas posnemali: hoteli smo no Slovensko pre-
nesti njihovo radikalno ljudsko nacionalno aktivi-
zacijo, slovenska športna, telovadna, gasilska, izob-
raževalna društva (Turnverein, Kulturbund).
Če je bilo treba nacionalno državo šele ustvariti, če
jo je bilo treba najprej zahtevati, še prej, preden bi
jo bili zmožni in upravičeni zahtevati, pa jo sploh
želeti, si jo predstavljati kot cilj, se zanjo vnemati, je
razumljivo, do se je v središče pozornosti preselil
jezik, z njim pa literatura in ideologija. Že leta trdi-
mo, da je slovenstvo formirala literatura, a pri tem
te izjave dovolj ne podkrepimo; ne razložimo, zakaj
je dobila literatura to veliko nalogo in poslanstvo.
Za razvito nacijo — za državo — je najbrž od je-
zika, predvsem pa od literature mnogo bolj bistvena
vojaška in geopolitična enotnost. Do nje pa — vsaj
nam — objektivno ni bilo mogoče priti naenkrat.
Literatura je začetna stopnja nacionalizacije na-
roda. Ker mora nacionalno gibanje slovenskega —
in nemškega — tipa (to je tisto, ki nima enotnega
državnega prostora), enotiti na podlagi jezika, ki
ga šele — kot nacionalnega — oblikuje iz različnih
dialektov, se to pravi, do ga, prvič, ustvarja kot
umetno literaturo (za razliko od narodne, ki je dio-
lektna), da ga, drugič, ustvarja s pomočjo slovni-
čarjev, prvih zastopnikov višje normirajoče enotnosti;
oboje si ti z uspehom pomagal uveljaviti, z Martinom
Krpanom, z Napakami slovenskega pisanja in Po-
tovanjem Iz Litije do Čateža, slovnica, jezik, slog,
konkreten primer literature; in tretjič, šele iz literarno
in slovnično normiranega, ga gibanje prenaša v
politični, uradniški, strokovni jezik in, predvsem, v
občevalnega. (Slovenska nacionalna elita je govorila
med sabo — še — nemško, narod v dialektih).
Poleg slovniške obdelave (izjemen, enkraten pomen
slovnic na Slovenskem, od Bohoričeve naprej), poleg
6
prevodov temeljnih kulturnih del (ogromen pomen
večkratnega prevajanja svetega pisma, od Dalma-
tina naprej), v prevodih se namreč najprej realizira
enotni nacionalni — tako imenovani knjižni — jezik,
je umetna izvirna literatura tista, ki najbolj odločilno
normira. Prevod in slovnica normirata nekoliko pre-
več zunanje, zgolj jezikovno; to je premalo. V duhu
tedanje nacionalne ideologije, ki smo jo Slovenci
prevzemali iz sodobne Evrope, od Nemčije, Italije,
Češke, Poljske, ne sme biti nacija zgolj zunanja,
državno vojaška tvorba. Ravno zoper takšne smo se
borili; če bi zadoščala državnost, bi bilo avstrijstvo
nacionalnost. Nacija je morala izhajati iz globljega,
iz notranjega duha, ta pa se je porajal prav za prav
iracionalno, ne v oblikovanih institucijah, ampak v
nezavednem, v ljudskem, v mitičnem. Narodna pesem
— njen silni pomen za Slovence; za Nemce izredni
pomen stare rodovne mitologije — ta je Slovencem
manjkala, nekateri so jo zato ustvarjali, si jo iz-
mišljevali in s tem izvršili, čeprav je bila neznan-
stvena, velik vpliv v določeni pomembni fazi ideološ-
kega samoutemeljevanja slovenstva. Davorin Trste-
njak. Danes ga ironiziramo, kot Koseskega, a smo
do njega nepravični, kot smo bili nekdaj do Prešerna
in do Tebe, dragi France. Kaj hočeš, nepravičen
narod. — Ali nepravična nacija, kaj meniš?
Globlji duh slovenstva smo razumeli kot izviren,
in neoblikovan, obči; pesnik — pevec — pa je tisti
(tista institucija, če hočeva), ki ga, tako tenko uho
ima, zasliši, ujame v harfo ali na plunko ali v piščal
in nato zapiše. Takšna je usoda kultur, posebej ev-
ropskih. Socialno državne tvorbe temeljijo na kulti-
vironem ljudskem duhu: enotnost grških mest in
plemen na Homerju, italijanskih na Danteju; enkrat
so pevci čisto na začetku, kot Orfej, drugič že v
vrhuncu, kot Racine ali Shakespeare; tretjič jih po-
narejamo (Kroljedvorski rokopis). Ni najina naloga,
France, da bi raziskovala, zakaj je tako; odkod ta
temeljni pomen jezika in pisave, epa in knjige v
oblikovanju evropskih družb. Ugotoviva lahko le to,
da tam, kjer so državo že imeli, pevca niso našli
v začetku (Francozi, Angleži); ali vsaj tako velikega
ne. Tam pa, kjer so bili navezani na predlogo enotne
države, ampak le na duhá. (recimo v Italiji), na
idejno zamisel, tam je stal že ves izdelan in veli-
kanski časovno kar pred vsem drugim. (Wagnerjevo
pomensko povezovanje Hansa Sachsa in Mojstrov
pevcev nijrnberških z germanskimi sagami ni na-
ključno).
2e skoraj stoletje pred Tabo se je s kranjskim možem
spočela zamisel slovenske nacije; Zoisov krožek.
Brez njih, brez Linharta, ponaševavca dram, zgo-
dovinarja prihodnjega slovenstva, upravnega refor-
matorja; brez Vodnika, pesnika, časnikarja, slovni-
čarja itn., kaj bi našteval, bil je Levstik pred Levsti-
kom, le da mu tega danes ne priznamo, čeprav smo
ga tja do leta 1900 postavljali za osrednjo slovensko
figuro; brez Kumerdeja, Japlja, Makovica, Pohlina,
Deva, predvsem pa brez samega Zoisa in Kopitarja
nas, Slovencev, morebiti sploh ne bi bilo. Tam okrog
leta 1790 se je že zdelo, da ujemamo korak s srednjo
Evropo, s samimi Nemci, bil je napredni čas tik
pred francosko revolucijo, doba jožefinizma, reform,
prosvete, demokratizacije, liberalizma. V francoskem
razsvetljenstvu se duh ni pretirano oddaljil od poli-
tike, literatura ne od države. Duh je bil pojmovan
kot duh zakonov; svoboda kot svoboda ljudstev,
socialnih skupin, družbene pogodbe; kultura kot
stvar kritike, polemike, prostega razmišljanja, ča-
sopisov, organiziranega književno ideološko poli-
tičnega življenja. Se pravi, da Slovenci v tistem času
nismo potrebovali pevca homerjevske ali dantejevske
narave; zdelo se je, da smo že kar brez njega
vstopili v konkretno institucionalno prakso, ki po-
vezuje duha z materijo. Zato nam je zgodovina na-
klonila Vodnika, pesnika razuma, koristi, užitka,
zdravja, sproščenosti; pesnika občana; pesnika or-
ganizatorja; pesnika pedagoga; pesnika politika.
Se pravi: ne posebno velikega pesnika, a nenavadno
potrebnega za normaln{ejš)i razvoj nacionalnosti.
Kaj vse lahko stori strahovlada države. Ti to veš,
France, nekaj časa si živel pod Bachovim absolutiz-
mom! Z močjo vojske in policije, uredništvo in ideolo-
gije (to je bila tedaj predvsem cerkveno fevdalno)
ne terorizira le od zunaj; ne preprečuje le z admi-
nistrativnimi ukrepi (težave z almanahom čebelica
itn.); totallzirano odznotraj zasede žile družbenega
organizma, ideologiziro v intimnem, v skritem, v na-
čelnem; človeka zasužnji z moralo, ne le z zaporom.
(Je to že vse za nami?) čas metternichovske Avstrije
je bil uničevalen čas. Silno državotvoren, a za Avstri-
jo, ne za slovenstvo. Antikulturen. Na Dunaju vsaj
do neke mere sproščen, a čedalje manj, Glucku in
Mozartu in Beethovnu je komaj še sledil Schubert,
Grillporzer je bil že osamljen. (Fin de sièclovsko kul-
tura pa je že ontidržavno in celo zunaj družbena.)
V provinci, kranjski, štajerski, pa skoraj popoln molk.
Zoisov preporod se je pritajil; se podaljšal za sto-
letje; izgubljen veliki zamah. Nobenih časopisov,
polemičnih revij, gospodarsko političnih združevanj,
slovenskih dram in njih uprizoritev. (Dramatika je
totolizironi državi najbolj nevarno, ker je najbolj
združevalno javna, najbolj občestveno družbena ob-
lika literature; ker je oblika skupnih reakcij). Dopu-
ščena je bila zgolj strokovna praksa (živinozdravni-
štvo bleiweisovsko umnorejno — kaj ni razcvet
stroke zmerom znak zavrtosti družbe?) in pa — na
robu — individualna, romantična, to je subjektivna,
erotična poezija.
7
3. Prešernova živo veličina
Tu sem, kajneda, dragi France, zapisal nekaj ne-
zaslišanega, pohujšljivega, nespametnega. Zmerom
smo trdili: najhujši Prešernov upor zoper okolje je
bil v tem, do je doktor pisal erotične, klanfarske,
subjektivne pesmi; da je pri njih vztrajal, je razode-
valo njegovo največjo moč in zmago. Zdaj pa trdi-
tev obračam in pravim: državno cerkvena hiperideolo-
gizirana situacija je sicer najprej zahtevala od pes-
nikov, da so v njeni službi; da ideologizirajo; da
slavijo državo in cerkev. V drugi vrsti jim je svetovala,
naj opevajo kaj koristnega ali splošnega (obiranje
uši in vreme). Vendar: erotično poezijo je dopuščala,
čeprav ne preveč rada. Sklepala je, a se pri tem
uštela, hvala bogu, da subjektivno individualna
poezija nima socialne moči; da ne more povezovati
in zavezovati; da ne more storiti tega, kar je Vod-
nikovo delovanje. Prešerna so trpeli ravno zato,
ker so ugotavljali (analizo javnega mnenja in social-
nih vplivov so poznali že takrat in že davno prej!)
kako socialno neučinkovit je; kako je vezan zgolj
na ozko elito; kako je v širšem prostoru nerazumljen.
Kadar pa je prešel svojo subjektivnost (v Zdravljici),
so ga nemudoma zablokirali in mu tekst cenzurirali.
(Tako kot pozneje Tebi, s Tugomerjem. In še danes.)
čbelico so dovolili, ker je bila, tako so menili, igrač-
karija zgolj nekaterih, izločenih. Prešernova trenutna
socialna nemoč je bila pogoj, da je smel in mogel
pisati in objavljati.
Prešeren seveda ni bil samo subjektivni erotični
pesnik; segal je mnogo širše in globlje. A tudi če
bi bil in če ne bi nič pel o narodu, o Slovencih, bi
najbrž bil Prešeren, se pravi Pevec z veliko začetnico.
Ker mu je bilo s strani države in okolja preprečeno,
da sega po družbeno civilnih temah, kot je Vodnik,
in da konkretno empirično oblikuje narod v nacijo;
da kultivirajoče pedagogizira; da direktno politizira
(kot Mlada Nemčija), se je obrnil drugam. Kam? V
visoko poezijo. A kaj to pomeni, visoka poezija?
Ne le normiranje jezika; ne le izdelava novih form
(se pravi ustvarjalen prenos klasičnih pesniških form
v slovenščino); nove forme, stance, soneti, akrostihi,
tercine, gazele, notranje rime, itn. so v bistvu lite-
rarno duhovno ideološki dvojčki socialno političnih
form, društev, državnih organov, strank. Ne le skrajna
spretnost v verzifikaciji; ne le kultiviranost izraza
in vnos klasične kulture v slovensko zavest. Vse to
bi bilo premalo. S pojmom Prešeren mislim in mislimo
vsi mi, od Tvojih časov, od Tvojega in Stritarjevega
prvega odkritja Prešerna, na tisto, čemur rečemo
ponavadi umetniška moč, česar sicer ne znamo ne
razložiti ne opredeliti, kar pa, v okviru téme, o kateri
Ti pišem, pomeni ravno analogno oni že prej ome-
njeni narodni izvirnosti ali že kar ono neracionalno.
predracionalno, vseutemeljevolno, bitno, nobeni kri-
tiki in naknadni retrospekciji podvrženo, viharno in
mirno, neujemljivo, a obenem do kraja oblikovano
svetovno in obenem domačo — ne, nič več domačo,
pokrajinsko, domovinsko, zdaj že narodno in nacio-
nalno — bitnost sámo.
Tisto, čemur bi prav tako mogla dejati: identifikacija.
Nekaj, kar prej ni bilo vidno, je s Prešernovo poezijo
postalo; dobilo je ime, identiteto, pravico do obstoja,
mesto med drugimi: med evropskimi subjekti-noci-
jomi. Prešernov lirski, navidez asocialni individualni
subjekt je bil le skripta, v sodobnosti nedešifrirana
metafora za slovenski nacionalni subjekt; je bil živi
model tega subjekta, odkrit in nastavljen na pod-
ročju, ki je bilo politično državno dovoljeno. Pretre-
sljiva moč čustva, trpljenja, upanja, ljubezni, vere,
želje, vztrajnosti, živosti, nepopustljivosti, obupa, glo-
bin, srda, resignocije, tožbe, obtožbe, ironije, zafrk-
Ijivosti, razuma, lahkotnosti, teže, pripadnosti, zve-
stobe, izdajavskosti, spogledovanja, lahko bi še in
še našteval: vsega, kar je diferencirana vsebina
razvitega naroda. Seveda vsega tega le po sebi, v
pesniškem jeziku, a za opisano slovensko fazo kar
dovolj.
Šele zdaj se je zastavila naloga: kar je Prešeren
realiziral v jeziku, udejaniti v družbi. In še ne poza-
bimo: ta realizacija v jeziku ni bila zgolj zamisel,
jecljava, ne zgolj predlog, ne nakazanje nečesa pri-
hodnjega; ne zgolj zaseben poskus, torej asocialen
privatizem. (Kot takega so ga gledali tedanji insti-
tucionalci; tudi Kopitar.) če priznamo, da je jezik
osnovna vez v bitnost nacije; če temu dodamo, da
ga je Prešeren ne le suvereno slovnično oblikoval,
ampak da mu je dal tisto, čemur rečemo umetniška
popolnost, klasičnost izraza, smo, v prispodobi, po-
trdili, da je s tem slovenska samobitnost izpričana,
ker je v Prešernovi poeziji sintetizirala ljudsko dife-
rencirano in neujemljivo izvirno magično silo s kla-
sično kulturo, z racinovskim popolnim izrazom, ki
ustreza, kot prototip, popolnosti racionalne, urejene,
visoke, dognane, upravičene države (Ludvik XIV.).
Prav vidva s Tvojim prijateljem Stritarjem sta bila,
France, ki sta odkrila takšnega Prešerna, to v Pre-
šernu, čeprav sta se izražala z drugimi besedami
in čeprav še nista mogla videti vseh konsekvenc
njegove poezije ter nacije, za katero sto se vnemala.
V razcvetu in gnilobi teh konsekvenc živimo danes
mi, vaši na smrt problematični dediči.
Naj Ti poročam o teh konsekvencah? Seveda, to je
tudi moj namen, čeprav le skicozno, za večjo študijo
ta moja poslanica ni primerna. Nekaj sem Ti že
zaupal na začetku svojega pisanja, več Ti bom na
koncu.
Najprej še o razliki med Prešernovo in Vodnikovo
poezijo.
8
Vodnikova ¡e precej bližja ideologiji. Lože se jo ra-
zume, na krajši rok je socialno institucionalno učin-
kovita; zato se z njo tudi laže manipulira; in lože se
obrabi. Te konsekvence so se v dveh stoletjih jasno
pokazale. Nastajajoča nacijo potrebuje ideologijo,
s katero se utemeljuje. Ne le eno; ne le nacionalno;
vrsto drugih, ki pomagajo oblikovati razvito na-
cionalno državno življenje (moralo, pedagogiko itn.).
Rekel sem, da sme biti literatura manj osrednja, ko
so močnejše druge in ne zgolj v literaturi izražajoče
se ideologije; ko so navzoče politično institucionalne
prakse. (Kakor so začenjale biti v Vodnikovem času.)
V tem primeru dobimo skladnejši razvoj v nacijo;
literatura je pomemben del tega razvoja, morda še
zmerom primaren, a ne totalno zosegojoč: Vodnik
je enako pomemben pesnik kot slovničar, kot or-
ganizator šolskega in prosvetnega življenja (tedaj
kar najbolj pomembne dejavnosti) in kot politik. Ali,
če sežem še nazaj: Trubar je enako pomemben
ustvarjovec nacionalnega jezika kot politik, kot or-
ganizator, kot vzgojnik. Nacionalna država temelji
na enotnem jeziku, ni pa emanacija jezika oz. litera-
ture, umetnosti. Realno se utemeljuje v svoji državno
gospodarsko vojaški moči, ideološko v mitskih pred-
nostih narodnega izvirnega duha.
Prešernov tip je drugačen. (Ponavljam: izzvan in nad-
determiniron od zgodovine; vsak tip od svojega
poteka zgodovine.) V njem je ideologija precej manj
navzoča. Ali: v tej poeziji je precej manj ideologij.
In ker Prešeren ni — ne more biti — niti politik,
niti organizator, niti slovničar, niti časnikar, ideologij,
potrebnih tem vlogam, ne goji. Ves se, prisiljen,
somoprisiljen in samoodločen, osredotoči na eno
samo stvar: na umetnost kot tako; na umetniško
obdelavo jezika. S tem pa po drugi liniji, sicer na
daljši čas, po ovinku, a, kot se je skazalo, opredeli
nacijo še temeljiteje. Nacija se ne sme — ne sebi
ne drugim — kazati zgolj kot ideologija, to je kot
zgolj zavest, kot sredstvo; takšna nacija bi bilo
neobstojna, ne dovolj utemeljena, ne usodna, za-
menljiva. Zato francoski razsvetljenci, ki so bili pred-
vsem praktiki in ideologi, niso tendirali v smer prave
nacije ali nacionalizma kot njenega naravnega iz-
raza; nacijo so omejevali in transformirali z zamislijo
univerzalnega, evropske kulture, civilizacije, uma itn.
Učenci Francozov so bili slovenski razsvetljenci,
Zoisov kražek. (V tistem času tudi drugi Avstrijci,
Dunaj kot tak — glej IVIozartovo pot v Pariz, Glucko-
ve pariške uspehe, Haydnovo zmagoslavje v Lon-
donu, antiprusko usmerjenost avstrijskega rokokoja,
Mozartovo navdušenje nad Boumarchaisom, posvo-
jitev libertinskego Don Juana.) V Prešernovem času
pa se ideje francoske revolucije naveliko podrejo.
Univerzalnost se realizira — utesni — v heglovski
pruski državi, v katoliški metternichovski Avstriji,
anglosaškem komerciolizmu, kapitalizmu, imperializ-
mu. Razvoj nocij je sicer do neke mere ustavljen,
a vidi se, iz nemškega in francoskega zgleda, iz
Fichtejevih govorov in iz Napoleonove prakse, da
je vsaka nacija prepričana, da izpolnjuje univerzal-
nosti v sebi, v svojem posebnem duhu in telesu.
Prešeren še zmerom goji sanje o čudoviti sintezi
med univerzalnim in nacionalnim, posebnim, med
kulturo in slovenstvom, o enakopravnosti narodov,
o svetovni družbi kot novem paradižu, v katerem
bodo poleg velikih varni tudi mali narodi, enako kot
poleg levov ovce; to vizijo v začetku povzameta še
vidva s Stritarjem, dokler Vaju realni dogodki ne pre-
pričajo, do je takšno naivno sanjarjenje samomor
slovenstva; da se je treba, če se hočeš znotraj
nacionalnih imperializmov obdržati, oborožiti, za-
htevati svoje, avtonomno, močno; napadati sovraž-
nike, Nemce, Franke — kot si storil v Tugomerju
in še mnogokrat; učiti se sovražiti, propagirati sov-
raštvo — kot sta prakticirala v poeziji Vajino učenca
Gregorčič in Aškerc ali že prej Koseski. Prešeren
tega še ne vidi dovolj jasno; ali po tega dovolj na-
zorno ne izpove. Kot klasičen humanist, ki pa išče
mitsko iracionalne vire bodoče nacije in jih najde
v sebi, v metafori o svoji pesniški poklicanosti, o
svojem vztrajanju navzlic nemilim okoliščinam, o
nujnosti lastnega izoblikovanja, torej v svoji sub-
jektivnosti, ga ne zanimajo mnogo praktične ideolo-
gije. Ker nima nič konkretnega v roki, nič stvarnega
v neposredni prihodnosti, se oprime tistega, kar je
konkretnim ideologijam in državnim tacam neopri-
jemljivo, tuje, a za razvoj bistva nacije odločilno:
išče in najde, izpoveduje in oblikuje slovenskega na-
cionalnega duha, ki do je pod sleherno posamezno
ideologijo; ki da je usodo (Pevcu, to je prav toko
metafora za nacijo); ki da je natura, vir; ki da je
slovenski mit.
Vodnik je opisoval neposredno naturo, pa jo je
zajel le povrhu, kot predmet. Prešeren je gledal v
svoje srce, pa je potegnil na dan naturo kot tako:
nacijo kot naturno tvorbo, kot subjekt; kot historično
nacionalni subjekt. (Medtem ko Vodnik še ni mislil
v kategoriji razvitega subjekta; bil je predkantovec.)
Subjekt — umetnost in nacija. Razumljivo torej, do je
postalo (romantična) umetnost, ki je model subjekta,
tudi model nacije. Zato tudi no Prešerna nismo
gledali kot na Vodnika, se pravi kot no enega od
pesnikov, kot no enega od pomembnih sodelavcev
v tvorjenju nacije; postal je paradigma za nacijo,
sinonim za Nacijo. Pevec. Največji. Edini. Edinstveni.
Oče slovenstva in mati obenem. Slovenski bog.
Kaj to pomeni znotraj téme, o kateri se ti z analizami
izpovedujem, dragi France? Da je Prešeren prevaril
svoje policijsko državne varuhe. (Bi jih na to način
rad še kdo od današnjih? Jaz?) Da se je s — pri-
silno — odpovedjo konkretno socialnemu odločil za
takšno pojmovanje nacije, ki ni bilo zahodnoevrop-
9
sko, ampak srednjeevropsko. Da je s svojim subjek-
tiviranjem poezije nacijo mitiziral — kar je para-
doks, a učinkovit. Da je nacionalno ideologijo izvzel
iz kritičnega razmotrivanja. Nacija je postala nedo-
takljiva, nevprašljiva, samoumevna, žrtve zahteva-
joča, absolutna — kvazireligiozna — instanco. Svéta.
(Kako naj danes varamo državo, če smo se tej naravi
nacije odrekli?)
Nič več ni pomagalo, da se je Tvoj rod po duhu
usmeril v predprešernovski čas; da je romantiko
zavrgel ali ne razumel; do si se vrnil k Lessingu in
v razsvetljenstvo; da si hotel in moral zidati nacijo
praktično, kot jo je Valentin Vodnik. Vse si počel,
kar Vodnik, le do mnogo intenzivneje, pa nove,
ugodnejše razmere, več sodelavcev, večja spodbuda
v zgodovini, v evropskem dogajanju, v katerem so
se narodi na veliko prebujali in formirali v nacije.
Po vendar nisi mogel mimo ustroja nacije, kakor ga
je opredelil Prešeren, mimo svetosti slovenstva (In
najbrž tudi mi ne moremo, naj se še tako napenjamo.)
Za Vodnika najbrž nobena reč ni bilo do kraja sveto,
pač stari utilitarist, ti po si svojo občansko dejavnost
cepil na Prešerna, na slovenskega boga, na absolu-
tum. Odrekel si se lastni ustvarjalni, izvirni, sveži
poeziji, da bi obveljala le Pevčeva. (Ni bil v tem
eden nezavednih vzrokov za Tvojo pesniško po-
sušitev?) Noben slovenski pesnik si ni več upal
tekmovati s Prešernom; Župančič je surovo vzrojil
če ga je kdo le oddoleč primerjal z Edinim. Razum-
ljivo: z bogom se ni meriti, svetokrunstvo je prepo-
vedano. (Vse do najnovejših, ki so načelni sveto-
skrunci; a ti sploh niso več v položaju, da bi mogli
tekmovati z bogom kot novi bogovi. Današnji hiper-
modernisti so lukianovci, oboroženi s posmehom,
znotraj laicizirone družbe, v kateri so podli vsi bo-
govi in ljudje, delani po božji podobi. Pesnikovonje
je danes nekaj drugega. Zato je danes konec pes-
nikovonjo in družbe. Si ne želimo, prav zato, sredi
puščave Prešerna in živo srce sveta nazaj?)
4. Levstikova protislovja
Ko si začel pisati, si ustvaril Martino Krpana. Po
naravi je ta povest predprešernovska, kopitarjevska,
predsubjektivna. Skušal si odkriti slovenski objek-
tivni mit, ljudskega duha; tedaj ste še rekli: narod-
nega. Prešernovo kulturno voljo empirizirati, podložiti
jo s kmetovim obzorjem, torej jo konkretno socioli-
ziroti. Ne kmeta postaviti zoper Prešerna, kot je
hotel Kopitar.
Bil si v strašni, v povsem protislovni poziciji; deset-
letja Te je mučila in nazadnje zvila. Po eni strani si
bil, kot ideolog kmetstvo, konkretnega naroda, prak-
tične vzgoje, skratka populizma, ki se je ravno s
Tvojo pomočjo naveliko začel in dosegel svoj prvi
veliki vrh v taborih, v šestdesetih letih, najvišjega
v partizanstvu, zadnjega v perspektivnejših množič-
nih zborovanjih in v študentskem gibanju, nujno
nasprotnik vsakršnega elitizma, frakorjev, advokatov
in prvakov, slovenske buržoazije, pa naj je bila še
tako nacionalno. Od nacije si zahteval, da ostane
narodna; zato si tudi govoril o slovenskem narodu
— in od Tvojih dob je to izraz ostal, ker je utelešal
pričakovanje čudežne sinteze med narodnim (ljud-
skim) in nacionalnim (razvito državnim); pozneje se
je ob farsi časa! spremenil v krinko, pod katero
se je prikrivala grdo realiteta: nacija se je razkrilo
kot buržoazna tvorba, buržuji so imeli od nje naj-
več in edini koristi — zato je Cankar, veliki roz-
krinkovavec tega dogajanja, odpravil besedo na-
rod in poudarjeno govoril o slovenskem ljudstvu,
kar pa je izražalo natančno to, kar si menil Ti z izra-
zom slovenski narod. Odkar pa se — o današnji
divotni čosil — celotno ljudstvo pomeščanjo in
vstopa ne le v visok stondord, ampak v oprav-
ljanje državnih poslov (to pa je bistveno za me-
ščanstvo, za vse dediče polisa), je tudi izraz slo-
vensko ljudstvo enako neustrezen Tvoji populistič-
no naturni viziji.
Kot tok, kot plebejec, kot sonskilot, ki pa se veže
na trdnega kmeta, torej na srednjeveško izročilo, in
na evropsko prednacionalno kulturo, (ojoj, kakšno
izsonjana sinteza, kakšno ideološko povezovanje,
kakšna irealna, a pozneje historično učinkovita
željo! — v nji je vir Tvoje razlomljenosti), si moral
nasprotovati elitizmu! nisi bil poslanec; nisi se gmot-
no okoristil, narobe, stradal si; nisi si priskrbel
uglednih služb; mučil si se no socialnem robu.
Dosledno; skušal si biti slovenski Lessing, slovenski
Diderot, a si še mnogo bolj od njiju oplel. Elito te je
v določenem času celo izvrgla. Udinjal si se nasta-
jajoči naciji kot njen služabnik, kot podrejeni ljubi-
mec. Nesebično. Pisal si učbenike za kmete. Odre-
kel si se umetelnim umetnostnim formam; v duhu
realizma sestovljone so bile Tvoje pesmi skromne
po obliki in vsebini. Izdelki ljubitelja, ne božjega
izvoljenca, kaj šele boga. Obenem pa, muka navz-
križja, si oboževal, propagiral, razlagal, uveljavljal
Prešerna, najbolj elitnega, aristokratskega sloven-
skega pesnika. (Zideologizironi, slepi in butasti slo-
venski občani danes trdijo, do ga razume vsak
kmet; kaj takega morejo zatrjevati le zato, ker ga
ne poznajo, ker so prebrali le dve tri lažje njegove
pesmice. Za branje Prešerna je potrebna obsežna
antična izobrazba, logični klasični duh; ni ga slo-
venskega pesnika, ki bi se mu po težavnosti pribli-
žal.)
Recimo bobu bob in zopišimo novo protislovje, naci-
jo, kakršno je osnoval Prešeren (manj Vodnik) je po
svojem bistvu elitna. Oblasti ne vzame iz rok fevdal-
cem in je ne vrne starim rodovnim kmetskim skupno-
stim; te skupnosti — komune v tej ali oni obliki — so
10
le Ideologija, sanjo, željo, alibi, ki pokriva povsem
drugačen razvoj. Oblast prehaja iz rok fevdalcev v
roke buržoaziji oziroma politikom, uradništvu, gospo-
darstvenikom, generalom, juristom; nazadnje, v naj-
bolj kasni fazi podržavljenega in populistično parti-
kulorističnega kapitalizma, birokraciji in tehnokroci-
ji. Trdnega kmeta, ki noj bi bil središče obnovljene
rodovne skupnosti — idealnega slovenstva — je
razvoj kapitala, industrije, tehnike, znanosti, uma,
države najprej pognal no boben ekonomsko, nato
še administrativno politično.
V prvi fazi je obubožal kmet v proletorca, v brez-
pravnega; kakšen razviti narod torej? Nič naroda,
samo gosposka nacijo! Ti, France, si to proces že
opažal, a ga še nisi dobro razumel. Prepričan si bil,
do se ga do zaustaviti, če se zapremo pred indu-
strializacijo, kapitalizmom, zahodom; odtod Tvoj
pogled k ruskim narodnjakom. Koliko si se ločil od
slovenskih klerikalcev in liberalcev? Prvi so želeli
ohraniti narod pod kontrolo in oblastjo fevdalne
cerkve. Drugi so bili notranje brezizhodno protislovni.
Kot liberalci bi morali zastopati skrajno ekonomi-
zacijo, kapitalizacijo in kritično scientifikocijo živ-
ljenja, vse troje gre naravno skupaj, po tega niso
smeli, ker je proletariat postajal nemški in ga zato
niso smeli porajati (iz slovenskih kmetov), kopita!
se je prav tako kotil v nemških rokah, scientifikacijo
— ateizem ipd. — pa jih je tako oddaljevala od ver-
nega naroda In cerkve, da bi bili, če bi postali ra-
dikalni, politično popolnoma izgubljeni. Kakšni libe-
ralci torej?! In Ti som, France, si bil eden glavnih,
eden najbolj doslednih slovenskih liberalcev!?
Jasno je: nisi mogel biti pravi liberalec, ker je bil
liberalec po objektivnem statusu zoper kmeta, zo-
per zemljo, zoper izvirnega mitskego duha, zoper
narod, zoper ljudsko občestvo; bil je za denar, zo
pretvorbo vseh konkretnih odnosov v menjalno bla-
govno kapitalske itn. — kaj bi ponavljal Marxove
analize. Nisi mogel biti klerikalec, ker si se boril
zoper oblast fevdalne cerkve, to pa je bilo model
moderni organizaciji kapitala, delo, nacionalne drža-
ve; vzpostavljala je hierarhični sistem; zavračala je
kritičnega modernega razsvetljensko evropskega
duha, enakost, bratstvo, svobodo; učilo je ponižnost
vseh pred enim samim subjektom: bogom in njegovo
zastopnico na zemlji: cerkvijo. Ti si želel združiti —
o čudežne pesmi ustvarjalne imaginacije! — narod-
no občestvo kot kolektivni subjekt z vsakim člove-
kom kot individualnim subjektom po še z vmesnimi
razredi ali stanovi kot posebnimi subjekti! Sami sub-
jekti in some zunojsubjektivnosti! Controdictio in
odiecto. A kakšen prelep cilj! Kakšno zanosna vera
v vseodrešilno sintezo! Koliko umetniških pesmi je
rodilo slovensko pesništvo, ko je iskreno opevalo
ta loicizironi paradiž, to čisti nesmisel. (Ni zato
osnovna pesniška formo današnjih avantgardistov
ravno non-sens kot razkrinkujoča resnica nekdanje-
ga sintetično naivnega uma? Od Šalamuna do Le-
wisa Corroía prek Deleuzovego delo Logique du
sens, ki obravnava naravo paradoksa.)
Ni čudno, do si tok liberalen protiklerikolec postal
pred smrtjo fanatičen, čeprav privaten pobožnjakar.
Nekoč je pomenilo to Tvoje dejanje uganko, če ne
sramoto; razlagali smo jo kot shizofrenijo, kot bo-
lezen, pri kateri nisi smel — mogel — biti som nič
kriv; zanjo smo te naredili neodgovornega. Danes
vemo s strani strokovnjakov, da ni šlo zo duševno
bolezen. V temle pisanju Ti sporočam, do se mi zdi
Tvoje večurno klečanje po cerkvah. Tvoje popolno
somozonikonje pred Bogom le dovolj naravna po-
sledica Tvojega somozanikanja, ki si bil vonj potis-
njen in si se zanj odločil že poldrugodesetletje prej,
v pogodbi s hudičem, v odpovedi javnemu politične-
mu delu, ob odhodu v licejko. (če ne, latentno, že
prej.) Tu se je dogodil pravi notranji zlom, devotstvo
ga je le radikaliziralo v zasebno smer. A pravi vzrok?
Ta je po tičal v nerazrešljivih protislovjih, ki jih, sto
let po Tvoji smrti, skušam slikati, da bi se som, tvoj
potomec, zavedel, okrog česa se je sukalo Tvoje
trpljenje.
Če bi bil ti, France, gladke narave, manipulant, spret-
než ali površen ombicioznež Zornikovego kova, na-
vsezadnje kova Tvojih tovarišev, bi se zmazol. Uživel
bi se v svoj uspeh, gmotni ali oblastniški, v odmev,
ki bi Ti ga vračala Tvojo foscinontnost nacionalnega
govornika, poslanca, politiko; užival bi v njem. Krat-
koročni uspehi bi Ti zadoščali. A ne. Ti si bil že spo-
četka religiozen lik: ciljal si absolutno. Hotel si po-
polno vero in obenem skrojnje kritičen razum. In
si se zlomil v navzkrižju teh dveh bitnosti, ki se iz-
ključujeta. Raztrgalo Te je, ker si hotel spojiti vse,
kar ste kot rod, kot narodovi učitelji oznanjali, o si
spoznal, do tega ne morete udejoniti.
Najprej si napadal druge, češ do niso dovolj dosled-
ni, do so kompromisarski, oportunisti, privatniki, bo-
roboni; vse to so bili, o predvsem zato, ker so mnogo
prej kot Ti uvideli nerealnost, neostvorljivost želje,
niso se ji po javno — najbrž niti pred sobo — od-
povedali, ker je bila poč njihovo glavno ideološko,
demagoško, dejavno orožje. Uhljol in losol si jih
torej upravičeno, a obenem neupravičeno. Bi bilo
mar bolje, do bi vsi končali, kot si Ti? V notranjih
nesoglasjih, v stalnih krizah, v avtodestrukciji? Nisi
bil naravnost smešen, ko te je zanašalo od najhuj-
šega slovenskega avtonomizmo, ki je mejil že no lo-
kolizem, na ovtorkično zapiranje pred sobo in ki je
bil model za nacionalizem, le ekspanzijo bi mu bilo
treba dodati, o tudi zoper njo nisi ime! pomislekov,
soj si bil prepričan, da bi vse, kar bi si Slovenci
osvojili, vzeli le upravičeno nazaj, si vrnili ukradeno;
ko te je torej podilo od samozadostno samozavestne
somozoprtosti v hud obup nad slovenstvom, v pre-
ll
pričanje, da se Slovenci ne bomo ohranili, do nismo
niti vredni, do se ohranimo (ker si — po svoje pravil-
no in vendar nepravilno — enačil slovenstvo s Tvoji-
mi pomeščanjenimi kompanjoni); in ko te je odtod
vrglo k veri zgolj v Ruse, v misel, da se bomo edinole
rešili, če se bomo vtopili vanje. (S čimer si spet imel
po svoje prav, s takšnim utapljanjem so se obliko-
vala mola nemška plemena v véliko nemško nacijo,
mi smo se po razkosali na Slovence in Hrvate in
Čehe in Makedonce itn., kar je vse v razmerah uni-
verzalnih držav, nadnacionalnih ekonomij, čeprav
čudežno: problematično: zares čudovito je, da ni-
smo postali Rusi in da nam ni treba več prenašati
stalinističnega terorja.)
Pravijo, do si proti koncu govoril s slovenskimi pri-
jatelji nemško; da si se nemalokrat družil rajši z
Dežmonom, liberalcem in nemčurjem, kot po z ome-
jenimi poprečnimi dobrimi Slovenci. Zveza med tem
podatkom in Tvojim dokončnim poklekom pred cer-
kvijo ali pred krščanstvom morda ni nujno, je pa
razumljiva. Ne, jaz Ti je ne bom očital, valjajo me
podobna protislovja. A je tudi ne bom zakrival, kot
so ¡0 drugi, v želji, da imajo ob Prešernu — bogu
čim več popolnih, neomadeževonih, oboževanju na-
menjenih potronov. Vem, da Ti je bila takšno vloga
že za življenja kar se do zoprna. (Spominjam se Tvo-
je sijajne novele o Doktorju Bežancu v Tožbanji vasi);
v nji si se posmehnil vsakršnemu molikovonju.) A
naložili so Ti jo, po smrti. Prenašaj jo, čeprav Ti bom
skušal pomagati, do jo slečeš.
Vendar si sam v marsičem kriv zanjo. Kaj nisi bil
Ti prvi, ki je Prešerna, prav tako skeptika, anarhista,
bohemo, protislovnežo, postavil v oltar in ga nare-
dil za herojsko svetniško spodobnost kot tako?
Morda pa nisi toliko kriv, kot Ti očitam. Tvoja težnja
po absolutnem je skrivala v sebi težnjo po pobožan-
stvenju naroda — nacije; torej tudi Prešerno; torej
tudi — implicite — sebe. To težnja ni bilo Tvojo
zasebna izmišljotina, ne znak Tvojega slabega, sa-
movšečnega značaja; bilo je nujnost, brez katere se
narod, ki so mu preprečili razvoj v zoisovsko-vodni-
kovski smeri, ne bi mogel oblikovati v nacijo, to je
v realno evropsko državo.
Govoriva naravnost: moral si biti tudi elitist, ker je
notranjo naravo nacije elitna. Bistvo nacije so njene
nacionalne institucije: od nacionalne ideologije, ki
jo zosnujejo, izdelujejo, nadzorujejo, izvajajo politiki,
pisatelji, učitelji oz. vsi meščanski poklici, zdravniki,
advokati, trgovci ob svoji stroki — vsi so nekakšni
nacionalni duhovniki — po do realnih nacionalnih
državnih institucij, do političnih strank, do univerze,
do akademije znanosti in umetnosti, do nacionalnih
bank, trgovskih zbornic, znanstvenih institutov, pošt-
nih in železniških in cestnih uprav, redakcij časnikov,
bolnišnic itn. Za vodenje vseh teh poslov je po-
trebno znanje, izobraženost; torej posebno šolanje.
V prvi fazi — za časa Tvojega življenja — je bilo to
šolanje še sámo no sebi skrajno elitno. Ti ga nisi
prestal, ostal si brez mature; zdi se, do Te je ta
težava v življenju najbolj zavrla, notranje in zunonje.
Sam si sicer iz nje črpal zavest, da si ostal pri ljud-
stvu, pot v instituclalizirano nacijo pa Ti je bila otež-
kočeno in sebe si, naknadno, z očmi drugih, ki po so
bile tudi Tvoje, gledal kot nezmožnežo, kot zaostav-
co. (Si si kdaj to odkrito priznal?) A kdor se je izšolal
do konca,je že s samim tem spadal med elito, bil
je tudi temu ustrezno finančno poplačan, tedaj so
rekli: dobro stoječ.
(Se nadaljuje)
Igor Žagar
12
tine hribar: drama hrepenenja II.
(od Cankarjeve do šeligove lepe vide)
Bog ne varo, provi Descartes, a Mrvo ¡e globoide
prepričan, do go ¡e ukonil rovno Bog. Poljanec ver-
jame V obljubo obljube, zato čoka in njegovo hrepe-
nenje se ozira predvsem po roži. Vendar se mu rožo
čudotvorna sproti spreminja v čorodejko, roža dolj-
nožorka v tiho belo veščo. Som je poln nasprotij,
toda stečišče teh nasprotij je grob:
1)	»kakor do ležim globoko v zemlji in vi stojite
ob gomili«,
2)	»kakor da bi stol na visoki gori, v soncu ves...
tako poč gledajo duše iz nebes na grobove.«
Se celo glede nebes se ne more zediniti som s seboj;
ko začne prepričevati Mrvo, kako se bosta vesela
pozdravila no poti v vrt, kako bosta gledalo z žore-
čimi očmi na cesto, koder sto hodila in ko mu Mrva
potem pol za šolo pol zares ponovi njegove lastne
besede, do bo to pač tako, kakor gledajo duše
no grobove, Poljanec vzkipi: »Ne na grobove, brat!
Vrt prostran bo tam, v soncu šumeč; nič več solza,
nič več trpljenja; ne več hrepenenja nos bolnikov, iz
mraka v mrak — veselo hrepenenje iz luči v luč,
iz pomladi v pomlad ...« Po vendar, grobovi so tu:
»O srečni vi, blagoslovljeni, mladi bratje — v sonce
drži vašo pot... lahko in hitro pojde korak mimo
grobov, vesela usta bodo prepevalo nošo temno
pesem . ..« Zakaj temno? In kdo bo pokopaval mrt-
ve? Noj mrtvi pokopavajo mrtve? Ali po ne bo več
mrtvih? Toda kdo in od kod so tedaj mladi bratje,
katerih pot drži v sonce? In čemu sploh pot k
soncu in v sonce, ko pa je vrt som že v soncu šumeč
vrt? Vrt brez sence.
Hrepenenje samo je ostalo in božji plamen šel je
skozi noč, zdaj po se ta plamen vroča iz luči. Toda ali
je plamen iz luči v luč, iz sonca v sonce sploh
še plamen? Veselo hrepenenje je čisto protislovje.
Nikakršno sovpadanje nasprotij več. Kajti hrepenenje
se v vrhu svoje pričakujoče napetosti sprosti v ve-
selje ali po se prelomi v obup; zato je v njegovi na-
petosti sonovzoča tudi tesnoba. Ne more pa biti v
njem veselja že vnaprej. Hrepenenje ne more biti že
vnaprej veselo hrepenenje. Kar po seveda ne izklju-
čuje hrepenenja po takem hrepenenju.
V tem primeru po ne gre več zo hrepenenje po več-
nosti, marveč zo ovekovečenje hrepenenja.
Obratu od hrepenenja po večnosti k ovekovečenju
hrepenenja lahko sledimo skozi tri med seboj izklju-
čujoče se Poljončeve trditve:
1)	ko ne bo ne trpljenja ne bridkosti, bo dopolnjeno
vse in zato tudi hrepenenja ne bo več;
2)	ko še trpljenja in bridkosti ni več, ostane hrepe-
nenje samo;
3)	ko trpljenja in bridkosti, s tem po tudi bolestnega
hrepenenja ni več, se porodi povsem novo, veselo
hrepenenje.
Pravo noj bi bilo seveda le hrepenenje iz luči v luč,
začetku tretjega poglavja Lepe Vide, je v skladu
s tisto Poljončevo povzemajočo trditvijo iz prvega
poglavja, po kateri je vsako hrepenenje le hrepene-
nje po večnosti; sicer po se navezuje na običajno
pojmovanje hrepenenja: človek hrepeni iz teme k luči
in ko je v luč (večnost) vstopil, je pustil hrepenenje
zo seboj. V soncu ves (oziroma jaz som večen) s
temo, zemljo in telesom nimam več stika. Drugo
trditev, trditev iz pesmi Fant je videl rožo čudotvorno,
že izstopa iz običajnega pojmovanja hrepenenja.
Trpljenje je preraslo samega sebe, luč božjega ple-
mena je izginila v noč, zato hrepenenje nima več
svojega cilja, s tem pa tudi svoje doslejšnje enoznač-
ne usmerjenosti ne. Kljub temu se ohranja, se vzdržu-
je iz samega sebe, dokler se ne prevesi v željo po
počitku in spanju. V željo po lastnem ponovnem
rojstvu v sanjah, namreč v sanjah o cilju hrepenenja,
o roži čudotvorni, ki vzdromi fanta. Začne se nov
krog budnosti in sanj, vzniknenjo in poniknenjo hre-
penenja, ne do bi hrepenenje samo ob tem kdajkoli
odumrlo. V tretji trditvi ostane običajno pojmovanje
hrepenenja docela brez toi. Tiho predpostavka te
trditve je to, do običajno zdravo hrepenenje iz teme
v luč ne spada v okvir bistvene porazdelitve, glede
no katero obstoja le dvoje hrepenenj: iz teme v temo
ter iz luči v luč.
Pravo noj bi bilo seveda le hrepenenje iz luči v luč,
iz sonca v sonce, iz pomladi v pomlad, tj. no veke
vekov veselo hrepenenje. To hrepenenje noj bi bilo
torej hrepenenje onstran prevare. Dejansko po je
oživitev in poveličanje hrepenenja tostran prevare.
Hrepenenja iz igre med materjo in otrokom, v kateri
ni prevare in se otrok zato že vnaprej veseli pričako-
vanega objekta hrepenenja: smejočega se materi-
nega obraza izza razmaknjenih in odmaknjenih dlani.
Kljub kasnejšim prevaram in spoznanju, da je največ-
ja prevaro ravno prikrivanje prevare, spomin no ve-
selo hrepenenje, spomin vnaprej gotove vnovične
ponovitve pogrešljivega objekta/cilja hrepenenja, ne
13
le ostane, ampak pred potlačitve in različnih preme-
stitev tudi deluje.
Krščansko, po izvoru pa daleč starejšo prispodoba
veselega hrepenenja je podoba Matere božje z go-
lim detetom v naročju. Eshotološki duplikat te prispo-
dobe je mit o vstajenju in poveličanju, tj. o vrnitvi
— najprej Kristusa — v božje naročje. Poljonec, ki
večkrat govori o vstajenju in poveličanju, po drugi
plati po duhovnika, ki mu ga je pred smrtjo zarodi
zadnjega svetega obhajila skušalo podtakniti Moti,
odkloni, se namesto v naročju Matere božje vidi v
naročju Vide. V incestuoznosti njegovega razmerja z
Vido ni težko prepoznati incestuoznosti Marijinega
brezmadežnega spočetja, ko Bogo Sina zanosi z Bo-
gom Očetom.»»
Poljončevo ljubezen do Vide, njegove rože, je brez-
madežna ljubezen. Mimo vseh drugih sovpadojočih
nasprotij naletimo tudi no naslednje nasprotje, ki sim-
bolizira imaginarnost rože, tj. Vidino imaginarnost:
1)	»blizu je ura vstajenja in poveličanjo, blizu je uro,
ko se bo nagnilo k tem ustnim rožo čudotvor-
na ...« in
2)	»roka božjo bo odprla srce in v srcu bo rožo
čudotvorna ...«
Čigavo srce bo odprla božja roka? Je to srce božje
srce. Srce Kristusovo ali Srce Matere božje? Je v
tem srcu rožo čudotvorna? Se bo iz tega srca nag-
nila k Poljončevim ustnam, k vsem tistim, ki so jo
»verno iskali« in je niso spoznali? Ali pa bo božjo
roka odprla njihova srca, srce samega Poljonca? In
se bo rožo čudotvorna iz odprtega srca nagnilo k
ustnim, iz Poljončevego odprtega srca k Poljonče-
vim zaprtim ustnim? Tako se zgodi no kroju.
Tisto roža, ki mu je ne more dati Moti, kakor do mu
je Mati položila komen na prsi, v zadnjem trenutku
pride soma: »Drogi, ubogi, od srca ljubljeni!« Poljo-
nec sliši to pozdrav Vide, rože njegove, toda ne
vidi je več: »Zohvaljena, zahvoljeno! ... Skloni se
nižje, čisto blizu, ne vidim te... Soj so že slepe
moje oči, mojo roka je od komno ...« Rožo, ki jo
je Poljanec tako verno iskal skozi vse življenje, bo
zanj morda tudi ob smrti ostalo nevidna. Tudi ob
smrti je morda ne bo spoznal. Spoznal jo je po glasu,
toda tega je slišal že vseskozi. Bo do zadnjega Po-
ljončevo hrepenenje ostalo zgolj in samo trepetajoče
hrepenenje?
S kamnom no prsih in z roko od kamna se Poljonec
dvigne ne le s poslednjimi, ampak tudi z neznanimi
močmi: »Roko mi daj ... k ustnicam! Vzpne se, po-
gleda ¡0 smehljaje in omahne. Zohvaljena!« Poljanec
umre torej pri polni zavesti. Brez misli na smrt, toda
še zmeraj no smrt zaljubljen. Namesto smrtnega
krika slišimo besedo zahvale. Obljuba je izpolnjena.
Videl in spoznal je rožo. Pri vsej tej žalostni po obe-
nem veseli idili nekaj vendarle zelo moti. Motijo
trikrat ponovljene besede zahvale. Za ljubezen se ne
zahvaljuje. Ljubezen se vročo. Razen tega se Vida,
roža Poljončevo, sploh ne skloni k njegovim ustni-
cam. Ga ne poljubil. Le z roko ga poboža po njih.
Poljoncu, ki poljuba izrecno niti terjal ni, to zadošča:
umre s smehljajem no ustnicah. In šele potem, ko
Mati že pokriža Poljonca, se ga Vida oklene »krog
vratu in ga poljubi.« To je bil njen prvi poljub Poljon-
cu.. Da je bil obenem tudi zadnji, skoraj že ne mo-
remo reči. Soj je bil zadnji, še preden je bil prvi.
Vse to nas sili, da se no Poljončevo smrt ozremo še
enkrat. Do Poljonca v smrti skušamo razumeti dru-
gače. Otresel se je fantastičnih vizij, ki so se zarisale
na zostorju neizponljivego in zato nikdar izpolnjenega
hrepenenja. Do smrti utrujen od nemogoče želje po
absolutni in kotarzični ljubezni, izmučen od smrtnih
muk, se Poljanec obrne k drugemu kot drugemu:
vse, kar mu bo ta dol, vse kar bo dobil od Vide,
bo sprejel kot dar. Pred obličjem smrti ga pogled
v obraz in oči smrti vrže iz njegovega somoljubja
(iz njegove narcisoidne zagledanosti v lastno zrcalno
podobo) in drugemu, ki kot tok ni objekt, marveč
ravno tako subjekt hrepenenja. Na enak način go
nosi hrepenenje in če je drugega to hrepenenje pri-
gnalo nazaj, če se Vida ob vrnitvi skloni tudi k nje-
mu, potem Poljanec ni več in morda nikoli ni bil
docela zapuščen. Tudi on je ljubljen: od srca ljubljeni,
se mu izpove Vida. In zato ji je hvaležen.
Obstoja kajpada še eno razlaga: ob smrti Poljanec
končno vendarle doseže svoj cilj hrepenenja. Vido,
ki je po vseh blodnjah spoznalo nesmiselnost svo-
jega iskanja v prazno, se vrne domov in s tem tudi
k Poljoncu. Ravno še pravi čas. Steče k umirajoče-
mu, ki se ob glasu svoje ljubezni še enkrat vzdromi,
jo pogledo, rožo svojo, se ji nasmehne in srečen
umre. Njegovo življenje nI bilo zomon, imelo je cilj
in smisel, čeprav je svoj vrh doseglo šele no koncu.
Po tej razlogi Poljanec torej vstone od mrtvih, se iz
»črnega doma hrepenenja« prebudi v svetli dom ve-
selja in sreče prav v trenutku smrti.^" Podaljšek
variante: svoje vstajenje in poveličanje ob smrti bo
Poljonec dalje užival, ju no neskončno poveličon
način doživel v novem življenju onstran življenja. Ta
varianto glede na dramo Lepa Vida ni izmišljena, soj
vanjo veruje Moti.
Katero razlaga je provo? Kok sintetik bi dejal: v
vsaki je nekaj resnice. Resnica o resnici noj bi bilo
torej v vsoti vseh delnih resnic: treba je te delne
resnice samo vstaviti in že imomo celo in vso
resnico. Četudi kok delček morda manjka ali je pot
do vse resnice morda celo neskončna, so delne res-
nice možne le v obzorju cele resnice. Takšna je sin-
tetikovo sintetično resnica o resnici.
14
Resnica Poljanca ¡e drugačna. Z njo se srečuje v raz-
merju z Vido. Do nje prihaja Poljanec v odnosu do
Vide in resnica prihaja do Poljanca iz Vidinega odno-
sa do njego. Na vprašanje po resnici Poljanca zato
ne moremo odgovoriti poprej, dokler ne vemo, kaj
Poljanec pomeni Vidi. Kdo je Vido kot subjekt hre-
penenja?
2. Vido kot subjekt hrepenenja
Cankarjeva Lepa Vido se začne s Poljončevim pripo-
vedovanjem zgodbe o lepi Vidi, konča se s po-smrt-
nim poljubom Vide. Vido ne le objame Poljanca, ki je
pravkar umrl, ampak se ga oklene in poljubi s po-
ljubom, ki je tokorekoč večen. Soj je to poljub zad-
nje, kar vidi gledalec. Kor gleda ves čas spuščanja
zostorjo in kar zato, preden zastor zostre podobo, zo-
dobi značaj skulpture, v večnost okomenele podobe
razpornega objekta hrepenenja. V pieto spremenje-
nega Rodinovega Poljuba.
Ni Vido v naročju živega Poljanca, marveč je mrtvi
Poljanec, snet s križa hrepenenja, v naročju Vide.
Oklenila se ga je in ga poljubijo z nikdar dokončanim
poljubom, ker je bil njen dragi, njen ubogi, njen od
srca ljubljeni. Njen z usmiljenjem in ljubeznijo zrti
objekt česa v njej? Njen dragi, od katerega je terjalo
poljub ali udarec v lice, je bil tudi Mrva. Obenem se
po prvem nastopu, ob slovesu, Dionizu zahvali za
»verno ljubezen« ter se od vseh skupaj (Dioniza,
Damjana, Mrve in Poljonco) poslovi z nekoliko pre-
senetljivimi in precej nejasnimi besedami; »Lahko
noč, bratje! Z vdano ljubeznijo ostanem med vami,
kakor sem bila med vami v paradižu samem!« V
paradižu samem je z vdano ljubeznijo mislila no vse
njih. No svoje brate. Na brate v čem? Zatrjuje, da je
bilo zmeraj z vdano ljubeznijo med njimi ter obljub-
lja, da bo zmeraj tudi ostala. Toda ali je ta sestrsko
vdano ljubezen edina njeno ljubezen iz srco? Je to
vdano ljubezen isto kot hrepenenje?
Ko jo Dolinar že čoka na pragu, se Vido še enkrat
vrne k spečemu Dionizu in mu govori čudne besede:
»Dioniz, moj mali, moj srčno dragi!... Ne misli name,
ne jokaj po meni, ne kliči me... Ne boluj po meni,
moj moli, ne išči me!... Daljno, oj daljno je moja
pot... Zbogom, moj srčno drogi, nojdražji! Kadar ti
bo hudo po meni, bom vso pri tebi. Boža ga narahlo
po čelu In laseh. Z ustnicami ti bom solze brisóla, z
roko ti bom lase gladilo, z gorko ljubeznijo srce tola-
žila ...« Ne le z vdano, ompok z gorko ljubeznijo bo
tolažila srce njenega srčno dragega, najdražjega
Dioniza. Bo vso pri njem, kadar mu bo hudo, toda
zdaj odide, ne oziraje se no prošnje in no neizmerno
bolečino Dioniza, z drugim.^'
Hrepenenje je silnejše od ljubezni. Ne pozna usmi-
ljenja in se zato ne more ozirati no bolečino drugega.
Dolinar som to kaj kmalu občuti. Komaj je Vido pre-
stopila prog njegovega doma, so njeno lica »splohne-
la«, solze so »zotemnile« njene oči in Dolinar spo-
zna, do je ni luči, ki bi pregnalo »to senco« no nje-
nih licih: »ni je ljubezni«, do bi otrla te solze. Vido
soma ne more nič zoper to. Ljubezen drugega učin-
kuje nanjo, kakor do bi »z ognjem vodo gasil«. Hre-
penenje je torej voda, ki plamti in zato ga ogenj lju-
bezni ne more pogasiti. Narobe. Se bolj ga rozplamti.
Hrepenenje je vodo, ki gosi ogenj ljubezni. Toda vo-
da, ki žari s plamenom teme. Drugemu prinaša trp-
ljenje in utrujenost. Zato se Vido pred vsakim, ki
jo ljubi, čuti krivo: »Zonesi, prizonesi — glej, moje
oči so čiste in vesele, komaj do se poznajo še solze
na licih; in lica niso več upala, ne več bledo, glej!
Le zarodi tebe je še žalostno moje srce, kmalu, še no-
coj to večer, bo zovriskolo in zapelo ... Ti utrujeni,
ubogi, koliko si trpel; zarodi mene, ti drogi!« Spet se
poslovijo in mimo usmiljenja zapušča svojega dra-
gega, toda tudi srce bo zovriskolo in zapelo — no
večer. Ob čem?
Ob jutru, ki je blizu. »Zakaj nisi vesel, kakor sem
jaz vesela, ko nomo je zasijalo jutro, tebi od vzhoda,
meni od zahoda?« Jutro, ki zašije od zahoda, je ve-
čer, je zarjo večerna. Vidin dan je noč. če je Dolinar
»otrok pomladi in paradiža«, je Vida otrok zime in
peklo. Toda medtem ko pomlad in paradiž po svoji
naravi spadata skupaj, sto si zimo in pekel nekaj
povsem nasprotnega. Pri Vidi sovpadata. Vendar
pekel, v katerem se je rodila in ki je pekel zime brez
sonca, ni njen dom: »Zahrepenelo se mi je, do bi vi-
dela, kakšno je življenje v soncu. Luč je in radost,
bajko in paradiž. Meni pa se je v soncu preveč bli-
ščalo, ob veseli pesmi je bilo žalostno moje srce,
žalostno od hrepenenja, ki ne ve ne kod ne kom ...
o, tako žalostno, da sem jokala, prejokalo vso vročo,
pusto noč, ves dolgi, svetli dan ... Paradiž ni moj
dom, pot je moj dom ...« Vidin dom ni niti pekel
niti paradiž. Njen dom je svoje lostno nasprotje. Je
dom brezdomstvo.
Vido kot subjekt hrepenenja je vselej zdomo. Zato
je njen dom postalo pot kot nasprotje doma v obi-
čajnem pomenu besede. Kam pelje to pot? Kaj je
cilj poti? Cilj hrepenenja in s tem poti je lahko živ-
ljenje v soncu. Toda le začasno. Ko je ta cilj dose-
žen, se izkože, do ni bil pravi in do doseženi cilj
torej ni bil cilj poti. Ni bil končni cilj poti. Lukàcsevo
konstatacijo, ki noj bi veljalo zo evropski roman: pot
se pričenja, potovanje je končano, ob Cankarjevi
drami popolnoma odpove. Pot nima ne začetka ne
konca. Zato se pot ne pričenja oziroma se pričenja
15
zmeraj znova no cilju poti, ki je potemtakem vselej
že tudi izhodišče poti. Potovanje ni nikdar končano,
saj se tokrat, ko noj bi bilo končano, šele začenja.
Med potjo in potovanjem tako ni razlike. Pot je po-
tovanje in potovanje je pot. Tako tudi to pot, ki je
Vidin dom, ni pot v običajnem pomenu. Ne vodi na-
vsezadnje nikamor. Potovanje (hrepenenje), katerega
subjekt ne ve ne kod ne kom, vsekakor po drugam,
je brez vnaprejšnje naravnanosti, čisto nasprotje
donkihotstvo, h kateremu poziva Zdravnik. Potemta-
kem je josno, zakaj hrepenenje ni počelo (arche), no
koterem bi se lahko zasnoval roman v svoji klasični
evropski obliki in zokoj se z vidika klasične drame
oziroma tragedije kože Lepa Vida kot dramo z zelo
onorhično dramaturgijo.
Vido ni tragični junak novoveške drame ali novoveš-
kega romano. Ni niti Schillerjeva Moria Stuart niti
Floubertova Emo, niti tragično kraljico niti tragično
gospo Bovoryjeva. Ne bo usmrčeno, po tudi samo-
mora ne bo napravila. Iz črne jame, ki so ji bila po-
dobna odprta usta mrtve Eme, je Vidi zasijalo jutro,
jutro od zohoda in zato se smrti, ki jo nosi s seboj,
ne boji. Boji se za življenje. Toda ne za svoje, marveč
za življenje drugih. Kajti kdor se ji približa, se približa
smrti. Ko go Vida zapušča, jo Dolinar poskuša zadr-
žati: »Ne, Vido, ne! V svojih rokah te ogrejem, s po-
ljubi te pozdravim ...« Vido ga zavrne in hkrati opo-
zori: »Ne kliči smrti!« Kdor hoče Vido zagrabiti z ro-
kami, kdor zahtevo, kakor je zahtevala Emo in kakor
zahteva Dolinar, ko Vido »prime za obedve roki« in
je noče izpustiti, do noj se mu uresniči njegova fiks-
na idejo o ljubezni, kliče smrt. Ob srečanju s hrepe-
nenjem postane »slab in bolan«: zanj »je premočna
to pijača«. Hrepenenje je črno luknja stremljenja.
črna jama v takšno ali drugačno idejo zozrtega tra-
gičnega junoko.
Idejo zmago, ko tragični junak fizično propade. S
smrtjo junoko ideja no novo zaživi. Očiščena in po-
mlajeno. Vido, ki se kot subjekt hrepenenja ne za-
vzema za nobeno idejo, v nasprotju s trogičnim ju-
nakom s pristopom do življenja v soncu — sonce po
je v filozofiji prispodoba najvišje ideje — nima no-
benih težav. V tem je bistvena razliko med Vido in
Poljoncem, fantom, ki je videl rožo čudotvorno, o se
je, preden jo je dosegel, zgrudil; Poljonec je nemočna
ponovitev tragičnega junoko, poosebljenje stremlje-
nja brez moči in zato ne umre ne od druge ne od
svoje roke, marveč kar som v sebi, od bolezni. Fan-
tastičnih vizij, ki jih ima Poljanec in ki so plod in
izhod nemoči. Vida nima. Vidino hrepenenje zo raz-
liko od drugih trepetajočih hrepenenj ni trpno, mor-
več »veselo« hrepenenje. Torej hrepenenje, o kate-
rem Poljanec šele sanjo. Vido je vesela, ko ji zašije
jutro od zahoda: čiste in vesele so njene oči.
To seveda pomeni, da je treba Cankarjevo dramo,
ki ima ime po Vidi, gledati prav v luči njenega, ne po
kakega drugega np. Poljončevego hrepenenja. To
hrepenenje po je nekaj posebnega. Ni go mogoče
zvesti ne no romantično ne no novoromontično hre-
penenje. Med Cankarjem in Rilkejem je sicer veliko
podobnosti; kar ni nič čudnega, kolikor sta se oba
zgledovala pri Moeterlincku in Jacobsenu.22 Toda
Conkorjevo Lepa Vido je že doleč onstran Rilkejeve
Bele kneginje; za seboj pa pušča celo Devinske
elegije. Rilkejevo kneginjo čoka na ženina in četudi
je njeno neizmerno pričakovanje le izraz njenego
globokega notranjega hrepenenja, »prebujenja du-
še«, tako do se spričo neznanskih razsežnosti, do
koterih se razrašča njeno pričakovanje, realno po-
doba ženina pred njenimi notranjimi očmi spreminja
v duhovno podobo, junakinja vseeno doživi ženinov
prihod: to prihod je sicer imaginarni prihod, toda
ravno zato globlji in čistejši, kot bi bil realni pri-
hod. Belo kneginjo doživi, toko kot Poljonec Vidino
in Dionizovo svatbo, izpolnitev hrepenenja v viziji.
Izhodiščni stavek ne le prve, ampak vseh desetih
elegij je tole stavek: »Vsak angel je strašen.« To
Rilkejevo misel veljo tudi za Cankarjevo Lepo Vido
kot objekt hrepenenja. Ob Vidi kot subjektu hrepe-
nenja po izgubi vso svojo veljavo. Medtem ko je pri
Rilkeju angel »središče in cilj človekovega hrepene-
nja«25 ter pesnik v njem, četudi ve, do bi ob angelu,
ki biva močneje, ki je torej premočna pijača zonj,
skoprnel, vidi utelešenje tistego, kar se mu kože kot
idealno bivanje, je Cankarjevo Vida že bilo in je še
angel; toda angel, ki se mu v idealnem bivanju pre-
več blešči, ki mu je ob življenju v soncu tesno ter
se žolost naseli v njegovo srce. Z vidika nebes je
Vido morda padli angel; vendar je iz nebes ni vrgel
nekdo drug, marveč je soma sestopila in jih zapu-
stila. Iz paradiža, iz nebeškega kraljestvo na zemlji
je ni izgnal Bog, temveč jo je iz njega gnalo njeno
od hrepenenja žalostno srce. Od hrepenenja, ki tudi
v paradižu ne ve ne kod, ne kam, o ve, da drugam,
ven iz paradiža.
če v Rilkejevem poetičnem predstavljanju nevidnega,
neznanega in skrivnostnega ni več Maeterlinckove-
go enačenja skrivnostnega z nedoumljivimi in so-
vražnimi silami vesolja, z mistično substanco, ki
človeka zavrača kot vsiljenco, po v Cankarjevi Lepi
Vidi tudi ponteizem Rilkejevego tipa nima zadnje be-
sede. Besed, ki jih Niels Lyhne izreče no smrtni po-
stelji, do je nomreč dušo vedno samo in da je kakrš-
nokoli vero v zlitje duše lož, Rilke ni mogel nikdor
sprejeti zo svoje; prepričan je, da soma zase ne
obstajata ne tostronstvo ne onstronstvo, ne življenje
ne smrt, ki je od nos neosvetljena stran življenja in
zato verjame v »veliko enotnost«, v celoto in celovi-
tost človekovega bivanja, ki »je doma« v obeh ne-
16
razmejenih območjih ter prav zato ni nil<dor zado-
voljno s tem tostronsl<im, tj. s tem času zovezonim
svetom. Od tod Rill<ejev simbolični oziroma lirični po-
rolelizem, ko skuša prikazati, kako so stvori in na-
ravni pojavi po eni pioti izraz skrite imonence, tj. ve-
like enotnosti sveto, po drugi plati po obenem izraz
človekovego notranjega življenja. Conkorjevo Vida ne
verjame v nikakršno zlitje duš in v nikakršno veliko
enotnost ali celovitost sveta.
Rilke združuje transcendence in rescendenco v ima-
nenco, v veliko enotnost sveto. Po Cankarju je svet
vpet v dioforo. Človek je ali otrok pomiodi in para-
diža oN otrok jeseni in puščave, ali mu jutro zašije
od vzhoda ali od zohoda. Vido, ki ji je jutro zasijalo
od zahoda, se nagiba k rescendenci. V toliko je
Cankar Lepe Vide bliže Troklu, njegovemu ekspresiv-
nemu simbolizmu, kot po Rilkejevemu neoromantiz-
mu.^"
Vendar Vidin dom ni niti tronscendenco niti rescen-
denco, kajti njen dom je pot. Njeno življenje ni niti
življenje v soncu niti življenje v temi, marveč življenje
vmes no poti, med soncem in temo. Ne privloči je
niti duhovnost niti čutnost, temveč jo privlači čust-
venost. Bolje: duhovnost in še bolj čutnost jo privla-
čujeta, toda žene jo čustvenost. Njen nemir je nemir
njenega srca: »Če bi hrepenenja ne bilo v mojem
srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo...«
Hrepenenje je življenje srca in srce hrepenenja je
srce somo.
Življenje v soncu po je življenje brez srca in zoto
brez hrepenenjo: »V deželi sem bilo, kjer ni ne brid-
kosti, ne hrepenenja. Tam ne pijo veselja kakor
žlahtno vino iz zlatega keliho bridkosti. Tam je za-
čaran paradiž. Sonce sveti somo sebi, cvetje je oko-
menelo, pesmi so neme, beseda je mraz, od kamna
so lieo, roke ledene... Oj drogi, strah me je bilo!«
Dežela sonca, ki sveti somo sebi, dežela čistega
užitka, je dežela groze.
Kjer ni bridkosti, tudi hrepenenja ni in kjer ni hre-
penenja, tam ni veselja. Tam je žalost, tista velika
žalost, ki stre in zarodi katere bi v paradižu srce
umrlo, če v njem samem ne bi bilo drugo in drugačno
žalost, če to srce ne bi bilo vselej že vnaprej žalostno
od nečesa drugego: od hrepenenja, ki ne ve ne kod
ne kom. V hrepenenju je vselej nek spomin in če-
tudi sonce sveti samo sebi ter je cvetje okomene-
lo in so pesmi neme in je beseda mraz in so lieo od
kamna in roke ledene, srce bije in je toplo.
Morda je spomin celo vztrajnejši od hrepenenja. Po-
ljanec v svoji viziji vzklika: »Vse je dopolnjeno, vse
pozabljeno!« Toda mladima študentoma, ki sto ano-
nimno predstavnika srečne mladine prihodnosti, kot
da bi želel povedoti nekaj tudi med besedami: »Bla-
goslovljeno vomo sončna pot v spomladanske vrto-
ve, no visoke plonine... iz luči v luč! Ali slodok in
rodoviten bo v srcih spomin no ta črni dom hrepe-
nenja ...« Nič ni pozabljeno! Nič ni dopolnjeno! Ali
je spomin v srcih kaj drugego od hrepenenja? Ali sr-
ce ob tem spominu ne bo postalo žalostno od hre-
penenja?
Sončna pot je pot k življenju v soncu. Pot no visoke
planine je pot k tisti visoki gori, no kateri bo človek
stol v soncu ves: »vsenookoli vesoljnost, večnost, joz
som večen«, človek som je postal sonce. Todo to
sonce je sonce, ki sveti edinole somo sebi. Vsakdo je
som zase. Z mrtvim srcem v sebi. To je deželo zočo-
ronego porodiža, dežela, s katero se kot z edinim
preostankom srečamo v Zojčevi dromi Otroka reke.
Vida se ne trudi, do bi zočoroni porodiž odčorola.
Ne želi in noče spreminjati tega začaranega sveto.
Beži v drug svet. Vročo se v črni dom hrepenenjo.
Da bi tudi iz tega zmeraj znova pobegnila.
Vide je strah začaranega parodižo. Začaran po je
vsak paradiž. Grozo jo je, do bi bilo sonce, ki sveti
samo sebi. V tem je kakor Zoratustro, ki se s planin
vroča v dolino, ko je že bolan od hrepenenja: »Luč
sem: o, do bi bil noč! Vendar je v tem moja samoto,
do sem opasan z lučjo... V tem je moja revščina,
do se mi roko nikoli ne odpočije od dajanja; v tem
je mojo nevoščljivost, do vidim čokojoče oči in roz-
svetljene noči hrepenenja. O nesrečnost vseh doru-
jočih! O zomračitev mojega sonca! O poželjivost po
poželenju! O volčja lakoto nasičevonjo!« Zokoj: »Ka-
kor vihar drve sonca po svojih tirih, to je njegovo
potovonje. Sledijo svoji neizprosni volji, to je njihov
mraz.«25 Neizprosna volja je voljo do moči, v imenu
katere in s pomočjo katere Zoratustro skuša zapolni-
ti in izriniti hrepenenje. Je nemoč, ki Vidi preprečuje,
da bi postolo subjekt volje do moči? In če to ni ne-
moč, kaj je tedaj tisto, zorodi česar Vido zavestno
vztraja pri svojem: biti subjekt hrepenenja.
Biti subjekt hrepenenja do konca dni. Toko Vido no
koncu drugega dejanja, ko zapušča Dolinorjev dom,
simbol paradiža in ko se je že odločila zo Dioniza
kot svojega spremljevalca, napove izmučenemu Dio-
nizu: »Dolgo je še najino pot, vso noč, ves dan ... in
do konca dni! Gre na levo k mizi In natoči vina. Pij,
do dna, do bodo rdečo tvojo objokano lica, ti od
vseh najbolj vdani — najbolj ubogi!« Dioniz bo njen
spremljevalec do konco dni no poti hrepenenja, ker
je najbolj ugobi, zoto najbolj vdani in bo takšen tudi
ostal. Najbolj ubogi, tudi srčno dragi in od srca ljub-
ljeni, nikakor po ne spolno ljubljeni.
Erosu, ne po seksu, je zavezan subjekt hrepenenja.
17
Cisti sub¡el<t hrepenenja, l<akršen je Vida, ki je brez
objekta hrepenenja. iVIileno, ki nastopa v Cankarjevi
drami kot Vidino nasprotje v odnosu do Doiinarjo, je
zato le nasprotje Vide kot objekta, ne po subjekta
hrepenenja: »Saj je morda res nespameten to moj
smeh, celo pregrešen je morda, kakor da bi se sme-
jala v mrtvašnici. Ali kdo bi se prerekal z voljo božjo?
Drugim je dano vzdihovanje, meni smeh ... Ne pre-
rekam se čisto nič; tudi bolečini bi se smejala in
smrti; kadar se človek zasmeje, mu je prav toko,
kakor bi stal zo sto klafter nad samim seboj in nad
svojim življenjem.« In nad svojo smrtjo, seveda. Vida
ne stoji nad svojo bolečino in nad svojim življenjem.
Se ne smeje. Toda tudi vzdihuje ne. In je vesela,
ko ji zašije jutro od zahoda. Vzdihujejo Mrvo, Polja-
nec, Dolinor, na poseben način Dioniz. Vida ne vzdi-
huje, marveč se tokrat, ko zohrepeni, ko njeno srce
postane žalostno od hrepenenja, že tudi odpravi na
pot. V tem je bistvena razlika med Vido in Poljancem
ter drugimi. Medtem ko Poljanec in drugi hrepenijo
po Vidi kot objektu hrepenenja, nihče izmed njih ni
Vidin objekt hrepenenja. Mrvo sicer izziva naj jo ali
poljubi ali udari, toda pri njem ne bi ostala. Nihče,
torej tudi Mrvo ne, je ne more zadržati pri sebi, tj.
v svojem domu, kajti njen dom je pot.
Čemu potlej želja po spremljevalcu? Ni ji zato, do bi
bilo objekt hrepenenja. Zahteva več. Zahteva popol-
no vdanost. Zato si izbere Dioniza, ki je najbolj ubog
in zato nojbolj vdan. Ki ne hrepeni in ne vzdihuje
po njej, temveč jo ljubi z vero in upanjem. Njegova
ljubezen je »verno ljubezen«, ljubezen, ki se poraja
iz vere. Ali torej Vido zdrži kot čisti subjekt hrepe-
nenja?
No začetku, v prizoru, ko jo prvič zagledamo, z »rde-
čo rožo« v laseh, prihaja Vido s plesa: »Iz paradiža
prihajam; še zdaj se mi blešči v očeh, še zdaj mi je
gorko in sladko v srcu.« Toda »smehlja se, kakor da
bi milosti prosila«. V drugem dejanju se paradiža
naveliča, žalost se naseli v njeno srce, prejoče vso
vročo, a pusto noč in ves svetli, o dolgi dan. No pot
ne gre samo, temveč vzame Dioniza s seboj. V tret-
jem dejanju, v Poljončevi viziji, se Dioniz postavlja:
»Dolga je bilo pot, trda in strmo!« Vido misli druga-
če: »Dolgo je bilo noč, temno in strašno!« Ne pot,
temveč noč. Ne trda, temveč temno. Ne strmo, tem-
več strašna. Ali po trdo in temna, strmo in strašno?
Pred Poljončevo smrtjo se Vida in Dioniz potem
vrneta upognjena in s trudnimi koraki. Vido proseče
zokliče po materi, poboža umirajočega Poljanca po
ustnicah, se go nazadnje mrtvega oklene krog vratu
tergo poljubi,
Ni glavno občutje junakov Cankorjeve Lepe Vide
navsezadnje strah pred samoto? Do ne bi ostali no
koncu povsem zapuščeni in somi? »Sanjalo se mi je,
do sto šlo po svoji svetli poti, med črnimi zidovi,
čisto som v svoji bridkosti, in do sem poslušal iz da-
ljave žalostne glasove, vzdihovanje blodnih duš ...
Ali upanje je svetilo v srcu, ni ugasnilo ...« Ni hre-
penenje tedaj nojpoprej hrepenenje po drugem? Prej
ko hrepenenje po drugačnem?
Kakšno je razmerje med hrepenenjem po drugem
in med hrepenenjem po drugačnem? Zarotustro toži:
»Noč je: o, do moram biti luč! In žejo po nočnem!
In samota!« Hrepenenje razume torej predvsem kot
hrepenenje po drugačnem in zato se kmalu po-
tolaži: »Noč je: zdaj vsi kipeči studenci govorijo glas-
neje. In tudi mojo dušo je kipeč studenec. Noč je:
šele zdaj se prebujajo vse pesmi ljubečih. In tudi mo-
ja duša je pesem ljubečega.« Dušo luči, iz katere
kipi svetloba, ljubi temo in zaradi tega temno oziro-
ma nočno. Toda ali bo temo zares pregnalo samoto
luči? Se bo pogasilo žeja studenca? Je pesem luči
že samo zato pesem ljubečega, ker se luč poč raz-
daja? Je ljubezen, ki sledi neizprosni volji do same-
ga sebe še tudi skozi težnjo po drugačnem, pravo
ljubezen? Ali po je vsako ljubezen zgolj somopre-
vora? Vsekakor je somoprevaro, to lahko ugotovimo
takoj, izenačevanje drugačnega z drugim in s tem
hrepenenja po drugačnem s hrepenenjem po drugem.
Dosega ali podreditev drugačnega namreč ne od-
pravi samote. Občutek, do nekaj manjka, ostane in
tesnoba zarodi manko v lastni biti znova vzbudi
hrepenenje, ki se še niti pomirilo ni.
Zorotustrovsko tendenca po izenačitvi hrepenenja
po drugem s hrepenenjem po drugačnem je v Vidi
zelo močna. Najbolj se to pokaže v njenem odnosu
do Dioniza, ki ga jemlje na pot iskanja drugačnega
sveto s seboj le kot spremljevalca. Kakor Zarotustro
svoje spremljevalce, brez katerih ne more, tako tudi
Vida »ljubi« svojega Dioniza zato, ker ji je nojbolj
vdan. Ljubi ga zato, ker jo on ljubi, najbolj slepo in
verno ljubi; ker mu lahko največ do, saj je najbolj
ubogi. Najbolj steguje roke k njej, brez vsakega dvo-
ma ji sledi kot luči v temi. »O, šele vi, vi temni, vi
nočni, se grejete iz svetečego! O, šele vi pijete mle-
ko in tolažbo iz vimen luči. O, led je okoli mene,
roka se mi opeče ob ledenem! O, žeja je v meni, ki
hlepi po vaši žeji!« Tako je dejal Zarotustro. Željo je
želja po želji drugega. Zarotustro jo, sledeč neizpros-
ni volji do moči, nadomesti z voljo po oblikovanju
vselej drugačnega, tj. novega. Vido te volje nima
in zato si tokega nadomestka ne najde, marveč išče
naprej, samo vedoč, do to iskanje nima konca. Da
je pot hrepenenja, kakršno je v njenem srcu, pot, ki
se konča šele v smrti.
18
Morda ¡e bil Poljanec Vidina prvo in edino ljubezen.
Poljonec je njen brat po duši in morda tudi po krvi.
Izpod ljubezni do drugega je zoto neizogibno pri-
vrelo in preplavilo ljubezen somo ne le hrepenenje
po drugem, ampak tudi hrepenenje po drugačnem,
po tujem. Ob smrti Poljonca se brotovsko-sestrsko
in hkrati spolno ljubezen spet lahko izrazi in potrdi
v posmrtnem poljubu. Nedvomno imajo pri tem svojo
vlogo otroške fontozmogorije, v katerih si otrok pred-
stavlja, kako je že umrl in kako go imajo toko mrtve-
ga zdoj rodi tisti, ki se poprej niso zmenili zanj ali po
so ga celo zavrnili. Vendar nam nobeni rezultati, do
katerih bi se prikopali s pomočjo Cankarjeve biogra-
fije In s pomočjo psihoanalize, ne morejo odgovoriti
no vprašanje, zakaj dromo hrepenenja ravno v Can-
karjevem času zodobi zgodovinsko dimenzijo.
3. Inverzna transkripcija psihoanalize
Gotovo je treba upoštevati Cankarjeve aluzije, no
katere naletimo v njegovih tekstih in po katerih
je prišel na svet iz prezgodnega poroda, bil zavrt
v svojem sesanju palca, doživel prva erotično-sek-
suolno izkustva v krogu sester in matere itd. Na-
dalje je treba upoštevati faktično biografijo, po ka-
teri je bil rojen kot osmi izmed dvonojstih otrok v
družini (tudi zarodi tega, ker jim je v Ivanovi zgodnji
mladosti pogorela hišo) obubožanega krojača, ki je
v letu, ko je bil Ivan star štiri leto, zapustil dom in
družino, zarodi česar je vse podlo — tudi Ivanovo
močenje v posteljo — na mater itd.
Glede no dramo Lepa Vida je treba še posebej upo-
števati to, do jo je Cankar začel pisoti potem, ko se
je vrnil z Dunaja, kjer je dolgo leto živel v polkrvo-
skrunskem razmerju, soj je imel spolne odnose naj-
prej z Albino, noto po še z njeno hčerko Štefi Löffler.
Še živi spomini no življenje, od katerega se je pravkar
poslovil ter daljni oN celo v podzavest potlačeni spo-
mini no razmerja z materjo in sestrami so zogotovo
vplivali na incestoidni podton Lepe Vide. Ta okvir
nudi zadostne razloge zo izrozito dvosmernost hre-
penenja v tej drami; zlasti če ga povežemo in pod-
krepimo s socio-polit-ekonomskimi vzroki.
Na osnovi vseh teh razlogov in vzrokov ne bi bilo
in ni težko utemeljiti, zokoj zo razliko od stremljenja
oN volje do moči pri Cankarju povsem prevlada
hrepenenje. In to rovno hrepenenje, katerega zna-
čilnost na najbolj jedrnat način prezentira Damjan,
najstarejšo osebo iz Lepe Vide in sploh starosta hre-
penenja: »Nocoj me je poklicalo od one strani, tam
bi me od te strani poklicalo.« Po Freudu sto toko hre-
penenje kot volja do moči obliki nagona smrti; med-
tem ko je voljo do moči novzven, naprej in no druge
usmerjeni nogon smrti, noj bi bilo hrepenenje navz-
noter, vose in nazaj usmerjen nagon smrti. No indi-
vidualni ravni noj bi bilo hrepenenje torej pendant
seksualnega mazohizma. Po drugi plati prepoznava
Freud sodističnost volje do moči, njen gon po de-
strukciji, ki terja vojno; Freud ima zoto misel o
nadčloveku, katerega'vzpostavitev noj bi pomenila
razvoj in napredek, zo iluzijo, v njeni aktivni formi
torej za simptom paranoje. Pod vplivom Freudovega
dualizma Melanie Klein razpozna paranoidno pozicijo
otroka že v prvih mesecih, že v zasnovi zgodnjega
dojenčka, pri katerem da se mešajo libidinozni in
agresivni nagoni, ki so še posebej močni; v četrtem
mesecu noj bi nastopilo depresivna fozo, ko dojen-
ček matere ne dojema več le kot parcialni objekt
(kot »dobre« ali »slabe« dojke), ompok jo je že
sposoben dojeti kot celoten objekt. Spomnili se
bomo, do tedaj nastopi čas, ko poženejo klice hrepe-
nenja, soj odslej v dojenčkovem obzorju nenavzočo
moti ostone v njem navzoča kot manko, kot objekt
hrepenenja: prišlo bo do otvoritve vseh otvoritev,
do otvoritve prve igre prisotnosti in odsotnosti, do
prve igre med dojenčkom/otrokom in materjo kot
njegovo prvobitno zrcalno podobo. V vseh nadalj-
njih stopnjah in oblikah te igre se bo odslej kazolo
značilno dvosmernost hrepenenja: sem-in-tjo oziroma
tjo-in-sem. Zoto je Freud najpoprej sicer prepoznal
v hrepenenju le nagon smrti, težnjo po združitvi z
materjo kot objektom hrepenenja, todo brž je morol
priznoti, do hrepenenje, ki je potlačeno v želji, učin-
kuje neposredno kot nagon življenja; in do se šele
po obpotju izpričuje — kar v zadnji instanci kljub
izrecnemu sklicevanju na duolizem veljo po Freudu
tudi zo samo življenje — kot nogon smrti.
Sprva Locan, ki željo po bistvu rozume iz hrepenenja,
Freudovo pozicijo celo zaostri: »Življenje, katerega
ujetniki smo, življenje, ki je po svojem bistvu od-
tujeno, ex-sistirajoče, življenje v drugem, je kot tako
zovezono smrti, se vselej vrne k smrti; v vse širšo
in vse bolj ovinkasta kroženja ga vpenjo zgolj to,
čemur provi Freud elementi zunonjego sveto. Živ-
ljenje sonjo zgolj o tem, da bi se čimbolj umirilo,
čakajoč no smrt (en attendant lo mort). Tako troši
čas dojenček no začetku svojega obstoja, v presled-
kih, ko mu je treba zgolj s časa na čas malo odpreti
oči. Treba ga je prav trdo potegniti iz tega, do bi
dosegel ritem, prek katerega se uskladimo s svetom.
Željo brez imena lahko nastopi na ravni želje sponjo,
o kateri ste govorili ondon, Volobrego, zoto, ker
je spanje vmesno stanje — to dremanje je nojnorov-
nejše življenjsko stanje, življenje sanja zgolj o umi-
ranju — Umreti, spati, mogoče sanjati, kot je rekel
neki določeni gospod, prov v trenutku, ko je šlo zo
to — to be or not to be.« 2« Zakaj Locan spomladi
1955 obnavlja besede, ki jih je Conkor pisal jeseni
1910? Zakaj Poljanec in Mrvo s tistimi besedami.
19
h katerim se ¡e Hamlet zatekel na vrhuncu svoje
dileme, Izpričujeta tokorekoč že kar svoj življenjski
nazor? Koj se je zgodilo, do sto se željo in hrepe-
nenje pomaknilo z galerije ne le v parter, ampak
naravnost no oder? In kako do zdaj željo, ki je v
svojem srcu hrepenenje, Igra glavno vlogo?
Lacan odgovarja: »življenje noče ozdraviti. Nega-
tivna terapevtska reakcijo je globoko v njem. Razen
tega, kaj je to — ozdravitev? Realizacija subjekta
skozi govor (parole), ki prihaja od drugod in ga
prekoračuje.« Besede (govora, ki prihaja od drugod,
soj se človek, čeprav v njem, ne rodi z njim) so nujni
pogoj realizacije subjekta kot govorjeno govore-
čega bitja. Ker po človeka prekoračuje, saj šele
besede imenujejo človekovo željo, je človek subjekt
In nič drugega kot subjekt. Človek je torej subjekt,
kolikor je bitje želje, hrepenenja z imenom. Locan
sicer govori o želji brez imena, toda željo brez imena
ni nič drugega kot hrepenenje. Hrepenenje je tisto,
zarodi česar željo ne želi nič Imenljivego. Nič bivo-
jočega, kolikor je bivajoče zmeraj že nekaj z imenom.
Zato življenje noče ozdraviti. Življenje se noče zado-
voljiti s hrepenenjem, ki je potlačeno pod prečnico
besed. S hrepenenjem, ki je četudi nezavedna, vselej
že imenovano željo, željo z imenom. Ki po seveda
nI nikdar pravo ime. Kajti beseda kot označevalec
nima nikakršnega zadnjega ali poslednjega ozna-
čenco. Posebej je treba podčrtati, do to ne velja le
no ravni sinhronosti, ampak tudi na rovni dlohrono-
stl. Ko se vključimo v tekst človeštva, s čemer se
priključimo k človeštvu teksta, ko se torej podamo
na pot formironjo sintogem, to ne storimo zgolj v
okviru slovarja slovenskega knjižnega jezika, mar-
več tudi v okviru tistih slovarjev, ki stojijo Izza njega:
med njimi je tudi to ali oni, vsekakor po vselej in
neizogibno nepopolni historični slovar filozofije. Od
tod negativna terapevtska reakcijo življenja. Življenje
ima namreč zgodovino. Ki po za nos seveda nI nič
drugega kot zgodovina besed; vso, kar jo je za nos,
je pisano In opisano zgodovina. Ne le svetovna
zgodovina, tudi osebna zgodovina je vselej že opi-
sano zgodovina, soj tudi pripoved zgodovine že te-
melji na besedah, ki so nekje zapisane.
Otroške besede niso besede otrok. Kar seveda po-
meni, da tudi psihoanalitične besede o otroku in nje-
govih razvojnih stopnjah niso nedolžne besede. In
do psihoanalitiki tudi tedaj, ko skrbno zapisujejo prve
besede dojenčka, ne popisujejo dojenčkove besede,
temveč besede neke govorice, ki ima toko in toko
zgodovino, če je to evropska govorica, zgodovino, ki
je v temelju določena s filozofijo, tj. z metafiziko.
Toko tudi besede, ki jih je uporabil ter jih kot svoje
termine vpeljal Freud, pokažejo svojo vsaj približno
pravo podobo šele v prikazanem kontekstu. Ne le
posamezne besede, ompok cel sistem njegovih be-
sed, tj. sistem freudovske psihoanalize. Isto velja zo
Locano, ki se je sicer vsega tega med psihoanalitiki
prvi zavedel; potem ko je bral in prevajal Heideggro.
Skozi takšno prizmo po je psihoanalitično polje koj-
pada povsem drugačno od tistega, kakršnega je videl
som Freud. Zato ga je treba no novo opisati. Pre-
pisati od spredaj nazaj. Freud je ojdipovski kompleks
sicer poimenoval po glavni osebi Sofoklejeve drome
Kralj Ojdlp, todo somo to dramo in vrsto drugih
dram — tako umetniških kot življenjskih — je potem
rozlogol no osnovi ojdipovskego kompleksa: med
drugim je z njim razložil tudi Brate Karomozove In
božjostnost njihovega avtorja. Lacan no osnovi onto-
loške diference, tj. Heldeggrove deidentifikocije biti
In bivojočego denoturoliziro in simbolizira freudovsko
željo, a no temelju svoje identifikacije besede In
simbolo razglasi manko Heideggro, ki noj bi bil v tem,
do Heidegger, ko vztraja pri eshotološkem vprašanju
po smislu biti, beži pred neodpravljivim monkom biti,
pred monkom, iz katerega se sploh šele poraja smisel
biti; nikdar po bit kot stvor soma: govorica kot red
simbolnega je hišo biti, toda kot tako je to hiša, ki
je zo bit hišo smrti; kojti bit kot beseda — kot ime
oziroma označevalec biti — je mrtva bit. Heidegger-
jevska skrb zo usodo biti noj bi se ob brezprizivnem
monku biti torej umaknilo želji biti željo drugega,
toda Locan v svojem prodoru pozabi povedati, kaj
pomeni biti željo, kaj pomeni biti manko biti. Pozabi
no bistveno dimenzijo ontološke diference, kajti
očitno je, da v prejšnjem stavku infinitiv »biti« ni
identičen s pomenom genitivo »biti«, s pomenom, ki
ga vsebuje beseda prisotnost: monko biti je zo
Locano manko prisotnosti subjekta, tj. monko pri-
sebnosti. Tudi Loconove hipoteze torej niso brez
hipoteke.
Tako smo danes pred koj čudno panoramo. V nena-
vadni situaciji, ko Freuda lahko rozlogomo (Inter-
pretiramo in kritiziramo) s pomočjo Marxo, hkrati po
tudi Marxo s pomočjo Freuda; ko Heideggro lahko
razložimo s pomočjo Locano, hkrati po tudi Locono
s pomočjo Heideggro; ko Morxa, Freuda In Heldeggra
lahko razložimo z Loconom, hkrati po tudi Locano s
pomočjo Heldeggra, Freuda in Morxa. Njih vse sku-
paj po na določeni ravni lohko osvetlimo tudi z
reflektorjem Nietzschejeve misli itd. Iz te poljubnostl
in iz sintetičnega eklekticizma se bomo prebili samo
toko, do ostonko, ki go dobimo no koncu vsakega
takega križanja, ne odmislimo, temveč se nasprotno
zomisllmo rovno vanj. Ostanek nomreč nI preostanek,
marveč obračališče, izhodišče preizkuso.
Biti kot bivojoče v neprekoročljivi razliki z bitjo, ki
ni nič bivojočego, pomeni biti manko biti. Ne glede
no vsakokratni zgodovinski pomen biti. Zato je ne-
20
prekoračljiva razlika, v kateri ¡e človek v razmerju
do svoje biti, subepohalni izvir človekovega hrepe-
nenja. Hrepenenje iz neprekoračljive razlike med
bivojočim in bitjo, tj. hrepenenje intronscendentiobil-
ne ontološke diference, ni hrepenenje po biti kot
transcendenci in absolutu. Kajti bit je tronscendenco
in absolut, torej poistovetena z najvišjim bivojočim,
le v epohoh metafizike, tj. filozofije kot onto-teolo-
gije; če je hrepenenje »po definiciji hrepenenje po
absoIutnem«,27 potem je to lahko le po metafizični
definiciji. Drugače rečeno: »pravi predmet hrepene-
nja z veliko začetnico«'® ne obstoja, ker tudi hrepe-
nenje z veliko začetnico ni več hrepenenje, marveč
stremljenje." Stremljenje je namreč tisto, ki je po
definiciji usmerjeno k obsolutu: vodeno po tokšni ali
drugačni absolutni ideji, če je to pozitivno romantič-
na oN negativno neoromontično oziroma dekodentno-
simbolistično idejo, na stvari nič ne spremeni. Ko-
likor gre zo idejo, za filozofski koncept. Drugo stvor
je z umetnostjo kot poezijo. Nasedli bi namreč somi
metafiziki, če bi imeli metofizično stremljenje k ab-
solutnemu zo metafizično obliko hrepenenja. Strem-
ljenje ni oblika, temveč tločitelj hrepenenja. V strem-
ljenju k absolutnemu je hrepenenje potločeno in
ravno zoto udarja potem na don no najbolj never-
jetne in pogosto grozljive načine.
Značilnost poezije je, da v svojem bistvu ne naseda
filozofiji in da se je zoto skozi vse metafizične epohe
kljub strateškemu stremljenju ohranjalo v njej živo
prov hrepenenje kot toko. Conkor napravi z Lepo
Vido še korok dalje. Kolikor imamo Vido kot subjekt
hrepenenja še lahko za simbol absolutnega, po Can-
kar skozi Vido kot subjekt hrepenenja pokaže no
luknjo v tem simbolu absolutnega somem, v samem
absolutnem. V Lepi Vidi nimamo oprovko le z dialo-
gom, ompok tudi s fantazijo druge stopnje. S fonto-
zijo, ki razkriva fantozmogoričnost hrepenenjo po
absolutnem.
Conkor se toko uvrščo v evropske predhodnike pri-
čevalcev o smrti vseh »absolutov«: ne le Boga, om-
pok tudi človeka. In to no pragu dobe, ko se bo
stremljenje povzpelo k svojemu višku, ko bo nad-
človek izstopil iz svoje votline, »žareč in močan,
kakor jutranje sonce, ki vzide izza temnih hribov«.
Toda ko je stremljenje najvišje, je hrepenenje naj-
globlje. Zoto poezija hrepenenja in metafizika strem-
ljenja nimata iste poti.
Od začetka dvajsetega stoletja se mislecem zmeraj
bolj očitno kaže, do je pot stremljenja slepo pot:
če je poosebljenje stremljenja oziroma volje do moči
nadčlovek, potem človek v svetu volje do moči nimo
več kaj iskati. Somoupravljolec ne more uprovljoti
somego sebe, če ne uprovljo svojega sveto v celoti;
ker po je svet v celoti predvsem svet drugih, bi bilo
absolutno samoupravljanje istovetno z absolutnim
upravljanjem, z absolutnim dirigiranjem in kontroli-
ranjem drugega. Kot eden izmed njim bi bil človek
lahko somoupravljolec v dobesednem pomenu po-
temtakem le tedaj, če bi bil lahko hkrati dobesedno
upravljan po drugem; kar je očitno protislovje. To-
tolni človek ni človek, ni eden izmed njih, skratka:
ni družbeno bitje. Freudovsko psihoanalizo, ki na-
čeloma izhaja iz človeka kot družbenega bitjo, če-
prav le no družinski ravni, opozarja no fantozmogo-
ričnost predstove o totolnem človeku že od svojego
zočetka: spolna željo je željo po drugem spolu,
torej želja drugega. Dejonsko je zoto njeno osnovno
spoznanje ravno v tem, do stremljenje, ki hoče biti
v obsolutni posesti svojega objekta, tj. drugega, s
svojo voljo do moči nad drugim ne ubija le drugega
v njegovi drugosti, ompok prej ali slej spodje tudi
somo sebe: ob do krajo potlačenem hrepenenju po
drugem postane človek toko ali drugače, mordo celo
no smrt bolan. Ne gre torej zo nekakšno psihoonoli-
tično preobčutljivost, če v svetu, kjer je no pohodu
stremuška voljo do moči, povsod odkriva bolne na
duhu in telesu; preden zdrav človek zboli na srcu
in preden mu srce, to organ hrepenenja, odpove,
je bil smrtno zodet v svoji duši, je bilo v območju
nezavednega smrtno zadeto njegovo hrepenenje.
Psihoanalizo, ki je vredna svojega imena, torej od
vsego zočetka nasproti volji do moči in stremljenju
izpostavlja željo in hrepenenje. Lacon prebije fami-
lijarnost psihoanalize, ki jo je Freud projiciral tudi
no socialnost ter jo skozi Heideggrovo misel onto-
loške diference sooči neposredno z metofiziko.
Najde vzrok, zokoj stremljenje ob smrti Boga, in
absolutnega sploh, norovnost podivjo. Ker ni več
Bogo kot žive transcendence, ker je no mestu biti
kot najvišjega bivojočega zazijalo luknja, hoče člo-
vek to luknjo zomošiti z drugim, z nojbližjim, kar se
mu zdi, da ima: s svojim bližnjikom. Ko se poruši
tudi predstava o takšnem ali drugočnem Vodji k
Nadčloveku ali k Novemu človeku, ko se zamaje mit
o tisočletnem kraljestvu oli o nebeškem kraljestvu
na zemlji, je čas seksualne revolucije in namesto
Bogo se postovi Žensko: odrešitev naj bi bilo to-prava
žensko, ženska noj bi bilo to-provo odrešitev. Vero
in upanje se pomešata s pohoto in poželenjem.
Spolno slo se spoji s stremljenjem po povsem
drugačnem in drugem, po drugem z veliko začetnico,
po Drugem; združitev z Drugim, ki že od nekdaj
obljublja čisti in nojvišji užitek, mora to zares biti,
spolno občevanje z Žensko mora privesti do Orgoz-
mo. Sevedo noben realni orgazem ni Orgazem in
zato se nobena ženska ne potrudi in ni potrjena
kot Ženska. Treba se je podati v novo avanturo ali
po si pomagati z umetno povzročenimi sanjami:
21
opij postane religija ljudstva. Lacan seže izza te
empirične ravni ter pokaže, do tostran zmeraj nekaj
manjka, ker tudi onstran ni nič drugega kot manko.^o
Bog in ženska kot dva fantazmo Drugega, sto le
dva epohalna zomoško luknje v Drugem, ki se je
sploh ne da zamašiti, soj to luknja ni nič realnega.
Mesto Drugega kot mesto resnice subjekta namreč
ni mesto garanta nojdljivosti izgubljenega objekta
hrepenenja, marveč mesto iluzij. Kajti Drugi ni niti
odsotni in skriv-nost-ni objekt hrepenenja niti porok
njegove dosegljivosti niti oboje skupaj, temveč zgolj
skupek, množica označevalcev oz. imen. čeprav so
ta imena morda sveto, kot je ime Bogo, niso navse-
zadnje nič drugega kot mrtvi in vse živo ubijajoči
označevalci, elementi simbolnega. To stori so zato
že vedeli, zakaj je smrtni greh izgovarjati Ime Božje.
Sicer so menili, da bi s tem stopili v bližino tiste
smrti, s katero bi se srečali, če bi se neposredno
soočili z Bogom samim, toda v resnici bi z izgovar-
janjem njegovega imena Bogo zadevali s smrtnimi
udarci. Kajti Bog kot ime/oznočevolec je v resnici
mrtvi Bog. Po Loconu ima Nietzsche potemtakem
lahko povsem čisto vest, vsaj kar zadevo uboj Bogo,
kajti kar je že od nekdaj mrtvo, ne moreš še enkrat
ubiti. Toda ali je tisto, kar je že od nekdaj mrtvo,
sploh zares mrtvo? Lahko umre tisto, kar ni nikdar
živelo? Je mrtva narava res mrtvo? Ni pojem mrtve
narove povsem kontrodiktoren pojem in ali ni po
drugi plati pojem žive narave pleonozem? Opravka
imamo z metaforami, zgrajenimi po analogiji brez
skupnega imenovalca. Zakaj naravo ni skupni ime-
novalec življenja in smrti, ki nimata nič skupnega.
Skupni imenovalec je označevalec, toda tudi sam le
kot metaforo smrti. Govorjenje o označevalcu kot
nečem mrtvem pomeni le metonimični približek kraju
bitjo, ki umira: smrt človeka je človeška, ker je v
svoji človeškosti učinek označevalca, toda človek
ne umre zarodi označevalca.
Označevalec je razlog želje, ker je izgubljeni objekt
hrepenenja kot vzrok želje učinek označevalca, toda
razlog označevalca je smrt. Kajti samo človek je
že za svojega življenja naravnan no smrt: govori o
smrti in misli no smrt. Go je strah smrti in živi v
smrtni tesnobi. Objekt hrepenenja, ki je vselej dru-
god, kot pa sem jaz, zarodi česar se mi zdi tudi
izgubljen, je le zato lahko učinek besede, ker je be-
seda posledica neprekoročljive razlike med bivojo-
čim in bitjo. Ker oba, toko beseda kot hrepenenje,
izvirata iz razlike med bitjo in bivajočim, iz te raz-
pornosti človeka, ne izvirata drug iz drugega. Oba
sto enokoizvorna. Beseda, ki izvira iz razpornosti
človeka, iz njegove vpetosti in razpetosti med biva-
joče in bit, ni le ime tega ali onega bivojočego, tem-
več tudi beseda. Beseda »bit« ni ime biti, kajti bit
zarodi razlike med njo in bivajočim, ni stvor, ki bi
bila kot referent onstran zidu govorice, tj. onstran
označevalne verige, pod katero noj bi iskali to ali
oni označevalec (pomen) biti. Meto-foronlmični ko-
ordinati sto le retorični preslikavi onto-teološke
strukture bivajočosti bivojočego in zato njuno pre-
slikava no bit kot bit neizogibno ostane brez slike.
V vozlišče simbolnega, imoginarnego in realnega je
zavozlano vse, kar je bivojočego, toda v »srcu, sre-
dišču vozlišča«3i ni bit, marveč somo pričo biti:
objekt med bivajoče in bit razpetega hrepenenja.
Nagon smrti, ki se kaže v želji po spanju in zaradi
katerega se zdi dremanje najnaravnejše življenjsko
stanje, po ni niti vzrok niti učinek hrepenenja, mar-
več vznikne iz rane, ki jo hrepenenju prizadene
stremljenje.
Življenje ne sanjo zgolj o smrti, življenje, ki je živ-
ljenje v rozporu med bitjo in bivajočim, se pravi člo-
veško življenje, sanja predvsem o ne-smrtnosti. Ka-
kor hrepenenje po smrti, tako so tudi sanje o smrti
naličje hrepenenja po nesmrtnosti. Hrepenenje po
nesmrtnosti pa nikakor ni istovetno s stremljenjem
k večnemu življenju, ki sovpada s stremljenjem k biti
kot najvišje in večno bivojočemu, tj. s stremljenjem
k absolutnemu. Dovršitev tega stremljenja je volja
do moči, po kateri noj bi človek som postal najvišje
bivajoče in se toko povzdignil v nadčloveka. Voljo
do moči namreč biva no način večnega vračanja
enakega in prek tega vračanja naj bi človek kot nad-
človek postal na nek način tudi som večen. Hrepene-
nje je antipod volje do moči. Kakor je bilo že skozi
vso metafiziko antipod predhodnih in manj razvitih
oblik stremljenja.
Nietzsche som je že spoznol, do je nagon smrti,
ki ga je označil kot »voljo do niča«, rezultat resenti-
mento, produkt dosedanje impotentnosti stremlje-
nja. Ker pa voljo do moči kot največjo potenca strem-
ljenja zahtevo nadčloveka in z njegovo podobo pred
seboj z vso silo pritiska no srce človeka, je postalo
očitno, do je stremljenje somo tisto, ki žene človeka
v prerono smrt. če je poprej stremljenje ubijalo v
imenu te ali one čiste ideje, tega ali onega večnego
ideala, ubija zdaj somo s seboj in brez imena. Strem-
ljenje, ki potlači hrepenenje toko zelo, da ga zniči,
uniči tudi somo sebe. človek znori ali umre. Nietz-
schejev progrom, po katerem noj bi se umetnost
uveljavila prek shematizironjo kooso kot najbolj
uspešno podjetje volje do moči, zato ne more uspeti.
Poezije hrepenenja, ki je bistvo umetnosti, si me-
tofiziko volja do moči ne more spremeniti v čistega
tlačono, kajti če to stori in če s tem človeku stre
srce, ji ne bo pomogol noben ovtomatizem, si te
poteze samouničenjo ne bo moglo zbrisati z ni-
kakršnim mehanizmom.
22
Iz tega konteksta se nam drama hrepenenja pokaže
v povsem novi luči. Torej tudi Conkorjevo Lepa Vida.
Poezija hrepenenja kot antipod metafizike stremlje-
nja igro ne le pri posameznem človeku, ampak tudi
v zgodovini človeštva prvo izmed obeh glovnih vlog.
Vsi historični opisi poezije, ki so nam jih vsilili
filozofi in vsi strukturalni popisi, s katerimi nas po-
siljujejo dediči filozofije, so napačni, ker so popo-
čenci. Poezija ni predstopnjo filozofije, kakor nas
prepričuje Hegel. Ni instrument volje do moči, v kar
jo je hotel spremeniti Nietzsche. Kajti hrepenenje
kot protiigralec stremljenja in kot pogoj poezije ni
zadeva »otrokove naivnosti« in ni omejeno no »druž-
beno detinstvo človeštva«. Kaj je sploh otroška
naivnost in kaj noj bi bilo bistvena, obenem pa po
svojem nosilcu omejeno bistvena lastnost družbe-
nega detinstvo človeštva? Hrepenenje in poezija to
nista.
Ko Marx razglablja o usodi grške umetnosti ter raz-
sodi, do so bili Grki »normalni otroci«, z vidika svoje
dobe somozavestno izjavi: »Mož ne more postati
spet otrok ali po postone otročji.«з^ Ne glede na to,
da se je danes ta mož že postaral, do postajo po
eni pioti otročji, po drugi plati pa hudoben in zloben,
je treba ob Morxovih mislih ugotoviti dvoje: »pogoji
epske poezije«, o kateri govori, niso isto kot pogoji
poezije in »normalni otroci« niso normalni kar toko,
marveč edinole z vidika določene norme. Supernormo
je seveda mož, se pravi mož kot Mož. To po ni nič
drugega kot reprezentant vsakokratne izpostave me-
tofizičnego stremljenja. Razvojne stopnje otroka se
potem kajpada kažejo kot predstopnje Moža, kot
postoje na poti dozorevanja, tj. usposabljanja zo
zastopnika in izvrševalca veljavnega metofizičnego
principa. Z vidika moža kot norme se torej obstoječi
metofizični princip projicira no rozvoj otroka, ob
čemer se noto razvoj otroka kaže kot razvoj metofi-
zičnego principa v otroku. Enako se dogaja ob pri-
kazovanju razvoja človeštvo; pri čemer je opisani
vidik prisoten že mnogo prej, kot se zdi: že v samem
percipiranju zgodovine človeštva kot razvoja oz.
napredka. V tem tiči identificiranje ontogeneze in fi-
logeneze, no katero naletimo pri Marxu in pred ka-
tero tudi Freud ni imun. Zo Freuda je razvoj otroka
seveda razvoj in dozorevanje želje, kajti željo je pri
njem tisto, kar zavzema mesto metafizičnega princi-
po: kljub težavam, ki jih ima s hrepenenjem, deluje
želja v osnovi nomreč kot moški princip.
Ob vsem tem postane razvidno, da se somo in
zgolj z vidika moža kot norme, torej z vidika Moža
kot reprezentonto stremljenja, hrepenenje, ki je po-
etični antipod metafizičnega stremljenja, kože kot
nekaj infontilnega; značilno zo metafizično gledišče,
na katerega prek psihologije osebnosti po prek
some psihoonolize bolj ali monj potihomo pristaja
tudi literarno teorija, je povezovanje otroškega in
ženskego, ki noj bi bik) v odnosu do moškega nekoj
infotilnego, kar pomeni: nekaj manjvrednega. Umet-
nik noj bi bil umetnik kljub, tj. prov zaradi infontil-
nosti.3^ Vendar hrepenenje, kateremu je zavezan
poet, ni nič infontilnega. Hrepenenje kot toko, kot an-
tipod stremljenja, ni nekaj infontilnega, temveč ravno
nasprotno, nekaj fatalnega. Če bi šlo zo vrednotenje,
hrepenenje zato ni monjvredno, marveč, če že ne
večvredno, po vsekokor enakovredno s stremlje-
njem. Vendar se hrepenenje ne meri s stremljenjem,
kajti merjenje in normiranje spadata somo in zgolj
k metafiziki stremljenja.
Vido iz Cankarjeve Lepe Vide je simbol hrepenenja
in s tem simbol poezije some. Kot tako je antipod
Moža kot reprezentonto stremljenja, torej antipod
metafizične moškosti. Zarodi tega je to, kar se zdi
z gledišča metafizične potentnosti infontilnost in
frigidnost, njena fatalnost. Lepo Vido je fatalno.
Vendar ni femme fatale; zokoj femme fatale je me-
tafizična, znotrojistovetnostno različico, ne po anti-
pod Moža: femme fatale je žensko. Mešanico Moža
in ženskosti, metafizičnega stremljenja in hrepene-
nja, ki jo Baudelaire v prozni pesmi, ki smo jo navedli
na začetku, tj. v Želji po slikanju, natančno oriše:
»Primerjal bi jo črnemu soncu, če bi kdo mogel
doumeti črno zvezdo, ki razsipa luč in srečo. Toda
še bolj spominja no luno, ki jo je nedvomno zazna-
movalo s svojim strašnim čarom; a ne no bledo luno
idil, ki je podobna hladni nevesti, ampak no temno in
mamljivo luno, ki visi v ozadju viharne in od be-
žečih oblakov razrite noči. Tudi ne no mirno in mol-
čečo luno, ki obiskuje spanje čistih ljudi, ompok no
z nebo odtrgono, premagano in uporno luno, ki jo
tesolske coprnice neusmiljeno silijo plesati no osupli
travi. V njenem nizkem čelu bivata trdovratna volja
in ljubezen do plena. Toda v spodnjem delu njene-
ga vznemirljivega obraza, kjer premične nosnice
vdihavajo neznano in nemogoče, se nerazložljivo
nežno smehljajo velika, rdečo in belo, in sijajno
usta, ki vzbujajo sanje o čudežu ponosnega v ognje-
niških tleh zroslego cveta.« V tem himeričnem ob-
razu sfinge brez telesa lahko prepoznamo Lepo Vido
kot objekt hrepenenja, ki ¡e»čarodejka, tiho belo
veščo« in »roža čudotvorna« obenem. A kot subjekt
hrepenenja, ki ne ve ne kod ne kom in je hrepenenje
prav zoto, ker ne ve, kaj hoče, je Vido fotolnejša
od kakršnekoli fatalne ženske. Ni ženska, ompok
simbol spolne razlike kot toke.
Atmosfera Vide kot subjekta hrepenenja je atmosfe-
ra, ki jo je v svoji poetični črtici Pour finir encore
23
zaznamoval Beckett: »In sanje o potovanju skozi
prostor brez tukaj in drugod, kjer se noben korak
sveto ne približuje niti se od nič ne oddaljuje.«З''
Zoper to atmosfero ima v Cankarjevi Lepi Vidi naj-
več povedati Zdravnik: »Sonje so škodljive; človek
izgubi veselje do vsakdonjego kruha in razum zo
vsakdanje sladkosti. Vsak trenutek hrepenenja je
ukraden življenju, je izgubljen, zavržen. Kdor po pre-
šanja in prekoprni vse svoje življenje, ni živel nikoli...
je koloboril po svetu kakor mesečnik. Tokih ljudi je
mnogo, posebno med nami... in Bog si vedi, še
domišljajo si, do so nekaj posebnega, tokorekoč
izvoljenci. Po so v resnici le coklo no vozu člo-
veštva ...« Bleiweis-vidmorjevsko preprosto pomet
Zdravnika in njegov zdrav razum sto preveč otrdela
in dovolj previdna, do Zdravnik ne ropota z vlakom
zgodovine, temveč ostaja lepo pri vozu človeštva,
toda svoje vpetosti v strukturo metofizičnego strem-
ljenja ne more zatajiti: »Coklo! Časih pohujšojo kar
ves narod, kar vse človeštvo, do ustavi korak in
bulji — kom?« Pohujševolci so seveda tisti, ki hre-
penijo vse življenje, vse do konca dni. To so tisti,
ki sejejo seme hrepenenjo. Pohujšon po je lahko
ves narod in še več: pohujšonje lohko zajame vse
človeštvo.
Milena, ki je toka, do bi se smejalo tudi bolečini in
smrti, pred hrepenenjem pa ji smeh zamre, ima
svoj predlog glede tega, koj bi naredil tisti, ki prvi
začuti hrepenenje v svojem srcu. Dejal noj bi: »Zbo-
gom, jaz sem pesnik, hrepenenje me je obsenčilo,
lepa Vido me kliče! Toda če noj reče zbogom vsa-
kemu človeku in vsemu človeštvu, je najbrž jasno.
»Pridem do vrat in takrat bom slišal njen glas: Kod si
hodil, da te ni bilo tako dolgo? Čakala sem te in nisem
mogla spati, celih pet samotnih let!... Pa bi šel narav-
nost do njenega groba in bi pritisnil lice na rosno travo,
da bi slišal natanko njen mehki glas in da bi občutil top-
li dih iz njenih ust. Pripovedovala bi si lepe zgodbe,
polne upanja in daljne sreče, kakor vselej, kadar sva bi-
la čisto sama; in bila bi brat in sestra, obadva otroka,
obadva oči uprte proti vzhodu, da bi ugledala tisto ne-
beško zarjo, ki je bila njenemu in mojemu trpljenju od
Boga obljubljena...« (prav tam; Njen grob, str. 279)
Ali: »Ko se je vračal v domovino, da bi videl mrtvo ma-
ter, je bilo njegovo srce polno miru, ljubezni in vda-
nosti; oči so se mu bleščale od pritajenega, molčečega
veselja; usta so se smehljala tako tiho in resno, kakor
se smehlja ženin, kadar se pelje v cerkev.« (Zbrano de-
lo 20; Milan in Milena, str. 214) V vsem tem kajpada ne
tiči le en pomen in bo treba vse možnosti razlage šele
izpostaviti.
20 »Osebe iz I. dejanja so otrok, bolnik, izobčenec iz druž-
be, torej zelo pogoste osebe iz Cankarjevega dela. Vsi
ti dožive v smrti v nekakšni ekstatični zamaknjenosti
najvišjo blaženost in izpolnitev svojega hrepenenja. Za-
to ima konec III. dejanja samo etični značaj in prav nič
drugega.« (J. Pogačnik, Cankarjeva Lepa Vida, prav
tam, str. 479) Izidor Cankar bi seveda rekel: samo re-
kam ga pošilja Milena. Zdravnik je bolj človekoljuben
in skuša hrepenenje pregnati s propagando: »Glej
svet, glej življenje, sama radost in luč!« A tu slepo
kuro zrno najde; in Zdravnik, ki je videl človeštvo, ka-
kor je korakalo in korakalo, korakalo, korakalo, zdaj
po se je ob glasu pesnikov ali ob klicu lepe Vide
ustavilo, se nI le ustavil skupaj s človeštvom, ampak
je nepričakovano odkril tudi nenavadno čudni pred-
met, v katerega se je zazrlo človeštvo. Kom bulji člo-
veštvo? »V nič!« Zdravnik je torej naletel na zvezo
med hrepenenjem in ničem, toda pogleda v nič
kajpada ne prenese in še predno je odkril, kaj je
pravzaprav našel, se mu je že zameglilo pred očmi.
Ne da bi še enkrat pogledal, bo odslej vedel, do je
hrepenenje — z njim po tudi poezija — v osnovi
nekaj nihilističnego. Nam njegov zamegljeni in za-
krknjeni pogled ne bo zadoščal.
Vprašanja, no katera bomo skušali odgovoriti po
primerjavi Cankarjeve Lepe Vide in Šeligove Lepe
Vide, so naslednjo: Zre človek, ki ga je prevzelo
hrepenenje, res v nič? No kaj čoka? Pomeni Locono-
va sintagmo en attendent lo mort edino razlago
Beckettove šifre en attendent Godot? Je tragedijo
poezije neizbežni iztek drame hrepenenjo?
Že zdaj po je jasno tole: črni dom hrepenenja ni
postal črn zarodi poetičnega hrepenenja samega,
marveč zarodi nasilja, ki ga nad njim že več kot
dve tisočletji izvaja metafizično stremljenje. Ob tem
nasilju so tudi barve vere, upanja in ljubezni počrnele
že prej, preden so sploh zasijale.
ligiozni značaj in nič drugega. Najbolj nesmiselna pa je
tale trditev: »V tretjem aktu je Cankar oba realista izlo-
čil, zato da bi romantično idealistične osebe nemoteno
spoznale, da je njihovo hrepenenje imelo kljub vsemu
velik smisel.« (Zgodovina slovenskega slovstva, Obzor-
ja, Maribor 1973, str. 354; F. Zadravec: VII. Nova roman-
tika in mejni obliki realizma) Katere osebe in kateri
veliki smisel?
»Vida sploh ni vezana na konkretne ljudi, na Dolinarja
ali Dioniza. Vida ne ljubi — vešče ne morejo ljubiti.«
(T. Kermauner, prav tam, str. 119) Problem ostaja odprt
v toliko, kolikor Vida ni samo vešča: je tudi roža čudo-
tvorna, ki raste sama iz sebe.
22	Cankarjevo razmerje do Jacobsena podrobneje analizira
D. Pirjevec v uvodni študiji Vprašanje svobode (Niels
Lyhne, CZ, Ljubljana 1967)
23	N. Grafenauer, Rainer Mario Rilke, študija k Zapiski M.
L. Brlggeja (DZS, Ljubljana 1977), str. 251.
»Lepo Vido je v razvoju slovenske dramatike viden mej-
nik. Pomeni namreč prelom z realistično dramaturgijo,
hkrati pa s simbolistično tehniko, s poduhovljenimi ose-
bami in s skrajno eksplozivnimi duševnimi trenutki od-
pira vrata tudi v blage oblike slovenskega dramskega
ekspresionizma.« (Zgodovina slovenskega slovstva, isto.
24
str. 355) Dramski ekspresionizem ¡e po drugi plati reok-
ci¡a no Cankarja, zlasti na Lepo Vido.
25 F. Nietzsche, Werke Vl-1; Also sprach Zarathustra, str.
133. Citirano — z manjšimi spremembami — po Tako je
deial Zaratustra, SM, Ljubljana 1974, str. 112.
J. Lacan S 11-272; citirano po Jaz v Freudovi teoriji in
v psihoanalitični tehniki. Problemi 177—180, str. 36.
27	T. Kermauner, prav tam, str. 120.
28	J. Kos, Ljubljanska dramaturgija. Sodobnost 1976-1,
str. 12.
2» »Hrepenenje je po Cankarju oktivistična kategorija, ki
vodi in poriva človeka naprej.« (D. Lokar, Cankarju no
rob, DZS, Ljubljana 1978, str. 99.
30 Glej zlasti seminar Encore (Seuil, Poris 1975) in na-
slednje seminarje; k tej problematiki se bomo na drugi
ravni povrnili v drugem delu študije.
J. Locan, Le sinthome; Ornicar? 5, str. 57.
32	K. Marx, MEGA 11-1. 1-45; MEID IV-46.
33	»Poštevojoč ta rozvojno-psihološka dejstva, subjektivi-
stično-simbolni značaj Cankarjeve umetnosti in še po-
sebej neposredne pisateljeve samoizpovedi o njegovih
mladinskih občutjih in doživetjih, lahko zdaj mirno pri-
trdimo naši uvodni tezi, do je bil tudi pisatelj Cankar
po svojem korakterološkem bistvu fenomen zapoznelega
mladostnika ... Tak ustroj Cankarjeve osebnosti po, ka-
kor smo na nekem mestu že poudarili, ni morda pome-
nil zanj patološke infantilne okrnelosti, ampak nasprot-
no velik 'božji dar'. Saj se je pod vplivom pisateljeve
življenjske razgledanosti, svetovnega nazora, obrozbene
dovršenosti in zlasti še visoke umetniške nadarjenosti
ter kritične ostrine izoblikoval v edinstveno, občudova-
nja vredno umetniško zgradbo.« (Dr. Anton Proprotnik,
Ivan Cankar v luči mladinske psihologije; Podoba Ivana
Cankarja, Bibliofilska založbo v Ljubljani, 1945, str. 141).
S. Beckett, Um abermals zu enden, Suhrkomp, Frank-
furt am Main, str. 136.
Dušan Zidar
25
Brane Bitenc
26
marija peakić:
torej tako je to
štiri močne betonsl<e karte
zgoraj pa še krovna
si izmenjavajo mojo podobo
DA NE PEČE SONCE DA NE ZEBE MRAZ
DA NE GRMI GROM DANE
torej toko je to:
miza s skodelico kave
na sredi živo osvetljena
vroč požirek ponoči
DA SE NE ZASPI DA SE NE ODNEHA
DA SE NE OMAGA DA SE NE
torej tako je to:
ležišče v polmraku
ki se zjutraj vedno od nekje
pravočasno vrača z mojim telesom
DA NE OSTANE DA NE PREŠANJA
DA NE ZAMUDI DA NE
torej tako je to:
moja senco se s sencami stvari druži
zlivajo se ena v drugo
DA SE NE VIDI DA SE NE SLIŠI
DA NE BOLI DANE
torej toko je to:
moja glava ima mizje noge
medtem ko betonske karte izmenjavajo podobe
v potrpežljivi igri za prežeči razum
KI SE NE DA NE DA NE DA NE DA
izlet
Ustavili smo se ob reki ob
Pekli smo zmrznjene ribe pekli ob
Na blagem ognju na ognju na ob
In jedli ja jedli in ob
Moji prijatelji in jaz in ob
Ob reki na zeleni trati na trati ob
Ki leži sredi sveta sredi ob
Kartali smo in kartali kartali ob
Moji prijatelji in jaz in ob
Bili smo zelo zmrznjeni in srečni ob
Na blagem ognju smo se pekli in pekli ob
In jedli smo se jedli ja jedli in ob
Kartali smo prijatelje in ribe in trato ob
Nekoč na izletu sredi sveta sredi ob
Smo se ustavili ob reki ob
Moji prijatelji in jaz in ob
O ničemer
Roda bi napisala to
ONIČEMER
in zapisala datum
5.X. 1974
in še dodalo: v Zagrebu
v svojem stanovanju zjutraj
pri polni zavesti in
vedro razpoložena
namenjeno
živim in mrtvim
ki bi mogli
prebrati mojo najboljšo pesem
in zraven dodati: svoja stoletja
natančne datume, mesta in bivališča
uro dneva
zdravstveno stanje
neogibno polno zavest
razpoloženje
svoje žive in mrtve
predvsem pa tisti ONIČEMER
kajti to je zo vse nos skupno
to ni nikoli hotelo uiti
iz naših najboljših pesmi
Rado bi napisala to:
ONIČEMER
27
ponavljali smo
Govorili so nam:
morate živeti in umreti zo velike stvari
velike stvari z veliki črkami itd.
Ponavljali smo:
z velikimi črkami in toko dalje
Govorili so nam:
življenje morate predati, oddati, izdati, dodati
dati zokoj življenje ni nič če gre za
Ponavljali smo:
zokoj življenje ni nič če gre zo
Govorili so nam:
vi ste stebri sedonjosti, na vos počiva
prihodnost morote se boriti zoper preteklost
Ponavljali smo:
moramo se boriti zoper preteklost
Govorili so nom:
prihodnost pripodo somo vam vaši dedi
so se borili zanjo vi jo morate braniti pred
Ponavljali smo:
mi jo moramo braniti pred
Govorili so nam:
vaš prostor je v prvih vrstah gre zo
stoletne sanje človeštva morate biti budni
Ponavljali smo:
moramo biti budni
Prevedel Drago Bajt
Igor Žagar
28
goran babič:
tunel za podgane
SE ŽIVE LJUDJE KI POMNIJO IZDAJALCA
njegove modre oči, njegove besede in dejonjo,
njegove zmage in bitice slavne,
njegov nežni trebuh
(imel je trebuh kot Budo, kot divjo gozdna žena
iz Poklenice, ki je rodila trideset otrok in
potem umrla v potoku)
POTEM SO GA UJELI
dolgo so prijateljsko z njim govorili, ga po otrocih
spraševali,
po štorih starših, rekel jim je do jih nima, da si jih
zapomnil ni,
po ženi so go vprašali, po zvestih prijateljih,
žene že dolgo ni videl, zvestih prijateljev nima,
smejali so se, na moč so se smejali, soj je imel veliko
prijateljev
in vsi so bili zvesti
pa še som se je malce smejal
POTEM SO GA POLOŽILI NA MIZO IZ DOBRE
HRASTOVI NE
skozi odprto okno je veter prinesel vonj domovine
bilo je poletje in vedel je do se nekje ženske gole
kopajo
prav toko gole kot som v tem hipu
smehljoje so mu na trebuhu postavili visoko posodo
(posodo iz aluminija ali koke druge kovine,
mogoče pa je bilo vojaško čelado ali skleda zo
hrano, nekaj iz minule vojske)
POD POSODO PA SO SPUSTILI VELIKO PODGANO
ki je malce po trebuhu begala, po posodi praskalo
in se nozodnje unesla
njegov obraz je bil poten, čokol je
v sosednji sobi so govorili, on pa je bil som
nič jih ni razumel, podgono je bilo mirno in čokol je
no steni je bilo platno, z njega je zrlo Modono
nazadnje sta vstopila dva
IN NA POSODO POLOŽILA ŽAREČ KOS ŽELEZA
ni ga peklo, ni žgolo, vse je dobro bilo,
vse je bilo tiho, nihče ni govoril, podgono se ni
zganilo,
potem je rob posode znenodo postal vroč
in začutil je do ga malce peče, do se nopenjo koža
in podgano se je zganila po začelo praskati kovino
somo onodva sto molčalo in s kleščami držalo železo
posoda je bilo čedalje bolj vročo
PODGANI JE ZMANJKOVALO ZRAKU
podgani je bilo nenadoma toplo
(čeprav sem podgano morom tukaj skoz,
čedalje topleje je, ne morem dihoti,
te stene so vroče in trde,
enako je streha, morom pobegniti,
MORAM SKOZ TLA
o tla so toko mehko, skoraj nežno,
zlahka jih bom pregriznilo,
samo do pridem ven, o bog, somo da pridem ven
v takšnem peklu že dolgo nisem bila,
o tla drgetajo, tlo se premikojo, kri sili iz njih,
moram noprej, zroko je vse monj, tukaj je mrak,
nekdo vrešči, nekdo tuli, kom noj
hitreje moram kopati, tu ni tako vroče, vendor
moram ven
oh, končno se lahko vrnem, luč se je prikozolo,
tiste stene so izginile, glejte me spet no
svobodi!)
(to trenutek podgana crkuje ker ji klešče drobijo
glavo in jo vlečejo iz izjedenega trebuha
izdajalca)
SVEČA DOGOREVA, V BLIŽNJEM GOZDU SE
OGLAŠA ČUK
človeka sedita pri mizi ki no njej leži tunel zo podgane
pišeta, on po govori s tihim glosom, počasi
o imenih in o navadah svojih tovorišev,
govori, reko v daljavi po teče,
mrak je in nihče ne vidi
kako no vodi piovo velika podgano, mrtvo
29
živeti s kaligulom
kakšne so moje pesmi
me naivno vpraša Koligulo
niso slabe — pravim
z lažjo samo do se
pošasti znebim
ne laži, hinavec
— pravi
soj nisva toko nora
ne ti ne jaz
priznaj do ložeš
seveda — rečem
vedoč do bo enako končal
ta ki hvali kot oni ki grajo
vendar ne ložem ker me je strah
temveč iz dolgočasja
do se te znebim
moje družbe torej ne ceniš
in to zate nobena ni čast —
poprime spet, od jeze zelen ves
narobe, povem, sam k tebi prihajam
velika radovednost me žene
kot da z majhno svetilko
stopam v žrelo zveri
in čokom kdaj se čeljust
nad mano zapre
čezdolje hujše
se to govor razpleta
zdaj sem podoben že zveri
o koj šele bom
čisto no koncu
nič, popolnoma nič
še malo — sem rekel glasno —
in o tebi nihče ne bo razmišljal,
ko do nikoli sploh živel nisi,
nehvaležni svet nepozorni
vse enako pozabijo
redka dobro dejonjo in številne zločince
zdaj bralec poanto čaka
kritik slogovno figuro
vsi po pozabljajo, do je beseda
o Koligulu in meni
ki sva že zdavnaj mrtvo
brez najmanjšega razumevanja
za vprašanja sodobnega časa
prevedel Herman Vogel
nauk manihejcev
materi
so, ki imajo, pravijo, prov,
in ki nimajo, nikdar
so, ki vedo
in ki ne vedo nikoli ničesar
so, ki so rojeni
in ki niso, tudi ne bodo
so, ki smo jih ljubili
in ki jih nismo nikoli najmanj
so, ki nas hočejo v zlobi ubiti
in ki nikoli nočejo
so, nazadnje, ki so zmeraj tu
in oni, ki niso, nikdar
in so, ki bodo prišli,
če jih pokličemo
in ki ne bodo, nikdar
30
alojz majetić: zezanje z bravci, še posebej
duhovne vaje z bravkami
1.
dihajte
dihajte še globlje
prosim vos dihajte čim globlje morete
tako!
zdaj mate mošnjo kot balon
stop! stop!
ne izdihavojte
zadržite!
tako!
vzleteli ste
menjovec krepko v roke
menjajte
gremo: četrta
v smislu ikoro
se vos končno ne do zajebat
2.
mislite!
mislite intenzivno
zelo intenzivno, intenzivno, intenzivno, torej močno
tako, vidite, natanko tako, izvrstno!
zdaj se razumemo
tudi jaz sem mislil
na
njo njo njo
njonjonjo
njonjom njonjom
njom mljam mljas
okopajte se, please!
3.
vaše oči
kaj me gledate!?
rekel sem vaše oči vi po me že preučujete
kaj bi storili če bi rekel vašo usta
lahko bi rekel: vašo usta
me že žvečite!
me že vustujete!
če me ne žvečite
potem se to nizajo vokuumironi poljubi
sijajno!
zdaj bom rekel vaši joški rečem vaši joški
ne, paste, utopil se vam bom
hitro moram reči nekaj drugega
rečem vaša vrata vpijem: vašo velika vrata
no, končno sva se razumela
somo še zmeroj ne vem
ali vstopam
ali mogoče izstopam
4.
žuli vos
prestavite gol
bedro zaskoči bedro dvojčka
a slišite kako nogavice cvilijo in jočejo
zgneten je bedroč trpoč
zato:
bedro sem bedro ke
vse po pravici: bedro levo bedro desno
in takoj za tem bedro desno bedro levo, bedriti
tako to ljudstvo
po
trebuje
v	ravno
težuje
ste se udarili ob stol? nič zo to!
važno je do je odrezek mehak
in sočen
po porabnik sit in krvoločen
5.
recite A
fino, čudovito izgovarjate
A vam lepo paše, A vam je kot ulit
vi	ste tvorec svojega A
ne jemljite mu življenja
rabili ga boste ko boste hoteli reči kroglA
in ko boste hoteli reči micicA-mucIcA In posebno
mAcicA
rabili go boste ob vsaki priložnosti
vaš A vam bo nenadomestljiv ko boste koprneli po
ljubljenem bitju in go vabili no usoden
sestAnek
zato spoštujte in cenite svoje A
ne dajte go nikomur
nesite ga domov
spite s svojim A
ne zamerite, ljubo brovko, vaša privatno stvor je
če ste si
ud
A
vili
31
izhod iz sive faze
odprli ste modro vroto
zakoračili
vstopili ste v sivo fazo
tolčete po vratih
samo z roke vom ¡e priteklo nekaj sive krvi
že ste v popolni sivi fozi
sive so gostilne dva sivo sidro dve sivi loterni
konoba pri sivem tonču
vašo ljubljeno
je obarvalo ustnice s sivim ličilom nohe s sivim lokom
objemate jo okrog sivega vratu
poljubljate sivo bradavico no svinčeni dojki
tudi voš notranji sij je siv
kopate se v sivem jodranu po katerem se leno
pozibovojo
sivo oborvone plovke
pijete dvojno sivo turško
ogoreli ste s sivo borvo pod ultrosivimi žarki
sivega sonca
s sivim kulijem zapisujete no sivih razglednicah
sivo tople pozdrave s sivim
jezikom lepite znamko
razglednice vržete v sivi poštni nabiralnik
sivo konverzirate
berete sivi zobovni tisk
skušote igrat šah ni črnih ni belih vse
figure so sive
lokate sivi plaveč
jeste sive zobotce sivi kruh namakate v sivo olje
sivi tchewapchichy schiriyo szifi szmradt
sive klope v sivih narodnih nošah
prepevajo sivim skondinovkom pesem o dveh sivih
broconih
siva je malo nočno glasbo siv je lukočič sivi so
kanarčki
sivi metulji sesajo sivo cvetje
presivljo vas občutek svetovnego sivilo
zdaj ko smo s sivilom šli predaleč
vzemite stvar v svoje roke
prijavite se pod nujno na akademijo likovnih
umetnosti
Zagreb ilica 85 tel. 577-800 centrala 572-638 dekan
in tajnik
retroaktivno pospravljanje
v	nepravilnih rozmokih
prihaja vrsto no vos
za določanje pomenov
na vos je
do opravite generalno pospravljanje sveto
tudi somi čutite nered
enostavno veste do To Tako ne gre noprej
vi	morate To Toko spremenit v To Ne Tako
ne glede na to da nobeden ne ve kje bi začeli
morate vi začet
začnite pri čevljih borovo freeman choe company
gostufljozovód
očistite jih namažite zgloncajte
stvari že malo bolj sijejo
potem s čistimi čevlji razbijte okno
se že lažje diha
na vrsti so zidovi jugobeton novogradnja
grodnjogrod
odstranite zidove
strop ne pritiska več no vos
v morje zmečite vosi in mesto svetovni otlos,
dopolnjene vojaške karte 1:25 000
hitro in veliko ste pridobili no prostoru
razmislite zdaj o svojem telesu
iz njega zmečite vse odvečne snovi
toko ste odstranili rjo in bolezni, medicinska
enciklopedija l-VI zvezek
popolnoma zdravi ste dihajte globoko
recite z grmečim glasom:
»Naj zemlja ne rodi živa bitjo po njih vrstoh,
živino in laznino in zveri zemlje po njih vrstah!«
gledate in vidite do je dobro toko
zdaj recite:
»Noj ne bode oblok sredi neba in naj ne loči vode
od voda!«
gledate in vidite do je dobro tako
recite:
»Ne bodi svetloba!«
gledate in ne vidite
kričite v vesoljni diktafon hitochi tkr 009:
»Noj ne bode nebo in zemlje!«
zdaj
je vsemu
določen pomen
nastopil je čas zosluženego počitka
dolmacijaturist
atlas
ostra
perosperatrans
prevedel Franci Zagoričnik
32
vitomil župan: levitan (odlomek-nadaljevanje)
Tedaj nisem slutil, v kakšnem gnezdu sem. Najmanj
polovica je bila cinkorjev, polovica po no preizkušnji.
Ker po drug za drugega ni vedel, kaj je, oN pa se je
delal tako, so cinkali tudi cinkarji drug drugega. Od
časa do časa je šel kdo na zaslišanje.
Ali po je imel »izreden obisk«. Ali je bil no pregledu v
ambulanti (kar je bilo res, o vmes je skočil še h ko-
misarju na poročanje). Eden je izginil za nekaj dni.
Ko se je vrnil, je povedal, do so ga vrgli v bunker, ker
ga je nel<do nekaj zotožil. V resnici je pisal nekje
svoje poročilo o nas. Mene ni poduhol živ krst in še
nekaj takih je bilo. Najbolj umazan cinkor (pod »uma-
zan« razumem, da je dodajal iz svojega, lagal in
spreminjal) je hodil največ no zaslišanja. Ko se je
vračal, je odigral cele tragedije, kako ga »šrovfajo«
zarodi neke zadeve, ki so jo »no novo odkrili«. Bil
je »stori delikt«, član kvizlinške okupacijske politične
policije tki. PP. Vsi ti »pepojevci« in gestapovci so
prišli pred menoj iz zaporo, to no amnestijo, oni
zaradi bolezni, tretji zaradi »dobrega vedenja v za-
poru« (možnost odpusta pri polovični kazni), če bi
le imel koj no vesti, bi se gotovo ujel tudi jaz v te
nastavljene mreže, soj sem tedaj zdelovol šele ljud-
sko šolo jetniške izobrazbe. Kasneje mi je rekel
politični komisar jetnišnice posmehljivo: Levitan, Le-
vitan, zo toko brihtnega se imote, pa stopite v vsako
zanko, ki vam jo nastavimo! Kasneje, ko sem bil že
»prison graduated«, je to isti mož z muko razreševal
uganko mojih odhodov iz aresto in vračanj, kar se
boje ni primerilo »tja do Vladivostoka«.
V sobi so bili »stori delikti« (okupacija) in »novi de-
likti« (Zahod), samo eden je trdil, do je »vzhodni de-
likt«, kar pa po mojem ni držalo. Kasneje smo izve-
delili, do živimo v primeri z »vzhodnimi delikti« po
lagerjih kot lordi v hotelih. Izvedeli smo toke podrob-
nosti, da so se celo nam ježili lasje. V politiki svoj
bivšega svojega sovraži bolj kot sovražnika. V času
inkvizicije so Frančiškani v dominikanskih orestih no-
drajsoli bolj kot ujeti Turki in antikristi.
Redarji so skrbeli za dopisovanje z zaprtimi ženska-
mi. Pošiljale so nam hujša pisemca, kot smo bili mi
sposobni odgovoriti, če bi ne bilo Sobotinijo, ki je
znal no pamet pol Ovidove »Umetnosti ljubezni«, bi
bila moška stran v sramoti. V pismih je bilo tudi
veliko amorfnego kvontonjo, včasih pisanega s tre-
mi, štirimi rokopisi, pripisi in okraski.
»Ali imate črva somo zo scot?« so vpraševale, drugo
ženska roko pa je pripisalo »Ko ga vtikaš tistemu s
špegli, misli name«,
Tisti s špegli — je bil domobranski poročnik, sicer
jurist, ki je podpisal smrtno obsodbo dveh partiza-
nov in jo tudi dal izvršiti. Katoliški mož je bil zoper
kvantonje in celo prepiranje. Ko je Sobotini nare-
koval Čopu odgovor, je domobranec hodil gor in dol
po sobi. Sobotini je o sebi trdil, do je impotenten,
od kar so ga toliko obrcoli v jajca. Dvomil sem v
njegovo impotenco, po tudi v brce. Vsekakor ni bil
kmet, ki bi se bohol s svojo spolno močjo. Bil je
popoln egocentrik, ki se je počutil med nami kakor
»un cozzo sui macaroni«, kakor kure na makaronih.
Eno je bilo gotovo, do se je ujel: delal je zo naše in
jih je hotel »vreči na šojbo«. A bil je italijanski držav-
ljan in se je (menda pri neki izmenjavi) izmazal brez
večjih posledic. Tam je bil še molčeč in nekoliko
plašen človek, ki je povedal, do je angleško »intelli-
gence service«, čudno se mi je zdelo, da je bilo
njegova angleščina koj revno. Pa mlajši gobezdav
»nervčik«, ki je bil s smrti pomiloščen no dosmrtno,
človek z bujno domišljijo. Če je bilo treba, se je zla-
gal, do je bil v Hong-kongu. Po osvoboditvi, do je
oblekel partizansko opravo in lumpal z narodnimi
heroji. Zraven je namigoval no razne obveščevalne
službe, bolehal je no važnosti. Ko nor se je učil
jezikov tam notri. Meni se je delal vdanega, ker
sem mu pri tem pomagal. Vse kože, do so se mu
zdele tiste okupacijske zadeve, zarodi koterih je sko-
raj izgubil glavo, premolenkostne. Bogve koliko težav
si je nakopal som s svojo gofljo. Potem — starejši
razlaščeni fabrikont z vrsto poslovnih zvez v Nemčiji
in Italiji. Bil je naiven ko otrok, ta prerok propada
režima. Iz vsake novičice, ki jo je dobil no obisku
svojcev, je napravil veliko prerokbo. Verjel je pa
som sebi — in je od tega lože preživel. Ko je čez
leto prišel ven, se je iz nič spet postavil no noge.
V mladosti telovadec je telovadil še zdaj vsako jutro.
Okoli sebe je širil optimizem in smisel zo higieno.
Imenovali smo ga »vojni hujskač«, ker je pri neka-
terih šahovskih partijah razpisal nagrado (bonbon,
košček čokolade, cigareto) in potem navijal zdaj za
tega, zdaj za drugega, do je včasih sodelovala vso
sobo kakor na nogometni tekmi. Po melanholični me-
dicinec, nekdanji partizan, nekje s Primorskega, ki
se je boje »vdinjol italijanski obveščevalni«. Enkrat
me je vprašal, ali sem kdaj občeval z moškim.
Bil je tam tudi neki oglat človek s takim nepremič-
nim obrazom in bledimi očmi, kakor jih imajo dolgo-
letni uradniki, ki nimajo opravka z ljudmi. Ne spo-
minjam se, do bi bil kdaj spregovoril. Tudi sedel je
tam ob steni, kakor do ga ni. To ni potreboval ni-
33
kogar, in nihče ni potrebovol njego. Коко je zašel
med nos? Če bi bil lepega dne začel hoditi po stropu,
bi se nihče ne čudil. Do bi go spoznal, sem go skušal
ogovoriti, gledaje mimo mene je odgovarjal »jo«,
»ne«, »ah, kaj!« in konec. Kodi! ni, hrone ni dobival
nobene od domo, nihče ga nikoli ni klical. Nihče ni
vedel o njem drugega kakor ime in priimek. Nekega
dne so ga vzeli iz sobe in nikoli nismo več slišali
zonj. Redarji so no mojo pobudo vprašali poznike,
kdo je bil. Izvedeli smo, do je bil oficir — in da je
»bolje ne biti v njegovi koži«. V Severni Afriki sem
gledal Arabce, kako znajo ure in ure sedeti nepre-
mično. Pijani mornarji so se obregovoli obnje, oni
pa niso trenili. Želva lahko tedne in tedne preždi
no istem mestu, ne do bi se gonilo. Žrebec niti hip
ne more biti pri miru.
Zelo težko je bilo ponoči izsuti preobilno nabrano
seme. Spoli smo drug zraven drugega, vsak gib smo
čutili, vsak vzdih slišali. Nikoli niso vsi spoli.
To je bil poseben problem po »televiziji«. Zvečer smo
postavili no okno pritihotapljeno ogledalo, obrnjeno
toko do je gledalo strogo levo. Iz dvojnih naočnikov,
iz enih kratkovidnih in drugih zo daljnovidne, se na-
provi doljnogled. Tako smo gledoli v sobo čez cesto,
tam se je slekla neko ženska do nagega in počasi
oblekla nočno srajco. Nogo se je obračala, kakor bi
vedela, do jo opazujemo. »Kakor bi vedela«? Soj je!
Okoli vseh jetnišnic se pojavljajo rozkozovolke na-
gote, v sobah, v kopalnicah, v straniščih. Tega po-
jovo tedaj še nisem poznal. Kasneje se bom še
večkrat vrnil k ekshibicionistkam. To je torej bilo
noša televizija, ki je tedaj pri nas še ni bilo. Seveda
gledajo jetniki po hierarhični lestvici, to več, oni
monj. In potem nastane tisto vzdušje, tisti gosti zrak
okrog nezadoščenih mož, Tontolove muke, ki lahko
povzroče glavobol. Vso tisto nagota je na daljavo še
toliko lepšo in bolj privlačno, rozroščo se v domiš-
ljiji, dviga in tlači k tlom, eden se smeje, drugi kolne,
tretji blebeta, iz tega se ponovodi razvije ura kvon-
tanja, ki še bolj rozbičo živčevje. Verjetno rozkozo-
volke nagote to nagonsko čutijo in uživajo, ko mu-
čijo anonimne zoprte moške. Mesalino — ali katero
njene vrste — se je hodila noga razkazovat prikle-
njenim jetnikom, sem nekje bral. Te ptice se veliko-
krat razkazujejo natanko ob isti uri, do gledalci ne
zamudijo programa. Ko sem bil kasneje bolan, smo
iz ambulante gledali žensko, ki je vsak večer šla ob
določeni uri no stronišče. Ni sedlo, pač po je stopila
na desko, dvignila počasi kikljo in slekla hlačke,
to je bil program številka eno. Dolgo je ostalo tako,
potem je spet vstalo in napelo rit, po jo prav počasi
brisalo s papirjem. Potem se je spet oblekla. Nikoli
ni niti trenila s pogledom za hrbet — češ kakor do
ne ve zo zijonje orestontov. Gledal jo je tudi nek
vaški župnik, ki je priletel med nas, in jo s tresočim
se glasom strašno obsojal, »daljnogleda« po kor
dolgo ni dol iz rok. Naslednjič je bil spet med nomi,
češ »veste, da tega kar ne morem verjeti, do bi bil
kdo toko pokvarjen!« In je spet gledal. Teorija o njej
je bilo, do je doma z juga, ker noše ženske sedajo
no desko. Kdo ve.
Ko je nenadomo izbruhnila pomlod, so se začeli
transporti. Poklicali so dva, tri, in odšli so, kot smo
izvedeli kmalu, v kaznilnico no sever dežele. Bilo
nas je čedalje monj. Tu po tam so porinili v sobo
tudi kakšnega kriminalca. Spijonsko sobo je raz-
padlo. Ptice selivke spomladi odlete no sever. V noči
desetega marca so leteli prvi žerjovi čez mesto,
slišati je bilo njihove zategle krike. Vsako leto sem
vedel, katerega dne so letele prve divje gosi no
sever. V toki noči je bilo težko spoti.
Čop je iz bucike, ki jo je nekje »organiziral«, nopro-
vil trnek. Na okno so nomreč letoli golobi, ki smo
jim notresoli drobtinice. Ujel je goloba, go zadavil in
oskubil, potem pa nabodel s špehom in spekel v
stranišču. Bil je zelo okusen.
Disciplina se je povečala, prišli so novi troktni paz-
niki, ki so nam vzeli šah in karte, češ do je to pre-
povedano. Napravili so nam tudi nekaj preiskav in
pobroli cel lovor nošego toko koristnego orodja in
posode. Prepovedali so nom tudi podnevi sedeti v na-
ših »naslanjačih« ob steni. Slomnjoče so morale
biti zložene no kupe. Zamenjali so tudi redarje. Dopi-
sovanje z ženskami se je nehalo. Komande so po-
stale bolj glasne. Medicinec je moral na raport za-
rodi ugovarjanja pazniku in je zletel zo tri dni v
podzemni bunker, žalovoli smo zo »storimi časi«,
kakor to delajo upokojenci, zroven po pridelovali
novo orodje, da nadomestimo izgubljeno.
Nekega dopoldneva se odpro vrata — in tam stoji
»Uš« z listom papirja v roki »Levitan!« Ja? »Ali ste
že polnomočni?« Ne še. »No, potem vam povem, da
ste. Koliko let ste dobili?« Petnajst. »No, do boste
vedeli — osemnojst!« Gledal je učinek svojih besed,
ki si jih je nemara skrbno pripravil vnoprej. »Stopite
no hodnik, Levitan!« Privedel je s seboj brivca. Dol
me je — kot provomočno obsojenega — ostriči »no
nulo«. Pri striženju je hodil okrog mene in govoril:
»Laski, laski, Levitan!« Do mu pokvarim veselje, sem
prisrčno rekel: »Ali veste, gospod paznik, do sem
vam res hvaležen. Imam slabo lasišče in že toliko
prhljaja ,da sem študiral, kako bi se dol ostriči.
Res, hvalo!« Zaigral sem dobro. Pokošljol je in od-
korakal.
Tudi televizijo je šlo k vragu. Vzeli so nam ogledolce
in odšel je domobronec, ki je posojol naočnike zo
kratkovidne. Napravili smo po nove korte in smo tam
pri stranišču, komor se je še najmanj videlo z linice
34
(čeprav pravega »mrtvega kota« ni bilo), ustvarili
partijo »šnopsa«, ki smo ga večinoma igrali trije,
včasih štirje, tisto gobezdalo (ki je »lumpal z narod-
nimi heroji«), otožni in rozmišljeni medicinec, jaz in
novodošli kriminalec, odličen žepor, ki smo mu rekli
profesor, ker je predaval no žeporski fakulteti v
Zagrebu. Potem ga je izdal nek njegov učenec pri
zaslišanju na policiji. Našli so njegova ciklostilizirano
skripta in lutke, na katerih so vadili v seminarjih.
Bil je bister, okreten možiček, ki je jemal svoj poklic
kot vsak poklic. Bilo je veselje gledati njegove roke,
kadar je delil karte. Dobiti z njim seveda ni bilo
mogoče. Bil je zelo čedno oblečen, fin in vljuden,
imel je obilo smisla zo tok humor, ki zadevo v polno,
o ni napadalen. Kot »kriminalca« ga sploh ni bilo
mogoče jemati, ker je bil filozofsko vzvišen nad
moralnimi problemi lastnine. Ponosen je bil, koliko
»mladih ljudi je vzgojil«, jim pomagal do kruha in se
pri večini tudi ni razočaral. Njegovi učenci so bili
najboljši v državi. Eden je delal v Beogradu, drugi
v Skopju, tretji v Sarajevu. In letno enkrat imajo
sestanek (kongres) nekje no morju, do si izmenjajo
izkušnje. Nekaj jih pride prav iz inozemstva.
Toko nekoč igramo, ko se odpro vrata »Karte sem!«.
Bil je visokorasel paznik, zelo strog, o ne surov. Z
jetniki se ni pogovarjal. Kart pa nikjer. Kakšne karte?
Kakšne neki — saj sem jih no tele oči videl. Karte
sem, če ne, boste videli! Kart nikjer. Poklical je še
kolega, preiskalo sto sobo, še v namočeno perilo v
lovorju sta pogledalo, prebrskala sto noše stvari,
eden je pogledal celo no stranišče. Paznik je pa
zatrjeval, da je videl karte. Še njegov kolega ga je
gledal nekoliko po strani. In odideta brez kart. čez
čas mi spet karte. S previdnimi gibi in stražo pri
vratih. A vrata se spet odpro. »Zdaj menda ne boste
rekli, do nisem videl kart??« A kart spet nikjer. Re-
darji! Sobo zapreti! Preiskali so vse nos in vse ko-
tičke, vso robo, slomnjoče, vse. Kart nikjer. Paznik
se je popraskal po sencih. »Poslušajte, nisem slep
in karte sem videl. Karte iz sobe niso šle. Povejte,
kje so, pa vam jih pustim in igrajte naprej!« Tedaj
mu jih je profesor potegnil iz žepa. Paznik se je obr-
nil no peti in odšel. Mi po smo lahko igrali, kolikor
smo hoteli, kadar je bil on v službi. Bil je mož-be-
seda, kar sicer ni policojsko odlika. Največkrat se
jetniku zgodi tako kot ciganu, ki so mu obljubili, do
mu bodo odpustili, če prizna. In je šel revež na led.
»Ej, zdaj si priznal, Cigo! Zo to ti bomo polovico
oprostili, zo drugo polovico te bomo po obesili.«
Tudi zame je prišel trenutek transporta. Mož z listo,
ki je izkliceval imena, je bil imenovan »mrtvaški ptič«,
ker ni nikoli bilo pričakovati kaj dobrega, kadar se
je on prikazal. On je vodil na usmrtitve, na hudo za-
sliševanja, v bunker in no transport. Zbrali so nas
sredi noči kakšnih petindvajset pred skladiščem v
pritličju, nam dali »vse noše stvari« in nos pustili
čokati dve uri. Potem se je zaslišalo žvenketonje
verig.
Kakšnih pet od nos so uklenili, vsakemu posebej so
nadeli angleške lisice na zoskok (pri teh ne smeš
mrdniti z rokami, ker se pri vsakem gibu stisnejo
zo zobček) in še po dva skupaj z verigo, eden je
ostal sam. Uklenili so samo bivše partizane in ujete
»križarje« (povojni uporniki v gozdovih, ki so jih
kmalu docela iztrebili). Vojni delikti in kriminalci niso
bili uklenjeni. Bil sem v lisice vpet z letalskim ofi-
cirjem (mojo leva in njegova desna), prav prijetnim
človekom, čeprav so ukazovali »tišino!«, sva vso pot
klepetala. Začela se je eno tistih poti, ki sem jih
prehodil v sedmih letih še šest, premestitev iz kaz-
nilnice v kaznilnico.
Vodili so nas še v noči po sredi ceste, z uklenjenimi
rokami je bilo težko nositi UNRA škatle s svojimi
stvarmi tako, do se lisice niso premikale. Na kolo-
dvoru smo imeli že čisto modre roke.
Vožnja z vlakom. Skozi mesto. V kaznilnico, grajeno
v podobi razprte roke s petimi prsti, sredi zvezdo-
tego tlorisa je bilo velika centralo, pri vhodu jetniško
uprava, okoli zid in stražarski stolpi.
Vsi trakti so bili zidani v podobi ladij v treh nadstrop-
jih, v sredi je bil velik in visok prazen prostor, na-
okoli po so v vsokem nadstropju tekli hodniki, zad-
njo stena je bilo iz debelega, neprozornega stekla,
prepletena z rešetkami. Vsak trakt se je imenoval
drugače, »samotni«, »skupni«, »trakt Ce« ... in toko
se je reklo »prvi samotni«, »drugi samotni«, »tretji
samotni«, po prvi Ce, drugi Ce, tretji in tako na-
prej.
Priletel sem (potem ko so mi po dolgem čakanju —
tu se nikomur ne mudi, razen pazniku, ki kom pelje
jetnika, — spet pobrali vrsto stvari in jih dajali v skla-
dišče) v prvi samotni, spet v samico, kakor sem jih
že poznal, samo do je bila slamnjačo bolj debela,
lino za nekaj palcev niže in do je bil zid poln stenic,
ki so nos žrle vse noči od pomladi do jeseni. Včasih
sem imel čisto zatekle roke in obraz od njihovih go-
stij. Zoper ljudstva stenic ni obrambe, ker se ti hu-
diči znajo spuščati tudi s stropa ko padalci.
Nekoč smo organizirali petrolej in se mazali z njim.
Nič ni pomagalo. Še več jih je bilo. Navaditi nanje
se je težko, predvsem tako zoprno piči, potem po še
bolj zoprno smrdi, če jo zdruzneš. Nekdaj sem oča-
ran bral Moeterlinckovo »Življenje čebel« (»Življenje
termitov« mi ni bilo tako všeč). Nihče po ni napisal
»življenja stenic«. Baje je bilo tudi italijansko kra-
ljevska palača vso zasteničeno. Vsak italijanski ho-
tel starejšega tipa skrbno taji, do ve koj o stenicah.
35
v Parizu ¡e stenic obilo. Stenico živi s človel<om, od
l<or se le naselil v hiši. Kje je živela prej, je njeno
skrivnost. Kolikokrat sem premišljeval njeno življe-
nje. Somo o sebi noče govoriti. Svetlobe in luči ne
prenese. Je pa veliko bistrejšo od vseh njej podob-
nih vrst žužkov in nojbolj prebrisona od zojedolcev.
V partizanih sem imel priložnost študiroti uši, lasne,
sramne in »gvontne« sem videl. To so topoumne po-
žrešnice, ki žro in čokojo no svojo usodo. V pastir-
skih kočah, komor smo hodili v planine smučat kot
študenti, sem si ogledoval način življenja bolh. Ska-
čejo tja v tri dni, ščegetojo svojo žrtev, in se včasih
nožro, do komoj skočijo. Klop se nožre in čaka, kaj
bo. Stenica je enako preganjano kot drugi zojedalci,
o ono si je edina izmed vseh iz izkušnje izdelalo svo-
jo taktiko in strotegijo. Redko kdaj nobode budnego
človeka, in če boste zmečkali toko, se bo po navodi
izkozolo, da je bila še mlada in neizkušena. Tudi med
tistimi, ki sem jih našel sploščene v knjigah, nisem
videl nobene store, izkušene. Denite vse štiri noge
postelje v posodice s petrolejem — pikirole bodo na
vos s stropa — in to tako, do ne bodo pristale daleč
od razgaljene kože, kjer jih čoka večerja, človeške
krvavice. Ljudje, ki žremo vso drugo užitna bitjo, se
navodno strašno rozburjomo čez živalce, ki nom pi-
jejo kri. človek žre tudi človeko, baše si v želodec
svinjske in kurje želodce, mosti se s srcem, ¡etri in
ledvicomi, ki niso prov nič drugačni kakor njegovi.
Seveda smo se branili zoper stenice, dokler nismo
uvideli, koko neuspešno sisifovo delo je to. Potem
sem študirol življenje stenic. To strela ima rodar.
Ne pride iz svojega skrivolišča, dokler njeno jed ni
prov servirono. Ves dan precepi negibno v špronji
zidu, potem gre o provem času na delo. Tedaj je
hitro, domiselna in celo spretno, okretna, kar je pri
njenem ščitkostem telescu z nerodnimi nogicami po-
sebno presenetljivo. Koko se pri takem telesnem
ustroju lohko odžene od zidu in se vrže no ležišče,
ki je na primer skoraj ped oddaljeno od stene? Ker
se rozmnožuje, je josno, do ima tudi spolno življenje.
O tem po ne izda nič. Nikoli nisem našel ene no
drugi. Stonuje čisto mirno. Ko sem odlomil kos ome-
to, sem jih videl, kako preživljajo dan. Noge k sebi
— in dobro prebavo v miru je pol zdravja. Ponoči
okcijo! Po spet nozoj, zelo pogosto na isto mesto,
verjetno tudi v isto družbo. So tipi, koterih stenice
ne jedo, oli vsoj ne, če je koj drugego no rozpolago.
Nošel sem nekoj tokih in sem jih primerjal med se-
boj. Zdi se mi, do so to ljudje, ki se potijo. Tudi
mene so žrle manj, ko sem imel influenco. Ljudje,
ki se potijo, so velikokrat bolni. Verjetno stenica lju-
bi zdravo hrono. Mlajše stenice so nognjene k pu-
stolovščinom, rade potujejo. Zoiezejo se v podloge
kovčkov ali v dvojna dno škotel in gredo na poto-
vonje. Uši prenošojo bolezni, tifusno, tisto »uš rde-
čega križa«, ker ima križec no hrbtu, je postalo po-
sebno v vojskah znamenito. O stenicah tega ne ver-
jamem. Kolikor je meni znano, celo sifilitkov ne je-
do. V jetniških ombulontah ne prebivajo rode. Ravno
toko jih skoraj ni v sobah, kjer ne prebivajo ljudje,
po čeprav je zosteničena vso hiša. Tudi degenerira-
jo ne. Ena brejo stenica lahko osteniči celo stovbo,
po rod zorodi ženitev med bližnjimi sorodniki prov
nič ne trpi. Njeno obrambo je docelo politično: škon-
dol napraviti šele, kodor je izveden atentat nonjo, po-
tem »zasmrdi po smrti« in to tako, do se človek pre-
misli ponoviti to okrutno dejanje kje na lastnem obra-
zu. Enkrat bo trebo sestaviti skrivnostno »življenje
stenic«. Prišel bo čas, ko bodo čebelice, termiti in
mravlje diskreditirone, čos načelnega parazitizma,
kakor se že kože v nekih oblikoh, posebno v zodnjih
tisočih let.
Adom in Evo sto do greha zajedalo naravo. Sužnje,
— posestnik sužnja. Fevdalec tločono. Kapitalist de-
lavca. Birokrat proletorco. Cerkev je že dovno pro-
glasilo delo kot »prekletstvo te solzne doline.« So-
cializem obljublja čedalje večje zmanjševanje delov-
niko. Vendor bo po trebo odkriti neko večjo teleso,
ki jih bomo zajedali, mordo zoto letomo no tuje
planete?
V tisti samici sem imel tudi sprehod, sprvo sicer so-
mo po pol ure, o pri tem sem se spoznovol z ljud-
stvom »prvega somotnego«. Nisem vedel, do smo
tudi tu no preizkušnji in v nepretrgoni preiskavi. »No-
men kožni se doseže s prestajanjem kazni,« piše v
pravilniku, kar po sploh ni res.
Seveda nisem nikoli pristol no izraz »kožen«, zome
je bilo vse skupoj nezakonito nasilje. Toko mišljenje
mi je nokopalo vrsto »kazenskih premestitev« iz koz-
nilnice v kaznilnico, pa tudi bunkerje in odvzemov
pošte, poketov in obiskov. Po nekaj dneh se je izko-
zolo, da mojo rozmestitev sploh nI bilo provilno. Vse
svoje stvari — in priletel sem v »zbirno sobo«, kjer
je prebivolo čez petdeset ljudi, do so bile tri kible
vsoki dve uri do vrha polne.
Velika sobo in veliko dogodkov. Tu so bili vseh vrst
delikti, ljudje vseh poklicev in starosti, med njimi
nekaj mojih znancev iz špijonske sobe, ki so tu ča-
kali že nekoj tednov, po tudi nekoj ljudi, ki sem jih
poznal še od zunaj. Bilo je tu tudi večina jetnikov,
ki so prišli z menoj v transportu, samo eden je šel
naravnost v bunker, ker je imel no prevozu spor s
čuvarjem. Tu je bilo nekaj bivših oficirjev, vrsta du-
hovnikov, vse vrste političnih in kriminolcev, neroz-
družno sto bilo dvo, ki sta vsakomur kozolo svoji
obtožnici: tisti, ki je zaklol človeka, je dobil enojst
mesecev, tisti, ki je klol tele »na črno«, pa dvanajst.
36
Hoja po sobi gor in dol v vrstah kakor no korsu po-
govori v nedogled. Karte, menožo, kajenje, sranje,
sconje. Balinanje s papirnatimi kroglami (papier
moche domače izdelave). Gledanje, koko hodi scat
redovnik s čudnim priimkom (Terezija ali tako nekako
in bil je tudi čisto podoben ženski), ki se ni hotel —
ali smel — dotakniti pimpko. Zajezovonje poplav iz
prepolnih kibel. Gledanje skozi okno no dvorišča in
visoke zidove, širjenje alarmnih novic. Izdelovanje
»curdrov« (orestantskih prižigal zo cigorete, iz oble-
ke in dek se scufojo nitke, še boljše je seveda platno,
to se zažge in pravi čas zaduši, ostane črna plast,
v katero je somo treba brizgniti iskro po zažari, to
se dene v škatlico ali med dva kartona potem je
treba napraviti še kresilo — košček stekla in kak-
šen odlomek jekla, zelo dobro se je izkazalo zapon-
ko no hlačah, ki služi zo zoževonje hlač v pasu).
Brušenje nožkov. Kuhanje kave. Zbiranje podatkov
o življenju v jetnišnici in o upravnem osebju. Pedi-
kura z odlomki vtihotopljenih britvic. Šivanje skriva-
lišč v obleki. Izdelavo miniaturnih svinčnikov. Pri-
delava alkohola (iz medu in vode, postavljeno no
sonce). Razlago sistema cinkorije, vohunstva med
orestonti. Torej veliko šolanje. Zafrkavanje, prepiri,
vici in kvantonje. Ubijanje neskončnega časa neke
pomladi.
Dvigali so nas še v temi jutro, spat smo hodili ob de-
vetih zvečer, ko je bilo eno stranko za mir in tihoto,
drugo zo debate in čenčonje, eno stranko zo odprta
okna (zdravje!), druga za zaprto (zo toploto, »od
smradu še nihče ni crknil, zmrznilo jih je po že ve-
liko«). Eni so smrčali, drugi škripali z zobmi, tretji so
govorili v spanju, potem so se po drugi prebudili in
začeli miriti prve, s tem so zbudili celo sobo; trajalo
je dolgo časa, da se je direndaj spet polegel. Tedaj
sem prvič slišal pregovor: »orestont orestantu —
kazen v kazni«.
Mlad vlomilec je povedal, da je nobrisal sestro, po
ga je pri tem ujelo mati; pretepla ga je In ga pe-
ljalo v sobo, kjer je moral obdelati še njo. Primojduš,
je rekel, po veste, da je bila to staro boljša kakor
to mlada! Ko ga je nekdo vprašal, kdaj je začel kra-
sti, je brez premisleka odgovoril: ja, tokrat ko sem
shodil, o vi ne? Zelo čeden fant, samo kožo je imel
tisto rumenkasto sivo, kot jo dobe ljudje, ki se kla-
tijo iz aresto v orest.
Zraven mene je spol zdrav, rdečeličen, prikupen fant
z Dolenjskega. Kasneje so ga dejali v mojo samico in
prav dobro sva shajala. Bil je skojevec in predsednik
mladinske organizacije v svojem kraju. V politiko je
prišel čisto naravno: oba broto sto podlo v portizo-
nih, očeta so po pogubili v koncentracijskih tabori-
ščih. Nemci so jim požgali hišo. Zaprt je bil, ker je
zaklal punco. Po vojni je namreč obnovil posestvo
in se zaljubil v brhko dekle. Hodila sto dalj časa
skupaj in se menila o tem, kako si bosta kmalu ure-
dila skupni dom. Potem je pa nekaj izvedel. Sledil
ji je — Imelo je sestanek z drugim. Vso noč je hodil
za njima in gledal, koko sto se gonila po gozdu.
Zdanilo se je že, ko sto se ločila. Zasledovalec je
pohitel proti vasi in se no robu napravil, ko do sto
se srečalo čisto slučajno. Kje si po bilo? Pri teti v
sosednji vosi. Pregovoril jo je, do sto šla no spre-
hod ob rečici, tom sto sedlo. Izproševol jo je, koko
je koj bilo pri teti. Lagalo je brez najmanjše zadrege.
Niti slutila ni, do fant kaj ve. Potem je potegnil nož
In jo zaslišal. Ni in ni priznalo. Klal jo je in klal, dobila
je več kot petnajst »štihov«. Nakar je šel domov.
Nihče ga ni videl. In milica je tri tredne stola pred
nerešljivo uganko. Sprva so privijoli tistega ljubimca.
Potem se je pa le nekdo domislil, do bi si še enkrat
ogledali zaročenca, posebno, ker so izvedeli, da ga
je nekdo obvestil o njeni nezvestobi. To obvestilo ga
je pogubilo. Kot tistemu cigonu so mu obljubili, do
bo »ostalo med njimi«, samo pove noj, koko je bilo.
Tako zglednega mladinca vendar ne bodo prega-
njali! In je povedal. Vprašal sem ga, kako je to, če
zakolješ človeka? Razložil je, da je zmeraj pred No-
vim letom klal prašiča — in do zaklati človeka ni
nič drugače. In vendar je verjetno drugače — sicer
se mu ne bi toko tresle ustnice, ko mi je pripovedo-
val konec zgodbe. Lovci nimajo nemirnega spanja,
nekdanji likvidatorji po dobivajo živčne zlome, hodi-
jo v norišnice in često delajo samomore.
V špijonski sobi — to sem še pozabil povedati —
je bil tudi nek esesovec, Slovenec s Štajerskega, ki
je služil no finski fronti, imel je značilni znok krvne
skupine pod pazduho (tisti šef redarjev, ki sem ga
omenil, je tudi imel to znamenje, o no jajcih), baje
so to imeli, ker so bili najdragocenejši vojaki, za ta-
kojšnjo transfuzijo, če so bili ranjeni. To esesovec,
ki je rekel, do je prignal somo do Stondartenführerjo
— kako je pri tem ohranil po vojni glavo? — je do-
bival napade »jurišonjo«. No lepem se je vrgel no
tla in začel kričati Vorwärts! Poslej je odigral ves
prizor toko plastično in realistično, da bi mu bil
molokateri igralec kos. Med napadom je tudi dobil
čisto drugačen naglas nemščine, ki je sicer ni po-
polnoma obvladal. Plazil se je torej proti oknu, ki
je bilo ruski bunker. Streljal je, se zaklanja! — potem
pa vrgel bombo — in po drži roke in po zamahu sem
spoznal, da gre lahko izključno za nemško »štiler-
co«, kateri je najprej pravilno potegnil sprožilno vr-
vico. Malo se je zoklonil, pa skočil naprej — zavzeli
so bunker, napravili so nekaj ujetnikov. »Ti komisar?
Aha. Die Soldaten rechts! Der Komisar links!« Vzel
je dozo iz žepa in ponudil komisarju cigareto, potem
je po naglo segel po revolver in ga ustrelil v glavo.
37
Gledal je še za niim, kako ¡e podel, in spravil re-
volver. — Ko je obstal in začel hoditi gor in dol, se
ni ničesor spominjal. Somo toko noč po napadu je
prebil zelo burno. Tokrat nihče ni hotel spoti v bli-
žini. Stokal je in tolkel okrog sebe. Tudi o tem zjutraj
ni nič vedel.
Debelega storco, ki je ubil deklo in jo zokopol v gnoj,
je verjetno tudi hodila tlačit njegova žrtev. V nočeh
je preklinjal in zmerjal »o, ti prekleta kurbo hudiče-
vo!« Po tudi »beži stran, sem rekel!« ali »pusti me pri
miru, prosico!«
Tisti, ki je zabil ženi žebelj v glavo med spanjem. —
to so ugotovili šele čez mesece, zarodi ljudskih go-
voric so jo izkopali — je scoi v slomnjačo. »Prej
se mi to nikoli ni zgodilo,« se je opravičeval.
Arestrontsko šola ima strašno veliko učne snovi, še
bebasti starček, ki je hodil pred šolo punčkom kazat
to malega, me je nekaj naučil: do pošteni ženski
lahko verjameš čisto vse rožen treh reči — do te ne
bo ofrnažila pri denarju, do ti bo zvesta in do te
ima rado.
V tisti zbirni sobi so bili trije nerozdružni mladeniči,
doma iz istega predmestja, skupaj ujeti pri poizkusu
bega čez mejo (hoteli so iti delat zo marke, kar je
bilo tedaj še težko dosegljivo.) Ti so organizirali zme-
raj kakšno zobovo »soldoškego tipa«. Nekemu neko-
liko slaboumnemu fantu, ki je bil revež, a strasten
kadilec, so obljubili deset cigaret, če spleza no vrh
okenskih rešetk in si ga vrže no roko »toko do bo
kanilo na tla«. Ampak z mehkim gor! Težko je bilo
priti gor, težko se je bilo zgoraj obdržati z eno roko
in obema nogama uprtima z bosimi prsti v mreže,
koko težko je bilo šele prepričoti tičo, naj se vzdigne.
Goral je fant tam zgoraj, tič po ni hotel in ni hotel
čivkniti. Moral je zomenjotl roko. Bil je ves prepo-
ten, popustil pa ni, dokler ni mlečni slap v kakšnih
petih curkih poletel skozi zrak no tla. Pograbil je
cigarete in se zmogovito zorežol.
Zmeraj so pošinili kaj podobnega. — Izvedeli so, do
ima nekdo somo eno jajce. Spustili so se z njim v
pogovor in trdili, da takemu, ki ima somo eno jajce,
ne more priti. On pa do to ni res in ni res. Dobro,
torej so napravili stavo. »Tole konzervo dobiš, če do-
kažeš!« No tla so postavili veliko, prelepo unrino
konzervo, no koteri je bila v barvah naslikana zvito
slanino. Že košček bi bil pravo rozkošje. Tistemu
so se oči poželjivo zableščale in zmagoslavno je
vzkliknil:
»Vsi ste slišali!«
Potem je legel, odpel hlače in vzel pecelj v roke.
Res je trajalo in trajalo, soj so vmes podale šaljive
opazke, zofrkoncije, po tudi protesti zarodi »take
svinjarije«. Fant je imel rdeč nos in glavo tičo, dru-
gače po je bil bled in ves poten od napora. Ko ni in
ni šlo, je zaprl oči in se prijel z drugo roko zo tisto
edino jajce. Ne, ne, moraš gledati, so mu govorili.
On pa: to ni bilo zmenjeno! In je spet izgubil tempo.
Dihal je ko parni stroj. Povej, kaj si predstavljaš!
No kaj misliš? On po: moja stvar! Potem mu je nek-
do curnil vode za vrat. Fant je zaklel in zarobantil. Zo
nekaj hipov je spet izgubil koncentracijo. Ko je na-
posled le v hudi muki izpustil nekaj precej vodenego,
si je moral zo hip oddahniti, do je lahko vstal. Popri-
jel je konzervo — in ostrmel: bilo je spodaj odprta,
prazno, stola je narobe. Zagnal se je v najbližjega
od krohotajočih se organizatorjev, a tisti trije so bili
močni in okretni.
V zbirno sobo je priletel novinec, krepak fant, ki se
je sploh imel za močnega. Na njem so pokazali neko
novo »soldaško«. če lahko na ramenih vzdigne naj-
lažjega v sobi (fante kakšnih 45 kil) s skupaj zveza-
nimi rokami in nogami, kleče na tleh. On do lahko,
oni da ne. Solidno so mu zvezali najprej roke, potem
noge, potem pa roke in noge skupaj, toko do je kle-
čal no tleh z razkrečenimi koleni, ne do bi si mogel
kakor koli pomagati. Potegnili so mu hlače in gote
dol in mu zavihali srajco gor, potem mu je po eden
od orgonizotorjev začel obdelovati tiča, drkal mu ga
je prav strokovno. Fant je tulil, a zovezoli so mu
usta z robcem. Zvijal se je, obračal oči, grgrol, o nič
ni pomagalo, tič je rastel in rastel proti njegovi vo-
lji — vse dokler ni brizgnil. Tedaj so bili po organi-
zatorji tepeni toko, do so morali poseči drugi vmes,
češ »ali res ne razumeš šole?« Fant — zdrav in eno-
staven — sramote ni mogel preboleti. Malo je manj-
kalo, pa bi se pritožil pazniku. »Ni bil še pri vojakih,«
so pojasnjevali nekateri, »Pri nos no ladji so štirje
pijani posilili fanta,« je pravil tisti, ki je služil v trgov-
ski mornarici kot natakar. »Niti črhnil ni, ne tokrat
ne kasneje, toko do so že vsi skoraj pozabili, ko je
z nožem zoklol tistega, ki je dol idejo. Bil je pa nje-
gov predpostavljeni in je dobil fant težko robijo, ne
da bi povedal, zakaj go je dregnil,« Starec, ki je ka-
zal šolarkam svoj moški ponos, je pri tem mojoje
z glavo pripomnil: »Tega po nobena rit ni vredno,«
Mizar, sojen zarodi tega, ker je zadavil dekletce, ki
je grozilo, do ga bo zatožilo, ker jo je posilil, je iz-
rezljal cigaretni ustnik iz letve odtrgane pri oknu —
v podobi noge ženske z odličnimi prsmi in lepo obli-
kovano zadnjico, edino noge, roke in obroz se mu
niso nojbolj posrečili, videl sem kasneje veliko lepših
izdelkov te vrste — in vsi so imeli ustnik pri nogah,
luknjo za cigareto pa tam, kjer toka luknja v naravi
je. Od cigaret se veča in črni.
38
Takrat se mi ¡e zdel mizar kar spreten. Nisem še
poznal možnosti orestov, kjer je mogoče izdelati žen-
sko lutko v naravni velikosti, ¡o lepo poslikati, raz-
košno obleči in obuti, ji napraviti prave lose in ko-
cine — in jo tudi uporabljati. Velik mojster je bil tudi
nek rezbar, ki mi je kasneje izdelal odlično kitaro,
ki sem jo kar dolgo skrival pod ležiščem. Potem me
je nekdo zotožil in napravili so mi preiskavo.
šle so knjige, šla je kitaro. Knjige, ker sem pisal med
vrstice. Kitaro pa, ker ni dovoljena. Tistemu jetniš-
kemu oficirju, ki je odnašal moje zaklade, sem rekel,
oN mu lahko povem pravljico iz grške mitologije?
Povedal sem mu o Orfeju, ki je tako lepo igral no
lutnjo, da so divje zveri prihajale krotko k njemu
poslušat. Rekel je samo: »Ne mislite, Levitan, do vos
nisem razumeli«
Dnevi se vlečejo, noči izmučijo človeka, ravno ko
bi izmučen najbolj trdno zaspal, moraš še v noči
vstoti. Nekaj hudego je rutinsko pripravljeno no te-
kočem traku »ker KPD (to je kazensko popravni
dom) ni noben hotel«, nekaj ga sproti ustvarjajo tisti
pazniki, ki imajo s tem osebno veselje, od teh se ne-
kateri uveljavijo tako, do postanejo pravi mit. Za
ostalo poskrbe sojetniki.
Po tudi človek ima v sebi neko nesrečno žilico pe-
simizma, ki je ne more zotreti — in to se obrne roda
zoper njega samega. Včasih že nekoliko zaplavaš v
navado, po se celo lastne sanje pregrešijo zoper
tebe. Sanjaš, do si no svobodi in prebudiš se v ti-
stem herbariju. Včasih v sanjah celo podvomiš,
ali je res (posebno po letih in letih robije), nočeš ver-
jeti, v sanjah se uščipneš v stegno — torej je le res!
In potem je prebuditev kakor pridušno blaznost in ti-
sti dan popolna nesreča. Ko človeka po dolgih letih
izpuste, se mu dogaja, do sanjo enako — in se tudi
v sanjah ne pusti več »preslepiti«. Ko se zbudi — in
vidi, do je res iz aresto — misli, do so to tudi tiste
preklete sanje. Tudi v vojni smo hrepeneli po koncu,
sanjali o njem. ga zdaj videli pred seboj, zdaj po-
dvomili, ali sploh kdaj pride. Ko sem bil skoraj leto
dni na smrt bolan, v tistih bunkerjih sem staknil tu-
berkulozo, in vse je bilo zoper zdravljenje — hrano,
zrak, živčno stanje — po sem se bojeval zoper smrt
in sanjaril o ozdravljenju. A vse druge sanje so od
sanj o svobodi različne.
Delovanje ječe no človeško duševnost je čisto svoje-
vrstno, ne do se primerjati z nobenim drugim sta-
njem. Žgoče hrepenenje, ikarski dvigi in padci upa-
nja, stalno poniževanje — vse to izžiga človeka, ve-
likanska sivo ptico brezčosja po mu zasoja kremplje
v telo in dušo. Vse je narobe od vseh želja in ciljev,
ki si jih je človek postavil v življenju. Vse je ravno
nasprotno od potreb omikanega človeka. Težko je
vzdržati no robu prepada, ki se imenuje blaznost,
in ne zgrmeti vonj. Povedal vam bom po še nekaj,
kar se vam bo zdelo no prvi pogled docela perverz-
no: da človek svojo ječo lahko celo — vzljubi in
čez dolgo leto no svobodi v nekem trenutku začuti
rahlo domotožje za njo. Seveda je v tem nekaj po-
gojenega refleksa. A ko sem v takem času — veliko
kasneje — ostrmel nad sobo, sem uvidel, da človek
občuti v trenutkih kokšne slabosti — domotožje po
stanju odpornosti, jasnosti in notranje moči, brez
katerih ni mogoče pred seboj »diplomirati v ječi«.
Začeli so nas razdeljevati po traktih. Priletel sem
spet v »prvi samotni«, somo v drugo celico. Tu sto
bili dve ležišči, drugo nad drugim in tri slomnjoče.
Glavni redar po zelo pameten Bosanec, ki mi je na-
pravil veliko dobrega, Rasim, sojen na dvajset let
zarodi pripadnosti »muslimanskim bratom« v času,
ko je služil vojsko. Vzgojen, kakor je bil doma, ni
hotel v vojski jesti hrane iz kotla, ker je bilo kuhano
no svinjski masti, ki jo je prerok prepovedal. Imel me
je zo svojega, ker sem znal nekoliko pisati arabsko
in sem znal prvo suro korana no pomet.
V celico sto priletela še tisti mizar, ki je zadavil
dekle in tisti fant, ki je zaklal nevesto, ta je spol no
slomnjoči no tleh. Z obema se je dalo prav dobro
shajati, posebno ker sta čez dan kmalu začelo hoditi
na delo v jetniške delavnice, kar je imelo veliko do-
brih plati, predvsem sem bil čez dan nemoten, zvečer
pa sem poslušal novice »iz velikega sveto« in tudi
marsikaj sta pritihotapila v celico. To čas bi zapisal
med boljše, če le ne bi bilo troktnego paznika Pše-
nice.
Pšenica je bil doma iz majhne vosi no Krasu. In
kakor so sicer Kroševci kleni ljudje — je bil to črno-
losi črnogledež izjema. Pozniško uniformo je imel
zlikano in nekako predelano, do je bilo videti skoraj
kot oficirska. Pogovarjal se z jetniki ni, ugovora ni
trpel, še do svojih kolegov se je vedel nekoliko vi-
sokostno. Za vsako malenkost je pošiljal jetnike no
raport k upravniku, kjer so podale kazni, odvzemi
paketov, pošte, obiskov, sprehoda, pa tudi bunker.
Rod je tudi kakega plošljivco poklical v pozniško
sobo, ga prestrašil, ozmerjal, tudi oklofutol. V trak-
tu je vzbujal stalno nelagodnost, ker si je zmeraj iz-
mislil kaj, do je lahko uveljavil svojo oblostnost. V
Italiji je zo časa vojske boje služil v Abesiniji. Bil
je Mussolinijeva camicia nero, črna srajco. Lose je
imel no debelo namazane z briljontino in dišalo je zo
njim ko za kakšno damo s slabšim okusom zo par-
fume in skromnim budžetom. Posvečam mu nekoliko
več opisa, ker je postal eno izmed legend o hudiču.
Midva sva trčila takoj prve dni. Pravzaprav — na
prvi pogled. Že koko stojim pri večernem raportu.
39
Mizar je bil sobni starešino in morali smo se po ve-
čerji postoviti v celici v vrsto, paznik je prišel z blo-
kom, starešino je moral zoklicati »Gospod paznik,
sobo številka (toliko in toliko) — trije možje.« Paz-
nik nos je preštel in zopisol številko v blok. Pri tem
bi bilo treba stoti seveda »mirno«, roke ob hlačnih
šivih, pogled proti pozniku in tako dolje. Pri kakš-
nem »dobrem pazniku« je bilo to bolj po domače.
Breznik nam je dosledno po raportu voščil »lahko
noč«. Pšenica je po pokozoi name in vprašal:
»Koko se po stoji? Takole? Bomo šli no raport. Če
se ponovi — gre tudi starešino no raport!«
Potem mu ni bilo všeč, ao se nosionjam na zid, ka-
dar pride no pregled celice (kako je pometena, koko
je obrisan prah, koko so urejena ležišča, ali smo
koj napisali na zid). Ker smo bili že preoblečeni v
arestantske obleke (mi v rjave ko meniške kute, ne-
kateri v sive, pa tudi v flanelaste zebre), smo mo-
rali nositi tiste značilne okrogle, brezoblične čepice.
Z odkrivanjem bi morali pozdraviti vsakega pozniko
pri vsakem srečanju. Pšenica me je dol prvi na ra-
port, ker ne pozdravljam (kasneje je to struna še
nekajkrat zapela, nisem in nisem poslušal modrega
Loo-tsejo o pameti vode, ki skalo obide; v vseh letih
nisem niti enkrat snel kope v pozdrav; priznam, do
bi me esesovci v K-zet logerjih zarodi tega stokrat
zatolkli). Pšenica je prišel v celico.
»No, oli bomo pozdravili ali ne?«
Na jeziku sem imel: Bon giorno, camicia nero! Ali
— eia eia alala! (Kokor so kričali fašisti.) A zadržal
sem se in rekel:
»Dober don, gospod paznik!«
Po kopa, je vprašal. In me je dol na raport uprav-
niku.
Ni mi žal, do sem spoznal tega medvedostego moža,
o katerem je šel glas, da je bil španski borec. Niste
pozdrovili paznika, Levitan? je vprašal s hripovim
glasom. Pozdravil sem ga. S kopo? Ne. Zokoj ne?
Tega ni v pravilniku o izdržavanju kazni. A to je no-
tranji pravilnik KP domo, hišni red. Ali načelno no-
čete pozdravljati poznikov s kopo? Načelno, gospod
upravnik. Zokoj? Bral sem v knjigah, do so morali
logeroši med vojno z »Mützen ob!« (kape dol) poz-
drovljoti esesovce. In v srednjem veku tlačon grofa
s snemanjem klobuka.
Gledal me je s prodornimi sivimi očmi. Vidite, je re-
kel, Levitan, preveč ste broli tistih knjig, zoto ste po
prišli sem! Potem se je zagledal v tisti listek z ro-
portnim poročilom. Nestrpno je zomohnil z roko.
»Za zdoj vam bom vzel samo en mesec pošte. Po-
zdravljajte paznike! Pojdite!« En mesec pošte pome-
ni odvzem pisma, ki pride od doma, in eno dopisnica
z obveznimi desetimi vrsticami domov izostane.
Že naslednji dan sem imel spet Pšenico no glavi.
V času, ko sem bil sam v celici. Dobro je vedel, ka-
tero ležišče je moje. A pokazal je no najslabše po-
spravljeno in vprašal:
»Kdo po spi tukaj?«
Joz.
»Zakaj po ne napravite postelje kakor je predpisa-
no?«
Ali ni koj v redu?
»Veste, koj je ivico. Levitón?«
Kakšno punco?
»Ivico je rob. Slamnjačo moro biti postlana no ivico.
Poglejte druge! čez pet minut pridem spet — in da
najdem slomnjačo s takimi robovi, da se bom ure-
zol!«
Boste videli — res se je urezal, somo ne tako, kakor
je mislil. Ko se je vrnil, se je delal, do je razočaran
in prov zaskrbljen nad mano.
»A to je zdaj ivica? Levitan, koj niste služili nobene
vojske, do bi se naučili delati ivico no slomorici?«
Odgovoril sem mu čisto vljudno:
»O, služil sem vojsko, in to ne malo čoso — o tam
smo spoli pod smrekco ali v snegu — nikoli nismo
prišli do slomnjoč. Verjetno sem zoto tako neroden.«
Osebno se je potrudil, da mi pokaže no kosu slam-
njoče, kakšen bi moral biti rob. Pogledal je še po
celici. Kapo sem imel no mizici. Ker ni bilo večjih
izgledov zo kak ulov, se je zatekel k naukom.
»Bolj morate čistiti, soj to je za vos dobro...« in
začel zelo glasno »eni mislijo, da je to štolo! tom,
kjer sem joz, bo red in snogo! drugače no raport!
no raport!«
In je odšel, v celici je po pustil nedopovedljivo na-
gnusen duh po svojih pomodoh, ki se je mešal s
smradom kible.
Težko je razumeti, do je bil Pšenica strah in trepet
trakta, ali ne?
40
franci zagoričnik v očeh opazovavcev
Iz prijateljevega pisma:
Dogodile su mi se stvari zbog kojih sam
bio primoran do prestanem so svakom
komunikacijom. Bio som uzrok jedne
teške saobraćajne nesreće u kojoj je
poginuo jedan čovek — ne samo mojom
krivicom. Nalazio som se čak i u pritvoru.
V. D.
gazela negacije
česar nisem mogel zapisat. In ne bom.
Česar nisem izgovarjol. In ne bom.
Česar se nisem dotaknil. In ne bom.
Ne videl, ne občutil, in ne bom.
Ne bil zazrt, ne zaverovan. In ne bom.
Nisem ljubil, nisem sovražil. In ne bom.
Ne sanjal, ne si zamišljal. In ne bom.
Ne sledil, ne prežol iz zasede, ne strašil.
Ne pričakoval, ne mislil no nič. In ne bom.
Ne si želel, ne si ustvorjol. In ne bom.
Ne potrjeval, ne zonikoval. In ne bom.
Ne gojil v domišljijskih krajih.
Ne včeraj, ne danes, ne kodarkoli.
Ne pozabil, ne zničil ne bom.
I. OS. mn. mordana
čas in prostor kot do ni nič. Se kar tako pre-
vesi med nekaj in nikoj?
Zgubljeni v času in prostoru. Science fiction.
Kor je bilo dosegljivo. Kar je bilo v istem pro-
storu. Kar je bilo zraven.
Čemur smo rekli Mordono. In čemu še pravimo
Mordano.
Smo le v drugem času in v drugih prostorih. Kot
uvod v nezdružljivost (nekoč? česa?). Brez posplo-
ševanj in brez pretironosti umetništvo. Brez lirike,
brez epike, brez dramatike. Predvsem tudi brez
vsakršne besedne gradnje.
Brez vsakršne razlike med drugimi lubji in drugimi
vezmi, ljubezen.
Čas, ki ga je rozneslo od enega dne do drugega in
čez.
Gradnjo, ki predpostavlja artikulacijo, po niti ni
nujno.
čas percepcije predvsem kot sestavljeno čose-
nje različnih čutov, ki so šele budivci zavesti in tudi
njeni varuhi.
čas, ki nikdar ni en som, ker je čos različnim
čutom različno odmerjen.
Čas, vido, ki je najhitrejši.
Drugi čuti prihajajo ali po niti ne zo njim v
zavest, ki je lahko tudi neartikulirano védenje.
Artikulacija je šele podaljšek védenja, ki po
svojem zaporedju seže onkraj dojemanja zunanjega
sveta, v sestavljenost časa imenovanega sočosje, ali
tudi v poznejše čosje, ko si pripovedujemo obnove
že minulega, vsakokrat prilagojene novim okolišči-
41
nam, okrnjene ali obogatene s temi novimi okoli-
ščinami, ali po se v teh novih okoliščinah že zgub-
ljajo, ker so postale že postane, že obrabljene in iz-
živete.
Na primer:
Todzio se je pojavil v neki drugi osebi 3. febr-
ruorjo nekaj čez dvanajsto uro na avtobusni postaji
v Novi Gorici.
Če bi hotel bit natančnejši, bi moral reč: nekaj
pred pol enih. A se mi je zdelo, da se to izgovarja
bolj težko in da mogoče niti ne bi bilo prov za-
pisano.
Prav tako bi moral omenit nek drug datum, o
bi moral še prej pogledat na kolendor, katerega ja-
nuarja je pravzaprav bilo nekaj tednov in en dan
prej. Ampak 3. februarja sem bil spet tam, toko kot
še v vmesnem času in nemara tudi poznej.
Tudi vmesnega časa ne bom določal in poznej-
šega časa še ni. Natančnost določanja časa se kože
kot nepomembna, soj bo v poznejših časih le vse
preteklost. Pomembno pa je tisto, kar vzdrži kljub
minevanju in kar potem vzdržuje tudi zdojšnost.
Stol je na peronu pred zadnjimi vrati avtobusa
za Ljubljono. Na koncu tistega avtobusa, ki je sprem-
jemal samo potnike z rezervacijami sedežev.
Bil kam namenjen ali ne?
Pričakoval koga ali ne?
Imel rezervacijo za kakšno prihodnost ali ne?
Ali samo zo tokratno zdojšnost?
Izkazalo se je, do je nekoga prepoznaval v
nekom, ki sem bil jaz.
šel sem mimo in v avtobus. Proti svojemu se-
dežu sem se nekako zdrenol med obilnimi nokupo-
vovkami, ki so se vračale iz Italije s svojimi cekarji
in vrečkami.
Bil sem no njegovi strani in se spet zagledal vonj.
Sva vsak no svoj način drug v drugem prepo-
znala nekoga drugega?
Ko se je avtobus pričel odmikot od perona, je
Todzio pomahal z roko proti tistemu meni, ki nisem
bil joz in no hitro in nujno sem storil tako kot on.
S takojšnim sklepom in ukazom samemu sebi
sem pomahal namesto nekoga, ki nisem bil joz.
Pa tudi namesto sebe, ki nisem bil kdo drug.
Tako kot on ni bil kdo drug, ampak je bil na-
tančno on som.
Nič besed trenutnemu navalu krvi v sencih.
Morda ne čoso Mordane, ki je hkratni čas svojega
lastnega zanikanja, čas nadaljevanja in čas od-
nehonjo, vsega narobe in vsega prov.
Tehtnica ravnovesja nasprotij in kontrapukto,
rovnovešenja nasprotij, kontropunktironja urovno-
vešenosti z neuravnovešenostjo.
Samo bedno tehtnost, ko je čas zginil, se pro-
stor zmenjal z drugimi prostori, v blogem in počos-
nem zavoju okrog neke avtobusne postaje.
Ko je jeziček tehtnice pokazal no nič. Ko je nič
pokazal svoj jezik. Nič besed kot nič jezika.
Tekst proti jeziku. Tekst, ki je mojo ljubezen, ki je ni.
A se poraja v zapisovanju teksta in obstoja v
tej svoji roditvi z nekakšno svojo trojnostjo, ki niti
po svojem namenu niti po svoji {začasni ali) do-
končni materialni in duhovni izoblikovonosti ni do-
ločljiva in izmerljiva v četrti, časni razsežnosti.
Časna razsežnost celo ni toliko v ospredju, ker
je toko in tako nespodbitna in zagotovljena in tudi
ne gre predvsem zanjo.
Morda je vožnejšo peto razsežnost, duhovna,
nemoro bolje kulturna, ki je še monj merljiva, četudi
no videz z dodajanjem ali odvzemanjem znotraj te
razsežnosti dodajamo ali ne njene dovolj razvidne
prvine.
čar pisanja, zapisovanja, delanje teksta je go-
tovo v tem, da to početje ni podrejeno samo zako-
nom trenutne sintakse. To sintakso dovoljuje somo
sprotno prevajanje mišljenega in čutenego v pravo-
pis (dialektika, slongo, knjižnego) govora, v njegovo
artikulacijo in robnost. Medtem ko si proizvodnja
teksta lahko vzame več čoso, si dovoljuje večjo
pretehtanost, večjo sestavljenost. Predvsem gre zo
delo, ki je v večji meri ustvarjalno in zaradi tega
tudi dovzetno zo večje in roznovrstnejše zohtevnosti
znotraj posrednega, tekstualnega komuniciranja med
proizvodnjo teksta in proizvodnjo branja.
Zmeraj imamo opravka z nekim osnovnim ničem,
ki je osnovni Falos Vsega (ekološko: vsega kopnego
in vsega morja, vsega živega, kar leze ino gre), da
bi mu podtoknili tujo jajca zoper polucijo (lahko tudi
policijo) poprečnosti, neposrednega (neposredne sin-
takse), nedolžnega sprenevedanja ne-dolžnosti kot
odsotnosti dolžnosti, obveznosti in zavezanosti Se-
lekciji in Nujnosti permanentne revolucije.
Do je ta Liebeslied, to Mordono (ker se ne ogib-
Ije tudi svoji neefikasnosti) zmeraj lahko zgolj pri-
-znanjeno, se pripisuje védenju o osnovnih vzgibih
med nekaj in nikoj pisanja, z gotovostjo, ki si
dovoli tudi omahovanja in zastoje, kakršne pov-
zroči gola deklorotivnost, destilat skušnje in miš-
ljenja kot najmanj izhodiščno, najmanj primerno.
42
43
пајтапј latentno carstvo možnosti teksta, ki naj ¡e
koj več od neposredne posredovonosti.
Čar pisanja ni predvsem v tistem, kar noj
primami in pritegne neposrednega brovco in kor
na¡ go ohranja v ritualu branja skoz ves potek
teksta do njegovega izteka.
To čas pisanja veliko bolj označuje som proces
proizvodnje teksta, ki s prevračanjem prvotno ne-
prepoznavnega in neortikulironego v prepoznavno
in artikulirano gradivo pisave zodobi tudi nadih
pollvolentnosti pisave, kajti njegovo gradivo se je
v procesu proizvodnje teksta pomnožilo z novimi
zvezami tistih prvin, ki so bile prvotno no voljo in
tistih, ki jih je proces proizvodnje dodatno vklju-
čeval. No ta način je bilo prvotno gradivo s svojo
gotovo zadostnostjo podvrženo le še navidezni za-
dostnosti in skorajda zovrgljivo, čeprav je kazalo,
do je potrebno le še prevajanja v pisavo teksta in
tekst bo tu.
Lahko bi celo rekli, do nič od tega, kar bo
tekst, ni v tem, kar je njegovo gradivo. Vsaj ne na
način popolne gotovosti in vnoprejšne preračunlji-
vosti o končnem izidu pisanja teksta. Pri tem seveda
gradivo ne istovetimo s snovjo, ker gre v resnici zo
različne stvari, četudi bi oboje lahko prevedli kot
materijo in moteriol. Gradivo je v osnovi danosti in
v sprotnem dotoku danosti teksta. Medtem ko je
njegova snov lahko šele dodatno ugotovljiva kon-
stanta teksta, ki se same njegove proizvodnje lahko
da nič ne tiče.
Znana nam je, oziroma kot zelo verjetna se
nam kože mogočnost teksto. Vendar po ne koj dosti
več od tega. Mogočnost teksta je ves čas njegovego
pisanja res zgolj njegova domneva. Gotovost, pre-
pričanje v tekst lahko v njegovem nastajanju na-
rašča. Lohko narašča in spet upada. Lahko se zo
samim padcem prevesi v svojo kulminacijo. Ali po ^
se popolna gotovost pojavi šele na koncu, ko je tekst
že napisan. Mogoče še tokrat ne.
To torej spodbija gotovost teksta kot njegovo
vnoprejšno rozvidenost no podlogi danega gradivo.
Tudi ni mogoča takšna formulacija proizvodnega pro-
cesa, ki bi bila dovolj uspešno vodilo k njegovi
gotovosti. Ne moremo se ravnat po naslednji for-
muli, čeprav jo lahko izrečemo:
gradivo -f- proizvodnja = tekst
kor v vzpostovitveni fazi ni drugega kot:
znanko + neznanko = še eno neznanko
Niti v oprijemljivih podrobnostih ni možno pri
tem nobena sklenjenost. Dvomljiva je tudi znanko.
Možen je somo račun brez krčmorja. Alkimija teksta.
Navigacijo pisalo med Scilo in Karidbo nerazvidne
bele puščave in poganjkov znamenj iz njene živ-
ljenjske volje, iz nekega bistvenega nasprotovonjo
goli danosti ničesar in prav tako goli danosti opri-
jemljivejših dejstev (svetovni nazor, kruh in vino,
vzroki in posledice).
Zgolj nazorsko iz-recnost ne potrebuje nobene-
ga in nikokršnego teksta. To, kor lohko mimo
izrecnosti imenujemo nazorska rečnost, je samo po
sebi tudi proti-rečno in opo-rečno goli danosti Sveta
in Niča. Ali nasproti temu nazorsko ne-oporečnost
lahko nudi kaj več kot v-pisovonje-opisovonjo svoje
neoporečnosti? Koj več kot reprodukcijo svoje pri-
padnosti? Kaj več kot voriironje svoje lastne var-
nosti? Nasproti temu je nazorsko rečnost dialektično
vselej tudi samodokazovonje in dokazovanje njene
ne-do-rečnosti, njene nikdar do kraja izvedene reč-
nosti kot nujnosti njenega nenehnega izrekanja,
nenehnega preverjanja in dograjevanja.
rdeči val
Koj se zgodi med enim in drugim videnjem
Todzio. Kaj vse v času, ki bi merjen s čosovnikom
pokazal minuto ali dve, tri. Kaj vse, če je nič brez-
časen (zgolj prostoren). Ali ni očosen samo z
besedo in potem zavzame ves čas, kar ga je, ali
kolikor ga beseda hoče zase. Ali ga hoče beseda
ravno toliko, kolikor ga hoče zavzet pisec. Do je med
besedo in njim nek enačaj.
Beseda bi bilo predpostavljena piscu kot enemu od
nekaj milijard nosivcev krone stvarstvo. Ali obratno:
ali se v procesu proizvodnje besed, smisla, ne do-
godi, da je pisec predpostavljen besedi-besedom. Se
to sme (dopustit, dovolit), ali pa je kar pogoj, ali
kvečjemu res enačaj in medsebojno prilagajanje
besede in pisca, ali istenje v smislu demokratičnega
samoupravljanja stvori-subjektov kot soupravljanja
različnih subjektov (iz ideologije reizmo).
Kolikor je beseda živo beseda, toliko se pisec
odpoveduje svoji nadrejenosti, svoji volčji narav-
nanosti nasproti vsemu in proti svoji naravi, proti
svojemu kronstvu. Ker besedo drugače ne bi bilo
dovolj svobodna (dovolj delovna), dovolj pripravljena
na sodelovanje.
44
Timm Ulriclis: Mona Lisa, rozl<rita in roz-
l<rinl<ona: obroz l<ot moska, mosko kot
obroz (1974)
Zgoli manipulirano beseda ne more bit drugačno
kot prisiljena in posiljena, kot mrtvo sebi in mrtva
tistemu, ki se ni ponižal in se s tem spustil no raven
tega, kar mu šele omogoča zavedanje njega samega
(somego sebe), to je njegovega smisla, oli bolje
njegove s-misli, kor bi pomenilo, do je smisel (nje-
gov, vsega) odpison kot nekaj, kar bi bilo nod njim
in kor bi mu vladalo.
S-misel je sopotnica no njegovi poti (v njego-
vem čosu-trojonju).
S-misel, ki si jo proizvede som, ker je preiz-
vod njegove misli, njegove svetovne neizkušnje in
skušnje kot ne/skušnje Vsega in ne/skušnje ne/zo-
konitosti Sveto.
Smisel je no to nočin zamenjal spol. Tisti smi-
sel _ tisto smisel. II senso — lo senso. Der Sinn
—	die Sinn. Todzio — Mordono. Mordo res. In če
je res, to potem ne bi bilo slučajno zamenjavo,
čeprav se mi zdi, do je ravno to. V jeziku, ki tega
ne bi ločeval, to tudi ne bi moglo bit mišljeno.
Hemingway se v svoji nobelovki Starec in morje
posluži španščine, do bi morju ohranil žensko ime;
»Mislio je o moru koo o la mar, kako ga ljudi zovu
no šponskom, kod go vole«. (Sunce se ponovo rado
—	Starac 1 more; Omladino, Beogrod 1954).
To je tudi najlepši stavek iz njegove knjige in
si je rovno z njim prislužil nojvečjo svetovno (po-
svetno) nagrado, z njegovim neprikritim senzualnim
pomenjonjem, ki toko ugodno vpliva no dorovavce
45
v smešnem kronskem obredu lastnikov in gospo-
darjev sveto. Dosi stavek (misel), ki je najbliže res-
nici, govori ravno o tem, koko daleč je od nje in
koko je ravno nojmonj resničen.
Definicija stavka kot »z besedami izražena mi-
sel« govori o tem, do je govor(-ienje) somo dolo-
čeno stanje misli-mišljenja, do je misel tudi in
predvsem v nekem drugem stanju, ki nI govorno,
povedno, besedno. Iz tega izhajajo težave sporazu-
mevanja z drugimi zemskimi in drugimi nezemskimi
civilizacijami. Po tudi težave njihovega prepozno-
vonjo, njihove vobličenosti, razsežnosti, njihovega
uprovljonjo s časom in prostorom. Po navsezadnje,
če že ne predvsem, tudi težave prepoznavanja znot-
raj iste civilizacije, znotraj istega plemena, znotraj
istega človeškega individuumo-subjekto.
Misel, ki je toko locirano onkraj jezika, spod-
bija polno veljavnost govora kot edinega in do-
končnega sporočanja resnice, sporazumevanja, ko-
municiranja. To, kar misel je, pridobiva v govornem
traktu približne oblike razpoznavanja, ki so rozpo-
znovne v enakem artikuliranju enega samega pleme-
na, norodo, jezika in so nerazpoznavne v neznonih
jezikih. In spet je ta približna razpoznavnost toliko
motna in toliko zmotna, do je artikuliranje tudi
znotraj istega plemena prej sredstvo nesporazume-
vonja kot kaj drugega.
Kar je lahko v redu, če je namen sporazumeva-
nja doseč njegov nasprotni breg. Sovo ali Dravo
(Donavo itn.) sto potem (že zdavnaj umazano —
metaforično in nemetoforično) toka resnice: jezik
kot spor razuma do nespoznovnosti niha med ja in
ne, ne da bi ¡a bil zanesljivo ja in ne do bi ne bil
samo to — neko drugo oblika ¡aja.
To nedopadljivi košmor bi bil lahko prav do-
padljivo razlaganje in pristajanje no vse, v kolikor
jezik ne bi imel tudi moči raztrgat svoj lasten
obroz-mosko.
Roztrgot obroz-mosko pomeni doseč tisto, kar
je ob- in kar je -raz, ki vzbuja razumljivo vprašanje
in ki zanj ni druge besede, kot je koj? tako se
obroz-mosko spremeni v vprašanje, ki mu je takoj
pri roki tudi najbližji in najzanesljivejši odgovor in
ki je ne-koj? Odgovor na vprašanje koj? da torej,
do kaj? po tej terjatvi odgovora ni več kaj?, ompok
se je prelevil v nekaj kot nekaj, čemur je samo
vprošonje-vpraševonje vsebno (In osebno) in ki s
hkratno somonegacijo povečuje to vsebnost no na-
sprotni pol in šele no to način more tvoriti tisto enoto
(-F in — / plus + minus) telesa tega ob-rozo ali
roz-oba in njegove energije, prej skrite za obrazom-
-0>| s 'UJOUDUJS!|Dl-OJO>|SDUJ '0>|SDU]-0peS8q '0>|SDUJ-
tero mahamo pred svetom (resnice). No plesu mask,
ki je skrito neskrita in neskrito skrita ilegala resnice.
Sveder, 12. plast: mudi se ml
ker čas hiti
: o d n o s :
Leñero oli nekaj takega
te stene so zato da se vanje ujame
panika do se vonje ujame
ulov velik in bogat
Original ali kopija:
Založbo Obzorja, Maribor, 26. junija 1979
46
Dragi Franci,
oglasiti se ti moram z nerodno zadevo, ki po ¡o boš,
upom, meni spregledal. Kadarkoli sklepamo pogodbe
s teboj prek AA, se kaj zaplete in zase morom
odkrito priznati, da me to stane precej živcev. Ker
bi se temu v prihodnje rod izognil, te najlepše pro-
sim, da Vuletićo ne začneš prevajati in do mi knjigo
vrneš.
Prosim te zo razumevanje, o priložnosti po bova spre-
govorila koj več.
Lepe pozdrave in lep dopust!
Herman Vogel
Original pri dotičnem F. Z.
Hamletov Shakespeare:
Toko nas misel delo vse plošljivce
in prirojena barva odločnosti
vzbolehne pod rozmišljonjo bledico;
podjetja vso kipeča in zanosno
iz teh ozirov krenejo iz struje
in izgube ime dejonjo.
Kaže toko, do je imeti te vrstice za antistrani
(plati) onti zgodovine naše književnosti. Kot je res-
ničnost sama (resničnost, ki jo živimo) nedostopno
književnosti kot umetnosti, ki je vsa prevešena v
svet estetizirone artikulacije, do bo resnica našega
časa iz zgodovine književnosti razvidno še toliko
manj.
Namen pismo, ki sem ga prejel od založbe
Obzorjo iz Moriboro, je v prvi vrsti v zaustavitvi
nekega dogovorjenega in utečenega procesa. Ker
do je bil to proces zostovljen zgrešeno in je najbolje,
da se ga zoustovi. Stvor je korsedo preprosta,
krotko in jedrnato. In odgovor no to bi bil mogoč
en sam. Bil bi še krajši in še bolj jedrnat. Vseboval
bi samo pošiljko romano Andjelko Vuletičo Deveto
čudo na Vzhodu, ki sem ga pred časom dobil v
prevajanje od zoložbe. Kvečjemu še povsem tele-
grafsko izjavo: »Razumevam. Vse O.K. Lep pozdrav
po fez bot!«
Namesto tego me je nekaj zodrževalo, čeprav
se mi je mudilo z odgovorom. Ko iz dneva v dan
premlevom Voglovo pismo, kaj drugega kot slabe
volje, bi se mor moral navduševat nad čim, mi misel
no odločitev, takšno ali drugačno, kar naprej uhaja
in ugotavljam zmeraj znova, do se mi pravzaprav
zatika pri besedi »razumevanje«. Nemara ne tipično
zame, rovno in samo zase, pa vendar se to tiče
direktno mene in somo mene, zatika se meni itn.
Pri tej besedi se kože prehod in nadaljnjo pot.
Vseeno v katero smer njenega prehoda. Vseeno kom
se vrata odprejo, navznoter ali navzven. No obe
strani je pot ista. Ne zarodi Heroklito, ali recimo,
ne samo zarodi njegovega mišljenjo. Tudi zoto, ker
je no obe strani isti svet, isto džungla. Lahko so
samo vrata, hiše po nobene. Drugačno bi bila somo
tisto pot, ki sploh ne bi pomenila odpironjo kakš-
nega prehoda, ki bi bilo »rozumevonje« brez razume-
vanja, ki bi bilo zgolj »ustrezno« reagironje kot čisto
mirovanje, vednost in zavedanje »provega« trenutka
in »spodobnosti« nasproti temu, kar »razumevanje«
vendarle predstavlja kot aktivnost mišljenja.
Najkrajšo pot, ki bi bilo obenem tudi nikakršno
pot, bi kakršnokoli razumevanje s tem samo degra-
dirala. To bi bila pot vorne sredine, ne ja, ne ne,
ne jajc, ne jojco, ker so zmeraj proč od sredine,
tvoreča sredino zgolj kot nujno vez, ne po kot pot.
Tega se ob upoštevanju zlate sredine ni mogoče
niti zavedat, kvečjemu ob tokšnem razumevanju
geslo »razumevanje«, kakršen bi obvezoval k vdani
in poslušni, zaželeni drži in ravnanju.
jaja, jajca, ele Г. eggs
47
Nič ne bi mogel imet proti temu. To se provi,
do som problem rozumevonjo v resnici ne pred-
stavlja nobenega problema. To je namišljen prob-
lem, ne glede no to, ali je bil premišljen ali ne. Še
tolil<o bolj, če se ne vprašam, kaj je v tem rozume-
vonju, ki mora bit somoposebi umijivo in neproble-
matično, takšnega do se zotiko. Kje je tisto v njem,
kar me pravzaprav pobija bolj kot navdušuje s svojo
preprostostjo?
Razumevati koj? Eno somo preprosto stvor, se-
števek in sklep? Ali razumevanje zgolj kot osebno
lastnost, pomenjajočo morda slepo zaupanje? Za-
upanje? Zouponje v koj? Zaupanje v to, da bova na-
mesto dogovorjenega dela »o priložnosti sprego-
vorila kaj več«, namesto delo, ki je potem »kruh in
vino« (seveda Hölderlin, ki se ga dobi v znani seriji
zo 1.200,00 din, spet zo toliko in toliko dela) po tudi
kruh in drugo. Verjetno oboje: seštevek in sklep iz-
hajajoči iz sklepanja pogodb z mano prek Avtorske
agencije po tudi priložnost, da bova spregovorilo
kaj več.
Pri tem žal možnost o priložnosti spregovoro
o čem več pomeni, dejansko, priložnost spregovora
o nečem, kar je manj od tega, kar bi bilo, do ni bilo
neljubega seštevka in prov tokšnego sklepa. Skrot-
ka, to priložnost se ne pojavijo kot alternativo, kot
nadomestilo zo pogodbeno delovno rozmerje, poč
pa kvečjemu kot normalno človeško ravnanje v dob-
rih prijateljskih odnosih. To nikakor ne bi smelo bit
ogroženo, olternotivo po ni. Bistveno, kar tudi je
potrebno razumevanja (pri nesporazumu, soj gre
predvsem zanj), je torej v sklepanju pogodb z mano
prek Avtorske agencije. To izključuje tudi vsako
drugo alternativo.
To je navsezadnje tisto, kar sem vedel že od
vseg« začetka, oziromo kar sem vedel že pred za-
četkom. Ker gre dejonsko zo moj seštevek In moj
sklep, da je sklep založbe šele posledica mojega
skleponjo, po tudi predvidevonjo nojbolj neumnega
Izhoda, do kakršnega bi lahko prišlo.
Bit umetnik pomeni tudi bit podjetnik, v katerem
je v eni osebi povezanih več funkcij, kot je nepo-
sredni proizvojovec umetniškega delo, njegov meno-
ger, trgovski potnik, pravnik in drugo. Do je samo-
stojen podjetnik se vidi že po tem, do mu povečini
nobeden ne priznava eksistenčnih, materialnih, pot-
nih, bivolnih in drugih stroškov itn. še več kot to.
Odnosi založb do piscev so najpogosteje takšni,
(častne izjeme noj ne bojo prizadete), do so pisci
med zadnjimi, do koterih noj bi založbe poravnale
svoje obveznosti, po še med temi zadnjimi se potem
ustvarjajo prioritetne liste s posledicami velikih raz-
lik. Ni si težko predstavljat, kakšne vse ovire se
lohko pojavljajo zo dosego desetkrat ali stokrat do-t
govorjenih dogovorov in pogodb. Avtorska agencijoj
dejansko prevzema nase pomemben in zoprn delf
avtorjevega odministrativnego delo, kar pomeni tokoj
prihranek pri stroških, kakor tudi prihranek no časU|
In »živcih«.	I
To sevedo še ne bi bilo tisto, kor povzročaj
nesporazum med mono In založbo Obzorja. Avtorsko!
agencijo lahko pri tem zaenkrat celo izključim, кег|
je ono somo posrednica med mano in založbo. Je,
tokorekoč posredovavko moje volje, kar se vidi tudij
po dopisu direktorja založbe, tov. Drolco Avtorski,
agenciji, v katerem predlogo agenciji, noj me skuša,
pregovorit glede moje zahteve. Treba si je ogledot,
od blizu, kakšna je mojo voljo in kakšne so moje
zahteve, da bi šele dobili pravi vpogled v nastali
nesporazum. Tedaj bo tudi bolj jasno, koko se kaj
zaplete, »kadarkoli sklepamo pogodbe s teboj
prek AA«.
Predvsem: noben urednik no Slovenskem, ne
pri časopisih, ne pri revijah, ne pri založbah, ne
pri RTV in drugod, mi ne bo mogel očitot, oziroma
mi ne bo govoril za vso leto nozoj do tega trenutka,
do sem enkrat somkrot načenjal vprašanje hono-
rarja zo objavo svojih del. Do torej lohko priznam
svojo popolno klapoušnost in ponižnost, ne da mi v
splošnem vprašanje honoriranja in njegova višino
ne bi bila mor, le do se potegoval nisem nikdar, ne
zo višji honorar, ne zo enak drugim, bil zmeraj za-
dovoljen s tem, kar so mi ponudili, če je šlo slučajno
za tokšne stvari, pri katerih sem moral reči svoj jo.
In pri tem bi lahko tudi ostalo.
In pri tem ni moglo ostat, ker tudi takšno pri-
tlehnost in nezainteresiranost za takšne stvari, ka-
kršno sem prakticiraj in kakršno sem izigraval, ima
svoje zakonitosti in svojo moralo, skratka svoje
pogoje, ki so lahko pod določenimi nasprotnimi po-
goji ukinjeni in ne delujejo več. Torej, če tiste ne-
kakšne pretirane volje in zahteve doslej ni bilo,
potem sploh ne drži trditev, do »kadarkoli sklepa-
mo pogodbe s tako prek AA ...« To trditev je popol-
noma zgrešena in netočno, kajti »kadarkoli« pomeni
toliko kot »zmeraj kadar«.
To »kadarkoli« se more nanašat samo na dva
primera sklepanja pogodb z mano prek AA. In sicer
enkrat zo mojo osebno antologijo konkretne in
vizuolne poezije pri Znamenjih Noime, namreč,
nämlich ... in drugič za roman Bistveni udarec moj-
stra An'ano. Ne v enem, ne v drugem primeru nisem
postavljal vprašanja honorarja. Kar po ne pomeni,
do je vsako razočaranje izključeno. V primeru Bist-
venega udarca mojstra An/ano sva se z urednikom
Hermanom Voglom »zmenilo« za 20.000,00 din hono-
rarja, pogodba po je prišla samo zo 15.000,00 din.
4Ö
Иоје ravnanje v tem primeru je bilo verjetno dovolj
iprimerno«, soj sem no AA izjavil, do se s takšno
jogodbo tudi strinjam in do jo lahko podpišejo.
<aj si potem lahko mislim o tistem »kodorkoli?«
<oga in zokoj noj »stane precej živcev,« če se podlož-
lik obnošo natančno tako, kot od njega pričaku-
ejo? V tej fazi premisleka-rozumevanjo mi to še ne
nore bit razumljivo. Izkaže se poznej.
=ri antologiji sodobne hrvaške poezije z delov-
lim naslovom Pobili so ga s cagli, se je najprej
orimerilo to, do kljub vsem dogovorom o delu po-
godbe nisem dobil. Somo delo na antologiji je bilo s
tem otežkočeno in finančno neutemeljeno brez po-
godbe, ki je nisem dobil niti potem, ko je Kulturna
skupnost Slovenije že določila sofinanciranje antolo-
gije v obliki odkupa, niti potem, ko je AA zoterjola
pogodbo. Odgovor, ki je od založbe sledil, je bil ta,
do moram najprej predložit izbor antologije, kjer je
šlo v vsakem primeru zo slabo premišljeno in pre-
tirano zahtevo, ki sem jo imel predvsem kot izraz
nezaupanja in pritiska, soj je znano, do imamo po
drugi strani pisoteije, ki jim zoložbe plačujejo za
knjige, katerih še napisali niso. Kakšno po je delo
z antologijo, je verjetno kolikortoliko predstavljivo in
mi ga no tem mestu ni treba posebej popisovat. Ob
tej zahtevi še zvem no založbi, da pogodbe zato ne
dobim, ker mi, imenujno go, »nekdo« no založbi
zameri, do sklepam pogodbe prek AA. Zmeraj lepše!
Ko nazadnje pristanem no to, da bom antologijo
sestavil na svoje stroške, pa na stroške svojih otrok
in na stroške ostalega svojega dela, prevzamem še
nalogo, do bom pri Društvu hrvaških pisateljev po-
sredoval, do se bojo hrvaški avtorji, sodelavci anto-
logije, odrekli honorarjev zo objavljene pesmi v
antologiji. To je bilo še eno grenka pilulo, o kateri
je bolje, do človek ne bi razmišljol. Skratka poni-
žanje. Recimo vsoj to: naj se tako reprezentančno
ali kakorkoli ga imenujemo sodelovanje hrvaških
pesnikov v drugi republiki dogaja no njihov osebni
strošek, zastonj, kot do to ne predstavijo prav no-
bene vrednosti, vredno je le toliko, kolikor je pri
tem udeležena neko zoložbo s svojim profitarskim
interesom, ki se bo jovno imenoval seveda kulturni
interes? Daleč od tega, do bi bilo to razčiščeno.
Dogovor glede honorarja zo sestavo antologije
poteka podobno kot pri Bistvenem udorcu mojstra
An'ano, deloma tudi različno. Pri Bistvenem udarcu
mojstra An'ano noj bi zo naklado 2.000 izvodov prejel
20.000,00 din honorarja, pogodba po je prišla, kot
že rečeno, za 15.000,00 din. Lahko še dodam, do nosi
pogodba datum 2. 6. 1977, in še ponovim, da sporo
glede te pogodbe ni bilo nobenega. Zo hrvaško an-
tologijo noj bi po dogovoru z urednikom Voglom
dobil tudi 20.000,00 din honorarja, pogodba po je
spet prišla zo 15.000,00 din, toda to pot za naklado
5.000 izvodov in v letu 1979.
Ostale številke, ki so mi pri tem znane, so:
1. odkup s strani Kulturne skupnosti v višini 300
izvodov, kar bi pri ceni 250,00 din zo izvod zneslo
čistih 75.000,00 din; 2. znesek z odstopanjem hono-
rarjev hrvaških pesnikov, ki znošo okrog 90.000,00
do 100.000,00 din. Nemara bi o tem kazalo vedet
še koj več.
Pogodbo ni podpisano zorodi tega, ker smatram,
do so mi s ponujenim honorarjem povrnjeni samo
materialni in potni stroški pri nabavljanju in obdelovi
gradiva zo antologijo, ne po tudi vložen čas in trud,
glede česar sem se bil priprovljen strinjat z 20.000,00
din zo vse vložene stroške in delo, kar imam še
zmeraj za minimalno in nezahtevno. Seveda, če bi
se prvič primerila takšno rozliko med dogovarjono
vsoto in tisto no pogodbi, bi mogoče še šlo. Drugič
po to ne gre. In tretjič, očitno plačujem zo grehe, ki
so kdove čigavi, vsoj zase mislim, do moji niso.
Po vsej verjetnosti ne sodijo v okvir tega, kar naj
bi zadevalo moje razumevanje.
Zadeva po moje razumevanje in no čistem sem
si glede »posledic«, ki noj bi si jih privoščil. Kot da
je bilo vnaprej josno, da je založbo kar čakalo no to,
koko bo »prizadeto«, če bo nekdo tam spodaj, ki
je nižje od njega najnižjego uslužbenca, dvignil
glavo in nekaj bevsknil. To je potem, kar zadevo (koj
drugega kot kazen) odpovedovani prevod Vuletiče-
vego romano in nemoro tudi vsako nadaljnje sode-
lovanje z založbo. Ki se mu nikokor ni trebo odrekat.
Bolj ali monj je že kar odrečeno, vsaj kože toko. Mi-
mogrede, tudi pri dogovorjonju o honoriranju prevoda
Vuletičevego romona je bila omenjeno cena, s katero
sem se »popolnoma« strinjal. Vendar po:
koko si je mogoče predstovljot nodoljevanje delo pri
hrvaški antologiji. Verjetno s koncem neke ilegale,
"•etudi temu koncu ne bi ničesar sledilo. Oziroma,
koko drugače kot s sprejemljivimi pogodbami. Tudi
s pogodobo zo dogovorjeni prevod Vuletičevego ro-
mona Deveto čudo no Vzhodu. Se pravi, z omogo-
čanjem normalnih in sprejemljivih pogojev za delo.
Da ali ne!
49
Igor Žagar
5Ü
samo simčič: pesniško mišljenje
1.	Luč in tema
Mišljenje kaže tudi danes značilnosti čoso in kulture,
torej svojstveno identiteto, ki se ne tiče samo po-
sameznih mislecev, temveč tudi splošnih običajev
ter vzgoje za življenje in delo v civilizaciji. Motimo se,
če mentoliteto našega časa enačimo z obdobji, ki
so za nami, ali če svoj svet povzdigujemo kot naj-
višjo stopnjo zrelosti, ki se je šele danes razživelo,
medtem ko je stoletja in tisočletja težila iz utesnje-
nih zarodkov v sedanjo polno moč. V preteklosti so
se poleg kali današnjega mišljenja razcvetoli tudi
pojavi duha, ki so dones v zatonu, pozabi, predelavi
ali so izrinjeni kot »preseženi« z novimi spoznanji in
idejami, te pa so vzniknile v luči, ki je preteklost
zagrnilo v temo nevednosti ali vsaj delne slepote.
2.	Identiteta In zavest
Luč neke dobe razglasimo za mrak, ker je svetlobo
današnje identitete mišljenja prekrila prejšnje skuš-
nje in spoznanja. Prispodoba luči in mraka po zbuja
sum, do takšno razglasitev izreka »strast«, ki razen
sebi ne priznava drugim stvornostim nobene vred-
nosti. V identiteti je prisoten pristrani »jaz« (sebe),
ki ji je somo podoben (analogen) in ne ustreza
povsem njeni vsebini (ni adekvaten). Identiteta je
spoznanje, do je neko stvor »to« (id — kozolni
zaimek) oziroma »ono«, kar kažejo noše misli o
njej. Nasprotno lahko »jaz« uporabimo le zase, brž
ko po no »jaz« pokožemo, se ta pojavijo iztrgan
iz sebe in ga opazujemo kot »njega, ki je bil jaz«
ali kot »jaz, ki bo«; točka našega gledonjo po je
sedanjost, ki ni identificirana ali je vsaj nekaj roz-
ličnego in nevtralnega. Z identiteto torej teče vzpo-
reden proces, ki se nenehno razosebljo. Trga se od
izenačevanja z že rozločenimi skušnjami in spo-
znanji, vendar ima svoj »joz« v dejavnosti opazova-
nja, kjer šele nastaja njegova oblika. Imenujmo
ga zavest. Tudi to izraz je potreben žive predstavitve:
vest, ki je vključena vanj, nam daje misliti, do se v
»jazu« prebuja odgovornost do identitet in do zo
odgovornostjo obstoja zrelo upravljanje z njimi,
torej ravnanje in delo s skušnjomi, spoznanji ter s
samim sobo. V tej rozločenosti med zavestjo in iden-
titeto je »jaz« prehodno stanje, ki je lahko oboje,
nikdar po ni samo eno. Strast je njegova nižja, vest
po višjo oblika. Mrak, ki ga razglasimo, je potem-
takem pristrano zatemnitev bodisi identitete bodisi
zavesti, zagreši po jo občutek pripadanja določeni
»luči«, o ne osvetljevanju tega, kar puščamo vnemar
v mraku. V vesti zato živi skrb, ki ni bojazen pred
resnico in pravico, marveč vzgoja zavesti kakor
vzgoja otrok ali kultura rastlin.
Postavimo lahko naslednjo vzporednico: pripadnost,
strast in luč so blizu identiteti; osvetljevanje (torej
dejanje in opazovanje), identificiranje ter odgovorno
uprovljonje s tem delom so lastnosti zavesti; sum,
ki rozosebljo in se postavlja v neidentificirono stonje,
je vmesni »jaz«; to je prizodet od stvarnosti, ki mu
vtisne obliko, in skuša zadostiti vesti, skrbi o vtisu,
zo katero stoji lasten upravljavec in oblikovalec
sebe.
To konfiguracija je lohko dvomljiva, če somo mi-
slimo, skušamo po ne. Obenem je to zgolj paraboli-
čen oris gibanja notranjih kvalitet in dopušča domiš-
ljiji polet obrotov in preobratov, torej življenje v
spoznani zasnovi.
Ceneno je predstavljati zgolj sedonjo »luč« ter z
druge strani potiskoti resnico v »mrak« ter tako
pripadati identiteti brez vesti o tem, do zo njo, zo
vednostjo, delujemo s tokorekoč neidentificirono
silo. Tej sili pravimo zavest, ker moro zarodi sporo-
zumevonjo imeti svojo besedo, ki je dejansko podoba
živega dogajanja. Ceneno je izogibati se stanju not-
ranje človeške rozcepljenosti in konfliktom med
stvarnostjo In vestjo. Dejavni smo tudi izza svoje
identitete, izza sebe, zo svojo vest. Nerealno po je
svoj joz v zavesti (v nosprotju z jazom v identiteti)
imenovati »nič«; res ga ne skušamo vtisnjenega v
otipljivi in v preteklosti uresničeni stvarnosti, mar-
več v stvarnosti svojega zamišljonja, ki je stvorno
v primeru vestnega osvetljevanja, skušanja in spo-
znavanja.
3. Resnica in iluzija
V tem dejanju mišljenja se dotikamo tudi temelj-
nego vprošonja: koj je resnica? kaj je iluzija? Ka-
kor smo videli vzroke luči in mraka ter identitete in
zavesti v človeku, moramo tudi razsodbo o resnici
in iluziji prepustiti vzrokom v sebi, ko skušamo biti
indiferentni, v resnici po nagibamo zdoj k stvarnosti
zdaj k vesti o njej. Dejstvo je, do stvarnost vidimo,
sebe in svojo vest pa poznamo le empirično. Raz-
členimo to vidno spoznanje stvarnosti, v katerem
vid somo doživljamo kot prevladujoče čutilo, o z
njim sodelujejo vsi čuti v telesu. Povsem naravno je,
do začnemo pri materiji. To je zo večino ljudi v no-
šem čosu neizpodbitna. Noši telesni materialnosti
prav toko neizogibno pripada občutljivost zanjo,
senzualnost, ki je v objektivni materiji ni, o je v
našem subjektu objektivno dejstvo kakor fizična
stvarnost samo. Tudi ni čutni organ, ker je to brez
51
njene dejavnosti mrtev in rozpodajoč del teleso.
Nošo sposobnost občutljivosti zobeleži opožonjo,
ki jih ločimo od materije in občutkov ter si jih pred-
stavljamo kot sheme in formule, podobno geomet-
riji in algebri. To opožonjo so zo stopnjo višja od
materije in občutkom nasprotno, zato jih likovno
postavimo no drugo, recimo levo stran, v polje
zavesti, in jih označimo kot motematičnost.
To trojno izhodišče je temelj, ki je prikloden donoš-
njemu duševnemu stanju človeka in iz katerega je
mogoče naprej graditi sliko notronjego sveto.
Matematično in senzualno spoznanje predelata opo-
žonjo in občutke v notronji pojav, v duševni doživ-
ljaj, ki go običajno imenujemo tudi naravo stvari ali
naravo sebe. Spoznavno dojemljivost je tu v večji
meri odvisna od človekove notronje izoblikovanosti,
kulture, in ji pravimo fenomenalnost. To zdoj posta-
vimo no desno stran v polje identitete, ker je moč-
neje vezano no subjekt. Toda tokšno doživetja je
trebo trezno rozločiti, če se nočemo izgubiti v njih,
zoto jim v polju zavesti stoji nasproti racionalnost.
Skozi nasprotja med fenomenalnim in racionalnim
spoznanjem se tok človekovego gledanja izteče v
realnost.
To drugi trikotnik se od prejšnjega razlikuje v večji
človeški subjektivnosti in je resnica odvisna od in-
tenzivnosti notronje razpetosti ter vzojemnosti na-
sprotij, kjer se realnost potrjuje v človekovi oseb-
nosti. Nostone lastno nozironje materialne stvar-
nosti. V prejšnji, temeljni trojici, tvorijo materijo, ob-
čutek in shemo »grobo goloto stvari« kot merilo
resnice, tu po se merilo premakne v »človeško raz^
sodbo stvori«. Iluzija bi bilo izogibati se tej dvojnosti
in je edina rešitev priznanje medsebojnih učinkov
obeh meril. Človek je nenehno križanje.
Somo videti ne pomeni tudi vedeti svoj zorni kot,
torej ne pomeni misliti. »Groba golota materije« je
rozčlovečeno, rozosebljeno in človeka nedostojno
spoznonje. Realno je somo glede na materialno dej-
stvo, pomanjkljivo in celo iluzorno pa glede no
resničnost človekove notranjosti ali duha. Tudi
duh je realnost.
Silo razuma razlikuje in kombinira duševne pojave
vtisov in doživetij sveto. To je izkušeno, ni po
vidno. Vendar imamo zanjo notronji vid, koterego
dejovnost je no primer spomin. Medtem ko je zu-
nonji vid prirojen, moramo notranjega vzgojoti v
reolno in fenomenalno rozumnost. Voljo oblikuje
doživljanje in misli v like, ki še niso ostvorjeni, ki
po jih hočemo ali bomo uresničili. So torej abstraktni;
so po tudi konkretni, če so vroščeni v mogoč namer,
in zakonitost dogojanjo zunaj ali znotraj človeka
V teh likih je dejaven duh in teži v idealnost. Tc
stopnja spoznonjo je še svobodnejša od realnega
subjekta v človeku in vezano no samostojno člo-
vekovo kreativnost. Lahko se izgubi v ekskluzivn
fantaziji, lahko po iz zavesti svojih idealov stopi v
polje identitete, kjer se srečuje z vsemi možnim
mislimi, ki ustvarjajo človekovo notronjo dinamičnost
Ker pa tu ni več nikakršnega realnega merila zo
delo, se mora hkrati obrniti spet v zavest in v
globinah svoje duše poiskati lastne vzroke zanj.
Prodre v psihičnost. To trikotnik omogoča zdoj že
tretje merilo resnice, ki go po gnoseološki filozofiji
imenujemo »subjekt duha«. To pa storimo le zaradi
uporabnosti tega imena in zunaj filozofskih kon-
ceptov.
Psihičnosti nasproti stoji visoka točka človekove
identitete, ki premeri globine človeške duševnosti v
celovit univerzum miselnega sveta, ki po evropski
tradiciji nosi ime monada. Tu je višek človeškosti,
mikrokozmosa človeštva. Z nasprotne smeri ga op-
lojo višek zavesti kot aspiracijo monade k temeljni
osvetlitvi vsega, kar je, o temu dihu človeške občosti
ustreza grško beseda pneuma, ker nosi v sebi pomen
inspirotivne prostronosti. A temeljno osvetlitev, ki se
zaveda vseh porov nosprotij in se z njimi identificira,
je duh. To se v osi vseh razmerij kritično križa z
materijo. V miselnosti vzhodne poloble srečamo to
vrhnjo trojico monade, pneume in duha kot monos,
buddhi in otmo. In v tem trikotniku spoznamo četrto
merilo resnice: »voljo duha«. To je namreč odločilna
pri spoznavanju toko mišljenja kot čutenja stvar-
nosti in njene upodobitve. Obstaja po možnost ugo-
vora, do je duh prevaro oli somoprevoro. Moteriol-
nost ga ne dokazuje. Rekli po smo, da je grobo
golota materije rozčlovečeno merilo resnice in b
zašli v neživ materialistični monizem, ko ne bi bil
empirično tudi subjekti in v njem delujoči kot bitje
z duhovitimi sposobnostmi razsojanja, lepote in sno-
vanja ciljev.
Vprašanje resnice in iluzije je torej odvisno od di-
namične prisotnosti človekove skušnje in spozna-
vanja v vseh štirih merilih trojic, od katerih ne sme
biti nobena izključujoča. Odločajo vsi tukaj naštet
človeški subjekti in snov somo. Moteriolno točne
in občuteno spoznanje, osebni nazor po realnih
mislih in fenomenih notranjih doživetij, torej »grobe
golota« kot tudi »človeška razsodbo stvari«, poten-
»subjekt duha«, ki z ideali razgiba noše duševn«
globine, ter »volja duha« z vsečloveško identiteto ir
hotenjem zavesti po sebi so bitje žive resnice.
52
I.	ZAVEST	IV. IDENTITETA
12. DUH
11. PNEUMA
10. MONADA
9. PSIHIČNOST
8. DINAMIČNOST
7. IDEALNOST
6. REALNOST
5. RACIONALNOST
4. FENOMENALNOST
3. MATEMATIČNOST
2. SENZUALNOST
1. MATERIJA
II.	VEST
III. JAZ
4. Praktičnost mišljenja
Ali je mišljenje praktično? Koko lohko parobole
mišljenja človeku koristijo? Ali ima zazrtost vose kak
vpliv na stvarnost? Ali lohko s temi špekulacijami
izstopimo iz miselne zotopljenosti? Najprej razči-
stimo, katere koristi hočemo. Zo nekatere od njih ni
potrebno nič drugega kot novzeti se splošnih misel-
nih običajev, s katerimi utemeljujemo in obvladujemo
voljo po najbolj razširjenih ciljih. Zahtevnejši smotri
dromijo več volje, dosežemo po jih s selekcijo priva-
jenih misli na pomembne in nepomembne ter s kon-
centracijo miselne dejavnosti na svobodno izgradnjo
smisla. Napor in dognanost volje dokažeto vrednost
tega delo.
Z vzgojo in izobrazbo prevzamemo mentoliteto, ki
nom postavi pred oči lik stvarnosti in postane toko
usodna za človeško življenje. Lastno volja se znajde
v objemu te usode, toda z mišljenjem analiziramo
preteklost, izobrazbo in cilje življenja, se soočamo
z realnim stanjem in spretno zasnujemo svojo preob-
rozbo ali tudi preobrazbo kulture, civilizacije in druž-
be v lik hotenja lastne misli in lastnega srca. Pravo
mišljenje je ustvarjanje likov volje ter prehajanje
misli v imaginacijo. Mišljenje spremlja to notranje
gledanje somo kot presojo reolnosti in vrednosti
zamišljenih likov. Zavest si predoči identiteto miš-
ljenja in se opredeli zanjo ali proti njej. Ta etični
proces je podoben sholostični metodi: v lastni oceni
resnice upodobljamo njeno vsebino in jo pretehta-
mo. Dvom je potreben za trezno potrditev osebne
skušnje neke resnice. Liki mišljenja niso razvlečena
in rozpuščeno miselna svoboda, marveč svobodno
dojemanje pomena in vrednosti nekega predstavlja-
nja ter nova kvoliteto, a ne nov koncept predstavitve.
To je morda edina pot iz lobirintov današnjega
razvejanega intelekta in roztrgonih področij znanja
z navkrižnimi in nasprotujočimi si statistikami in do-
kumenti. Kvalitativna predelavo mišljenja v koncen-
trirone parabole volje in simbolne označitve miselnih
tokov, ki se utopljojo v preobilju besed, etično spre-
minja človeka in ga usmerja k večji osebni, notranji
odzivnosti no podobo in stvarnost civilizacije. Po-
staja usodna zo usodo, ki nos je doletela v procesu
doraščonjo, kristolizira noš namen in sprošča naše
hotenje.
Mišljenje resnično pada v »mrak«, v »luči« po je
imoginativno, parobolična zavest, ki mišljenje vsake
dobe vidi kot mit ali simbol, znak, vizijo volje po
stvarnosti in ustvarjanju. Posledica je stopljanje
pasivne refleksije z aktivnim namenom, toko pa se
poraja intenzivnejši elon razvoja. Toda mišljenje, ki se
spušča v polzavedno stanje, še naprej opravlja svojo
temeljno vlogo: razsojanje vrednosti notronje vide-
nega ,takorekoč mitskego sveta človekove razum-
nosti. To vlogo samo bolj ali manj obvladuje, toliko,
do mu ni treba stalno misliti nanjo. Podobno je v
preteklosti čutnost odstopila prostor mišljenju in v
notronjosti še danes deluje kot instiktivno, prirojeno
znonje o norovi, svetu in kozmosu. Tokrat so se
začele kazoti prve sledi civilizacije. Danes nos eko-
nomske, socialne in duhovne krize učijo »kritično
verovoti« v resnice, ki jih mislimo iz lastnih du-
ševnih globin. Simbolično bi dejal toko: ljudje, ki
jim je inteligenca poklic, postajajo monade (glej
shemo iz paragrafa »Resnica in iluzija«), z drugimi
besedami: svobodni subjekti vsečloveškega, življenj-
sko usodnega in iz misli stkanega poroboličnega
sveto.
5. Ločitev intelekta in duševne sile
Notranjo človekova svoboda je posledica lastne volje
po kulturi in neodvisne, samostojne vzgoje duševnih
sil v nazore, opredelitve in smisel življenja. Ekonom-
ske in proizvodne razmere vplivajo zgolj na človekov
fizični obstanek, no egoizem materialnih potreb in
potrošništva ter ga zamenjujejo z bojem za golo moč.
Družbeno-pravne in organizacijske norme se veči-
noma inspirirojo iz medlih predstav človeške oseb-
nosti in stiskajo človeško bitje v poprečje brez vpo-
gleda v širine in možnosti človekovega duha. Moč
notranjih spoznanj in njeno dejavno človeškost je
v rokoh posameznikove realizacije, katere lik lohko
posreduje družbi in veže nanj ekonomsko stvarnost.
Toda iniciativa ni masovno, marveč osebna. Svo-
boda duha je moč te intimne resnice, ki se tiče
vsakogar v njegovi zasebnosti in ki deluje nanj
bolj ali manj intenzivno, bolj ali manj somo zase in
bolj ali manj za duhovno ozračje človeške družbe.
Realno ekonomsko in družbeno delo je senzibilnost
zo posameznikovo kreacijo kulture in duha, skozi
53
katero nastaja lik človeškosti in človečnosti, usoden
za življenje. Vse krize v svetu so dejansko krize
duha, ker je to pomanjkljivo prisoten v stvarnosti:
v izobrazbi, delu in upravljanju. Spremenljivo stvar-
nost sili človeka k ustalitvi notranjih procesov in v
iskanje stolnejšego, temeljnejšego notranjega vzoro
somego sebe. Tehno-ekonomski in sociolno-uprovni
konfliktni procesi preraščajo v duhovni svet posa-
meznega človeko k sebi, k volji in razumu njegovega
intimnega srca. Njegova individualnost ne najde
utemeljitve v posplošenih teorijah, marveč lebdi v
lastnih željah in lastni odvratnosti, no primer v
lastni želji po delu in razpolaganju z njim. To pa je
duševna sila, ki enostavno hoče realizacijo po svo-
jem bitju in bistvu, misli in čuti pa šele tedaj, ko je
volja zavrta. Le v primeru vzgoje o intelektualnem
in čustvenem upravljanju človeških hotenj je du-
ševno silo primerno zadržano oN realno spodbujena
k dejanju.
Takšno odločilno vlogo vzgoje duha in srca op-
ravlja umetnosi, ki je od vseh človeških dejavnosti
edina ohranilo imoginotivno zavest. Njeno kvoliteto,
o ne didaktičnost, posreduje to izjemni učinek. Kon-
ceptualna znanost ne more nikoli točno ali pravilno
odkriti človekovih globin, ker skušajo biti miselne
formulacije adekvatne vidnim in otipljivim monifesto-
cijom stvarnosti. Umetniška občutljivost in umet-
niško, estetsko spoznanje pa sto na najnižji stopnji
fenomenalno (glej paragraf »Resnica in iluzija«),
nikokor po ne matematično občutena materialnost.
Zaradi svoje subjektivnosti označuje predmete in
resnico onologično, metaforično, porobollčno, skrat-
ka z duševno silo, ki so ji intelekt, čustva in čuti
orodje zo izraz. Umetnost je um, ki se spušča skozi
misli prov do čutnosti. Skoznjo doživljamo skušnjo,
da je človek predvsem notranjo silo, ki ustvarja
parabolo sveto in življenja. S to skušnjo v sebi lahko
presodimo, da tudi znanost parafrazira svet po
volji človekovega subjekta in do je iluzija svet somo
posnemati v motemotičnem refleksu. Lahko sicer
rečemo: v materiji in predmetih znanosti so dejstva,
zoto so opisi in raziskave tu dejanski. Dejstvo pa
je tudi človek s svojo perceptibilnostjo in duhovnost-
jo, ki ju nedvomno tudi izkušomo in ki sto pri iz-
rekanju resnice enako odločni in enako dejanski.
Zmote so posledice ignorance duha v človeku,
človeka kot duševno silo ni mogoče pomanjšati v
pojem in intelekt. Oboje so somo stopinje in znaki
njegove resnične dejovnosti. V njem utripajo kri,
dih in poglabljanje v svet. Intelektualno jasen kon-
cept je le zunanji ovoj človekove dejanskosti. Dopol-
njuje ga ritem, zvočnost in razpoloženje. V tem
smislu je mišljenje aktivno povezovonje misli, kot da
neslišna glasbo stopijo posamezne slike v skušnjo
življenja. Kadar je človekovo mišljenje simfonija in
vizija, njegove misli pa note zo zvok in za povezavo
slušnih ter vizualnih drobcev v človekovi duševni
sili, postane človek polnejši somego sebe in svoje
ustvarjalnosti. V intelektu oživlja dejavno intuicijo,
z njo po se odrešuje suhih, mrtvih, negibnih pojmov
ter preverja »skladišče svojih konceptualnih spomi-
nov« s skušnjo lastne vitalnosti. Intuitivnost je ob-
jektivna realnost človeka, ki ni z intelektom iden-
tična, marveč paralelno, ter tvori enega izmed porov
dokazane človekove dvojnosti. Tokove obeh si mo-
ramo predstoviti kot nihajoče spirale, katerih zavoji
se srečujejo in stikajo no robovih ter ustvarjajo
zdru0ujoča se dialektična navzkrižja. Duševna sila
se najprej ločuje od intelekta, do ga lahko potem
uporablja kot instrument svojega delo.
Posledica te razcepljenosti je ¡osno razlikovanje
statičnega razuma od aktivne inteligence.
To dejstvo je po svoji naravi, če mu prisluhnemo
s pozornostjo in razumevanjem, vplivno no zavest
ter go uporabljamo in zlorabljamo za uveljavitev
svojih namenov. Z duševno silo, ki upravlja bistro-
umno maso intelekta ,delujemo no notranje tokove
ljudi, ki zaupajo našim mislim. Zlo in dobro tega
nošego rovnonjo je odvisno od naših nogibov, zato
je neizogibno in vredno presojati voljo, ki inspirira
mišljenje.
6. Temelji orgonike
Izza intelekta opažamo tri ravnine duševne sile:
vizuolizacija, uglasitev (simfonija mišljenja) in ritmični
skelet. Misli so hieroglifi tega dogajanja. Intelekt
zobeleži in pomni lastno skušnjo, vizuolizacija pre-
obrožo občutke, uglasitev je koncentracija zopom-
njenih oblik in v odmevonje pomenov, ritmični
skelet pa tronsfiguracijo fizičnih čutov.
1 ritmični skelet	7. fizični čuti
2.	uglasitev	6. oblike
3.	vizualizocija	5. občutki
4. intelekt — lastno skušnja
(Fizični čuti so vid, sluh, okus, vonj, tip, oblike so
goli odsevi stvarnosti, občutki pa oseben odnos
do njih).
Takšno shema je somo pripomoček, toda njeno
realnost je živ organizem prepletajočih se harmo-
ničnih in konfliktnih dejavnosti. Teh sedem duševnih
elementov potuje skozi dinamizem porov nasprotij
materije in duha ter vseh ostalih kontradikcij, ki
smo jih shemotsko predstavili v porogrofu »Resnica
in iluzija«. Ves ta notranji kozmos se razteza v
54
1. univerzalno človeško figuro (identiteto), ki obsega
tudi 2. človeško naravo (¡oz) kakor tudi 3. Intuicijo
(vest)* ter 4. znono in neznano prostranstva sveto
(zavest). To je skupaj 23 emonacij notranje sile
(12+7+4). ( To število ni samo spontano navrženo,
marveč notranje izkušeno. Isti arhetip srečamo v
hebrejski abecedi 23 črk, a to bi bilo nepomembno
dejstvo, ko ne bi vedeli, do je biblijska hebrejščino
uglasitev človekovega notranjega, mikrokozmičnego
sveta z zunanjim mokrokozmom).
Predstavljeni koncept očitno ni definitivno eksokten,
ker dopušča dogajanje, povezovanje v razne forma-
cije in njihovo razpadanje. Vendar je kakor zgodbe
starih mitov, ki predstavljajo arhetipolne sile v člo-
veku, pravilen in resničen. Tudi matematično točnost
znanosti je eden izmed mitov, dvignjen iz celote
človeške mitologije, in prevladuje v tem obdobju
tako, do potiska v »mrak« druge tokove dojemanja.
Torej skušamo v današnjem jeziku napotiti človekov
pogled v univerzalnost in tvegamo, do to ravno tako
postane ena od mitskih legend.
Razlikovanje vseh teh lastnosti izhaja iz temeljne
človeške razdvojenosti, zaradi katere nastopajo mno-
gotere dvojnosti. Po tej poti, če bi jo nadaljevali,
bi se tudi teh 23 žarišč razsulo v brezmejno otomi-
zacijo. Prava, arhaično vsebina pojma »atom« je
nedeljiv univerzum in v nasprotju s predstavami naj-
manjšega temeljnega delca. Zaustavimo torej na-
daljnje razčlenjevanje in poglejmo vso to celoto kot
»eno in vse« (unum et multum). Uporabimo sintetično
analognost, da sestavimo razbite kose sveta in
zavesti v enost množice In enost človeške razcep-
ljenosti. Obenem bodimo dinamični in vzdržimo v kon-
centraciji istočasno »enega« in »dvojnega«, kar da-
je skupaj nenehno prepletajoče se tri žive principe.
Statično konceptualnost postane tu nemočna in
mora preiti v orgcniko. Mišljenje postane podobno
procesom v naravi, kjer seme, koncept (conceptio -
spočetje), bodisi razpade zaradi neplodnosti bodisi
vzbrsti, zraste in vzcveti v živo, vegetativno bitje.
Po tej analogiji so misli človekova notranjo vege-
tacija.
Primerjavo moramo razumeti mnogo širše. Naš du-
ševni organizem je relativno emancipiran, vendar
neovrgljiv del narave ali v širšem smislu sveto in
v kakšni zvezi sto intuicija in vest? Polarno nasprotje in-
tuiciji je instinkt. To nastopa mehanično, iz neposredne
naravne potrebe. Instiktivna zavest je animalna. Osve-
ščeni in obvladani instinkti se transformirajo v subtilno
notranjo moč, intuicijo, s katero stopamo v vsak pojav
z vestjo ali odnosom do razmerij s svetom.
kozmosa. Odtujeni smo toliko, da lahko to zvezo
opazimo in postavimo primerjavo med človekom in
univerzumom. Misli lahko samostojno imenujemo z
besedami in izražamo s stavki, izza teh po obstajajo
notranji dinomizmi ali od intelekta odcepljena du-
ševna silo. Te je oblikovala ali vzgojila skušnja v
stiku z zunanjim svetom. Sprva je notranjost nedi-
ferencirono maso kakor nekristalizirono rudninska
snov. Od intenzivnosti skušnje (bolečine, prizade-
tosti in težav, s katerimi se spoznamo in jih prese-
žemo) je odvisna kultura ali lepota predelane brez-
oblične duše. Odprtost do življenjskih procesov in
sposobnost predstaviti si jih v svoji zavesti, omogoča
notranjosti identiteto.
V	identifikaciji s kamnom misel ne živi, v ostali
naravi pa jo doživljamo živahneje ali kot dremajoči
sen. Višjo stopnjo doseže v človeku, ki z njo upravlja
svoje gibanje, svoj duševni razvoj in z njeno notranjo
silo, modificirano po življenju norave-kozmoso, pre-
rašča intelekt v predstavo sveto. V tem primeru
mišljenje ni svobodna spekulacijo. Lohko samo pre-
zremo njegovo notranjo smiselnost, dejansko pa so
misli, besede in celo glasovi interjekcije kozmosa.
Civilizirani in emancipirani razum je na to enostavno
pozabil, zato smatra vse te pojave kot samodejno
dediščino, interjekcijo je bilo namreč instiktivna in
je morala utoniti v podzavest. Zdaj se mora člove-
kova emancipacijo žrtvovati za osveščonje in po-
novni, zavestni in intuitivni vzklik kozmosu zavezane
duševne sile. Svoboda je paradoksalno vest, katere
nasprotje je ignoronco ali indolentna samovoljo.
V	tem smislu je jezik fenomenalno tvorba. V njem
je skrit dinomizem sveto, ki ga je človek živo do-
jemal v stanju minimalne intelektuolnosti in zgolj
instinktivne občutljivosti zo svoje okolje. Vrnitev
k instinktom bi bilo nazadnjaško, zato je boljša pot
posluh zo modrost jezika, gramatike, metaforike,
zvočnosti in ritma. Posluh ne pomeni somo analizo
pojavov, marveč sestavljanje jezikovnih sklopov v
organizem človekove izrazne sile. Jezik je namreč
že davno v dekadentni intelektualni togosti in je
ohranil prvine duševnosti v skoraj notronje brez-
barvni, večinoma nervozni govorici. Potrebna je sub-
tilno in izkušena pozornost, da se poglobimo vanj
in ujamemo odmev dogodkov v njem. Plastičnost
jezika posreduje poleg oblik tudi vizualizocijo du-
ševnih vzgibov in odprtih ali zaprtih vrat v človeko-
vem pogledu v svet. Jezik je tudi notranje viden.
To se zgodi na primer pri dobri recitaciji ali dekla-
maciji, pri kateri je vtis močnejši od besed in teh celo
ne dojamemo takoj z razumom. Govor oblikuje v
poslušalcu duševne sile v orgonizem, ki lohko dozori
v misel na kakem drugem mestu in kasneje, som
55
doživljaj po lahko toko močno vpliva no človeka, do
se z njim čutno in celo telesno uskladi ali tudi spre-
meni nazor no svet.
Logika je somo na površju svet zase, v njeni globini
po so noše lastne in širine sveto. Paralelno je z uni-
verzalnimi procesi. Najboljše, najbolj jasne tvorbe
konceptualnega razuma vsebujejo toliko življenja,
kolikor ga kože kristalizacijo minerala, če s to me-
toforo nadaljujemo, moramo ugotoviti, do pri ostali,
»živi« norovi prov toko vidimo somo njeno minerolno
tvar, to snov po oblikuje življenje, ki ga ne vidimo,
marveč go po zapaženih moterialnih manifestacijah
mislimo kot živo, somooblikujočo se dejavnost Toko
pri rastlini identificiramo svojo duševno silo z rastjo
in venenjem, ki sto oba predana sončni svetlobi ter
senci in temi. Pri stiku z živalskim svetom se drami
nošo čuteča naravo, ki se oploja somo in poraja
svet z liki lepote ali studa, želje in odvratnosti,
veselja in bolečine kot splošne in vsem skupne
vrednosti čustvenih doživetij. Ko pa izlijemo du-
ševno silo v človeka, jo identificiramo s somostoj-
nim spoznanjem in v mislih zasidranim stališčem —
s točko v zovesti, ki se je osamosvojila in ki zre in
zori (nazor) na ali v svet. Medtem ko je konceptualni
(mineralni, kamniti) razum bolj ali monj mehanično
zakonitost, ki je lahko le topla ali hladna, masa ali
kristal, po je življenjski, ustvarjalni razum dinamični
tok, ki polni koncepte z organizmi mišljenjo raznih
spremenljivih oblik ali bolj ali monj stalnih občutkov
kokor tudi temeljnega človeškega zretjo.
minerali — koncepti stonjo
rastline — spremenljivost oblik
živali — stalnost občutkov
človek — temeljnost misli
človekova emancipacijo od narove-kozmoso povzro-
ča odtujenost, njen namen pa je osvoboditev od in-
stinktov in zavestno identificironje ali intuitivironje
človekovega bitjo z organizmom okolja. Logično je
torej izreči misel: v človeku je kozmos. Mišljenje ni
kaotično samovoljo, marveč orgonični red. Od ne-
odvisne spekulocije, ki se lahko razteza v ravnini
zavesti kamorkoli in kakorkoli v neomejeno brez-
končnost, se vračamo v krivuljo, k notranjim dejst-
vom in njihovemu ogledalu v zunanjem svetu. Do
tega razpotja je obstajalo evolucija (razvoj), ki je
prešla mineralno, vegetotivno in animalno stanje ter
obstalo v odprtosti človekovih možnosti. Ko po člo-
vek osvesti sebe, svojo identiteto, samostojni inte-
lekt in duševno silo, ki leži »v krilu svetovnega di-
nomizma«, prevzame odgovornost do tega, kar se
je zgodilo doslej. Začenja graditi po lastnem in ana-
lognem kozmosu, kar je prej raslo brez njegove
vednosti. Ustvarja involucijo (uvoj). Uvija svojo zo-
vest v področje sil dosedanje evolucije. Involucija
prinaša ogromne možnosti rozširitve zovesti, pred-5
vsem pa še nesluteno razpologonje s silami v koz-n
mosu.	:c
Podobno tudi v filozofiji ni mogoče pričakovati roz-^
voja novih teorij. Pojavljajo se le prenovitve prejšnjih^
tez, posamezni izseki ali kombinacije. Ekskluzivnost^
ene ali več filozofskih misli, iztrgone iz komplekso¿
tritisočletne filozofske in nojmonj pettisočletne sploš--
ne kulturne trodicije, je vselej privedla bridko skuš-''
njo tiranije duha. Edino perspektiva je zagledati v,"^
mišljenju zakonito in orgonsko rast ter njeno živo'
in plodeče gnitje, v katerem se zrno mišljenja pre--
rodijo. Čemu? Ali je potem vse somo nenehno po-'
navijanje istega? Treba je doseči več. Metaforično'
bi povedoli nov, poživljajoči smisel takole: »to divje"
raztreseno vegetacijo je trebo obdelati v vrt ci-J
vilizocije, ki osrečuje z lepoto in hrani s plodovi«.'
Korak k temu je zbližonje s predontično kulturo,'
ko misel ni bilo individualizirana, marveč je pripodola;
razodetju narave in vesolja. Toda to ne pomeni zo-;
vreči dosežke individualizacije in njenega samostoj-
nega dela z modrostjo (sofijo), katere prijatelji smo
vsi misleci. Tako veilk kos zgodovine je nemogoče:
zavreči. Sadovi svobodnega, osamljenega duha se
torej povezujejo z notranjimi dejstvi človekovega
bitjo v živeči človeški kozmos. Ker je to vizija, zveni
abstraktno. Isto povejmo še drugače: koncepti po-
stajajo organizmi kakor pesniške prispodobe, ki de-
lujejo na človeško notranjost. Tedoj postane filozofija
praktično kultura človeških skušenj ali življenjski
emipirizem. Mišljenje prehaja iz sistemov v vizuolizo-
cijo duševne sile, ki se uglošo in ritmizira z orgo-
nizmom sveto, človek po ostaja pri tem paralelen
z njim kot ovtonomno bitje. Tu je mogoče odkriti
celovitejši človeški lik, 'ki je dones preprosto po-
manjšan no suho intelektualno plast ali zgolj fizično,
instinktivno bivonje. Zo filozofijo postojojo ponovno
odločilni miti, soj je tudi izšlo iz svobodnih tolmačenj
te slikovite predstavitve človekovega duha. Zdoj
lahko z zrelostjo samostojnih mislecev in z osebno
intuicijo ponovno zobeležimo črte, lik in barve člo-
veškega mišljenja ter toko ustvarimo iz sebe vzniklo
sliko. Moč poezije se more spojiti z močjo znanosti
kot ustvarjalni »pojezis«. Ustvarjalnost je temeljno
identiteta in zavest vseh široko razvejanih človeških
dejavnosti, ki jih inspirira podoba človekovega uma
v svoji stalni, neslišni simfoniji in tihem, o nezodrž-
nem utriponju.
7. Kaj to pomeni za civilizacijo?
Takšno vizija je sen. Toda brez snovanja (sen ir
snov) se svet zapre v demoničen mehanizem. Vizi
in sanj sicer ni mogoče jesti, vendar je temeljna skrt
človeka, do s hrano »zaliva rast svojega bitja«
56
irša zavest in poglobljena človekova identiteta sto
idi jamstvo večjega obvlodovonjo in prenavljanja
]ko gospodarstva kot družbe. Odločilen je kreativni
uh.
esedo oli misel s kvalitetami organskih dinamizmov
i igra z neobveznim pomenom, marveč dejavno
stvarjolko ter realni, usodni kozmos v človeku,
etudi tega ne priznamo, nas skušnja privede do
зда spoznanja. Način, kakor jo danes izrekamo
1 uporabljamo, je no primer zmaličil človeka v
ivčen, zgolj prebrisan in agresivni duševni dinomi-
em. Prenehali smo skrbeti za njen notranji svet
prid matematične odekvotnosti. Takšno stonje
3 slika kulture in civilizacije. Ta spis je skušal
redstoviti besedo in misel v luči pomena, ki je
hranjen v sonskrtskem izrazu »monas«. Omenili
mo ga že no eni izmed prejšnjih strani. »IVIonos«
3 v zvezi z besedo »manu« in pomeni človeka in
ložonstvo, ki uteleša človeško misel in človeško
livilizocijo. Sorodni so mu storoegipčonski bog Me-
ies, starogrška naselbino Minos, latinski izraz »ma-
lus« (roko) in nemški »Mann« (človek). Razpon po-
îuido Savio
meno je zelo širok in bi go smotrno opisali takole:
»Manos je misel, ki je hkrati tudi človek z notronjo,
tokorekoč božansko silo mišljenja. To je njegovo
resnično, ustvorjolno bistvo, duševna silo, ki gradi
mesto, civilizacijo in kulturo v njih, ter rokuje, up-
ravlja njegovo delo. In njégovo orodje je človek sam«.
V slovanskih jezikih bi isti koren našli v obliki oseb-
nega zaimka: joz, mene..., torej v aktivnem sub-
jektu v nasprotju z objektivnim, statičnim »jazom«.
Tu je »monos« ponotronjen, vendar delujoč. Izhaja
iz globin. Takšno misel je srce človeka: razum srca,
umevonje s srcem.
Manas je smoter kulture v tej civilizaciji. Izza njega
so še drugi, zaenkrat nevažni.
VIRI:
ARCANE SCHOOL, student's popers for personal use,
London
'8L)0DjdS 8JDqiL|0!S S|D ЗЈШЧЈЛЈПЗ :J8U!8}S ilopny
Goetheonum, Dornach
57
Adriano Spatola
58
Ivan urbančič: elementi za razvitje vprašanja
naroda na slovenskem	(nadaljevanje)
30. če gre za ugotavljanije posebnosti slovenstva
kot naroda, je gotovo treba zbrati in upoštevati
mnogo določil te posebnosti, kakor jih je poč
s historično sociološko raziskavo mogoče najti.
Po vendar potrebuje toko historična raziskavo
že vnaprej neko čisto določno vodilo, do bi sploh
lahko v brez-končnosti fakticitete zbralo tisto,
kar bi lahko kazalo slovensko narodno poseb-
nost. Toko vodilo je pravzaprav neka vnaprejš-
nja vednost o tistem, kar se no to način išče.
Nam gre sedaj somo zo oris toke vnaprejšnje
vednosti, nujne kot osnovno vodilo historično-
-sociološki ali kuiturno-sociološki raziskavi po-
sebnosti slovenskega norodo. Vprošonje je naj-
prej, od kod vzeti táko vnoprejšnjo vednost? Na-
čelen odgovor je: toko vnaprejšnja vednost o na-
rodni posebnosti je izvedljiva samo iz razvitega
bistvenega pojma naroda.
Če se vprašamo, ali je glede no bistvo naroda
zo dejanskost narodne enote kakor koli relevant-
na oN po irelevantno številnost oseb ali indivi-
duov toke norodne enote, smo no poti k poseb-
nosti slovenskega naroda. Pri tem moramo upo-
števati, da je osnovno bistveno določilo naroda
samostojnost in samoodločonje v vseh ozirih.
Zoto zohtevo tako samostojnost tudi dejansko
lastno moč za svoje somo v sebi oprto stanje.
Očitno po je, da toke moči in somostojnosti na-
rodne enote kot zares v sebi sklenjene enote ni
zmožno poljubno majhno število individuov, saj
bi se sicer lahko npr. vsoka fevdalno lokalno
skupnost bila konstituirala kot narod. Namesto
sedanjih Slovencev bi tedaj lahko postoli svoj
norod Kranjci, svoj narod Štajerci, dalje Korošci,
Dolenjci, Primorci itd. In znano je, do ob začetkih
slovenskega norodnego gibanja ni bilo kar sámo
ob sebi josno, koj vse spada in kaj ne spodo v
slovensko enotnost; in obstoječe velike razlike
med deželskimi dialekti bi morda tudi bilo mogoče
razviti do literarno popolnih različnih narodnih
jezikov, ki bi se bolj ali monj razlikovali med
seboj, če ne bi bilo temu no poti nekoj drugega.
To, do imenujemo take govorne rozlike danes
»dialekti«, izhojo somo iz dejstva, do je bil roz-
vit vsem skupen slovenski jezik, glede na kate-
rega se kranjski, štajerski, prekmurski, koroški
itd. imenujejo sedaj lahko dialekti. Vprašanje je,
koj je mero številnosti individuov neke narodne
enote, do bi se to zares lahko vzpostavila kot
enoto in se udejanjila kot državo? Odgovor no
to vprašanje daje vpogled v notranji ustroj na-
rodne (državne) družbe, o kateri vemo, do je
državljansko (= meščansko) družba, ki jo v prin-
cipu strukturira sistem potreb, zasebno lastnino
predmetov in delitev delo. Potrebe je v delitvi
delo mogoče zadovoljevati le v medsebojni po-
vezonosti svobodnih osebnosti, katerih vsaka
producira in poseduje posebni predmet zo za-
dovoljitev posebnih potreb drugih, tako da vsak
individuum — držovljon — zadovolji vse svoje
potrebe le s produkti drugih individuov. Tok
sistem potreb torej nujno zahtevo menjavo. Si-
stem po je — kot pravi Hegel — »v sebi bistveno
sovisna totaliteta« (Enz. porog. 279). Tok sistem
je v sebi sklenjena, somo sebi zadostna, samo-
stojna enoto; torej ima oz. moro imeti v sebi
samem moč za svoje somo v sebi oprto stanje.
Tok sistem je zares obsolutni subjekt. Sedaj
vidimo, do je glede no svoje bistvo narod kot
narod mogoč, ko je narodna oli državljansko
(= meščansko) družba tok v sebi sklenjen sistem
potreb, ki vključuje delitev dela, zosebno produk-
cijo vseh predmetov za zodovoljevonje vseh
potreb in no tej osnovi nujno menjavo, če to po-
goj ne more biti izpolnjen, se narodno — držav-
ljansko (= meščansko) — družba ne vzpostavi
kot enota (kot sistem), se torej ne more konsti-
tuirati narod kot narod, niti se udejanjiti v svoji
narodni državi; moči zo samostojnost in vse-
stronsko samoodločonje ni. Pri tem to moč za
samostojnost po svojem kvantumu ni fiksno do-
ločena, temveč se zadostnost ali nezadostnost
te moči meri ob izkazovanju moči narodnega
sistema navzven, pri zadevanju no moč drugih.
31. Proizvodnjo za zadovoljevanje potreb in menjavo
v sistemu narodne državljanske (= meščanske)
družbe si je trebo podrobneje ogledati, do bi do-
bili jasen odgovor na noše vprašanje. Najprej:
v narodni družbi kot narodni poteka proizvodnja
principiolno v delitvi dela med stanovi te družbe,
ki so v sebi še mnogotero razčlenjeni, kar teme-
lji no prov tolikšni razčlenjenosti oN delitvi delo.
Vendor ne smemo izgubiti izpred oči v sebi
sovisne totalitete tega družbenega sistema —
norodo. Če gledamo no celoto, je namreč to
proizvodnja predmetov za zodovoljevonje potreb
ipso facto somoproizvodnja oli somostvorjanje
59
naroda kot naroda. Temu ustrezno ¡e treba ra-
zumeti tudi potrebe in menjavo. Ekonomistično
redukcija narodne proizvodnje, potreb in menja-
ve, ki ji večinoma zopodajo marksisti v svojili
teorijah naroda, je nedopustna poenostavitev te
stvari. Obstojajo namreč neko posebna narodno
produkcija in posebna narodna potreba in po-
sebna narodno menjavo, ki morajo biti tudi in v
prvi vrsti izpolnjene, da bi narod sploh bi! narod,
ki pa ne zopadojo ekonomiji v novodnem pome-
nu besede. Somoproizvodnje naroda v njegovih
individuih, prav če gre za narod kot po bistvu
somoustvarjeni absolutni subjekt, namreč ni mo-
goče gledati zgolj kot koko biološko reprodukcijo
ali reprodukcijo vrste. Norod se ustvarja kot na-
rod v svojih individuih po bistveni iz-obrazbi teh
individuov v ljudi epohalno novega bistva, kakor
smo to iz-obrazbo v naši študiji opisali. Ta bist-
vena iz-obrozbo je obenem bistvena narodno po-
treba. in menjave, ki je zo vzgojo kot način za-
dovoljevanja te bistvene potrebe nujno, ni mogo-
če ekonomistično reducirati no trg. Pomena se-
daj omenjene narodno produktivne iz-obrozbe se
zavemo, če pomislimo, do narod lahko delno
zadovoljuje potrebe zo svojo navadno reproduk-
cijo in specifične potrebe some moterialne pro-
dukcije tudi z mednarodno menjavo, ki je tudi
faktično v epohi narodov vedno obstajalo. Za to-
vrstne potrebe torej ni principiolno nujno, da bi
se zadovoljevale s produkti, ki so producirani
znotraj naroda; mogoče jih je v nekem določe-
nem obsegu zadovoljevati tudi z mednarodno
menjavo, ne do bi to že ogrožalo samostojnost
naroda. Nikakor po ne more narod kot narod
pogrešati zase bistvene narodno produktivne iz-
-obrazbe. Če sam ne ustvari svojega jezika, svo-
je kulture, svojih nravi, udejanjenih v svojih za-
konih in svoji državni ustavi itd., jih namesto
njega in zanj ne more ustvariti nihče, kakor lah-
ko izdeluje zanj »konzerve«, »vijake« in drugo
»mašinerijo« oz. sploh tehniko. Vendor če na-
rod som ne izobrazi sebe za znanost in za teh-
niko, ni zmožen zanjo, najsi jo tudi uvaža. In
prov pri tej bistveni narodni proizvodnji in po-
trebi — narodno produktivni izobrazbi v vsem
njenem obsegu in globini — je Slovencem kot
narodu »nekaj manjkalo«. Slovenski narod se je
sicer vzpostavil kot narodno gibanje, ni po go
dovršil v svoji narodni državi v čosu, ko bi bil
to »po usodi« moral storiti, namreč v čosu evrop-
ske epohe narodov, ki se je v Evropi — kot smo
to v tezah že nakazali — v bistvenem končalo z
nostopom moderne dobe in z njo po bistvu že
drugačnega, ne več narodnega, temveč moderne-
ga človeka. Razdobje takoimenovone »slovenske
moderne« je bil zadnji čas zo udejonjenje sloven-
skega naroda in lastne narodne države. Čehom,
Poljakom, Bolgarom, celo Srbom je to v tem času
uspelo — Slovencem ne. Tako bi se glede na
nakazane pojme dalo reči, do so Slovenci kot
narod po svoji številnosti vendarle še v možno-
sti, ki bi dopuščalo njihovo narodno-državno
udejonjenje, do pa prav zaradi monko v svoji
bistveni narodno produktivni izobrazbi tega ude-
jonjenjo sebe niso niti zares poskusili, kar pome-
ni, da tudi s svojo notronje-bistveno menjavo ni-
so zadovoljili svoje bistvene narodne potrebe.
32. Gotovo je res, do je omenjena norodno produk-
tivna iz-obrozbo — tu le neko skrajšano ime za
zelo mnogotero dejavnost — povezana s celotno
narodno produkcijo, gotovo je, do spada v so-
visje celotnega držovljansko-družbenego siste-
ma potreb, kakor smo ga omenili, in je s tem se-
veda v sovlsnosti tudi z močjo tega sistema. Ven-
dar te narodno produktivne izobrazbe ne smemo
kot kake nadgradnje zvesti enostavno na kako
»ekonomsko bazo«, zakaj s tem bi nedopustno
poenostavili odnos med njima, če je sistem dr-
žavljanske družbe v sebi bistveno sovisno totali-
teta, potem od te produktivne izobrazbe prav ta-
ko zovisi vso ostalo »ekonomska« produkcija in
narobe. Če torej škriplje v norodno produktivni
izobrazbi, moro škripati ves sistem. Zato ni za-
dosti, če rečemo: slovenska narodno buržoazija
je bilo ekonomsko šibko oz. sploh slovenski last-
niški razred ni bil dovolj razvit, ni imel zadosti
gospodarske moči in zato tudi narodno gibanje
ni bilo dovolj uspešno. Vprašanje je namreč,
zakaj je bil tok. Ali ni bil lastniški razred pri Srbih
ali Bolgarih v tistem čosu relqtivno prav toko
šibek kot pri Slovencih? S tem prehajamo k ori-
su edinstvene posebnosti Slovencev kot naroda.
Do so se Slovenci sicer konstituirali kot narod-
no gibanje in dosegli svojo vsaj delno enotnost,
a se obenem niso niti dejansko poskusili vzpo-
stoviti kot lastno samostojna država, leži no neki
njihovi bistveni inertnosti, površnosti, povnonje-
nosti, nepristnosti in mločnosti, ki sega od miš-
ljenja, duhovnosti, značaja itd. do odločnosti,
odločitev in dejanj, pri katerih se zahtevo od
državljana ali narodnega individuuma žrtvovo-
nje svojega ničevega egoizma, svojega zasebne-
ga interesa, ki je individuu možno samo, če občo
narodno substanco zares pristno v sebi dojame
kot svoje lostno bistvo, če narodno somostoj-
nost in svobodo zares notranje pristno ugleda
kot svojo lastno samostojnost in svobodo. »Za-
gledati« toko svoje bistvo, po se izvorno gledano
pravi, najprej sebe ustvariti v bistveno novega
sebe; in to se »dogaja« kot bistvena narodno
produktivna iz-obrazba, o kateri je spet treba
60
reči, da ni le kaka šolska ali knjižno učenost,
temveč je lahko obenem tudi dejanski narodni
boj (npr. Srbi). Fichte, to najizrazitejši filozofski
mislec norodo v celotni epohi narodov, je kot
največje, osnovno nrovno-etično zlo izpostavil
rovno to inertnost, lenobo, ki je obenem hlap-
čevstvo, površnost, povnonjenost, nepristnost in
mlečnost, vsled česar zapado individuum zaseb-
nemu ničevemu egoizmu in podrejenosti avtori-
tetom. Seveda, Slovenci so bili strašno narodno
vneti, vendar je vsok pri tem obenem držal v
žepu skrito figo.* Bili so grozno kulturni in uče-
ni, vendar se niso nikoli notranje pristno in brez-
pogojno zlili z vsebino te kulture in učenosti, češ
vse lepo in prov, ompok ohranimo svojo zdravo
pomet. Družbenih in državnih institucijj no Slo-
venskem Slovenci niso sprejemoli kot svojih,
ompok kot stvar tuje gosposke. Kdo je toko od-
ločno razkrival to slovensko zlaganost in obe-
nem zares skrajno trpel zarodi nje kot Cankar?
In ko so se Slovenci vneli za narodno kulturo,
je tonil Prešeren v pozobo in so častili duhovno
in umetnostno zlaganost Koseskego in povzdigo-
vali Trstenjokovo »znanstveno« teorijo direktne-
ga izviro Slovencev od starih budističnih Indij-
cev, do Jeronovego in podobnega mročnjoštvo
niti ne omenim. Kari Dežmon, slovenski odpad-
nik, visoko evropsko izobražen človek in no za-
četku svoje poti izrazit in vnet Slovenec, je — kot
poroča Prijatelj — nad Slovenci obupal prov za-
rodi njihove duhovne zlogonosti in njihovega zo-
pironja pred resnično in pristno (evropsko) iz-
-obrozbo, ker se je bol kulturno-duhovnega mrač-
njaštvo, ki je s tem grozilo. Dežmon — ne po
svojem odpodništvu, ompok po svojem obupu —
je tipični slovenski fenomen in ga je trebo kot
takega posebej roziskoti (ne Dežmanov primer
sam, temveč dežmonski slovenski fenomen obu-
pa, ki načenja najbolj rovno najboljše sinove slo-
venskega norodo — noj tu omenim Conkorjo). Iz-
redno mnogoteri so izrazi tega monko v bistveni
narodno produktivni iz-obrozbi pri Slovencih. V
naših pričujočih tezah jih ni mogoče vseh ome-
njati.
33. Ce drži, do se norod kot narod, tj. kot epohalno
oblika združevonja človeštva nove človeškosti v
epohi norodov, ne more udejanjiti, ne da bi člo-
vek somego sebe ustvaril v bistveno novega se-
be, potem lahko ugledamo, koj nokozoni manko
v bistveni norodno produktivni izobrazbi pri Slo-
vencih pravzaprav pomeni. Brez skrajne življenj-
ske pristnosti in ponotronjenosti, zajemajoči
O tem glej: Ivan Prijatelj: Kulturna in politična zgodo-
vina Slovencev lil, Ljubljana 1938, str. 31 ff.
celotnega človeka, človek iz sebe ne ustvari
bistveno novega sebe. Toko lohko kvečjemu vna-
nje pristaja no zahteve novega čoso (epohe
narodov) in jih le vnonje (z držanjem fige v
žepu) izpolnjuje, se podreja avtoritetam. Kot tok
po ne bo priprovljen no dejanja žrtve svojega
ničevego zasebnega interesa in koristi, ker obče
narodne substance ne bo ugledal kot svojega
lostnego bistva, temveč le kot nekaj sebi vno-
njego. O takem človeku lahko navadno rečemo,
do je nepristen in mlačen. No poseben nočin
se to »odraža« v visoki kulturi. Tok človek npr.
nikakor ne bo sprejemljiv zo »nemško« filozo-
fijo in »nemštvo« v tistem bistvenem smislu, ki
— kot smo pokazali — konstituira epohalno
novo bistvo človeko — norodnego človeka,
državljana. In res je tisti slovenski stan, ki mu je
bilo v narodnem gibonju naloženo misliti iz celote
zo celoto naroda, bil v vseh svojih narodno
elitnih krogih in krožkih skoroj popolnoma brez
posluha zo nemško klasično filozofijo oz. sploh
zo to »tip« filozofije. To filozofija namreč zahteva
brezpogojno pristno ponotronjonje subjekta v
sebe somego. To slovenski povnonjenosti in ne-
pristnosti nasprotuje in zoto to filozofija Sloven-
cem ni bilo »razumljiva«.
Podobno je v religiji, ki zahtevo izrecno prist-
nost človeka v svojem odnosu do bogo. Slovenci
ne premorejo kakega velikega, religiozno pristno
novdohnjenega in tvornega človeka, ki bi bil
npr. enakovreden slovenskim literarnim ali umet-
nostnim ustvorjolcem, temveč so v glovnem le
bolj ali monj dobri (tj. vnonje religiozne obvez-
nosti izpolnjujoči) kotoliki. Kodor pa so zognoni
katoliki, so praviloma mračnjaški klerikalci in
ultromontanci; pristne religioznosti in katolištvo
Slovenci niso dobro razlikovali.
Svojo »norodno idejo« so Slovenci izražali pred-
vsem v svoji umetnosti. Ta je po svoji epoholni
določenosti v epohi narodov veljalo kot »čutno
sijonje ideje«, kakor jo je ugledal Hegel. To je
najvišje določilo umetnosti v tej epohi in obe-
nem je umetnost po tej svoji najvišji določenosti
prenehalo biti nojvišjo obliko duha. To glede
no nošo temo pomeni, da se norod ne more v
toki čutni obliki svoji epoholni določenosti pri-
merno izraziti. V epohalno bistvenem smislu po
to obenem pomeni, do tok norod tudi ne more
zares v epoholnem smislu primerno biti, zokoj
dejansko biti je glede no princip nove epohe
narodu kot subjektu mogoče somo v odnosu do
vedeti. Živa substonca ali subjekt je na sebi
somo, če je tudi za sebe, tj. soma zase vedočo,
kar smo podrobneje razvili v tekstu noše študije.
Védenju zase somo v čutni obliki (po umetnosti),
ki je epoholno gledano nižja oblika védenjo od
61
znanosti, ustreza zoto še neko »nedognonost« v
somi biti subjekta. Toka »nedognonost« dejan-
skosti slovenskega naroda se zato izraža tako,
do najboljši sinovi slovenstva, ki zares občutijo
to »usodo« naroda in so kot taki do svojega
življenjskega občutja pristni, iščejo izraz tega
svojega življenjskega občutja v umetnosti, ki je
ravno določena znotraj te epohe kot čutna ob-
lika. Zato se včasih reče, do so Slovenci »narod
pesnikov«. S tem v zvezi je potem razumljivo,
do se Slovenci kot narod tudi niso brezpogojno
izročili znanosti in tehniki kot sredstvu svoje
narodne moči. Občudovali so sicer znonost in
tehniko in se z njo ukvarjali, vendor jih je ma-
mil pretežno le vnonji blišč njenih »neverjetnih
dosežkov«. Kadar po je šlo zo to, do bi pristno
prevzeli nase stroge in brezpogojne metodične
zohteve, ki jih znanost postavlja človeku, ki noj
bo zares znanstvenik, kadar gre zo to, da moro
človek sebe bistveno preustvoriti v človeka zna-
nosti, je bil Slovenec spet dokaj mlačen in po-
lovičarski, češ »treba je gledati bolj življenjsko,
ne tako strogo in ozko in dosledno«. Toko stroga
znonstvenost in brezpogojna človekova izroče-
nost toki znonstvenosti je tipičnemu Slovencu
neudobna. Tisti Slovenci, ki niso bili taki, so se
kot znanstveniki v glavnem uveljavljali zunaj
slovenstva in njegovego narodnega gibonjo. Slo-
venci so še danes nezaupljivi do tistega, ki »sa-
mo cerebriro«, češ, kje so pa čustva, kje ljube-
zen ipd. Sprejemonje in razširjanje znanosti za-
rodi njene koristnosti in uporabnosti je docelo
povnonjen in nepristen odnos do znanosti, ven-
dar Slovencem (še dandanes) edini razumljiv.
Ne do bi še naprej nizoli toke podrobnosti, je bil
naš namen somo glede no bistveni pojem norodo
skicirati tisto posebnost slovenskega norodo, ki
se nam zdi za nošo »usodo« najbolj pomembna.
Nad vse pomemben po bo odgovor no vprašanje,
koko se to slovenska narodno posebnost izraža
v času konca norodo, tj. v modernem času in v
sodobnosti, glede no epohalne prelome, ki loču-
jejo te epohe.
34. Že uvodoma je potrebno nokozoti tiste »vzroke«,
ki so »povzročili« skicironi monko v slovenski
bistveni narodno produktivni izobrazbi, ki smo ga
opisali kot inertnost, povnonjenost, nepristnost,
mločnost itd. »Vzrok« pišemo v norekovojih, ker
pravzoprov v sistemu kot v sebi bistveno sovisni
totaliteti najbrž nimamo opravka z navadno
vzročnostjo. Nam gre, preprosto rečeno, zo raz-
vitje geneze slovenske narodne posebnosti, ki
smo jo prej skicirali. Šele vpogled v njeno genezo,
nam omogoča tudi ustrezno rozumevonje te
edinstvene slovenske narodne posebnosti. Ta ge-
neza je zgodovinska in nima nobene zveze s
koko biološko, plemensko, rosno, prirodno da-
nostjo ali kako tovrstno »dedno obremenjenost-
jo« Slovencev. Zgodovina norodo po je tisto
vednost o sebi ali samozavedanje, ki ga ustvar-
jajoči se narod v svojem gibanju izpostavi zase.
Kot je somozovedanje (cogito — sum) novi epo-
halni princip, je hkrati tudi princip in ključ zo
rozklenitev zgodovine. Zgodovina norodo zato ni
nikoli nekaj zgolj »objektivno« danega in najdlji-
vega, temveč soma spada v somokreotivni akt
norodo kot narodo. Zgodovina naroda je v dvoj-
nem smislu — objektivno in subjektivno — stva-
ritev naroda. Zato zo dosledno izvedeno misel
nove epohe ni nobene druge dejanske zgodovine,
razen zgodovine norodo. Hegel pravi, do imajo
somo ljudstva (tj. narodi — glede no Heglovo
terminologijo) dejansko zgodovino. Toko so tudi
Slovenci ob svoji prebuditvi (tj. vzpostavitvi sebe
kot naroda) izpostavili svojo norodno zgodovino,
ki je bilo obenem akt slovenskega samozaveda-
nja. Z njo so se Slovenci ovedeli, do so, kdo da
so in kaj vse sodi v slovensko narodno enotnost.
Akt takega somozovedonja je akt somovzposta-
vitve, je stvaritev po bistvu ex nihilo. Prvo tako
slovensko zgodovino je napisal A.T. Linhart 1789,
in Bogo Grafenauer pravi, do je »Linhortova za-
misel slovenske zgodovine v slovenskem zgo-
dovinopisju zmogolo šele približno sto let po
svojem nastanku« (glej Zgodovina slovenskega
norodo V., Ljubljano 1974, str. 135). To kaže, do
toka zgodovina ob svojem času nikakor ni bila
kaj samoumevnega in danega, temveč jo je bilo
treba ustvariti. Grofenouer tudi vidi zgoraj opi-
sani pomen narodne zgodovine kot akta narod-
nega samozavedanja (glej prov tam str. 133 f).
V takem aktu samoovedenjo izpostavljena zgo-
dovina Slovencev »vrže nazaj« svoj začetek v
čas naselitve Slovencev na svoje sedanje ozem-
lje. Slovenska zgodovina je torej zgodovino Slo-
vencev od naselitve sedanjega ozemlja do da-
nes. V tej zgodovini moramo zato ugledati ge-
nezo posebnosti Slovencev, ki smo jo prej ski-
cirali. Pokazalo se bo, da geneza prej nakaza-
nega manko v slovenski bistveni norodno pro-
duktivni izobrazbi temelji pravzaprav no neki
pozitivni konstitutivni karakteristiki Slovencev
v njihovi zgodovini, ki jim je sploh omogočila, do
so se ohranili. Vpogled v to je za našo temo zelo
pomemben in ga v nadaljevanju ne smemo izgu-
biti iz oči.
35. Ko so Slovenci naselili svoje sedonje ozemlje,
so se srečali z nekim »duhom«, ki ga nekoliko
poenostavljeno označujemo kot »evropskega du-
ha«. To je bil Slovencem nekaj vnonjego, tujega.
62
To srečonje z »evropskim duhom« je biio po svo-
jem nočinu zo Siovence usodno. Najodločneje
in nojprej jim je to »duh« stopil nasproti v obliki
krščanstva in bavarske oz. frankovske države.
To si je kmalu podvrglo Slovence in jih s tem
potegnila v Evropo, mišljeno sedoj ne geogrof-
sko, temveč bistveno. Neodvisnost Slovencev, ki
so jo nekaj čoso baje imeli v svoji Karantaniji,
je bilo s tem sevedo izgubljena. Milko Kos pravi
v svoji »Zgodovini Slovencev« o tem: »Dogodki,
ki temu slede, so toko pomembni in za nadaljnjo
usodo Slovencev ter njihove zemlje toko znome-
niti, do si jih upom primerjati le s pojovom prve
slovenske tiskane knjige ali pa z narodnim osvo-
bojenjem naše dobe. Dogodki ne pomenijo nič
monj kot izgubo komaj pridobljene samostojno-
sti in tej sledečo politično in versko priključi-
tev evropskemu zapadu.« (Glej v omenjeni knji-
gi, Ljubljano 1933, str. 55.) Na ta usoden sloven-
ski zgodovinski dogodek tu ne bomo gledoli z
vnonje historične strani, temveč go bomo posku-
sili razumeti v njegovi notranji bistveni strani.
Slovenci so ob naselitvi prinesli s seboj svoj
slovanski mitos in etos, ki jim je bil avtohton,
tokorekoč z njimi zraščen medij njihovega bitjo
in sožitja. Sedaj pa so zadeli ob docela drugač-
nega, evropskega »duha«, ki po ni bil njihov,
bil jim je vnonji in tuj. Toda temu krščonsko-
držovnemu »duhu« je bilo lastna zahteva po
brezpogojnem širjenju, ki se je posluževala tudi
nasilja. Slovenci so bili premagani no bojnem
polju od Bavarcev, njihovi upori proti krščanstvu
in sploh proti tujemu so bili zatrti s silo, zoto
so morali zavreči svoj mitos in etos ter zlepa ali
zgrda sprejeti tega evropskega »duha«. Pokrist-
janjevanje se je izvršilo nasilno. Podobna ali še
hujšo usoda je zadelo tudi vse druge slovanske
rodove od južnih Slovanov, Čehov in Poljakov
do zadnje samostojne slovanske države na oto-
ku Rügenu v severnem morju in seveda tudi
Ruse. Zahodno in vzhodna Cerkev sto vsako po
svoje, vendar enako surovo pokristjonili svoje
sosednje Slovane. Z ognjem in mečem so uniče-
vali slovansko svetišča in kipe slovanskih bogov,
podirali slovansko sveto drevesa, požigali in
skrunili slovanske svete gaje, zasipavali slovan-
ske svete izvire, nadomeščali dneve čaščenja
slovanskih bogov s krščanskimi prazniki, pobi-
jali svečenike, ki so vztrajali pri svoji veri itd.
Slovanska mitologija nam kože v glavnem samo
še to strahotno agonijo. Seveda so tudi Ger-
mani bili že prej no podoben način pokristjo-
njeni in so sedaj hodili pokristjanjevat svoje so-
sede Slovane. Vendar tu o vsem tem ne moremo
podrobneje govoriti in se moromo omejiti somo
no Slovence, čeprav bi bilo treba v naših ra-
ziskavah narediti vsoj grobo komparacijo Slo-
vencev in ostalih zahodnih Slovanov in Germa-
nov v tem oziru. Slovenci so hočeš nočeš podlegli
temu pritisku, zokoj kdor ni sprejel tega tujega
»duha« in krščanstvo., je bil obsojen no pogin.
Prešernov Krst pri Savici nom je otožen spo-
min na ta prvi dogodek slovenske zgodovine.
Toda to proces, ki je — kot meni Kos v svoji
Zgovodini Slovencev — potekal pri Slovencih po
zaslugi škofa Virgilo še v dokaj mili obliki, nika-
kor ni šel gladko in je trajal več stoletij, nam-
reč nekako od konca 9. po tja do 14. stoletja.
Slovenci so samo vnonje sprejeli tega evrop-
skega duha, notranje po so se še vedno držali
svojega. Toko npr. piše M. Kos v svoji že ome-
njeni Zgodovini Slovencev: »Kmet je živel svoje-
vrstno življenje, delal v potu svojega obraza zase,
svoje in svojega gospoda, se veselil in žalosti!
po svoje in poleg tistega, kar mu je ukazovala
krščanska vero, veroval še prov pogostokrat
v stare dobre in zle duhove, kar tudi cerkev ni
znalo, niti mogla povsem preprečiti.« (Prov tam,
str. 174, glej tudi str. 196-7). Kos misli pri tem
no razdobje 12., 13. in 14. stoletja. Nikakor nam-
reč ni bilo mogoče do kroja izkoreniniti izvornega
slovenskega mitoso in etosa, saj je bil sredina
njihovega bitjo in so Slovenci po njem živeli in
se je zato pod vnanje sprejetim krščanstvom in
zahodnim »duhom« nujno ohranjal še naprej.*
Poglavitno jedno slovansko-slovenskego mita je
bilo sicer od krščanstva vnanje potlačeno in za-
trto. Vendor iz izvornega mitoso in etosa izvi-
rajoči mnogi narodni običaji, ki jih krščanstvo
ni dojelo kot popolnoma nezdružljive s svojo
duhovnostjo in jih je zoto med ljudstvom toleri-
ralo, so živeli še noprej in so se nekateri ohra-
nili vse do začetka 20. stoletja. Vsega tega tu
ne omenjomo zarodi kokego moralističnega zgra-
žanja nad nasiljem ipd. Slovani so ob svoji na-
selitvi sedanjih ozemelj zadeli no razvitejšo za-
hodno evropsko kulturo in njenega »duho«, ki
se mu niso mogli uspešno zoperstaviti. To, da
so mu podlegli, je bilo zanje po eni strani kata-
strofalno, po drugi strani po so s tem začeli rasti
v nekaj docela drugego, kot so bili dotlej (glej
o tem M. Kos, Zgodovina Slovencev, str. 206 f).
36. To dejstvo, namreč način srečanja Slovencev z
zahodnim evropskim »duhom«, ki zahtevo zase
celotno človeško bitje, ki po je bil Slovencem ne-
» Po ohranjenih podatkih so še v 14. stoletju (1331) pri
Kobaridu s koreninami vred izruvali sveto drevo ob
izviru in sveti izvir sam, ki so ga tamkajšnji ljudje častili,
zasuli s kamenjem
63
kaj tujega in vnanjega in kot ták njim vendarle
vsiljen, je zorezalo v bitje Slovencev rono, ki se
nikoli več ni do krajo zacelilo. Svojo izvorno in
ovtohtono »duhovnost«, svoj mitos in etos je
moral slovenski človek prikriti pred vnonjim na-
siljem, potlačiti, požreti v obupu in prvič v svo-
jem obstoju razpoloviti sebe no javno in zaseb-
no bitje, ki sta bilo v nepomirljivem sporu. S tem
zotrtjem je slovenski človek postal bitno raz-
dvojen no ne-dejansko »notranjost« in dejansko
vnanjost. S tistim, kar je pristno bil zase in v
sebi, s tem ni mogel biti tudi dejansko v svojih
odnosih, ni mogel tega izkazovati. S tistim pa,
kar je bil javno in dejansko, ni mogel biti pristen.
Vnanje je izpolnjeval zahteve, ki so mu jih po-
stavljali tujci in lastni potujčenci, toda izviri prist-
nega evropskega krščansko-držovnego »duha«
so mu ostali tuji. S tem se zočne tisto povnonje-
nost, nepristnost, mločnost Slovencev, ki v nji-
hovi poznejši zgodovini v vedno novih okolišči-
nah dobiva vedno nove oblike in postane sčaso-
ma samoumevna hobitualno poteza Slovencev
ter se prvič negativno izkože ob slovenski narod-
ni prebuditvi kot opisani manko v njihovi bistveni
narodno produktivni iz-obrazbi. Če hočemo skraj-
no pregnontno formulirati nakazano razdvoje-
nost slovenskega bitjo in žitja, potem je mogoče
reči: tisti evropski »duh«, ki stopi ob njihovi na-
selitvi Slovencem nasilno nasproti najprej v ob-
liki frankovske države in krščanstva, zahtevo
pristno metafizično bistvo človeka, ustreza le ta-
kemu metafizičnemu bistvu, izvira v tem bistvu,
ki nosi v svojih prevratih evropsko zgodovino.
Gre torej prav zo to evropsko bistvo človeka, ki
pri Slovencih ni raslo avtohtono z njimi samimi,
temveč jim je bilo vnanje in tuje, od tujcev vsilje-
no, zarodi česar niso mogli postati po bistvu
pristna metafizična, tj. bistveno zgodovinska bit-
ja. Ne gre tu torej za kaj »zgolj duhovnega«,
zokoj bistvo je totaliteta in zajemo značaj, misel-
nost, duševnost, duhovnost, voljo in dejavnost,
celoten način bivanja. Dokler so se Slovenci le
upirali tujemu, sprejemajoč ga navidez, vnanje,
nepristno in obstajajoč obenem v sebi to, kar
so bili, jih je to inertna upornost ohranjalo. Ven-
dar ko je toka povnonjenost, nepristnost in inert-
nost postolo njihov habitus, se je pozneje, ko je
ob njihovi narodni prebuditvi šlo za njihovo last-
no narodno stvor in torej ne več za koj tujega
in je to njihova stvor od njih zahtevala pristnost
žrtve, itd., ta habitus Slovencev obrnil tudi proti
njihovi lastni stvari.
krščanstvo po dolgih stoletjih pri Slovencih ven-
darle počasi interiorizirolo in postajalo sestavni
del pristne slovenske duhovnosti, se je v Evropi
od vrhov Cerkve kot to duhovnost zastopajoče
institucije po vse do nižjega klera navzdol širila
v 14., 15., 16. stoletju korupcija, pokvarjenost,
manipulacija z lostno duhovnostjo, nepristnost
v odnosu do krščanskega duha itd.*, skratka vsa
tisto duhovna nepristnost in povnonjenost, ki je
zbudila protestantsko reformacijsko gibanje v
Evropi. Med Čehi se je celih sto let pred nemško
Lutrovo reformacijo razširilo husitsko gibanje,
ki po je bilo krvavo zatrto. V slovenskih deželah
se je luteronsko protestantsko reformacijsko gi-
banje dokaj hitro razširilo, predvsem med višjimi
sloji in bolj izobraženimi ljudmi, prineslo prve
slovenske knjige in Slovenec je prvič lahko po-
slušal in bral »božjo besedo« v svojem jeziku.
Vendar je bilo protestantska reformacija v slo-
venskih deželah z nasilnim in brezobzirnim pro-
tiudorcem katoliške Cerkve in ob podpori habs-
burškega dvora kmalu docela zatrto, protestant-
ske knjige požgane, prepričani protestontje iz-
gnani iz dežele. Ta dogodek je bil za Slovence
spet neprecenljiva katastrofa, čeprav obenem
tudi velika pridobitev za poznejši čas, zokoj no-
rodno-jezikovno tvornost slovenskih protestan-
tov je bilo osnova zo vso poznejšo jezikovno
tvornost Slovencev. Gibanje proti duhovni pov-
nanjenosti in nepristnosti, v katero je zapadlo
rimsko kotolištvo, ki je s samim tem bilo giba-
nje zo vzpostavitev bistvene enotnosti sloven-
skega bitjo, je bilo zatrto, čeprav je imel neka-
ko nasproten predznak kot dogajanje pokristjo-
njenja, je to dogodek glede zlitjq slovenskega
človeškega bistva v enoto imel isti učinek kot
pokristjanjenje. Inertnost, nepristnost, povnonje-
nost se je v drugi obliki ponovila. Ne vzpostavitev
pristnega religioznega odnosa kot izvira krščan-
ske duhovnosti, dostopne in odprte vsokemu pra-
vemu kristjonu od znotraj, temveč vnonja avto-
riteta cerkvene tradicije in hierarhije, tj. spet
neke vnanje institucije, je obveljala. Protirefor-
macijo ni spodbujala slovenskega človeka k last-
nemu samostojnemu vstopu v izvir krščanske
duhovnosti, k vzpostavitvi osebno-pristnego od-
nosa do boga itd., temveč je zahtevalo vnonjo
pokorščino Cerkvi in njeni avtoriteti. Katoliški
kristjan ima brezpogojno izpolnjevati zapovedi
višje cerkvene hierarhije in cerkvene trodicije,
prisostvovati cerkvenim obredom itd. Zato je
37. Pred tem si moramo ogledati še nadaljnji potek
zgovodinske geneze poglovitne slovenske na-
rodne posebnosti, ki o nji govorimo. Ko se je
Kos previdno omenja nekaj tega v svoji knjigi, str. 137,
posebno po str. 232-8.
64
vseeno, če se mošo bere v tujem jeziku, ki go
niliče ne rozume, soj ne gre zo to, do bi imelo
ljudstvo v religioznih rečeh koko osebno svo-
bodo in lastno prepričanje. Torej, namesto do bi
človek vzpostavil v svoji religioznosti ponotro-
njen in pristen odnos do sebe, je ostajal spet
novzven eno, novznoter drugo. Tistemu, kar je
dejansko bil v svojih odnosih, je ostajal tuj; tisto,
kor po je bil v sebi, je ostajalo nedejonsko, se ni
moglo izkozovoti v odnosih. To je človeško no-
tronjo, bistvena stran zloma protestantske re-
formocije v slovenskih deželah. Conkor je v svo-
jih »Hlapcih« povezal slovensko hlopčestvo s
protireformocijsko katostrofo na Slovenskem.
38.	Protestantsko reformacija je pri Nemcih uspela
in nemški misleci epohe narodov najdejo na-
rodno posebnost Nemcev prov v tem dogodku.
Svojo norodno osvoboditev in združenje, dejstvo,
da se je pri Nemcih toko visoko rozvilo filozo-
fija (danes provimo »nemška klasično filozofijo«),
dolje znonost, umetnost itd., da so se Nemci v
bistvenem smislu iz-obrozili v novo ljudstvo, do
se je vzpostovilo novo nemška državo, in da so
Nemci v Evropi postali svetovno-zgodovinski
norod — vse to povezujejo nemški misleci z do-
godkom svoje reformocije. Noj s tem v zvezi
omenim samo dvo njihova velika misleca, ki
govorita o tem. To sto Fichte s svojim šestim
in sedmim govorom v »Reden on die deutsche
Nation« in Hegel v svoji »Filozofiji zgodovine«,
četrti del, prvo dvo oddelko. Zo nos je zarodi
primerjave pomembno uvideti, do je bilo zo
Nemce reformacijo odločilnega pomena prov zo
njihovo poznejšo narodno somovzpostavitev. In
tukaj trdimo, da je zotrtje reformacije no Sloven-
skem (in v vseh ovstrijskih deželah) imelo izrec-
no negativni pomen zo poznejšo slovensko na-
rodno somovzpostavitev, do je ta dogodek po-
zneje tisti manko v slovenski bistveni narodno
produktivni iz-obrozbi, ki smo o njem govorili;
tj. do je zatrtje reformacije no Slovenskem že
drugi moment geneze tego monko.
39.	No drugi strani je zahodni evropski »duh« tudi
v svoji politični obliki ostajal Slovencem pred
reformocijo in po nji vnonji in tuj. Držovni poli-
tični red in zakoni ter institucije Slovencem niso
bile notronje bistvene, niso izhojole iz njih sa-
mih in njihovego življenjo, ompok so jim bile
heteronomne, doživljene vedno kot vnonjo, tuja
prisila. To se pravi, do »nrovne substonce« svoje
skupnosti Slovenec ni ne občutil ne ugledal obe-
nem kot svoje pristne osebne substance, kot svo-
jega bistva. Zoto je tudi v tem oziru ostojol bist-
veno podvojen no svojo družbeno nedejonsko za-
-sebnost in no svojo družbeno dejansko neprist-
nost. Slovenci so ostajali evropskemu politične-
mu duhu tuji. O tem provi M. Kos: »Ko je slo-
venska zemlja ob koncu srednjega veko posta-
jalo vednjo bolj 'evropsko' in se je pod vodstvom
Habsburžonov, ki so iz'velikih političnih kriz 15.
stol. izšli zmagoviti, že uvrščalo v nastajajoče
evropske državne sisteme, je bilo politična ve-
ljavo slovenskega kmeta, ki je predstavljal o-
gromno večino in jedro Slovencev, še vedno
ničeva. Kmet — ali kakor bi že skoroj smeli reči
Slovenec — nima politične besede, ne soodlo-
čuje o politični usodi svoji in svoje zemlje.« (Prov
tam, str. 237.)
V	sedaj omenjeni bistveni podvojenosti Sloven-
cev vidimo spet izredno pomemben in skozi vso
zgodovino Slovencev trojno delujoč moment ge-
neze slovenske narodne kompleksne posebnosti,
ki zajemo celoto bitja slovenskega ljudstvo.
V	neki zvezi z reformacijo je mogoče omeniti
slovenske kmečke upore. Ne dolgo pred refor-
macijo je tokoimenovano stoletje političnih kriz,
fevdalnih vojskovonj, razdrobljenosti in »pok-
varjenosti« evropskego političnego »duho«, tur-
ških roporskih pohodov v slovenske dežele itd.
pripeljalo do skrajnega obubožonjo slovenskego
kmečkega prebivolstvo. To skrajno bedo in brez-
obzirno izmozgovonje je slovenske kmete pogna-
lo v upore, ki so bili krvavo zadušeni, in kmetje
so bili s tem izključeni iz politične sfere. Sicer
so bili krvovo zodušeni tudi upori nemških kme-
tov, vendar ima to dejstvo zo Slovence kljub
temu popolnomo drugačen znočoj kot zo Nemce.
Ker Slovenci skoroj niso imeli svojili zgornjih
plasti (tudi zoto, ker so se Slovenci, ki so do-
segli višje položaje, rodi potujčili), ker so bili —
kot meni M. Kos — skoraj samo kmetje, smemo
no zatrtje kmečkih uporov no Slovenskem gle-
dati skoraj kot no ponovno brezpogojno podre-
ditev Slovencev pod njim tuje gospostvo. Skrat-
ka: pri Nemcih so kmečki upori le upori enego
stanu, pri Slovencih so kmečki upori tokorekoč
upori vsega ljudstva. Izključitev kmetov iz po-
litične sfere torej pomeni no Slovenskem izklju-
čitev Slovencev iz politične sfere. Zoto se zo-
ostri s tem podvojenost Slovenca no svojo druž-
beno nedejonsko zasebnost in na svojo družbe-
no dejansko nepristnost. Nemogoče je, do bi
Slovenec v tokih razmerah »nrovno substanco«
svoje toke politične skupnosti občutil ali sprejel
kot svojo pristno osebno substonco in svoje
bistvo.
Todo prov to ga delo povnonjenego, nepristne-
go, inertnego, hlopčevskego, kar postajo sčaso-
ma njegov habitus.
Čeprav je slovenska reformacija zavračalo in
65
obsojala kmečke upore, jima je vendarle nekaj
skupnega. Oboje prihaja kot odgovor na popol-
no skvorjenost tedanjih družbeno-političnih in
duhovnih razmer in skuša vzpostaviti nazaj prist-
no resnico in pravico.
40. Iz ozira no našo temo zelo podobne situacije,
kot je opisano reformacija in protireformocija,
srečamo tudi v nadaljnjem poteku slovenske
zgodovine. So sicer po svojih vsebinah vsakokrat
drugočne, vendar izzivajo isto slovensko narod-
no posebnost. Taki dogodki so 1. jožefinske pro-
svetljene reforme in absolutistična reakcija na-
nje, 2. napoleonske reforme in noto spet obno-
va preživelega fevdalnega sistema ter vrnitev
kulturnega življenja pod strogo državno kontro-
lo, 3. revolucija 1848 in prehod v jožefinizmu za-
četega narodnega gibanja no politično področje
s progromom zedinjene Slovenije, obenem z ne-
doslednostjo, da moro slovensko narodno giba-
nje sprejemati okvir avstrijske nemške države
vse do njenega zloma ob koncu prve svetovne
vojne in tako samo sebe bistveno blokirati. Ka-
rakteristično zo vse to razdobje slovenskega
narodnega gibanja je, do se tista slovenska po-
sebnost, katere genezo smo opazovali doslej,
namreč inertnost, hlopčestvo, podrejenost avto-
ritetam, nepristnost, povnonjenost itd. do evrop-
skega duha sedaj prvič obrne proti lastni narod-
ni stvari kot mločnost, zlaganost, kot nezmož-
nost zares občo narodno stvor z vsem srcem in
brez zadržkov sprejeti kot svojo in ji toko žrtvo-
voti svoj ničevi zasebni interes. Načelno gledano
je to slovenska nezmožnost ustvariti sebe v po-
polnoma novega sebe, v novo določenost svo-
jega bistva, svoje nove človeškosti, namreč nez-
možnost iz-obraziti ali preustvoriti se scelo v na-
rodnega državljana. To imenujemo manko v slo-
venski bistveni norodno produktivni iz-obrazbi. S
tem smo se vrnili v našem pregledu geneze slo-
venske norodne posebnosti k opisu njenega u-
stroja v točkah 33, 34 in 35, zato tega tu ni tre-
ba ponavljati. Pri vsem tem je z našega vidika
treba v »nihajih« tega zgodovinskega razdobja
in tudi v omenjeni nedoslednosti oz. bistveni
blokiranosti slovenskega narodnega gibanja vi-
deti, da se slovenska narodna posebnost ne le
negotivno izkazuje do lastne narodne stvari,
temveč se obenem prav toko tudi generira ali
vzbuja. Razdobje od jožefinizma naprej za Slo-
vence nikakor ni bilo brez velikih pridobitev, soj
so se v tem čosu kljub vsemu postavili no noge
v marsikaterem oziru. Vendar če zasledujemo
genezo slovenske narodne posebnosti, ki jo opi-
sujemo, tudi v tem razdobju ne smemo izgubiti
iz oči tistih momentov, ki že od prej habituoliziro-
no posebnost Slovencev v spremenjenih zgodo-
vinskih razmerah spet izzivajo in pospešujejo,
vsled česar je geneza te posebnosti tokorekoč v
vsej slovenski zgodovini zvezna. Če ne bi bilo
tako, danes sploh ne bi mogli govoriti o kaki ta-
ki posebnosti.
41.	Ob koncu prve svetovne vojne in dokončnem
zlomu store Avstrije, so se Slovenci kot narod
priključili kraljevini SHS, pozneje preimenovani v
»Jugoslavijo«. Vendar je Slovencem uspelo k no-
vi kraljevini priključiti le dobri dve tretjini svojega
tokratnega etničnega ozemlja. Slovenska ho-
bituolizirona inertnost, mločnost in nepristnost
se je ob tej edinstveni zgodovinski priložnosti
zelo neslavno izkazalo. Slovenci so enostavno
čakali, koj bodo z njimi naredili drugI; čokali so,
do bi postali narodni subjekt po drugem. Slovenci
namreč niso bili pripravljeni ob zlomu Avstrije
zgrabiti zo orožje in sami braniti svojo zahodno
mejo pred Italijani, ki so enostavno korakali v
tokorekoč »prazen« slovenski prostor vse do ro-
bov ljubljanskega barja, če bi bili premogli vsaj
še nekaj tokih ljudi, kakršen je bil Mojster ob
severni slovenski meji, bi bilo zelo verjetno dru-
gače. Posledica nezmožnosti zo tako narodno
nadvse potrebno dejanje v danem zgodovinskem
trenutku je bilo fotolno rozkosanost slovenskega
naroda.
Položaj Slovencev v stari Jugoslaviji po je izhajal
iz notranjega nerešenega in nerešljivega proble-
ma store jugoslovanske države. Ta državo je
bilo v principu narodna država, ne do bi se vsi
narodi v nji lahko udejanjili kot narodi. Koj to po-
meni, je mogoče ustrezno razumeti iz bistvenega
pojma naroda, kakor smo ga poskusili orisati v
noši študiji. Dokler je človek po svojem zgodo-
vinskem bistvu narodni državljan, obstaja narod-
na državljansko (= meščansko) družba, katere
imanentna zahtevo je lastno državo. To pa za
Slovence in Hrvate v okviru store jugoslovanske
države ni bilo mogoče. Zoto v okviru te države
tudi ni bilo rešljivo narodno vprašanje. Vse to
pomeni, do je Slovencem substanco državne
skupnosti, v kateri so živeli, bilo tujo, vnonjo; v
nji so neogibno bili kot narod nepristni. Vendar
se je v okviru stare Jugoslavije, ki je bilo pretež-
no agrarna država, z naraščanjem industrije vse
intenzivneje razraščalo delavsko gibanje in na-
znanjalo tudi v Jugosloviji nastopajočo moderno
dobo.
42.	Slovenci še niso svojego narodnega gibanja do-
vršili do svoje samostojne države, ko se je tudi
zanje že končalo narodna epoha evropske zgo-
dovine in se je začelo moderna epoha, kakor
66
smo ¡o v naših tezah v bistvenem opisali, človek
moderne epohe po v bistvenem ni več državljan,
ompok delavec, univerzalno prisvajolno-proizvo-
jolno bitje. Delavsko gibanje pod vodstvom so-
cialne demokracije in komunistov prevzema no
Slovenskem slovensko narodno gibanje iz toktič-
no-strotegičnih razlogov svoje lastne emancipa-
cije. Mahoma in ne glede no rozmerjo faktičnih
moči buržoazije in delavstvo, cilji niso več narod
in narodno državo, temveč socialno revolucija in
socializem, katerima je narodno državo samo
prehodna oblika. Slovenstvo se še ni utegnilo
polno vzpostaviti kot subjekt, ko je narodno sub-
jektnost že prenehalo biti imperativ dobe, ko toke
subjektnosti že ni bilo več v cilju gibanja moder-
nega, tj. delovnega človeka. Slovenstvo je v na-
šem stoletju prešlo od takega svojega »še-ne« do
tego »že-ne-več«, ne do bi vmes doseglo svojo
narodno izpolnitev v svojem dejanskem »sem«
(subjekt — samostojna norodna državo). V tem
je neka trogi-komična porodoksijo slovenstva v
modernem času, posebej še po drugi svetovni
vojni.
43.	Najpomembnejši dogodek v zgodovini slovenstva
od narodne prebuditve noprej je gotovo narodno
osvobodilna borbo v času druge svetovne vojne.
Obstajanje slovenskega norodo kot naroda je
bilo v tem času najbolj ogroženo. Z nošego vi-
dika gledano je bil narodno osvobodilni boj
ustvaritev nove slovenske nrovne substance kot
zametek nove slovenske narodne skupnosti, v ka-
teri bi Slovenec lohko to substanco slovenske
skupnosti doživel in ugledal obenem kot svojo
lastno bistveno substonco in toko premagal svo-
jo tradicionalno podvojenost no svojo družbeno
nedejonsko zosebnost in no svojo družbeno de-
jansko nepristnost.
44.	Toda dogojonje na Slovenskem takoj po vojni
ima najprej spet značaj za Slovence kot narod
že kar trodicionolnego nihojo nazaj k novemu
vnonjemu prisilnemu režimu nad Slovenci, ki jim
spet stopo nosproti kot nekoj tujega. To se v
glavnem dogaja no dvo načina. Pri norodni inteli-
genci z vsiljenjem dogmatsko stalinističnega
marksizma (diomato in histomoto) komunistične
stranke kot edino možne resnice zo vse Sloven-
ce, glede na katero so bilo vso drugačno prepri-
čanja in teoretični pogledi kratko in malo »ljud-
sko sovražne ideologije« (tu ne mislimo sedaj no
ideologijo slovenskega klerikalizma.). Slovenska
narodno inteligenca, predvsem tisto, ki je sode-
lovolo v NOB, in tisto, ki se je temu gibanju pri-
družilo oz. go podpirolo, se je morolo ob tem
podvojiti v sebi na svoje zosebno notronje pre-
pričanje in no javno izkazovanje nečesa dru-
gega, če se je hotela obdržati. Drugi in hujši
nočin tega ponovnega povnonjenjo je bilo od
kmetov zohtevono tokoimenovano »obvezna od-
dajo« kmetijskih pridelkov po svojem nezasliša-
nem načinu izvajanja in nato še hujša prisilna
kolektivizacljo kmetov. Zo novo »nravnost«, v ka-
tero so se Slovenci kot narod v svojem narodno-
osvobodilnem boju šele komaj (vsoj v zametku)
izobrazili, je bilo omenjeno dogajanje med na-
rodno inteligenco in med slovenskimi kmeti ka-
tastrofalno. Slovenec substonce svoje nove skup-
nosti spet ni mogel polno sprejeti kot svoje
lastne substance. Spet se je znašel v dvojnosti
svoje družbeno nedejonske zasebnosti in svoje
družbeno dejanske nepristnosti. Inertnost, povno-
njenost, nepristnost, površnost itd. — to sloven-
ski habitus se spet lohko utrdi. Nocionolizocijo
industrije s tu omenjenega vidika še zdaleč ni
imela takšnega »učinka«. Množični nosilec slo-
venskega naroda kot naroda so bili no Sloven-
skem še vedno kmetje*, ki so sestovljoli pre-
težno večino prebivolstvo; in narodno inteligenca
kot narodna (v tistem smislu, kakor smo to v
nošem uvodu razvili) je imelo prov tu svojo
množično podlago. Kolektivizacljo kmetov ni
uspelo, podobno kokor tudi ne indokrinacijo sto-
linskego marksizma, vendar vrnitev zemlje kme-
tom ni moglo vrniti bistvenega.
45. Toda vse opisano dogajonje prvih povojnih let,
ki go še najbolje označimo, če ga imenujemo
»diktaturo proletoriota«, je le eno stron in še to
epohalno gledano ne bistvena stran povojnega
dogajonjo no Slovenskem, posebno v nodaljnjih
letih. Epoholno bistveno je tisto dogajanje no
Slovenskem, ki sledi klicu moderne epohe, ko-
kor smo jo v teh tezah opisali. Moderna epoha
je epoho sociolizmo, epoho človeko kot delavca,
tj. kot univerzalnega proizvojolno-prisvajolnega
bitjo. S hitro industrializacijo so se »spreminjali«
(včasih od začetka spet nasilno) slovenski kmet-
je v delavce. To spreminjanje je — kot vemo —
bistvena človeška preustvoritev, ki prinošo s
seboj svojske »probleme«, o koterih tu ne bomo
razpravljali, soj so dokaj znoni. Z rozmohom take
bistvene človeške transformacije, ki zajema zdoj
celoto človeškega bitjo v moderni določenosti
njegovego bistva, kakor smo ga opisali, se no
Slovenskem vsepovsod uveljavlja moderna epoho
evropske in s tem svetovne zgodovine, katere
prihod k nam — najbrž smemo to danes reči —
Ko je npr. Stalin 1925. leta kritiziral Simičevo jugoslovan-
sko narodno politiko, mu je kot drugo največio napako
očital, do noče gledati no narodno vprašanje kot na
bistveno kmečko vprašanje, ki da je osnova in notran¡e
bistvo narodnega vprašanja. Tudi pri Slovencih ¡e v času
NOB in v prvem obdobju po vojni še bilo tako.
67
ni bil odvisen od samovolje koke stranke oli
kakih posameznikov in tudi ni bil odvisen od
tokego oli drugočnega političnega sistema, če je
to le bil tok, da je temu osnovnemu imperotivu
epohe ustrezal. To se pravi, do je moralo poli-
tično sfero v principu služiti temu osnovnemu
imperativu moderne epohe in se je šele iz te
osnove »postavljalo no čelo« teh procesov. Indu-
strializacijo prinaša nujno s seboj modernizo-
cijo proizvodnje, tj. moderno tehniko in znanost,
ki se uveljavljata na docela drugačen način,
kot se je znanost no Slovenskem gojilo dotlej.
Znanost samo dobi tehnični, tj. instrumentalni
znočoj.
Opisoni epohalno-bistveni proces po faktično od-
riva ono drugo, prej opisano narodno dogajanje
no Slovenskem vedno bolj na obrobje, mu jemlje
tehtnost In ga izpostavlja kot ostanek prejšnje
epohe. S tem po ga tudi črto z dnevnega reda
prvorazrednih vprašanj modernega čoso. Narod-
no (= državljansko) družba, norodno-državljon-
ske nrovi, no zasebni lastnini temelječo oseb-
nostna svoboda državljanske (»meščanske«)
osebnosti, narodna kultura v tistem smislu, ka-
kor je določena v (bivši) epohi narodov, narodni
stanovi, narodno Izobrazbo in s tem v zvezi
narodna inteligenca kot narodna itd. — vse to
je v moderni epohi po samem njenem principu
nujno v zatonu, Izgubilo je bistvena tla svojego
obstajanja, kar seveda nikakor ne pomeni, do
vsega tega faktično ni več. To dogojonje je kot
neko odmiranje In prinaša no Slovenskem s seboj
svojske »probleme«, ki nikokor niso lohki in jih
tudi nI mogoče zanemarjati, soj so nojverjetneje
prov tu tla nekaterim pojovom slovenskega no-
cionollzma in obnavljanja slovenskega nacional-
nega vprašanja. Seveda Imajo ti pojovi tudi še
neki drugi izvor, namreč v neustrezno diogno-
sticironi sodobnosti, o čemer bomo govorili v
nodoljevonju. Iz opisanega procesa po tudi vi-
dimo, da je samo no podlagi bistvene preustvo-
ritve človeka in narodnega držovljono v delavca
oli univerzalno prolzvajolno-prisvajolno bitje »reš-
ljivo« narodno vprašanje. Pravzoprov in preciz-
neje rečeno: to vprašanje v novi Jugoslaviji nI
bilo rešeno (na način, primeren epohi narodov*),
temveč enostavno prenehuje obstajati kot táko
vprašanje, kar ustreza moderni epohi. Zoto pro-
Iz ozira na bistveni princip epohe narodov, kakor
smo jo v našem uvodu orisali, ¡e namreč tudi fede-
rativna oblika narodne samostojnosti še samo za-
časna in nepopolna ter pora¡a zahtevo po popolni
državni samostojnosti naroda. Samo z bistveno pre-
ustvaritviio človeka iz narodnega državljana v uni-
verzalnega delavca toka zahteva preneha.
vimo, do je moderna epoho tudi epoha konca
narodo. Z opisano bistveno transformacijo po no
Slovenskem obenem poteka pojemanje omenjene
»diktature proletariato«, ki z nostojonjem enot-
nega modernega delovnega človeka nI več po-
trebna. Moderni delovni človek dosega na Slo-
venskem svojo bistveno enotnost v svoji brezpo-
gojni povnanjenosti.
46. Po bistvu univerzalni proizvajolec-prisvajolec kot
človek moderne epohe svetovne zgodovine je
obenem niveliziron no brez-rozlično eno-lstost
svoje popolne brezpogojne vnonjosti, ki jo karak-
terizira odsotnost vsake »duhovnosti«. Ta »brez-
dušnost« v sebi krožečego proizvajanjo-prlsvajo-
njo kot somosmotrnego stopnjevanja človekovih
potenc ali zmožnosti, ki se kože kot večonje in
množenje potreb In načinov zodovoljevonjo le-teh
ter stopnjevanje produciranja predmetov zo to
zodovoljevonje in užitek — ta »brez-dušnost« se
dogaja kot brezpogojna in brezrezervno izroči-
tev človekovega bitja usodi takega svojega mo-
dernega zgodovinskega bistva; se dogaja kot
izguba vsake sledi rozločenosti — diofore —
bitjo človeka in njegovega zgodovinskega bistva.
S to izgubo je tudi na Slovenskem ogroženo
nadaljnje bivanje človeka samega kot zgolj člo-
veka. To nerozločenost oz. izguba sledi rozlo-
čenosti bitja in bistva je izguba sledi rozločeno-
sti ljudstva in ljudstva (ali tudi norodo), na kar
smo že opozorili. Zaton slovenskega norodo kot
naroda, slovenske narodne kulture, narodnega
jezika, narodne izobrazbe itd., o čemer smo prej
govorili, pusti torej vzhajoti no Slovenskem —
NIČ. Gledano s te strani, je moderna epoha
epoho dovršenega nihilizma. Izkušnjo tego niča
In tega nihilizma je na Slovenskem izrekla mo-
derna avantgardna umetnost in tudi misel. Toda
— in to je pri vsem najvažnejše, ker nakazuje
vračanje diofore — izkušnja tega nihilizma kot
takega že ne pripada več moderni epohi, temveč
naši slovenski sodobnosti.
Brezpogojna povnonjenost po bistvu delovnega
človeka v delovno žival, kar je glede na grško
začetno metafizično, zgodovinsko določenost
bistva človeka kot zoon logon echón (živo oli
žival, ki ima govor, govoreča žival) zadnja metafi-
zično, zgodovinska določenost bistva človeka, je
v izgubljenosti bitja človeka v tem lastnem zgo-
dovinskem bistvu. To brezpogojno povnonjenost
karakterizira instrumentalni ali znonstveno-teh-
nični oz. precizneje somo tehnični delovni odnos
do vsega, kar ta človek sreča, v prvi vrsti tudi
do sebe samega, ob hkratni slepoti zo bistvo
tehnike, ki določa to človeški odnos do vsego in
določa s tem človekov način biti. Izkušnja so-
dobnosti, izkušnja vračanja omenjene diafore
68
zahteva odrešitev oli sprostitev bitjo človel<a iz
izgubljenosti v lostnem zgodovinsl<em bistvu,
sprostitev, ki bi dopuščalo prihod nepredvidlji-
vego.
Pri razvijanju geneze slovenske narodne poseb-
nosti smo videli, do je tisto, kar je Slovenca
ogrožalo in podvojolo, bilo vedno vnonje; lohko
je bilo to identificiroti kot »sovrožniko« in se mu
toko lažje upirati. Bistveno težje po je to ogrožu-
joče »identificiroti« danes. Sodobno brezpogojna
»duhovna« povnanjenost je v znonstveno-tehnič-
nem, instrumentalnem, delovnem odnosu do
vsega, kot stvari somi dozdevno edino ustreznem
odnosu. Tu ne govorimo o somi znanosti in teh-
niki, temveč o tem odnosu. Ta po ne prihaja več
od zunaj, nima človeku vnonjego nosilco, se godi
skozi njegovo lastno pomet in voljo, je torej
kot tak prikrit in se mu človek tudi ne upiro;
če po se mu upira, tedaj spet somo no znanstve-
no tehnični in akcijski način, ki delo to odnos še
bolj brezpogojen.
47. Koj v bistvenem korokteriziro sodobnost, smo
omenili. Posebna in nemajhno težavo za josno
ugledanje opisanih bistvenih razlik je no Sloven-
skem ta, do so te epohalne spremembe pri Slo-
vencih stlačene v zelo kratko razdobjje. V povoj-
nem času slovenske zgodovine se med seboj
prepletojo elementi epohe narodov, moderne epo-
he in sodobnosti. To pomeni, do se tudi epoholno
različno bistvena določila človeko no Slovenskem
med seboj prelivojo in so medsebojno zabrisana.
Časovno bližino, iz katere no to dogajanje gle-
damo, opazovalčevo lastno vsakokratno in ne-
ogibna soudeleženost v tem dogojonju itd. —
vse to oviro in zodržuje josno ugledonje opisonih
bistvenih sestavin v slovenskem zgodovinskem
dogajanju zadnjih 50 let. Prav zato je bil potreben
ves noš v študiji orisani »pohod« nozoj v some
principe prejšnjih epoh svetovne zgodovine; prin-
cipe, kokor jih je formulirala in razvilo novoveška
in moderno filozofska misel. Noše novo vpraša-
nje naroda smo postavili z vso možno radikal-
nostjo prov zoto, do bi na to nočin lohko ugledali
bistvene obrise v sodobnem zgodovinskem doga-
janju — posebej no Slovenskem.
Timm Ulrichs
69
Eugenio Miccini: Poetry is dead (1972)
70
taras kermauner: dva patetična eseja
I. patetični esej o idili
Najhujša težava, pred katero se je znašlo moderna
umetnost, je vprašanje medijo. Ne medija, ki bo
tradicionalni evropski tip umetnosti posredoval; se
pravi, ni problem v televiziji, radiu; ne zanima me
rozčlenjevonje televizije v podmedije ali sorodne
medije (vediotejp). če gledamo klasična slikarsko
platna na skioptičnih slikah ali no filmu, so še zme-
rom klasično platno. Celo elektronska glasbo je še
zmerom klasično glasbo, če jo predvajam v dvo-
roni, pred poslušovstvom — pa noj bo poslušovstvo
še toko nenavadno oblečeno, dvorano še toko zo-
dimnjeno, kletna, nekonvencionalna. Gledališče bo
še zmerom gledališče znonego tipa, pa čeprav bo
v krogu, ali v avli, zo dvajset povabljenih, v to-
varniški hali; in čeprav bodo igrovci namesto besed
predvajali gibe, evropski pogovor zomenjoli z afriš-
kim ritmom. — V vseh teh primerih je umetnino še
zmerom predmet estetskega doživljonjo, opožonjo,
premišljevanja, ocenjevanja. Gledovci, poslušovci so
subjekti, katerih realna proizvodna prakso — realno
življenje — je nekje drugje, pri stroju, v pisarni; zo
uro ali dve se zberejo v posebnem prostoru, ki je
namenjen posebni dejavnosti — umetnosti — in tu
umetnost gledajo. Tu: v muzeju, v gledališču, kot
knjigo. Ko knjigo zopro, ko odidejo od predstave, je
njihovega stika z umetnostjo konec; zdaj so pred-
meti gledovčeve zavesti drugi (zobovo, pouk, delo...).
Umetniška skupina, o kateri nomerovom govoriti,
je bila najprej znano pod imenom OHO, danes gre
za »Družino v šempasu«. Zarodi svoje želje po ra-
dikalni odstranitvi subjektov in objektov — klosične
estetike, kjer evropski meščan uživa neko lepoto,
sprejema neki pouk in neko moralo — je skupina
OHO videla najprej umetnost v ombientu, se pravi
povsod v vsem, znotraj česar je človek živel. Zato
je delalo lepake, stole, barvalo zidove; iz knjig je
izdelovala artikle, iz skulptur porabne predmete.
Umetnost noj bi bile vse reči sveta. Pozneje, v drugi
fazi konceptualne umetnosti, je napenjalo trakove
med drevesi, spuščalo trakove v vetru, barvalo vodo,
postavljalo kamne, se igrala v okolju čiste nature.
S svojo dejavnostjo je sodelovala v naturi, kakršna
že je, ne do bi hotela pristati no zakone evropske
umetnosti in družbe: no to, do je umetnost vrednota,
do je trebo umetniška delo delati zo večnost, jih
oblikovati, do bodo čim dlje držalo: jih kopičiti kot
dragotine v zakladnici, se pravi, jih imeti kot drago-
ceno blago. (Blago, polno dragocenega duha). Umet-
nost jim je bila otroška igro: tole hip dejavnost.
domislek ali načrt, noslednji hip po noj vse, kar je
bilo storjenega, odide. Nobene zakladnice. Nobe-
ne akumulacije. Nobenih zokonov blagovne menjave.
Konec proizvodnje. Konec meščono, ki ima in hoče
imeti še več (sliko, doživljaj, pouk, lepoto). Umetnost
se je izkopalo izpod zakonov lastništva. Brez dvo-
mo: bližina zenbudističnego zoriso v pesek in zrak.
Dones je šempaško družina v tretji fozi. že več kot
pol desetletja živi njeno jedro, občasni sostonovovci
in gostje v hiši sredi polja. Imajo le redke knjige
(Steinerjo, Lorberja in njim sorodne). Le redke
plošče: glas Miienko Motonoviča, ki jim iz Amerike
poje o njihovem življenju. Nekaj sokroinih reči. A vse
to: plošče, knjige, umetna obrt — ni vožno; so le
moienkosti, ki sodijo v hišo kot ograjo na balkonu
ali hišica zo golobe. To niso umetniški predmeti, ki
bi jih gledali in uživali. Milenkove pesmi so kot veter,
ki poje po Vipavski dolini, umetniške reči kot izko-
ponine, ki se jih sem in tja najde v teh starih tleh.
Umetnost, ki jo izdelujejo in živijo, je drugje.
V novem veku, še bolj pa v industrijski družbi nam
pomeni delo pri stroju, na polju sredstvo, s katerim
zaslužimo denar, z denarjem — kot generalnim ekvi-
valentom blagovnega gospodarstva, kot z osrednjo
vrednoto — pa kupujemo, kar si želimo (stvari za
potrebo gole moteriolno-telesne reprodukcije in stva-
ri zo potrebo gole materiolno-telesne reprodukcije
in stvari zo užitek). Polje je postalo sredstvo, ki daje
sadove delo, zmerom preročunone za tržišče, za
denar. Zemlja no polju ni več ne moti, ne grunt,
s koreninomi do pekla, ne usodo, ne prekletstvo,
ne ljubezen; zemlja je stroj (instrument, s katerim
manipuliram). Hiša, v kateri prebivam, je skladišče
za stroje, s katerimi obdelujem zemljo-stroj; je skla-
dišče zo predmete, ki jih iz zemlje-stroja izvlečem;
navsezadnje je prostor, v katerem začasno — dok-
ler delom — živim, oN po je prostor, v katerem
uživam. Koze, krove, kokoši, so sredstva, ki jih go-
jim, do se zrede, do dajejo mleko, potem po meso
prodam, mleko popijem. Vse, s čimer imamo oprav-
ka, je postalo stroj-sredstvo-predmet, s katerim ro-
kujem, da bi go čim bolj izkoristil in njegovo silo
pretvoril v vrednoto, veljavno no tržišču: v denar.
S tem denarjem po bom v najboljšem primeru po-
stavljal nove hiše, nove tovarne, bolje gnojil polja,
do bom pridelal več meso, več pšenice, več strojev,
z namenom, do bom spet pridobil več denarja in več
investiral v razširjeno akumulacijo.
71
Hiša, v l<ateri živi šempašl<a družina, poije, l<i ga
obdeluje, živina, ki jo oskrbuje, po leži v povsem
drugem horizontu. Prvič so sredstvo zo ovtorepro-
dukcijo; vendar člani družine zelo pazijo, da ne pride
do nikoke razširjene reprodukcije, do okumulocije.
Pridela se toliko, kolikor se neposredno potroši. Cikel
je zmerom enak. Nobene premočrtne rasti: rozvojo,
povečevanja. Ravnotežje sveto. Drugič. Hišo, živina,
polje so umetnina. Tretjič. So sveti prostor.
Vseh treh plosti — pomenov — ni mogoče ločiti.
Na to prostor je družina prišla z nomenom, do na-
pravi umetnino. Ne le napravi, kakor dela Evropa,
ompok do jo živi. Evropski umetniki izdelajo sliko,
kip, sonoto; ko je narejeno, jo dajo v obtok, v
prodajo, in izdelajo novo. In toko noprej. Kar naprej
delajo predmete, ki jim jih tržišče — drugi, način
menjave — jemljejo iz rok. Do ostonejo praznih rok.
In trpijo zarodi svoje izločenosti iz sveta. Zgolj sužnji
so, ki pridelujejo zo druge. Smisel njihovega živ-
ljenjo je v njihovih umetninoh — predmetih — ti po
so jim odtujeni. Izgubljajo tla pod nogami. Tujci,
izgnoncl, ki doživljojo svoje prebivonje no tem
svetu — v tej družbi — kot prisilno delo v statičnem
zaporu. Povsem drugače šempaško družino. Cilj
njihovega delo-umetnine ni niti v zaslužku, niti
jim tego delo nihče ne odvzome, ker ni opredme-
teno. Delo ničemur ne služi. Samó sebi. Kar noprej
je trebo kositi, žeti, razmetavati travo, sejati, molsti,
oroti. Gib pri oronju ne sme biti najbolj učinkovit,
energija, potrošena pri tem gibu, ne sme biti pre-
učevono le pod utilitarnim kotom efektnosti; ne gre
jim za znanstveno odrejen gib, ki bo prinesel naj-
večjo mero denarja. Gib se rovno po nečem drugem:
po ritmu telesa. Ne sme biti prenoporen. Obračati se
moro vose, k telesu. To gib spoja človekovo konkret-
no telo s telesom zemlje, gib sejovco z ogonom, gib
pri molži z vimenom. Reči sveto se začenjajo skla-
dati z ritmiko sveto. Ritem pa ne veže tujcev v
skupnem podjetju izkoriščanja zemlje. Oba, gib in
prepuščanje, dih žonjice in volovonje žito obenem
posvečata. Smo v delovnem dnevu in v nenehnem
prazniku. Smo na sveti zemlji: v parodižu, ki ne
pozno izgnanosti v raboto. Iz zlotego klasa, iz ko-
košjego jojco, iz bliska golobovih peruti, iz čebel-
jego brnenja v tihoti visokega poletnega dne ali iz
hrepenenja zemlje sredi zimske sivine raste in podo
isti zvok, isti ritem, teče isto energija, se srečuje
isto odprtost kot iz radostnega glasu kosca, iz otro-
kovega joka, iz zvestega pogleda utrujene žene.
Večerno nebo se nad človekom ne zapira kot pokrov
evropske jeklene ječe. Mile in trzajoče, silovite in
uravnane energije krožijo iz človeka v minerol, iz
volne v železo kose, grabelj, predpražnika.
So vse te reči namenjene gledonju? Tudi, a ne pred-
vsem. Gledamo jih, a odznotraj. Hiša s poljem in
večernim nebom je dom, ki go delo šempaško družina
od zore do mraka, zoto gleda energije, pogled polzi
v neznonskost, ker so povsod somo vroto in okno;
zidov ni. So te reči nomenjene ocenjevanju, presoji,
premišljevanju, učenju, krotkočosju — kot evropske
umetnine? So, o ne predvsem. Vse te dejavnosti so
podrejene oni drugi: odprtemu pretoku energije, ki
družijo kamen in misel, tek in bitje srca, padanje
listja in kuhinjske duhove. Roko, pogled, misel gla-
dijo toporišča motik, se igrajo s trenjem Ionu, ple-
šejo z letom čebel, drhtijo, utrujeni, o mirni, s pada-
jočim krampom. Niso vse to zopisi roke v prostor,
v zrok, v mastno zemljo? Zenbudistične risbe, po-
dobe, prenešene k nam? Niso to sonote, simfonije,
somospevi vzrokov in tišine, predvsem tišine? Ko
člani družine hodijo po travniku, po poteh, pišejo
vanje edine pismenke, ki umirajo, ki pozvonjojo,
ki osmišljajo, ki objemajo. To so sporočila, name-
njena človeku in apnu, ovčji volni, pasji dlaki in
človeški koži. Svet je koža, ki čuti: membrano, ki
prepušča energije — sončne in zemske — skozse in
s tem ustvarja komunikacijo, ki se ji reče ljubezen.
V tem svetu je lep red. Na sredi so rastline. No
straneh živali. No jugu kokošnjok, no vzhodu ovčjo
stojo, no zahodu čebele, na severu koze, črne. Ob
sredi hiša z ljudmi, norejena iz store podrtije s
tokšno ljubeznijo, do iz vsakega njenega delčka
sije. Lohko želimo od umetnine koj več? Prvine se
vežejo v hiši, no polju in v kipih, ki jih družina
izdeluje in ki imajo dejonsko sakralen pomen. So
pomanjšano, simbolično oblika celotne družine s
hišo, zemljo in nebom hkroti. Niso predmeti-sredstvo,
ki bi jih družino prodajala, se z njimi uveljovljolo,
izločalo iz sebe kot nekaj drugega, kot to, kar ono
ni: kot produkt. Kipi so družina soma, ki s simbo-
ličnimi oblikami skrajšuje prostorske razdalje med
ljudmi, prenaša njeno energijo k ljudem. Kipi so
pota, po katerih teče energija k drugim ljudem; so
okenca, skoz kotero se čutijo — ne le vidijo, ne le
vidijo — in spojojo v rozlično enoto ljubeči iz Beo-
grodo in New Yorka in Šemposo in Kranja.
Vsoko reč imo svoje mesto no tem urejenem svetu:
zelišča, rože, zelenjave, žito, sodno drevje po oslica
po kovočnico pa lončarsko delavnico pa rezbarstvo;
vežejo se naravna kraljestva z ustvarjalnimi silami,
kozmično energijo z družino, bukov les z občutlji-
vostjo, modrostjo in močjo. Kipe izdelujejo vsi: dele
IZ volne Mariko, iz lesa Andrej, iz železa Marko, iz
gline vsi. Če pride radoveden in odprt gost, mu jih
pokažejo, noto jih spravijo. Pošiljajo jih no razstave,
somo letos in lani na rozstovi jugoslovanske umet-
nosti v Edinburghu, no Dunaju, v Varšavi, v Slo-
venskem akademskem klubu v Gorici, v solonu Ar-
gonotov v Novi Gorici, v Galeriji studentskego cen-
tra v Beogrodu. A to je le poskus, s katerim kličejo
sorodne; le anteno, s katero se ujemajo sorodni.
72
Pravi l<ip — prava umetnina — pa ¡e njihov šempašl<i
dom.
Ni ta umetnina novi medij, l<i se je rodil<alno postavil
onkraj omejenega, z bodečo žico zastraženega pro-
storo-zoporo evropske delavnice, v kateri ljudje
blagovne menjove kopičijo reči, do bi ves svet
spremenili v ogromno zoklodnico-zapor, natlačeno z
njimi samimi, z muko produkcijskega delo? Ni to
umetnina rešitev zo umetnike, ki beže iz evropskega
zaporo, o ne najdejo miru drugod kot v niču ne-
eksistence, v obupu izgnonosti? Ne bi moglo po-
stati to umetnina — to novi medij — noš novi dom?
11. patetični esej o realni utopiji
Ne bi govoril o lahki glasbi; to služi človekovi
zabavi, zabavo rekreaciji, rekreacija produkciji blago.
Blagovno produkcija je osrednja zakonitost našega
— in sploh neolitskego — čoso.
Ne bi govoril niti o resni glosbi romantičnega tipa;
tudi to danes že spuščamo po radijskih oddajnikih,
do umirja delavca pri stroju, do ga kratkočasi. Sem
in tja se najde kak ideolog, ki trdi, do s tem de-
lavca humaniziramo. Koj to pomeni? Da go napol-
njujemo z višjo čustveno vsebino, kot se temu reče?
Da ga kultiviramo, se pravi, do bo namesto operetne
žvižgal operno melodijo ali lojtomotiv simfonije? Do
bo bolj discipliniran? Do se bo čutil notranje odgo-
vornega za družbeni status quo? Do ne bo razbijal,
nekulturnež, narodnega premoženja? Do se ne bo
prepuščal svojim strastem, ompok jih bo kanolizirol
po dovodih, ki mu jih namešča industrijsko tehnični
establišment?
Najvišji namen kulturnih pedagogov je to, do bi se
vse noše okolje do krajo prepojilo s kulturo, z glasbo,
z literaturo, s slikarstvom, z znanostjo, s toko, da
bi vso nošo kultiviranost nazadnje služila no eni
strani čim uspešnejši blagovni produkciji, na drugi
strani po proizvajavco — delavca — čim bolj udo-
mačilo; kultivirati pomeni v tem okrožju udomačiti,
narediti nenevarnega, takšnega, ki voljno pleše pod
taktirko osrednjega dirigenta: vrha družbene pira-
mide.
Mislim, da se je umetnost od nekdaj temu namenu
kulturifikocije upiralo. Deloma uspešno. Kulturni
planerji so glasbo seganjoli v dvorone, razdelili so
svet na subjekt in objekt, no izvajavce in poslušovce,
ene od drugih alieniroli, umetnost naredili zo po-
trošno — kulturno in humonizirojoče — blago. Ne
trdim, da se je to zgodilo svojevoljno. Takšen raz-
voj je skladen z razvojem evropske družbe, tehnike.
Fontje no vasi so še lahko peli z »amaterskim« zna-
njem, s klavirjem ali celo z elektronsko glasbo se lah-
ko ukvorjo le posvečeni strokovnjak. Sprašujem po
se: ni bila pred delitvijo no amatersko in profesional-
no, na nizko in visoko kulturo družba, v kateri so bili
vsi ljudje umetniki, profesionalci zoto, ker na eni
strani, ni bilo še razvito tehnika, no drugi po umet-
nost še ni postolo umetnost, ni se še izvila iz skup-
nega okrilja z znanostjo, filozofijo, svetim? Ni ravno
to družba, po kateri težimo? Družba, v kateri je
ukinjena delitev delo, to je delitev na subjekt in
objekt, hierarhična struktura, institucionalizacijo? Ni
nujno posledica takšne brezrazredne družbe ukinitev
razlike med profesionalnim in amaterskim, vendar
ne toko, da postanemo vsi omoterji, vsi neznavci,
ompok ...
Kako?
Eno konsekvenca bi bila: ukinitev tehnike, odprava
znanosti. Kar pomeni vrnitev v paleolitik. Nikakor
ne mislim, do je to različico koj posebno slabo ali
nerealna. Bojim se, do je v notronjem ustroju same
zgodovine zapisano, do moro doseči svoj vrh, se
ustaviti in se rozdejati. Somo določena ideologija
trdi, da je razvoj znanosti neomejen. Samo določena
vero meni, da se do vse, kar smo ustvarili, nagrabili
in akumulirali, obdržati. Morda je rešitev v vrnitvi
v revno družbo, ki bo spet lahko svéto?
Vendar je ta konsekvenca treorijo in prakso uto-
pistov, filozofov, anarhistov; konkretni umetnik, glas-
benik je ne more prevzeti, soj bi s tem zanikal sebe
kot glasbenika (se po morda našel kot človek).
Umetnikom je bližja druga konsekvenca: ukiniti do-
nošnjo delitev no subjekt in objekt, no politika in
državljana, no fagotista in poslušovca, no policaja
in kršivco s pomočjo današnje tehnike, s pospeše-
vanjem tehnike. Morda bo tedaj, če bo ves svet do
kroja stehniziran, nastopila možnost zo absolutno
kulturifikocijo sveto, le da tedaj kultura človeka ne
bo udomačevolo, go ne bo spreminjala v poslušnega
podanika, v izvojovskego robotorjo, ompok mu bo
šele dovoljevala, do se rozcvetejo njegove strasti,
silovitosti, domišljija, moč? To je utopični cilj družbe,
v kateri človek ne bi bil suženj svojih sredstev,
ompok gospodar.
Bo to sploh kdaj mogoče? Ne bo nujno, da bo go-
spodar zmerom gospodoril, se pravi, skrbel zo bla-
govno menjavo, za efektnost tehnike, zo red — zo
sistem — brez katerega ne nobena tehnika ne no-
bena uprava ne moreta funkcionirati. Saj je enako
res, da moro tudi umetnik nenehomo upoštevati
73
tehnične zal<one — zmožnosti — svojega instru-
menta, če hoče iz njega iztisniti optimalne in ne le
tehnične, poč po umetniške tone? Koj ni v paleolit-
ski družbi veljala enaka zakonitost, le do je bilo
osnovno sredstvo umetniškega izražanja človekovo
telo, telo pa ima, kot dobro vemo, enako trdne ne-
presegljive »tehnične« meje? Po je bilo tedaj telo
res instrument (nečesa drugega)? Ni bilo telo tisto,
ki je govorilo, plesalo, pelo, igralo? Nista bilo pali-
čica no bobnu in roko, ki je paličico vrtela, isto
veja, isto drevo, ista silo? Boben in sluh, piščol in
ustnice, se je to dvoje res delilo v objekt in subjekt,
v sredstvo in mojstro?
Si je mogoče zamišljati družbo, v kateri bi se nogo
in ples, barva in lesko nebo, oči in trakovi, dve telesi,
glasovi rogov in glosovi ptic, grgranje potresov in
zvok fonfor, kosov spev in mlodeničevo ljubezenska
pesem, spet sestoli, se zlili, stkali? Se srečali, a ne
kot joz in moj predmet, ne kot joz in moja snov.
Kjer bi bilo profesionalnost zoto odveč, ker bi spet
prešli v sveto, v svetem je po vsakdo, ne le mojster
in strokovnjak? Kjer bi bilo tudi amaterskost odveč,
ker svet svetega ne potrebuje veselja do nekega
pošlo, ompok je to posel usodna zavezo?
Prepričan sem, do je umetnost ves čas svojega
obstoja rozbijolo meje, ki so ji bile postavljene s
strani družbe (v kateri je sicer ne le živela, ompok
bilo od nje sploh omogočena). Mozartove ali Chopi-
nove klavirske bravure so sicer tehnično brezhibne,
ponižne pred instrumentom, na drugi strani po se
z njim zlivajo v eno; kaj je tu noto, kaj zvok, kaj
fizis klavirja, koj glas komponista? Strokovnjaki lo-
čujejo, ves svet tabulirojo v solfeggio in kontrapunkt,
v geometrijo in politično ekonomijo, že hipermoder-
no družba kodo po zavrača preprosto poštevonko,
enostovno logiko, rozumen red, pregledno kompozi-
cijo, čustveno vsebino, morolno utemeljenost. Reci-
mo nekoliko porodoksno: s sredstvi najvišje tehnike
in najbolj premišljenega komponironja že danes up-
rizarja skladbe, ki zvenijo evropsko neolitskemu
ušesu kokofonično, neumetniško, brezredno, roz-
glasno, anarhično. Morda po je tu pot, tu senco
svetlobe?
Naj bo Schubertov samospev še toko mil, Bachova
toccato še toko pravilno, Monteverdijevo arijo še
toko veličastna, Aibinonijeva violino še toko urejeno,
Puccinijevo opero še toko lahkotna, izza vseh teh
oblik in instrumentov udarja neuredljivo, usodna,
silovita, nora, neomejena, neudomočljivo človekova
strost, strast do ljubezni, strast do uničevanja, strast
do igranja, strast do postovijonja, do sonjonjo, do
česarkoli. Noj so to strost še toko gnali v dvorane,
jo skušali utišati v pobožnem poslušanju strokov-
njakov, jo uklenjevoli v nojrozličnejše tehnične ovire,
povsod in zmerom je te verige razbijalo, dokazovalo,
da so ovire zanjo le spodbuda, do je še bolj silo-
vita, fontostično, neuredljivo, neoprijemljivo, nepri-
merna zo kokršno koli rocionolno kodiranje, zo
imenovanje, zo udomočevonje v evropski civilizaciji
besede, konvencije in utilitarne uporabe.
Se pravi: umetnost je od nekdaj bilo pod knuto
olienacije, a jo je zmerom bilo v obraz in rozčetver-
jolo; umetnost je bila zmerom do družbenih sistemov
ne le kritična, ompok subverzivna; kljub delitvi v
poslušovce in izvojavce se ji je posrečilo, do je
vzpostovljolo opojno, nežno, grozečo, besno komu-
nikacijo. Ne, umetnost kljub ječi, v katero je bilo
zaprto, ni onemela; skoz zidove evropskega zaporo
plavajo že ves čas njeni lepi in srditi zvoki.
A zo noprej? Ne bi moroli umetniki težiti, do se ječo
neolitske družbe do kraja podre? Do bi bili vsi
zidovi tego sveto resonance, instrumenti, na katerih
bi pelo človeška telesa — ne somo, kot dozdoj,
ko so pelo solze in smrt? Ne bi moralo umetnost
tehniko in znanost izkoristiti, razrušiti jez — glasbe-
no dvorano, operno hišo — igrati povsod, kjer koli,
uglosbiti ulico, sprevod, sprehod, sonce, travo? Zno-
va slišati zvočni šepet trave, glosovè sonco, sim-
fonijo ulic? Zganjati tok hrup, zbirati toko tišino,
početi tokšno prepojenost sveto z glasbo, da bi se
neolitik morol končati, do bi se subjekt in objekt
morala raztreščiti, da bi vrgli no dno morja vse
instrumente, ki so zgolj sredstva, iz vsega, kar je,
po naredili organe pesmi in zvenenjo?
Je to res le dodolstična vizija? Ni komunistična?
74
uršič marko:
filozofski esej o subjektu, ki postaja svet I.
Uvod
Filozofsko rozmišlionje se začne od tu in zdaj.
Izhodišče teorije je naivnost, njeno osnovno vpraša-
nje po je vprašanje po sreči. V tem smislu je vsako
filozofija praktično, vsako metafizika je pot k etiki.
Postavljen sem v svet, tu in zdaj, hodim po ulici, gle-
dom obraze, hiše, gozdove in oblake. Dokler je mojo
zavest potopljena v ta doživetja, čeprav mordo le za
hip, — si ne zastavljam vprašanja o sreči. Polnost,
ki me obkroža in ki je v meni, ne dopušča tega
vprošonja, kajti tokrat sem srečen.
Začetek refleksnega mišljenja je Padec, izguba pol-
nosti bivanja.
Filozofija kot refleksija izhaja iz Primonjkljajo, iz
2elje.
Ko padem iz zazrtosti v svet, ki me obdajo, se vpra-
šam: kakšno zvezo ima vse to, kar doživljam, z ma-
no? Je to moj pravi, moj resnični dom, sem v tem
svetu srečen? S tem se postavim v filozofijo.
Puščavo raste.
Puščava raste vsepovsod okrog nos iz dneva v dan.
Temeljno počutje človeko našega časa je počutje
brezdomovinskosti. Izgublja svojo domovino na zem-
lji in ni je še našel v kozmosu. Na svetu se iz dneva
v don kopičijo nesmiselna uničevalno orožja, vedno
manj je divjih, z džunglo palm pokritih otokov, vse
manj je kitov in tjulnov, zrak v mestih je vedno bolj
zastrupljen. Ampak to ni vse, to ni vse! Smrt ni le
v uničevanju in nasilju, temveč se naseljuje v osrčje
uma samega. — Že i-iegel je vedel, do napredek
uma ni napredek sreče. Poglejmo n.pr. najrazvitejše
zahodne države (Nizozemsko, Švedsko, itd.): so na
vrhu ekonomskega razcveta, niso vpletene v nobeno
vojno, ne tare jih lakoto in pomanjkanje, socialno
skrbstvo je urejeno, demokracija, čeprav meščansko,
je — vkolikor se ne sooči z anarhizmom — no
višjem nivoju kot kdajkoli prej v zgodovini in celo
ekološki problem se začenja s »feed-bock« pomočjo
znanosti uspešno reševati! Poleg tega v teh državah
ni več smrtne kazni, vse bolj odpravljajo redno vo-
jaško obveznost, nacionalno bogostvo se iz leto
v leto veča, itd. O toki idealni ureditvi zastopniki
francoskega razsvetljenstva v XVIII. stol. še sanjali
niso. Ko človek hodi po Zahodnem svetu (ki go
tukaj ne pojmujem geografsko), ko gleda nove na-
prave, nove travnate površine sredi nekdaj zosmro-
jenih industrijskih mest, bleščeče dosežke sodobne
arhitekture in tehnologije, se ne more upirati vtisu,
do v vsem tem vidi vse bolj popolno objektivizocijo
razsvetljenskega Uma, objektivizacijo svojega gene-
ričnega Subjekta, Jezo, ki mu je n.pr. filozof-rozsvet-
Ijenec Fichte naložil neskončno nalogo vzpostav-
ljati umni red v svetu. Tu se skoraj zdi, do ni več
fichejonskego Ne-Jozo, ki noj se ukinja v Jazu;
zdi se, do je heglovsko Substanco že splahnelo v
Samozavedanju, ali po do pravkar bo — namreč no
povsem praktičnem »zunojsvetnem« nivoju, ne le v
glavah filozofov, ki so itak že od nekdaj vsak zase
vzpostavili v svojih glavah svojo umno urejeno
Utopijo. Kako je možno v donašnjem Zahodnem
svetu še govoriti o olienociji, o tem, da človek
v proizvodih svojega delo ne spoznava samega sebe,
soj je vendar prav njegov umni generični Jaz po-
stavil vse to, kar zdaj vidi okrog sebe? V vsem tem
se iz dneva v don bolj spoznava. — In vendar je vse
bolj očitno, da ta Ne-Joz, ki s človekovo akcijo,
proizvodno prakso postaja Joz, ni človekov pravi
dom, ni sidrišče, kamor bi zosidrol svoje kozmično
poslanstvo. Koko naj si sicer razlagamo vse, čeprav
s stališča instrumentalnega umo morda nemočne,
proteste, ki nastajajo znotraj tega Krasnega novega
sveto in ki temeljijo v človekovem zavrženem dosto-
janstvu in lepoti? Vse bolj je kožno, da človekov
pravi dom ni v Ne-Jozu, ki biva s tem, do postajo
Jaz, ompok nekje drugje — v Drugem. IVlorda an-
tropološko bistvo odtujitve ni v tem, da se človek
kot generično bitje ne bi spoznaval v svojih pro-
duktih, morda odtujitev ne temelji zgolj v zakoni-
tostih produkcijskih odnosov, ki nastajajo vsled de-
litve delo, razredne strukture družbe, itd., ompok
globlje, v globino vsidroni logiki bivojočego, tj. v
75
logiki produciranja/mišljenja kot se le-to dogaja v
zgodovini Zahoda. Zakaj je ravno Zahodna civiliza-
cijo poznalo — in še pozno — koloniolizem, misio-
norstvo, to nasilno ekspanzijo in prilaščanje vsega,
kar je Drugo, toko duhovnego kot moteriolnega, po
čeprav je šlo za prilaščanje pod zastavo odrešitve
in prosvetljevonjo? Po še vprašanje zo bodočnost v
zvezi s tem: koko bomo v kozmosu ali v še neznanih
plasteh noše zavesti srečali kogarkoli, če nosimo
nasilje v duši?
Morda je krizo našega, tj. Zahodnega sveto prov v
tem, do vidimo povsod somi sebe, do nimomo po-
sluha zo tisto Drugo, kor ni in nikoli ne more biti
noš predmet, noš Ne-Joz; do iščemo svoje domo-
vanje v odblesku zrcal, kjer nahajamo somi sebe.
A v tem smo prevarani, kajti v zrcalu nojdemo le
pervertirono obliko samih sebe, svoje nepravo do-
movanje. Alienocijo je v videzu, da nom ni ničesar
tuje, do ni ničesar, kar bi bilo Drugo, da smo ne-
zmožni Dialoga in se izgubljamo v večnem krogu
Monologa, oz. dialoga z zrcalnimi podobami, ki jih
postovljomo mi sami. Noš kozmični dom po je tuj,
čaroben, neskončen!
K vprašanju o metodi pričujočega eseja
Luči v temi sveto so ljudje: joz, ti on ...
(Tukaj) svetloba zavesti pripada somo nam: meni,
tebi, njemu,... EKSISTENCIALIZEM (= izhodišče
in cilj rozmišljonjo je človek kot posomeznik, nam-
reč joz, ti, ono ...) je opriori osvobojonjo: gre zo
prevračanje malikov in rušenje ideologij (idolov). Me-
todo, ki nom bo vodilo (kot projekt), je eksistenciol-
no-FENOMENOLOŠKA sámo-rozlogo.
Kdo je to posameznik? že mi vpijete, že vos
slišim, zastavonoše: posomeznik je zgodovin-
ski deklosironec, vose zaprto intelektualistična
monada, ki povsod vidi le svojo končnost, ne
po višje cilje Cerkve. Da bi rešili njegovo spri-
jeno dušo, go je trebo vpisati med Noše, kajti
ni prov ubran, ni pravšnji. — Se moram res
izgubiti v ritmu mrtvaške koračnice in zapeti
hozono (že kar tukaj), pod kakim vašim prapo-
rom?
Ko bi stori učenjok Kortezij danes vstal od mrtvih,
tako kot pravijo: »ne bi se znašel več med nomi«,
in bi ga nekdo izmed nas vprošol: »Mojster, kako noj
pišemo tisti SUM v tvojem stovku 'Cogito ergo SUM',
z veliko oli z molo začetnico?«, bi modrec verjetno
čudno pogledal: »koko to misliš?« — in potem bi
mu razložil vprašanje: »namreč kogo noj pravza-
prav mislimo v 'Meditacijah', tebe somego, moj-
ster, oN Človeka? Noj pišemo 'človek' ali 'Človek'?«
— Nos vse, seveda: mene, tebe, njega.
Vprašal sem svojo dušo, koj je nojbolj gotovo, koj
je najbliže, koj je najbolj evidentno, — in odgovorim
brez oklevonjo: to do SEM. — SEM (noto) mislim
(= cogitare): SUM (deinde) cogito.
Koko po vem, do so drugi ljudje, ti, on ...? : to mi
je prav tako evidentno kot to, da SEM (joz): nam-
reč SKRIVNOST.
: joz težim k popolnosti, totalnosti: (še) je skrivnost
(zome) — in zoto vem, da tudi ti prov toko, prov
toko močno in absolutno stopaš tja. Drugače kot
joz, o nič monj. — Vem, da si ti, ker sem (še) jaz.
(Še) sem živ, zoto vem (nič manj gotovo), do si tudi
ti živ.
(Tu) ni trebo nobenega dolgoveznega dokaza t.i.
»intersubjektivitete«, (tam) potreben ni.
Onega večera sem sedel no klopi v parku s Heglom
in vprašal sem go: »Wilhelm, pa kdo pravzaprav mi-
sli tego Duha, o katerem pišeš? Kod je to Duh, ki
som sebe misli v absolutnem vêdenju? Mor je to
Norod? Ampok kako noj Narod misli? Razloži mi to.«
—	»Šele Duh kot Som-Osebje se je absolutno vrnil
k sebi iz povnanjenjo: On Sam-sebe misli v abso-
lutnem vêdenju.« — »Ampak kdo je Somo-ta-Osebo,
Wilhelm? Mor bi lohko sedel tukaj no klopi z nomo?«
—	»V nekem smislu, do: provzoprov je tu.« Prestra-
šeno go pogledom: »Soliš se, profesor Wilhelm?!«
Nekaj minut vlodo grobna tišina, noto se zosmejem
in vprošom nejeverno: »mordo pa misliš Bogo?
Ampak soj ti ne hodiš v cerkev!« Hegel sedi mrko
in zamišljeno in tedoj mi nekaj strošnego prešine
dušo, »povej mi skrivnost,« zakličem, »morda se
nikoli več ne vidiva in morda te nihče ne bo več
tega vprašal! Mor noj ostone skrivnost za vekomoj!«
—	»SKRIVNOSTI NI,« odvrne(m). — Minervino sovo
rozpne svojo krilo ko pode mrok.
Edino sonca v temi sveto po so ljudje: joz, ti, ono...
Fenomenološka redukcija je osvobajanje od maliko-
vanjo pojmov, osvobajanje iz ideologije. Fenomeno-
loško redukcija ukinja po-Osebljenje/po-Stvoritev
pojmo s tem, do postavi Sintezo (kot »tretji člen«
diolektičnego proceso) v oklepaj. Kajti Sinteza (v
pozitivnem) je nujno po-Osebljenje/po-Stvoritev, je
rojstvo Duha, smrt človeka: mene, tebe, njega. Tro-
členo dialektika (v pozitivnem) se sprevrže v ideolo-
gijo, pojem postone Oseba/Stvor. — Svet, šifre ki
jim pravimo stvari niso »po sebi«, niso nekaj (vno-
prej) donego, fiksnega, ompok so done vedno kot
FENOMENI, kot večji ali manjši nihaji moje, tvoje,
njegove,... zavesti.
76
Zadeva »HUSSERL — DILTHEY«. — Privatni detek-
tiv Sherlock Holmes ¡e od Scotland Yordo dobil
dopis, v katerem so go prosili, noj skuša razrešiti
sledeči, zelo težaven primer: »Kateri svetovni nazor
se skriva v oklepajih (?) učenjaka Husserla? Podpi-
son: Dilthey«. Priložena je bila tudi ustrezna doku-
mentacija, ki je bilo zelo obširna. — Sheriok Holmes
je posvetil temu primeru kar cel teden dni, kar sicer
ni bilo v njegovi navadi. Ždel je v svojem kobinetu
v Londonskem okroju Seven Hills, zatopljen v popir-
note folije pred sobo in v svoje misli. No večernem
sprehodu ob Temzi, prav v hipu, ko je vlekel škatlico
Players iz žepa suknjiča, se mu je v glavi porodil
načrt. Istega večera je poslal na Scotland Yard tole
sporočilo:---
»Fenomenološka redukcijo, fenomenološka epohé,
postavljanje objektivnega sveto v oklepaje ... ustvari
univerzum fenomenov. Svet zame nI prov nič dru-
gega kot to v takem cogito zavestno bivajoče in
zame veljavno. Svoj celotni, svoj univerzalni in spe-
cialni pomen in veljavnost svoje biti ima svet edinole
iz takšnih cogitotiones. V njih poteka vse moje svet-
no življenje ... v nikakršni drugi svet ne morem
živeti, izkušoti, misliti, vrednotiti...« (Husserl, Kar-
tezijonske meditacije, I) — Scherlock Holmes nada-
ljuje: V OKLEPAJU torej »NI« (»JE«) NIČ, TAVTOLO-
GIJAI Le koj noj bi bilo, če resno vzamemo zgornji
citat?! — Vendar po Husserl noprej rozmišlja tako,
ko do bi v oklepaju vseeno bilo »nekoj«, spet se je
prikradlo Kantovo stvar-po-sebi, onstranfenomenolno
bit, kajti — premislimo sledeče!: — zokoj bi bilo
sicer potrebno ono dolgovezno TRANSCENDENTAL-
NO »čiščenje«, t.i. eidetsko redukcija. Mor ima smi-
sel reči, do je n.pr. čosovnost »BOLJ fenomen«
moje (tvoje, njegove) zavesti kot zgodovinskost?
Ali pa, do je predstavo hiše »BOLJ fenomen« moje
(tvoje, njene) zavesti kot zoznovo hiše — z dru-
gimi besedami: ločevati transcendentalni akt (n.pr.
zoznovo) kot eidos, formo, od vsebine tego okto
(: hišo ki jo zaznavamo), potem ko smo 2E rekli, do
je edini univerzum univerzum fenomenov (= feno-
menološka redukcijo), do ima »svet zame svoj ce-
lotni, univerzalni in specialni pomen in veljavnost
svoje biti EDINOLE iz cogitotiones«.---? Če
smo izgubili vse »iluzije zasvetjo« (Nietzsche), je
to toko in piko., komentira Sherlock Holmes, ...
noben predmetni POIVIEN ni boij objektiven od dru-
gega, kakor tudi noben ni boij transcendentalen od
drugega (: v smislu: »bolj zavesti — egu — imonen-
ten«). Zokoj noj bi torej imela transcendentalno
znanost (»filozofija kot stroga znanost«; vzorec te
strogosti je kljub Husserlovim nosprotnim zagotovi-
lom opodiktičnost matematike) primat pri spoznovi
resničnosti, dejanskosti, mojega (tvojega, itd.) sve-
ta? S tem ko Husserl skušo doseči (z onim pedant-
nim transcendentalnim čiščenjem) apodiktično evi-
denco filozofskih resnic, pravzaprav VSESKOZI v
debelih bukvah razmejuje, koj ne pride v oklepaj
in kaj pride. To razmejevanje se v spisu »Kortezi-
janske meditacije« (ki go som Husserl imenuje
Uvod v fenomenologijo) zdčne že no tistem mestu,
ko se Husserl v I. meditaciji sprašuje, do kom seže
DOMET apodiktične evidence tega »joz sem« kot
prve apodiktične evidence, rozvidnosti par exellence,
in noto govori o »odprtem polju« transcendentalnega
izkustvo, preko katerega se »razteza univerzalna
apodiktično izkustvena struktura jozo« v svojih uni-
verzalnih strukturah: internocionolnosti, sintezi kot
proobiiki zavesti, časnosti (vsezojemojoče notronje
zavedanje čoso), horizontu potencialnosti (ki je so-
menjen v vsoki aktualni cogltotio) itd.:---smo
tu še »v območju dometa?«, in nadalje, če bi stopali
po Kantovih poteh, kaj je z apodiktično evidenco
prostora, vzročnosti, modalnosti itd., do ne našte-
jemo vseh Kantovih apriornih form, sintez opriori.
Ali po vse to veže nezlomljiva železna veriga de-
dukcije? ---Tronscendentolizem je jamstvo
apodiktičnosti neke resnice, opodiktičnost pa je me-
todološka regulo, ki jo je »filozofija kot stroga zna-
nost« prevzela iz motemotlke oz. znanosti nasploh.
Če je ves moj (tvoj, njegov) svet dan kot FENOMEN,
kot večji ali manjši nihaj moje (tvoje...) zavesti, po
s tem nikakor ni rečeno, do lohko vso »objektivnost«
stopim v moji (ti v tvoji?) zavesti, do sem nekakšen
demiurg, kot je mislil škof Berkeley. Seveda je svet
»objektiven«, »neodvisen« od mene (n.pr. tekst,
ki ga joz, Sherlock Holmes, zdaj pišem) — : to »ob-
jektivnost« še kako ostro spoznam (spoznaš ...) v
svoji vpetosti v družbeno-ekološko-tehnološki pro-
ces. — »Objektivnosti« ni najti somo na področju
norovoslovjo, pozitivnih znanosti (katerih epistemo-
loški temelj je hotel postaviti Husserl, izhajajoč iz
transcendentalne fenomenologije), ampak so »objek-
tivni« tudi zgodovinski procesi, ki jih obravnavajo
»duhovne znonosti«, Diltheyevo področje Geistes-
wiessenschoften. Dilthey je rekel, do so zgodovinske
tvorbe (kulturni sistemi in organizacije, n.pr. narod,
rozred, itd.) subjekti ideolnega tipa, do jih ni ustvaril
en som Duh, da niso Osebe: ni Zgodovine kot Sve-
tovne sodbe. — Zgodovinske tvorbe niso objektivne,
niso moliki: do njih pridemo z analizo zavesti posa-
meznika, s hermetično metodo, razlago, kajti do-
življaj (Erlebnis) posameznika je »procelico zgodo-
vinskega sveto«, pri čemer sto »dojemanje In v
njem dano dejstvo eno«. Refleksivna gotovost do-
življanja ne potrebuje nobene utemeljitve več. »In-
dividuum lohko rozume zgodovino, ker je som
zgodovinsko bitje«, NE PA OBRATNO! Konkretna
enota je individuum, ki ga je treba spoznoti, metoda
po je »psihologija« (= eksistencialno fenomenološka
77
sámo-razlaga). Iz tega metodičnega izhodišča po ¡e
Dilthey izvêdel napačen sklep, do zgodovina ni
»objektivno«, da ni neko »enotno dogajanje«, in
do je zoto vsako filozofija (ki noj bo zgodovinska!)
le neki svetovni nazor, kar z drugimi besedami
pomeni: le neko mnenje vsakega pomeznika (po-
dobno kot je pozneje Jaspers interpretiral eksisten-
cializem). — Husserl po je, na drugi strani, izvêdel
nopočen sklep, do je tisto provo racionolnost, od
katere se je odvrnilo evropska duhovnost in s
tem zašlo v krizo (Husserl: »Krisis...«), v relativi-
zem (= psihologizem, historicizem), mogoče po-
novno usposobiti (le) v opodiktičnosti filozofije kot
stroge ZNANOSTI, v tronscendentolni fenomeno-
logiji.
Joz pa pravim, zaključuje Sherlock Holmes, do med
fenomenom (Husserl) in doživljanjem (Dilthey) ni
pregroje. DA JE ALTERNATIVA ZMOTNA. Toko ju je
rozume! Heidegger v svojem delu »Bit&čos«, 1927;
oba sto njegova učitelja. To zmotnost alternative po
Heidegger v spisu »Čos&bit«, 1962 imenuje dogodek
(Ereignis).
Moderni človek živi nekako shizofreno, pravi Fink.
---Ob koncu IV. meditacije Husserl navoja, do
je »fenomenologija, izpeljano v tej sistematični kon-
kretnosti, eo ipso transcendentalni idealizem«. De-
jonsko pa to konkretnost zahtevo, do stavek obrne-
mo: radikalni ideolizem, tronscendironje obstoječego-
danega, tronscendironje fiksacije pomenov šifer,
ki jim pravimo stvari, je eo ipso fenomenologija,
fenomenološko redukcija kot osvobajanje od moliko-
vonjo pojmov, po-Osebljonjo/po-Stvoritve pojmov,
osvobojonje od ideologij, od »iluzij zasvetjo« in
»iluzij tosvetjo«.
HEIDEGGER me je dolgo čoso dobro vodil po gozd-
nih poteh Schworzwoldo. Todo prispela svo v hišo,
očokovo bivališče, zavetje med skalnatimi vršaci,
in tukaj se nojin po-govor ustavijo, zmedeno opozu-
jem slike prednikov no zidovih, postaja mi tesno (kot
do bi se nekaj zo zmeraj ustavilo), začnem premiš-
ljevati, če iz te hiše vodi kak podzemni rov v
Afriko. Kojti tukaj le tišino pozvanja.
Heidegger odpre knjigo o angelih, kokor jih je videl
Dionisos Aeropogites — bere naglas:
»prvo emanocija: Serofi, Korubi, Troni;
druga emonocijo: Dominacije, Kreposti, Mo-
gočnosti;
tretjo emonocijo: Principati, Nadongeli, An-
geli.«
Koko naj razloži svojim topim učencem, svoji pravš-
nji čredi, da teh črk ni jemoti dobesedno (takoj
bojo rekli: to je metaforo!), do jih ni jemati preveč
resno (takoj bojo rekli: to je igro!), koko naj jim
pove, da trajanje lohko izrazimo le z diskretnimi
enotami, do neizrekljivo tiči le in edino v besedah,
ki jih izrekamo!?
»Bit somo se podari, s tem do se poda v
neskritost some sebe — in samó toko je Ono
— z mestom svojega prihoda kot zavetjem (in
krajem) svojega izostajanja.«
(Heidegger: Evropski nihilizem)
Koko noj bi »prišla« Bit, zo kotere »prihod« je treba
čuvati mesto, postirovati v hribih in čakati no njeno
milost? Bit ne bo nikoli »prišla«, le koko noj bi,
soj »ni« neko bivajoče (je H. som pozabil no onto-
loško diferenco, ali po so jo pozabili zgolj njegovi
apostoli?). Koko noj bi prišla gospo Bit, ki do ima
priti in ji moromo narediti prostor!?
Vsekokor je ono postirovonje (: človek kot »pastir
biti«) treba razumeti povsem drugače, namreč kot
prizadevanje DA BIT NE BO »PRIŠLA«!
(Mi stopamo tja!)
»Pravo Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka,
je že prihajalo na svet. No svetu je bil, in
svet je postal po njem, a svet ga ni sooznol.«
(Evongelij po Janezu)
---Vsekakor je ono postirovonje (dones) trebo
razumeti povsem drugače, namreč: iskanje nove
poti, nove svobode, s tem da zaniha pomen sim-
bolov, ki jim pravimo stvari, do z nihanjem strune
na kitari nastaja nov svet. Bit lohko kot otroci svo-
jega časa razumemo le kot »regulotivno idejo«, ki
noj nos popelje preko nihilizma evropskego Sub-
jekta, razsvetljenskega Uma, ki se naseljuje v svetu:
v sintetični pokrajini z vso svojo zastrašujočo topo-
grafijo nebotičnikov, avtocest, betonskih gričev in
koncentracijskih taborišč.
Ko rozmišljom o Heldeggrovem delu »Bit in čos«
in o njegovi delitvi modusov bivanja no provšnje
(avtentično) bivanje — eksistenco in na nepravšnje
(neovtentično) izgubljanje človeko v znotrojsvetno-
sti, bi rad vprašal svojega učitelja, kdo pravzoprov
ne biva provšnje; noj pokaže tego človeka, takole
n.pr.: » Fritz ne biva pravšnje«. Mislim, do bi bil
Heidegger v zodregi, kogo noj izbere. Ne verja-
mem, do je res tok molomeščon, do bi izbrol prvega
»molomeščano« in pokazal nanj. Morda po so molo-
meščoni tisti, ki go toko razumejo? — vsekakor je
razglabljanje o provšnjosti ali neprovšnjosti nekega
življenja največkrot neprovšnje.
Dejonsko vsebino one znotrajsvetnosti (Man) v
nasprotju z eksistencialno avtentičnostjo (Selbst) je
drugje; sploh ne gre zo iskanje krivca, zo iskonje
78
malomeščanskega filistro in samozadovoljevanje
vsled različnosti od le-tego, ampak zo odkritje (po-
novno odkritje) eksistencializma (: idealizma): eksi-
stenca tronscendira parcialno mesto v svetu, mesto
posameznika v družbeno-ekonomsko-tehnološkem
procesu (= znotroj-svetno bivajoče).
Neprovšnje po je pri Heideggru ono stikonje po eti-
mologiji, po grških besedah, iskanje biti v Porme-
nidovih in Heroklitovih fragmentih: kot da bi bilo
bit neko Izgubljena školjka v morskem pesku.
»Preroka Isaiah in Ezekiel sto večerjala z
menoj... vprašal sem, če bi Isaiah lahko
počastil svet s svojimi izgubljenimi deli; re-
kel je, do ni bilo izgubljeno nič vrednejšega.
Ezekiel je podobno rekel za svoje delo«. (Wil-
liam Bloke: »Poroka pekla in nebes«. Drago-
ceno videnje)
Po ono Heideggrovo čaščenje Hölderlino, Trokla in
Rilkejo: to so veliki misleci in poeti, ki jim jaz in ti
morda ne seževo niti do kolen, ampak tokih je še
stotine, še tisoče! Tisto školjka bisernica je vsak
človek v pesku zgodovine: kdo vé, ali se ne skriva
biser prav v meni, ali v tebi?
---Neprovšnjost je iskanje zavetja. Zavetja (tu-
kaj) ni.
---Ideologija (»evropska, metafizika«) misli bi-
vajoče kot bivajoče: reče bit, o misli bivajoče. Bit
vmeščo v pozitivnost.
---Ideologija je iskanje zavetja, maliko. Moliki
pa slej ko prej padejo. Resnično lahko obožujem
samo ljudi: tebe, njo. Edino sonca v temi sveto.
Povedal vam bom zgodbo o lesenih molikih:
»Slava je šlo stran od Izraela, ker je vzeto
skrinja božjo. / Filistejci po so vzeli skrinjo
božjo in jo odnesli iz Eben-ezerjo v Asdod. In
Filistejci vzemo skrinjo Boàjo in jo prineso v
hišo boga Dogona. Ko pa Asdodci zgodaj vsta-
nejo drugo jutro, vidijo, do je Dogon podel z
obrazom no tla pred skrinjo Gospodovo; in
vzdignejo Dogona in ga zopet postavijo na me-
sto njegovo. Toda ko zgodaj vstanejo drugo
jutro, glej, Dogon je bil spet padel z obrazom
na tla pred skrinjo Gospodovo; in glava Dago-
nova in obe pesti rok njegovih so bile odse-
kane no pragu, somo ribosti trup go je bil
ostal... Roko Gospodova je bilo težko nad
Asdodci.« (Sv. Pismo, I. knjiga Samuelova 4,5)
DIALEKTIKA EKSISTENCE: biti-k-smrti. V Heideggro-
vem delu »Bit in čas« je smrt (končnost) pojmo-
vono kot iztreznitev, ne po kot predmet kulta, kot
to razume Adorno v svoji kritiki Heldeggra (»Žar-
gon pravšnjosti«). Ne gre za »teodicejo smrti«.
ompok zo teodicejo življenja! Neskončna končnost
človeške eksistence je »zbijanje lažnih iluzij«, od-
vračanje od krivih prerokov, zbijanje eshotologije
— malikovalstvo, odvrnitev od »iluzij zasvetjo« in
»iluzij to-svetjo«. Heideggrçv izraz biti-k-smrti (Sein-
zum-Tode) z drugimi besedami pomeni: obsolutnost
posameznika, eksistence — biti končen.
Tako moje življenje kot zgodovina se mi kažeta kot
neskončna: ne vem niti zo svoje rojstvo, niti zo svojo
smrt. Mojo končnost je moja neskončnost, moja
svoboda.
Smrt ni nikoli že najdeno celovitost, totalno, ampak
zgolj slutnja, »regulotivna ideja«, kje to celovitost
iskoti: v moji, tvoji, njegovi.....končnosti, človek
je vedno možnost, nikoli mrtvo dejstvo.
Se zavedaš trenutka, ko zvečer zaspi?
Da en dan še ni večnost veš le zato, ker živiš
več dni.
Moj čas (od rojstva do smrti) živim kot neskončen
čas: ne vem zo moje rojstvo, ne vem za (uro svoje)
smrt(i). »Zunajsvetni«, zgodovinski čas živimo kot
neskončen čos: ne vemo za Stvorjenje, ne vemo
za (Prihod) Apokalipso.
Smrt in rojstvo nista (v življenju).
Jaz, ti, on,... ne bi mogli vzdržati, če bi uzrli KONČ-
NOST.
»Vsak angel je strašen in lepota je strašnega ravno
še znosni začetek.«
I. DEL
1.
Marx, Nestor johvebradi, pravi:
»Komunizem se razlikuje od vseh dosedanjih
gibanj po tem ... da vse (v dosedanjih pro-
dukcijsko-družbenih sistemih nastale) samo-
rasle predpostavke obrovnovo kot stvaritve
dotedanjih ljudi, jim sleče njihovo samoraslost
in jih podredi moči združenih individuov«.
(Marx-Engels: »Nemško ideologijo«)
KDO je ta »moč združenih individuov?« To je te-
meljno vprošonje, ki si ga moro zastaviti sodobna
marksistična misel, kajti: »Lažna jasnost je somo
drugi izraz za mit. Mit je bil vedno hkrati teman
in očividen.« (DR) KDO naj načrtuje »skupni načrt
svobodno združenih individuov?«
»Vsestranska odvisnost, to samorasla oblika
svetovnozgodovinskega učinkovanja indivi-
duov, bo s komunistično revolucijo preobraže-
na v kontrolo in zavestno obvlodovonje teh
moči, ki so, porojene iz učinkovanja ljudi dru-
gega no drugega, individuom doslej imponirale
in jih obvlodovole kot popolnoma tuje moči«
(Marx-Engels: »Nem. ideol.«)
79
KDO bo kontroliral? — »Skupnostno kontrola«, o-
sociocijo proizvajalcev. Dolje:
(ibid.)
»To nozor je potem mogoče spet pojmovoti
spekulativno-idealistično, tj. fantastično kot
'samoustvorjonje rodu' ('družba kot subjekt'), s
tem po je sosledna vrsto individuov, ki so v
povezovi, predstovljeno kot en som individuum,
ki vrši misterij, do ustvorjo somego sebe.«
Sprašujem se, ali je sploh možno »skupnostno kon-
trolo« drugače pojmovoti kot tako, namreč kot he-
geljonski misterij, v družbi, kjer vlado zmeraj bolj
planetarno tehnika in kjer je utopično misliti no
možnost omejitve razpona velikanske tehnološke
mreže in progreso znanosti? In pa, če zo hip sle-
dimo tej zamisli, oN bi bilo takšno rozcepitev,
omejitev rasti sploh smiselna? — Preden bi začeli
rozgrojevoti stroje, bi morali »razgraditi« mreže, ki
jih predejo noše misli.
»V 17. stoletju je doživela skoraj vsa Evropa
delavske upore proti stroju zo tkonje trakov in
vrvic, toko imenovani Bandmühle. Konec prve
tretjine 17. stoletja je ljudska množico uničila
žogo no veter, ki jo je zgradil neki Holondec
v okolici Londona. ... veliko rozbijonje strojev
v angleških manufakturnih okrojih v teku prvih
15 let 19. stoletja ... je znono pod imenom gi-
banje ludditov. ... Treba je bilo časa in izku-
šenj, preden se je delavec naučil razločevati
med strojem in kapitalistično uporabo stroja in
usmeril svoje napade od nopodov no material-
no produkcijsko sredstvo sámo na njegovo
družbeno obliko izkoriščanja,« (Kp) Podčrtal
M. U.
Marx torej govori o kapitalistični UPORABI stro-
jev, ne po o tem, da bi bilo somo bistvo teh strojev
»kapitalistično«, vpeto v meščanski svet dominacije
in izkoriščonjo. Izkoriščanje delovco po Morxu no-
stone šele z družbeno obliko uporabe strojev. Po-
doben citot nojdemo no začetku poglavja »Stroji in
velika industrijo«:
es
»John Stuart Mill provi v svojih »Principih poli-
tične ekonomije«: »Vprašanje je, oN je katero
izmed dosedonjih iznajdb no področju meha-
nike olajšala vsokdonji trud koteregokoli člo-
veškega bitjo«. To pa tudi ni nomen kapitali-
stično uporabljanih strojev (podčrtal M. U.).
... stroji so (v kapitalizmu) sredstvo zo produk-
cijo presežne vrednosti« (Kp)
Herbert Marcuse po leto 1964 provi, da sodobna
tehnologija in kopitol sklepata totalitete izkoriščanja
in dominacije:
»Tehnologija teži k totolitornosti, k postovljo-
nju novih, bolj efektivnih oblik družbene kon-
trole in kohezije. ...V soočenju s totalitornim
znočojem te družbe ne moremo več sprejeti
tradicionalnega pojmovanja o »nevtralnosti«
tehnologije: tehnološka družba je sistem do-
minacije, ki je dejaven že v pojmu in konstruk-
ciji tehnike.« (EČ)
Koj se je spremenilo? Marx se zovedo vloge teh-
nologije zo človekovo zgodovinsko pot, saj pravi:
»Tehnologija odkriva aktivno stališče človeka do
prirode, neposredni produkcijski proces njegovega
življenja in s tem tudi njegove družbene razmere, v
katerih živi, ter duhovne predstove, ki izvirajo iz
njih«. (Kp) — todo koko da lohko, z donošnjego sta-
lišča gledano, toko »nekritično« pojmuje obstoječo
tehnologijo kot materialni temelj novego sveto? Koj
se je spremenilo v zadnjih sto letih? —
Oglejmo si najprej, kaj Marx misli z delitvijo dela?
Pravzaprav dvoje: prvič, polarizacijo no nočrtovolno
/izvrševalno delo, kapitol/delo, če bi rekli z Aristo-
telovim jezikom formo/materijo. Drugič, delitev delo
kot specializacijo delovnih panog, če beremo Marxo,
ni povsem josno, oN revolucionorno osvobajanje
ukinja tudi specializacijo (portikulorizacijo) posomez-
niko-delavco oN zgolj protislovje med delom in kapi-
talom. Le no nekaterih mestih Morx izrečno omenjo
problem specializocije delovnih funkcij, porciolizocije
delo kot odtujitve, tako n.pr. v »Nem. ideol.«:
»Brž ko namreč delo začenja biti razdeljeno,
imo vsakdo določen izključen krog dejavnosti,
ki mu je vsiljena, iz katere ven ne more; je
lovec, ribič ali pastir ... in moro to ostati, če
noče zgubiti sredstev zo življenje — medtem
ko v komunistični družbi, kjer ni, do bi vsakdo
imel izključen krog dejavnosti, marveč se lahko
izobrozi v vsaki poljubni ponogi, uravnavo
družbo občo produkcijo in mi rovno s tem
omogoča, do danes delam to, jutri ono, do
zjutraj lovim, popoldne ribarim ... kot mi pač
prijo, ne do bi kdaj postal lovec, ribič, pastir,...«
Ta odlomek je precej nejasen. Rozumem ga nekako
takole: »v komunistični družbi ... družba urovnovo
občo produkcijo« = »obča družbena produkcija« za-
htevo (vsled vse večje avtomatizacije proizvodnje)
vse monj in monj delavčevega čoso, no koncu (teore-
tično giedono) nič več, tako do se lohko vse bolj
posveča svojim svobodnim dejovnostim, dopoldne
ribištvu, popoldne kritični kritiki..., zato ker medtem
ves dan občo družbeno produkcijo izvršujejo avto-
matizirani stroji, roboti.
80
Svobodna dejavnost je torej igro (Nietzschejev nad-
človek se igro?!) — ampak nekaj smo tu pozabili:
prvič, s čim bi se pravzaprav rodi igrali: z mlinčki
no vodo? Drugič, kaj je »obča produkcijo«, KAKO
DALEČ SE2E (najprej si predstavljam kruh, mleko,
železo.... ?), katere so »primarne« ČLOVEŠKE
potrebe, ki noj jih ta produkcija (ki noj zavzame
čim manj posamezniku razpoložljivega časa) po-
krije? Kdo bo omejil ekspanzijo te bazične »obče
produkcije« in napravil prostor svobodni igri, če bo
do ekspanzije prišlo (kar že vseskozi prihaja)? KDO
bo to storil? Kak superinteligenten diktator, socialni
inženir? Mi (kdo mi?) somi? Se bomo že enkrat
lahko sporazumeli po vsem tem čosu?
Kaj torej Marx misli z delitvijo delo? Kako to. da je
dvojnost tega pojmo, namreč 1) nočrtovolno/izvrše-
volno delo in 2) specializacijo oz. portikulorizacija
delovnih funkcij, pri Marxu zavita v tako meglo?
Kako to, do tak mislec, kot je bil Marx, ni videl in
razvil tega problema v vsej njegovi širini?
---: Zato ker z Marxovega zgodovinskega hori-
zonta to sploh ni bil tok problem, kot se nam kože
danes, v XX. stoletju. V Marxovem času je kazalo,
da dotedanjo (predkapitalistična in zgodnje-kopito-
listično) razpršenost, partikularizocija delo konver-
gira, se steka v eno in edino totalno dimenzijo, pro-
tislovje med delom in kapitalom. — Klasični kapi-
talizem (XIX. stoletje) je proces vedno večje abstrak-
cije delavca, posameznega živega delo: proces, ki
pelje k »abstraktnemu bivanju človeka kot zgolj de-
lovnega človeka« (Pariški rokopisi), kot proletorca.
V tem abstraktnem bivanju biva »človek kot delavec,
kot blago«, kot menjalno vrednost.
Temelj tega procesa je razvoj produkcijske baze, teh-
nologije (ki pa je »vzvratno« pogojen z akumulacijo
kapitala, padanjem profitne mere in drugimi eko-
nomskimi determinantami) v času od fevdalnega go-
spodarstva (obrtništvo, poljedelstvo) h kapitalistič-
nemu (strojna industrija). Delavec postajo v obdobju
kapitalizma menjalna vrednost — blago — zato, ker
je v somi produkciji, tehnološkem procesu nepo-
sredno zamenljiv: vseeno postajo, ali delo pri tem ali
onem stroju, delo pri strojih klasičnega kapitalizma
postajo povsod enako — stroju je treba »STREČI«
no način, ki je v primerjavi z obrtniško in poljedelsko
spretnostjo lahko priučljiv. Obrtniška specializacija
ni več potrebna. V obdobju klasičnega kapitalizma
delavec postaja anonimen član »industrijske arma-
de«, manjkajoči vzvod v (tekstilnem, metalurškem,...)
stroju. Vrednost njegovega dela se meri s »potreb-
nim delovnim časom«, z golo kvantiteto, vsaka kvali-
teta, vsako strokovnost dela je pri proletarcu brisano
oz. je dejansko ni: delavec biva »abstraktno bivanje«.
Ekonomsko-tehnološki proces klasičnega kapitaliz-
ma največkrat ne zahtevo kvalificiranega delavca,
ompok abstraktno, monuelno delovno silo.
In zato Marx »ni videl« problema, ki se skriva v
dvojnosti pojmo delitve dela: delo je konvergiralo
v neko točko popolne abstraktnosti, v točko, kjer ni
več mogoče »v ontološkem smislu« govoriti o mno-
žici proletorcev, ompok o univerzalnem Proletorcu,
Razredu, ki je empirično gledano množica osebkov,
»ontološko« gledano pa je to Proletoriot, totalni
Subjekt, kot provi pozneje Lukócs.
V tej skrajni točki dialektičnega procesa, ko Pro-
letariat postane totolen, je Marx videl odrešilni ob-
rat: ko večina članov družbe postane abstraktno
delovna silo nasproti peščici nočrtovolcev-kopitali-
stov, tedaj se razredno nasprotje toko zaostri, do je
situacija zrelo za revolucijo, zo »skok iz carstvo
nujnosti v carstvo svobode«, za (samo) ukinitev
Proletorioto kot abstraktnega bivanja človeka. Pri
tem proletorci ukinejo delitev delo (delo/kapital),
podvržejo pol kapitala »moči združenih individuov«
in s tem je ukinjen tudi kapital kot postvarelo, odtu-
jeno družbeno razmerje. Iz te perspektive se zdi, do
bo s tem ukinjena tudi delavčeva abstraktnost v sa-
mem tehnološkem procesu, ob stroju, in da se bo
spet vzpostavilo neko konkretnost delo, do bo delo
znova postalo ustvarjalno, kar pomeni hkroti razprši-
tev, individualizacijo delovnih funkcij.
Sodobni svet, pozni kopitolizem XX. stoletja je svet
nove individualizacije, specializacije delo (delovnih
funkcij v tehnološkem procesu), ni pa to »carstvo
svobode«. V razvoju kapitalizma ni prišlo do skrajne
točke abstraktnosti dela, do točke popolne polari-
zacije no delo in kapital, temveč do postopne rein-
tegracije proletariato v Sistem.
Kje se je odprio to nova dimenzija, ki je Marx »ni
videl?« »Objektivna« determinanta tego procesa
reintegracije je vsekakor vedno večja avtomatizacija
tehnološkega procesa. Tehnologija namreč posto-
poma zapolnjuje manjkajoče vzvode, ki jih je pri
stroju v obdobju klasičnega kapitalizma nadomeščal
delavec, proletarec.
Danes ni več osnovna delavčevo nalogo (vsaj v teh-
nološko najrazvitejših državah), do »streže« stroju,
ompok da (s stroji) KONSTRUIRA nove stroje, na-
prave, avtomate. Zo to je seveda potrebna visoka
stopnja specializacije, kvolificironosti. Današnji de-
lavec v razvitih državah je zo razliko od delovco
XIX. stoletja kvalificirani delavec, delavec-intelek-
tuolec: ne biva več kot »abstraktno delovna moč«.
Modre ovratnike so zamenjali beli.
2.
Tehnologija na pragu noše dobe, v prvih desetletjih
XX. stoletja zahteva parciolizocijo posameznika in
njegovih funkcij in to dejstvo se Lukácsu kože kot
01
simptom odtujitve, »izguba totalnosti«. Pol<azal bom
no l<ratko, koko se problematika odtujitve, kako se
»carstvo nujnosti« odraža v delu »Zgodovina in raz-
redna zavest« (1923). To delo je mejnik noše epohe,
no prevesici klasičnega kapitalizma v pozni kapitali-
zem našega čoso: »carstvo nujnosti« ostaja, toko
no Zahodu kot v državnem socializmu no Vzhodu.
».. .zakaj človeštvo, namesto do bi vzpostavilo res-
nično človeško bivanje, tone v barbarstvo nove
vrste?« se sprašujeta avtorja »Dialektike razsvet-
ljenstva« no zočetku svojego dela.
Pri mladem Lukócsu se na široko šopiri gospo Za-
vest. Morda je nekoliko preveč ali premalo bral
Heglovo »Fenomenologijo«, Lukócsova shema je —
poenostavljeno — takole: marksizem je Heglova fi-
lozofija (predvsem »Fenomenologija«), s tem, do
je trebo namesto Somozovedonje ali Zavest brati
Proletoriot (Razredno zavest). S proletoriatom noj
bi bilo najdeno tista konkretna Arhimedova točko,
s katere sómo-misli Heglovo Som-Osebje, tisti KDO?
po katerem sem jaz sproševol Hegla onega večera.
— Takole pravi Lukócs: »Šele z nastopom proletaria-
to se zaključuje spoznanje družbene dejanskosti,...
in to prov zoto, ker je v razrednem stališču proleta-
riato najdena tisto točka, s katere postane vidno
celoto družbe. ... s stališča proletoriota se somo-
-spoznonje in spoznanje totalitete ujemata, kajti on
je istočasno subjekt in objekt lostne spoznove.« (ZR)
Pri proletoriotu gre namreč prav zo ta vidik totalitete:
»... primat ekonomskih motivov pri razlogi zgodo-
vine ni odločilna razlika med marksizmom in me-
ščonsko znanostjo (to je L. pozneje, v Uvodu zo (ZR)
leta 1967 som koriginol), ompok stališče (gledi-
šče) totalitete. ... to je bistvo metode, ki jo je
Morx prevzel od Hegla.« (ZR) Zo Lukócso je me-
ščansko misel — v nasprotju z marksizmom —
roztrgona, porciolizirono, necelovito. Prov toko tudi
meščansko umetnost, v kateri nastopa osamljeni,
odtujeni posameznik, vose zaprto monada, ki sploh
ne more imeti celotnega pogleda nad vso to zgodo-
vinsko topografijo duha, kajti »gledišče totalitete kot
subjekta predstavljajo v moderni družbi edino in
izključno rozredi.« (ZR)
---KDO je tisti, ki gleda? — »Zablodo meščan-
ske znanosti je v tem, ker misli tisto konkretno najti
v empiričnem historičnem individuumu.« (ZR) In to
naj bi bilo zabloda? Koj po potem oni Morxov sta-
vek: »Predpostavke, s katerimi začenjamo... so
dejanski individuumi, njihova akcijo in njihovi ma-
terialni življenjski pogoji...« (Nem. ideol.)?---
Bistven pojem v Lukócsevi »Zgod ...« je postvoritev
(Verdinglichtung, Versachlichtung): »Bistvo blagov-
ne strukture je v tem, da neki odnos, odnos med
osebami, zadobi stvorni (rečeni) značaj in no to
način neko 'fontomsko predmetnost', ki v svoji stro-
gi, navidez povsem zaprti in racionalni lastni zokoni-
tosti prikriva vsako sled svojega temeljnega bistva,
odnosa med ljudmi.« (ZR) Tu Lukócs povzema os-
novno »filozofsko« problemotiko »Kapitala«, obrav-
nava postvarjeni, samorasli (naturwüchsig), fetiški
znočoj družbenih razmerij v kapitalizmu, ki se kažejo
kot blagovno razmerja, kot »druga prirodo«; pred-
metnost se v kapitalizmu kože na način blogo.
»...kajti kapital ni neko stvor, ampak s pomočjo
stvari posredovan družbeni odnos med ljudmi«. (ZR)
Poslušajte to zdaj!: ».. .to ukinitev (Aufhebung) tuje
stvarnosti družbenih proizvodov (kar je zgodovin-
ska misija proletariato — M.U.) .. .s tem nikakor
ne ukinja njihovo zakonitost in objektivnost, ki sta
neodvisni od človeške volje in ZLASTI OD VOLJE
IN MIŠLJENJA POSAMEZNIKA.« (ZR) Ampak v čem
je potem sploh razliko??: objektivni mehanizmi, ki
sedaj niso več samorasli, niso več stihijni, ker so
podvrženi »skupnostni kontroli«, torej Človeku, ne
več »Prirodi«, niso zoto nič manj objektivni, trans-
cendentni meni kot posamezniku. Kože, do se ti ob-
jektivni mehanizmi vrinejo med mene in tebe, med
nos vse, prov ko hočemo skupno kontrolirati. Nasta-
nejo zato, ker nos je več, ker nisem som no svetu,
ker nas je na milijorde! S premagovanjem prirodnih
moči (toko »prve prirode« kot družbeno-ekonomske
stihije, tj. »druge prirode«) s strani Družbe, človeka,
s tem človek kot posameznik ne postajo svoboden,
ampak se rojeva nova sužnost.
V čem je torej odtujitev?? Koj je »narobe« s tem,
kar je? Nekaj moro biti narobe(!), sicer ne bi bilo
vložnih delavskih stanovanj v črni deželi, ne bi bilo
dogodkov v Kronštatu za čoso Lenina, ne bi bilo kon-
centracijskih taborišč, ne bi bilo teh velemest, ki
utesnjujejo duha in srce. Kajti kdo izmed nos si to
res želi?---
Lukócs je pozneje (1967) som kritiziral svoje te-
meljno mladostno delo (gl. Uvod v (ZR)). Opazil je
svojo heglovščino predvsem v tem, do je (toko kot
idealist Hegel) nekritično istovetil postvorenje (od-
tujitev) in opredmetenje (Entöusserung und Verge-
genständligung), in toko zabredel v nekritični pozi-
tivizem — idealizem, ki pušča predmet vnemor in
ga razrešuje v mislih.
---Marx je ločil odtujitev in opredmetenje;
opredmetenje je pojmoval kot najsplošnejšo »življenj-
sko manifestacijo« človeka sploh: človek je pred-
metno bitje, poudarja v Pariških rokopisih 1844. Prvo
(odtujitev) se dogaja v razredni družbi, kjer delo,
opredmetenje človeka biva kot abstraktno blago,
menjalna vrednost, »brezsubstančno delovna zmož-
nost«; drugo (avtentično opredmetenje, svobodno
predmetna dejavnost) bo vzpostavilo svobodna aso-
ciacijo proizvajalcev onstran »carstvo nujnosti«.
82
Kako do z ukinitvijo one abstraktnosti delo (ponovna
potreba po specializaciji, strokovnosti v sodobnem
kapitalizmu) ni prišlo do rozodtujevonjo delo, vzpo-
stovljonjo »carstvo svobode«? Kako da z ukinitvijo
privatne lastnine, nacionalizacijo produkcijskih sred-
stev (Sovjetska zvezo) odtujevanje delo ni bilo uki-
njeno hkrati? — Zoto ker sto toko državni kapita-
lizem (Zahod) kot državni socializem (Vzhod), ki v
sodobnem svetu vse bolj konvergiroto, nadomestila
nekdanje »prirodne« zakone klasičnega kapitalizma
(: zakon vrednosti), namreč ekonomsko-družbeno
stihijo, s »človekovimi« zakoni, z načrtovanjem (so-
mo-nočrtovanjem?) — vsekakor, kakorkoli že; sti-
hijo z Redom. To po ni nič manj krut do mene, tebe,
nje: nič manj transcendenten, »fantomski«. Gospo-
duje nod nami drugače, bolj prefinjeno. Krasni novi
svet v svoji huxleyevski in orwellovski varianti.
Lukócseva heglovščino ni bilo samo v nekritičnem
idealizmu, v istovetenju odtujitve in opredmetenja
— kakor je pozneje opazil som —, ompok tudi in
predvsem v tem, do Zavest misli namesto ljudi:
mene, tebe, njega. — »Istovetnost subjekta-objekto
lohko velja kot pojmljena istovetnost somo sedaj, ko
se v zgodovini ne pokaže zgolj no metodično mesto
razrešitve vseh teh problemov (L. smatra, do je toko
pri Heglu), ampak lahko konkretno pokažemo to
/mi/, katerih dejanje zgodovina resnično je.« (ZR
To 'mi' smo mi, proletorci, delovni ljudje, neposredni
proizvajalci. Vendar po tu nastopi težavo, namreč
razredno Zavest proletorioto zo Lukócso ni ne vsota
ne povprečje empirično-psiholoških zavesti posamez-
nih proletorcev, mene, tebe, njega itd., kajti že Marx
pravi: »Ne gre zo to, koj si to ali oni ali celo ves
proletariat ta čas predstavlja kot cilj. Gre za to,
koj je in koj bo v skladu s to bitjo zgodovinsko pri-
siljen storiti.« (»Sveto družina«) Lukócs pa to Marxov
stavek razume takole: »Razredna zavest je (obstrokt-
no-formaino gledano) istočasno neka razredno dolo-
čena ne-zovestnost, neosveščenost o lostnem druž-
beno-ekonomskem položaju.« (ZR) Zakaj je to »ab-
stroktno-formalno« gledanje? Morda po je to edino
konkretno gledanje, s stališča te, pri Lukácsu tako
zaničevane posameznikove psihološko-empirične za-
vesti.
»Bistvo znanstvenega marksizma je torej v spozna-
nju neodvisnosti dejanskih gibalnih sil zgodovine od
(psihološke) zavesti ljudi o njih (teh siloh).« Ampak
pri nekomu se mora pokrivati znanstvena resnica
in njegova psihološka zavest! Kdo pa je sicer pisal
to znanstveno resnico. Sv. Duh? — »Konkretno razi-
skovanje torej pomeni: odnos napram družbi kot
celoti. ... S tem da se zavest postavi v odnos na-
pram celoti družbe, se spoznavajo tiste misli, ob-
čutki, itd., ki bi jih ljudje imeli v določeni življenjski
situaciji, ko bi bili sposobni popolnoma doumeti to
situacijo. ... in interese, ki izvirajo iz nje«. (ZR) Mor
je Lukócs pozabil, da »mord vzgojitelj som biti vzgo-
jen?« Morda po je bilo Stalinova obsodba »Zgodo-
vine in razredne zavesti« le nesporazum in ni bilo
zgolj »kupovanje vstopnic zo nodoljno delovanje v
delavskem gibanju« ono Lukócsevo poznejše navdu-
šenje zo Stalina?---
... gre zo to, do izhajamo iz »dejanskih individuov,
od koterih lahko abstrohiraš somo v domišljiji«: pro-
letorcev, delovnih ljudi, mene, tebe, njega.
Bistveno dimenzijo odtujitve človeka, delavca v de-
lovnem procesu vidi Lukócs — zelo točno zo čos
nastanka (ZR) — v porciolizaciji delavca (dodati bi
bilo treba: in hkrati Delovca-Proletarioto) ob teko-
čem traku. Delavec kot posameznik izgublja pregled
nad celoto.
Taylorjev sistem proizvodnje, ki ga navajo tudi Lu-
kócs (= tekoči trak, ki se uvaja v tovarnoh v času
nastanka (ZR)), je najbolj GROBA oblika specializa-
cije delo, nekakšno vmesna stopnja med abstrakt-
nostjo delo v XIX. stoletju in potrebo po kvalificiro-
nosti pri delu v našem čosu: specifičnega giba pri
tekočem troku se je treba nomreč priučiti, do je
efektiven.---Za tekoči trak provi Lukócs, da
»s tem 'psihološkim' razstavljanjem delovnega pro-
ceso prodira racionalno mehonlzocijo do delavčeve
'duše'«, kajti »to raztrganje objekta proizvodnje po-
meni hkrati drobitev njenega subjekta.« (ZR) In Sub-
jekta, Proletorioto, je treba pristaviti. — Horizont
posomeznika se reducira no njegovo porciolno me-
sto v družbeno-tehnološkem procesu.
»čeprav se moderna tovarno nenehno spreminja,
se zoperstovlja — no vsaki posamezni stopnji svo-
jega funkcionironjo — posameznim proizvajalcem
kot krut in že ¡zgotovljen sistem.« (ZR) Princip funk-
cioniranja tego sistema pa je racionalizacijo, spe-
cializacijo delovnih funkcij, formalizacija delovnega
načrta: in s tem hkrati Uma. Tukaj Lukócs doje
iztočnico Frankfurtovcem (Horkheimer, Adorno, Mor-
cuse. Fromm, Habermas in dr.), zlasti Herbertu Mor-
cuseju: »totolitoristični svet tehnološke razumnosti
je novejša preobrazba ideje Uma ... logika je
postalo logika gospostvo.« (Eč)
(Se nadaljuje)
83
Eugenio Miccini: Trend politico (1973)
84
»USODA« POGOVORA:
1.	Marca 1978 naroči intervju zogrebški mogozin
START oz. njegov glovni urednik Seod Soročevič
— zo osrednji intervju v svojem časniku. Taisti
mesec intervju tudi dobi. Do danes (29. jonuorjo
1979) go še niso natisnili.
2.	Mojo 1978 ponudim intervju NAŠIM RAZGLEDOM
oz. njegovemu glavnemu uredniku Bogdanu Ce-
pudru. Junija mi besedilo vrne; »Ne bomo ob-
jovili.«
3.	Zato go takoj nesem v branje uredniku TELEKSA
Juretu Apihu. Prvikrat zanimanje — o ne zo ta
pogovor, temveč zo kakšen »ne tako zelo pa-
meten« pomenek z Rudijem Šeligom.
4.	Novdušen nad predstavo celjskego teotro »ča-
rovnice iz Zgornje Dovče« in njenim tekstom mi
sodelavec »KNJIŽEVNE REČI« Milorod Vučelič
predlogo, do intervju pošljem njim. Književna reč
go je objavilo 10. decembra 1978 — dvo meseca
za tem, ko sem jim tekst poslalo.
Monco Košir
pogovor: rudi Šeligo
Presenečenje je bil že njegov leto 1966 izdan knjiž-
ni prvenec romon Stolp, ki je tokrat tridesetletnemu
pisatelju prinesel sloves predvsem filigransko notonč-
nego opisovalca. Potlej je Rudi Šeligo spisal še tri
romane, izdal dve zbirki novel, priredil po svojih
tekstih radijsko igro in scenarij za TV dramo in
napisal tri drame. Prvo, »Kdor skok, tisti hlap« so
v režiji Dušono Jovonovičo in izvedbi eksperimen-
talnega gledališča Glej uprizorili pred petimi leti (bila
je izvajana tudi no Sterijinem pozorju). Drugo, »Ča-
rovnico iz Zgornje Dovče« je minulo sezono tudi
v Jovonovičevi režiji predstavilo Ljudsko gledališče
iz Celjo (kjer se dogajajo nojzonimivejše gledališke
reči no Slovenskem zadnjih nekaj let), videli so jo
no festivalu molih odrov v Sorojevu in no Sterijinem
pozorju — no prvem je dobil njen avtor Rudi Šeligo
nagrado za najboljše besedilo na festivalu, no dru-
gem so nogrodili Jovonovičo zo režijo, ploskali so
ji no BITEFU. Tretja, »Lepo Vida« je izšlo (skupoj s
»Čarovnico«) v knjižni obliki in pristolo no pro-
gramu gledališča v Mariboru zo letošnjo sezono.
V srbohrvaščino so prevedene novele »Zidine i pro-
stranstvo«, roman »Blagi dodir«, beograjski Rod po
zdoj tisko »Do li da te lišćem pospem?«
KOŠIR: Rudi Šeligo, spet vznemirjate slovensko In
jugoslovonsko jovnost. Eni vaši (in Jovanovičevi
in celjskih gledoliščnikov) »Čorovnici iz Zgornje
Dovče« novdušeno ploskajo, drugi jo grdo vlačijo
po zobeh in po čosopisih. Skorajda kolikor je njenih
dobro in zlonomernih kritikov, toliko je različnih in-
terpretacij vašega teksta ...
ŠELIGO: V prvi vrsti so spodbude za »Čorovnico«
popolnomo sedanjega znočoja, tisto, kar sedaj ži-
vimo. Iz tega izhojom. Živimo v smislu kvantitativne
kulture in civilizacije. Vse se šteje, zo vse se vpraša,
čemu služi, kom vodi. Do ni stvari po sebi, ampak
moro biti neko korist, vse mora imeti določeno
funkcijo. In v skladu s tem dejstvom so tudi urejeni
naši medsebojni odnosi. Politično se temu reče, da
gre še zmeraj pri skupnih rečeh bolj zo preglasovanje
večine (kvantitativno) kot pa zo dogovarjanje. V
nošem svetu je glasovanje (štetje) nod pogovarja-
njem (besedo). Mislim, da se to »red« potem pre-
naša tudi v območja človekovega sveto, kot so
čustva, občutki, okusi, navade, individualna nod-
grodnjo ipd. — torej v območja, ki niso neposredno
v zvezi z družbenim redom. V izrazito malome-
ščanskih okoljih masivni srednji sloj pritiska no »in-
dividualne lastnosti«, jih blokira, ne dopušča nič
slučajnega in jih no umeten način postavlja v luč
sumljive deviontnosti... Darinko, glavno junakinja
drame, je deviontno v tem smislu. V noš večinski
svet vnese orhetipski utrip, vzklicuje mitski, poetični,
fantazijski, celo fantastični svet pogonskih časov
in običajev (ki kljub sicer mrtvemu krščonskemu
bogu še nekje živijo).
To je en vidik, zakaj je Darinko čarovnica, čarov-
nico je dobesedno po tem, ker je drugačno. Po drugi
strani po je še enkrot čarovnico, ker si izbira popol-
noma drugačno sredstva, kot se klasično izbirajo
zo doseganje ciljev. Darinko ne gre v militontnost,
ni bojevita v tem smislu, do hoče, do bi drugi živeli
kot ono, ompok enostovno (prijazno) hoče v tem
svetu živeti, seveda po svoje. Mislim, do je to zo
srednji sloj, zo to večino (sociološko, psihološko,
naravoslovno giedono srednji sloj) tem večja stra-
hota, ker se no to način ne zna in ne more broniti,
ker je poč iz lastne skušnje navajen nopodolnosti.
Ko po pride Darinko, ki v svojem srcu ne nosi
nopodo, »zgubi živce« in razkrije svoj nihilizem. To je
v tem, do hoče svet okoli sebe dobesedno požreti,
do bi se potrdil. Sodobni molomeščon si poč pred-
stavlja, do je toliko vreden, kolikor od sveto požre,
pa noj gre zo konzerve, gomolje, goveje meso ali
srce človekovo...
85
Največji spor je prav tukaj. Ne vidim, do bi do
spora spioli prišlo, če bi Darinko nastopila kot bo-
jevnica. Glede no to, do je to naša civilizacija v
celoti kvantitativno, spora ne more biti, če kdo
zalitevo drugačno življenje, ker ga naglo in po
predpisih demokracije preglasujemo. Darinko pa nič
ne zahtevo, da bi bilo treba drugače živeti, in to je
najhujše. Zoto družini, v kateri Darinka živi in pri-
kliče svoj mitološki svet, preostone edino to, do jo
osamijo in začnejo radikalno, z zmeraj hujšimi sred-
stvi, prevzgojati. V poteku te vzgoje se mi je zastavil
problem: ali je Darinka zmožna vzdržati torturo »pre-
vzgoje« ali ne. Naredil sem formulacijo, ki je v bistvu
tragično: ko pride do točke, ko bi se Darinka lahko
vzdignila, do bi postalo, kar je, ali po do bi se čisto
pustila prevzgojiti, se ne zgodi niti eno niti drugo.
Somo pripelje do točke te možnosti. Klone na to
način, do nima več moči kaj narediti in se dobesedno
zlije malo v to malo v ono, postane nekaj vmes, niti
ne ostane več Darinka čarovnico niti se ne zlije,
ompok postane hibridno bitje. Pojavi se kot zvezda
supernova, ki že v istem hipu kolopsiro.
KOŠIR: Je tudi naše življenje, bivanje TUKAJ, zapi-
sano kvantitativnim vrednostim, smo tudi mi družba
požrešnežev?
ŠELIGO: Tudi za nos to velja, in sicer oboje. IVlislim
da prav za Slovence velja, do veliko osebnih energij
zelo hitro izgori. Posebno na umetnostnem področju
je neverjetno veliko osebnosti, ki okrog 40. leto
krotkomalo usahnejo... Po drugi stroni pa na-
slednje: po neki anketi velika večina Slovencev na
vprašanje o svojih vrednotah odgovarja, da so to
dobro služba, velik zaslužek, socialno varnost, ve-
lik avto, tihi dom ... Koko se temu reče? Konfor-
mizem je veliko premalo.
Če nekateri kritiki »čarovnice« (posebno Ivon Potrč
v Komunistu) šarijo s fontozmagorijo »socialistično
potrošništvo«, češ do je to vendarie nekaj drugega
in da zo to izmišljotino, ki naj bi bila drugačno od
potrošništva nosploh, ne najdem nič pozitivnega,
ne vem, koj bi rodi. S to skovanko se obnašajo,
kot do v okrogli sobi iščejo kot. Če vidim človeka,
ki ure prebije v križišču cest in pohlepno gleda
v avtomobile — ladje, ne morem reči, do so to člo-
veka vredne sanje ali da bi bile zoto kaj več vredne,
ker jih sanjo v deželi, ki gradi socialistično samo-
upravno družbo ... Tudi je obrnjeno res, do družbeni
sistem nima veliko opraviti s tem, če noprimer font
nima korojže, do bi šel s punco spat.
KOŠIR: Tudi vi imate relativno dobro službo, zidate
hišo, imate avto ...
ŠELIGO: Tudi hranim se. In dihom. To so stvari, ki
se razumejo znotraj časa in tega življenja. Soj si
— končno — ne postavljam nobenih dilem: ali živeti
ali umreti. Vse to gre zraven. Avto je sredstvo, da
kom pridem, hišo je sredstvo, da lahko delom (glede
no to, da so ceste zelo prometne). Vse to se ra-
zume somo po sebi. Razliko je najbrž — no tem
pogovornem nivoju — v tem, kakšne smisle in cilje
svojega življenja projiciram v te reči. Ne sanjom
belih mercedesov, popoldon ne gladim in ne božam
pločevine in se ne obnošom z njo, kot do je nekakšno
totemska žival, ki me more osrečiti.
KOŠIR: Lahko bi rekli, do vos, Šeligo, obsedojo
čarovnice. Bilo je Agata iz »Triptiha Agate Schworz-
kobler«, pa Darinko, pravite da je Vida v vaši najno-
vejši drami Darinkina mamo ... So vse te čarovnice
sinonim za ženski svet, ki je drugačen in mu vi pri-
pisujete določene sposobnosti, ki jih moški nima in
so vam te (ženske) bistvenejše?
ŠELIGO: Če se toko razdeli: eni smo moški, druge
ste ženske, potem je treba reči, do je to novoveški
svet, ki ga živimo, dejansko pridelek moške vrste.
Ta patriarhalni, poternalistični svet se je izgrajeval
toko, da ženske energije niso bile neposredno ude-
ležene v orgonizociji in urejanju družb. In bolj ko
se nošo zahodno civilizacija prazni in nagiba na ne-
varne robove, bolj postajo to zgodovinska moškost
klišejsko, enodimenzionalna, plokatorsko ... moški,
kot tip, je tudi dones bolj konformističen, stisnjen
v danost in topost, je zelo malo ali nič skrivnosten,
brez fantazije, kvantitativno in funkcionolistično se-
stavljen. 2enska, ki je bila odrinjena iz neposredne
organizacije sveto, je ohranilo neke večpomenske,
mnogorozsežne energije, ki niso kvantitativne no-
rove; ohranila je orhetipski model gledanja no svet,
ki kljub množici drugačnih dejstev — in to je za
dejstva zelo slabo! — dostikrat nima opravka z
namenom niti s »koristnostjo«. (V vseh stoletjih
pregonov proti čarovništvu v Evropi je bilo samo
nekaj procesov proti »čarovnikom« — »čarovnice«
po so zožigoli skoraj no industrijskem tekočem
traku!)
Ženska s svojo drugačnostjo, utopističnostjo in
predolgo odrinjenostjo napoveduje prihod drugačne-
ga sveto ... Mislim, do nos kmalu čoka neke vrste
motricentrizem.
KOŠIR: Iz vaše literature seveda ne morevo; pi-
satelj ste. Ampak ste tudi diplomirani filozof, nekdaj
več let profesionalni glasbenik — pozovnist v Aka-
demskem plesnem orkestru, in še zmeraj ste nori
no glasbo, včasih pravite: oh, do bi bil kar skladatelj,
in predavate statistiko tam no Visoki šoli za orga-
nizacijo delo v Kranju... Kako gre vse to skupaj,
posebej metodologija znanosti, katere del je stati-
stika, in pisoteljstvo?
86
ŠELIGO: To gre normalno skupoj, odvisno od osebe
in konstitucije, koko to prenese. Sestavljen sem iz
kosov, nisem celovita osebnost. Potem so nekatere
energije v meni, molo se po delom, do so, ki te kose
skupaj držijo; včasih po koj razpade. Podobno, kot
se to godi veliki večini ljudi...
Predvsem pa — novodobna proza ni daleč od
znonstvenih principov, od metodologije znanosti. Na-
sprotno, zelo blizu je. Novoveška literatura je začelo
prevzemati funkcijo znanosti na to način, da se
je strahotno trudila biti znonosti enako, do je tudi
somo hotela svet spoznati no nočin adekvocije,
do bi tisto, kar govori, bilo odekvotno stvarnosti.
To je slepo ulico literature, ker se spušča v nekaj,
kar ni njeno nalogo.
In to je najbrž dvokrot narobe. Predvsem to kata-
logiziranje, ves to pozitivizem. Vsa znanost je v
bistvu usmerjena v to, do evidentira in opiše stvari.
To metodologija znanosti, ki izvira iz 19. stoletja,
nikdar ne doje odgovore no vprašanje 'zakaj'. Somo
evidentira.
Leto in leto, dokler sem veljal zo reisto, deskrip-
cionisto in kar je še drugih teh oznak, je bilo poč
tako mišljeno, do je to nekaj, kar vsaj skuša biti
zelo objektivno, neprizadeto, da hoče biti kot oko
kamere. Najbrž je bilo to no neki nočin tudi v zvezi
z vsemi temi metodološkimi vprašanji, ki so me za-
nimalo. In ker po eni strani vedno bolj spoznavam,
da ta 19. stoletna znanost, ki je pozitivistično, ni
nič vredna, po drugi strani tudi spoznavam, da to-
vrstna proza, ki hoče iti v bližino znanosti, ne ubira
najbolj nujna in usodna pota. Tu je najbrž tudi
razlog, da se zmeraj bolj nagibam k vdoru čustev
v pisavo in s tem k večjemu in bolj nekontrolira-
nemu odpiranju v človeka in v svet, toko da nekateri
celo govorijo o romantiki, ki da se jo grem.
KOŠIR: Kar nenavadno se sliši, do bi znani in priznani
reist, deskripcionist itd. Rudi Šeligo spustil čustva
v svojo literaturo. Od kdaj torej to vdor »romantike?«
ŠELIGO: Čisto v tem reističnem smislu itak nič ni in
ni bilo. Agato Schworzkobler, no primer, ki velja v
šolskih učbsnikih za vzor tistega, čemur se reče
reizem, ni toko čisto. V njej je že neki rozlom; tretji
del Agate je pravzaprav čisto nekaj drugega, soj to
je to, kar danes govorim, somo kot celota ni bila
takšna. Zdaj hočem tudi celoto imeti, da ne bo
somo del, ali samo eno plast, ampak kot celota
nekaj drugega. Bolj izrazito se je to prikazalo v
»Čarovnici« in mogoče še bolj z dramo »Lepa Vido«.
V to smer gre tudi prozo, ki jo pripravljom. Mogoče
celo radikalno, soj bom z njo posegel daleč nozoj,
v obdobje neolitika ..,
KOŠIR: O neolitiku boste pisali, vi, ki ste zmeraj in
tolikokrat poudarjali, da vos zanima le to, kar se
godi zdoj, nič, kar se je godilo prej ali kar se bo
godilo, do ste izrazit pisatelj sedonjego čoso...
Zdoj pa napovedujete prozo o neolitiku?
ŠELIGO: Vrsto ovtorjev — sociologov, zgodovinar-
jev, filozofov — me je navdušilo za idejo, do so
temelji našega civiliziranega življenja položeni v za-
četek neolitika, torej približno 10 tisoč let nozoj v
davnino. Josno je, do je eno domislica, drugo po
že narejen tekst... Sem poč v fozi zbironjo gradivo,
brskom po arheoloških razpravah, knjigah, čeprav
imam kakšne stvori že nopisone, kljub temu še ne
morem reči, koj bo iz tega — mogoče daljši ciklus
novel, roman. Vsekakor po bo po stilu, tehniki, po
principih pisave precej drugače, kot sem pisol do-
slej. Ne bo se dalo niti približno reči, do gre zo
reizem, deskripcionizem, ker se tudi vnaprej odpo-
vedujem vsakemu poskusu objektivnega pogleda,
vnaprej se odpovedujem distonci, hočem zares notri
stopiti, do konca, ne glede no ceno romantike,
sentimentolizmo... Mislim, do je to trebo početi,
kot sem že prej rekel, do predvsem prozo ubira
napačno pota, ki so preveč v bližini znanosti, tudi
zato, ker je čustva eleminirolo. Podobno velja na-
sploh zo vsokšno umetnost 20. stoletja, čeprav ne
mislim delati analogij, ker je to nevarno... Pa ven-
darle velja zo vse umetniške zvrsti, da so v 20. sto-
letju kar se do eliminirole čustvo in s tem zaprle
zelo pomembna vrata.
Poslušam noprimer avantgardno muziko. To so sijaj-
ne stvari! Ampak poslušom Stockhousno petnajst
minuti, nošega Globokarjo dvajset minut, pa ne vzdr-
žim več. Moram hitro zavrteti nekaj tokšnego, kar
vre brez misli nase, kar diha iz sebe, pa čeprav
je to tudi Ottorino Respighi oli Rohmoninov. Morom
dopustiti, do ta muzika— čeprav dostikrat cenena —
naredi nekaj z mano, da me poboža ali kaj. Potem
se lahko vrnem k oni, zo naš svet izredno pomembni
in usodni glosbi, kot jo poleg Stockhousno in Glo-
bokarjo pišejo še Penderecki, Kogel, Brown in jo je
Webern idr. Čutim, do govori o najpomembnejši stvari
sveto — o hkrati ne dovoli, da stopim vanjo! Do-
pušča, do vstopim somo z enim delom svojega bitjo!
KOŠIR: Rado bi odgovor, koko ste se odločili vstopiti
v zgodovino, ko vos je vseskozi zonimol le sedanji
čos, tole trenutek zdajle ...
ŠELIGO: še zmeraj mi gre zo sedanji čas. Somo
reči hočem, do sem z dodelovonjem ideje o neolitiku
prišel do tega, do je v resnici vse tisto fundomen-
tolno, kar zo to zahodno civilizacijo 20. stoletjo veljo,
veliko bolj josno položeno v zočetek neolitske revo-
lucije, ko se je človek ustalil, prenehal je biti lovec,
na prvo mesto je stopila varnost, začel je obdelovati
zemljo, proizvajati, sejati žito, gojiti kult mrtvih in
87
sploh kult preteklosti ipd. Okupiran sem s predstavo
o onem zočetnem, nedolžnem življenju, ki je v te-
meljih naše. Nojbrž je to nekaj podobnega, kot ono
misel pri Marxu, do se dones čudimo grškim mitom
in literaturi zarodi tego, ker vidimo tam svojo otroško
stopnjo. Sicer po, dokler teksta ne napišem, ne
vem zo dokončen pomen, sporočilo, ki ga naredi itak
somo dokončen tekst oziroma jezik.
KOŠIR: Pravite, do pomen, sporočilo naredi jezik.
Prov jezik zadnje čase povzroča veliko skrbi neka-
terim njegovim varuhom no Slovenskem: kokšen
jezik imamo, zakaj imamo takšnega, kakšen bi moral
biti... Koj po vi mislite. Rudi Šeligo, v čem je funk-
cija jezika, zlasti v proznem oli dramskem pisanju?
ŠELIGO: Jezik ni sredstvo. Tudi se ne strinjam z ve-
likimi poudarki, ki se trenutno razlegajo, do se
namreč v jeziku zrcali dejansko, socialno dogajanje.
To je samo eno plot jezika. »Naloga« jezika je veliko
večja. S tem, ko pisatelj producira jezik, ki po mislim,
do go mora, ker jezik poč ni posnetek že obstoječega
jezika, go na novo delo. Delo formulacije, ki niso
še bile izrečene. To je naloga vsakega pisanja, ki
ima umetniške pretenzije. Produkcija jezika je de-
jansko produkcija sveto, če noj bo v pisavi ujet še
neznani svet, mora biti tudi jezik nanovo narejen.
Vendar no tej ravni, mislim, ni velikih nesporazumov
in nerazrešljivih vprašanj. Sploh je videti, do vpraša-
nja v zvezi z jezikom, ki jih sproža klasično orienti-
rana slavistika (noprimer v zvezi z raznobarvnimi
možnostmi jezika) niso bistvena, ali po so celo
napačno. Bistveno se kaže nekaj drugega, kar je
zunaj »slavistične zarote«. Lohko bi rekel, do je
širši problem jezika v tem, do ga ljudje ne obvla-
dujemo, temveč on nos. Ne znamo se čuditi nepo-
sredni prisotnosti, odprtosti besede — hočemo več
ali manj; hočemo namene ali odnos do sporočila,
mislimo na interpretacijo, ne po no stvor samo.
Pozabili smo, da stvor najprej je in šele potem, ko
je, se je mogoče vprašati, kakšno do je. Postajamo
gluhi za besedo, obnašamo se do nje kot do prahu
v vetru; mislimo no veter, kdaj bo ponehal, mislimo
zaskrbljeni no to, do bo norostel v orkan ali po vi-
dimo pred očmi dan, ki ni bil vetroven ... čimbolj
preprosto in trdno je sporočilo, tembolj smo gluhi
in zoprti. Kvečjemu poslušamo svoj glas, ki nam
pravi, do je treba namere in cilje govorca premisliti.
Ker se zapiramo pred neposrednostjo besede, se
tudi pred temelji sveto. Toko hodimo mimo in po-
ševno ...
KOŠIR: Podobno je z branjem literature, zlasti tiste,
ki do je hermetična, nekomunikativno ...
ŠELIGO: Točno tako je, tudi kar se branja tiče.
čeprav je treba povedati, do gre pri oznaki »herme-
tično« še za nekaj, mogoče nič manj pomembnega.
Toko namreč označujejo urodniki po časopisih, ra-
dijskih in TV hišah besedila, ki jim iz tego ali onega
rozloga ne odgovarjajo. S takšnim pečatom potem
brolec dobi opravičilo za svojo indiferentnost oz.
lenobo. Ali drugače: toko se javno razglasi in potrdi
zgoraj povedano, da noj bodo besede samo listki
v vetru.
KOŠIR: Spregovorili ste o funkciji jezika. In kaj me-
nite o funkciji književnosti nasploh, danes in tukaj?
Koj je za vos angažirano književnost?
ŠELIGO: Pod angažirano knjjiževnostjo razumem pra-
viloma zmeraj nekaj bolj slabega kot dobrega. Ko se
govori o angažirani literaturi, se hoče reči, noj bo
ta literatura instrumentolizirano, noj bo instrument
za nekaj. Naj nečemu neposredno služi. Noj služi
praktični odločitvi. To pa ni naloga literature. Litera-
tura ni politika, po tudi ne listina ali projekt zo
spreminjanje sveto. Kolikor na to pristane, se somo
izroča najrazličnejšim manipulacijam, ki se godijo
in se še bojo. Zato mislim, da je tisto, kar lahko pi-
satelj danes delo (skladno s tistim, kar sem rekel
o jeziku) odpiranje možnosti novih svetov, novih do-
živetij sveto, novih gledanj na položaj človeka v
svetu, do opira tudi človeka njegovi usodi, da raz-
pira poti k človekovim simbolom ipd. Zato mislim,
do je veliko smiselneje in bolj pomembno poudar-
jati, da je pisatelj, ki nekaj piše, okupiran po dolo-
čenem svetu ali po ideji ali po formulaciji, ne po
angažiran. Okupiran v tem smislu, do ga nekaj
prevzame, iz česar ne more, da moro določen svet
odpreti, ne pa do postavijo projekt, kako je treba
svet spremeniti. Da odpira različne svetove. Ravno
to različnost svetov je verjetno tisto, kar je noši
civilizaciji najbolj potrebno, pisateljeva okupacijo
po ponder, ki odloča o relevantnosti.
KOŠIR: V Sloveniji so pogosti očitki, da nimamo lite-
rature, ki bi ujelo sedanji čos v vsej njegovi pestrosti
in bogatosti družbenih in političnih sprememb, ki bi
bila blizu delovnemu človeku. Kot tudi, do nimamo
še nobenega »velikega teksta« iz časa noše NOB ...
ŠELIGO: O NOB težko rečem. Vzemimo po sedanji
čos, zadnjih 20 let. Tako kot s svetom se je z lite-
raturo nekaj spremenilo. Novojeni smo gledati no
način, kakršen je bil najbrž v noši zgodovini, da so
bila določena obdobja, ko je bil somo en pesnik
ali somo en pisatelj nekaj vreden, vse ostalo ni bilo
nič. Velikokrat tudi neupravičeno. Da bi bil v enem
tekstu združen celoten svet, celotna podoba — to
je bilo nojbrž nujno zohtevoti v tistem času, ko je
predvsem literatura konstituirala in reprezentirala
celoten slovenski narod. To dones res ni potrebno.
88
Mislim pa, da ¡e celotna slovensko literoturo vendar
podoba tego našega sedonjego čoso. Najbrž je
težko navesti en tekst, ki je vseobsežen in je vse
notri. Gre zo celotno literoturo v tem obdobju, zo vse
smeri, ki živijo. Celo mislim, do mora biti več lite-
ratur hkroti, več poetik obenem (po ne v isti osebi!)
no ta način, do eno drugo omogočajo, če ne bi
bilo noprimer Miško Kronjco, Cirila Kosmača, An-
dreja Hiengo, Ivano Potrča (ki je vendarle koj dob-
rega nopisal), Vitomilo Zupana, ne verjamem, do bi
bilo mogoče tako pisati, kot nekateri zdoj pišemo.
Zoto dostikrat ne razumem nekaterih, posebno one,
ki se krčevito oprijemljejo preživetega reoiizmo, go
neutemeljeno oborvojo že vnaprej kot edino oli celo
socialistično umetnost in potem v tem imenu onemo-
gočajo vse ostolo. In ponovno se zbudijo prov to-
krat, ko neko drugačno delo no koteri koli način
uspe. Tedaj zojošejo svoj ideološki monopol, do bi
svetu dopovedali, koko je literarno drugačno bese-
dilo zanič ali celo nevarno za družbo.
KOŠIR: Poleg tego pluralizma poetik in smeri, bi
lohko povedal še kaj, kar oznočuje donošnjo slo-
vensko literaturo? Kokšen je njen položoj?
ŠELIGO: Prov v tem pluralizmu — ki je očitno preveč
somo površno dojet — se skrivajo tudi zelo nevarne
posti. Prakso izhajanja del, uprizarjanja v gledališčih,
slikarske rozstove ipd., očitujejo, da je to pluralizem
dojet bolj kvantitativno kot kvolitotivno (vsebinsko).
Godi se, do vsako smer dobi malo možnosti, in ko
bi rabilo svojo kontinuiteto zo doživetje, zo razcvet,
za kulminacijo, za rodikolizocijo, naenkrat te mož-
nosti nima več ali po jo dobi čez leto ali dve, ko je
zorodi inherentnih zakonitosti delo že prepozno. Toko
se godi popolnomo nedopustna entorpijo energij in
sil. Ne pripeljemo nobenega umetnostnega principo
nobenega stila ali poetike do konca. Tudi takšno
usmeritev, noprimer skupina Kotolog, OHO, ki bi
mogoče bila pomembna tudi v širših okvirih, v takš-
nih razmerah razvodeni, usahne... Rekel bo kdo:
in kaj potem? Prov v tem »potem« je nedopustno
razsipanje energij: ker poč ne izživimo stvari, se
potem čez leta vrnemo no isto in zočenjomo znova
in toko noprej en korok naprej in dvo nozoj in je res
no tem umetniškem področju videti, kot da skupaj nič
ne pridelamo, kot do mord vsok posomeznik začeti
vse znovo. V ničemer nismo toko bogati, do bi smeli
to dovoliti. Zraven tega to kvantitativni princip po-
vzroča vzdušje poprečnosti — zovzeto, silovito in
močno delo je enako vrednoteno (v vseh ozirih) kot
povprečni ali podpovprečni pisateljski izdelek.
S tem po nikokor ne govorim zoper tisto, kar sem
prej povedol. Vsekakor ne mislim reči, da je treba
podpreti ali omogočiti somo eno umetnostno usme-
ritev. Le te mehanične kvontitotivnosti v vidikih
pluralizma ne sme biti. Ne bi smelo biti seštevanja
in ubijolske diskontinuitete in vzdušja mediokritete.
KOŠIR: Ravno vi ste urednik zbirke, ki je no Sloven-
skem morda najbolj načrtno, zavestno in kontinuira-
no gojila kriterij novega, avontgordnego, ali kot vi
temu neposrečenemu izrazu roje rečete, inovacij-
skega. To je zbirka mariborskih Obzorij Znamenja,
ki jo je pred vomi urejal pokojni Dušan Pirjevec.
Dolgo že ni nič izšlo. Kaj jej zdoj z Znamenji?
ŠELIGO: Ne kože se potreba ali pa nezainteresira-
nost te družbe, do bi kaj takega izhajalo. To se po-
kaže pri založniku in tudi pri kulturni skupnosti, do
je ne mislijo podpirati niti zotreti. Dejstvo po je, da
izidejo v zadnjih letih po trije zvezki na leto in to
teksti, ki so bili oddani že po nekaj let prej. Če
upoštevate, do ima zbirka no čelu svojega programa
izpisano ažurnost, do noj bi sproti beležila, kar no-
vego nastaja, je to seveda pokop edicije. Vse je na
to kvantitativno mediokritetni način storjeno, do
noj bi zbirka bilo in je hkrati ne bi bilo. To se godi
že nekaj let. Zoto je josno, da ji je — vsaj takšni,
kot je bila doslej treba omogočiti vsaj dostojen
konec...
Manco Košir, marca 1978
89
91
92
93
94
Matjaž Hanžek: Pesem v vetru