kazalo.p65

19 Živeti polno, do konca … Včasih, običajno ob petkih, se mi dozdeva, da si onstran vrat in da bi pravzaprav morala vstopiti. Saj vem, da si prišla na Terminološko komisijo, ampak običajno si se oglasila. Zaradi prevoda Funkcionalnih zahtev za bibliografske zapise, zaradi dogajanj ali nedogajanj v slovenskem bibliotekarstvu. Ali pa zgolj zaradi čisto preprostega, in zato najlepšega, človeškega stika, ki je skozi napol odprta vrata zavel z vprašanjem: »Kako si?« In vprašanje je spremljal pogled. Tisti odkriti, neposredni - Zlatin pogled, poln življenjske radosti, a vendar prepleten s skrbmi za dom, za stroko in, kdove, morda tudi za vsakdanje preživetje. Tisti pogled, ki je bil enak, ko sva se v avtobusu vračala z ne vem katerega že posvetovanja ZBDS, ko si imela vaje za naše študente in še zlasti, ko sva se pogovarjala o podiplom- skem študiju in o problemih slovenskega bibliotekarstva v eni od bolniških sob Kliničnega centra. In mi bo za vedno ostalo v spominu tisto kosilo, ki sva ga z Riesthuisom po- spravila pri tebi. Med vsemi tistimi knjigami, dokončanimi in nedokončanimi spisi. V prostoru, ki je bil hkrati dnevna in delovna soba, kuhinja in sprejemnica ter prehod do tistih nekaj gred, o katerih si mi pripovedovala z ljubeznijo in žarom. Pa ne da bi se ti moral oddolžiti ali se truditi biti hvaležen za pogovore, predloge, ideje in kar je še podobnih reči. Ne. Le radost čutim, da sem te srečal, da si bila samosvoja, da si se znala boriti, da si sama urejala svoje življenje. Čeprav ljudje menijo, da nihče ni nenadomestljiv, in da življenje pač vedno gre naprej, pa vendarle vem, da človeka, takšnega z enakim pogledom, z enakim nas- mehom, z enakim sporočilom, ne bo več. To je tista enkratnost, božanskost vsakega človeka. Zlate, ki nikjer in nikoli ni bila in ni le »nekdo«, kdorsibodi, vedno na- domestljiva, odstranljiva in pogrešljiva. Ostajaš enkratna, neponovljiva, s sebi lastno melodijo glasu, pogledi in kretnjami, in celo z odpiranjem ter zapiranjem vrat… Čas, ta veliki urejevalec in klasifikator, zapiše neopazno pod dela, referate, članke in druge vsakovrstne stvaritve ter uspehe gesla: pozabljeno, izločeno, izgubljeno, založeno, zavrženo in kar je še takšnih in podobnih splošnih oznak ali vrstilcev. Potem ko minejo leta, ostane v pogovorih in v spominu zanamcev le še tisto, kar je bilo v človeku resnično žlahtnega. Kot žlahtna kovina kljubuje času, ostale pa pobere rja, podobno je tudi s človekom. Tisto, kar je v njem plemenitega, zlatega, tisto ostane. URBANIJA, Jože: Full life, to the end …. Knjižnica, Ljubljana, 46(2002)3, 19-20