f
,r
GLASILO SALEZIJANSKE DRUŽINE
leto vi. - št. 1(15) - 31.1.1974
OftLEZIJAnSM
«/ESIIMIK
Don Bosko, oče in učitelj zapuščene mladine, nas vabi in vodi, da bi hodili po njegovih stopinjah pri reševanju današnje ogrožene mladine.
SALEZIJANSKI VESTNIK
Glasilo salezijanske družine Leto VI. - št. 1(15) 31. 1. 1974
VSEBINA
Delo za poklice	2
Spoznavajmo don Boska	3
Don Boskove litanije o delu :
A
to hoče Bog!
Revna in zapuščena mladina "danes"5 Čuj: še danes živi človek, ki mu je bog dal široko srce	6
Družina in šola	7
Obisk izrednega vizitatorja	8
Duhovnost ali pa — smrt	9
O poklicu razmišljajo osmošolci 10 Naš družinski praznik	12
Tudi mi smo voščili	13
Kitare v Boštanju in Sevnici vabijo 14 Ne odbijajte nas	15
Pri naših sestrah v "Betlehemu" 16 Pisali so nam	17
Vidičevi mami v spomin in zahvalo 18 Gospodu Francu Zupanu v spomin 19 Ali ga poznate	20
poklice
Letošnje vezilo vrhovnega predstojnika salezijanske družbe je priporočilo vsej salezijanski družini, naj bi z vsemi močmi delala za duhovne poklice. Še enkrat ga preberimo:
Izdaja Salezijanski inšpektorat v Ljubljani,
Rakovniška 6, tel. 20-363
Ureja in odgovarja dr. Stanis Kahne
z uredniškim odborom
Oprema: Ivan Kogovšek
Tisk: seena 74
Duhovni poklici so potrebni za evangelizacijo sveta. Delo za človeka ni popolno, če se omejuje le na njegove gmotne in duhovne potrebe. V človeku je treba vzbuditi tudi potrebo po Bogu, ga vzgajati za večno življenje in mu pomagati, da ga bo dosegel. Z drugimi besedami: vsakemu človeku je treba dati Kristusa, ki je pot, resnica in življenje. To je delo apostolov, oznanjevalcev evangelija.
Kakor je Kristus nekoč poklical svoje apostole, tako jih kliče tudi danes. Naše delo je, da jih odkrivamo in vzgajamo. Na splošno se to delo uresničuje s tem, da usmerjamo mladino k aktivnemu in zavestnemu krščanskemu življenju. To bi bili zavedni in aktivni krščanski laiki. Se bolj specifično delo za poklice pa je odkrivanje tistih, ki jih Kristus kliče, da bi delali v njegovem vinogradu kot duhovniki in redovniki ali redovnice. To delo je bilo izredno težko v don Boskovem času, zdelo se je skoro nemogoče. Don Bosko pa je kljub temu lahko zapisal: „Sem zadovoljen! Dal sem skrbno sestaviti statistiko in sem ugotovil, da je iz naših hiš izšlo več kakor dva tisoč duhovnikov". Don Boskov življenjepisec pa je tudi to skrbno pripravljeno statistiko popravil in zapisal, da je bilo vseh skoro šest tisoč (MB 5.411-412). Delo za poklice je don Bosko neprestano priporočal svojim sinovom, Hčeram Marije Pomočnice in sotrudnikom. Že tedaj se je zavedal, da „skrb za poklice pripada vsemu krščanskemu občestvu" (DV 2).
In končno je naša dolžnost, da skrbimo še posebej za salezijanske poklice. Nove konstitucije pravijo: „Vsak salezijanec se v moči svojega poklica čuti odgovornega za razvoj naše družbe. Zato se velikodušno zavzema za pospeševanje salezijanskih poklicev in skrbi zanje." (K 107).
To velja tudi za Hčere Marije Pomočnice in prav tako za salezijanske sotrudnike. Vsi smo pri delu zadolženi drug za drugega. Uspeli bomo „z osebnim in skupnostnim pričevanjem življenja, ki se z veseljem daje in z gorečo molitvijo za božjo milost" (K 107).
Vsakdo od nas mora biti najprej sam popolnoma prepričan o svojem poklicu in ga ljubiti nad vse drugo, kar vidi in mu nudi svet, ker ve, da so še druge višje in lepše dobrine, za katerimi se splača težiti. To svoje „odkritje" in „uživanje" teh dobrin je naravno, da nesebično posreduje tudi drugim.
Današnja mladina mogoče ne kaže na prvi pogled zanimanja, še manj pa hrepenenja po večnostnih dobrinah. Mogoče jih je že kaj „drugega" omamilo, zato pri vsem našem navdušenju za duhovni evangeljski poklic ne morejo v njem videti ali začutiti kakšno vrednoto, za katero bi se bilo vredno žrtvovati. Toda tudi v današnji mladini so še vedno idealni fantje in dekleta, ki so začutili lepoto in smisel svojega življenja v delu za evangelij in božje kraljestvo, kot duhovniki, redovniki ali redovnice.
Te je treba odkrivati, tem je treba pomagati, da bi se v njih poklic lahko razvil in dozorel in potem prinašal svoj sad.
Tu nastane vprašanje, ki ga je treba rešiti.
Ali so mešane veroučne skupine pravšno okolje za vzbujanje in rast duhovnih poklicev? Navsezadnje je duhovni poklic vedno odpoved sožitju z drugim ali z drugo zaradi večnostnih dobrin. Kako naj božja milost poklica deluje, če ni pravšnjega človeškega okolja zanjo? To okolje pa je „ločenost" od sveta, pa če je komu prav ali ne. Ta „ločenost" mora seveda biti notranja in duhovna, a ne rnore zaživeti brez zunanje, ker je pač človek enovito bitje. Pastoralno osebje po župnijah bi moralo ta problem globoko razmisliti in razčistiti, če hočemo, da mu ne bodo duhovni poklici v slovenski Cerkvi usihali ali celo usahnili, kakor so po mnogih zapadnih deželah.
V don Boskovem vzgojnem sistemu je družinski duh osrednja in usmerjevalna misel. ,,0 njem mnogokrat govori in piše. Nanj se sklicuje ob porajanju in gradnji svoje ustanove" (20 D 649). Zgovorno pričajo o tem vsi, ki so z njim živeli, bodisi njegovi sodelavci, bodisi gojenci. Jasen dokaz tega so njegove konference in govori vzgojnemu osebju, posebno še njegova kratka razprava o „preventivnem vzgojnem sistemu". Salezijance zelo resno opozarja, kadar opazi Odklone glede družinskega duha. Njegovo pismo 10. maja 1884 valdoški skupnosti v Turinu je neke vrste oporoka ali „pedagoška poema" za vso salezijansko družbo. Glavna misel tega pisma, ki se v različnih besedah ponavlja, je naslednja: ohranite v skupnosti družinskega duha!
VZGOJNA SKUPNOST KOT ZDRAVA, UREJENA IN SLOŽNA DRUŽINA
Don Bosko si zamišlja in hoče vzgojno skupnost kot zdravo, urejeno in složno družino. Bil je rojen v globoko verni krščanski družini, v kateri je sicer marsikaj primanjkovalo, a nikoli ljubezni, dobrote in zaupanja. Tako je družinskega duha prenesel na svojo ustanovo kot „doživeto izkušnjo in osnovno značilnost, ki je navdihovala salezijanski apostolat vse od začetka" (20 D 499).
LJUBEZEN, KI „VSE OPRAVIČI, VSE UPA IN VSE PRENAŠA"
Don Bosko trdi, da gre za krščansko ljubezen, ki pozna težo križa, zato je „potrpljiva in vse prenaša". „V moči te ljubezni predstojniki prenašajo težave, sitnobe, nehvaležnosti, motenja, nemarnosti gojencev", in posnemajo Kristusa, ki „ni zlomil nalomlje-nega trsa in ni ugasil tlečega stenja" (Pismo 10. 5. 1884).
LJUBEZEN, KI NE SAMO ODPUŠČA, AMPAK TUDI POZABI
Svojim fantom je don Bosko večkrat zagotavljal, da so vse njihove pomanjkljivosti „pozabljene". Tako je na primer 31. decembra 1859 presenetil fante z zanimivim večernim govorom: „Za vezilo vam dam samega sebe". In je razložil: „Predvsem odpuščam vsem vse in želim, da isto storite tudi vi. Odpustiti pomeni pozabiti." Ljubezen, ki jo zahteva don Bosko od svojih salezijancev, gre preko antipatij in simpatij in ima tako moč, da ne le odpusti, marveč tudi pozabi.
DRUŽINSKI DUH
OSREDNJA IN USMERJEVALNA MISEL
PREDSTOJNIK JE „PRIJATELJ, BRAT, OČE"
Zaradi tega noče v svojih skupnostih vzgojitelja — „predstojnika", ampak želi, da je salezijanec vsem „prijatelj", brat, oče . Ko je nekemu mlademu duhovniku poveril vodstvo hiše, mu je pisal: „Pojdi v imenu Gospodovem, pojdi ne kot predstojnik, temveč kot prijatelj, brat in oče" (MB 7, 524).
VODILNA SILA V DRUŽINI: LJUBEZEN -„ELEKTRIČNI TOK"
Pismo omenjenemu novoimenovanemu ravnatelju zaključuje don Bosko takole: „Tvoj ukaz naj bo ljubezen, ki želi dobro vsem in hudega nikomur".
V vseh svojih pismih, razpravah, govorih poudarja, da je samo v moči prave krščanske ljubezni mogoča vzgoja. „Kdor ve, da je ljubljen, ljubi, in kdor je ljubljen, doseže vse, zlasti od mladega človeka. To zaupanje vzpostavi električni tok med fante in vzgojitelje" (Pismo 10. maja 1884).
OZRAČJE DOMAČNOSTI RODI LJUBEZEN IN ZAUPANJE
Družinski duh je za don Boska v prvi vrsti domačnost, ki se kaže v prisrčnosti in zaupnosti. Zelo znano je salezijancem pismo, ki ga je 10. maja 1884 naslovil na valdoško skupnost v Turinu. V njem opiše stanje Oratorija v letu 1884 in pred letom 1870. Gojenec Valfre, ki je živel v Oratoriju pred letom 1870, mu je v sanjah dejal: „Glejte, domačnost poraja ljubezen, ljubezen pa zaupanje. Srca se odpro. . fantje so odkritosrčni, iskreni, ubogljivi." Na koncu pisma izraža iskreno željo, da bi se vrnili časi nekdanjega Oratorija, „časi prisrčnosti, krščanskega zaupanja, medsebojnega potrpljenja, časi odprtih src v preproščini in skromnosti, časi ljubezni in veselosti za vse".
ODGOVOR NA DVOJE ZAHTEV MODERNEGA ČLOVEKA
Člani 20 VOZa (20. vrhovnega občnega zbora) so veliko razmišljali o salezijanskem vzgojnem sistemu in o njegovi primernosti za današnji čas. V svojem prvem dokumentu „Don Boskovi salezijanci v Cerkvi", v katerem skušajo utemeljiti veljavnost in pomembnost salezijanskega poslanstva danes, pravijo o družinskem duhu: „Naš duh družinske domačnosti dobro ustreza dvema zahtevama modernega, posebno mladinskega sveta: priznati vrednoto lastne osebnosti in hrepeneti, da bi izkusili pravo bratovsko življenje" (20 D 101).
46. ČLEN NOVIH KONSTITUCIJ SALEZIJANSKE DRUŽBE
V 46. členu naših novih konstitucij so jedrnato nakazani spoznavni znaki družinskega duha, ki naj bi bila osnovna značilnost vsake salezijanske skupnosti. V neki skupnosti je družinski duh prisoten tedaj, kadar se imajo vsi radi, kadar se fantje počutijo „kakor doma", kadar je med člani vzdušje medsebojnega zaupanja, kadar člani skupnosti čutijo potrebo in veselje, da delijo vse z vsemi,
in kadar medsebojne odnose urejajo
-	ne toliko s sklicevanjem na zakon,
-	ampak zaradi nagibov srca in vere.
R. Borštnik
DON BOSKOVE
Don Bosko je bil kmečki sin, in povrhu še brez očeta, zato je bil od mladih nog vajen trdega dela. Z delom si je služil kruh, da je mogel študirati in postati duhovnik. V Turinu je s ceste pobiral fante brez dela in jim ga poskrbel ter jih vzgajal, da bi postali dobri kristjani in državljani, s svojim delom koristni sebi in družbi. Delo je bilo za don Boska bistveni del krščanske askeze. Sam je o sebi dejal: „Bog mi je dal milost, da sta mi delo in napor, namesto v breme, v razvedrilo in olajšavo" (MB 4, 212).
Svojo družbo je don Bosko ustanovil na delu, svoje člane je sprejemal za delo, vse svoje delavno življenje je posvetil delu za duše, svoje sinove je spodbujal k delu za Cerkev in še na smrtni postelji je ponavljal: „Delo, delo, delo!" (MB 18; 488). V svoji duhovni oporoki pa je dejal: „Kadar se bo zgodilo, da je kakšen salezijanec podlegel in nehal živeti zaradi dela za duše, tedaj recite, da je naša družba dosegla veliko zmagoslavje in nanjo bo prišlo obilje nebeškega blagoslova" (MB 17. 273).
Nekoč so se zbirali bojevniki na križarske vojske s krikom: Deus lo vult! Don Bosko je bil drugačnega mnenja. Don Bosko je pozival k delu z vzklikom: to hoče Bog! K vsaki od naslednjih don Boskovih izjav bi lahko vzkliknili kakor v litanijah: to hoče Bog!
Človek je rojen za delo! Delaj iz ljubezni do Boga! Delaj mnogo, da boš mnogo dobrega naredil! Kjer se dela, tam ni hudobnega duha! Ne bodi brez dela: če ne boš delal ti, bo delal hudobni duh!
Veliko delaj, a delaj tako, da boš lahko dolgo delal! Moliti je treba, še bolj pa delati! Delaj z upanjem na božjo pomoč in boš uspel! Uspešno boš delal, če boš delal iz ljubezni in potrpežljivo!
Na zemlji delamo za nebesa!
To se bere kot deset zapovedi o delu! Za tako delo je don Bosko zagotovil tudi plačilo: „Zagotavljam vam: delo, kruh in nebesa!" In še: „Delo in zmernost sta dve orožji, s katerima bomo premagali vse in vsakogar!" (MB 13. 326).
Njegova družba je postala privlačna za mlade ljudi. Toda don Bosko je opozoril: „Nihče naj ne vstopa v družbo, kdor ne ljubi dela. V njej mu ne bo ničesar manjkalo, toda moral bo delati... Naj nihče ne misli, da bo v družbi stal (ali sedel) s prekrižanimi rokami..." (MB 13. 424).
O sebi pa don Bosko pravi: „Ce bi živel dolgo kakor Matuzalem, bi ves svet postavil na glavo!" (MB 16. 179).
Revna in zapuščena
mladina*
danes
1. POMEMBNA STOLETNICA
3. aprila 1974 bo preteklo sto let, odkar je Sveti sedež končno veljavno potrdil Pravila Salezijanske družbe. V prvem členu je nakazano področje delovanja: „vsakovrstna dela krščanske ljubezni, tako telesna, kakor duhovna, do moške zlasti ubožnejše mladine". V četrtem členu je določena prva oblika takega delovanja: „zbiranje revnejših in zapuščenih dečkov ob neeljah in praznikih z namenom, da jih poučujemo v resnicah sv. vere". Namembniki salezi-janskega apostolata so „revni in zapuščeni dečki".
Tudi izredni občni zbor Salezijanske družbe je januarja 1972. leta postavil v središče salezijanksega delovanja „revno in zapuščeno mladino" (člen 10) in še posebno „doraščajoče in mladostnike" (člen 9).
Ta dva dogodka in posebno še položaj sodobne mladine nas spodbujajo, da na kratko preudarimo, kako je danes z „revno in zapuščeno mladino", posebno pri nas.
2. „REVNA" MLADINA
V	zadnjih desetletjih se je posebno glede „revne" mladine mnogo izpremenilo. Zlasti pri nas. V gospo darsko dobro stoječih zapadnih državah uradno „revne" mladine ni več. Kjer pa bi bila, je socialno skrbstvo tako razvito, da ekonomski problem za večino otrok in mladostnikov ni odločilnega pomena za rast mladega rodu.
Podobno velja tudi za naše kraje: zares revnih in ubogih otrok, razen v izjemnih primerih, pri nas ni. Naš družbeni red je preskrbel, da „črne in bedne" revščine pri nas ni. Zato tudi ne moremo govoriti o pravi „revni" mladini.
Vendar tako optimistično ocenjevanje ne velja za dežele, ki so še v izrazitem razvoju, posebno za Južno Ameriko. Tod je še mnogo revščine, ki v mnogih primerih dosega oblike in razsežnosti „črne in bedne" revščine.
V	takih deželah je prav ta „revna" mladina prvi namembnik salezijanskega vzgojnega dela: šele ko je človek rešen telesne revščine, mu je mogoče posredovati duhovno odrešenje.
3. „ZAPUŠČENA" MLADINA
Če se „revščina" nanaša predvsem na telesne potrebe, ki se nanašajo na hrano, obleko, stanovanje in družbeni položaj, gre pri „zapuščenosti" predvsem za duhovni položaj otroka in mladostnika. „Zapuščen" je tisti, ki je sam in je v osnovnih dogajanjih prepuščen samemu sebi. Tako osnovno dogajanje v življenju vsakega človeka je zlasti vzgoja. Tukaj so pa naši otroci zares „zapuščeni". Kljub velikemu na-
predku šolstva, je vzgoja postala pozabljena, če že ne tudi popolnoma ob stran potisnjena vrednota. Otroka so danes zapustili predvsem starši in družina. Zato je število „zapuščenih" in s tem „nevzgojenih" otrok (kar ni isto kot šolanih in znanja polnih) silno narastlo.
Tako so „zapuščeni" in zato tudi „nevzgojeni" naši najmanjši. Psihologija razvojne dobe nam jasno govori o ,,binomu" mati—otrok v prvem letu življenja in o dejstvu da je „mati življenski prostor otroka" do četrtega leta življenja. Večina mater danes svoje otroke pusti same, brez „drugega člena binoma" in brez „življenskega prostora".
Prav tako so otroci zapuščeni, ker ni pravega družinskega življenja, ki bi otroku dalo možnost za intimni družbeni razvoj. Tudi vrtec in šola ne moreta dati otroku občutja družine, ker otroci nimajo izkustva intimnih družbenih odnosov, ki se opirajo na izkustvo človeškega odnosa matere do otroka in otroka do družine. -
„Osamelost" in „zapuščenost" tudi v šolski in pošolski dobi prevladujeta v sodobnem človeku. Le malo mladih ljudi najde pravi človeški odnos do drugih, ker jim manjka osnovna izkušnja družbenosti iz detinske in otroške dobe v družini. To pride do izraza predvsem v pomanjkanju osebnostnega odnosa v ljubezni. Ta se pri večini mladostnikov, posebno pri fantih, izživlje v spolnosti, medtem ko do duhovnega zbližanja dveh osebnosti sploh ne pride.
Če je pomen Salezijanske družbe pri nas zaradi vedno manjše telesne revščine naše mladine postal manj pereč, pa je potreba po vzgojnem delovanju družbe vzgojiteljev, ki skuša dati sodobni mladini nadomestilo za družino, zelo narasla.
4. DON BOSKO IN ZAČETKI INDUSTRIALIZACIJE
Don Bosko je začel svoje vzgojno poslanstvo leta 1841 v Turinu. Turin se je takrat začel razvijati v eno najbolj industrijskih mest na svetu, kjer danes stojijo velike avtomobilske tovarne Fiat. V mesto je prihajalo na stotine in stotine fantov, ki so iskali zaslužka najprej v gradbeništvu, potem pa tudi v različnih obrtih in tovarnah. Prišli so brez denarja, brez družine, brez zaposlitve in strehe nad glavo. V kratkem so bili žrtev prestopništva. Mnogi so tudi končali svoje mlado življenje na vislicah. Ker je bil don Bosko jetniški kurat je dobro poznal usodo takih fantov.
Don Bosko je skušal tem fantom dati nadomestilo za družino: zbiral jih je ob prostem času, jih poučeval, jim iskal zaposlitve in nekaterim poskrbel za stanovanje in hrano. Predvsem pa jim je dal čutiti, da jih ima rad, da so pri njem vedno dobrodošli in da je Don Bosko njihov najboljši prijatelj.
Tako jih je rešil zapuščenosti, jim dal občutje človeške bližine in osebnostne zavarovanosti.
6
živi človek, ki mu je al zelo široko srce!
Rim, 31. XII. 1973-5.1. 1974. Centralna hiša salezijancev v Rimu je res simbolično ponazarjala prehod iz starega v novo!
Neverjetno pisana množica 250 udeležencev — starih, mladih, hčera MP, sotrudnikov, bivših gojencev; vsa ta množica je v pisani govorici domala vseh evropskih jezikov govorila, študirala, se medsebojno bogatila, iskala novo, se navduševala. Vsa stremljenja In spoznanja bi lahko strnili v en stavek: Ni dovolj, da vemo, kako je don Bosko vzgajal in bil pri tem uspešen; po don Bosku se moramo naučiti vzgajati
učinkovito danes vsi, ki nam je pri srcu mladina . . .
*
Don Boska kot vzgojitelja mladine v Sloveniji poznamo. Tudi v naših dneh ga lahko zasledimo v časopisju (prim. Naši razgledi, 10. VIII. 1973). Kako bi ga definirali? ... Če smo navdušeni zanj, smo ga pripravljeni predstaviti kot vedno nasmejanega duhovnika, na igrišču z žogo, v predmestju med sumljivimi fanti in pri baronih in markizah, kako prosi denar za svoja podjetja. Don Bosko je res tak, a še veliko večji. Njegovo vzgojno geslo: razum, ljubeznivost in vera je postalo njegov stil. Don Bosko je eno življenje, ki se vse razdaja zlasti revnim in zapuščenim fantom. „Dragi fantje", piše sam v uvodu knjižice Preskrbljeni mladenič, „rad vas imam iz vsega srca". Dovolj je, da ste mladi, pa vas že močno ljubim. Gotovo boste našli vam namenjene knjižice, ki so jih napisali boljši in bolj učeni ljudje, toda težko boste našli nekoga, ki bi vas ljubil kot jaz in bi vas želel tako osrečiti."
Naši predstavniki na evropskem salezijanskem simpozijumu don Boskovega vzgojnega sistema.
*
Vsak član salezijanske družine ima pravico do don Boskove dediščine. Mislim predvsem na tiste, ki Imajo opravka z neposredno vzgojo, zlasti v družini. Tako je don Bosko danes prisoten povsod, kjer se živi evangelij na njegov način, kjer imajo otroci srečo, da jih starši vzgajajo po don Boskovo, kjer mladina čuti, da se ji nekdo razdaja . .,. Lahko je danes dati otrokom na razpolago marsikaj: igrače, sredstva, denar; dati sebe pa je stvar zrele izbire In tveganja: življenje ohraniti ali Izgubiti.
Ali bo v svetu ki nastaja, don Bosko - vzgojitelj našel svoje mesto? O tem je bilo izrečeno na simpoziumu mnogo besedi. Toda zadnjo bo izrekel vsak od nas — ne brez odgovornosti. Te besede, da bodo sploh resnične in pomenljive, se bodo morale zopet in zopet utelešati.
L. Snoj
*************************************************
5. OBČUTJE „NEKOMU NEKAJ POMENIŠ"
Don Bosko je svojim duhovnim sinovom salezi-jancem zabičeval: „Imejte mladino tako radi, da bodo fantje čutili, da jih imate radi". Don Bosko je prešel od „načelne" zapovedi ljubezni do bližnjega, do čisto konkretne oblike, kako moreš imeti nekoga rad: tako da on ob čuti, da ga imaš rad. To se pokaže predvsem tako, da daš občutiti, da ti je nekdo potreben, da si rad v njegovi družbi, da si želiš, da bi zopet prišla skupaj, da te obogati s svojo navzočnostjo. Gre za to, da ne občuti poniževalnega izkustva, da je on obdarovan, pač pa da on s svojo navzočnostjo in s tem kar ima obdaruje drugega, v našem primeru, svojega vzgojitelja.
Prav to pa je sodobna oblika ljubezni in posebno še krščanske ljubezni. Sloni pa na pravi in konkretni
ocenitvi osebnosti. Vsak človek je oseba in s tem tudi do neke mere osebnost. Oseba in osebnost pa je to, da nekdo je in da je nekaj. Ti dve dejstvi je treba sprejeti za osnovo našega odnosa do drugega. Ne tako, da ima drugi občutje, da nekaj prejema, pač pa tako, da nekaj daje in da smo srečni, da moremo od njega nekaj prejeti.
Visoko spoštovanje človeške osebnosti, kije prišlo do izraza posebno na 2. vat. cerkvenem zboru, mora dobiti svoj izraz tudi v novih vzgojnih odnosih do mladih. Mladi hočejo čutiti, da jih sprejemamo take kakršni so in se skušamo ob tem kakršni so obogatiti. Če kaj pri mladih ni prav, potem moramo reči: „Na žalost niso imeli vzgojiteljev, da bi iz njih naredili kaj boljšega. Bom pa jaz skušal biti ta vzgojitelj namesto drugih."
V. Dermota
PRAVILNO POSTOPANJE
MED ŠOLO IN DRUŽINO NE SME BITI RAZDORA
Ko je otrok star sedem let, gre v šolo. Namesto matere in očeta sreča v šoli učiteljico, namesto bratov in sester tovariše in tovarišice. Družinska skupnost se podaljša v razredno skupnost in ob stran staršev se kot avtoriteta postavi učiteljica. Nad vse je važno, da otrok čuti, da se je družina razširila na šolo in daje družina dobila svoje dopolnilo v razredu.
OTROK ODKRIJE RAZLIKE
Toda kaj hitro otrok odkrije, da učiteljica ne ravna tako kot mati in se součenci vedejo drugače, kot je bil otrok navajen doma. Dostikrat pride učiteljica celo v opreko s tem, kar se je naučil otrok-.doma in tuji otroci se vedejo tako, kakor je bilo otroku doma strogo prepovedano.
PLURALIZEM
Nekoč je bilo življenje enovito. Šola je nadaljevala izročilo družine in dom je zahteval od otrok, da se strogo držijo naročil, ki so jih otroci dobili od svojih vzgojiteljev v šoli.
Danes je v družini navzoč pluralizem, se pravi, da ljudje istočasno živijo po različnih svetovnih nazorih. Tako pri nas v javnem življenju in šoli zagovarjajo materializem, v večini družin pa živijo v krščanskem spiritualizmu. Krščanstvo gradi na prepričanju, da Bog je, družba pa trdi, da Boga ni. Podobno družba uči, da je glavni cilj človekovega življenja materialno blagostanje, Cerkev pa pravi, daje glavni cilj človeka večno blaženstvo v nebesih, in so vse dobrine na tem svetu samo predokus večne sreče v večnosti.
Starši imajo pravico in dolžnost, da svoje otroke tako vzgajajo, kakor jim pravi njihova vest. To je ena izmed neodtujljivih pravic človeškega življenja.
Vendar moramo obenem spoštovati prepričanje drugih ljudi. Zgodi se namreč, da lahko nekdo z vsem prepričanjem misli, da Bog je, in zato svoje življenje ureja po krščanski morali. Drugi pa z istim prepričanjem meni, da Boga ni, in zato nima smisla urejati svojega življenja po neki morali, ki predpostavlja Boga. To je njegovo trdno, osebno, dognano in pošteno prepričanje. Prav zato, ker je to njegovo osebno prepričanje, ima pravico, da ga drugi spoštujejo, in se nihče ne vmešava v njegove notranje reči. Naši otroci kaj kmalu ugotovijo, da imajo drugi otroci drugačno prepričanje kot oni in se zato tudi drugače vedejo. Mogoče tudi ugotovijo, da učiteljica tiste otroke bolj upošteva in ceni kot tiste, ki niso njenega prepričanja Otrok vse to pove doma očetu in mamici. Izredno važno je, da starši sedaj zelo previdno, modro in pametno postopajo.
Predvsem morajo paziti na to, da ne bodo nepravični do drugih in jim ne bodo odrekali pravice, da imajo lahko svoje prepričanje. Tako učiteljica, kakor drugi otroci imajo lahko svoje prepričanje. Vendar pa je treba otroku pokazati, da ima tudi on pravico do svojega prepričanja, to je do vere v tisto, kar so ga učili njegovi starši. To je treba otroku zelo jasno povedati, da nima nihče pravice, tudi učiteljica ne, da bi se vtikala v zadevo njegove vesti. Vest je nekaj tako nedotakljivega, da se je ne sme dotakniti nihče drugi kot samo Bog in tisti, ki otroka vzgaja in zanj skrbi namesto Boga, to so njegovi starši.
LEPA PRILIKA
Odkritje, da je na svetu več prepričanj, je sicer za otroka zelo mučno, vendar pa obenem zelo koristno. To je prilika, da se začne vaditi v strpnosti ali toleranci.
Mamica ali očka naj povabita otroka, da jima pove svoje izkušnje, bodisi z učiteljico bodisi s tovariši. Otrok naj čisto natančno in stvarno pove, kako je bilo. Posebno naj točno opiše razlike v gledanju na osnovna življenjska vprašanja.
Ko je otrok povedal, in s tem jasno opredelil stališča, je tudi sam spoznal razlike.
Sedaj naj mati ali oče otroka vprašata, če imata starša otroka rada. Otrok bo odgovoril, da ga imata rada. Potem je treba otroku povedati: „Če te imava tako rada, kaj potem misliš, da bi učila nekaj, kar ni res? " Otrok to razume in sprejme svoj svetovni nazor kot izraz ljubezni staršev do njega.
Otrok v tej starosti še ni sposoben, da bi razumsko dojel utemeljenost svetovnega nazora, vere in verovanja. Razume pa tako, da mu pokažemo, kako vera in verovanje spadata k najosnovnejšim dobrinam, ki jih otrok more dobiti v družini. Družina pa je samo ena, očka je samo eden in mamica je samo ena. Ti ga pa imajo radi in mu iz ljubezni govorijo o Bogu in veri.
V. Dermota
Naša inspektorialna skupnost je imela od 11. oktobra do 20. novembra izrednega gosta, Johana Ter Schureja, ki je prišel med nas kot izredni vizitator. To visoko uradno opravilo, kakor ga določa cerkveni zakonik in redovniške konstitucije, pa je opravil na najbolj prijateljski način. Med nami je bil zares kot prisrčen gost, ves predan svoji nalogi, da bi pomagal naši redovniški skupnosti z nasveti, vzpodbudami in navodili.
Obiskal je prav vse naše postojanke od Triglava pa do Titograda in od Prekmurja do Jadrana. Pozanimal se je bratsko za vsakega sobrata v pastoralnem delu, pogovoril se je skoro z vsakim sobratom, posebno se je zanimal za življenje v naših dveh oblikovalnih hišah na Rakovniku in v Želimljem ter v vzgojnem zavodu Mohorjeve družbe v Celovcu, v katerem dela šest naših sobratov. Na prijateljski obisk je prišel tudi k sestram na Bled, na Gornji trg in Rakovnik ter na Trstenik. Baza njegovega dela je bil Rakovnik. Od tuje odhajal in tja je prihajal. Prav zanimivi so bili njegovi večerni govori, ki jih je imel kakor nekak povzetek svojih vtisov z raznih postojank, ki jih je tekom dneva obiskal. V tem pogleduje bila še posebno privilegirana rakovniška skupnost.
mm
m? &
^Vlifi
M P^roPlISIl
. .	'..... .......•........m
HI

Vizitator I. Ter Schure med rakovniškimi sobrati.
Njegovi vtisi in opažanja? Sicer ni bil prvič pri nas, toda prvič je obiskal prav vse postojanke, zato je marsikaj videl. Dejal je, da mu bo ostala v neizbrisnem spominu naša dežela, tako Slovenija, kakor Srbija, Kosovo in Črna gora. Občudoval je tudi splošni napredek življenja ljudi, posebno še v Sloveniji. Zanj je bilo posebno doživetje stik z ljudmi in mladino v Nišu in Prišniti. Še posebno so mu bili všeč Cigani, ker ima tudi sam zaradi svoje službe cigansko življenje: vedno okrog po svetu, pomislite, od Burundija in Zaira v Afriki, pa prek Francije, Belgije, Nizozemske, Nemčije in Avstrije v Jugoslavijo na globoki Balkan. Koliko različnih načinov hrane, pijače, navad, postelj, vremena in ljudi! Zares mora imeti železne živce. Prebolel je že hudo tropsko mrzlico, je rahlega zdravja, a
T. Schure med rakovniškimi bogoslovci.
nerjaveče jeklene volje, v svojem nastopu pa salezijan-sko odkrit, plemenit, odprt, vesel in ljubezniv.
Pohvalil je duha pobožnosti, a ga bo treba še poglobiti. Bogoslužje naj bi bilo povsod živo in mladinsko veselo kakor na Rakovniku in v Želimljem. Zaskrbelo ga je, da je tudi pri nas kriza spovedi. Razveselilo ga je delo za poklice, pa spet vznemirilo, da je v teh zadnjih desetih letih zapustilo družbo skoro petdeset klerikov. Veliko pričakuje od prizadevanja za katehezo in želi, da bi bila vedno bolj na višini, da bi imeli vedno več kvalificiranih sobratov za pastoralo in katehezo in tako dali učinkovit doprinos slovenski Cerkvi. Opazil je vrzel generacije srednjih let, ki bi prenašala salezijansko vzgojno in pastoralno tradicijo brez napetosti med starejšimi in mlajšimi, kakor je tu in tam mogoče opažati. Zato ga skrbi vzgoja mladih, katerim pa spet izredno zaupa. Ni se mogel načuditi gradbenemu elanu, saj je povsod našel vse obnovljeno ali v teku obnove: cerkve, župnijske domove, veroučne prostore . . . Dejal je, sedaj pa bo treba vreči mreže na globoko . . .
Izredno doživetje zanj je bil sestanek vseh naših področnih ravnateljev skupaj z inšpektorjem in njegovim svetom na Sveti gori pri Gorici, pri katerem sta bili navzoči tudi predstavnici Hčera Marije Pomočnice z Bleda. Kakor povsod, je tudi na Sveti gori imel konferenco o naši inspektoriji. Veselilo ga je, kako si prizadevamo za utrditev in poglobitev naših skupnosti, da bi vedno bolj zavestno zaživele v don Boskovem duhu in delu. Zlasti je priporočil, naj bi te skupnosti salezijansko in pastoralno zaživele po župnijah.
Vizitator se je prav dobro zavedal, da delamo salezijanci v sklopu krajevnih Cerkva, zato je povsod, kjer delajo naši sobratje, obiskal tudi škofe. Prav z vsemi se je pogovoril, se zanimal za njihove želje glede na nas, želel je zvedeti vse. Obiskal je tudi republiškega podpredsednika Komisije za verska vprašanja, prav z istim namenom.
Njegovo neutrudno delo in bratska prijaznost ni bila zaman. Vsi se čutimo bolj povezane med seboj in s centrom. Njegov obisk je dal naši inspektorialni skupnosti novega zagona. Zelo smo mu hvaležni za vse!	STK
smrt
Za božične praznike se je vrnil iz Rima želimeljski ravnatelj, da bi s svojo družino obhajal praznik človeško—božje družine. Mi čudno, če so se kar ves čas mudili pri njem zdaj eden zdaj drugi član te družine. Za kakega časnikarskega radovedneža ni bilo ne časa ne prostora. In tako se je zgodilo, da se je gospod Rudi Borštnik že odpravljal nazaj: spravljal je stvari v potoval ko, v njegovo delovno sobo je cepnil zdaj eden zdaj drugi k zadnjemu pomenku, kazalec na uri je neugnano hitel, mudilo se je — toda, kar bo, pa bo; nekaj vprašanj pa že ne bo vsega iztirilo:
VOZ (Vrhovni občni zborJ je začrtal smernice za obnovo celotne družbe. Kako vlogo ima pri tem tečaj za salezijansko duhovnost?
Najprej bi rad pripomnil, da se naš tečaj imenuje „Tečaj za nenehno oblikovanje", v smislu 557. in 699. člena 20. VOZ-a. Res pa je, da ima poseben poudarek na duhovnosti. Dvajseti VOZ je izrazil trdno prepričanje, da bo predvsem duhovni preporod pričel novo dobo zgodovine v Cerkvi in salezljan-ski družbi. Zdi se mi, da je v tem, vsaj delno, že zaobsežen odgovor na zastavljeno vprašanje.
Katere poteze duhovnosti naj bi t salezijanci zlasti še danes gojili, da bi izpolnjevali svoje poslanstvo?
Don Bosko je bil v evangeljskem duhu uboštva ,,odprt za zemeljske stvarnosti". Kot njemu, mora biti tudi nam Bog „zelo blizu", navzoč v vseh dogodkih tega sveta, zemeljske stvarnosti pa „znamenje" in „pot" k dokončnim vrednotam. Drugi vatikanski koncil je poudaril to razsežnost duhovnosti v pastoralni konstituciji Cerkev v sedanjem svetu, a nič manj važnosti ne polaga evangeljskemu duhu uboštva v dogmatlčni konstituciji o Cerkvi, ko trdi, da je še prav posebno za današnjega človeka potreben opomin svetega Pavla: „Podoba tega sveta prejde". Salezi-janec bi moral po Don Boskovem vzoru uresničiti v sebi skladje obeh omenjenih razsežnosti in tako pričevati današnji mladini „osreču-jočo vero", ki z veseljem in optimizmom gradi boljši svet. Temelj takega duhovnega zadržanja je v popolnem zaupanju v previdnost Očeta in v poslušnosti Svetemu Duhu, ki rodi „ljubezen, veselje in mir", kot nam zatrjuje sv. Pavel.
AH bi povedali, kako vlogo sploh ima duhovnost v življenju kake družbe (redovniške). Cerkve, pa tudi naroda, če gledamo z vidika zgodovinskega razvoja?
Ne čutim se pripravljenega, da bi strokovno odgovoril na to vprašanje. Zdi se mi pa, da bi strokovnjaki na področju zgodovine redovnih družb, Cerkve In narodov lahko prišli do zaključka, ki ga je nakazal v svoji filozofiji zgodovine znani mislec Gianbattista Vlco, namreč, da je religiozna duhovnost bistvena življenjska moč vsake človeške skupnosti. In če te duhovnosti nI, je skupnost zapisana skorajšnji smrti.
Slovenski salezijanci imamo posebne pogoje za izpolnjevanje svojega poslanstva. Kako naj bi — po vašem mnenju — ostali zvesti don Bosku in prav tako naši krajevni — slovenski Cerkvi?
Slovenski salezijanci smo o tem razmišljali na zadnjem IOZ (In-spektorialni občni zbor). Zdi se mi tudi, da smernice tega zbora v sklopu VOZ-a precej jasno nakazujejo pot zvestobe don Bosku, ki je obenem pot služenja krajevni Cerkvi in današnjemu slovenskemu človeku.
Bi hoteli ob koncu povedati nekaj vtisov s tečaja, ki je prvi te vrste v zgodovini naše družbe?
Nekaj vtisov s tečaja? Čeprav smo Iz najrazličnejših krajev, se čutimo bratje in prijatelji, kot da bi od vedno skupaj živeli. V vseh udeležencih — 35 nas je — se čuti Izredna želja, da bi ta štlrimesečni tečaj, prvi te vrste v zgodovini naše družbe, lepo uspel in zares pripomogel k obnovi družbe.
St. Hočevar
nadaljevanje z 2. strani
delo za
poklice
Mogoče ne bodo v bodočnosti duhovniki na zunaj skoro nič „ločeni" od sveta. Redovniki in redovnice pa bodo še naprej „ločeni" kot osebe, ki že sedaj živijo „prihodnje dobrine". Po Jezusovih besedah bodo take osebe vedno obstajale, vse do konca sveta, osebe, ki bodo razumele njegove besede o evangeljskih svetih, tako kakor jih svet ne more razumeti. Odkod naj pridejo taki mladi, zdravi in Idealni ljudje, če ne bomo po župnijah ustvarjali tako okolje, da bodo lahko zaživele v njih Jezusove besede?
Z resnično skrbjo in delom za poklice, ki se ne omejuje na lepe besede in občasne prireditve, bodo duhovni poklici pri nas cveteli. Tako ustvarjeno okolje bo tudi najprimernejše okolje za razcvet krščanskih družin, ki bodo vedno nosile na sebi v primerjavi s svetom tudi pečat neke „ločenosti".
STK
O POKLICU	o&iao&oid
mmmmmmmmmmmmmmmm
Duhovne vaje v Želimljem julija 1973
Ti fantje , sedaj osmošoici, resno razmišljajo o svojem poklicu Tudi mi jim pomagajmo!
PAVEL VI. ZELO MISLI NA POKLICE
Kakor veste je „poklic" v polnem krščanskem	j
pomenu besede velika skrivnost vere. Dejansko je Bog Oče, stvarnik in gospodar nebes in zemlje, tisti, ki sleherno stvar kliče k bivanju, vsako živo stvar v življenje, vsako duhovno bitje k spoznavanju in	J
ljubezni do sebe. Bog kliče človeka, da bi sodeloval z	"
njim pri upravljanju in izpopolnjevanju stvarstva. Odrešenik Kristus kliče in vabi v svoje kralj„otvo: „Pridite k meni vsi..." (Mt 11, 28), nekatere pa kliče, da bi bili še bolj neposredno deležni njegovega odrešenjskega poslanstva: „Hodite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi" (Mk 1, 17). „Sv. Duh, ki deli slehernemu, kakor hoče" (1 Kor 12, 7), deli pravtako med vernike vsakovrstne posebne milosti, s katerimi jih pripravlja na prevzem različnih del in služb za prenovo in čim uspešnejšo graditev Cerkve
(Pavel VI, Poslanica za X. svetovni molitveni dan za poklice.)
„Vse krščansko ljudstvo je treba poučiti, da je njegova dolžnost pomagati na različne načine, z nenehno molitvijo in prav tako z drugimi sredstvi, ki so na voljo (B 28), da bo imela Cerkev vedno toliko duhovnikov, kolikor jih potrebuje za spolnitev svojega božjega poslanstva" (D 11).
Z zelo jasnimi besedami nam govori koncilski odlok o službi in življenju duhovnikov in odlok o duhovniški vzgoji, da je naša skupna krščanska dolžnost in odgovornost vzgajanje duhovnih poklicev.
POKLICI .. .
ki se pokažejo, a jih je treba gojiti ki so še neznani, a jih je treba odkriti ki se skrivajo, a jih je treba prepoznati ki si ne upajo, a jih je treba opogumiti ki še dvomijo, a jim je treba pomagati k jasnosti, kijih ovira revščina, pa jih je treba podpirati. Nikakor ne smemo ostati- mirni ob dejstvu, da „poklici so". Vsi moramo zoreti v krščansko osebnost, kar pa pomeni soodgovornost pri širjenju božjega kraljestva na zemlji. Pri tem delu ne smemo pozabiti, da je poklic vedno delo milosti: Bog kliče, človek pa se odziva. Vsi te milosti nimajo, toda poklic lahko postane milost mnogih mladih fantov in deklet, če so močni, pogumni in velikodušni. Po našem prizadevanju bodo morda mnogi našli to pot. Izbrali jo bodo tisti, ki jih skrbi zveličanje bratov. Kakšno priznanje in barometer naše krščanske zavzetosti, če bomo mi komu posredovali in omogočili takšno izbiro in pot.
ZATO: POZDRAV SEMENIŠČNIKOM
Kje ste tisti, ki vas je Kristus poklical, izvolil?	,
Kateri ste in koliko vas je?	't
Cerkvena sociologija nam prinaša vedno bolj žalostne statistike, ki nas skrbijo. Kje so poklici, od katerih je odvisna usoda krščanstva v našem svetu in v našem času? To je tisto, kar je tudi Jezusa zaskrbelo, ko je zaklical: „Žetev je velika, delavcev pa malo".
Tudi v Cerkvi današnjega časa so poklici. Število poklicev dopolnjujejo tudi mladi, ki se zrelo odločajo, ki vedo kaj izbirajo.
Na vse vas gleda papež z veseljem. Vemo,koliko je semeniščnikov, zakasnelih poklicev, tudi število novincev in novink posameznih redovnih družin poznamo.
Kristusov namestnik vas spremlja z ginjenim srcem, veseli se in upa ter vas blagoslavlja na poti h Kristusu, ki vas pričakuje v bratih.
KRŠČANSKE DRUŽINE
Z zaupno besedo bi se vam radi približali in želimo, da bi naš klic prišel v mnoge krščanske družine, ki zaradi žrtev, velikodušnosti in mnogega trpljenja zaslužijo, da jim zaupamo:
ali imate kakšen poklic med vašimi otroci?
DUHOVNIKOM
Hočemo se ustaviti pri vsakem dušnem pastirju, duhovnem voditelju duš: ali ste pozorni, da bi odkrili znake božjega poziva med osebami, ki so vam zaupane?
Velika zahvala in nova vzpodbuda vsem vzgojiteljem in predavateljem po semeniščih, ki se trudijo za vzgojo novih apostolov. Kristusov namestnik jim vedno znova izraža priznanje za njihovo toliko skrb.
MLADENKAM IN MLADENIČEM
Kot znanilci evangelija bi se radi podali na ceste sveta in bi povedali vam mladim: Ali veste, da vas Kristus potrebuje? Ali veste, daje poklic za močne, za tiste, ki se borijo zoper povprečnost, komodnost in vsakdanjost življenja? Poklic je za tiste, ki imajo še smisel za evangelij, ki čutijo dolžnost za poživitev Cerkve, pri tem pa so sposobni žrtvovati sebe in nositi križ!
VSEM: PROŠNJA ZA MOLITEV
Kdo ve, če bo naš klic našel odmev, če bo sprejet? Vendar pa vsi, prav vsi božji udje v sveti Cerkvi, sprejmite naš poziv in vsaj nekaj storite: PROSITE GOSPODA ŽETVE, NAJ POŠLJE DELAVCEV NA SVOJO ŽETEV!" - Pomnimo, da je prav molitev bistvenega pomena v tej božji ekonomiji. S posvečenim delom, ki je molitev, podpirajmo veliko delo za poklice.
DON BOSKO - LETOS VELIKI SALEZIJANSKI DRUŽINI
Navzoča številka Vestnika nas želi ob prazniku svetnika mladine še posebej navdušiti za važen apostolat za poklice. Kot pripomoček nam podaja duhovno misel, geslo, ki nas bo vodilo v novem letu. Vsi, ki bolj ali manj poznamo don Boska, bomo v njegovem duhu prav letos delali za poklice.
Vezilo, duhovna misel, velike salezijanske družine je gotovo dokaz, da je vprašanje poklicev v Cerkvi, njeno pereče vprašanje. Po don Boskovem zgledu moramo tudi mi odpreti letos svoje katoliško srce. Problem Cerkve, mora biti naš problem. To nas uči don Bosko, ki je že pred sto leti zapovedal salezijancem, kar bomo lahko letos sami uresničili.
„Bog je poklical ubogo salezijansko družino, da bi vzgajala duhovne poklice med revno in ogroženo mladino.
Toplo vam naročam, da bi zelo skrbeli za duhovne poklice. To je glavni namen, h kateremu naj teži sedaj naša družba.
Pomnimo dobro, da smo podarili velik zaklad Cerkvi, če smo poskrbeli za dober poklic; če potem ta poklic gre v škofijo, v misijone ali k drugim redovom, naj nas to ne moti. Vedno je poklic velik zaklad, ki smo ga podarili Cerkvi. . ."	(Don Bosko).
NAŠ „OČENAŠ" - LETOS - ZA POKLICE
Oče naš, ki si v nebesih!
VZBUDI SVETE POKLICE V CERKVI;
Posvečeno bodi tvoje ime
POŠLJI MNOGO DELAVCEV V SVOJ VINOGRAD;
pridi k nam tvoje kraljestvo
POVSOD RAZPOŠLJI SVOJE POSLANCE;
zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji DAJ NAM MNOGO SVOJIH SVETIH APOSTOLOV.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh, Kruh življenja PO ROKAH SVOJIH IZVOLJENIH;
in odpusti nam naše dolge, PO SLUŽBI SVOJIH DUHOVNIKOV;
in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega NAS IN NJIH!
Amen.	j Novak
12
Potem je nastopil Borštnik Rudi, ki se je za praznike vrnil iz Rima, kjer obiskuje tečaj za poglobljeno ¡,alezijansko življenje In delo. Govoril je o družinskem vzdušju, ki mora vladati ne samo med nami, temveč ga moramo razširiti tudi na vse, s katerimi pridemo v stik pri svojem pastoralnem delu, tudi z nevernimi. Posebno se je ustavil pri našem delu za vzgojo poklicev, ki jih že Imamo. Prvo vzgojno sredstvo je naše lastno pričevanje redovniškega in salezijanskega življenja. Nevarnost je v zgolj prizemelj-skern gledanju na življenje in delo za bližnjega, medtem ko mora biti predvsem pričevanje večnostnih dobrin. Zato je problem žrtve in križa za nas odločilnega pomena. Pri vsem prizadevanju za bratsko skupnost moramo zavestno ostati redovniki. Pastoralna aktivnost ne sme biti ovira za poglobljeno duhovno življenje, kar zlasti velja za mlade.
In še beseda Janka Novaka, delegata za poklice. Vsem sobratom je pojasnil metodo svojega dela za pridobivanje poklicev: stiki s fanti in družinami, kjer je zaslutil odprtost duha za darovanje svojega življenja Kristusu in za delo v njegovem vinogradu.
To je bila lepa priprava na skupno somaševanje v naši cerkvi, vsa v božičnem ornatu. Pri homiliji je vikar in želimeljski ravnatelj Rudi Borštnik zaželel vse dobro Inšpektorju, potem pa lepo prikazal redovniško pokorščino, kakor jo podaja zadnji cerkveni zbor.
Srečanje pri oltarju se je potem sprostilo pri bratskem obedu z voščili v besedi in pesmi ter glasbi. Inšpektorjeva beseda, kot nosilca današnjega praznika, je bila izraz njegovega priznanja sobratom za njihovo sodelovanje pri odgovornem delu za skupne cilje.
To je bil spet en dan, ki ga je naredil Gospod.
stk
prazinik
Kakor ima vsaka salezijanska hi ponavadi ob godu svojega ravnatelja, tako ima tudi vsa inspektorialna skupnost svoj praznik bratskega srečanja ob godu svojega inšpektorja. Naš inšpektor, Štefan Žerdin goduje na sv. Štefana, diakona in prvega mučenca. Ker je bil za sobrate najbolj primeren dan 28. decembra, na god nedolžnih otrok, je bil ta dan določen za skupno veselje. Razen domačih sobratov je bilo zbranih okrog našega skupnega očeta, tako pri somaševanju kakor pri bratskem obedu,še 30 sobratov iz župnij križem po Sloveniji in celo Iz Beograda. To je bil praznik nas vseh.
Radi smo se zbrali, ker Imamo našega inšpektorja zelo radi. Čeprav ima jasen pogled v stanje naše inspektorije, ve prav za vse pomanjkljivosti, je na jasnem, kaj je treba še vse napraviti v bodočnosti, vendar je pri vsem tem miren, blag in potrpežljiv z vsemi. Sanje, ki jih ima o družbi pri nas, hoče spraviti v resničnost z mladimi, ki jim zaupa, jih vzpodbuja in z vsemi močmi skrbi, da bi se oblikovali v prave don Boskove sinove.
Tisto jutro je bil pravi živ-žav na Rakovniku. Prihajali so sobratje, segali smo si v roke, si voščili, si izmenjavali vtise, mnenja, opažanja. Že samo to je velikega pomena za nas vse: videti se, si pogledati v oči, se pošaliti, drug drugega vzpodbujati. Kot skupnost pa naj bi imeli še kaj več od tega dneva, ¿ato je bilo določeno, da bi nam kdo vsem skupaj povedal kaj koristnega za življenje in delo: nekaj o tem, kako poživiti liturgijo po župnijah, nekaj o našem poklicu in še nekaj o prizadevanju za poklice.
Lojze Snoj je povedal nekaj zelo lepih misli o prizadevanju za živo bogoslužje, prav po don Bosko-vem zgledu. Povedal pa je tudi nekaj svojih bojazni in trpečega občutja zaradi nedoživetosti medsebojnega bratstva. Želi si neuradnega zbora sobratov dobre volje za ponovni premislek in ponovne sklepe o koncilu in našem občnem zboru... Nismo vsega razumeli, kar je nameraval povedati, a videli smo iskrenost njegovih želja.
Splošno sprejeto pravilo, ki mu zgodovina ne pozna niti izumitelja niti kraja niti časa nastanka, pravi, da velja voščilo osem dni pred praznikom in osem dni po njem. Tako je bilo to pravilo v nedeljo 30. decembra lani zelo dobrodošlo.
Te nedelje se je namreč, kakor vsako zadnjo nedeljo v mesecu, zbral na Rakovniku tretji del dokaj številne slovenske salezijanske družine — sotrudniki. Za to priložnost so se pridružile še Hčere Marije Pomočnice, domači pa so še drugič stopili v akcijo. Tako smo cela družina skupaj podoživeli god našega gospoda inšpektorja.
Ob zatonu popoldneva smo se zbrali najprej k evharističnemu slavju ki ga je vodil godovnjak sam. Malo daljši uvod v to slavje je služil za redno mesečno duhovno obnovo. Takoj nato pa smo se zbrali v razširjeni obednici, kjer se je odvijal drugi polčas. Čestitke je izrazila „moška", „ženska" in pa „mešana" veja družine. Vsaka na svoj način. Tako da je „piskalo in vriskalo", pa še zavrtelo seje nazadnje — namreč magnetofonski trak s posnetki čestitk sester z Bleda. Piko na i so pa zapičili še ministrantje z doživeto zaigrano igrico Atentat na Marijino sliko.
Šele večer nas je razkropil. Vse pa nas je ob slovesu grela zavest, da smo za lepo skupno doživetja bogatejši.
Ivo Florjane "J3
Sestre in aspirantke z Gornjega trga
Sotrudniki in sestre voščijo inšpektorju
Kitare v ioštan
iiiiiiiiiii"""""""""""""""""""!
in Sevnici
VA&i^O
Koncil se je končal, občni zbori redovnih družb se končujejo. Na njih so stekle cele reke besed. Velikokrat so kljub svoji teži in resnosti splahnele v zemeljsko atmosfero in na zemlji ni ostalo skoro nič.
Vsi in še vezilo vrhovnega predstojnika nas posebej vabijo k iskanju novih poklicev. Vendar vse to bi ostale res le plehke besede, če bogoslovci sami, poleg prve dolžnosti študija, ne bi čutili potrebe in koristi tega apostolata.
Instrumenti: bobni,vkitare in orgle so uglašene na Kristusove besede: „Žetev je velika, delavcev pa malo!" To melodijo so kitare zapele že na Kapeli, Dokležovju, Rakovniku, Šentvidu pri Planini, Zabu-kovju. Logu, Račah, in končno še v Sevnici in Boštajnu. Sedaj bodo za nekaj časa morale utihniti, da ne bodo ogrožale naših izpitov. Vendar upamo, da bodo prav zato še bolj veselo in navdušeno zapele prve pomladne dni. Takrat bo tudi prebujajoča se narava z vso svojo lepoto in mamljivostjo skupaj z nami zapela: „Pojdite tudi vi v moj vinograd."
Štefan Kociper
NE odbijajte
i
Resnico govorim, ne lažem! Ta, o katerem pričujem, živi sredi Ljubljane. In sicer v tem času. Kogar dobro pozna in ve, da mu sme zaupati, se mu bo ,,odprl" do konca in „iznesel" na dan svet, da te oblije mrzlica, da onemiš, da se spremeniš v eno samo vprašanje: kako je to mogoče, da na koncu ne veš, ali je to resnica ali so le sanje. Toda ta mladi fant je bil in je preveč sredi tega življenja, da bi sanjal.
Mislil sem, kako bi posredoval izpoved tega dvajsetletnika. Vsekakor mora ostati anonimen. Intervju je preveč konvencionalen za take izrednosti. Pustimo ga, naj sam pripoveduje. Za tem pripovedovanjem boste čutili, da so bila postavljena različna vprašanja. Ob tej izpovedi sem se čutil ponosnega, da me je Bog poklical v don Boskovo družino.
Imel sem starše.
Ko mi je bilo štiri leta, se je oče ločil.
Mati je bila skoraj vedno bolna in je preležala večidel v bolnišnici.
Jaz se bil sam doma.
K meni je začel zahajati sosed - oh, kakšen sosed!
Odslej sem se redno udeleževal zborov ničvredne klape. Tisti, ki bi mi lahko največ pomagal, me je začel zapeljevati. Že pri osmih letih sem z njim redno zahajal v gostilno.
Ko sem bil star enajst let, me je prijatelj povabil na Rakovnik. Bil sem eno leto ministrant - to je najlepše leto moje mladosti. Četudi sem nagajal, počenjal neumnosti, sem čutil, da mi duhovniki želijo dobro.
Ko sem bil star dvanajst let, me je tisti zapeljevalec seznanil z neko izgubljeno žensko in uresničil svoj zlobni načrt. Pri štirinajstih letih sem začel jemati mamila. Shajal sem se s fanti, ki so imeli „skrivnosti" in jih delili globoko notri v temni kleti. Dve leti sem bil samo njihov „prijatelj". S sedemnajstim letom sem postal aktiven član te skupine. Moral sem z različnimi dejanji dokazati, da sem njihov zvesti pripadnik. Napadali smo, kradli, razbijali, poneverjali, posiljevali. . . Kmalu so odkrili, da sem sposoben za take mojstrovine, in so me izbrali za voditelja. To me je držalo pokonci.
Skupina je za časa mojega vodenja sijajno uspevala in narastla. Dekleta sem menjal vsak dan. Ničesar mi ni pomenilo suniti človeka, da je padel na tla in obležal... In večkrat je bilo tako . . .
Nekega dne se mi je približalo dekle in mi izpovedalo ljubezen. Sedem večerov zaporedoma sem ji pripovedoval vso svojo zgodovino. Njen odgovor je bil: „Vseeno te imam rada, samo pusti mamila." Ostrmel sem. Prvič v življenju sem v svojih žilah začutil ljubezen. Dekle mi je preskrbelo zdravnico. Po treh mesecih sem prišel k sebi. Še vedno sem imel posledice: pozabljivost, iz-
črpanost . . . načeta jetra in ledvice . .,. Kvečjemu še eno leto življenja, če ne bi prenehal!
Nikoli pa nisem pozabil na leto ministriranja. Čeprav sem še tako nagajal, so me tisti duhovniki prav učili in nikoli nisem čutil, da iščejo svojo korist. Dekle mi je izjavilo,da je verno in da hodi redno v cerkev. To dvoje me je nagnilo, da sem začel spet zahajati v cerkev. Zdaj ostajam v cerkvi večkrat ure in ure. Čutim praznoto dosedanjega svojega življenja. Vem, da ima samo Cerkev tisto moč, ki me lahko preobrazi. Samo Cerkev ima resnične življenjske vrednote in notranjo svobodo. Prej sem bil uklenjerisuženj! Včasih sem ponoči kričal, vpil, se premetaval in skakal od groze in želje, da bi se osvobodil sužnosti, pa nisem mogel. Zdaj se čutim prerojenega, srečnega . . . Rad bi še študiral in se nato poročil. Otrokom bi rad dal ljubezen.
Če ne bom sposoben, da bi se rodili zdravi otroci, se ne bom poročil. Nočem, da bi bili zaradi mene otroci nesrečni. Družina mora živeti iz ljubezni . . . Duhovniki, vi nas nikoli ne odbijajte! Četudi smo umazani, odvratni, četudi smrdimo, če še tako razbijamo in uničujemo, vi nas ne odbijajte! Vi in Cerkev imate največ moči, da pomagate takim mladim . . .
Težko se je izločiti iz take klape; lahko se maščujejo nad tabo. Bil sem z njimi pri polnočnici. Hoteli so razgrajati in kričati, pa so me ubogali, ko sem jih posvaril. To me je zelo razveselilo. Ti mladi ljudje so v glavnem otroci bogatih družin, kjer imajo vsega... - samo prave ljubezni niso nikdar občutili v svojem življenju. Starši se niso zmenili zanje - pustili so jih tudi ponoči tavati okrog. Pa tudi ti mladi iščejo in mnogi se obračajo na boljše. Jaz skušam tudi njim pomagati; včasih koga na silo odvlečem . . . Hotel bi, da bi bili še drugi tako srečni, kot sem jaz . . .
St. Hočevar
Pri naših J^T")
SESTRAH
vIM leJierfiii
IIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllli
Zdaj že vemo, kje je ta čudoviti Betiehem v Ljubljani. Zmajev grad se sicer podira, ves je že v razpokah, toda sf. Jurij še vedno tišči sulico v zmaju, da ne bi privršal na dan. Tudi sv. Florjan z bližnje cerkvice s svojo golido namaka ta skriti vrt in dom sester in kandidatk varuje pred požarom.
BREZMADEŽNA
Kakor povsod po don Boskovih ustanovah, tako tudi v aspirantatu Hčera Marije Pomočnice v Ljubljani ne manjka navdušenja in veselja. To je doseglo višek na praznik Brezmadežne in prišlo do izraza ob praznovanju tega dne.
Brezmadežna nam je velikega pomena. Vsakemu dekletu mora biti ideal posnemanja. Dekle, ki se oklepa Marije in se oblikuje po njenem vzoru, bo vzorna žena in mati. Koliko bolj pa je Marija vzornica nam, ki hočemo biti duhovne matere.
Vemo, kaj je Brezmadežna pomenila don Bosku in Mariji Mazzarello. Zavedamo se tudi, kaj pomeni nam. Zato skušamo ta praznik kar najlepše proslaviti. Nanj smo se goreče pripravljale z devetdnevnico, kandidatke pa še s posebno iniciativo osmih osmink na strunah harfe. Kakor osem osmink tvori celinko, tako hoče njih osmero tvoriti celoto in prepevati slavo Mariji. Ta dan so svoj sklep zvestobe še poglobile.
Na praznik pred poldne smo imeli sveto mašo s homilijo. Kandidatke in sestre smo skupaj z nekaterimi sorodniki položile na oltar naše skrite želje in hrepenenja. Srca so nam igrala od veselja, ki se je izlilo v pesem zahvale.
Marija Mazzarello je Brezmadežno postavila za vzor svojim zapuščenim deklicam, medtem ko jim je rezala kruh, ki si ga je sama pritrgovala od ust. Prav ta misel je napolnjevala srca sester in gojenk, ko so pripravljale in predvajale akademijo v čast Brezmadežni v svojem domu in naslednjo nedeljo na Rakovniku za otroke, ki hodijo k verouku. V tisti siroti, ki je izgubila mamo, in jo je potem zlorabljal svet, dokler ni našla blage osebe, ki ji je postala prava mama, smo videli toliko zapuščenih otrok in deklet, ki so potem našle zavetje in smisel življenja pri Hčerah Marije Pomočnice.
Vse je bilo zelo lepo zaokroženo s pesmijo, recitacijo in pripovedjo v slikah o Brezmadežni. Samo nekaj misli:
„Kje naj iščemo sonca, kje topline ljubezn? — V jeklu, v betonskih gozdovih naših mest, v strojih, pijači, v mamilih? — Živeti, ljubiti nas učiš ti, Mati. Varno nas vodiš prek vseh težav k cilju . . ."
Tako smo skupaj s starši in sorodniki prebile čudovit popoldan. Kakor vsako leto, smo se tudi letos poglobile v ljubezni do Marije, ki nam je Mati.
s. A. Ž.
BOŽIČNA POLNOČNICA
Betlehemska votlina bi bila brez Jezusa, Marije in Jožefa kakor večina drugih votlin nepomembna in nepoznana. Obžaril jo je Jezus, nebesa so prišla na zemljo, seme resničnega miru je vzklilo, božje bogastvo je napolnilo Marijo, Jožefa in tudi najbolj zapuščene in revne pastirje.
Tako je tudi v Betiehem naših sester prišel pri polnočnici Jezus, kakor prihaja pri vsaki maši. Toda to je bila božična maša, vse je bilo v božičnem družinskem vzdušju. Voščili smo si božjih milosti tik pred obhajilom, s katerim nam jih je Jezus že podelil.
Človek bi ne verjel, če ne bi videl, kaj vse premorejo kljub revščini ljubeče in iznajdljivo ustvarjalne roke teh sester s svojimi gojenkami: vsi prostori so bili božično okrašeni, lepe umetniške jaslice v učilnici, v kapelici pa je bilo božje dete položeno v jasli iz samih tenčic. . . Pomislite, za slavnostne svečnike na mizi v obednici so uporabile stare posteljne ,,fedre", ki so jih prečarale z zlato in srebrno barvo, z vejicami in pentljami.
To je bila zares sveta noč. . . Tako jo bodo skušale poustvariti sestre, kjerkoli bodo delale za božje kraljestvo. Tako so ga doživljale na Rakovniku, čeprav v neutrudnem delu za brate salezijance vse do maše, tako so ga spet drugače doživljale sestre in novinke na Bledu, sestre na Trsteniku, sestre in kandidatke v Lovranu . . .
Človek ne živi samo od kruha, temveč od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust, pa tudi od poezije. . .
STI<
PISALI
Bivši gojenec v domu onemoglih obuja s hvaležnostjo spomine in je vdan v trpljenju in goreč v apostolatu:
„Takrat, ko ste bili tukaj pri meni" — piše g. Logarju — „ste mi rekli, da je bolezen tudi blagoslov. To vedno bolj spoznavam, da je res. Marsikaj sedaj gledam drugače kot prej, obenem pa je to tudi opomin, kako hitro lahko stopim v večnost, za katero se je treba skrbno pripraviti. Ni dolgo od tega da sem bral v neki knjigi, da šele dolga in težka bolezen napravi človeka takega kot mora biti. Upam, da bo tudi mene.
Morda me Bog prav na tem mestu vabi, saj se mi je posrečilo, da sem jih že precej pripravil, da so prejeli po več kot 50 letih svete zakramente in so srečno umrli.
Vse to dolgujem priprošnji Marije Pomočnice, h kateri rad opravljam devetdnevnice, saj mi je vse, kar prejemam, gotovo ona izprosila pri Bogu.
Vdani salezijanski sotrudnik ali po novem — salezijanec v svetu
Priletna sotrudnica, hvaležna za povezavo po Vestniku, izpoveduje svojo veliko zaupanje v don Boska.
,,Ko pogledam ta Vestnik, mi iz srca privre , Ali ga poznate? ' Rada bi vsem povedala: poznam, poznam. Poznam ga že 60 let, in skoz sem zelo spremljala vse delo vaše družbe. Moj sin je bil 1933/35 vaš gojenec na Rakovniku. Dve leti je bil, potem je bilo več vzrokov, da je prenehal. Bila sem razočarana, ker sem predrzno zaupala v don Boska; želela sem, da bi postal duhovnik. Po tihem sem mu očitala (don Bosku), da me je pustil na cedilu. Leta so tekla, rastel je v vzornega fanta in med vojno padel. Samo to vem, da mu je vzgoja v zavodu dala trdno podlago. Sedaj pa že vsa leta hvalim božjo Previdnost in don Boska, da se je zgodila božja in ne moja volja. Vsi ostali otroci (5) so polni njegovega ideala in njegov duh še živi med nami.
Povedati sem vam hotela, kako deluje don Bosko med ljudmi — tiho in skrito, a gotovo, če se prepustimo božji volji.
Kar nisem dosegla pri sinu, želim pa pri vnuku.
Sotrudnica
Neimenovana iz ljubljanske okolice se zahvaljuje Mar. Pom. za mnogokratna uslišanja.
VIDICEVI
18
V četrtek, 29. novembra 1973, smo v Zgornji Besnici gri Kranju pokopali Terezijo Vidic, po domače Semnovo mamo, mater treh salezijanskih duhovnikov. Pogreba, ki ga je opravil salezijanski inšpektor, se je udeležilo veliko duhovnikov iz okoliških župnij, lepo število salezijancev: duhovnikov, pomočnikov, bogoslovcev in Hčera Marije Pomočnice. Prišlo je tudi zastopstvo duhovščine s Koroškega, poleg salezijancev še g. Jože Kopeinig, vodja slovenskega dušnopastirskega urada, zastopnik dijakov iz Mohorjevih domov ter pevski zbor iz Radiš.
Pogrebno mašo so opravili trije sinovi duhovniki: Janez, Jože in Francelj, pridružili so se jim še drugi salezijanski duhovniki. Ob grobu so se od mame poslovili trije pevski zbori: domači pevski zbor, zbor iz Radiš na Koroškem in zbor salezijanskih bogoslovcev. Salezijanski inšpektor pa je orisal pokojno mamo kot globoko verno, modro vzgojiteljico in pravo salezijansko „mamo Marjeto".
Naš izredni vizitator g. Ter Schure, ki seje meseca novembra mudil v Sloveniji, je obiskal tudi Vidičevo družino v Zgornji Besnici. Ker je bila mama prav ta čas odsotna, je prejela povabilo, naj vrne obisk na Rakovniku, kar je prav rada storila v sredo 14. novembra popoldne. Proti večeru so se sinovi duhovniki vrnili s sestanka ravnateljev na Sveti gori in so se lahko — kdo bi vedel — še zadnjič pogovarjali s svojo mamo. Pri prijetnem pogovoru so bili tudi vizitator, inšpektor, ravnatelj in še drugi sobratje. Že pozno v noč seje poslovila in se z avtobusom vračala domov. Na avtobusni postaji Kranj—Labore je izstopila in onkraj ceste že zagledala svojo hčerko in njenega moža. Pohitela je čez cesto v trenutku, ko je iz Kranja pridrvel tovornjak, ki jo je kljub zaviranju zbil s ceste. Obležala je s težkimi poškodbami. Nezavestno so jo prepeljali v ljubljansko bolnišnico. Polagoma se ji je stanje izboljšalo, toda nenadoma so nastale komplikacije in 26. novembra je po kratkem smrtnem boju umrla. Odšla je v večnost z Jezusom, ki ga je še tisto jutro prejela pri obhajilu.
Kakor je bilo njeno življenje tesno povezano z Rakovnikom, tako je bila tudi njena smrt: skrivnost in nedoumljivost božjih načrtov.
Rajna Vidičeva mama se je rodila 26. septembra 1905 v Zgornji Besnici pri Šemnovih. Oče je bil čevljar s skromno kmetijo. Morda je zvedela za salezijance že v svoji mladosti. Gotovo pa je poznal salezijance Jože Vidic, njen bodoči mož, doma iz Podblice pod Jelovico, dve uri hoda od Besnice. Tako se je zgodilo, da sta svoje prvo potovanje po poroki naredila prav na Rakovnik k Mariji Pomočnici. Tu začenja povezava Vidičeve družine z Rakovnikom in njena salezijanska usmerjenost. Od poroke 15. maja 1934 pa do moževe smrti novembra 1970, to je celih 35 let, sta z veliko medsebojno ljubeznijo in z globoko vero in zaupanjem v Marijo Pomočnico reševala težave, ki jih ni manjkalo. Imela sta osem otrok: prvi je kmalu umrl, sedem jih pa še danes živi - šest fantov in ena deklica. Kako lepo je bilo videti ob nedeljah celo družino, ko je priromala k Mariji Pomočnici. Gotovo je imelo tako romanje svoj vzgojni učinek. Vemo tudi, daje Vidičeva mama večkrat pohitela tudi na Brezje, kar peš, in tako pri Mariji Pomočnici reševala probleme svojih otrok.
Prišel je čas, da so si fantje začeli iskati pot v življenje. Takrat sta oče in mati potrkala na vrata pri salezijancih na Rakovniku. Prihajali so drug za drugim: Janez, Jože, Francelj, Tine. Mama je rada dejala, da bi jih rada dala vseh šest don Bosku, če jih bo poklical. Odslej sta spremljala te svoje sinove še s posebno skrbjo. Zavedala sta se, da sta kot oče in mati sovzgojitelja bodočih redovnikov in duhovnikov. Zato so začela potovanja Vidičeve družine na Reko, Zadar in spet na Rakovnik, ko so sinovi prišli do bogoslovja.
Se danes se čudimo modernim vzgojnim prijemom preprostih Vidičevih staršev. Kako je npr. mama krotila neugnane fante, medtem ko je oče moral po cele tedne v gozd na Jelovico spravljat les. Res ni manjkalo fizičnega dela, pospravljanja, priprave na šolo, celo kuhanja so se nekateri od fantov naučili. Toda, kaj pa v prostem času? Fantje niso pohajkovali. Kupila sta jim žogo že takrat, ko je žoga po družinah bila redkost. In še nekaj: ata je nekje nad kaščo naredil pravi pravcati šolski razred z vsem potrebnim, klopmi in tablo. Tu v tem razredu so se Vidičevi otroci vadili v svojih prvih nastopih, oče in mati pa sta na ta način dobro vedela, kako in kje njuni otroci preživljajo svoj prosti čas.
G.FRANCU
Zupanu v spomin
Dne 6. oktobra 1973 je umrl v ljubljanski bolnici g. Franc Zupan, doma na Bledu, Partizanska 6. Njega se je ljubi Bog poslužil, daje poklical na Bled sestre Hčere Marije Pomočnice, kjer so odprle svoj noviciat.
Pokojni gospod Zupan je bil globokoveren in velik častilec Marije Pomočnice. V njegovi hiši je vsak dan odmevala molitev rožnega venca in Marijini prazniki so bili njegovo veselje! Mnogokrat je poromal na Brezje počastit in se priporočat Mariji Pomagaj.
V svoji zadnji bolezni ga je neprestano spremljala misel na Marijo. Njej se je na poseben način priporočal, ko je pred enim letom moral prestati težko operacijo na jetrih. Marija ga ni zapustila. Polagoma se mu je vračalo zdravje. Ko se je končno vrnil na svoj dom, je Mariji v zahvalo dal natiskati na podobico te besede: „Marija je pomagala, Marija pomaga in Marija bo pomagala!"
Na žalost, je le malo časa užival srečo svojega zdra\ja. Sladkorna bolezen ga je prisilila, da se je moral, v mesecu maju, vrniti v bolnico, kjer so mu amputirali desno nogo pod kolenom. Strašne so bile bolečine, trpljenje bi postalo neznosno, če bi ne čutil božje in Marijine pomoči. Stala mu je ob strani in ga tolažila. S kakšnim veseljem se je v lanskem poletju udeležil shoda bolnikov na Brezjah! Bil je presrečen, da je mogel spet enkrat, to pot zadnjikrat, gledati čudodelno podobo Marije Pomagaj in ji priporočiti svoje trpljenje in svoje življenje! Čutil je v sebi neko posebno moč. Bil je pripravljen trpeti tudi naprej, če bi bila taka božja volja.
Pokojni g. Franc Zupan z ženo, skupaj z blejsko družino
Hčera Marije Pomočnice in salezijancema g. Vogrinom in g. Kristancem
Ko je spet izgledalo, daje minil „vihar" bolezni, ko je upal, da se bo končno vrnil domov, se mu je nenadoma poslabšalo. Še eno uro pred smrtjo se je razgovarjal z zdravniki o skorajšnji vrnitvi na svoj dom. Točno opoldan pa je izdihnil, mirno, kot bi zaspal. Marija, ki jo je vse življenje tako vneto častil, ga je prišla poklicat in ga popeljala v večni pristan, kjer ni gorja in trpljenja. Umrl je pravna prvo soboto v mesecu rožnega venca in opoldan, ko je po vseh ljubljanskih cerkvah odmeval iz zvonikov Angelov pozdrav! Pri Bogu ni nič naključnega!
Priporočajmo se tudi mi nebeški Materi! Pomagala nam bo v življenju in prišla bo po nas v naši zadnji, najtrpkejši uri, da nas bo popeljala k Jezusu.
Sestre iz Bleda

19
mm. ifti
■
črtice
« . don
Boskovega življenja
, ' V- .....' m^m mM
šfliB
MMMBMiMiMi^;	MMBHM
■HHHHHIh
■■HHHHHHHHIH mm—
&
ali ¿a poznate?
15. Kako je naš oče vodil k duhovniškemu poklicu svoje gojence
Tisto leto je končal nižjo gimnazijo eden izmed gojencev don Boskovega Oratorija. V postnem času je opravil duhovne vaje. Predzadnji dan duhovnih vaj sta don Bosko in gojenec imela naslednji pogovor:
-	Don Bosko, kaj naj napravim, da mi bo Gospod dal spoznati moj poklic?
—	Sveti Peter pravi, da si more človek z dobrimi deli zagotoviti pravilno izbiro stanu.
—	Po katerih znakih spoznamo, da Bog koga kliče v duhovski stan?
—	Čistost, nagnjenje k študiju in cerkveni duh.
—	Kako naj vem, če imam dovolj kreposti čistosti?
—	Po zmagah nad nagnjenji proti šesti božji zapovedi in po zagotovilu svojega spovednika.
—	Spovednik mi je rekel, da morem iti mirno naprej, kar se tega tiče. Toda glede študija . . .
—	Predstojniki ti bodo povedali, če si zadosti zmožen.
—	Kaj naj razumem pod cerkvenim duhom?
—	Veselje do cerkvenih obredov, v skladu s tvojo starostjo in poklicem.
—	Nič več?
—	Cerkveni duh se kaže tudi v tem, da imamo radi duhovništvo čez vse druge poklice, pa naj bodo še tako koristni in ugledni.
—	Mislim, da mi tega ne manjka. Bojim se, da bom naletel pri domačih na velik odpor. Sem edini sin in starši so zelo bogati. Vseeno upam, da bom z božjo pomočjo zmagal.
Veliki vzgojitelj mu je pokazal, kako se mora duhovnik odreči zemeljskemu udobju, bogastvu in častem, ki jih more nuditi svet. Biti mora pripravljen, da bo potrpežljivo prenašal nasprotovanje in zaničevanje, v vsem mora iskati le slavo božjo, rešitev duš in svoje lastno posvečenje.
Fant je v svojem srcu še bolj trdno sklenil, da bo šel za Jezusom Kristusom.
Po mnogih letih boja z vsemi člani družine in potem, ko je končal svoje univerzitetne študije, se je vrnil v Oratorij in se vsega predal našemu svetemu ustanovniku. Kmalu za tem je bil v svojo neizmerno
srečo posvečen v duhovnika.
■
Ta pripoved je namenjena vsem tistim, ki se nahajajo v podobnih okoliščinah. Tudi njim je namenjena beseda, ki jo je dejal don Bosko temu fantu, ko je odhajal iz Oratorija: ,,Čaka te silen boj. Varuj se slabih knjig in beži pred slabimi tovariši. Marija naj bo tvoja Mati. In piši mi pogosto . . .
Fr. De la Hoz - V. Dermota
PRAZNIK SV. JANEZA BOSKA NA RAKOVNIKU
Na RakovniKu bo slovesno praznovanje sv. Janeza Boska v nedeljo 27. jan. Ob 8. bo slovesno somaševanje, popoldne ob pol 4. pa proslava svetnika za salezijanske sotrudnike in don Boskove prijatelje,združena z mašo.
Liturgični praznik bo v četrtek 31. jan. Ta dan je na Rakovniku češčenje sv. Rešnjega Telesa. ¡Vlaše bodo: 6, 7, 10 in 18.30. DON BOSKOVI ČASTILCI, VABLJENI!