Slovenski List: Neodvisno slovensko krščanskosoeijalno glasilo. Štev. 42. V Ljubljani, v soboto 21. oktobra 1899. Letnik IV. ,'Slovenski Llst“ izhaja v sobotah dopoludne. — Naročnina je za vse leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold. Vsaka Številka stane 7 novč. — Dopisi pošiljajo se uredništvu „Slov. Lista“ — Nefrankovanl dopisi se ne sprejemajo; rokopisi se ne vračajo. — Naročnina, reklamaolje in oznanila se pošiljajo upravniStvu „Slov Lista“. Uredništvo in upravnistvo sta v Ljubljani, Oradlide itev. 15. Uradne ure od 9—12 ure dop. — Oznanila so računajo po navadni ceni. Nemški cesar in Slovenci. Najhujši sovražnik Slovanov je bil pred tisoč leti nemški cesar Arnulf. Zahrbtno je pozval divje Madjare, da so pridrli v slovenske pokrajine panonske, ter vso deželo grozovito opustošili. V oči ga je bodla potem samostojnost lepe Morave. Nahujskal je po svojem namestniku grofu Aribonu moravska kneza brata. Mojmira in Svetopolka, da sta se začela vojskovati med seboj. Slabejšemu Svetopolku je Arnulf ponudil pomoč in poslal na Moravsko veliko vojsko, ki je v družbi s Svetopolkovu vojsko dolgo morila in požigala po tej slovanski deželi. V sužnost na Bavarsko so bili odgnani po bratomornem boju upehani moravski vojvode in začela se je po Moravi silna germanizacija, katere nasledke vidimo še dandanes. Da so se skrčile Slovanstva meje, kriv je bil nemški cesar, ki je znal razdvojiti Slovane, da jih je potem potujčil. Žalostno tisočletnico tega, za avstrijske Slovane najbolj osodepolnega dogodka praznujemo letos. Lahko bi se Slovani iz svoje zgodovine nečesa učili. Slovenci se nismo naučili iz zgodovine čisto nič. To dokazuje najdostudneji boj, ki divja po slovenskih tleh zadnja leta. Stranka, ki je prej vedno trdila, da je vera Slovencem temelj tudi za kulturni razvoj, ki je častila duhovne kot dobre sodelavce na narodnem polju, si je vtepla v glavo, da vera niti privatna stvar ne more biti, ampak da treba preganjati tiste, ki se drže vere, kot požrešne volkove v gozdih. Resnične in izmišljene pregreške katoliških in nekatoliških duhovnov in menihov iz sedanjih in minulih časov nabira „Slov. Narod“ po celi Evropi ter jih podaja dan za dnevom svojim bralcem, zraven pa namiguje: taki le so slovenski škofje, duhovni in menihi! Seveda se mora braniti tudi duhovščina že zaradi tega, ker vidi, da lopovi s pristujenjem oznanovalcev vere hočejo uničiti tudi vero samo. Tako imamo v deželi verski boj in dvojne mučenike — verske in protiverske. Poslednjim je „Narod“ zadnji teden prištel dva svoja Ivana. Dolgo časa mnogo Slovencev na Kranjskem in zunaj Kranjske ni hotelo verjeti, za kaj se gre. Nekateri so zamerjali tudi našemu listu, ko smo začeli kazati, kaj je v nevarnosti in kakšne bodo posledice. Kazali smo na zvezo z Nemci, ki se je sklenila v kranjskem deželnem zboru samo zato, da se oslabi krščanska slovenska stranka v deželi, in BNarodovci“ so se nam muzali, ali pa še celo očitno zagovarjali to izdajalsko zvezo. Toraj ni čudo, da „ Narod “ sedaj oblastno oznanja rodoljubnemu svetu: zveza z Nemci se bede nadaljevala! Te dni je pa začela narodna korupcija poganjati zadDji cvet. V svoji divji strasti in sovraštvu do vere je narodna stranka začela pestovati in gojiti politični izrodek, ki je sad pozitivnega nasprotstva do vere in narodnosti naše. Na stežaj je narodna stranka odprla vrata „Mestnega doma" v Ljubljani — socijalnim demokratom. Poročila v „Narodu“ o zborovanjih mokračev v „ Mestnem domu“, sezidanem z mnogimi tisočaki ljubljanskih meščanov, kažejo jasno, da so mokrači posebni ljubljenci narodne stranke. Kapitalisti in rudečkarji so si podali roke, da ubijajo „ klerikalnega zmaja1*. Zato se je sezidal „Mestni dom“, da umazani čevlji ne onesnažijo parketov „Narodnega doma". V jedni točki pa so zborovalci obeh domov jedini: v zasmehu onega, ki se drzne ziniti, da ima človek dušo. Značilen je pa bil v političnem oziru shod socijalnih demokratov, katerega so imeli v „Mestnem domu" zadnji ponedeljek. Priporočali so, da naj se tudi naši državniposlanci na Dunaju ločijo v dve stranki, kakor so ločeni doma. „Narod“ je ta sklep veselo sporočil svojim bralcem. R;»doval se je tudi, da so mokrači na zborovanju zamašili usta duhovniku Lampetu. Niti besedice graje ni našel za kliko, ki zanaša razdor med slovenske državne poslance, oni list, ki hoče biti voditelj slovenskega naroda. Ali bode to komu odprlo oči ? Ali bo to koga izpametovalo ? , . . Smeja se nemški cesar Arnulf in krohota se nam iz groba, ko vidi, da smo Slovenci čez tisoč let še ravno tako pametni, kakor smo bili ob njegovem času. Biči nemških grofov Slovencev ne izpametujejo, treba bo škorpijonov. Potem utegnejo tudi „Narc>Iovciu priti k pameti in opustititi verski boj, če ne bo — prepozno. Koliko pameti ima narodna stranka sedaj, pokazali bodo prihodnjo sredo njeni zaupni možje, ko se snidejo v Ljubljani, da bodo prekrstili, ako bode šlo po volji Tavčarja in Hribarja, dosedanjo narodno stranko v napredno ali liberalno stranko ter vrgli pod klop program iz 1. 1894. Ali ima „Slov. List" prav, ali ne, ko se boji, da Slovencem bije zadnja ura? Politične in socijalne razmere na Hrvatskem. Izvirni dopis s Hrvatskega. VIII. Politične razmere segajo globoko tudi v gospodarske hrvatske odnošaje. Te razmere so oropale Hrvatsko njene gospodarske samostalnosti ter jo vežejo v vsem na ogerske gospodarske pogodbe. Hrvatska ne sme imeti danes niti lastne samostalne carine, katere bi nujno potrebovala, da prepreči uvažanje tujih produktov, kar je na veliko škodo domačega proizvoda. Nima pravice, da bi z drugimi deželami sklepala samostalne trgovinske pogodbe na korist svoje gospodarske produkcije. Prav v istem položaju se nahaja, kakor Dalmacija in Istra, katerima je Avstrija zadala hud udarec s svojo vinsko klavzulo. Tudi notranje gospodarsko stanje Hrvatske ni ugodno. Od tistega časa, ko so se razpustile naše „zadruge", in ko je začelo kmečko ljudstvo gospodariti — ne več zadružno, temveč vsak sam za sebe — od tedaj gospodarsko blagostanje rapidno nazaduje. Veliki davki, ki so se odslej nalagali na posameznike, razne elementarne nesreče, katere je ljudstvo sedaj tem hujše občutilo, ker je postalo razdruženo, in naposled še ona grozna trtna bolezen, ki je uničila skoro popolnoma domačo staro trto, — vse to je povzročilo hudo gospodarsko krizo, na katero narod ni bil pripravljen, vlada pa je bila preslaba, da bi mu pomagala. Vse to je rodilo mnogo žalostnih posledic, najhujša pa je bila ta, da je začel narod v trumah zapuščati rodno zemljo in bežati v tujino v nadi, da bode od tam reševal svoj dom. Kmečka posestva so jela padati tujcem v roke, kar se je zgodilo zlasti v Slavoniji, katera je sicer na glasu, da je bogata. A ne samo seljaki, tudi drugi doslej močni gospodarji so jeli propadati. Marsikatero bogato posestvo je zašlo najprej v dolgove, potem pa na dražbo. V teh razmerah so si opomogli zlasti židje. Uprav gnjusno je, kar se vse na škodo siromašnega kmeta dogaja od strani vaških židovskih trgovcev. A ljudstvo je — hočeš, nočeš — moralo storiti, kar je zahteval tak trgovec. Kriza je nastopila prenaglo, in prvi čas se nismo mogli niti zavedati svojega groznega položaja, a ta čas so nečloveško izrabili tuji in domači špekulanti. V najnovejšem času se je pa začelo odločneje misliti na to, kako bi se dale ozdraviti te neznosne razmere. Prijatelji narodovi so se jeli zbirati pod kršč. socijalno zastavo in snovati razne načrte, da se narod oslobodi svojih neusmiljenih oderuhov. V Zagrebu je pričela delovati že »Hrv. kat. gosp. zadruga" pod vodstvom zaslužnega narodnega boritelja dr. Ivana Ružiča. Glavna naloga te ob jednem hranilne in posojilne zadruge je, da osloboja narod na gospodarskem in obrtnem polju njegovih brezvestnih agentov, da postavi narod na lastne noge, in da omogoči domači produkciji, da se udenari in sicer po vrednosti, ne pa po brezvestni židovski špekulaciji. Res je, v težavnih razmerah smo se jeli gibati, toda z odločnim delom in naporom onih, ki stopajo zadovoljno v službo za narodni pro-speh — se bo vender posrečilo, da oslobode hrvatskega obrtnika, delavca in kmeta popolne zavisnosti in ga store vsaj toliko samostalnega, da bode mogel tem gotovejše delovati tudi za svoje narodne namene. To gibanje je danes še mlado, toda bojazen nasprotnikov kaže, da mnogo obeča. Na čelu mu stoji zlasti mladi, a odločno in visoko izobraženi duhovnik Stjepan Zagorac. Opravičeno nado gojimo, da se v kratkem času složi z njim vse, ker misli zdravo in pošteno za narod. Sploh vlada pri nas splošna potreba gospodarskega združevanja in jedne močne banke, ki bi tudi samo v tem smislu delala. V ta namen se je jelo že krepko delovati in delalo se bode tako dolgo, dokler se ne doseže za vse delavske stanove gotov obstanek. Hrvatska ima vse potrebne pogoje, da se gospodarsko razvije, a vse odvisi od tega, kako se bode delovalo. Obilica gozdov, polja in vinogradov ji omogočuje razvitek poljedeljstva, vinogradništva, sadjerejstva in druzih dobitnih vej gospodarstva. Ima tudi plovnih rek, vrh tega pa tudi svoje morje, s katerim se ji odpira pot do najširše trgovine. Ko bi se vse to uredilo na korist narodu, bi se mogla prištevati Hrvatska med najbogatejše dežele. Gospodarski razvito kmetijstvo bi odločno vplivalo na izboljšanje sedaj povsem propalega našega obrta. A danes se o tem ne more niti govoriti — in zakaj ne? Skupna vlada ne stori prav nič za plovbo naših rek. Po današnjem državno-pravnem položaju pa je prišla Madjarom v roke — Reka, ta ključ k hrvatskemu morju. Osnovali so si tam svoja parobrodna društva; istotako je že- lezniška mreža na Hrvatskem v rokah Madjarov; tako imajo torej oni vsa naša prometna sredstva v svojih rokah. Na račun Hrvatske so začeli Madjari dosledno in odločno boriti se in tekmovati z Avstrijo tudi za velevlastni ugled monarhije. Žilavo delajo tudi na to, da si razven Reke osvoje tudi hrvatsko Primorje in niti jedne prilike ne opuste, da bi ne zaostali v prometnem oziru za Avstrijo. V najnovejšem času so začeli tekmovati Madjari z Avstrijo tudi za vpliv v Bosni. Dočim želi namreč Avstrija, da bi spojila Bosno po železnici z Dalmacijo ter potem po morski progi naravnost s Trstom — so začeli madjarski časopisi naganjati svojo vlado, da napravi železnico, ki bi zvezala Bosno z Reko in potem preko Hrvatske s Pešto. Vse to kaže, da je Hrvatska v jako težkem položaju, ker izrabljati jo hočejo od vseh stranij. Prav to pa tudi dokazuje, da so Hrvati tudi glede svojega življenskega obstanka primorani, da se bore za svojo slobodo, ker s takimi gospodarji, kakoršni jo osrečujejo danes, se ne more računati na nikako srečno bodočnost in nikak prospeh. Izvirni dopisi. Iz Tržiča, 17. oktobra. Velikega pomena je bila pretečena nedelja za ves Tržič in okolico. Ustanovila se je neobhodno potrebna podružnica sv. Cirila in Metoda. Pred dvema me secema je sprožil to misel č. g. kapelan Ignacij Nadrah in v ta namen povabil rodoljube na dogovor. Prišlo je dokaj vrlih mož obeh slovenskih strank, ki so sklenili skupno postopati, da se brž ko mogoče ustanovi podružnica. Gospod J. Nadrah je bil poverjen z začasnim predsedstvom do občnega zbora. Na občnem zboru, dne 15. t. m. ob 4. po-poludne se je zbralo veliko število tržiških in okoličanskih Slovencev in Slovenk. V imenu pripravljavnega odbora pozdravi č. g. predsednik Nadrah vse navzoče, in nato dokazuje v kratkem, jedrnatem govoru, da je Tržič slovenski, ako-ravno tukajšnji Nemci tako radi povdarjajo, da je bil Tržič nemška naselbina. Da temu ni tako, pričajo popolnoma slovenska imena gorči in vod&. Dokazoval je, da smo v Tržiču do sedaj v narodnem oziru spali, med tem pa Nemci niso mirovali; polagoma se hočejo polastiti vsega Tržiča in odriniti domačine. V to svrho hočejo ponemčiti našo deco, kar priča šulferajnski nemški otroški vrtec, kojega voditeljica ni prav nič vešča slovenskega jezika. Vzbudimo se, je poživljal govornik navzoče, in delujmo z vsemi močmi, da dobimo kmalu slovenski otroški vrtec, kamor bodo pošiljali stariši brez skrbi svoje otroke. Društveno vodstvo v Ljubljani je obljubilo svojo pomoč. Da je navdušeni govor res segel vsem do srca, so pričali vmesni pritrjevalni klici in ko-nečno burno odobravanje. Nato se je vršila volitev v odbor, ki se je tako-le ustanovil: Predsednikom je bil skoro soglasno (izmed 65 glasov je dobil 63) izvoljen č. g. Ignacij Nadrah, kapelan; tajnikom č. g. Jožef Potokar, kapelan, z 61. glasovi; blagajnikom Franc Ahačič, fužinar in posestnik z 59. glasovi. Podpredsednik je gosp. Lenart Klo-futar, čevljar in posestnik; tajnikov namestnik g. Janez Vrdir, mesar in posestnik; blagajnikov namestnik g. Franc Zorec, dacar. Po končani volitvi je gosp. predsednik naznanil, da so vsi izvoljeni sprejeli izvolitev in na to je zaključil občni zbor. Navzoči pevci so zapeli nekaj narodnih pesmic in potem so se razšli posamezniki. Da se ljudstvo res zanima za podružnico sv. Cirila in Metoda, kaže veliko število udov. Do sedaj se je vpisalo že 106 udov. Mogoče, da ustanovimo tudi žensko podružnico. Do sedaj imamo vpisanih že 24 gospej in gospodičin. Dal Bog prav obilo blagoslova novi preko-ristni podružnici! Vsa čast zavednim rodoljubom in rodoljubkinjam slovenskim! Iz Koperskega okraja v Istri, 18. oktobra 1899. (Je - li tudi v Istri slovenskih laži-liberalcev?) Kako škodljiv in kvaren v vsakem oziru je slovenskemu narodu lažiliberalizem, občutite več kot dovolj že delj časa na Kranjskem. Da se je pa tudi v Istri kolikor toliko že ukoreninila ta strupena, za nas eksotična rastlina, Vam je morebiti manj znano. Kako pogubonosno vpliva in deluje na naše revno ljudstvo laži-liberalizem, opazimo v pomjanski, še bolj pa v dekanski občini. Da bi liberalci, vladajoči občino Dekani, odvrnili od sebe pozornost ljudstva, katero je začelo opazovati in obsojati njih kvarno delovanje, vržejo sem ter tja širjemu občinstvu pest zlatega peska v oči. Tak pesek je tudi dopis iz de-kanske občine v tržaški »Edinosti" št. 229. Glavni znak, po katerem spoznaš liberalca, je zavijanje in laž. Da pa znajo naši »napredni" osrečevalci ljudstva fino zavijati dejstva, kaže ravno omenjeni dopis. Ker nikakor ne dovolimo, da bi naši liberalni občinski krmilarji in njihov faktotum, alias občinski pisar, dajali našemu revnemu ljudstvu v roke »rog za svečo', osvetliti hočemo nekoliko omenjeni dopis in počenjanje osrečevateljev ubogega ljudstva v občini Dekani. Torej, ad rem! Dopisnik »Edinosti" pravi, da se ni moglo hrvatskemu gimnaziju v Pazinu nakazati večje letne podpore zato, ker ima občina Dekani letos »velikanskih" žrtev za javna dela. V dokaz temu pravi, da je občina postavila čez Rižano železen most v vrednosti nad 4000 gld. Ne pove pa, da sta potrebno svoto za most podarila minister-stvo in deželni odbor, tako, da Občinarje ne stane niti beliča! Kje je tu žrtev?! — Dalje pravi dopisnik, da se je pri sv. Antonu sezidalo šolsko poslopje za 8000 goldinarjev, a ne pove, da se zidarskim mojstrom še sedaj ni izplačalo, kar so si tako grenko zaslužili, čeravno so oni, ki imajo stvar v rokah, že davno prejeli od g. Gorupa v Trstu posojila 6000 gld. za šolsko poslopje. No, sedaj pa pravijo gospod župan, da denarja ni; Občinarjem so pa naložili nad 190 % občinskih doklad! — »Največjo gorostasnost pa je vernim čitateljem »Edinosti" natvezil dopisnik s tem, ko pravi, da bode velikanska žrtev za občino, ko se bo moralo zidati šolsko poslopje pri nas v Predloki za 12.000 gld.! Tu ga imate tiča! Gospod dopisnik, zakaj ne poveste, da je dotično glavnico oporočno zapustil naš blagopokojni župnik P. Fabris, katera glavnica bi bila morala do sedaj narasti z obresti vred na 24 tisoč goldinarjev, a se je pod upravo hvaljenih dekanskih nadžupanov stopila — skoro na polovico!! Tudi poprava občinske ceste od Rižane k sv. Antonu zahtevala je žrtev, pravi dopisnik. Seveda! Poti se ne popravljajo brez žrtev, ne pri nas, ne drugje, samo s tem razločkom, da je za to cesto žrtvoval deželni odbor 500 gld., občinski odbor pa — nič!! To so torej one »velikanske11 žrtve de-kanske občine, s katerimi se baha dopisnik, in vsled katerih se baje ni moglo nakazati večje podpore dijakom hrvatske gimnazije v Pazinu! — Spomnivši se izreka »Finis coronat opus“ kliče dopisnik nadžupanu na koncu dopisa: »Le tako naprej za blagostanje in napredek našega ljudstva!" Da, da, le tako naprej, kakor ste počeli lani z župljani kobedske in naše predloške župnije, ko so prišli v občinski urad po nakaznico za sol, katero jim je po zelo znižani ceni — (7 kr.) kg dovolila država, a jim je tam občinski pisar rekel, da soli ni več, ter naj se vrnejo domu! A ti revni kmetje so morali tako sol v štacuni kupovati po 11 kr. k