■ina številka, MAJ 2001
ÍOfL®	ïï&gOM
©V
@A
IM
3 95. obletnici	1		
GD Trzin	1 ^		■ "
	1 I:"*		L_1
*	■	»Mp f ■	® mm		
iože Kajfez: Gasilci smo	m ;îi A		M
epko vpeti v		W <s	
ljenje Trzina			Wmjl
• ' i Bina \ 1 \ \V vMi fJ	I »i	i a	SřT
WW	r J		-
m
it ii
», i
smo lahko a
o delovati
Člani upravnega odbora društva in častni člani
Trzinski gasilci ob 95 - letnici
OB 95-LETNICI GASILSKEGA DRUŠTVA V TRZINU
Pred davnimi 95 leti so Trzinci ustanovili svoje gasilsko društvo. Od ustanovnih članov ni živ nihče več. Na njihovo mesto smo stopili mlajši, v naših vrstah pa že vzgajamo še mlajše, ki bodo čez čas zamenjali tudi nas. Življenje teče, izmenjavajo se generacije, poslanstvo društva pa ostaja enako kot ob ustanovitvi. Društvo je bilo ustanovljeno, da bi lahko njegovi člani uspeš-neje, organizirano pomagali ljudem v stiskali. To nalogo so člani društva vedno požrtvovalno izpolnjevali in to lahko rečemo tudi za sedanje člane. V teli letih seje v društvu marsikaj spre-menilo, ne le Ijudje. Ročne gasilne črpalke so zamenjale motorne, konjsko vprego avtomobili, sedanji gasilski dom stoji na mestu prejšnjega, manjšega. Gašenje so nam olajšali vodovod, raz-lični gasilni aparati in drugi pripomoč-ki, nekdanje trobente so zamenjale sirene, te pa že nadomeščajo poz.ivniki. Z drugimi gasilci smo povezani preko brezžičnili radijskih zvez, prenosnih te-lefonov, naša zaščitna oprema je nepri-merno boljša kot tista, ki sojo uporab-
Dođietjau Trzinu.
Naslov uredništva: Odsev, Mengeška 9, 1236 Trzin
elektronski naslov
odsev_96@hotmail.com
ISSN 1408-4902
TS________m mil ili...... ' '' ' ■—■
ljali naši predhodniki in tudi naše poznavanje rdečega petelina, njegove nevarnos-ti, njegovega obnašanja in možnosti za njegovo onemogočanje je precej boljše, kot je bilo nekoč.
Včasih so gorele predvsem hiše, takrat največkrat še lesene in krite s slamo. Go-reli so kozolci in kašče, zdaj pa pogosto hitimo gasit v različna podjetja, delavnice, kjer se marsikdaj vnemajo vnetljive in hitro gorljive kemične snovi, plastika ali električne napeljave. Gašenje v sedanjih razmerah zahteva precej več strokovnega znanja kot gašenje nekoč, zato se moramo temu prilagajaii, se učiti in se uspo-sabljati za vse vrste reševalnih posegov. Delo društva pa ni le posredovanje ob po-žarih. Gasilci vedno priskočimo na pomoč, kadar nas Ijudje potrebujejo, pa naj gre za požare, poplave, potrese ali druge naravne katastrofe, na pomoč pa včasih hitimo tudi ob prometnih nesrečah, če kje začne puščati vodovodna napeljava, gasilce pa kličejo na pomoč celo, če izgubijo ključe in ne morejo v stanovanja in podobno. Vedno in v vsakem primeru smo pripravljeni pomagati nesrečnim solju-dem, saj je celo naše pozdravno geslo: Na pomoč!
Ker smo dobro organizirani, nas za pomoč pogosto pokličejo tudi druga društva in krajevne organizacije. Gasilci smo tako rekoč vtkáni v družabno življenje našega kraja. Ljudje nas poznajo po naših veselicah, paradah in proslavah, pomaga-
Slika na naslovnici:
Sektorska vajo »Biring Tamiz 2001«.
(foto: Jože Seljak)
mo pa tudi pri celi vrsti drugih prireditev v občini. Nenazadnje so celo naši avtomobili pogosto na razpolago za prevoze drugim organizacijam in prebi-valcem Trzina. Naši člani aktivno delu-jejo tudi v vseh drugih trzinskih društ-vih in tako tkejo vezi dobrih medseboj-nih odnosov v našem kraju. S ponosom lahko rečemo, da smo zadovoljni, ko vidimo, da Trzinci cenijo naše delo. Pomagajo nam s prostovoljnimi prispevki, ko vsako leto po trzinskih domovih raznašamo naše gasilske kole-darje in jim prinašamo dobre želje za naprej. Radi se udcležujejo naših veselic, ni pa zancmarljiv tudi podatek, da imamo kar kakih 600 podpornih članov. Ljudje nam večkrat dajo vedeti, da pod-pirajo naša prizadevanja, da bi bili kar najbolj pripravljeni za učinkovita posredovanja ob kakršnih koli nesrečah, ki lahko prizadenejo naš kraj, hkrati pa z nami delijo naše upe in želje, da bi nam bilo treba čim manjkiat hiteti na pomoč. Ob letošnjem Ijubileju želim, da bi bili člani našega PGD Trzin tudi vnaprej tako marljivi in zagnani, da bi bili še bolje usposobljeni in opremljeni in da bi v prihodnje kar največkrat hiteli na dru-žabne, vesele akcije in čim manjkrat na pomoč ob nesrečah.
Na pomoč!
Predsednik PGD Trzin
Jože Kajfež
vodstvo Občine Trzin in uredništvo Odseva
Zlato se z ognjem preizkušo, moč ni Ijudje z nesrećo.
(Seneka)
ODSEV - glasilo Občine Train
Glavni in odgovorni urednik: Mir» štebe
Namestmk odgovornega urednika:
Joie Stih
Tehnični urednik:
Emil I'evec
Urednica fotografije:
Mojca Trček
Trženje:
Tenu Ip.ivec, Jožica Valenčak
Lektoriranje:
Marija I.ukan
Številko so pripravili:
Miru Stebo, Jože Seljak, Jože Kajfež, Borut Kump
Tisk:
Marko Ravnikar s.p., Domžale
Naklada:
1700 izvodov
Glasilo Odsev Izhaja enkrat mesečno ln ga dobilo brezplačno vsa gospodlnlstva ln
Članom PGD Trzin čestitamo ob 95-letnici njihovega društva in jim želimo še naprej uspešno delo ter hkrati čim manj reševalnih akcij.
J
SES®
OB 95-LETNICI PGD TRZIN
Pred petindevetdesetimi leti je bilo ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Trzin, ki je v vseh teh desetletjih, podobno kot številna druga prostovoljna gasilska društva po vsej Sloveniji, opravilo zelo pomembno poslanstvo.
Prostovoljno gasilstvo je izjemno zanimiv in pomemben pojav, brez katerega novej-ša slovenska zgodovina najbrž ne bi bila takšna. kakršna je. O tem navsezadnje pri-čajo tudi številne šale in anekdote o gasil-cih in njihovih doživljajih, ki vse po vrsti izražajo nesporne simpatije velike večine tistih, ki te šale in anekdote zbirajo in pri-povedujejo ali celo zapisujejo. Po drugi strani pa o pomembnosti tega pojava priča tudi predanost številnih posameznikov gasilcev, ki temu svojemu poslanstvu nema-lokrat posvetijo ves svoj prosti čas in nekateri morda celo več energije in naporov kot svojemu siceršnjemu delu ali službi.
Ravno to dějstvo govori, daje v gasilstvu, kot radi rečemo, nekaj več. Poleg vsega tistega, kar je pomembna kakovost večine oblik prostovoljnega delà v korist skupnosti, očitno še nekaj, kar uvršča najbrž ravno to obliko prostovoljstva na prvo mesto po šte-vilu prostovoljcev in po priljubljenosti. Druženje prostovoljnih gasilcev ima pomemben učinek na vse udeležence tega druženja, saj gre za pomembno obliko solidarnosti in skrbi za premoženjc in življenja sokrajanov, po drugi strani pa tudi za pomembni dejavnik socializacije in lajšanja vključevanja v skupnost za marsikoga, ki bi nemara drugače ostal na obrobju. A to velja, kot rečeno, za večino oblik druženja z namenom prostovoljnega delà v korist skupnosti. Gasilstvo pa mora imeti še dodatno privlačnost, saj se drugače ne bi tako zelo razmahnilo in ohranilo toliko časa kot najbolj množična oblika prostovoljnega delà. Morda se uteg-ne komu zdeti to pretirano, a vendar tvegaj-mo oceno, da daje ta čar gasilstvu do neke mere tudi dějstvo, daje dejavnost povezana z dvema "elementoma", ki ju vsa ljudstva že od začetkov civilizacije in kulture doje-majo kot dvoje izmed štirih temeljnih "ele-mentov", ki so osnova vsega, kar je. Gre za ogenj in vodo. Torej za dvoje "snovi", brez katerih ne bi bilo ne življenja ne civilizacije.
A pustimo razglabljanje o pravzrokih! Tisto, kar odlikuje večino prostovoljnih gasil-skih društev, trzinskega pa še posebej, je povezanost gasilcev in gasilstva z vsem, kar se v kraju dogaja. Gasilci so neposredno vključeni v tako rekoč vse javno in še posebej v družabno življenje v občini. Brez njih in njihove pomoči se lahko zgodi Ie malo-
kateri javni dogodek širšega obsega. In ta-ko je gasilstvo tudi v Trzinu že davno, verjetno že takoj po ustanovitvi, preseglo svoj, sicer pomembni prvotni namen -gašenje požarov. Danes gasilci posreduje-jo tudi pri nesrečah drugih vrst; ob popla-vah, prometnih ter ekoloških nesrečah ipd. Trzinski gasilci so vsako leto znova med najbolj aktivními udeleženci spom-ladanskih akcij čiščenja okolja, s svojo tehniko in drugo opremo so nepogrešljivi pri organizaciji in izvedbi veselic, novo-letne zabave na prostém in drugih priredit-vah. Za vrsto takih prireditev pa poskrbijo kar sami. Seveda pa pri tem ne gre le za društvo kot kolektiv. Ta kolektiv sestav-Ijajo posamezniki, ki so posvetili društvu veliko svojega časa, energije in volje. To je veljalo že za ustanovitelje društva, za številne kasnejše predsednike in komandante ter druge gasilske častnike, člane ter funkcionarje in velja še danes za številne člane in članice od predsednika in povelj-nika do na prvi pogled manj opaznih, a zelo pomembnih, članov, ki skrbijo za brez-hibnost opreme in vozil, za delo s pod-mladkom ali tudi za slastné klobáse kot obvezni zaključek vaj, parad in podobnih prireditev. Zlasti na delo s podmladkom ne smemo pozabiti, kajti to delo je morda v teh časih, koje vse težje pridobiti ljudi za prostovoljno delo za skupne koristi, ena najponiembnejših dejavnosti PGD Trzin.
Skratka o gasilcih in gasilstvu tudi v Trzinu lahko govorimo predvsem v superlati-vih. Naj bo tako tudi naslednjih pet let do stoletnice in še dolgo po njej.
Župan Tone Peršak
AKCIJE ČLANOV PGD TRZJN VZADNJEM OBDOBJul
C1SCENJE IN POLEPSANJE DOMA PGD TRZIN
Pred praznovanjem letošnjegajubileja svojega društva so trzinski gasilci temeljito pospravili svoj dom in ga tudi polcpša-
li. Prebarvali so vrata in nanje napisali telefonsko številko za klic gasilcev v sili.
Na steno ob vratih v gasilski dom so vgradili poličko, na katero so namestili kip svojega zavetni-ka sv. Florjana. Kip so zaščitili s stek-lom. Fotografijo kipa sv. Florjana, ki poslej krasi dom
trzinskih gasilcev, so uporabili tudi za motiv letošnjega gasilskega koledarja, ki so ga raznašali po trzinskih domovih, tako daje vsak lahko podrobno videl, kakšen kip bodo vgradili na pročelje gasilskega doma.
BLAGOSLOVITEV FLORJANOVEGA ZNAMENJA V TRZINU
3. maja 2001 so opravili slavnostní blagoslov obnovljenega Florjanovega znamenja, naj-starejšega obcestnega znamenja v Trzinu, ki mu pravijo tudi Mačkovo znamenje ali pa tudi mrliško znamenje. Obreda seje udeležila tudi uniformirana desetina trzinskih gasilcev, saj je sv. Florjan tudi njihov zavctnik. Ob tem znamenju so se včasih ustavljale pogrebne povorke iz Trzina, ko so na pokopališče v Men-
geš peljali ali nesli pokojnika. Ob znamenju so v slovo umrlému vsi skupaj še zadnjič molili v Trzinu. Priprava pogreba je bila včasih zelo pogosto v pristojnosti gasilcev. Najužni strani znamenja, obrnjenega proti naselju, je relief sv. Flor-jana, pod njim pa napis: Sv. Florijan nesreče ognja nas brani. Lončeni posnetek relijefa sv. Florijana s tega znamenja paje tudi najvišje društveno priznanje PGD Trzin.
LETOŠNJA FLORJANOVA NEDEUA JE BILA ŠE POSEBEJ SLAVNOSTNA
kot dobri gostitelji, za dobro razpoloženje pa so poskrbeli tudi godbeniki, ki so odigrali nekaj svojih skladb. Udeleženci praznovanja, med katerimi je bilo tudi nekaj uglednih osebnosti, med drugim tudi predsednik Občinske gasilske zveze Marjan Slatner, so si z zanimanjem ogledali tudi stojnice Florjanovega sejma, ki gaje pripravilo Turistično društvo Trzin.
maši so udeleženci slavnosti v povorki za sliko sv. Florja-na, ki sojo nosili mladi trzinski gasil-ci, slavnostno od-korakali nazaj pred osnovno šolo, kjer so pripravili krajši slavnostní program in družabno srečanje. Trzinci so se tudi tokrat izkazali
Tudi na letošnjo Florjanov nedeljo, 7. maja 2001, so trzinski gasilci pripravili že tradicionalno slavje. Pred deveto uro zjutraj so se na ploščadi pred OŠ Trzin v slavnostnih uniformah zbrali gasilci iz Trzina in okoliških gasilskih društev ter člani mengeške godbe in narodne noše. Skupaj so po Trzinu odkorakali v cerkev, kjer je bila sv. maša, posvečena sv. Florjanu in gasilcem. Tudi po končani
▼
®m
JOŽE KAJFEŽ:
GASILCI SMO KREPKO VPETI V ŽIVLJENJE TRZINA
V lastni občini boljši pogoji
Treba pa je tudi reči, da seje takrat, ko smo v vodstvo društva prišli mladi, marsikaj spremenilo tudi v Trzinu. Saj je ta postal občina. Naša lastna, trzinska občina skrbi za nas precej bolje, kot je prejšnja. Dobivamo dosti več denarja. Razmere prej in zdaj so kar těžko primerljive. Lahko rečem, da smo zdaj kar dobro opremljeni in daje razlika res opazna. Vse bolj spoznavamo, da bi bilo nujno nabaviti še nov gasilski avtomobil s cisterno. Naš av-topark, čeprav skrbno vzdržujemo naše avtomobile in skrbimo žanje, postaja zastarel. Razmere v občini so se precej spremenile. Precej večje industrijskih obratov in vsak požar, ki izbruhne v takih podjctjih, lahko v zelo krátkém času povzroči ogromno gospodarsko in tudi drugačno škodo. Dostikrat lahko le kar najhitrej-ša in učinkovita akcija prepreči katastrofo. Zahtevam, ki se pred nas postavljajo v občini zdaj, bi bili lahko kos le z novim avtomo-bilom. Le tako gremo lahko v korak s časom. Ta naša opozorila je zadnjič zelo nazomo potrdil požar v industrijski coni pri Balo-hu. Kar dva hidranta sta bila brez vode. l'redno smo prišli do nje, je požar že dobil večje razsežnosti, z avtomobiiom z lastno cis-
Predsednika PGD Trzin Jožcta Kajfeža verjetno pozna prav vsak Trzinec, ki živi z našim krajem. Na pomoč ga vabijo pri večini družabnih in drugih prireditvah v občini, 28-letni Jože pa pomoč težko odre-čc. Največkrat pomaga sam, pogosto pa v to vključi tudi svoje prijatelje iz gasilskega društva. Gasilci se očitno trdno držijo osnovnega načela svojega poslanstva, ki so ga izbrali tudi za svoj gasilski pozdrav: »Na pomoč!« Hitro in nesebično po- Jože magajo vsem, ki takšno ali drugačno pomoč potrebujejo.
Jože je lesarski tehnik in delà kot vodja delavnice v znaném lesar-skem podjetju Lip Radomlje. V Trzin seje z družino priselil z Vi-ča v Ljubljani leta 1977, ko mu je bilo šele štiri leta. Ker je praktično vse življenje v Trzinu, se ima že dolgo za pravega Trzinca in tudi drugi mu to radi priznavamo. Tako zavzeto živi za Trzin
in se žrtvuje zanj, da bi se po njem lahko zgledoval marsikak »čistokr-
ven« Trzin'c. Treba pa je še zapisati, daje Jožctu gasilstvo pravzaprav v krvi. Tudi njegov oče Tone je namreč gasilec. Bil
je aktiven, še koje živel na Dolenjskem, v Kočevju, kasneje pa se je pridružil gasilcem v Vižmarjih. Ko sije v naselju marlesovih hiš v novem delu Trzina ure-dil nov dom, pa seje hitro vključil v vrste trzinskih gasilcev. Tudi Jožetov brat Marko je gasilec, Mednje seje vpisal leto dni za Jožetom, ki je h gasilcem pristopil leta 1984.
Novi rod gasilcev
Jože se z veseljem spominja tistih časov, ko so se urili v mladinski četi, prva leta pod vodstvom Blažija Mušiča mlajšega, kasneje pa že bolj samostojno. Bili so kar zagrizeni, in leta 1993 so starejši člani predlagali, da naj bi imeli v úpravném odboru društva tudi dva mlada predstavnika. Izbrali so Jožeta in Tomaža Daneta, v úpravném odboru pa je bila od mladih še Alenka Mušič. Kmalu zatem je Jože opravil izpit za izprašanega gasilca. Takrat izpiti niso bili redno, vsako leto, zato so morali nekateri počakati tudi daljši čas.
Koje vstopil v gasilske vrste, so se za Jožeta, podobno kot za druge, začela leta učenja. Negasilci si niti ne predstavljamo, koliko znanj morajo gasilci obvladovati. Jože, ki je kaj kmalu postal desetar, je moral kasneje opraviti izpit za nižjega častnika. Ta čin si je pridobil leta 1998, prav v teh dneh pa zaključuje tečaj za častnika. Ob tem pa je opravil še tečaj za strojnika, tako da lahko skrbi za delovanje motorne brizgalne. Opravil je tudi tečaj za nosilca dihalnega aparata, tečaj za mentorja mladih gasilcev, 80-urni tečaj bolničarja, zdaj pa delà še tečaj za sodnika na gasilskih tekmovanjih, letos pa ima z nekaterimi drugimi gasilci v nacrtu tudi tečaj za tehnično reševanje.
Ob vsem tem je Jože Kajfež na rednem občnem zboru leta 1998 prevzel še nalogo predsednika PGD Trzin. Ta funkcija mu je přinesla še nove, dodatne obveznosti in precej večjo odgovornost. »Lahko rečem, da seje takrat na društvu pravzaprav skoraj v celoti zamenjalo vodstvo. Starejši, preizkušeni člani, ki so do takrat vodili društvo, so se v glav-nem umaknili, za krmilo pa smo přijeli tišti, ki smo prej hodili na tekmovanja. Moram reči, da smo se kar ujeli in da smo nalogo, ki smo je spreje-li, začeli kar dobro izpolnje-vati. Za prvo in najpomemb-nejšo nalogo smo si zadali izboljšanje in posodobitev opreme. Poskrbeli smo za di-halne aparate. Od gasilske zveze Domžale smo dobili enega, dva pa še od gasilske brigade Ljubljana. Tako zdaj lahko uporabljamo kar tri di-halne aparate. Poskrbeli smo tudi za drugo opremo, na primer za uniforme, pa za mos-tičke, s katerimi na cestah
zaščitimo cevi, da ne vozijo po njih. Opravili smo temeljit pregled opreme, pospravili zgornje prostore doma in tako zdaj na-tančno vemo, kje kaj je in kaj imamo.
terno vode bi lahko ukrepali dosti hitreje, koje bil ogenj Se kolikor toliko obvladljiv.«
problem pri sedanjih avtomobilih je tudi ta, da na akcijo enostavno ne morejo naenkrat pripeljali vse potrebne opreme, na primer dihalnih aparatov, agregatov in reflektorjev ter druge opreme. Opraviti morajo tudi po več voženj. Če bi dobili nov avto, kakrš-nega si želijo, pa bi z njim pripeljali vse naenkrat.
Mladi so zavihali rokave
Že takoj, koje Jože 7. drugimi mladimi prevzel vodstvo društva, so začeli razmišljati tudi 0 ureditvi centralne napeljave v gasilskem domu. To so potřebovali še zlasti, ker morajo pogosto sušiti mokre obleke. Skupaj s še štirimi drugimi trzinskimi društvi so tudi sprožili akcijo za izdelavo novih klopi in miz, ki jih v Trzinu potrebujemo za veselice in druge prireditve. Druga društva so akcijo podprla finančno, večino delà pa so opravili gasilci. Leta 1999 so razvili nov društveni prapor. To je bilo nujno, ker so bili na starem praporu Se simboli, ki jih zdaj ne spoš-tujejo več: napis Jugoslavija, zvezda itn. Istega leta so dobili tudi štiri nove zaščitne obleke. Tudi v letu 2000 so dobili nove zaščitne obleke, kupili so še štiri, ob tem pa so lani nabavili še več drugih kosov gasilske opreme, na primer tridelno aluminijasto lestev, svetilke, škornje, ventile in podoben t. i. potrošni material. Z dokupovanjem opreme nadalju-jejo Ietos, Se zlasti pomembno paje, da jim je Ietos že uspelo opraviti generalno obnovo njihove motorne črpalke Rosenbaver, ki še vedno deluje, kot je treba. Na splošno ugotavljajo, da se zdaj po opremljenosti lahko mirno primerjajo z drugimi društvi.
Skrb za podmladek
Že prvo leto, koje v vodstvo društva prišla mlada generacija, so si zadali tudi nalogo, daje treba bolj zavzeto delati z mladimi. Z vodstvom osnovne Sole so se dogovorili, da bodo osnovnošolcem predstavili delo gasilcev in jih povabili k sodelovanju. Začudaje bilo zanimanje med mladimi veliko in hitro so lahko sestavili mladinsko ekipo. Sprva je bilo kar težko delati z mladimi, saj kar niso vedeli, kaj naj bi počeli z nadebudnimi gasilci, zdaj pa so stvari že precej bolj vpeljane in se že lahko pohvalijo z uspehi pri delu. Imajo program delà z mladimi, ki pa ga nameravajo še po-pestriti z obiski različnih gasilskih enot, muzejev, šli pa bodo na izlete, na primer v hribe. Razmišljajo tudi, da bi vpeljali nekakšne gasilske značke za mlade, podobno kot imajo to mladi planinci in še nekatera druga društva.
»Treba paje reči, da so nas mladi presenetili že prvo leto. V Trzinu smo takrat pripravili gasilski kviz in naša ekipa je osvojila presenetljivo dobro drugo mesto, lani pa so bili na regijskem tekmovanju v Domžalah tretji, 11a tekmovanju prvakov osnovnih šol, ki je bilo na Dobu, pa so pri zadnjem vpraSanju zgrešili prvo mesto. Prav prijetno so nas presenetili. Dobri so!«
Gasilci imajo dokaj razvito tudi tekmovalno dejavnost. Članska skupina se udeležuje občinskih tekmovanj, upajo pa, da se jih bo Ietos začela udeleževati tudi veteranska skupina. Težava je, da imajo postavljene kar precej visoke kriterije za nastop veteranov, saj morajo biti tekmovalci starejši od 63 let. Takšne tekmovalne desetine paje že težje sestaviti.
V novi občini tudi več delà
Odkar je Trzin občina, gasilci čutijo tudi druge spremembe. Dru-žabno življenje seje namreč v teh letih izredno razbohotilo. Včasih so v Trzinu delovala tri, štiri društva, zdaj pa jih je precej dejavnih kar enajst. Gasilci so še ohranili svoje nekdanje tradicionalne prireditve, kot so ga-silska veselica in Florjanova nedelja, ob tem pa morajo sodelovati še pri celi vrsti drugih prireditev v Trzinu. Ker so najbolje organizirani in ker imajo tudi večino
potrebne opreme, jih kaj hitro povabijo v organizacijske odbore drugih prireditev. Prireditelji na primer potrebujejo agregat, raz-svetljavo, převoz, mize, varovanje itn., in ker so gasilci najpogos-teje še člani drugih društev, je povsem normalno, da se zmenijo za sodelovanje tudi pri drugih prireditvah. Včasih je tega toliko, da jim zmanjka ljudi celo za njihove lastne akcije. Čeprav so gasilci opazni na toliko družabnih prireditvah v Trzinu, bi marsikdo lahko dobil občutek, da pa nimajo več toliko svojega osnovnega delà, se pravi gašenj požarov in nuđenja pomoči v drugih nesrečah, saj zadnje čase zelo redko slišimo gasilsko sireno. Videz pa vara. V zadnjem času so namreč gasilci prešli na sistem tihega alarmiranja, preko pozivnikov, telefonov pa tudi ustnega alarmiranja. Alarm sprožijo v Regijskem centru v Ljubljani (112) ali pa iz Centra požarne varnosti na Količevem. Gasilci, ki s po-zivniki prestrežejo klic, pa odhitijo na akcijo, ne da bi vznemirjali druge sokrajane. Jože Kajfež nam je povedal, daje bilo Ietos že kar precej alarmov, od tega jih je bilo nekaj tudi takih, pri katerih pravzaprav ni bilo požarov. Dostikrat se namreč zgodi, da kdo vidi, da se kje kadi ali se mu kaj zdi sumljivo, pa sproži alarm. V takih primerih gasilci sicer odhitijo na kraj dogodka, vendar ne sprožijo širše akcije. Nekajkrat pa so že posredovali pri črpanju vode iz kleti ali pa so odhiteli tudi na pomoč v sosednje kraje.
Želijo si še nove člane
Zdaj trzinsko gasilsko društvo šteje 62 članov in 15 mladincev, ob tem pa imajo tudi približno 600 podpornih članov. Tudi to priča o tem, kako so gasilci zasidrani v Trzin. Člani in podporni člani v veliki večini prihajajo iz starega delà naselja, vendar imajo tudi v novem delu Trzina vse več somišlje-nikov in privržencev. Jože je povedai, da prav zdaj pričakujejo, da bodo dobili dva nova člana, ki sta se že precej resno napoveda-la. Če bo to res, bodo imeli pozitivni prirastek, saj bodo tako v zadnjem obdobju pridobili 5 novih članov, k zadnjemu počitku pa so pospremili tri.
Sploh pa pravijo, daje pridobivanje novih članov ena od stalnih prednostnih nalog društva. Dobro delo z mladimi in prisotnost na večini pomembnejših prireditev v Trzinu je prav gotovo dobro priporočilo, da ne rečemo kar reklama za to.
M.Š.
	/ /	« V
yjgm/ ,		• . »
©se®?
JANEZ STEBE:
CILIE SMO LAHKO URESNIČEVALI, KER SMO DELOVALI KOT DRUŽINA
Janez Štebe je zdaj po slažu, ob Franců Kavčiču, najstarejši član PGD Trzin. Ze 54 let je gasilec, od tega paje bil kar 38 let, kar je dobro tret-jino obstoja društva, tudi njegov predsednik. Ob tem paje zdaj že kar 45 let tudi funkcionar v občinski Gasilski zvezi.
Kako se spominjate svojih začetkov v gasilskih vrstah?
Leta 1947, ko mije bilo 18 let, sem se šel s prijatelji, s katerimi smo že prej tekmovali in imeli gasilske vaje, vpisat med gasil- Janez Štebe ce h gasilskemu tajniku Andrejů Keclju - Ložarjevemu atu. Se istega letajeseni so me poslali na strojniški tečaj v Kamnik. Tečaj je trajal en teden. Spali smo kar tam, v Kamniku. Ko sem opravil izpit, sva bila na društvu dva strojnika. Starejši strojnik je bil Ložarjev ata. Po tistem sem bil na gasilskih tekmovanjih vedno zadolžen za črpalko.
Kdaj pa ste doživel svoj ognjeni krst?
Tistega požara se dobro spominjam. Bilo je pozimi leta 1947 ali 48, koje gorela tovarna Helios. Bilje izredno hud mraz, pihal je veter, povsod je zmrzovalo, jaz pa sem kar 8 ur skrbel za črpalko, ki je iz potoka črpala vodo. Staknii sem kar hud prehlad. Požar pa je bil velik in se mi je krepko zapisal v spomin.
Potem je bilo še več požarov.
Bilo jih je kar dosti. Kdo bi se spomnil vseh. Ne vem več natančno njihovega vrstnega reda, od požarov v Trzinu pa so se mi najbolj vtisnili v spomin tišti pri Rošovcu, pa pri Arhu, pri Boštjanu, na Kasami, pri Matičku, pri Vsvovih, pri Sočku ... Verjetno bi se lahko spomnil še kakega ... Bilo je tudi nekaj takih, ko so goreli kozolci in gospodarske lope, precej paje bilo tudi gozdnih požarov in požarov v sosednjih krajih. Posredovali smo tudi pri popla-vah in drugih nesrečah. Spomnim se velikega požara v gozdu, kjer je zdaj industrijska cona. Kar dva dni smo gasili in stražili na pogorišču.
Kdaj ste postali predsednik društva? Predsednik sem postal leta 1958, ko sem na čelu društva nasledil Franca Luk-mana. Društvo pa sem vodil do leta 1998, le dve leti me je med tem časom zamenjal Blaži Mušič. Leta 69 namreč zaradi Studijskih obveznosti nisem zmogel vsega delà. Ko sent dokončal šolo, setn pa spet prevzel predsed-niško funkcijo.
V tem času ste bili tudi član občinske gasilske zveze. Že leta 1954 so me izvolili v Občinsko gasilsko zvezo Mengeš. Ko seje ta preselila v Domžale, pa sem nadaljeval z delom tudi v Občinski gasilski zvezi Domžale. En mandat sem bil tudi njen podpredsednik, zdaj pa sem predsednik Nadzornega odbora. Dok-ler je Občinska zveza imela sedež v Mengšu, sta iz Trzina v njej sodelovala še Jože Kmetič in Franc Lukman, v Domžalah paje bil z mano od Trzincev le še Franc Lukman.
Kakšno delo opravlja občinska gasilska zveza? Spremljamo tekočo problematiko gasilskih društev in gasilstva na našem območju, usklajujemo delo društev, pripravljamo seminar-je in še drugače skrbimo za izobraževanje gasilcev. Pripravljamo
tekmovanja in druge prireditve, odločamo o nakupih opreme, razdeljevanju denarja in podobno.
Delo vsakega predsednik» ocenjujemo po tem, kako je organizacija, ki jo je vodil, delovala. S kakšnimi uspehi ste se lahko pohvalili?
V času mojega predsednikovanja smo najprej kupili motorno brizgalno Sora, leta 1972 pa smo jo nadomestili z močnejšo in boljšo brizgalno Rosenbauer, ki jo društvo uporablja še zdaj. V prvém obdobju smo si priskrbeli lep lesen gasilski voz, ki je imel zadaj prikolico za orodje. Naredil gaje dolgoletni poveljnik društva in kovaški mojster Janez Benda. Voz je bil zelo kakovosten in
asms
9
nam je bil v tistih čas i h v ponos. Kasneje pa smo ob 60-letnici društva kupili rabljen fiatov kombi, ki pa kmalu ni zadostoval za vse potrebe, zato srno leta 1970 kupili tipiziran gasilski avto-mobil IMV Moris. Leta 1987 pa smo precej napredovali, ko smo dobili gasilsko orodno vozilo TAM MT 50, kasneje, leta 1996, pa smo kupili še VW kombi za prevoz ljudi. Zelo velik organizacijski in tudi finanční zalogaj je bila prenova našega gasilskega doma. Leta 1981 smo stari dom podrli in na njegovih temeljih zgradili novega in večjega, v katerem je prostor za dve garaži, v zgornjem nadstropju pa smo lahko uredili prostorno sejno sobo, shrambo in sanitarije. Od starega domaje ostal le še stolp, pa še taje bil zgrajen leta 1958 na mestu nekdanjega lesenega stolpa. Te pridobitve so bile za društvo velik zalogaj, saj smo od takratne krajevne skupnosti dobivali le malo denarja, pa tudi na denar od zveze nismo mogli tako računati. Občinska zveza nam je sicer res pomagala pri nakupu avto-mobilov in motornih brizgaln, vendar smo morali večino denarja le zbrati sami. Ob tem pa je bilo seveda treba nabavljati tudi drugo opremo, na primer cevi, uniforme, močnejšo sireno in orodje. V glavnem smo denar zbirali s prostovolj-nimi prispevki, veselicami in s pomočjo sponzorjev. Zelo veliko pa smo naredili tudi s prostovoljnimi delovnimi uranii. Za gradnjo doma smo tako prispevali kar okoli 4000 prostovoljnih delovnih ur. Trudili pa smo se, da smo vsako ok-roglo obletnico društva na nek način obeležili tudi s kako pomembnejšo novo pridobitvijo.
Ste imeli pri tem pri Trzincih dosti podpore?
Z veselicami smo kar dobro zaslužili. Na njih so Ijudje kar radi jedli in pili, tako da smo imeli dobiček, posebej uspešni pa so bili srečelovi. Dobitke smo včasih nabírali kar po hišah in skoraj vsaka je dala kaj, tako da smo lahko nabrali precej nag-rad. Tudi s koledarji, ki jih vsako leto pred novim letom raznašamo po Trzinu, smo običajno zbrali kar nekaj denarja. Moram pa reči, daje bila ta podpora še zlasti dobra v starem delu naselja. Stari Trzinci so bili z društvom nekako bolj povezani. Priseljenci v novem delu Trzina so pogosto mislili, da so gašenje in druge naloge, ki jih opravlja gasilsko društvo, v pristojnosti poklicnih gasilcev, šele kasneje so spoznavali, kaj naše društvo sploh je, in podpora seje začela večati. Se vedno pa je največ članov in podpornih članov iz starega delà naselja.
Podporné člane ste vpeljali v času vašega mandata?
Da, že kmalu po tem, ko sem prevzel predsedniško funkcijo, smo se odločili, da bomo skušali na nek način pomagati Trzincem, ki so izgubili svojce. V tistem času v Mengšu še ni bilo mrliških vežic in vse pokojne je bilo treba med pogrebom prepeljati iz Trzina v Mengeš. Če je umri gasilec, smo za organizacijo pogreba, prevoz in zadnje slovo od tova-riša avtomatično poskrbeli gasilci. Drugim pa smo nudili pomoč, če so bili podporní člani društva. Tudi zdaj, če umre podporní član društva, na gasilnem domu izobesimo črno zastavo, pogreba pa se udele-ži skupina gasilcev, včasih pa smo ob tem pri pogrebu podpornih članov svojcem ponudili tudi možnost, da smo pokojnika zastonj v Mengeš prepeljeli kar gasilci. Sprva smo umrle in vence ter drugo
Trzinskim gasilcem ob visokem jubileju
V letošnjem letu praznujejo trzinski gasilci že 95 let svojega obstoja. To društvo, ki je bilo ustanovljeno z namenom, da njegovi člani pomagajo sočloveku takrat, kadar je najhuje, je bilo skozi vsa leta izredno napredno in delavno.
Ob prebiranju zapiskov o delu članov lahko ugotavljamo, da so veliko skrb posvečali prav nabavi sodobne gasilsko-reševalne opreme, graditvi in obnovi svojega doma ter vzgoji in izobraževanju gasilskega kadra. Tako ugotavljamo, da so člani PGD Trzin danes zadovoljivo opremljeni z osnovno opremo, strokovno pa dovolj usposobljeni za uspešno posredovanje ob morebitnih gasilsko-reševalnih akcijah. Upravičeno lahko trdimo, da so gasilci - člani PGD Trzin, tišti Ijudje, na katere se lahko vedno zanesemo, da bodo pravočasno in uspešno pomagali povsod tam, kjer jih bodo najbolj potřebovali. Tako jih vedno srečamo na vseh področjih gasilskega delovanja, kakor tudi na drugih področjih delà in življenja v občini Trzin. Kljub temu da delajo in živijo v svoji občini, so vedno pripravljeni pomagati tudi v drugih občinah. V zadnjem času opažamo povečano aktivnost pri osebnem in kolektivnem opremljanju svojih članov. Njihova dolgoletna želja po novem kombiniranem avtomobilu se vse bolj bliža realizaciji. Vsekakor je ta želja in potreba po novem sodobnem vozilu še kako upravičena, kajti z izredno hitro rastjo občine Trzin seje močno povečala tudi požarna obremenitev. Ta obremenitev pa seje predvsem povečala z izgradnjo industrijsko-obrtne cone in stanovanjskih naselij.
Ob letošnjem jubileju trzinskih gasilcev se številnim čestitkam pridružuje tudi vodstvo Gasilske zveze Domžale, kakor tudi vsi ostali gasilci občine Domžale. Želimo jim še veliko delovnih uspehov. Uspešni pa bodo lahko samo takrat, če bodo sodobno opremljeni, strokovno izobraženi in imeli tudi podporo vseh krajanov občine Trzin.
Oomžale, 17.5.2001
Predsednik Gasilske zveze Domžale Marjan Slatnar
10
see®?
cvetje v Mengeš vozili z vozom, kasneje pa z avtomobilom. Zdaj je pogrebe prevzelo kamniško komunalno podjetje in to ni več potrebno, takrat pa smo na ta način svojcem pokojnikov pomagali, da so imeli ob smrti člana družine kar najmanj stroškov. Saj so nam za to potem darovali kaj denarja, vendar to ni bilo obvezno. Ko smo ob koncu leta po hišah raznašali koledarje, pa smo spra-ševali ljudi, če hočejo postati podporni člani društva in odziv je bil zelo dober. Nastavili smo celo člověka, ki je bil zadolžen za podporné člane. Najprej je to funkcijo opravljal Franci Kurent, kasneje pa Jože Dolinar. Podporné člane pa na društvu z veseljem sprejemamo še zdaj.
Ste v času vašega predsednikovanja uvedli še kakšne novosti?
V	tistih letih je bilo precej novosti. Na primer leta 1967 smo v Trzinu dobili vodovod. To je precej pripomoglo k večji varnosti in k možnostim za uspeh gasilcev v boju z ognjem. Prej smo vodo črpali le iz potokov in vodnjakov. Po Trzinu smo imeli dolo-čenih nekaj mest, s katerih naj bi v primeru požara črpali vodo, če pa smo bili oddaljeni od teh mest, smo pač vodo skušali dobiti tam, kjer so bile za to najboljše možnosti.
Ko smo zgradiii dom, smo dobili možnosti za sestankovanje v njem. Prej smo imeli sestanke po trzinskih gostilnah. Da ne bi bilo zamere, smo imeli eno leto sestanke v eni, drugo leto pa v drugi gostilni, tako da so vse prišle na vrsto. V društvenih prostorih v domu smo imeli nekaj časa tudi občne zbore društva, vendar jih zdaj povečini pripravljamo kar v dvorani kulturnega doma. Lahko se pohvalim, da sem med društvene aktivnosti vpeljal gasilske izlete. Vsako leto smo pripravili izlet po Sloveniji za člane društva. Tako smo spoznavali domovino, med seboj pa smo tkali še druge, prijateljske vezi. Tako se nismo srečevali le ob nalogah. Pred dvanajstimi leti smo spet obudili praznovanje Florjanove ne-delje. Na društvu smo si prizadevali, da v delo ne bi vplétali politike, zdelo pa se nam je le prav, da obudimo star običaj, saj smo se vsi še spominjali, kako so naši predhodniki včasih praznovali Florjanovo nedeljo.
V	prvem obdobju smo imeli veselice na dvorišču Narobetove gos-tilne, kasneje pa smo jih preselili za takratni zadružni dom, tja, kjer jih pripravljamo tudi zdaj. Nekaj časa smo jih pripravljali tudi v kamnolomu, vendar je bilo za to potrebno kar precej delà, saj je bilo tam potrebno urediti prav vse, od razsvetljave, sanitarij, vode, plesišča in drugega. Koje takratna krajevna skupnost v kamnolom potegnila elektriko, so nam stvari olajšali, poznalo se je tudi, ko so asfaltirali dostopno pot v kamnolom, zadnji dve leti pa smo tam imeli tudi betonirano plesno ploščad. Potem so zaradi neurejenih lastniških odnosov kamnolom začeli opuščati in od takrat veselice spet pripravljamo za kulturnim domom, v katerem je zdaj sedež Občine.
Pozdravni govor predsednlka Janeza Štebeta ob GO-letnicl društva, leta 1966. Med slavnostními gosti so (od desne proti levl) ravnatelj OŠ Trzin, župan občine Domžale ter predstavnika Občinske gasilske zveze Mengeš.
Bilo pa je še precej drugih izboljšav in novitet. Pred leti smo uvedli podeljevan-je posebnih društvenih priznanj za posebne zasluge ali dolgolet-no delo. Gre za plaketě svetega Florijana, pri katerih smo za osnovo vzeli lik svetega Florijana, ki je upodobljen na t.i. Mač-kovem znamenju. Te plakete dobijo le najzaslužnejši, zato jih podeljujemo le ob posebnih pri-likah.
Kot sem že omenil, smo sprva še hiteli gasit s konjsko vprego. Glavni voznik je bil sosed, Fin-gratov ata oz. Janez Trojanšek,
ki je ob alarmu lahko najhitreje vpregel konje, da smo potem hiteli na pomoć. Na vozu je bila ves čas že pripravljena oprema, tako da z nakladanjem nismo tratili časa. Z nakupi avtomobilov smo kasneje čas prihoda na pogorišče precej skrajšali. Avtomobili pa so tudi drugače precej olajšali naše delo. Nabavili smo tudi močnejšo sireno in uredili, da sojo lahko vkljapljali tudi iz Domžal, če so tam prvi dobili obvestilo o nesreči. V času mojega predsednikovanja smo tudi nadomestili precej gasilske opreme z novo, boljšo. Večkrat smo tako zamenjali uniforme, svečane uniforme kar dvakrat: najprej smo imeli sive, zdaj pa imamo temno modre.
Nekdanje gasilske cevi iz konoplje smo nadomestili z novimi, gu-miranimi. Včasih je bilo treba cevi po vsaki akciji očistiti in sušiti. Zato so gasilski domovi potřebovali stolpe, v katerih smo obe-šali in sušili cevi, zdaj novih gumiranih cevi ni treba tako sušiti in gasilski domovi stolpov pravzaprav ne potrebujejo več. Tudi na samih ceveh je prišlo do sprememb. Prej smo jih morali privijati drugo na drugo, zdaj pa jih spenjamo s posebnimi spojkami, kar je precej lažje in hitreje. Nenazadnje smo začeli uvajati tudi tiho alarmiranje s pomočjo odzivnikov. Kar dosti novosti je bilo v teh petdesetih letih.
Kako pa zdaj gledate na funkcijo predsednika? Je to bolj častna funkcija, saj naj bi bile operativne naloge v pristojnosti poveljnika?
Funkcija predsednika je častna, predvsem pa garaška. Predsednik mora stati za vsem. Biti mora gonilna sila, organizator, ki skrbi za sklicevanje in vođenje sestankov, porazdeljevati mora naloge, skrbeti za reševanje problemov, za napredovanje in vzgojo članov. Nadzirati mora delo drugih, jih usmerjati in če kaj ne naredi-jo, mora v končni fazi tisto, česar niso opravili drugi, opraviti kar sam. Po eni strani je preganjač, po drugi strani pa mora kar krepko prijeti za delo. Poveljnik je zadolžen za izvedbo operativnih nalog, reševalnih akcij, za treninge in drugo, vendar mora tudi predsednik skrbeti za te naloge po organizacijski plati. Zagotoviti mora, da imajo drugi člani dobre pogoje za delo in vadbo. Zelo dosti časa in energije zahteva zbiranje denarja, sponzorjev itn. K sreči smo bili dober kolektiv. Dobro smo se pobrali in dělali smo prijateljsko in enotno kot kakšna družina. Skupaj smo se dogovorili, kaj bomo naredili in smo to tudi naredili. Šio je za skupinsko delo, en sam vsega ne bi zmogel. Je pa res, da so nekatere naloge, ki jih enostavno predsednik mora narediti. Spomnim se, kako mi je žena vsako leto pomagala sestavljati zaključni račun, bilanco, kako sem sestavljal slavnostně in poslovilne govore, kako sem sestavljal náčrte porabe sredstev, nacrte nakupov hrane in pijače za veselice in podobno.
Pri takem skupinskem delu vedno prihaja do nihanj. Enkrat so v ospredju bolj zavzeti in pridni, drugič pa zagnanost upada. Generacije se izmenjujejo in k sreči vidim, da so zdaj na društvu kar pridni in da dobro delajo. Predno je nastopila ta nova generacija,
mss
il
je bilo nekaj več mrtvila, bilo je ravno obdobje, koje zagnanost upadala. Moram pa reči, da so bile tudi prejšnje generacije zelo prizadevne in da bi lahko kar nekaj časa našteval tište, ki so se izkazali z delom.
Se vam je iz časa predsednikovanja kakšen dogodek še posebej zapisal v spomin?
Veliko je takih posebnih spominov. Še najbolj pa se spomnim, kako smo takrat, ko smo kopali temelje za novi gasilni dom, poš-kodovali mednarodni telefonski kabel. Niti nismo vedeli, daje kabel tam. Šlo je za poseben koaksialen kabel, ki ga niti nismo presekali, vendar so takoj iz Ljubljane prihiteli operaterji, ki so tudi takoj vedeli, kje je okvara. Grozilo nam je, da bomo plačali zelo visoko kazen. Na nek način nam je uspelo pregovoriti pristojne, da so kabel z našo pomočjo popravili in da smo plačali minimalno kazen. Spomnim se, kako smo celo noč stregli operater-jem, ki so kabel spojili z ogromno spojko in kako smo ga zaščitili z betonsko cevjo. Takrat smo se res preznojili od skrbi pa tudi od delà.
Kako pa gledate na příhodnost društva?
Kot sem že rekel, si sedanje vodstvo zasluži vse priznanje. Nekateri so res zelo dobri, celo odlični društveni delavci in gasilci. Nalog pa je kar dosti. Še naprej sije treba prizadevati za pridobivanje novih članov, še zlasti mladih. Na osnovni šoli so to zastavili
zelo dobro. Mi enostavno za to nismo dobili primernega člověka. Treba bi bilo okrepiti tudi žensko desetino. Mi smo desetino uvedli, vendar je kasneje prišlo do osipa. Upam, da bodo zdaj znali v gasilske vrste pritegniti še več deklet in žensk. Najpomembnejša naloga, ki si jo je zastavilo društvo, paje nakup novega kombiniranega avtomobila s cisterno. Tak avtomobil je za Trzin vse bolj nujen, hkrati paje to tudi kar velik zalogaj za društvo. Upam, da bomo tudi pri drugih Trzincih in še zlasti pri občinskem vodstvu naieteli na posluh, saj bi to pomenilo tudi zelo veliko za požarno varnost in učinkovitost gasilcev v Trzinu. Trzinci bi morali spet na nek način združiti moči in kupiti tak avtomobil. Prav bi bilo, da bi nujnost nakupa spoznali že zdaj in da nas na to ne bi navedle šele posledice kakšne nesreče, kjer prav zaradi nezadovoljive opremljenosti ne bi mogli biti tako učinkoviti, kot bi lahko bili z novim avtomobilom, kakršnega si želimo.
Za konec pa nam je g. Janez Štebe zaupal, daje za gasilce opravil nešteto ur delà, da ni nikoli štcl kilometrov in stroškov, ki jih je pri tem imel. Želei je Ie, da bi bili trzinski gasilci kar najbolje pripravljeni in usposobljeni za pomoč drugim Ijudem v stiski. Ves čas seje tudi zavedal, kar je skušal prenesti tudi na druge, da nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da se nam ne bo zgodila nesreča. Ogenj lahko izbruhne kadarkoli, in takrat je še kako prav, da so v bližini ljudje, ki želijo in znajo pomagati.
GASILSKA PRIZNANJA JANEZA ŠTEBETA
G. Janez Štebe je za svoje dolgoletno delo v gasilstvu prejel števllna gasilska odlikovanja. Na zgornji sliki so nekatera od pomembnejših odlikovan), na desni pa je najvlšje gasilsko P'iznanje, kl ga podeljuje predsedstvo Gasilske zveze Slovenije: Odlikovanje za posebne zasluge v gasilstvu.
V	času svojega dolgega gasilskega in še zlasti predsedniškega staža je Janez Štebe dobil številna visoka gasilska priznanja, med drugim tudi najvišja, kot je Odlikovanje Gasilske zveze Slovenije za posebne zasluge v gasilstvu ter naziv častnega člana in častnega predsednika PGD Trzin.
V	njegovi zbirki so naslednja visoka priznanja:
Priznanja Gasilske zveze Slovenije:
Odlikovanje za posebne zasluge v gasilstvu (prejel 29.5.96) Gasilsko odlikovanje I. stopnje za vestno in požrtvovalno delo v gasilski skužbi (16.2.84) Gasilsko odlikovanje II. stopnje
Priznanja Gasilske zveze Domžale
Občinsko gasilsko priznanje za gasilske zasluge 1. stopnje (24.9. 85)
Občinsko gasilsko priznanje za gasilske zasluge 11. stopnje (29.9.79) Občinsko gasilsko priznanje gasilec veteran (19.5.1999)
Priznanja sosednjih gasilskih zvez
Občinska gasilska zveza Kamnik
Občinsko gasilsko priznanje 1. stopnje (22.2.88)
Občinska gasilska zveza Litija
Občinsko gasilsko priznanje I. stopnje (25.2.88)
Občinska gasilska zveza Ivančna Gorica
Občinsko gasilsko priznanje 111. stopnje (28.10.88)
Častni član gasilskega društva Trzin je postal 25.1.1997 Častni predsednik PGD Trzin pa 20.2. 1998
IVKO RUČIGAJ:
GASILCI MORAMO DELATI ODGOVORNO IN SKUPINSKO
Ivko Ručigaj
Olvku Ručigaju kot dol-goletnem poveljniku trzinskih gasilcev smo v Odsevu že pisali, vendar je Ivko v preteklem obdobju v društvu igral tako vidno vlogo, da ga ob 95. obletnici društva enostavno ne moremo prezreti, inje le prav, da poskusimo osvetliti še nekatere vidike njegovega delovanja.
»H gasilcem sem pristopil leta 1955. V Mengšu je bila gasilska sektorska vaja, pa meje tako pritegnila, da sem se takoj vpi-sal h gasilcem. Takrat sem bil star 18 let in za prej bi lahko celo rekel, da sem s pristopom h gasilcem kar malo odlašal. Tudi moj oče je bil namreč gasilec. Pred vojnoje bil celo poveljnik, takrat, ko so kupovali prvo motorno brizgalno. Potem pa je prišlo do nekih nepomem-bnih razprtij. Ni hotel biti v nobeni stranki, pa je odstopil. No, ko sem se vpisal med gasilce, so me kar hitro vzeli za svojega. Stari člani so bili takrat zelo zavzeti in delavni in lahko seje bilo vključiti v njihove vrste. Društvo je takrat vodil še Franc Lukman, tajnik je bil Adolf Rebolj, Dolfe, kot smo mu rekli. Kaj kmalu sem dělal izpit za iz-prašanega gasilca, potem pa so me dali k strojniku in nato v Mengeš na strojniški tečaj, tako da sem postal še strojnik. Ker so me kmalu zatem pok-licali k vojakom, so morali gasilci dve leti počakati. Domov sem přišel ravno, ko so imeli veselico. Še dobro se spomnim, kako je bilo takrat. Bilo je 29. maja 1960 in kar z veseljem sem se spet vključil v delo društ-
Ivkov oče Franc (desno) Je bll pred-vojni poveljnik trzinskih gasilcev, poleg stojita Slavko Sleherl (Ivkov stric) In Mlha Colnar ml. - Matlčkov
Ivko je bil priden in zanesljiv, zato je dobil različne zadolžitve, postal pa je tudi poveljnik društva. Sprva seje na poveljniškem mestu menjaval z drugimi, koje leta 1988 spet dobil to funkcijo, pajoje obdržal vse do leta 1998, koje prišlo do korenite pomla-ditve v vodstvu društva. Ivko je tako poveljniško funkcijo opravlja! več kot 15 let. Pravi, da ima poveljnik kar dosti nalog in pristojnosti:
»Skrbiš predvsem za operativne naloge. Moraš obveščati člane, usklajevati je treba delo v društvu, razdeljevati naloge, pripravljati in voditi vaje in nato tekmovanja, skrbeti za red in pripravlje-nost članov, kadar je pogreb, mora poveljnik obveščati člane, da
se ga udeležijo, voditi mora moštvo na kraj požara in voditi gašenje, dokler ne pride kdo, ki je višji po činu, da ta prevzame poveijevanje. Po požaru ali drugi akciji pa je treba pisati požarno poročilo ali poročilo o posredovanju.« Pri delu ni bilo posebnih težav, saj so vsi dobro sodelovali. »Med nami je bilo dosti razumevanja. Še zlasti je pomembna povezava med predsednikom, blagajnikom, tajnikom in poveljnikom. Dobro smo se ujeli in kar lepo smo sodelovali.« Pri gasilcih velja, da morajo biti vedno pripravljeni na akcijo, čeprav so najbolj veseli, če akcij ni. Minilo je tudi nekaj let, ko ni bilo požarov, vendar brez delà niso bili nikoli. Posredovati so morali še drugače, običajno pa so imeli na leto vsaj po dva požara. Nekaj jih je bilo tudi večjih, precej paje bilo manjših, še zlasti gozdnih požarov. Manjše požare so največkrat pogasili kar sami. »Ko je gorelo pri Rošovcu, smo bili pa tudi sami. Tistega požara se dobro spominjam. Bilo je ravno na začetku zime, 28. novembra 1957, in v Trzinu je bila izredno gosta megla. Ravno smo kon-čevali sestanek telovadnega društva Partizan in smo hoteli k Narobetu na pivo, ko je približno ob desetih zvečer zatulila gasilska sirena. Skočil sem na kolo, pa se mije strgala veriga. Nekaj časa sem tekel ob kolesu, potem pa sem ga vrgel kar v jarek za cesto in tekel naprej h gasilnemu domu. Zvedeli smo, da gori pri Rošovcu. Vedeli smo, da časa ni dosti, saj so tam imeli slamnato streho. Sploh nismo čakali, da bi Fingretov ata vpregel konje. Kar sami smo začeli vleči voz, na katerem je bila gasilna oprema. Preteči smo morali namreč dobrih 300 metrov, časa za čakanje na konje pa ni bilo. Šeie ko smo pritekli do mosta čez Pšato, smo v megli komaj zagledali odblesk požara. Megla je bila tako gosta, daje požirala tudi glasove in zvoke, in trzinske sirene v sosednjih krajih sploh niso slišali. Gasiti smo morali sami. Motorko smo postavili na za to prirejeno betonirano ploščad ob Gregčevem mostu in nad požar smo se spravili z dveh strani. Hiša je bila, kot sem že rekel, krita s slamo, ob njej je bil lesen kozolec, zraven pa še zelo veliko butar in drugega lesa. Vse skupaj je silovito gorelo in seje dalo rešiti le malo, grozilo paje, da se bo požar razširil še
Veterani po končanem tekmovanju v Mengšu: (stojijo od leve proti desni) Blaž, Franci ln Ivan Mušič, Cveto Stopar, (spredaj) Ivko Ručigaj In Janez Štebe

na sosednji Tajčarjev senik in na hišo Tagornjih, ki je bila le nekaj metrov nad prizadeto hišo inje imela leseno pregrado. Polivali smo ludi sosednji poslopji in pri Tagornjih so preko ogroženih delov hiše razgrinjali mokre rjuhe in ponjave. Tako smo v tistih časih pogosto prepre-čevali, da se požar ni razširil. Iskre s slamnate strehe so namreč letele visoko v zrak in veter jih je nosil tudi po 50 in celo 60 m proč in če so padle na gorljivo podlago, je bilo joj. Ker so bile strehe predvsem slamnate, so se požari na ta način hitro širili še na sosednja poslopja. Pri Rošovcu smo stremeli za tem, da
ogenj pogasimo in mu preprečimo, da se ne bi še razširil. Gasili
smo vse do 6h zjutraj«.
Sledili so še drugi požari. Ivko se še zlasti spominja požarov pri Matičku, pri Vsvovih, na Kasarni, pri Žankarju in še vrste drugih požarov.
»Spomnim se, da koje gorelo pri Žankarju, sem za požar izvedel kasneje in so bili na prizorišču že poklicni gasilci. Vseeno pa sem pomagal, kjerkoli seje dalo, na različnih koncih. Na pogorišču sem bil kar 24 ur, enako kot Helmut Verbič. Zadnja sva šla s po-gorišča. Ko sem přišel domov, sem kar pádel v posteljo.« Ivkov spominje poln najrazličnejših prigod ob reševanjih. Zelo slikovito zna opisovati, kako so gasili. Spominja pa se tudi števil-nih gozdnih požarov, še zlasti velik je bil tišti na Dolgem hribu. Takrat so si pri gašenju pomagali kar z gostimi vejami, s katerimi so tolkli po ognju. Kasneje so dobili posebne metlice za gašenje gozdnih požarov. V zelo živem spominu pa mu je ostala tudi poplava iz leta 1968, ko seje nad Cerkljami na Gorenjskem utrgal oblak.
»Ravno sem dělal v Mengšu. Priklapljal sem nek stroj, koje zatuhla mengeška sirena. Šel sem na cesto in se spraševal, kaj je zdaj to. Mimo je prihitela neka ženska, ki mije povedala, da seje nad Cerkljami utrgal oblak. Rekel seni si, da bi bilo to lahko še nevar-no tudi za Trzin. Iz hiše, kjer sem dělal, sem imel pogled na stru-go Pšate. Hitro sem se vrnil na delo in přivil še tisto, kar sem moral. Ko sem končal, je bila voda že na dvorišču hiše, kjer sem
Operativna enota društva - člani A, v sedemdesetlh letih
Veterani PGD Trzin ob 95-letnicl društva (stojijo): Ivan Mušič, Blaž IVIušič, Ivan Gradišek, Stane Učakar, praporščakTomaž Dane, (sedijo) Ivan Ručlgaj, Franci Mušič, Franc Kavćič in Janez Štebe
dělal. Domačinom sem dal nekaj na-potkov in skočil v avto, da bi opozo-ril Trzince, saj sem vedel, da bo po toku navzdol še hujše. Ko sem v Trzinu vklopil sireno, so me Ijudje nejeverno spraševali, kaj se grem. Skoraj mi niso verjeli, k sreči pa seje takrat oglasila že tudi sirena v Loki. Gasilci smo hiteli odstranjevati most-nice z lesenih mostov preko Pšate, saj te lahko ob povodnji zajezijo stru-go in vplivajo na razlitje vode. Komaj smo odstranili prepreke, koje voda že prihrumela po strugi. V kratkem smo brodili po vodi, ki nam je segala do prsi. Po trije gasilci smo se držali skupaj, da nas ni odneslo.«
Tudi z reševanj v poplavah se lvko spomni številnih prigod. »Koje voda na vasi naraščala, seje eden od gospodarjev spomnil, da ima v kleti pralni stroj. Hitela sva ga reševat. Zagrabila sva ga in ga tovorila iz kleti, takrat pa sem stopil v jarek, ki so ga imeli izkopanega ravno po sredi prostora. V trenutku sem bil pod vodo, stroj pa na meni. K sreči je bil stroj zaradi vzgona vode lažji in tovariš gaje lahko toliko dvignil, da sem se rešil. Še bolj pa mije ostala v spominu prigoda iz Šmarce. Gospodar je imel v garaži, ki je bila v kleti, avto. Zabarikadirali so vrata, da voda ne bi vdrla v garažo, vendar je bila voda tako visoka, daje v garažo začela teči skozi okna, in avto je bil kmalu pod vodo, ker so vrata tako zabarikadirali, ga pa še umakniti niso mogli. Nekaj podobne-ga seje zgodilo tudi pri neki ženski; da bi bila nesreća še večja, pa so v garaži imeli tudi dve odprti kanti odpadnega olja. V poplavi sta se kanti prevrnili in olje je steklo ven. Ko smo kasneje iz-črpali vodo, je bil avto tako umazan, da ni bil za nikamor. Ne vem, kako so lahko očistili tište zamazané sedeže. V prostoru je bila takšna svinjarija, da se ne da povedati. Še blata je bilo polno.« lvko se tudi spominja, s kakšno opremo so včasih reševali. »Včasih smo imeli navadne sive obleke, ki pa niso bile posebej kakovostne. Kasneje smo dobili neplam obleke, ki so bile že boljše. Zdajšnja zaščitna oblačila in tudi vsa druga gasilska oprema je neprimerno boljša. Spominjam pa se še časov, ko še nismo imeli avtomobilov. Se se spomnim staregagasilskega voza, ki so ga vlekli konji in nato novejšega, ki gaje naredil Janez Benda. Imel je gu-mijasta kolesa, zadaj pa prikolico za orodje. Bilje zelo dober voz, najboljši daleč naokoli, in smo bili nanj zelo ponosni. Drugi so hodili k nam po náčrte zanj, da so ga kopirali. Kasneje smo dobili avtomobile. Spomnim se, da smo nekoč v Zagorju z velikim veseljem kupili nek tovor-njak. Paje bil preneroden in ves čas v okvari. Ni bil za nikamor. Nazadnje gaje nekdo porabil za kurnik. Kasneje smo kupili moder kombi. Z njim smo naredili kar nekaj kilometrov, potem pa smo dobili 1MV kombi, ki je bil že bolj kakovosten. Nato smo leta 1988 kupili še TAM-ov orodni avto. Bil paje nerođen, ker je precej visok inje bilo vanj kar těžko naložiti motorno brizgalno. Da smo si delo olajšali, nam je Tomaž Kralj naredil posebne sani, tako da zdaj z nakladanjem črpalke ni več toliko težav. Kasneje smo nabavili še volkswagnov kombi, s katerim lahko prevažamo moštvo. Že zdaj paje jasno, da nujno potrebujemo novo kombinirano vozilo s cisterno. To se nam je še zlasti jasno pokazalo zadnjič, koje gorelo pri Balohu v industrijski coni. Če bi imeli avto s cisterno, bi bili precej uspešnejši, tako pa so fantje izgubljali čas in so imeli težave s hidranti. Tudi prva brizgalna Sora, ki seje spominjam, ni bila prav kakovostna. Velikokrat nam je zatajila. Ko smo
mm
dobili boljšo črpalko Rosenbauer, smo se lahko krepko oddahnili. Slednja črpalka še zdaj služi svojemu namenu.« Ko Ivko razmišlja o gasilski opremi, ima precej idej, kako bi se dalo delo gasilcev olajšati in naredili bolj učinkovito. Tudi nad vodovodnim omrežjem in hidranti v Trzinu ni najbolj navdušen. Prepričan je, da bi morali vodovodno omrežje v starem delu naselja čim prej posodobiti. Morali bi zamenjati stare salonitne cevi, ki so že dotrajane in tudi nezdrave, ob tem pa opozarja, da bi morale imeti tudi večji presek. Trzin se namreč nezadržno širi. Kar se hidrantov tiče, pa opozarja, da bi moralo komunalno podjetje Prodnik žanje precej bolje skrbeti, saj nenazadnje za to tudi pobi-rajo denar. Lastnik bi moral hidrante vzdrževati, saj gasilci za to niso poklicani. Iz lastncga interesa jih sicer redno pregledujejo, vendar za to niti nimajo pravice, saj so hidranti v Prodnikovi lasti. Gasilci naj bi jih smeli uporabljati šele, ko potrebujejo vodo za gašenje. Ce gasilci nimajo točnega pregleda nad hidranti, pa se lahko kaj hitro zgodi kot pred kratkim, ko kar iz dveh hidrantov ni bilo vode.
Ivko paje kritičen tudi do svojih gasilskih kolegov v domu. Pravi, daje disciplina na prvem mestu in ta bi morala biti še večja. Marsikdaj se po akcijah jezi na tište prve, ki se jim kar preveč mudi domov.
»Včasih divjajo in se preoblačijo tako, da kar leti od njih, in opreme ne zložijo tako, kot bi bilo treba. Še škornjev ne znajo postaviti tako, kot bi jih morali. Potem pa ti ravnaš in pospravljaš za njimi. Brez discipline ni nič!«
Ampak pri gasilcih niso samo vaje in posredovanja ob nesrečah Ivko se spominja številnih tekmovanj, ki so se jih udeležili. »Kar vse desetine so se že izkazale, bile so kar uspešne. Dostikrat so nas sicer oškodovali sodniki, še zlasti včasih, ko so merili, kako so bile privite spojke. Ampak dostikrat pa so bili naši fantje kar dobri in so dobro branili trzinske barve. Tekmovali smo pov-sod in domov so přinesli kar dosti pokalov. Zdaj pa dobro kaže tudi mladi rod. Mislim, da bodo kar dobri," Lepši del gasilskega življenja so tudi izleti, ki jih trzinski gasilci že lep čas prirejajo vsako leto. »Kar precej lepih izletov smo pripravili in ogledali smo si dosti slovenskih znamenitosti in lepot. Izlete smo običajno popestrili še z obiski kmečkih turizmov in kar prijetno je bilo. Še zlasti dobro pa se spominjam, ko smo, že kar nekaj časa je tega, v Ankaranu pripravili piknik. Dobili smo maso za čevapčiče in kar dosti vina, potem pa smo se s tištim plavim kombijem odpeljali v Ankaran, kjer smo si naredili piknik. Ko smo pekli na žaru, je k nam přišel nek vratar, gostinec ali ne vem, kaj je že bil, pa nam pravi, da naj nehamo peči, saj se gostje pritožujejo, da jim smrdi. Pa sem mu rekel, da naj tište, ki jim smrdi, pošlje kar k nam, da se osebno pogovorimo. in res sta prišla dvaNemca, mož in žena. Dodelili smojima Ivana, ki je nekaj znal nemško in jima v roke potisnili še porciji čevapčičev, potem pa se ništa čisto nič več pritoževala in sta bila kar za to, da še pečemo. Čisto nič jima ni več smrdělo.« Ivko lahko pove precej zanimivega o življenju društva, o delovnih akcijah, vajah, tekmovanjih in tudi samih akcijah, vendar pravi, daje zdaj čas na mladih, da nadaljujejo po poti, ki sojo začrtle prejšnje generacije, ob tem pa pravi, daje prav vesel, ko vidi, kako dobro so zastavili mladi, ki so na vodstvenih položaji!) zamen-jali njegovo generacijo. Misli, da se nam ob taki zagnanosti ni treba bati za prihodnost našega gasilskega društva. Ob tem pa še poudarja: »Pri gasilstvu seje treba ves čas zavedati, da gre za odgovorno delo. Kdor pride k nam, mora vedeti, da bo moral delati in to z vso resnostjo. Gre sicer za skupinsko delo, vendar je še kako pomembno delo vsakega posameznika. Tudi pri nas velja načelo Vsi za enega, eden za vse. Nobeno društvo ne more obsta-jati, če delà vsak samo sam zase in se ne morejo dogovoriti za skupno delo.«
STATISTIKA DRUŠTVA
Članstvo:
Včlanjenih je 60 članov, od tega 54 moških in 6 žensk.
19	članov je brez čina.
20	je izprašanih gasilcev.
7 je nižjih gasilskih častnikov.
3 so gasilski častniki
2 sta višja gasilska častnika.
Sprejeti klici na pomoč v zadnjem obdobju
Požari:
15.3. 2001 18.3. 2001 28.4.2001 1. 5.2001 9. 12. 2000 9. 12. 2000
travnik smeti
skladišče - delavnica Baloh gozd
odpadni les palete
24.12.2000 hlev v Jablah
Tehnične intervencije
25.12.2000 odpiranje vrat
(CPV)
Nevarne snovi
26.2.2001	izliv goriva - prevrnjen tovornjak (CPV)
8.8.2000	razlitje olja	(CPV)
intrevencije, za	katere so alarm sprožili po telefonu
1.5.2001	kuhinja 30.10.2000	črpanje vode november	gume
april	črpanje vode
Prizor z enega od številnih
figsw
Prostovoljno gasilsko društvo Trzin so urad-no ustanovili 17. maja 1906. Iz starih kronik paje razvidno, da so se Trzinci že pred tem po gasilsko organizirali in da so s skupnimi močmi gasili požare, ki takrat niso bili tako redki. Precej hiš v vasi in sosednjih krajih je bilo namreč lesenih, krite pa so bile s slamo, zato je rdeči petelin, kadar je ušel i zpod nadzora, pogosto terjal hud davek. Naj-hujši znani požar, ki je divjal v Trzinu, je avgusta leta 1879 uničil kar 36 poslopij. Pogorele so vse hiše od Zankarja do Narobeta, nesrečo paje verjetno povzročila neprevidnost enega od mlatičev. Ljudje so namreč ravno mlatili, snope žita pa so sušili ob hišah in na dvoriščih. Goreti je začelo pri Ukanu, kjer je verjetno nekdo s pipo po nerodnosti zanetil ogenj. Gasili so celo gasilci iz Ljubljane. 24. avgusta istega leta pa so po okoliških cerkvah pripravili darovanje za trzinske pogorelce. Prav omenjeni požar je verjetno prisilil občinske može, da so se odločili za nakup gasilnega orodja. Jože Kralj seje še spominjal, daje trzinska občina najprej kupila majhno prenosno brizgalnico brez posode - berglovko, pozneje pa še nekoliko večjo brizgalnico na dveh kolesih s sesalno cevjo in majhno posodo, v katero so nalili vodo, če črpalka ni takoj potegnila. Imela je okrog 30 metrov tlačnih cevi. Vso to opremo in še nekaj reševalnih kavljev so hranili kar pri tedanjem županu Janezu Ložarju - Žankarju, ki je bil župan med leti 1876 in 1889. Dějstvo, da so opremo hranili pri njem tudi še po tem, ko ni več županoval, daje slutiti, daje bil tudi sposoben in vesten gasilec. Domnevajo, daje prav on kot župan prvi organizira! gasilsko službo v Trzinu. O tem, da so Trzinci organizirano nastopali v boju z ognjem še pred ustanovitvijo društva, pričajo tudi nekatera poročila o večjih požarih na našem območju, o katerih je poročalo takratno časo-pisje.
Slovenski narod je tako že leta 1888 objavil poročilo, da so požar, ki so ga med igro z vžigalicami zanetili otroci pri Lapu in Smreku v Loki pri Mengšu, poleg domžalskih in mengeških gasilcev gasili tudi gasilci iz Trzina. Zanimivo je, da tedaj niti v Trzinu niti v Mengšu še ni bilo gasilskega društva. V članku, ki gaje leta 1893 objavil Domoljub, piše: V nedeljo dne 9. t. m. zvečer je spet v Stobu gorelo ... Ognjegasci so jako hitro pri-hiteli na pomoč iz Domžal, Mengša, Doba in Trzina.
Slovenec je leta 1897 poročal, da so enega od takratnih požarov v Stobu gasili gasilci iz Domžal in Trzina.
Ta skopa poročila dokazujejo, da so trzinski gasilci vsaj dve desetletji pred ustanovitvijo gasilskega društvo gasili požare doma, v Trzinu, in v bližnji okolici. Požari v Trzinu so bili nekdaj zelo pogosti. Arhiv gasilskega društva Domžale navaja požar v letu 1888. Gorelo je tudi 15. avgusta 1901, kojetreščilo v cerkev injoje precej poškodovalo. 11. julija 1904 ob desetih popoldne je začel goreti Žankarjev kozolec z enajs-'imi štanti, 12.januarja 1906 pajezagorelo gospodarsko poslopje pri trzinskem županu
Roku Florjančiču - Smuku. Ogenj so zanetili ro-kovnjači, ker so se želeli županu maščevati, ker jih je zatiral. Kot so povedali starejši Trzinci, je prav ta požar pospešil ustanovitev gasilskega društva v Trzinu, zagotovo pa so Trzinci pomagali gasiti tudi pri vseh omenjenih požarih v domačem kraju.
Ustanovni zbor trzinskega gasilskega društva pa so pripravili na pobudo takratnega trzinskega učitelja Luke Blejca, ki seje izkazal tudi na drugih področjih življenja v Trzinu. V društvo seje vključilo 27 članov, zraven pa so pridobili še 120 podpornih članov. Za prvega načelnika so izbrali mizarja Josipa Kralja. Tudi podnačelnik je bil mizarski mojster, Matevž Hočevar - Čebul, za blagajnika so imenovali gostilničarja Mihaela Colnarja- Jezenskega, tajnik paje postal Luka Bleje. V upravni odbor so člani ustanovnega zbora izvolili: Antona Kurenta - Šuštarja, Antona Ložarja - Žankarja in Ivana Ložarja - Kušarja.
Tajnik Luka Bleje je kasneje vzorno vodil društveno kroniko inje v njej vestno popisoval dejavnost gasilcev, akcije, v katerih so sodelovali in uspehe društva. Učitelj pa je imel tudi največ zaslug za hiter razvoj društva. Dosegel je, daje društvo od Deželnega zbora v Ljubljani v letih od 1906 do 1908 přejelo 200 kron, leta 1910 pa 100 kron podpore. Od zavarovalnic, občin Loka pri Mengšu in Depala vas, grofa L. Lichtenberga iz Jabel ter od do-mačinov so zbrali 1000 goldinarjev, tako da so lahko takoj po us-tanovitvi društva pri zastopniku češke tovarne gasilnega orodja A. R. Smékalu v Zagrebu naročili novo vozno brizgalno in drugo gasilno orodje ter obleke. Stroški za vse skupaj so znašali 3000 K. 17. junija 1906 so pripravili gasilsko srečanje sosednjih društev. K slavnostnemu vzdušju so še zlasti prispevali stobovski gasilci, ki so na prireditev prikorakali z godbo na čelu. Ustanovno slovesnost in blagoslov gasilskega orodja so imeli 2. septembra istega leta. Slavnostní govornik na prireditvi, ki so se je udeležili tudi gasilci iz Kamnika, Mengša, Stoba in Domžal ter zastopniki gasilskih društev iz Komende in Doba, je bil tajnik zveze gasilskih društev in učitelj z Iga, Trošt. Luka Bleje je v
Ena najstarejšlh slik gasilcev pred gasilsklm domom v Trzinu
Pravila
[ii'(/áu>voljncga yasilnejju društva
■ŠWttf.
wm
msffla iÊÊ
društveno kroniko zapisal, da seje slovesnosti udeležilo 70 gasil-cev, posebej paje hvalil trzinska dekleta, ki so pomagale pri pripravi prireditve in jo tudi popestrile z národními nošami. Botra na prireditvi je bila žena načelnika železniške postaje v Trzinu, Marija Sicherlova.
Visoka cesarsko- kraljeva deželna vlada v Ljubljani je društvena
pravila potrdila z odlokom 31. maja 1906.
Prvo večjo reševalno akcijo so trzinski gasilci imeli 4. januarja
1907, ko so posredovali ob veliki poplavi v Trzinu. Za
požrtvovalno reševanje življenj in imetja krajanov ob poplavi so
přejeli zahvalo okrajnega glavarstva Kamnik.
Prvi redni letni občni zbor so imeli 27. januarja 1907. Že tri dni
Najstarejša fotografija trzinskega gasilskega doma
msv
za tem, 30. januarja, je ob petih zjutraj 13 gasil-cev hitelo z brizgalno gasit k Testenu v Loko pri Mengšu. Požar so omejili, zato so od zava-rovalnice dobili 35 kron nagrade.
Že ob ustanovitvi društva so želeli zgradiii svoj gasilski dom in spomladi leta 1907 so začeli z deli. Zidarska delà je opravil zidarski mojster Matevž Hočevar, mizarska delà sta prevzela Josip Kralj in Friderik Narobe, pleskarska pa Janez Habjan. Vsi omenjeni mojstri so bili iz Trzina, tesarska delà paje opravil France Dime iz Depale vasi, ključavničarska pa so bila v pristojnosti Franca Končana iz Domžal. Dom so dokončali 14. julija, ko so imeli slavnostno blagoslo-vitev. Slavnostní govornik na slovesnosti je bil okrajni nadzornik gasilskih društev in trgovec iz Kamnika, Josip Fajdiga, slovesnosti pa seje udeležilo 178 gasilcev iz Komende, Mengša, Moravč, Lukovice, Doba, Domžal, Stoba, Tacna, Vižmarij, Kamnika in z Ježice, sodelovali pa sta tudi godbi iz Domžal in Mengša. Tudi trzinski gasilci so se tega leta udeležili več slavnostnih prireditev v sosednjih krajih.
Naslednje leto, leta 1908, so kupili 60 metrov tlačnih cevi za veliko in nekaj cevi za malo brizgalno. Iz tega Blejčevega poročila izvemo, da so takrat Trzinci imeli dve brizgalni. 6. novembra leta 1909 je v Trzinu spet izbruhnil velik požar. Ogenj je uničil Anderjačevo, Tomšljevo in Pávovo domačijo, pogorelo paje tudi Starinovo gospodarsko poslopje, kjer je požar izbruhnil. Društvo je marljivo delovalo, gasili so vrsto požarov v domačem in sosednjih krajih, udeleževali so se gasilskih vaj in slavnostnih gasilskih in drugih prireditev v okoliških nasei-jih, sami pa so proslavili peto oblet-nico društva, na Florjanovo nedeljo pa so v počastitev svojega patrona v trzinski cerkvi pripravljali priložnost-ne svete maše, ki so se jih udeleževali tudi gasilci iz sosednjih društev in mengeška godba. Vedno so pripravili slavnosno povorko gasilcev, spremljale so jih narodne noše, prireditev pa so zak-ljučevali v gostilni Narobe, kjer so pripravljali družabna srečanja, nekajkrat pa so pripravili tudi gasilsko veselico, Tudi v društvu je bilo vse bolj čutiti gospodarsko krizo, saj je precej članov zapustilo društvo, ker so šli s trebuhom za kruhom, največ v Ameriko. Precej pa jih je moralo tudi k vojakom. Konec leta 1913 je bilo v društvu samo 19 delovnih članov. Med prvo svetovno vojno, v letih 1914- 1918,je moralo od 32 članov na fronto kar 22 mož, od katerih jih je 6 tam tudi umrlo. Med prvo svetovno vojno so padli: tajnik Anton Mušič, četovodja Franc Kecelj, ki je bil zelo sposoben in prizadeven gasilec, brizgalniški mojster Anton Ložar, prvi organizator za ustanovitev gasilskega društva v Trzinu Ivan Ložar, član odbora in ustanovni član Franc Jemec in trobentač Blaž Kecelj.
Luka Blejec je leta 1913 prenehal opravljati tajniške dolžnosti v društvu in s tem tudi pisanje zanimive kronike. Zato za obdobje prve svetovne vojne nimamo poročil o delovanju društva. Leta 1920 je novi društveni tajnik spet začel pisati kroniko. Med požari iz tistega obdobja je treba še zlasti omeniti velik in nevařen ogenj na vojaškem letališču v Trzinu. 17. novembra 1917jemed 17. in 18. uro požar zakřivil stražar, ki je nekemu Dobljanu pri odprtem plamenu svetilke nalival bencin. Zgorelo je letalo, več hangarjev in nekaj barak. Nesreća bi lahko bila še precej hujša, če
tyf'- /Z///-

Ena od starejših ročnih brizgaln, kisojo mladi gasilci pred leti obnovili.
m®
17
ne bi z lokomotivo, ki je pripeljala iz Domžal, odpeljali proč vagon s 335 ročními bombami in drugim razstrelivom, ki je stal le 15 metrov od požara.
25. aprila 1920 so na občnem zboru društva izvolili novo vodstvo. Za načelnika društva so izbrali Matevža Hočevarja, za pod-naćelnika Ivana Podgorška, za tajnika JakaKecIja, za blagajnika Mihaela Colnarja, za odbornike pa Franca Žankarja, Antona Ku-renta in Mihaela Rakefa. Četovodja je postal Henrik Florjančič, za brizgalno paje skrbel mojster Ignac Mušič. Leta 1921 je društvo za 4000 kron kupilo gasilski voz, 17. aprila istega leta pa so v Trzinu pripravili veliko gasilsko vajo, ki stajo vodila župni načelnik in tajnik iz Kamnika. Na vaji so sodelovali gasilci iz Doba, Domžal, Stoba in Trzina. Najprej je imelo vsako društvo zase mokro vajo, nato pa so v verigi črpali vodo iz Trzina v Depalo vas, kjer so brizgali z visoke lestve. Po končani vaji so se skupaj z brizgalnami in drugim orodjem slikali pred gasilskim domom.
V tistem času so sodelovali pri gašenju več večjih požarov doma in v okolici. Med drugim so gasili, koje gorel valjčni mlin Franca Majdiča v Jaršah. Med gašenjem so se dobro odrezali, vendar se jim je nato pokvarila briz-galna. Za uspešen nastop v požaru in za popravilo orodja so od zavarovalnice Slavija dobili 1000 K, Franc Majdič pa jim je primaknil še 600 K.
S prireditvijo, najbrž veselico, ki sojo imeli 28. maja istega leta, so zaslužili okrog 20.000 K. Polovico zbranega denarja so namcnili nákupu novih tlačnih cevi in navijalk. 3. februarja 1924 so nameravali imeti občni zbor društva, vendar so morali gasiti požar, ki je izbruhnil v gospodarskem poslopju Mihaela Colnarja, zato so občni zbor přestavili za dva dni. Na njetn so za častna člana društva izvolili Luko Blejca in Josipa Kralja ter jima podělili častni diplomi. Društvena kronika ju hvali, da imata kot tajnik in načelnik največ zaslug za ustanovitev in uspešno delovanje društva.
Slovesnosti ob dvajsetletnici društva, prazno-vali so jo 9. maja 1926, sta se poleg vseh ga-silskih društev v okrajů udeležila tudi načelnik okrajne gasilske zveze Anton Cerar in okrajni glavar dr. Fran Ogrin. Pri Slavku Strmoletu - Narobetu je bil tistega dne tudi občni zbor Okrajne gasilske zveze Kamnik, kantor je spadalo tudi trzinsko društvo.
Na občnem zboru 5. februarja 1928 so sklenili, daje treba zbrati denar za motorno brizgalno. 8. junija istega leta so si zato predstavniki društva ogledali velesejem v Ljubljani in s Strojními to-varnami v Ljubljani podpisali pogodbo o nákupu motorne briz-galnc in 200 m tlačnih cevi. Plačali so 30.000 dinarjev, za razliko 8.000 din pa so se dogovorili, da jo bodo plačali v treh mesecih. Brizgalno so dobili 13. avgusta 1930, blagoslovili pa so jo 10. maja 1931, ko so slovesno praznovali 25. obletnico društva. Bot-ra novi brizgalni je bila Marija Sicherl, o zgodovini društva paje na kratko spregovoril nadučitelj Anton Arrigel. Sedmim še žive-čim ustanovnim članom so podělili častne diplome. Slavnosti se je udeležilo 160 gasilcev iz okoliških društev. Večjo ročno brizgalno so leta 1931 posodili gasilskemu društvu na Vrhpolju pri Moravčah. Za prevoz gasilnega orodja pa so maja 1932 dobili nov voz.
30. oktobra 1932 je v ljubljanski bolnici umri častni član, pobud-nik in organizator gasilskega društva v Trzinu, Luka Bleje. Istega 'eta je kralj Aleksander za 25-letno delovanje odlikoval gasilce: Matevža Hočevarja, Mihaela Colnarja, Antona Kurenta, Ignaca Perneta, Franca Žankarja, Franca Gregorina in Ivana Podgorška. Odlikovanja so přejeli 27. novembra v Kamniku.
5. novembra 1933 so društvo preimenovali v Prostovoljno gasilsko četo Trzin. Po obvezni zaprisegi kralju so potrdili ves prejšnji odbor. Tridesetletnico delovanja so slavnostno praznovali na Florjanovo nedeljo, 10. maja 1936. Ob tej priložnosti sta diplomi častnih članov přejela Franc Kecelj in Mihael Colnar. V tistem času so trzinski gasilci gasili 27 požarov, od tega 9 v Trzinu, 6 v Depali vasi, po tri v Loki, Mengšu in Stobu, po enega pa v Domžalah, Jaršah in Jablah.
Na občnem zboru 24. januarja 1937 je zaradi premajhne discipline v četi odstopil dotedanji poveljnik Franc Ručigaj, kmalu zatem pa še predsednik čete Miha Colnar ter član Miha Perne. Do novega občnega zbora je zato predsedniške dolžnosti oprav-Ijal poveljnik.
V letu 1940 je redno delo gasilcev ovirala pogosta odsotnost članov zaradi orožnih vaj. Prav zaradi tega je prenehal delovati mladinski odsek, v katerem je bilo 23 naraščajnikov. Vojna je razmere v društvu krepko spremenila. Okupator društve-nega življenja ni podpiral, hotel paje imeti močno gasilsko enoto. Vpeljal je redne gasilske vaje in gasilce oprostil obveznosti pri
wehrmannschaftu. Prav zato seje v gasilske vrste vključilo kar dosti novih članov. V tistem obdobju pa so imeli tudi sorazmerno dosti požarov, saj so jih precej podtaknili partizani. Gasilci so imeli namenoma manj uspeha pri gašenju tistih javnih zgradb, ki so jih zažgali partizani, saj so jim ti gašenje celo prepovedovali. Janez Benda, ki je takrat poveljeval gasilcem, je kronistu Stanetu Stražarju povedal, kako so partizani dvakrat zažgali trzinsko šolo. Prvič ni hotela zagoreti, drugič pa so zmetaii na kup šolske mize in klopi, Benda pa jim je moral dati ključe od gasilnega doma, da so dobili bencin in z njim polili pohištvo. Po požarnem poročilu je šola gorela, najbrž že drugič, 8. decembra 1943 ob devetih. Tistega večera je gorelo tudi župnišče, v katerem je okupator uredil otroški vrtec. Mengeški nemški občinski komisar je přišel klicat poveljnika Janeza Bendo, naj gre gasit, ta pa seje izgovoril, daje bolan. Kasneje so gasilci požar le gasili. V »nejasnih okoliščinah« so tako pogoreli skladišče na železniš-ki postaji, prosvetni dom, šola, župnišče z vrtcem, gorelo paje tudi v trzinskem kamnolomu.
Po osvoboditvi seje društvo znašlo v hudih težavah. Število članstva je sicer hitro naraščalo, gasilska oprema paje bila dotra-jana, novo paje bilo nemogoče dobiti. Velike težave so imeli predvsem zaradi slabih in preperelih tlačnih cevi. Z veselico so leta 1946 zaslužili približno 25.000 din, s čimer so želeli kupiti avtomobil, vendar je partijska celica Trzina na seji 6.6. 1946
muk
Ob blagoslovitvl gasilske brlzgalne 10. maja 1931 - skupinska slika trzinskih gasilcev
mas
KOP Ti* zlu
6.6.1946:
Poročilo s sestanka z dne 29.5.46. testants s5 sp udeležili vsi č:ani n^še celice.pričel s* je ob 3 uri
aa-Logi; z& opřeno ssđruge" an bo treïâ pozaainsti-I-ievz!.»» tqjfTU"- a->c. Jccilci projeli ni veselici okrog 25.000 čistog.. dobičk-.ki > u-orabit z. avtomobil.iVi p* smatraao.cL. so s«daj na f/si'bolj pereca vpraša 3- P-s^bn socijalno vpra5;jije par .iz^.nskih vdov. Zadruga in -.bnoca ljudske ćcna.Avt. f bi n--bavil kasne je. Sklena se primerno vplivati r.a to.
odločila, da so bolj pomembna socialna vprašanja partizanskih vdov, zadruga in obnova ljudskega doma, kot so takrat imenovali sedanji kulturni dom. V sklepu so zapisali, da bo avto přišel na vrsto kasneje.Nova oblast je po vojni delovanje gasilskih društev podredila milici. Prvi povojni občni zbor so tako imeli šele leta 1947, na njem pa so izvolili nov odbor, ki je društvo vodil 6 let. Petinštirideseto obletnico društva so počastili s koncertom moš-kega pevskega zbora Trzin, ki gaje vodil Anton Lovše.
Skupinska slika članov društva ob 50-letnlcl leta 1956
Društvo je svoj 50-letni jubilej slovesno praznovalo 29. maja 1956. Ob tej priložnosti je imel koncert moški pevski zbor pod vodstvom Jerneja Marka. V nedeljo po-poldne je predsednik društva Franc Lukman razvil gasilski prapor, botrovala pa sta Miha Perne in Angela Kme-tič. Pokrovitelja prireditve, ki so seje ude-ležila gasilska društva Mengeš, Loka, Topole, Domžale, Stob, Študa, Vir, Radomlje, Homec in Bežigrad, sta bili tovarni Melodija in Trak Mengeš. Na tekmovanju v tedanji Občinski gasilski zvezi Mengeš leta 1957 je bila trzinska desetina prva. 4. avgusta tistega leta so imele desetine iz Trzina, Mengša in Loke v Trzinu mokre vaje v verigi. Po vaji je zastopnik Okrajne gasilske zveze Ljubljana okolica Marjan Skalar izročil Antonu Florjančiču in Janczu Orlu odlikovanje III. stopnje Republiške gasilske zveze Slovenije za zasluge v gasilstvu.
V letu 1958 so obnovili gasilski dom, pri tem pa porušili leseni stolp za sušenje cevi in naredili zidanoga. Nasledje leto so obnovili fasado doma in s tem dokončali obnovitvena delà. Leta 1958 je vodstvo trzinskega društva prevzel Janez Štebe, ki je potem društvu predsedoval, z dveletnim premorom leta 1969 zaradi študija, vse do leta 1998.
Ob zaključku gasilskega tedna, ki so ga pripravili v oktobru 1959 so pripravili slavnostno sejo, na kateri so nekaterim članom podělili značke za dol-goletno delo. Franců Keclju so ob zlatem jubileju podělili diplomo častnega člana, posebej pa so se spomnili tudi dolgoletnega predsednika Franca Lukmana, ki je imel po vojni največ zaslug za obnovo gasilskega doma in za napredek društva. Čeprav motorna brizgalna ni bila več zanesljiva, so mladinci na občinskem tekmovanju na Količe-vcm osvojili 2. mesto. Na občnem zboru 1963-1964 so v novi društveni odbor izvolili predsedni-
Leta 1958 so prvotni leseni stolp za sušenje cevi zamenjall z zidanim. Po zadnji obnovi ln razširitvi doma je zidani stolp edini ostal nespremenjen.
ka Janeza Štebeta, poveljnika Ivana Ručigaja, tajnika Franca Ku-renta, blagajnika Jakoba Šmona ter člane Franca Kavčiča, Janeza Bendo, Blaža Mušiča, Ivana Keclja, Ivana Novaka ml. in Jožeta Dolinarja. V nadzornem odboru pa so bili Franc Ložar, Anton Florjančič in Ivan Novak. To vodstvo je poskrbelo, daje društvo v letu 1965 dobilo novo motorno brizgalno Sora, kupili pa so tudi več slavnostnih uniform in močno električno sireno. Ob 60-letnici društva so leta 1966 kupili rabljen kombi, ki so ga preuredili za gasilske potrebe. Slavnostní izročitvi sta botrovala Ančka in Matevž Štefe, pokrovitelj paje bila Zavarovalnica Sava, Poslovna enota Mengeš.
Z dograditvijo vodovodnega omrežja seje leta 1967 v Trzinu požarna varnost precej izboljšala, saj so na območju vasi uredili 23 hidrantov.
Leta 1968 so se trzinski gasilci še zlasti izkazali pri reševanju ob poplavi, ki je prizadela Trzin. Opravili so nad 300 ur reševalnega delà, na pomoč pa so jih priskočili tudi gasilci iz Mengša, Stoba, Vira, Loke in Jarš-Rodice.
Leta 1971 so kupili nov tipiziran gasilski avtomobil IMV Moris. Pomemben uspeh pa so proslavili naslednje leto, 4. junija 1972, ko so namenu izročili novo motorno brizgalno Rosenbauer, ki jo še vedno s pridom uporabljajo. Botrovala sta Rezka Testen in Ivan Mušič, pokrovitelja pa sta bila Citroen servis - Matevž Štefe, ter Ford servis - Vinko Dolenc in Jože Gorjup. Stare konopné cevi so zamenjati z gumiranimi.
70-letnica gasilskega društva Trzin leta 1976
Sedemdesetletni jubilej društva so leta 1976 slavnostno praznovali pod pokroviteljstvom Krajevne skupnosti Trzin, Mizarstva Ta-miz Mengeš in Občinske gasilske zveze Domžale. V počastitev jubileja so imeli sektorsko vajo, nato pa v trzinskem kamnolomu koncert Mengeške godbe. Osrednja slovesnost je bila v nedcljo, 20. junija, ki sojo popestrili s sprevodom gasilcev in narodnih noš.
Ker je imel gasilski dom vrata oziroma izvoz na vedno bolj prometno glavno cesto Ljubljana-Maribor, so v letu 1980 začeli razmišljati o gradnji novega gasilskega doma, vendar ustreznega zemljišča niso mogli dobiti nikjer. Zato so se odločili za prezida-vo in povečavo starega doma. Poleg predsednika društva so v gradbeni odbor imenovali še poveljnika Ivana Novaka, Francija Mušiča, Ivana Mušiča, Ivana Ručigaja, Franca Pirnata in Janeza Kavčiča, ki je izdelal tudi načrt za prenovitev doma. Leta 1981 so prvotni dom podrli in na starih temelj ih sezidali novega. Večino gradbenih del je ob prizadevnem prostovoljnem delu nekaterih članov društva opravilo podjetje trzinskega zidarskega mojstra Staneta Habata. Na zahodno stran, kjer so zdaj vrata, so ga razši-
V šesdesetlh letih je bll gasilski nogomet priljubljena popestritev gasilskega delà. Leta 2000 so običaj obnovili.
rili za tri metre, na južno pa za širino stolpa, ki je osta-nek starega doma. Spodaj so tako dobili dve prostorni garaži - orodjarni, zgoraj pa sejno sobo, shrambo in sani-tarije. Pri vseh delih, razen nekaterih strokovnih, so lev-ji delež opravili gasilci sami. Za to so žrtvovali več kot
3.800 prostovoljnih delovnih ur. Fasado so dokončali
v letu 1984, vsa delà pa so opravili do 22. junija 1986, ko so s slavnostno otvoritvi-
jo prenovljenega doma praznovali 80. obletnico društva. Pokrovitelja slavnosti sta bila Občinska gasilska zveza Domžale in Splošno gradbeno podjetje Gorica, ki sta društvo tudi denarno podprla. Drog novega prapora, ki so ga ob tej priliki razvili, krasi okrog 200 spominskih žebljičkov in nekaj trakov. Botrovala sta Angelca in Franc Križ-man, slavnostní govornik na prireditvi paje bil predstavnik Občinske gasilske zveze Marjan Slatnar.Ze dan pred slovesnostjo so pripravili sektorsko gasilsko vajo, na slavnostní dan pa so pripravili povorko, v kateri so poleg domačih gasilcev sodelovali še člani sosednjih društev, godba na pihala iz Mengša, narodne noše, predstavniki trzinskih društev in osnovne šole. Istega leta so dobili tudi nekaj novih gasilskih oblek.
V letu 1988 so kupili nov gasilski orodni avto TAM 80 T5 za prevoz gasilske opreme in gasilcev, ki je opremljen tudi z radijsko postajo. 70 % denarja za nakup avtomobila je prispevala Samoupravna interesna skupnost za varstvo pred požari, preostala sredstva, kar ni bilo malo, pa so zbrali gasilci sami. V maju so morali nakazati prvi znesek v vrednosti 7.748.000 di-narjev, kar je bilo vprašljivo skoraj do zadnjega trenutka. Nekateri člani društva so se sami ponudili, da bi posodili denar, vendar so se stvari nazadnje uredile, in to ni bilo potrebno.
Vozilo so predali namenu 6.8. 1988. Pokrovitelja SIS za varstvo pred požari sta na slavnosti ob tej priliki zastopala Jože Zargi in Cveto Rihter. Botra sta bila bila dolgoletna zaslužna člana društva: večletni predsednik Franc Lukman in večletni poveljnik društva Janez Benda. Ker je v tistem času državo pretresala izredno huda gospodarska kriza z inflacijo, ki je že presegala trimestno število, je bil nakup novega avtomobila za trzinske gasilce
Zaradi blokade na mostu pri Gregcu, povezava med obema delo-ma Trzina namreč ni bila možna. Ko so na bojišču goreli avtomobili, med katerimi je bil tudi tovornjak, naložen s plinskimi jek-lenkami, gasilci zaradi bitke niso posredovali, pomagali pa so kasneje pri odstranjevanju ostankov vozil in drugih sledov bitke. Leta 1991 je območje Trzina prizadel orkanski veter. Vetrolom je povzročil precej škode v gozdovih in na gospodarskih poslopjih. Gasilci so zavzeto pomagali pri odpravljanju posledic viharja. Odstranjevali so porušena drevesa s cest in hiš, pomagali pri pokrivanju odkritih streh in pri zaščiti imetja ljudi. Devetdeseto obletnico društva so obeležili z obnovo pročelja ga-silskega doma in z nakupom novega VW kombija za prevoz gasilcev. Slavnosti ob visokem jubileju so začeli že v petek, 5. juni-ja 1996, s slavnostno sejo društva in veliko medsektorsko gasils-
90-letnica gasllskega društva Trzin leta 1996
izjemcn uspeh. V tem času so začeli vse bolj uveljavljati tudi t.i. tiho alarmiranje preko po-zivnikov in brezžičnih radijs-kih zvez. V domu so namestili radijski sprejemnik in oddaj-nik.
Leta 1989 so obudili običaj praznovanja Florjanove nedel-je. Ob tem prazniku se v Trzinu poleg domačih zberejo tudi gasilci iz sosednjih društev. V spremstvu mengeške godbe in narodnih noš odkorakajo k maši v trzinsko cerkev, ki je posvečena temu zavetniku pred ognjem in poplavami, prireditev pa zaključijo z dru-žabnim srcčanjem. Trzinski gasilci so bili med prvimi, ki so obudili to praznovanje, zato seje prvega praznovanja Florjanove nedelje udeležilo čez 200 gasilcev, tako daje bila trzinska cerkev skoraj premajhna za vse. V kasnejših letih je praznovanje postalo spet bolj razširjeno po vsej Sloveniji, zato je udeležba gasilcev na njej zdaj nekoliko manjša, pred enim letom pa so na pobudo Turističnega društva praznovanje še razširili s Florjanovim sejmom, ki ga odpro že en dan prej, v soboto.
Leto 1991 je přineslo številne spremembe v življenje v Trzinu in tudi Sloveniji, saj seje naša država odcepila od Jugoslavije. V času bitke, ki seje takrat odvijala pri mostu čez Pšato v Trzinu, so bili gasilci ves čas v pripravljenosti. Iz gasilskega doma so umaknili oba avtomobila, ker so se bali bombnih napadovjugo-slovanske armade z létali, zato je bil en gasilski avtomobil v polni pripravljenosti na straži v starem delu Trzina, drugi pa v novem.
G. župnik Pavle Krt blagoslavlja novl kombi VW leta 1996
ko reševalno vajo. V soboto, 6. 6., pa so pripravili proslavo, ki so jo popestrili z mimohodom gasilcev iz Trzina in drugih društev 1er narodnih noš in mengeške godbe. Pokroviteljica osrednje slo-vesnosti je bila Županja občine Domžale Cveta Zalokar Oražem, ki je bila tudi slavnostna govornica; teh je bilo na slovesnosti več.
Ob tej priložnosti so zaslužnim članom prvič podeli plakete sv. Florijana, nekateri od članov društva pa so přejeli tudi visoka občinska in državna priznanja. Novi kombije blagoslovil trzinski župnik g. Pavle Krt, botra pa sta bila Danica in Jakob Ložar. Po slovesnosti so pripravili veselico.
Na občnem zboru 1998 so se odločili za pomladitev društvenega vodstva. Predsednik je postal Jože Kajfež, ki je takoj zelo resno poprijcl za delo. Posebno skrb so namenili posodabljanju opreme in pridobivanju mladih članov. V domu so uredili centralno ogrevanje, nakupili pa so tudi večino potrebne gasilske opreme: di-halne aparate, posebne zalčitne gasilske obleke itn. K boljšemu opremljanju društva je pripomoglo tudi dějstvo, daje v tem času
Trzin postal samostojna občina, ki ima za gasilce precej več posluha, tako da društvo lažje pride do denarja. Poskrbeii so tudi za načrtno izobraževanje članov, tako da se usposabljajo za delovanje na najrazličnejših področjih gasilskega delovanja. Med vidne uspehe novega vodstva pa štejejo tudi uspešen začetek delovanja krožka Mladi gasilec na osnovni šoli v Trzinu. Mladi gasilci so že dosegli nekaj spodbudnih rezultatov, ki nakazujejo, da se nam za prihodnost gasilstva v Trzinu ni bati.
Miro Štebe
Skuplnska slika članov društva ob 90-letnlcl leta 1996
ANDREJ NEMEC:
ODGOVORNOST POVEUNIKA MED AKCIJO JE ZELO VELIKA
Osemindvajsctletni Andrej Ncmec je že dobro leto poveljnik trzinskega društva. Funkcijo je prevzel bolj po sili razmer, saj od mladih nihče ni tvegal tako odgovorne funkcije, starejši pa so rekli, daje zdaj čas, da popri-mejo mladi. Ker društvo ne more obstajati brez poveljnika, je Andrej na prigovarjanje prijateljev funkcijo sprejel.
V	PGD Trzin je Andrej přišel pred več kot desetimi leti. Ker so takrat ravno sestavljali tek-movalno ekipo članov A, seje takoj vključil v delo te ekipe inje tako takoj postal član A. Pravi, da so pripadniki tekmovalne enote radi hodili na vaje in tekmovanja in so se dobro razumeli, čeprav je bilo kar dosti delà. Tri sezone so tckmovali skoraj vsako soboto in ob tem obredli praktično vso Slovenijo. S teh tekmovanj so domov přinesli celo kopi-co pokalov. Kakih 25 jih je, najbolj pri srcu pa jim je uvrstitev na drugo mesto, ki so ga dosegli na tekmovanju na Dobu. Prvega města pa jim, kot po čudežu, ni uspelo osvojiti nikoli. Udeleževali so se meddruštvenih, občinskih in izbirnih regijskih tekmovanj za gasilsko olimpiado. Na žalost jim je uvrstitev na najvišje gasilsko tekmovanje ušla iz rok, spodletelo pajim je ravno na občinskem tekmovanju v Domžalah,
V	tistem času so bili precej dejavni tudi starejši člani B, tako da je društvo takrat imelo kar dve tekmovalni enoti. Tekmovalna
ekipa šteje po 9 članov in če se slučajno kdo od članov ni uspěl udeležiti tekmovanja, so njegovo zamenjavo iskali pri članih B, tako rekoč so si od starejših članov »izposodili« tekmovalca. Vsi tekmovalci so Mlada tekmovalna enota članov A sredi bili izprašani gasilci, devetdesetlhletspredsednikomJ.Štebetom čeprav za tekmovanja to ni nujno, nujno
paje za gasilska posredovanja. Ko gredo gasilci v akcijo, morajo obvladati kar nekaj znanja, zato so se tudi člani tekmovalne skupine, ki ji pripada Andrej, začeli izobraževati in pridobivati različita znanja za posamezna področja gasilskega delovanja. »V zadnjih dveh, treh letih smo pridobivali čine, saj smo se začeli dodatno izobraževati. Ne kot tekmovalna enota, ampak kot posa-mezniki. V društvu brez ustrezne gasilske izobrazbe skoraj ne mores delovati, zato smo šli v glavnem vsi na tečaje za nižje gasilske častnike, letos pa dva iz naše skupine že tudi obiskujeta tečaj za častnika.«
Po činu si zdaj nižji častnik in hkrati poveljnik društva. Ali
lahko na intervencijah in tudi drugače daješ ukaze tudi tištim, ki so po gasilskem činu višji od tebe?
»Ja, lahko. Ko posredujemo ob nesrečah, na intervencijah, kot temu rečemo, poveljuje tišti, ki prej pride na kraj nesreče in ki prvi preccni, kakšne so razmere. Običajno naj bi na mesto nesreče prvo prišlo domače društvo. In če je tako, poveljnik tega društva prevzame vođenje akcije. Odvisno paje od zahtevnosti razmer. Vedno na kraj dogodka pokličejo tudi gasilce s Centra požarne varnosti in ker so tam poklicni gasilci, ki so bolje usposobljeni in izurjeni, dostikrat domači poveljnik ali prepusti vođenje pripadniku CPV ali pa akcijo usklajeno vodita skupaj. Načeloma paje tako, da tisto društvo, ki prvo pride na kraj, preceni razmere in vodi akcijo.«
Intervencije zahtevajo veliko znanja, predvsem pa odgovornosti.
»To vsekakor. Če gre za večji požar ali kako drugo nesrećo, je odgovornost izjemno velika, zato je take akcije težko voditi. Za sabo sicer imamo različne tečaje, na primer tečaj za nosilca dihal-nega aparata, vendar je treba imeti tudi izkušnjc. Treba paje reči, da so notranji napadi, če gre za kaj resnejšega, tako naporni, da tišti, ki še nimamo dosti izkušenj, raje predamo mesto bolj izkuše-nim, starejšim, predvsem poklienim gasilcem. Saj če ni nikogar, pač greš, ampak razmere so takrat dosti drugačne, kot si ljudje ' mogoče predstavljajo. Takrat, ko daš nase dihalni aparat, začneš
živeti v nekem drugem svetu. Nimaš več zraka na pretek, kot ga imaš zunaj. Imaš le zrak na povelje, odpreš ventil in do tebe pride toliko zraka, kolikor ti ga da aparat, načeloma toliko, kot naj bi ga potřeboval, če dihaš normalno. Gibati se moraš preudarno in paziti, koliko zraka porabiš, da ti ga slučajno ne zmanjka, ko bi ga najbolj potřeboval. Psihofizično stanje gasilca pogojuje to, koliko zraka potřebuje. Ko gasilci vstopajo v goreče poslopje, so lahko tudi druge razmere precej drugačne, na primer vidljivost. Pogosto je dim tako gost, da ne vidiš praktično nič. S tovariši in pravzaprav z življenjem te povezuje le še cev. Vseje odvisno od tega, kako se boš v takih razmerah znašel in kako boš uporabil znanje, ki si ga pridobil. V takih razmerah je tudi odgovornost poveljujo-čega zelo velika, saj je odgovoren tudi za varnost mož, ki sodelujejo v akciji.«
Koliko takšnih intervencij imaš že za sabo?
Hvala bogu - še nobene, ha, ha. V času mojega poveljevanjaje
Andrej Nemec
bila najzahtevnejša intervencija požar pri Balohu v IOC, vendar sem bil takrat ravno na dopustu. Akcijo je vodil moj namestnik Borut Kump. Največja akcija, ki sem jo doslej vodil, paje bila sektorska vaja, ki smo jo pred kratkim pripravili pri objektu Bi-ring Tamiz v IOC. Kot so mi kasneje pripovedovali, seje ravno pri Balohu pokazalo, kaj pomeni dobra oprema in še zlasti avto, ki s seboj pripelje cisterno vode. Ko so naši fantje prišli na mesto požara, enostavno niso mogli takoj vdreti do žarišča požara, saj niso imeli primerne opreme, dva od hidrantov pa ništa delovala.
Kako pa je izgledala sektorska vaja?
Tudi scenarij, načrt vaje je naredil podpoveljnik našega društva Borut Kump. Vaja naj bi bila čim boljši približek možnému za-resnemu požaru. Borut sije vajo zamislil tako, da naj bi nekdo od udeležencev prometa na bližnji štiripasovnici opazil požar v pod-jeiju Biring Tamiz. Preko telefonske številke 112 naj bi obvestil gasilce in po sistemu alarmiranja, kakršnega imamo, naj bi najprej aktivirali domače društvo, kasneje pa naj bi na pomoč pokli-cali še CPV in sosednja društva. Akcijo sem vodil jaz, na prizo-rišče pa so prišle ekipe desetih društev. Kot domačini, ki smo prvi prišli na mesto posredovanja, naj bi poskusili omejiti požar in ga pogasiti, druge enote pa naj bi nam pri tem pomagale, zraven pa naj bi poskušale preprečiti, da bi se namišljeni požar razširil še na sosednje objekte. Moram reči, da so se stvari odvijale zelo hitro, skušali smo se namreč približati resničnim razmeram in čeprav
sem imel potek vaje že izrisan, vse skupaj ni bilo kar tako lahko, saj je treba paziti na celo vrsto podrobnosti, zraven pa se vse odvija res dokaj hitro. Kot poveljujoči sem moral usklajevati delo reševalnih enot, pri tem pa tudi paziti na varnost gasilcev. Tudi v takih posredovanjih je varnost gasilcev na prvem mestu. Moram
reči, daje bilo kar nekaj adrenalina in lahko sem si živo predstavljal, kako bi bilo ob resničnem ognju. Med drugim se mora poveljnik ukvarjati tudi s tem, da radovedneže odstrani z mesta akcije. »Firbci« lahko ovirajo gasilce pri delu, hkrati pa lahko naredijo tudi škodo, na primer povzročijo paniko. Neugodno pri tem je na primer tudi to, da v takih primerih v veliki vnemi na prizorišče včasih prihitijo tudi gasilci kar v trenirkah in športnih copatih. Čeprav imajo gasilsko znanje, s takšno opremo lahko ogrožajo sebe in druge. Poveljnik mora tudi takšne gasilce, čeprav so prijatelji, odstraniti s prizorišča. Čeje mogoče, jih lahko uporabi za naloge, kjer takšna oprema ni ovira, na primer, da odganjajo radovedneže.
Kakšna pa je bila ocena akcije?
Vsaka takšna akcija ima tri dele. Najprej je načrtovanje, ogled prizorišča in sama vaja, nato pa tudi podrobna analiza in ocena. Vaja je bila dobro ocenjena, čeprav je bilo tudi nekaj pomanjklji-vosti. Spet smo naleteli na hidrante, ki niso bili uporabni, iz hidranta, iz katerega smo črpali vodo, paje z njo pritekel tudi pesek. Kamenje je poškodovalo našo motorno brizgalno, in bo morala biti ena od prednostnih nalog našega društva prav ureditev hid-rantnega omrežja v Trzinu. V sodelovanju z občino bomo morali doseči, da bo podjetje Prodnik, ki je lastnik omrežja, poskrbelo za uporabnost hidrantov in da v vodovodnih ceveh ne bo kamenja. Je pa na območju Trzina kar precej zasutih ali nedostopnih hidrantov, za katere bo treba poskrbeti in se z lastniki parcel, kjer ti hidranti so, dogovoriti, da bodo omogočili dostop do njih. Kot že prej pri požaru v Balohu, seje tudi pri sektorski vaji pokazalo, da nujno potrebujemo kombinirano vozilo, s katerim bi takoj po alarmu na mesto požara pripeljali vodo v cisterni in bi takoj lahko začeli gasiti. Takšno vozilo bi nam zagotovilo, da bi drugi gasilci, ki bi kasneje prišli na prizorišče, lahko s precej manj živčnosti našli uporabne vire vode za gašenje.
Kakšni pa so načrti za naprej?
Kar se tiče društva, predvsem želimo kupiti novo kombinirano vozilo, ki postaja vse bolj nujnost. Treba paje poskrbeti še za na-daljnje usposabljanje in urjenje naših članov, da bomo sposobni ukrepati v vseh razmerah. Povabil bi vse, ki bi se želeli vključiti v naše vrste, da naj se nam resnično pridružijo, hkrati pa bi to pri-ložnost izrabil tudi za zahvalo starejšim članom, ki so doslej tako uspešno vodili društvo. Moram reči, da smo mladi zadovoljni, ker nas naši predhodniki še vedno podpirajo in da s skupnimi močmi lahko premagujemo težave ter izpolnjujemo naše naloge.
M.Š.
KJE SE IZOBRAZUJEJO IN USPOSABLJAJO NASI GASILCI IN PRIPADNIKI CIVILNE ZAŠČITE ?
Leta 1992 je bil ustanovljen Izobra-ževalni center za zaščito in reševanje RS na Igu, ki deluje v sestavi Uprave RS za zaščito in reševanjc pri Ministrstvu za obrambo. Namenjen je usposabljanju pripadnikov poklienih in prostovoljnih gasilskih enot, CZ in drugih sil za zaščito, reševanje in pomoč znotraj sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (reševalni psi, gorski reševalci, jamarji, potapljači ...).
[CZR Ig se razprostira na 7 ha površine, kjer se nahajajo bivalni objekt (avditorij.
učilnice, spalnice, jedilnica), vadbeni poligon (ruševine, bazen, bajer, požarna hiša, stolp za reševanje z višin, garaže z voznim parkom). K centru spada tudi poligon za iskanje in odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki leži kakih deset kilo-metrov JV od centra.
Najbolj ponosni so na »dihalno stezo«, kjer poteka praktično usposabljanje z izolirnimi dihalnimi aparati, ki postajajo stalnica pri gašenju požarov, saj se pojavlja vedno več kemičnih snovi, ki so zelo nevarne za člověka in njegove dihalne poti. Poleg izobra-ževanja za višje čine v centru usposabljajo
kandidate tudi za različne posebne naloge, kot so nošenje izolimega dihalnega aparata, tehnično reševanje, ravnanje z nevarni-mi snovmi, strojnik, strojnik avtolestve, mentor mladine itn.
Usposabljanja so večdnevna in potekajo ob koncih tednov, razen za pokliene gasilce, pri katerih usposabljanje traja pol leta. Usposabljanja so sestavljena iz teorije in praktičnih vaj, vse pa poteka pod budnim nadzorom inštruktorjev, predavateljev in zdravnika. Poskrbljeno je tudi za kosila in počitek, saj so celodnevna usposabljanja včasih zelo naporna.
BK
21
mm
TOMAŽ DANE:
MENTOR MLADIH GASILCEV PGD TRZIN
Devetindvajsetletni Tomaž Dane seje v gasilske vrste vključil že v četrtem razredu. Spominja se, kako jih je k sodelovanju po-vabil Blaži Mušič ml., koje sestavljal pionirsko desetino. Potřeboval je devet pionirjev, s katerimi bi lahko vadili tridclni gasilski napad in nastopali na občinskih tekmovanjih. Vadili so z manjšo motorno brizgalno, delati pa so morali pravzaprav vse, kar delajo starejši gasilci ob pravém požaru in na tekmovanjih. Blaži je mlado desetino vodil nekaj let, koje odstopil, paje nastalo mrtvilo. Fantje so se kasneje organizirali sami, na lastno pest, in začeli so hoditi na tekmovanja kot člani A. Po nekaj letih zavzctega in kar uspešnega tekmovanja so v zadnjem času nekoliko popustili, saj so ob zamenjavi v vodstvu društva prevzeli večino najodgovornejših funkcij na društvu. To jim je vzelo kar nekaj časa in tudi energije, vendar pa so prav letos spet začeli vaditi, in pričakujejo, da bodo že v kratkem spet začeli tekmovati.
Ko ste mladi na društvu prevzeli krmilo v svoje roke, si ti postal mentor mladih gasilcev. Si imel prej s tem že kaj izkušenj?
Pravzaprav nisem imel nobenih posebnih izkušenj. Leta 1998 so me zadolžili, da poskr-bim za mlade gasi Ice v osnovni šoli. Nalogo sem vzel resno in se pač pos-kušal kar najbolje znajti. Pogovarjal sem se z drugimi in skušal ugotoviti, kako imajo to urejeno drugje. Zdaj so stvari že precej bolje vpeljane kot na začetku, tako da je zdaj delo že precej lažje, čeprav imamo še veliko idej in načrtov, kako bi naše delo z mladimi še izboljšali.
Kmalu ste začeli tudi s tekmovanji mladih gasilcev.
Da, povabili so nas k sodelovanju zmagovalcev društev mladih gasilcev na osnovnih šolah. Prejšnji mentor mladih gasilcev na šoli, ki je bil iz Loke, je bil namreč tako uspešen, da so na tekmovanju Mladi gasilec zmagali. Kot naslednike so zato tudi nas povabili, da naj sodelujemo na tekmovanju. Na dvodnevnem srečanju smo se zbrali predstavniki dvajsetih osnovnih šol iz cele Slovenije, od Vuhreda do Ankarana. Prvi dan so morali mladi gasilci odgovarjati na vprašanja, imeli pa so tudi vajo z vedrovko in gasilski štafetni tek. Pet najboljših ekip seje uvrstilo na nedeljski finale. Med finalisti so bili tudi naši predstavniki in morali so se pomeriti v različnih spretnostih in na kvizu. Po končanem tekmovanju smo si ogledali Zelezno jamo na Krumperku in slamnikar-ski muzej v tamkajšnjem Jamarskem domu. Mladi so bili nad tem zelo navdušeni. To je bilo prvo tekmovanje in za nas kar uspešen ognjeni krst.
Lani pa smo se udeležili regijskega tekmovanja, ki je bilo v Dom-žalah. Nastopili smo kar z dvema ekipama. Mlajši so na tekmovanju zasedli tretje mesto, starejši pa so bili osmi. Ker je bilo tekmovanje izbirno za državno prvenstvo, so mladi le za eno točko zgrešili udeležbo na državnem prvenstvu, saj sta se tja lahko uvrstili le prvi dve ekipi. Tekmovali smo tudi na regijskem prvenstvu, ki paje bilo tokrat v Vačah. Tudi letos smo imeli dve ekipi, vendar z doseženimi mesti nismo tako zadovoljni. Imeli smo orienta-cijsko tekmovanje, na katerem so na kontrolnih točkah tekmoval-cem postavljali različna vprašanja, pokazati pa so morali tudi znanje iz prve pomoči.
Koliko pa je zdaj mladih gasilccv v Trzinu? Prijavljenih je 18, aktivnih paje 13 ali 14. Ti redno hodijo na vaje in naša srečanja. Letos smo pridobili tri nove mlade gasilce, veči-noma pa so v skupini tišti, ki vztrajajo že od vsega začetka, se pravi od leta 1998.
Kako pa deluje krožek mladi gasilec? Srečanja imamo vsako sredo od 16. do 17. Otroci se pred začetkom zberejo pred šolo, kamor pridem ponje in jih odpeljem h ga-silnemu domu, kjer imamo vaje in delamo vse mogoče stvari. Spoznavajo gasilsko orodje in gasilsko taktiko, učijo se vezati vozle, vadijo brizganje z vedrovko itn. Prejšnji teden sem jih pel-jal v Ljubljano na ogled gasilske brigade. Ogledali so si tamkaj-šnje avtomobile, gasilsko orodje in druge naprave. Gasilci so jim poklonili značke in našitke, posebno doživetje paje bilo, ko so jih natovorili v košaro hidravlične gasilske lestve in so jih dvignili 50 m v zrak, da so si z višine ogledali Ljubljano. Načrtujem tudi oglede različnih gasilskih muzejev, ki jih je zdaj v Sloveniji že . kar nekaj, kakšen dan pa bomo šli tudi na morje.
Pripravljate tudi tabore mladih gasilcev.
Predlani smo prvič v sodelovanju z Gasilsko občinsko zvezo Domžale pripravili poletni tabor. Imeli smo ga v Libeličah pri Dravogradu. Na taboru so sodelovali predstavniki šestih društev, iz Trzina pa so bili štirje udeleženci. Lani je bila udeležba iz Trzina še boljša, saj smo imeli tam že šest naših predstavnikov. V Libeličah ima Zavod za šolstvo v nekdanji karavli ob meji svoj dom. V njem namestimo udeležence tabora in žanje pripravimo zelo pester urnik. Vsak danje na programu ena dejavnost. En dan otroci plezajo na umetni steni, drug dan streljajo z lokom, en dan je rezerviran za kolesarjenje, enkrat gredo v spremstvu domačega
Streljanje z lokom med taborom v Libeličah
Tomaž Dane
vodnika na pohod ob meji, kjer mladi zvcdo marsikaj zanimivega o tistih krajih. Obiskali smo tudi tamkajšnje letališče in mladi so se lahko vozili z ultralahkimi letali. Enkrat smo se vozili s kanuji po Dravi, vse skupaj pa smo popestrili še s piknikom. Pred dvema letoma smo šli tudi v rudnik svinca v Mežici, lani pa smo bili v velenjskem rudniku. Vedno si seveda ogledamo tudi gasilski dom v Libeličah in tamkajšnjo kostnico, hoteli smo si ogledati še hidroelektrarno na Dravi, vendar nam ni uspelo.Urnik taborjenja je že tako kar bogat in za mlade je udeležba na takem taboru res prijetna popestritev počitnic. Ob večerih imamo taborne ognje, mladi pa dobijo naloge, ki jih morajo izpolniti. Pripravimo dan odprtih vrat, da si starši ogledajo, kaj počnemo in moram reči, da
so bili doslej še vedno zelo zadovoljni. Letos se nameravamo udeležiti srečanja mladih gasilcev v Avstijo, da bomo malo pogledali še čez mejo.
Letos si opravil tudi tečaj za mentorja mladih gasilcev. Da, kar dosti sem se naučil. Spoznal sem kar precej koristnih prijemov in dobil veliko napotkov za delo z mladimi. Tomaž je ob koncu pogovora povabil mlade, da naj se pridružijo mladim gasilcem, saj se bodo lahko marsikaj naučili in v družbi z vrstniki preživljali prijetne urice.
M.Š.
POŽAR V INDUSTRIJSKI CONI TRZIN
ja. Na objektu je nastala velika gmotna škoda, natančno pajo bodo ocenili izve-denci.
Borut Kump
V soboto, 28.04.2001, so ob 1459 sporočili, da se iz objekta za teh-ničnimi pregledi v IOC Trzin kadi. Prvo je bilo alarmirano PGD Trzin, hkrati pa smo za pomoč poklicali Center za požarno varnost (CPV) Količevo. Na kraj dogodka smo prvi prišli gasilci domačega društva, takoj za nami pa še gasilci iz CPV-i. Po hitrem ogledu smo ugotovili, da gori v skladišču-v delavnici preprog podjetja Baloh. Zaradi velikosti objekta in težav z oskrbo vode, naše društvo namreč nima vozila za prevoz vode, dva najbliž-ja hidranta pa ništa delala, smo na pomoč poklicali še sosednja društva (Domžale, Jarše-Rodica, Dob, kasneje pa so
prišli še Mengšani). V objekt smo morali vstopiti na silo. Ko smo odprli vrata, smo ugotovili, daje celoten objekt močno zadimljen s strupenim, črnim, gostim dimom, zato smo za vstop v objekt morali uporabiti izolirne dihalne aparate. Pripadniki CPV-i so v spodnji etaži iskali in pogasili jedro požara, mi pa smo gasili ter pregledovali in odpirali okna v drugi etaži, da bi objekt čim hitreje prezračili (dim). Požar je bil v eni uri omejen in pogašen, vendar je prezračevanje objekta trajalo vsaj še 4 ure, pri tem pa smo si pomagali tudi z ventilatorji in odstranje-vanjem tleče izolacije. Na kraj nesreče so kasneje prišli tudi kriminalisti, ki so analizirali vzrok požara in zapečatili skladišče, domače društvo paje postavilo požarno
stražo. Skladišče smo zapustili delavcem v nadzor ob 23°° Delavci so zatem tam dežurali celo noč. Zjutraj smo se vrnili in kriminalistom ter strokov-nemu izvedencu pomagali pri iskanju vzroka požara. Ugotovili so, daje najverjet-neje zagorelo na glavni el. omarici v največjem prostoru skladišča, vzrok pa naj bi bil kratek stik. Od tam seje ogenj širil po električnih napeljavah in zračnikih v višja nadstrop-
MEDOBČINSKA GASILSKO-REŠEVALNA VAJA
VIOC TRZIN
Da na intervencijah ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, gasilci svojo psihofizično pripravljenost, usklajenost in tehnićno sposobnost preverjamo na različnih vajah. Tako vajo snio pripravili tudi v petek, 11.5.2001, v industrijski coni Trzin.
»Zagorelo« je industrijsko poslopje BI-RING TAMIZ. Sodelovalo je 13 gasilskih enot iz 9 gasilskih društev v občinah Mengeš. Domžale in Trzin ter poklicna gasilska enota Centra požarne varnosti. Preverjali smo tiho alarmiranje društev, čas prihoda društev na mesto vaje, delo z opremo, delo z dihalnimi aparati, radiopovezave ter
oskrbo z vodo. Prav oskrba z vodo je bila največji problem, saj naše društvo nima primernega vozila. Ker pa hidrantno om-režje povzroča težave v celotnem delu Trzina. nas ni presenetilo, da nekateri hidranti spet niso bili uporabni, posebej pa nas je presenetila večja količina peska v hidrantih oziroma v vodovodnem omrežju v coni. Pesek, ki smo ga z vodo črpali iz hidranta, nanije poškodoval opremo, prav neprijetno paje tudi ropotal po strehi objekta, ki naj bi ga gasili. Po končani vaji so delegati, poveljniki društev in poveljniki civilne zaščite podali poročila, vajo smo analizirali. Za malico je poskrbelo vodstvo podjetja Tamiz.
Zahvalil bi se lastniku Biring Tamiza Marjanu Tekavcu in dircklorju Metodu Maroltu, ki sta dala objekt na razpolago za vajo ter nas pogostila, ter vsem gostom in gledalcem za ogled vaje.
Borut Kunip
.
gasite© drušliro
U Snimi
1ÔÛ6-1925
cNb, J3(DVCb(DĆ
»'■'■■V .. -■
^ c/crsifizv društl/tf u ýriťxřu
je i ivo Ci Co tovar i sa.
Jožela J/ra/j
Svojega. usíanouttefja., radi zasfag, pridoĚtjemf/ na pofju gusifstva., za svojega.
(fasfàec?œ ďa?za.
Třtinu , drxt 2Û.jdnuarja. /92S 72ac'cín,k-
/Uf.
Prvi prapor PGD Trzin iz leta 1956
& ^O ÙQUSr,
./ —\ ,
IPOá V T£m* <> 1P8<5
s
7"/?Zl H
Prapor iz leta 1986
pBOSTOVOUN0
TQZ\W
NA POMOČ!
Sedanji prapor PGD Trzin iz leta 1999