Se  strinjate
Kdo je premaknil Mollyjin klavir
(James Joyce: UIlikses)
Leta 1972 je Hugh Kenner objavil članek, v katerem skozi nekatere nagajive špekulacije opozarja na nerešljivo uganko v Uliksesu. Nanaša se na nekaj, kar je za Leopolda Blooma šestnajstega junija 1904 osrednji razlog za strah. Namreč ljubezensko razmerje med njegovo ženo Molly in »gizdalinom« Blaze-som Bovlanom. Bloom »ve«, da je njuno skupno petje samo pretveza za prešuštvo. Prizor, o katerem govori, se pojavi v »itaškem« delu - psevdokatekiz-mičnem, v obliki dvogovora zapisanem opisu Stephena in Leopolda, kako pijeta čaj, potem ko sta se pozno ponoči vrnila v Bloomovo gospodinjstvo. Stephen odide in Leopolda, ki stoji na vrtu, kjer se je poslovil od mladega prijatelja, preplavi žalost. Ozre se kvišku, k zvezdam: Kaj je čutil Bloom, ko je ostal sam?
Hlad medzvezdnega prostora, tisoče stopinj pod lediščem ali absolutno ničlo Fahrenheita, Celzija ali Reaumurja: prva znamenja bližajočega se svita. {Ulikses II., str. 263, prev. Janez Gradišnik)
Potem ko se z obžalovanjem spomni seznama umrlih prijateljev in zagleda jutranjo zarjo, se Bloom vrne v hišo. Vzame svečo in odide v prednjo sobo. Tb pot bi seveda lahko prehodil tudi z zavezanimi očmi, tako dobro jo pozna. Ibda tokrat doživi nekaj boleče drugačnega.
Kaj je iznenada ustavilo njegov vstop?
Desni senčni reženj sferične votline njegove lobanje je prišel v dotik s trdnim lesenim oglom, in infinitezimalen, vendar občuten delček sekunde je bil pozneje na tem mestu lokaliziran občutek bolečine kot posledica prejšnjih zaznav, prenesenih in registriranih. (Ulikses II., str. 264)
% se pravi, z glavo udari ob kredenco iz orehovine. Prejšnji dan je nekdo premikal pohištvo po prednji sobi; bistveno spremembo v tlorisu je povzročil klavir, na katerem slonita Bovlan in Molly med svojimi glasbenimi vajami (ki so v resnici vaje za intimnejše duete). Inštrument stoji zdaj tam, kjer je bila poprej kredenca. Bloom z bolečo glavo nadrobno opazuje ta objekt:
Pokončen klavir (Cadby) z odkritimi tipkami, na spuščenem pokrovu je ležal par dolgih rumenih ženskih rokavic in smaragdno zelen pepelnik, v katerem so bile štiri porabljene vžigalice, delno pokajena cigareta in dva zbledela ogorka, na stojalcu so stale note v naravni lestvici G za glas in klavir pesmi Ljubezni stare sladki spev (besedilo G. Cliftona Binghama, uglasbil J. L. Mollov, iz repertoarja madam Antoinette Sterling), odprte na zadnji strani s sklepnimi navodili ad Ubitum, forte, pedal, animato, zadržan pedal, ritirando, konec. (Ulikses II, str. 265)
Sodobnost 2000 I 598
Se  strinjate
Nikoli ne zvemo, kdo ali zakaj je premikal pohištvo. Epizoda je seveda stara šala, stara kot sama literatura, šala o profesorju, ki med gledanjem zvezd pade v jamo. Leopold Bloom trenutno igra raztresenega profesorja.
Kdo je premaknil klavir? Blooma ni bilo doma kakih pet ur. Zelo malo verjetno je, da bi to storila služkinja Bloomovih, nič kaj amazonska gospa Fleming, vsaj sama ne. In čeprav bi Molly lahko premaknila stole, Kenner sklepa, da bi bila klavir in kredenca preveč zanjo. Tb je moral narediti Bovlan. Kenner nadaljuje s spekuliranjem, zakaj bi pripravila ljubimca, da to počne. Zato, meni, ker seje hotela izogniti neizbežnemu spolnemu odnosu z Blazesom, ga preložiti ali nekako zavreti potek dogodkov. Njen namen je, da:
Sodobnost 2000 I 599
Se  strinjate
ga izžme ... s telesnim delom. Preložila bo fizični moment, se mu morda izognila; prav gotovo pa ga bo oslabila. Ko stojita v prednji sobi, jo prešine, kako ji je mož že večkrat predlagal, da bi postavila tisto zofo h kaminu. Mojstrska poteza! Izčrpala bo Bovlana, ker bo moral premikati pohištvo, težko pohištvo. In tako se zdi, da si moramo predstavljati zariplega Blazesa Bovlana, kako podstavlja ramo h kredenci, vleče klavir, dviga in prenaša zofo in mizo z vloženo ploščo iz majolike, premešča težki naslanjač, lahki stol... (str. 26)
lb je lep scenarij; in če ga sprejmemo, spodkopava Mollvjina erotična razglabljanja v »Penelopi«; v njih ne bi smeli gledati dejstev, pravi Kenner, temveč »pornografske« fantazije. Stvarnost tistega, kar seje godilo med gospo Bloomovo in njenim ljubimcem, pa je bila čisto drugačna.
Naj bo še tako neznatno, je Kennerjev predlog vendarle glavno dokazno gradivo. Temelji predvsem na enem »dejstvu«, ki ga narekuje zdrava pamet -da namreč premikanje klavirjev ni ravno lahko opravilo; ni delo za ženske, temveč garaški moški posel. Ob tem se človek spomni tistega imenitnega nemega filma z Laurelom in Hardvjem, v katerem skušata klovna spraviti klavir po stopnicah navzgor, seveda s poraznim izidom.
Kennerjevemu eseju seje zabavno postavila po robu Margaret Honton, tudi preučevalka Jovcea, in sicer v James Joyce Quarterly štiri leta kasneje. Ob obilnem navajanju poglavij in verzov (jovceovci v medsebojnih spopadih obožujejo to početje) je bil coup de grace gospe Honton njeno žensko poznavanje dejanskih »hišnih del« (in med vrsticami povedano, Kennerjeva moškošo-vinistična nevednost glede teh stvari):
Rada bi prepričala gospoda Kermerja in njegove bralce, daje povsem mogoče, da sta ženski (se pravi Molly in gospa Fleming) premikali pohištvo, kajti od svojega dvanajstega leta sem že nič kolikokrat sama premikala izjemno težak pianino (Wegman). Kratko razdaljo, da. Korak za korakom, da. In sama, da. Iz izkušenj s starim viktorijanskim pohištvom vem, da ima večina kosov kolesca, nekateri pa tudi ročaje - kredenca bi jih zelo verjetno imela -, da jih je moč laže premikati. Kar zadeva knjižno omaro, je marsikatera ženska prestavljala še kaj težjega. Knjige lahko poprej vzameš ven in jih spet postaviš na police, ko je omara že na svojem novem mestu, ali pa poskusiš premakniti polno omaro, zaradi česar je treba po končanem podvigu pobrati nekaj razsutih knjig.
Zdi se torej, da profesorji niso samo raztreseni, temveč je tudi njihova pomoč v gospodinjstvu zanemarljiva.
Prevedla Jana Cedilnik
Sodobnost 2000 I 600