P.b.b
svetovnih in domačih dogodkov
PoStni urad Celovec 2 - Verlagspostamt Klagenfurt	Izhaja v Cclovcu ” Erscheinungsort Klagenfurt
CELOVEC, DNE 2. JULIJA 1964
Južni Vietnam v veliki nevarnosti
Ameriška artilerija bo podprla boj proti Vietkongu — Letalske sile naj bi odločile vojno
Predsednik Združenih držav Amerike Johnson je izdal navodila, kako zaustaviti prodiranje Vietkonga v deželi. Dejal je, da bodo tamkaj -ZDA uporabile silo, ki je potrebna za ohranitev svobode njihovih prijateljev.
Istočasno bodo ZDA južnovietnamske letalske sile pojačile, da bi tako mogle uspešno uničevati komunistična oskrbovalna oporišča. V Združenih državah Amerike so prišli do prepričanja, da domača južnoviet-namska vojska sama ne bo kos partizanskemu načinu bojevanja.
Združene države so pozvale svoje zaveznike, da podprejo južnovietnamsko vlado v boju proti Vietkongu. Ta poziv je našel pri teh le malo odmeva.
V Saigon je prispel do sedaj oddelek 25
pionirjev novozelandske vojske. Tudi vlade Japonske, Formoze, Filipinov, Južne Koreje in i&iama premišljujejo, na kakšen način naj bi pomagale.
Filipini nameravajo poslati sanitetne oddelke, pionirje, tehnike in strokovnjake, ki bi pripravljali vojake za psihološki način bojevanja. Japonska bo poslala medicinsko in tehnično pomoč. Formoza hoče dati poljedelske pridelke. Južna Koreja pa bo poslala 'Sanitetni oddelek.
Do sedaj sta poslali vojaštvo samo Avstralija in Nova Zelandija.
Radio Hanoi je v svoji vsakodnevni oddaji poročal, da obvlada Vietkong praktično dve tretjini Južnega Vietnama. Tako ni več nobene natančne bojne črte med vladno vojsko in uporniki.
S koncerta celovških srednjih šol
Dragocena glasbena vzgoja na naših srednjih šolah
Na predlog strokovnega nadzornika za glasbo dr. Smidta je omogočil deželni šolski svet koncert celovlških srednjih šol, ki je bil, pretekli četrtek v Domu glasbe v Celovcu.
Nastopajoča mladina srednjih šol je na -tem koncertu dokazala javnosti učne uspehe v predmetu glasbe.
Nastopili so zbori in instrumentalne skupine, ki so s svojim petjem in igranjem navdušili mnogoštevilno poslušalstvo, tako da so lahko -glasbeni učitelji in učenci ponosni na talko lepo uspeli večer.
Koncert srednješolske mladine je tudi izpričal, da je koroška mladina tudi v plehkem, materialističnem času v veliki meri ohranila nadarjenost in izobraževalno zmožnost za glasbene vrednote.
Na koncertu celovških srednjih šol je nastopil tudi zbor slovenske gimnazije pod vodstvom prof. dr. Franceta Cigana in dosegel brez dvoma najlepši uspeh. To je dokazal tudi najbučnejši aplavz, ki so ga bili
deležni mladi pevci in pevke za svoja pevska izvajanja.
Še prej pa so za uvod v zborovsko petje slovenske gimnazije naši mladi, nadobudni instrumentalisti „Vescli študentje” (klarinet, trobenta, pozavna, kitara, harmonika in petje) zaigrali tri vesele narodne viže z ognjevitim tempom in igralsko spretnostjo.
Sledil je nastop izbranega mešanega zbora — okoli 80 najboljših pevcev, ki je najprej zapel dve nemški pesmi: „Musica die ganz lieblich Kunst (Johann Jeep) in pa „Ehre und Preis“ J. Seb. Bacha. Ubrano je zvenela mogočna peteroglasna fuga in zapustila pri občinstvu močan vtis.
Sledile so tri slovenske pesmi, izmed katerih je najbolj ugajala pesem „Jaše k nam Zeleni Jurij”, ki jo je komponiral Rado Simoniti, šesteroglasna pesem iz sodobne, modeme slovenske glasbene literature.
Pa tudi pesem »Nedeljski jagri” — tekst Franca Ledra-Lesičjaka, uglasbil pa jo je Luka Kramolc, je žela nedeljeno priznanje. Pri tej pesmi se je posebno odlikoval sed-
KOROSKA dijaška zveza
Vsi koroški Slovenci NA P R O S LAVO
550-LETNICE USTOLIČENJA
KARANTANSKIH KNEZOV V SLOVENSKEM JEZIKU
v nedeljo, dne 12. julija 1964, ob pol 3. uri popoldne v veliki dvorani Delavske
zbornice v Celovcu.
Sodelujejo: Pevski zbor Koroške dijaške zveze, ansambel »Veseli študentje”, igralska skupina -iz Gorice in folkloma skupina iz Trsta.
Predprodaja vstopnic v pisarni Krščanske kulturne zveze, Celovec, Vi-ktringer Ring 26, in pri odbornikih -KDZ, Volkermarkter StraBe 5.
LETNIK XIV./ŠTEVILKA 27
Narodu dobre učitelje!
Te dni je odslovilo celovško učiteljišče -svoje letošnje maturante in maturantke. Vsega skupaj tje bilo usposobljenih za poučevanje na koroških ljudskih šolah 128 učiteljev -in učiteljic. Vsekakor precejšnje število. Kljub temu pa smo tudi na Koroškem zelo zaskrbljeni zaradi učiteljskega naraščaja. Ne pozabimo, da se mora šolstvo iz leta v leto izboljševati. Vsepovsod je cilj više organizirana šola in se mu je treba čim bolj približati. To pa je možno le, ako so na razpolago primerni prostori, moderna šolska poslopja ter seveda učiteljstvo. Vrhu tega predvideva nova avstrijska šolska zakonodaja tudi deveto šolsko leto. To se pravi, da bodo obiskovali učenci osnovno šolo devet let, da bo obsegala sedanja -glavna šola pet -namesto štiri razrede ter bo tudi isrednjim šolam, ki jih imenujemo po novem višje šole, dodan en razred. Tako bodo morali obiskovati učenci, ki so vstopili preteklo šolsko leto, torej jeseni lanskega leta v gimnazijo, to devet let. Rabili bomo -torej tako na ljudskih kot tudi srednjih oziroma višjih šolah več učiteljev in profesorjev. Zato smo tembolj veseli dejstva, da je bilo usposobljenih letos na učiteljišču tudi dvanajst fantov in deklet za dvojezični pouk.
Čim so pred letom 1938 učitelji na splošno morali zelo dolgo čakati, preden so mogli nastopiti svojo službo, danes ni več tako. Po zrelostnem izpitu ima mladi maturant možnost, da takoj zaprosi za učiteljsko službo. Navesti more glede nastavitve celo svoje želje, predvsem Okraj, v katerem bi hotel -poučevati. Vsaj glede okraja skuša šolska oblast tudi že mladim učiteljem ustreči ter jim omogočiti, da se pri svojem delu od vsega početka dobro počutijo. Učitelji, ki imajo usposobljenostni izpit za dvojezične šole, pa so napram drugim še v toliko na boljšem, ker dobe taikoj službo na dvojezičnem ozemlju, to se pravi, v njih najožji domovini.
Treba pa je tudi poudariti, da so se začetne plače učiteljstva bistvene -izboljšale. Učitelj danes ni več oseba, ki bi bila gmotno zapostavljena, nasprotno se država zaveda svojih dolžnosti do vzgojiteljskega stanu. Ko bodo zapustili prvi absolventi nove Pedagoške akademije, ki bodo začele delovati v Avstriji od leta 1968 naprej, pa bodo plače učiteljev še bolj dvignili, saj to drugače tudi ni mogoče. Ako je šolanje učiteljstva daljše, potem mora biti temu primerna tudi plača. Na splošno so po vaseh tudi stanovanja učiteljev v dobrem stanju, v kolikor stanujejo v uradnih stanovanjih. Znano je, da se tozadevno občine dandanes že precej trudijo. To tudi zaradi tega, ker želijo v posameznih občinah pritegniti učiteljstvo za javno delo, predvsem kulturno in politično. Tako čakajo mlade učitelje vsepovsod nove in lepe naloge, kar velja še prav posebno za službo med našim ljudstvom, ki si želi z narodom tesno povezanih učiteljev. Torej bo treba tudi v bodoče polagati čim večjo pažnjo na uči-teljlski naraščaj.
Od lanskoletnih maturantov slovenske gimnazije jih je vstopilo pet na učiteljišče. V enoletnem tečaju abiturientov in abitu-rientk so se pripravljali z veliko ljubeznijo in resnostjo na svoj bodoči poklic. Sedaj so dokončali svoj študij ter je doseglo od lanskoletnih sedemnajstih slovenskih maturantov že pet svoj cilj, štiri dekleta -in en fant. Zelo smo tega veseli. Tako vsak vidi, da je možno s pridnostjo tudi v kratkem Času doseči lep, nadvse spoštovan in idealen poklic.
Tudi v prihodnjem šolskem letu bodo sprejemali na celovškem učiteljišču spet rnaturante -raznih srednjih šol, bodisi gimnazij ali trgovskih akademij. V enoletnem
študiju in šolskopraktičnem šolanju jih bodo na zavodu pripravljali na naloge sodobnega učitelja. Vrhu tega pa bodo sprejeli tudi ob koncu tega šolskega leta na učiteljišču spet precejšnje število fantov in deklet v MuzičnoHpedagoško gimnazijo. Upajmo, da bo med sprejetimi dijaki in dijakinjami tudi zadostno število kandidatov z znanjem obeh deželnih jezikov. Zato moramo poskrbeti iz leta v leto tudi sami s tem, da se prijavi čimveč naših fantov in de-
klet na učiteljišče, bodisi po dovršeni ljudski šoli, glavni šoli ali pa po četrtem letu gimnazije. Možnosti je torej veliko. Vzgoja naroda je končno odvisna v prvi vrsti od dobrih učiteljev, tako laikov kot duhovnikov. Tudi dandanes narod z velikim spoštovanjem zre na svoje vzornike iz vrst duhovniškega i-n učiteljskega stanu, zavedajoč se, kaj jim dolguje in kaj je končno prav od njih odvisno tudi v bodoče: usoda naroda.
CENA 2.— ŠILINGA
OBJAVA
Na Državni gimnaziji za Slovence v Celovcu so sprejemni izpiti prvi dan velikih počitnic, to je 11. julija, ob 8. uri.
Učenec mora predložiti letno spričevalo, katero bo dobil na svoji šoli 10. julija.
Prijave naj bodo izvedene do 1. julija. Potrebni so:
1.	rojstni list;
2.	dokaz avstrijskega državljanstva;
3.	uspešno končana 4. šolska stopnja.
Šola, katero učenec sedaj obiskuje, pošlje
popis učenca direktno na naslov: Direktion des Bundesgymnasiums fiir Slowenen, Klagenfurt, Lerchenfeldgasse 22.
Glede sprejema v višje razrede pa je potreben oseben razgovor v šolski pisarni.
Na dan izpita morajo imeti učenci v šolskem poslopju copate.
Ravnateljstvo
mošolec Jožko Kovačič s svojim odličnim solom.
Kot zadnjo je zapel zbor Ciganovo »Danes je jasen dan”, na besedilo Lovra Kašlja.
Petje slovenskih pesmi je presenetilo mnogoštevilno poslušalstvo na koncertu, saj so jih pa tudi zapeli z živahno interpretacijo, pri čemer sta se lepo združevala raz-cvetajoča zvočnost in mladostna svežina glasov izbranega mešanega zbora.
Koroške srednije šolle so presenetile predvsem z mladinskim orkestrom, ki ga je vodil prof. Rudolf Scherzer. Klasična in realna gimnazija pa je nastopila z mešanim zborom ter se predstavila z vrsto zares lepo zapetih pesmi, med katerimi je -posebno ugajala „Mit Lieb’ bin -ich umfamgen”. Tudi ta zbor je vodil prof. Scherzer.
Nato je sledil nastop komornega kvarteta realke in realne gimnazije. Profesorju Striederju ter izvajalcem samo častitamo k uspehu. Enako zboru dekliške gimnazije pod vodstvom prof. Helmuta Wulza.
Sledil je odlični mešani Zbor celovškega učiteljišča pod vodstvom profesorja dr. Fheodoroffa. Predvsem je pri tem zboru presenetila dobra interpretacija.
Realka je nato izvedla nekaj lepo uspelih narodnih plesov s spremljavo šolskega orkestra.
Na koncert celovških srednjih šol sme biti Koroška ponosna.
KRATKE VESTI
•	V mestu Cincinnati v Združenih državah so se rodili četverčki, vsi fantje. Vsi so zdravi in zdravniki upajo, da bodo ostali pri življenju. Starši so dali četverčkom imena po štirih evangelistih Matej, Marko, Luka in Janez.
9 V dunajski policijski kaznilnici se je poročil 37-letni kaznjenec, ki pa se je moral po ženitvi zopet posloviti od svoje 21-letne ženke. Za svatovsko gostijo je bila jetniška hrana: kuhana solata z grahom.
9 S 14. nadstropja dunajskega krožnega stolpa je skočil iz nepojasnjenega razloga ravnateljev tajnik Heinrich M. (56) in je bil na mestu mrtev.
•	Nobene rešitve ni bilo za znanega dunajskega rešilnega zdravnika dr. Franza Leopolda, ki je osebno rešil neštetim ponesrečencem življenje. Ko je prihitel nekemu pijancu na pomoč, ga je ta sunil v želodec. Dr. Leopolda so morali zato operirati na želodcu, a brez uspeha. Umrl je komaj 43 let star. Zdravnik je zaslovel po svoji metodi vdihavanja v ponesrečenčeva usta. Na ta način je oživil že sedem na videz mrtvih ljudi.
9 Zastopnik Kitajske na poštnem svetovnem kongresu Shang Hun-tsai je podlegel na Dunaju srčni kapi. — Soproga maroškega zastopnika pa je rodila na Dunaju deklico.
Politični teden
Po svetu ...
PRED 50 LETI V SARAJEVU
Te 'dni se je vse 'domače in 'svetovno' časopisje bolj ialli manj na dolgo in široko razpisalo o 'krutem umoru pred 50 leti v Sarajevu — nekateri bolj, drugi manj lobjektivno.
Dne 28. junija 1914 (na dan sv. Vida po pravoslavnem kolodarjiu) — bila je nedelja — so padli luscldepolni strdili na njlicab Sarajeva, glavnega 'mesta Bosne, katere je sprožil iz revolverja mladi dijak G.avrilo Princip na avstro-ogrdsega preš coloniaSlednilka Franca Ferdinanda in njegovo soprogo Zofijo.
Petdeset let je pravzaprav že precej dolga doba — posebno v današnjem Ihitro bežečem času. Le zdo malo od tedaj pri a cenita tu navzočih je danes še med živimi. Teh pet desetletij pa je hkrati tudi kratka doba; če upoštevamo, da obsegajo čas, v katerem smo morali 'doživeti dve strašni svetovni vojni, ki sta poleg povzročene neizmerne materialne škode zahtevali nad 23 milijonov človeških žrtev.
Zanimivo je lugotovlti, da vkljub temu, da je od sarajevskega atentata preteklo že petdeset let, zgodovinarji In politiki še vedno niso zmožni takratnih okoliščin in daljnosežnih posledic pravilno, objektivno oceniti in prikazati. Kajti nihče noče biti kriv in vsak je — pravijo eni in drugi— delal in ukrepal »po svoji najboljši vednosti in vesti". Kako je poram vkljub temu prišlo do izbruha prve svetovne vojne?! Kajti pisci svetovne zgodovine v tem slučaju ne morejo talko 'lahko najti pra-viega krivca, kot jim je to možno dokazati za drugo svetovno vojno Adolfu Hitlerju!
Naj še omenimo, da so nekateri časopisi — tudi avstrijski — vedeli v zadnjih tednih po-načati o velikih pripravah v Sarajevu za proslavo tega proSlulega atentata, ki naj bi potekala v ndkem revanšisričnem dn sovražnem smislu. Po nedeljskih večernih poročilih avstrij-Skega radia pa 'posnemamo, da je bila vsa proslava organizirana in izvedena v skromnem, ozkem obsegu — brez kakih hujskajočih dodatkov!
severnoameriškega naroda — torej tudi črncem — popolno enakopravnost z belci. V ta namen je bil že pred več kot enim letom izdelan zakonski osnutdk o odpravi rasne diskrimina-oije, katerega je pokojni predsednik Kennedy v lanskem juniju predložil senatu v obravnavo.
Te dni je bil 'predmetni zakonski osnutek ponovno pred senatom. Po daljši razpravi ga je senat — točno eno leto potem, ko mu ga je predsednik Kenmedy predložil v odobritev —, dokončno odobril v svojem zgodovinsko pomembnem 'glasovanju z veliko večino glasov, in sicer s 73 proti 27. Ta novi zakon prepo-voduje rasno diskriminacijo 'in na ta način odpira pot dejanski enakopravnosti za ameriške nebdloc tudi v javnem življenju in v vseh javnih 'lokalih. Zanimivo je, da je senator Barry Goldwaoer, ki ima idio sedaj največ .iizgliedov, da postane kandidat Republikanske stranke pri prihodnjih (novembrskih) volitvah ameriškega predsednika, glasoval proti odobritvi omenjenega zakona, kar mu bo izglede, da postane ameriški predsednik, verjetno precej poslabšalo.
Zakon O. odpravi rasne diskriminacije bo prišel še enkrat v formalno odobritev pred poslansko Zbornico, nakar bo postal dokončno veljaven.
ITALIJANSKA VLADA ZOPET
V OSTAVKI
Pretekli petek so bile v italijanskem parla-meniou med proračunska debato na dnevnem redu tudi državne podpore zasebnim šolam, ki jih večinoma vodijo razna verska združenja. Levo usmerjena koalicijska vlada pod vodstvom predsednika Mora je predlagala, naj parlament odobri zvišanje teli podpor za 150 milijonov 'lir (pribl. 37 milij. šilingov). Parlament pa je pri glasovanju odklonil predlog z 228 proti 221 glasovom. Do tega poraza je prišlo, ker je Morovo vlado pustil del koalicije „na cedilu" in sicer Nennijevi socialisti, socialni demokrati in republikanci.
S tem je bila .izrečena nezaupnica vladi pod predsednikom Alda Mora, ki je še isti dan šel
k državnemu predsedniku Segni-ju In mu javil ostavko vlade, katera je bila imenovana šele pred približno 6 meseci. Odstop Morove vlade so posebno komunisti, a deloma /tudi skrajni desničarji (neofašisti) z neprikritem veseljem pozdravili. Politični opazovalci obžalujejo ta odstop posebno še zato, kor je Italija točaisno v eni najbolj resnih gospodarskih kriz, iz katere trenutno še ni videti pravega izhoda.
PEKING PROTI INDIJI
Listi komunistične Kitajske so ostro napadli niaisltopnio izjavo novega min. predsednika Shaistrija, ki se je v svojem nastopnem govoru izjavil za ohranitev smernic pokojnega predsednika Nehruja v pogledu vodenja zunanje politike, trdeč, da je Nehru bil proti pogajanju za ureditev odnosov s Kitajsko.
Nekateri politični opazovalci so mnenja, da so vodje komunistične Kitajske sami proti pogajanju in da nimajo namena izpremieniti politike nasproti Indiji. Izgloda, da tudi pred-sddnik Shastri ne bo imel lahkega stališča nasproti Rdeči Kitajsiki.
Medtem je Peking začel tudi z očiščevalno akcijo v 'Sosednjem Tibetu, kjer so odpoklicali generala Tsha Ko-hsvaja, ki so ga osumili, da simpatizira s Sovjetsko zvezo. Ista-usoda je doletela še nekatere druge funlkcionarje.
POZIV JU2NOTIROLCEM
K ENOTNOSTI
Pred dnevi je Južnotirolska ljudska stranka (SViP) imela v Boznu svoj 16. redni občni zbor, na katerem so delegati volili nov odbor. Za predsednika je bil za prihodnja tri leta ponovno izvoljen dr. Silvius Magna-go, za prvega podpredsednika dr. Friedl Volgger, za drugega dr. Alfonz Benedikter, za tretjega pa inž. Alojz Pupp kot zastopnik Ladincev (Retoromanov).
Ob koncu zborovanja je podpredsednik dr. Volgger pozval vse delegate in hkrati celotno južno tirolsko prebivalstvo k enotnosti. Če (južnotirolski narod sedaj v teh važnih dneh ne bo med seboj enoten, ga nihče ne bo jemal resno — „niti tu v deželi niti v Rimu ali na Dunaju, še manj pa v New Yorku!“ je zaključil svoj temperamentni govor. Zares posnemanja vredno!
in pri nas v Avstriji
POMPIDOU — DE GAULLOV
NASLEDNIK?
V smislu ido sedaj veljavnih določil francoske ustave in po (dosedanji praksi je v slučaju, če je francoski državni predsednik nenadoma umrl ialli mu je bito iz kakega drugega razloga onemogočeno vršiti državniške posle, prevzel začasno vodstvo države vsakokratni predsednik sonata (»časni je Momnervillle). Po novih določilih, kot si to želi državni predsednik general de Gaulle, pa naj bi v talkam slučaju avtomatično prišel na njegovo mesto to časni ministrski predsednik Pompidou.
če bo do te izpremembe res prišlo, bodo v tem slučaju odpadle predsedniške volitve in bo naslednik potrjen kratko malo z ljudskim glasovanjem. Šele po sedmih letih bo potem prišlo do novih, rodnih volitev, pri katerih bi lahko nastopilo več kandidatov za mesto državnega predsednika. Seveda pa bo moral to ustavno .izpremombo predhodno odobriti francoski 'narod ali tudi parlament.
ZBLIŽAN JE MED FRANCIJO
IN JUGOSLAVIJO?
Louis Joxe, minister v francoskem vladnem kalbinetu, je te dni uradno obiskali Jugoslavijo. Politični opazovalci pripisujejo temu obisku precej važnosti in vidijo v rijem novo politično poreziO' generala de Gaulla nasproti vzhod-ndbtokovskim državam. Pri tem namreč hkrati ugotavljajo, da je to prvi povojni uradni obisk kakega francoskega ministra v Jugoslaviji, čeprav je predsednik Tito uradnto obiskal Francijo že prod osmimi leti.
Kot 'glavni namen sedanjega poseta ministra Jox-a v Jugoslaviji sicer navajajo podpis fran-cosko-jugoslovaniske pogodbe o medsebojnem kulturnem udejstvovanju, dejansko pa je bil ta obisk precej obširnejši, isaj se je razgovarjal tudi z jugoslovanskim zunanjim ministrom Popovičem in še z nekaterimi drugimi politiki. Bill je tudi na obisku pri predsedniku Titu na otoku Brionih. Podpisana kulturna pogodba predvideva ustanovitev mešane (francosko-ju-gosslovaniske) komisije za vpdstvo kulturne izmenjave na področju šolstva, literature, umetnosti in kulturnih ustanov.
V .listih dneh je bila v Beogradu tudi francoska gospodarska delegacija z namenlom, da razširi in poglobi francosko-jugoslovanske odnose na gospodarskem in tehničnem področju.
KENNEDVJEVA ZAOBLJUBA URESNIČENA
Pokojni ameriški predsednik John Kennedy si je postavil za eno 'svojih najvažnejših nalog, da na zakonski podlagi pribori vsem rasam
SKRAJŠAN VOJAŠKI ROK — DRAŽJI?
Pretekli teden je novi finančni minister dr. Wolfgang Schmitz v tem službenem svojstvu prvič obiskal Koroško. Ob tej priliki sl je ogledal in dal pojasniti različna pereča javna dela in probleme na Koroškem, med drugim zlasti cestne zadeve.
Na tiskovni konferenci mu je bilo med drugim stavljeno tudi vprašanje, da l.i bi predstavljal znani načrt državnega tajnika v obrambnem ministrstvu dr. RosOh-a, predvidevajoč skrajšanje obveznega vojaškega roka od dosedanjih devet na šest in pol meseca, manjše stroške kot do sedaj. Minister dr. Schmitz je 'izjavil, da sicer zveni neverjetno, a da bi skrajšan vojaški rok dejansko bil dražji kot pa dosedanji, ker bi v tem slučaju morali namestiti v vojaško službo civilne osebe in tudi vojaške (orožne) vaje, predpisane v slučaju skrajšanega roka bi povzročile precej visoke stroške. Letno bi vse to pomenilo zvišanje vojaškega proračuna za okoli 500 milijonov šil.
PONOVNA KRIZA V DRŽAVNI
OPERI
Na Dunaju kot tudi po vsej Avstriji traja že več dni precejšnje razburjenje, ki ga je povzročil umetniški vodja Dunajske državne opere in znani dirigent Herbert Karajan. Ta mož je že nekajkrat v zadnjih letih razburil in spravil v zadrego dunajske mestne in vladne očete kot tudi kulturne kroge zaradi svojih izrednih zahtev v tej ali oni obliki. O aferi se je na žalost precej razpisalo tudi svetovno časopisje.
Pred dnevi pa si je dovolil še nekaj posebnega: prosvetnemu ministrstvu kot nadzornemu organu Državne opere je kratko malo stavil ultimat, da ne prestopi več praga tega poslopja, alko ne bo operni ravnatelj dr. Hilbert takoj odpuščen. Ker je Karajan dosedaj povzročil že več opernih kriz, govorijo o njem ironično, da je on sam njih režiser in glavni igralec; hkrati označujejo njegovo službeno vodstvo v Operi kot diktatorsko. Večina je tudi mnenja, da dobiva vsa afera nekak politični priokus. Kajti nekateri časopisi hočejo delati sokrivega tem nezdravim razmeram v Državni operi tudi prosvetnega ministra, kar pa ne odgovarja dejstvom.
V dunajskih kulturnih in političnih krogih z obžalovanjem ugotavljajo, da nihče
ne namerava odrekati Karajanu njegove izredne dirigentske oz. umetniške zmožnosti, da pa so njegove ponovne zahteve (zlasti finančnega značaja) na daljšo dobo nevzdržne in so, kot je prej omenjeno, povzročile že več kriz v Državni operi. Posebno ostro kritizirajo zlasti izven Dunaja njegove izredno drage uprizoritve kake opere (uprizoritev ene ali druge opere z le maloštevilnimi ponovitvami je pod njegovim vodstvom stala nad milijon šilingov, kateri gredo iz žepov davkoplačevalcev in seveda ne iz Kara jan ovega!).
Nekateri pa kritizirajo tudi napačno politiko okoli vodstva Državne opere in pravijo, da je zgrešeno, graditi vse umetniško ustvarjanje tako rekoč le na eno osebo, kot da bi ta bila nenadomestljiva. Vprav v tej napačni politiki je dirigent Karajan dobival stalno potuho in pobudo za svoje prekomerne zahteve in za svoje nad vsemi „vzv:iišeno“ obnašanje, misleč, da si lahko v svoji prešernosti dovoli vse, kar se mu zljubi.
Zadnja Karajanova afera se marsikomu zdi nerazumljiva tudi zaradi tega, ker je znano, da je šele pred dobrim letom začel popolnoma složno sodelovati z ravnateljem dr. Flilbertom. V potrdilo, da obstaja med njima popoln sporazum, sta se tedaj pred javnostjo celo bratsko objela, hoteč s tem pokazati, da je takratna operna kriza dokončno rešena. — Da, da, je pač hudo, če ljudje v svojem preobilju ne vedč, kaj bi počeli in nad kom bi še svojo „sitnost stres'ali“!
KAJ PA CENE?
Ko bo eden ali drugi prebral ta naslov, si bo mislil: „Mogoče pa nas bo urednik le erikrat razvedril z novico, da se je indeks cen znižal!" Na žalost vam, dragi bravci, ne moremo postreči s tako veselo novico. Kajti ponovno moramo iz uradnih statistik ugotoviti, da so se cene večini potrošniških predmetov od letošnjega maja na junij ponovno nekoliko dvignile (največji porast je pri prehrani in sicer od 117,1 na 119,2 — torej za 2,1 točk).
Res bi bil že skrajni čas, da odgovorni činiteiji temeljito proučijo našo gospodarsko politiko in ukrenejo vse potrebno proti 'neupravičenemu naraščanju cen, če hočejo, da ne bo med narodom nezadovoljstvo še bolj naraščalo!
SLOVENCI
doma in po metu
Revija »Jezik in slovstvo”
Revija Jezik in slovstvo, ki pred nedavnim ni imela prav lahkega življenja in je po prvi številki tudi menjala urednika (sedaj je glavni in odgovorni urednik dr. Kratko Kreft), je prispela do svoje 4.-5. številke. V njej objavlja Janko Jurančevič razpravo o Vuku Stefanoviču Karadžiču, Boris Urbančič o novem pravopisu, Kratko Kreft o Krleži in Cankarju, France Bezlaj podaja Nekaj misli o etimologiji, Tomo Korošec piše o imenu Slovenec, France Jesenovec o govoru slovenskega otroka. Berta Golob pa o interpretaciji poezije. Objavljenih je še nekaj ocen in poročil ter več zanimivih in poučnih zapiskov, med katerimi je tudi ne posebno koristna polemika med Toporišičem in Kaleni-čem. — Urbančičev prispevek Naš novi pravopis je zanimiv.
Dve duhovniški smrti
Od šmarnic se je vračal s podružnice č. g. Jože Erman, župnijski upravitelj v Cerkljah ob Krki, star 46 let, da opravi še tretjo sv. mašo tisti dan. Zadel je z mopedom ob tovorni avto in nato umrl v brežiški bolnišnici. Gorečega dušnega pastirja je pokropilo nad 4000 duš in 35 duhovnikov. — V ljubljanski bolnišnici je zatisnil oči č. g. dr. Ivan Veider, v starosti 68 let. Bil je svoj čas tudi špiri-tual pri uršulinkah. Poznan je bil kot umetnostni zgodovinar. Veliko je študiral tudi slovensko svetnico sv. Hcmo in o njej napisal Icjm) knjižico. Pobrala ga je rakova bolezen.
Folklorna skupina France Marolt na turnejo
Reprize za študente in profesorje ljubljanske univerze, ki jih je priredil APZ „Tone Tomšič”, pričajo o zares velikem zanimanju študentov in profesorjev za nastope Akademikovih skupin. Žal je vreme dovolilo samo nekaj repriz. Folklorna skupina France Marolt ne bo mogla ponoviti programov, ker se odpravlja na turnejo po Nizozemskem, Belgiji in Zahodni Nemčiji.
Razstava slik iz 16. in 17. stoletja
V	koprskem muzeju so odprli razstavo slik, ki so nastale na slovenski obali v 16. in 17. stoletju. Dvainpetdeset razstavljenih del je last koprskega in piranskega muzeja ter tamkajšnjih cerkva. Razstava bo d prta do 10. oktobra.
Film o lipicancih
V	Lipici snemajo fihn ..Počitek v Lipici”. Film o znamenitih belih konjih bosta posnela v koprodukciji Triglav film iz Ljubljane in Hirsch film iz Miinchcna.
Lipica ima velike načrte
Kraj Lipica pri Postojni v Sloveniji — znamenita konjarna belih konj, ustanovitelj avstrijski dvor — bo postala prava velika turistična vaba. Zgraditi nameravajo campinge (= prostor za šotorjcnjc, hotele, konjska dirkališča. Turisti ImkIo tudi imeli možnost jezditi na lipicancih.
Verjetno mislijo tudi na konjska tekmovanja po vzorcu slavne dunajske jahalne šole. Pet do šest dobrih jezdecev nameravajo izobraziti v avstrijskem glavnem mestu.
Ti načrti zanikajo poročila, po katerih bi naj konjarno Lipico odpravili.
Nizozemska kraljica
je podelila našemu rojaku Jožku Resniku iz Hocns-broeka, dolgoletnemu rudarju in društvenemu delavcu na Nizozemskem, svoje odlikovanje za človečanske zasluge med vojno in po vojni. To je prvi slovenski rojak na Nizozemskem, ki je prejel tako odlikovanje. Podelitev je izvršil krajevni župan s tem, da je g. Resniku pripel odlikovanje na prsi v imenu kraljice in mu čestital. S tem so bili počaščeni tudi vsi Slovenci na Nizozemskem.
Od sile je močan in gibčen sin slovenskega rudarja na Nizozemskem Martin Poglajen. Nedavno je v Berlinu odlično nastopil v športni panogi „judo”. Dosegel je 2. mesto med evropskimi prvaki. Prekosil ga je samo nizozemski prvak, ki je pa za 50 kg težji od njega.
Duhovniške novice iz Ljubljane
Generalni vikar ljubljanske nadškofije dr. Stanko Lenič je postal prošt ljubljanskega stolnega kapitlja, profesor msgr. dr. Vilko Fajdiga pa stolni kakonik.
— Papeška kongregacija za semenišča in univerze je' odobrila imenovanje patra dr. Vigilija Alta, kapucina, za profesorja cerkvenega prava na ljubljanski bogoslovni fakulteti, dr. Vekoslava Grmiča pa zt> profesorja dogmatike.
Dosedanji kaplan pri Sv. Jakobu v Ljubljani) Franc Oražem, je odšel za prefekta v malo semenišče v Vipavo. Za kaplana pri Sv. Petru v Ljubljani je prišel Alojzij Lamovšek, doslej kaplan v Šenčur ju pri Kranju.
Veliki pedagog in filozof F.W. Foerster
Ob 95-letnici njegovega rojstva so na Dunaju osnovali „Dru5tvo prijateljev Friedericka Wilhel-nia Foersterja” v Avstriji.
Slavnostni govor je imel dr. Jose£ Gorlich „Fried-rich tV. Foerster — Življenje za mir in člove&tn-stvo”.
Tudi mi koroški Slovenci sc pridružujemo temu slavju, kajti znanstvenik je to zaslužil, saj je bil zmerom prijatelj slovanskih narodov in sc je zavzemal za njih pravično rešitev.
F. W. Foerster je v začetku junija letos dopolnil 95 let življenja.
Po promociji je šel v Anglijo in v Ameriko. Pozneje se je usposobil za predavatelja na visoki šoli v Ziirichu. Potem je postal profesor pedagogike na dunajski univerzi. Med prvo vojno je ostro nastopil proti vojni politiki nemške vlade.
Sedaj živi kot pisatelj v Ziirichu v Švici.
Jubilant ni zaslovel le kot etik in politik, temveč tudi kot pedagog. Ves njegov etični, politični in pedagoški nazor izvira iz globokega vira, iz krščanstva. Cilj vzgoje mu je Kristus, ki daje z besedami „Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle” trdno gotovost. V Kristusu je hrepenenje nasičeno in napolnjeno do večnih in nevarljivih globin.
Po Foersterju imamo pač estetsko kulturo, razumen šport, delovno kulturo dn kulturno erotiko. Toda kljub temu puščamo svoje učence brez vodstva skozi globoko spoznavanje življenja, brez spoštovanja do resnice. Značajnosti ne vzgajamo. „Kje je zanosita veličina ideala, 'ko pa je vsaka nravnost le časovni produkt, ki zamre s časom?" če ne pozna nova pedagogika višjih idealov kot svojo vzgojno merilo, potem pač manjka tudi vpogleda v zakone in moči človeške narave. Zdi se, da poznamo moči vnanje narave; pač pa nam manjka pogleda v duševnost. Ne poznamo pravilnih metod, da bi odprli človeško notranjost. Ne poznamo pravzroka vseh duševnih -bolezni, ki je ravno izvirni greh.
Foerster poudarja, da moderna pedagogika, ki ne računa z dejstvom izvirnega greha, ne pride do pravega temelja neznačaj-nosti. Osnovne resnice duševnega življenja doumemo le s pogledom v lastno in tujo dušo.
Foerster postavlja tri zahteve za vso u-spešno pedagogiko:
1.	Najvišji cilj vse vzgoje mora biti univerzalen in jasen. Neomajen vzor vzgoje je Kristus. Vzgojni cilj, ki je v Kristusu, je
jasen. V človeku je vse preveč „vsečlove-čanskega". Današnja vzgoja je enostranska. V krščanstvu je spojeno samoutrjevanje in samozatajevanje. Tako je krščanski značaj harmonična skladnost dveh načinov bistva.
2.	Vzgojitelj ne sme biti samo idealist, ampak tudi realist. Foerster hoče združiti idealizem in realizem. Realistični pogoj vse vzgoje zahteva, da vzgojitelj pozna človeško naravo.
3.	Vzgojitelj ne sme pozabiti samovzgoje. Edino to, kar bo vzgojitelj oblikoval v sebi, to bo tudi oblikoval v gojencu.
Vsa izobrazba naj služi tvorbi značaja (Charakterbildung). Najvažnejše sredstvo pri tvorbi značaja je Foersterju disciplina. Temeljno vprašanje discipline je po njem problem »pokorščine in svobode”, ki jo ne snemo več smatrati kot povsem nekaj nasprotnega, pač pa kot medsebojno dopolnilo. Kajti disciplina je pot do samoobvladovanja.
Foerster močno poudarja telesno vzgojo,
kajti ta ni samo higiensko važna, temveč tudi moralno pedagoško. Telesna togost rodi obenem nravno togost.
V seksualni pedagogiki so vsi nedostatiki moderne pedagogike združeni in ojačeni.
Seksualno pedagoško vprašanje ni vprašanje znanja, marveč vprašanje moči. Ne bo premagal spolne nevarnosti razum, temveč le splošno obogatenje vseh nravnih (etično moralnih) moči. šola mora oblikovati neomajno nravno voljo, ako hoče učenca usposobiti za boj proti spolnim iz-kušnjavam. Najboljše vaje so vaje v samo-obvladanju.
Dočim so skoraj vsi pedagogi sedanjega časa pristaši enotne šole, ker ta olajšuje izbiro poklica in pospešuje zbližanje stanov, ima Foerster proti enotni šoli tehtne pomisleke. Boji se, da se bodo morale s tem nadarjene glave žrtvovati. Vprašanje je, pravi, poiskati možnost, kako hi se ohranile velike duševne nadarjenosti za delovno ljudstvo.
Slavni gledališki igralec Hans Moser - umrl
V starosti 84 let je umrl v petek, 18. junija v svojem domačem mestu Hans Moser, najbolj priljubljeni ljudski igralec nemško govorečega gledališča in filma. 2e od maja je bil priklenjen na bolniško posteljo. K sreči Moser do zadnjega trenutka svojega življenja ni čutil bolečin.
Ce človek prekorači 80. leto starosti, nas zadenejo taka poročila navadno pripravljene. Pravzaprav se je mož še kar dobro držal, je rečeno potem, kar zveni mnogo manj spoštljivo, kot je bilo mišljeno. No, in potem govorimo nekaj o pokojnem, hvalimo njegove vrline in poveličujemo njegove slabosti. Mogoče še kdo stakne kako veselo storijo iz njegovega osebnega srečanja z rajnim in potem preidemo, če mogoče čim hitreje preko tega k drugim stvarem, češ: »Življenje zahteva pač svojo pravico,"
Tokrat pa je bilo čisto drugače in sicer tako, kot bi nekomu nenadoma in nepričakovano umrl njegov bližnji sorodnik.
Bližnji sorodnik — ali ni bil? Sitnež, čr-nogledec, godrnjač družine Avstrijcev, praded z zlatim dunajskim srcem, ki je čisto drugačen kot je v resnici. Zmerom godrnja in išče dlako v jajcu, m če jo najde, je do smrti žalosten, ker je pač imel prav? Duh, ki zmerom oporeka samo zato, da na kraju lahko reče: »Saj sem vedel! Ali pa tudi: »Prav lahko bi bilo drugače!"
Ob prazniku sv. Cirila in Metoda
Dne 7. julija je god slovanskih blagovestnikov sv. bratov Cirila in Metoda. Lanskoletni 1100-iletni jubilej, ki ga je praznoval ves 'krščanski svet, ne le mi, je delo teh dveh misijonarjev -iz Soluna znova razodel v vsej luči in -po-m-amhnostii. Vesoljni cerkven-i zbor črpa danes iz njunih zamisli, kako približati raz-k-ristjanjenemu svetu -luč svete vere. Okrožnica avstrijskih škofov, ki je žal pri nas niismo Šmidi slišati, ter govor nemškega škofa Gruberja v Salzburgu na slavnostih v čast sv. bratoma, pričata, da se tudi -nemški svet zaveda pomena delovanja sv. bratov in obsoja krivice, ki so jima bile -storjene iz -pohlepa po zemlji -in iz sovraštva do slovanske dejavnosti, ki si hoče pridobiti samostojnost i-n svobodo.
ZAROTA MOLKA
V naši -deželi je ob tej priložnosti — ko je ves krščanski in 'kulturni svet slavil^siveta brata — prišlo -do čudnega izbruha, ki smo ga bili vajeni samo pri tistih, ki so verovali v zmago tisočletnega rajha. Osupli smo bili, ko smo brali ciste pisarije, ki so blatile delo pokojnega sv. očeta Janeza XXIII., ga kritizirale in delo sv. bratov Cirila in Metoda poniževale Cer nanj pljuvale. Po enem letu pa se čudimo, da kljub prošnjam in prigovarjanjem zrelih ljudi, pristojni še niso -ničesar ukrenili javnega,
prave, ki so -izšli v zvezi s tem jubilejem. Škoda, da doslej ni izšla še življenjska drama, ki jo je zasnoval in spesnil o sv. Cirilu in Metodu nas p. Metod Turnšek. Delo je obširno, a zanimivo prikazuje v raznih nastopih značilne dogodke iz življenja svetih 'bratov od Soluna i-n Bizanca, preko Moravske in Panonije -do naše Primorske i-n Rima. Delo čaka -in kliče mecčna, ki bi knjigo založil. Morda se nekateri premalo zavedajo, da je kulturni delavec in širitolj prosvete tudi cisti, ki daje -denar, da se take reči tiskajo. -
NOVA KNJIGA,, KRALJESTVA BOŽJEGA"
V tem letu.po cirllmetodijskem jubileju je izšla rudi -nova 'knjiga »Kraljestva božjega", ki se peča s tako- imenovanim »vzhodnim vprašanjem". Ta številka je vsa posvečena stvarem, ki so v zvezi s sv. bratoma Cirilom in Metodom. Lahko rečemo, da pomeni to »Kraljestvo božje 1963“ zaključno knjigo tega jubileja na Slovenskem. V knjigi so zbrani članki raznih naših pisateljev in je pestra. Tudi to knjigo je -uredil odibor pod vodstvioim dr. Stanka Janežiča.
Letošnji -god svetih bratov naj spominja nase mlade izobražence, da je še veliko vprašanj iz davne zgodovine nerešen ih in da i-majo om dolžnost, da ta vprašanja raziskujejo. Nedavni
aiJUIU'1, pnisioj'111 5 C	-----o-,	L, L,	»1 vpmo.uij., ‘..j	. ■ > .......
da bi javnost lahko vedela in zgodovina lahko olbilski naših dunajskih visokošolcev Slovaške in
-	• ll	1	lC\0	A /T	__.„1 _ .- 1 _ » X ! — - ] _	.—v	1 /"Vk\ t* * o _
zapisala, da -se niso strinjali.
pristojni s talkini pisanjen
KULTURNI DOGODKI
Jubilej sv. bratov je bil povod neštetim proslavam po naši domovini in po svetu. Preveč bi bilo sedaj naštevati, kje so bile proslave in kako so uspele. Lahko rečemo, da so se Slovenci povsod -dostojno In primerno oddolžili ddu svetih bratov, ki so našim pradedom pomagali do kulturne višine in do prave vere.
Posebej omenjamo številne članke in raz-
Moravske kažejo, da se naši bodoči izobraženci tudi zavedajo svoje kulturne naloge. Vsem -drugim pa kaže letošnji -god spet luč, ki sta jo- prižgala mod nami -sveta brata, po rodu Grka. Ta luč nam kaže pot: evangeljska resnica je rešilna. Nobena filozofija ne kaže tako prave poti v življenju kot evangeljski nauki. Hkrati pa nas sv. brata tudi učita zaupanja vase, ponosa na svoj jezik in svoje slovensko čustvo. Ni treba nas biti sram, če smo Slovenci. Nasprotno: ponosni smo lahko na to in povsod se -moramo uveljavljati kot Slovenci!
Pravzaprav se Moser niti ni tako pisal.
To -je le njegov sinonim (umetniško ime) pristnega -Dunajčana na odrskih deskah in v filmu.
V rojs-tnem listu je zapisano JEAN JU-LIET (izg. žan žiilie) in je bil rojen 6. avgusta 1880 na -Dunaju v V. okraju. Njegov oče, akademski kipar je želel, da bi prevzel njegov sinko isti poklic. Zanj je imel prav malo zanimanja. Zato so ga vtaknili v trgovski poklic.
Ker pa ga je srce že vedno gnalo h gledališču, je enostavno prebežal k deskam »MUSIE SCHAN", po domače Hans Moser (drugi se pišejo Moser in si -nadenejo francosko zveneče umetniško ime).
Tega velikega igralca pa občinstvo ni odkrilo kar čez noč in mu nasulo rož pred noge. Moral je iti prav isto pot, ki so jo hodili že mnogi drugi umetniki, to je pot, ki je posuta s trnjem.
Dolgo časa je moral biti zadovoljen z malimi in najmanjšimi vlogami: »Moser je igral vse, kar je bilo dobro in drago" bi rekli v njegovem primeru.
Učnim in potovalnim letom na Moravskem (CSSR) je sledila nastavitev v varieteju »Budimpešta". Sele sedaj so postali nanj pozorni. Prišli so prvi Moserjevi skeči (prizorčki): »Der Dienstmann" (Postrešček), »Die Reblaus" (Trtna uš), »Dr. Lueger", »Feuerzeug" (Vžigalnik).
Je bil to cel Moser? Ta šaljivec, ta množični proizvajavec odrskega in filmskega humorja, pri katerem se ljudje že smejijo, predno pove kakšno veselo? Je pa še nek drug Moser, ki ga še bolj cenimo in občudujemo, ki je več kot samo ljudski igralec. In tega pa je odkril slavni režiser M a x Reinhardt za svoje Nemško gledališče v Berlinu in za salzburške Slavnostne igre. Sedaj je bila za Moserja pot odprta: k filmu in k Burgtheatru.
Iz filma so znane njegove vloge v: »Fa-milie Schimek", »Halo, Dienstmann", in »Ober, zahlen" (Natakar, plačati). Pri Burgtheatru pa je igral vloge iz del: Raimunda, Ne-stroja, Schnitzlerja in Molnarja.
Hans Moser je bili odlikovan s častnim prstanom mesta Dunaja, s častnim križem za umetnost in znanost L reda. Pred nedavnim pa je dobil naslov »komorni igralec" in pa JoseNKainz kolajno.
Kratke vesti iz katoliškega sveta_______
■ 34 poljskih pisateljev in znanstvenikov
je poslalo pismo predsedniku vlade, v katerem protestirajo proti vladni kulturni politiki. Ta politika, tako pravijo, ogroža kulturo na Poljskem. Konkretno se poljski komunistični in nekomunistični pisatelji in znanstveniki upirajo državni cenzuri in obsojajo pomanjkljivo razdeljevanje papirja za časopise, revije in knjige, ki so znanstvenega ali kulturnega značaja.
Tajnik poljske komunistične stranke Go-mulika je povabil nato predsednika poljskih pisateljev Jaroslava Iwaszkiewicza, da bi z njim razpravljal o položaju. Poljski intelektualci so dosegli uspeh, kajti njihov predsednik je bil pooblaščen, da jim sporoči, da bo razdelitev papirja za časopise, revije in knjige znanstvenega in kulturnega značaja povečana za 25 odst. Pisatelji bodo lahko izdajali nove revije kulturnega značaja. Znanstveno kulturno delo -bo bolje plačano. Pač pa se komunistična vlada noče odpovedati cenzuri.
ICcatkc kultucM uesti
• Ob 70-letnici rojstva je bil odlikovan Karl Bo h m za izredne umetniške zasluge s častnim prstanom mesta Dunaja. Istočasno je sklenil dunajski mestni svet odlikovati tudi Egona Hilbertaob nje-govi 65-letnici z zlato medaljo časti zveznega glavnega mesta.
o V starosti 84 let je umrl bivši predsednik avstrijske Akademije znanosti, univerzitetni prof., dvorni svetnik, dr. Rihard M e i s t e r. Imel je mnogo častnih doktoratov in odlikovanj. Prosvetni minister dr. Riiffl-Percevič je nazval pokojnega kot moža svetovnega slovesa.
© Pred kratkim je praznoval na Dunaju 75-letnico rojstva ikpmorni pevec Alfred Jerger. V teku svojega umetniškega delovanja je naštudiral preko s-to pomembnih vlog.
• Mednarodna žirija 32. bienala umetnosti v Benetkah je dodelila nagrado iz Brigh-tovega sklada v višini 500.000 lir jugoslovanskemu slikarju Branku Ružiču. Častno diplomo letošnjega bienala je dodelila žirija letos -francoskemu slikarju Rogerju Bis-sieru. Nagradi v višini 2 milijonov sta dobila Robert Rauschemberg in švicarski kipar Zoltan Hemeny.
Robert Rauschenberg je dobil to nagrado za slikarsko umetnost. Stvaritve tega umetnika, namreč ilustracija Dantejeve »Bo-žanstvene komedije", so tačas razstavljene v mednarodnem umetniškem klubu v palači Palffy na Dunaju.
Shakespeare vlada tudi v Edinburgu
Shakespeare bo tudi letos prevladoval na edinburških slavnostnih igrah. Celotna spominska razstava se bo preselila iz Strat-forda (izg. tretford) na škotsko.
Na programu bodo: »Henrik IV.“, »Izgubljeno ljubavno iprizadevanje", in »Henrik V.“. Vse predstave bo igralo angleško gledališče »The Bristol Old Vic Company (izg. dhe bristl old vic kampeni), ki je gostovalo tudi na -Dunaju v Burgtheatru.
Celo glasba je v znamenju genija Willia-ma Shakespeara.
Uprizorili bodo »Romeo in Julija" in »Kralj -Lear" — uverturo Berlioza; Richard StrauB »Macbeth" in Elgars »Falstaff".
V oistalem prevladujeta v glasbi na slavnostnih igrah Berlioz in Janaček. Tudi so predvidene predstave Smetane in Dvoraka. Dalje imajo »igre" na programu prvo izvedbo Henzesove opere »Ariosi", ki jo je komponist uglasbil ravno za edinburške slavnostne igre.
Kot solisti .so najavljeni: slavni baritonist Dietrich Fischer — Diskau; Mis-tislav Ro-stropovich, Svjatoslav Richter in Rudolf Serkin.
Celo umetniška slikarska razstava bo posvečena slavnemu francoskemu slikarju romantiku Eugene -Delacrodx (izg. eužen de-laikroa).
Znano je, da Cerkev na Poljskem praktično ne more vršiti nobene delavnosti izven cerkvenih poslopij. Zato je zanimivo vedeti, kako je versko življenje organizirano v varšavskih cerkvah. V cerkvi Vseh svetnikov sledi vsak petek zvečer po pevski vaji liturgični pouk, ki temelji na koncilski liturgični konstituciji. Vsako soboto nudijo v cerkvi marijanistov verski pouk otrokom in jih uče ministriranja. Ob ponedeljkih pa -se zbirajo v cetkvi sv. Stanislava zaročenci, kjer poslušajo predavanje o predzakonskem pouku.
•	Madžarski demografski položaj je zelo žalosten. Število rojstev je tam najnižje v vsej Evropi. Na vsakih 1000 prebivalcev pride samo 13 rojstev. Katoliški časopis, ki ga tiskajo na Madžarskem Uj Ember je poudaril ta težak položaj in odločno zahteval naj spremene zakone, ki dovoljujejo splave, če vlada ne bo zboljšala sedanjega položaja, bodo madžarski narod v kratkem predstavljali samo starčki.
•	Norveška narodna skupščina je dopolnila norveško ustavo z določili, ki jamčijo popolno svobodo vere v deželi. Trenutno je na Norveškem 3 milijone 700.000 protestantov, katoličanov pa 7.300.
KOROŠKA DIJAŠKA ZVEZA
Pozor! Sprememba programa!
Ker je kraj pri :Sv. Katarini v Šmihelu za kres neugoden, smo morali preložiti prireditev v soboto, dne 11. julija 1964 drugam. Odločili smo se za Božji grob pri Pliberku.
Ob 8. uri zvečer bo (blagoslov v cerkvi pri Božjem grobu, nato pa bomo zakurili kres ter borno z narodno pesmijo, godbo in literarnimi vložki poskrbeli za lep potek večera.
Vse od blizu in daleč, predvsem pa mladino, prisrčno vabimo!
SELE
(Veselega izleta žalosten konec)
Neki gostilničar Ženki tam v Bilštanju pri Galiciji stalno vabi z lepaki na zabavo in ples v sobotnih večerih. To je v soboto, 20. junija, zvečer le premotilo dva naša fanta, da sta namesto k pevski vaji napre-gla „puhej“, nagovorila dve dekleti, da se pridružita in hajdi na veselico. Opolnoči bi dekleti radi domov, a kaj, ko ima pri vožnji glavno besedo šofer! In če je človek dobre volje, se mu ne mudi domov. Tako je avto zdrčal namesto nazaj v Sele po cesti proti Miklavcu. Tam, malo pred Miklavcem, na ovinku nad klancem pa se je izlet nepričakovano žalostno končal. Avto je prerezal ovinek in treščil ob obcestni kamen, se prevrgel, se valil po pobočju navzdol in razbit obležal. Trije izletniki so pri tem zadobili le malenkostne poškodbe, hujše pa je dobila Herta Užnik, ki je padla iz avta in obležala: ima roko zlomljeno nad laktom, dva preloma kosti v spodnjem životu in poškodbo na spodnji čeljusti. Zdravnik dr. Smolnik ji je nudil prvo pomoč, rešilni avto pa je vse odpeljal v Celovec. Herta je v bolnici za nezgode v zdravniški oskrbi in trpi hude bolečine. Vsi sočustvujemo z njo in žčlimo sčasoma popolno okrevanje.
Ta nezgoda bodi svarilo vsem drugim. Sobotni večeri naj bodo.uvod in priprava na nedeljo ne pa čas za veseljačenje. Šoferji pa naj se ravnajo po pravilu, ki ga v radiu tolikokrat slišimo:
če voziš, ne pij! Če piješ, ne vozi!
Otvoritev „Košutnikovega dvorca“
Najvišjo lego v selski vasi ima nova Na-cova hiša. V zadnjem času je stala prazna. Zdaj je bila tudi na zunanjih stenah ometana in lično prepleskana. V najem jo je vzela soseda Ana Oraže, pd. Hajnžičeva s štirimi brati in hoče v njej nadaljevati prekinjeno gostilniško obrt in sprejemati letoviščarje na stanovanje. Hiši so dali ime „Košutnikov dvorec". Hiša ima res lepo lego in je od nje na vse strani krasen razgled na Košuto, po sosednjih gorah, hribih, dolinah, grabnih in naseljih. Vsekakor mična izletna točka.
Po blagoslovitvi hiše v soboto, 27. junija, je bila otvoritev pod novim vodstvom. V nedeljo navrh se je tam zabavalo mnogo domačih radovednežev in izletnikov od drugod.
Če vštejemo kantino in gostišče planinskega društva ..Prijateljev narave" pod Košuto, je sedaj v selski občini 11 gostiln. Občina šteje sedaj okoli 960 prebivalcev, torej na 87 domačinov že ena gostilna! To je vsekakor rekord.
Slovesnosti
To nedeljo, 5. julija, bomo obhajali Urho-vo žegnanje s pranganjem, ki slovi daleč naokoli. Gotovo bo ta dan v Selah izredno živahen promet.
Še večja slovesnost pa bo naslednjo nedeljo, 12. julija. Obiščejo nas štirje misijonski novomašniki, dva Japonca in dva Indijca, da se osebno skažejo hvaležne dobrotnikom, ki iso jih podpirali.
Na trgu poleg nove cerkve bodo istočasno na štirih oltarjih darovali sveto mašo.
Posvečenje nove cerkve pa je določeno na nedeljo, 23. avgusta. Na to slovesnost že zdaj opozarjamo in vabimo!
VELINJA VES
Že dalj časa se nismo oglasili v našem listu. Zato je prav, da vsaj zdaj nekaj sporočimo. Kakor povsod, imamo tudi pri nas mnogo dela in malo ljudi, ki bi delali. Stroji in traktorji nam omogočajo, da še zmoremo. Žitna polja letos dobro kažejo. Bog daj, da bi vse dobro obrodilo.
Zadnjo nedeljo nam je Bog dal krasen dan. Imeli smo slovesno pranganje in sicer prav po starem običaju iz cerkve skozi vas in po polju. Molili smo Jezusa v najsvetej-
KLUB SLOVENSKIH ŠTUDENTOV NA DUNAJU
Izlef na Moravsko
Klub slovenskih študentov na Dunaju je priredil v nedeljo, dne 21. junija, pod vodstvom lektorja dr. Karla Pduka izlet na Moravsko. Preko Mikulova, Hodonina, Stražnic in Blatnic so prispeli študentje k cerkvi svetega Antona, kjer je bilo tisto nedeljo romanje, ki je zanimivo prav zaradi tega, ker prihaja mnogo ljudi — zlasti žene dn brhka mlada dekleta — v slikovitih narodnih nošah.
Od svetega Antona — romanje je podobno precej slovenskim žegnanjem in sejmom — so ise odpeljali študentje nazaj v Stražnice, kjer ima gospod Herman Landsfeld pravi muzej domače keramike. Toda na žalost ga ni bilo doma. V stražniškem gradu pa je razstavljenih precej izvodov iz Lamdsfeldove zbirke. V gradu so študentje srečali tudi sina Jože Uperka, slovitega slikarja moravskih narodnih in podeželskih motivov (naslikal je tudi romanje k svetemu Antonu). Stražnice so zaslovele pravzaprav po vsakoletnem festivalu narodnih plesov (letos je bil festival 28. junija).
V Mikulčicah pri Hodoninu, kjer vodi profesor dr. Josef Poulik arheološka izkopavanja, so si ogledali izletniki temelje izkopanih cerkva, palač in razne razstavljene dragocenosti. Nekaj stvari je bilo študentom že znanih, ker so si ogledali v Nitri razstavo Velemoravske države. Mikulčice in Nitra sta bili namreč glavni središči nekdanje Velemoravske države. Zanimivo je, da so našli v Mikulčicah v ustih nekega mrliča kovanec (oboi!) z imenom bizantinskega cesarja Mihaela III., ki je poslal sveta brata Cirila in Metoda na Moravsko.
Arheološka izkopavanja na področju današnje Češkoslovaške so dokazala, da so bili (Slovani tam že od petega stoletja po Kr. dalje. Tja so prispeli po najbližjih poteh — preko Beskidov in Karpatov (Moravska vrata, izviri Odre in Morave i. dr.), ne pa šele po reki Donavi, kot to trdijo nekateri.
Dunaj se je že bleščal v nočni razsvetljavi, ko so se vrnili študentje preko Lednic in Mikulova.
Delifev celovške trgovske akademije
Že v eni zadnjih številk našega lista smo poročali o nameravani delitvi Trgovske akademije v Celovcu v dva zavoda, in sicer to samo zaradi Jjubega proporca": da bosta v vodstvu zavoda zastopani obe vladni koalicijski stranki (OeVP in SPOe). Poročali smo tudi o nezadovoljstvu, ki ga je izzvala ta vest pri dijakih, profesorjih in starših.
Pretekli teden je vsa zadeva stopila v nov stadij: po daljšem posvetovanju sta sklenila profesorski zbor in Združenje staršev poslati k prosvetnemu ministru odposlanstvo, ki naj mu obrazloži škodljivost
te delitve; posebno škodljivo se jim zdi to, da bi moral del dijakov obiskovati pouk popoldne, čemur pa so vsi odločno nasprotni. V zvezi s tem naj še omenimo, da tudi prosvetno ministrstvo ni naklonjeno tej nameravani delitvi. Zastopnik Združenja staršev je z vso odločnostjo izjavil, da ono ne bo vzelo na znanje diktata strank o delitvi zavoda in da starši ne bodo pošiljali otrok k popoldanskemu pouku. No, lepi izgledi za neoviran pouk! Žalostno, da se politična borba zanaša v tako veliki meri že tudi na šolske zavode — med našo mladino! Kdaj se bomo spametovali?
Avstrijski lesni sejem v Celovcu
15-letnica sejemske pogodbe z Jugoslavijo. — Do sedaj 212 milijonov šilingov blagovne izmenjave.
Leta 1950 je bila prvič sklenjena z Jugoslavijo gospodarska pogodba v skupni vrednosti 100.000 šilingov.
Od tedaj se je letna uvozna in izvozna trgovina zmerom bolj večala, čeravno so morali pri tem premostiti izredne začetne težave.
V zadnjih 15 letih, to je od leta 1950 pa je trgovska izmenjava med Avstrijo in Jugoslavijo narasla na 212 milijonov šilingov.
Za 13. avstrijski lesni sejem v Celovcu 1964 je bil zopet sklenjen nov trgovinski dogovor v skupni vrednosti 32 milijonov šilingov, pri čemer morata to vsoto še potrditi naše trgovsko ministrstvo in pristojne jugoslovanske oblasti.
Tako bo Jugoslavija v okviru tega sejemskega dogovora uvozila v Avstrijo: izdelke lesne industrije, pohištvo in vikend hišice, papir in papirnate izdelke, stroje in električne aparate, izdelke železne in kovinske
šem zakramentu in ga prosili za blagoslov naših žitnih polj, vrtov in travnikov. Kaj bi nam pomagali vsi stroji in vsa umetna gnojila, če bi nam Bog ne dal toplega sonca in osvežujočega dežja v pravem času! Zato je tembolj potrebno, da damo Bogu čast in hvalo ter se z zaupanjem njemu priporočamo.
Povedati hočemo tudi, da nameravamo popraviti zid okoli našega pokopališča. Saj smo našim dragim prednikom, ki tam počivajo dolžni, da imamo lepo negovano pokopališče. Vsi bomo prej ali slej tam počivali in čakali vstajenja. Zato hočemo skupno na delo. V slogi je moč. Gotovo tudi pri tem našem načrtu ne bo izostal božji blagoslov. Skrb nas vseh mora biti lepota hiše božje in tudi božje njive.
BISTRICA V ROŽU
Ob priliki 90-letnice je prejela Ana Topf iz Bistrice v Rožu čestitke in primerno darilo od Delavskega pokojninskega zavarovalnega urada.
industrije, kemikalije, sadje in zelenjavo, vino, hmelj, marmornate plošče, oboklo steklo, Radensko in Rogaško mineralno vodo, klobase in mesne izdelke in podobno.
Iz Avstrije pa bomo v Jugoslavijo uvažali: papir in papirnato blago, posebne stroje, aparate in sestavne dele, avtomobilske, motorne in kolesarske dele, železno in kovinsko blago, zdravniške aparate in njih dele, kemikalije, blago iz umetnih mas, eterična olja, galanterijsko blago, pivo, plemensko živino dn drugo.
Jugoslavija bo pokazala na 13. avstrijskem lesnem sejmu v Celovcu 1964 v svojem lastnem paviljonu razstavo izvoznega blaga, pri kateri bodo posebno v ospredju zanimanja: stroji za predelovanje lesa, vikend hišice iz lesa, pohištvo, jadrnice itd.
Jugoslavija bo posebno nakazala pomen reške jadranske luke za prevažanje lesa.
Kakor javlja Zvezna zbornica bodo v Celovcu imeli ob priliki 13. avstrijskega lesnega sejma avstrijski trgovinski zastopniki od 7. avgusta 1964 uradne dneve in bodo na razpolago vsem interesentom zunanje trgovine v Trgovski zbornici v Celovcu dn sicer med običajnimi uradnimi urami:
iz Jugoslavije, gospod dr. Draszcyk, Beograd, gospod dr. Laitl, Zagreb;
iz Italije: gospod dr. Steidle, Rim; gospod dr. Metzel, Milano, gospod dr. Altenburger, Trst;
iz Švice: gospod dipl. trg. Kaufmann, ZUrich;
iz Zvezne republike Nemčije: gospod dr. Puxkandl, Frankfurt/Main;
iz Romunije: gospod dr. Loschnigg, Bukarešta.
Pravkar pa smo prejeli vest, da so v trgovinskem ministrstvu na Dunaju zaključili sejemsko pogodbo z Jugoslavijo za 13. avstrijski lesni sejem v Celovcu 1964 v navzočnosti velesejmskega ravnatelja Friedricha Gutschmarja in dipl. trg. Mullerja kot zastopnika Koroške zbornice za trgovino in obrt.
Okoli 50 blagovnih postavk je bilo določenih v okviru sejemske trgovinske izmenjave.
V nedeljo, dne 12. julija, ob pol 10. uri bo v SELAH zares nenavadna
NOVA MAŠA.
Štirje novomašniki preč. gg. MIZOBE Franc in NAKAGAKI Franc iz Japonske ter PAZHEKADAVAN Jožef in PUTHANANGADV Pavel iz Indije bodo istočasno darovali sv. mašo in delili no< vomašniški blagoslov na trgu pred novo selsko cerkvijo. Tako se hočejo oddolžiti Selanom, ki so jih podpirali med njihovim bogoslovnim študijem.
K tej izredni misijonski novi maši vabimo vse misijonske dobrotnike.
ROMANJE H GOSPE SVETI
V nedeljo, dne 12. julija 1963, dopoldne bomo romali h Gospe Sveti, kjer bo slovesna služba božja s slovensko pridigo 'in ljudskim petjem ob pol 10. uri.
Nato :se bomo pri vojvodskem prestolu kratko spomnili ustoličenja slovenskih (knezov.
Vse Slovence na Koroškem na to romanje iskreno vabimo!
Kako krmimo perutnino
Zjutraj dobe vlažno pripravljeno mešanico, zvečer pa žito, ves čas pa naj imajo na razpolago dovolj vode ali posnetega mleka. Vlažno mešanico sestavimo iz polovice kuhanega krompirja, nekaj ostankov od gospodinjstva, četrtine mlevskih odpadkov (otrobov), žitnega zdroba ali krmne moke, dodatka posnetega mleka, ribje moke ali odpadne klavniške krvi ter nekaj apnenca in kuhinjske soli, če je ne dobe že zvečer z odpadki od gospodinjstva. Vendar pa že pol grama kuhinjske soli na 1 kg krmila krije potrebe živali. (Pozimi, ko se živali ne pasejo, pa dodajmo še nekaj korenja, travno-deteljne silaže ali deteljnega drobirja.
Vlažno krmilo pripravljamo vsak dan sproti, ker se hitro pokvari dn (bi živalim škodovalo.
Zelo priporočljivo je, da dajemo za pitje živalim posneto ali vsaj zalito mleko. Paziti moramo, da je posoda zanj vedno čista. Z žitom pa krmimo zvečer zato, ker ima ponoči želodec največ časa za prebavo. Paziti pa moramo de, da ne krmimo s sveže omlačenim zrnjem pšenice, ovsa in drugih žit, ker bi lahko nastopile zelo nezaželene prebavne motnje, ki povzročajo celo pogine. Tega pa se ni bati pri svežem koruznem zrnju.
Pri sestavljenem ikrmljenju z doma pridelanimi in kupljenimi krmili oziroma, če hočemo spremeniti način prehrane, moramo nanj prehajati polagoma, da ne nastopijo prebavne motnje in da ne pade proizvodnost. Kako bi krmili na kmečkem dvorišču piščance za pohanje, da bi v čimkrajšem času dosegli čim večji prirast?
Najobičajnejiše krmljenje v kmečki reji je bilo doslej podobno kot krmljenje nes-nic, (le v mladosti smo dodajali več beljakovin (sesekljana jajca, zalito ali posneto mleko), vendar pa so ti piščanci porabili mnogo več hrane, preden so dosegli težo en kilogram, ko so primerni za zakol.
Pitanje pohancev v kmečki reji
Danes je priporočljivo, da jih krmimo podobno kot na perutninskih farmah. Pomembno pa je pri tem tudi to, da živali ne pasemo in s tem prihranimo mnogo energije, ki bi jo sicer živali porabile za tekanje in Iskanje hrane. Prav zaradi tega pa moramo živalim dajati vsa krmila z vsemi potrebnimi snovmi, vključno rudninami in vitamini, zlasti še, če jih redimo v večjem številu. Hitro rastoča žival je namreč manj odporna proti raznim boleznim, ki kaj rade nastopajo pri večjih jatah. Zato je najbolje, da se poslužujemo tovarniško pripravljenih krmil, če pa bomo želeli pripraviti krmilo doma, pa moramo vsekakor dodajati beljakovinska (krmila (mleko, ribja moka, soja, sončnice in lanene tropine) ter mleto lucerno, oziroma drobir, podobno kot za nesnice. 'Paziti moramo, da imajo živali, vsaj po šestem tednu starosti, dovolj kalorično hrano. Zato naj krmilo vsebuje mnogo koruze oz. njenih izdelkov. Lahko pa dodajamo celo nekaj maščob (2 do 3 odstotke). V poštev pride svinjska mast, sojino in drugo olje ali loj oziroma podobni odpadki oljarn in klavnic.




v
Škodljivci in bolezni na po vrtninah
'Na čebulnicah je najpogostejša čebulna muha. Spoanamo jo po ram, ker začneta v maju česen ali pa čebula bledetii, veneti in propadati. Liste zlahka izpulimo, ker so na spodnjem kancu porumendi in omehčani. V obod d i rastlini najdemo okoli en centimeter dolgega belega črvička. To je ličinka. V začetku julija pa nastopi 'drugi rod muh, ki napravi rove v čebuli in česnu. Take rastline potem v skladišču 'gnijejo. Škodljivca začnemo zatirati že spomladi, trenutno pa ne moremo proti čebulni muhi nič opraviti, ker so se ličinke zabubile. Lahko pa preprečimo 'drugi rod, če konec junija škropimo z 0,20 % dindan oljem ali pa s strupenim 0,1 °/o ekatinom ali podobnim pripravkom. Če smo vzeli ekatin, potem čebulnic dva tedna ne smemo uporabljati.
Od bolezni se na čebuli najpogosteje pojavi čebulna plesen, zlasti, če sta junij in julij vlažna. Spoznamo jo po bledih lisah in zamazano vijoličasti plesnivi prevleki. Brž, ko se bolezen prične pojavljati, škropimo čebulo vsakih 14 dni z 1 °/o modro 'galico ali pa s 0,15 do 0,25 % orthocidom.
Rja čebulnic se naseli na čebulo, česen, por 'in raznie čebulnice. V začetku jo spoznavamo
UDE DRUŽBE SV. MOHORJA
NA KOROŠKEM
obveščamo,
da si letos lahko ogledajo v osmimi 'Praznika sv. Mohorja
Družbino TISKARNO.
Ogled tiskarne je možen v četrtek, 16. julija dopoldne oh 10. uri in popoldne ob treh.
Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Po rumenkastih pegah, pozneje pa po majhnih rumenorjavih in temnosivih kupčkih. Zatiramo z istimi sredstvi kot čebulno plesen in to večkrat v presledkih. Koristno bo tudi, če nekaj let ne 'bomo sadili čebulnic na isto njivo ali gredo.
Na vskladiščeni čebuli se rada pojavi siva plesniva prevleka, ki ji pravimo siva plesen. To bolezen preprečimo, če čebulo ne gnojimo Z gnojem in gnojnico in, če jo ustrezno gnojimo 8 kalijevo soljo ter superfosfatom. Vskladi-ščiti moramo samo zdravo, nepoškodovano ter dobro presušeno čebulo. Spletanje v vence in kratico porezani listi pospešujejo razvoj te bolezni.
Na kapusnicah, to je na zelju, cvetači, kole-ra|bi, ohrovtu in drugih ise najpogosteje pojavlja kapusov belin. Prvi rod metuljev navadno N nevaren. Drugi rod metuljev od julija do oktobra pa na kapusnicah povzroči mnogo skode. Gosenice so 3,5 cm dolge zelenkastoru-^lene barve s črnimi marogami, metulji imajo bela krila s črnimi konicami. Dokler so gosenice
še majhne in v Skupinah, jilh zmastimo s prsti. Še 'bolj pa je, če jih naprašimo s pantakanom ali škropimo z 1 °/o tekočim pantaikanom.
Zelo pogosto se na kapusnicah pa tudi na redkvici naselijo holhači. To so majhni, 1,5 do 3 cm dolgi hroščki, ki kakor bolhe odskakujejo, če se jim približamo. Škodo povzročajo v maju, juniju in juliju. Spoznamo jih po preluknjanih listih. Zatiramo z istimi sredstvi kot kapusovega belina.
V sušnih letih povročajo ogromno škodo tudi 'kapusove stenice. To so 6 do 8 mm dolge ploščate žuželke pisanih barv. Škodo spoznamo po
belih lisah in 'luknjah na listih kapusnic. Zatiramo jih z zapraševanjem s pantakanom.
Na kapusnicah in mnogih drugih rastlinah na vrtu ®e kaj rade naselijo listne uši. Škodo spoznamo po tem, ker se listi gibančijo, nagubajo m izmaličijo, na spodnji strani pa najdemo majhne zelenkaste ali sivkaste mušice. Zatiramo z zapraševanjem z lindanom ali pa s škropljenjem z 0,2 °/o ffindanom ali pa 0,1 % strupenim diazinonom.
Tudi sovke, ki se rade pojavijo na kapusnicah in drugih vrtninah, zatiramo podobno kot listne uši. Sovke spoznamo po mesnatih gosenicah 'zelene ali rjavkaste barve. Objedajo listje, zavlečejo pa se tudi v notranjost zeljnih ali cvetačnih 'glav. Rastlino preluknjajo, jo onesnažijo z 'iztrebki in povzročajo gnitje.
Pridelovanje kamilice
© Brž ko so se rastline ukoreninile, nasad okopljemo ročno ali s frezo. Število okopavanj in pletev zavisi od zemlje. Če je dovolj vlage napravi kamilica že v maju strnjen masad, ki naj bo čimbolj čist, da ne zaide pri obiranju plevel med cvete, kar zmanjiša zdravilno In tržno vrednost droge. Če imamo (jesenski nasad, okopljemo kamilico enkrat pred zimo, nato zadostuje spomladi eno samo rahljanje in pletje, ker se jeseni sajena kamilica spomladi hitro razraste.
o Kot vemo, vsebujejo cveti kamilice eterično olje, ki je nosilec zdravilnih tako imenovanih cam-azulenogenih snovi. Cvetni košek je iz rumenih cevastih cvetov, ki tvorijo rumeni osrednji del cvetnega koška in 'iz belih jezičastih ovetov v obliki venca. Vsak cvet ima žlezaste laške, ki imajo eterično olje. Največ eteričnega olja imajo rumeni cevasti cveti. Kamilica vsebuje največ eteričnega olja v opoldanskih urah v sončnih dneh, 3 do 5 dni zatem, ko se cveti odpro. Tedaj tudi začnemo žeti. Cveti se odpirajo polagoma, zato obiramo kamilico 2 do 3-krat. Tako se čas žetve raztegne na
daljše obdobje. Kamilic v popkih ali le na pol odprtih cvetov ne obiramo, ker imajo malo eteričnega olja, neenakomerno se suše in zelo hitro 'izgube zlatorumeno barvo, kar tudi zmanjša vrednost droge.
Ker imamo jesensko, spomladansko ali zgodnje poletno setev, traja žetev od maja do jeseni.
Cvete obiramo z roko tako, da grmičke osmukamo, kar pride v poštev le pri zelo majhnih površinah, sicer pa obiramo kami-ilico s posebej izdelanimi grabljicami. Obrane cvete stresamo v košare. Ne smejo imeti peclje daljše kot 2 cm niti vsebovati primesi listov, plevela ali zemlje.
© Drogo sušimo na ponjavah ali lesah na zraku v senci ali v .sušilnici, vendar temperatura ne sme presegati 35 stopinj C, ker sicer nastanejo izgube. Paziti moramo, da drogo ne presušimo, ker se preveč suhi cveti pri pretresanju in pakiranju droge ne zdrobijo. Med sušenjem droge ne pretresamo.
© Za en kilogram suhe droge potrebujemo 5 do 6 kg svežih cvetnih glavic.
Črni ribez je v nevarnosti
Če prerežemo oslabelo ali suho vejo, največkrat opazimo, da je stržen čm. Pogosto zarežemo prav na mestu, kjer je ličinka, toi je bel 1 in pol do 2 cm dolg črviček. Zgodi se tudi, da je navidezno veja zdrava in stržen še poln, 'venidar nekoliko suh. če režemo vztrajno naprej, bomo prav gotovo nekje v spodnjem delu naleteli bodisi na izmečke ličinke, ali pa na črva samega.
Lansko poletje od meseca junija do avgusta je samica sklenokrilca odlagala jajčeca na poganjke ribeza. Iz jajčeca se je razvil črviček, ki si je poiskal pot v notranjost ribezo-
vih vej. Najlaže je prodrl v rozgo na obrezanem ali na ranjenem mestu poganjka, če ne pa tik pod 'brstom na mladem enoletnem poganjku, kjer je kožica še tanka, les pa mehak.
Ličinka, t. j., belkast črviček z rjavo-rdeč-kasto glavico nato rije po strženu poganjkov, se z njim hrani, za seboj pa pušča črne izmečke. črviček ostane v notranjosti ribezovih vej vse 'do maja meseca naslednjega leta, ko se zabubi v 'bližini že navrtane luknje. Iz bube se izleže metulj, ki izleti na prosto. Metulj je z razpetimi krili širok okoli 2 om in je komaj 1 cm dolg. Trup je modrikasto črn, na zadku pa so 3 ali 4 rumene proge. Krila so prozorna
pozni poletni večer se je razširjal di-! šeč vonj sušeče se otave. Tone, sin srednjega kmeta, je sedel v sobi sosede, kateri Se je tedaj možila hčerka edinka. Miza je kila bogato obložena, od peči sem pa so se ®>rili veseli glasovi harmonike, ki je s svojimi valčki spravila v ples Vse svate.
četudi je bil on gost, mu ni bilo do plesa.
| Opazoval je pač vesele pare in njih smejoče : °braze in mislil na svojo izgubljeno srečo,
| na njo, ki jo je ljubil z vso močjo prve res-i nične ljubezni. Ne, on ni mogel biti vesel, kot so bili oni in ne plesati, kot so plesali t'- čutil se je tako osamljenega, tako nemočnega, kot da bi bil sam, čisto sam, brez 'Nijatelja, brez človeka, katerega bi bil Iju-kil in bi mu bil drag. Kolikokrat je v dne-vih groze in strahu, med točo krogel in granat sanjal o njej, o sreči, ki ga čaka j ž njo. Kako je bil vesel takrat, ko je pre-Jemal njena v ljubezni kipeča pisma. Kaj s° mu bile mar voljne strahote, kaj krogle 'n granate. Da je le imel njo, ki jo je tako ! Vroče ljubil in ki mu je bila vse.
Toda vojna je bila dolga in Tone daleč, se je po končani vojni vrnil, jo je našel Poročeno v objemu drugega. Oh, kaj je on akrat trpel. Vse je poskusil, da bi jo po-?'a-kil, pa ni bilo mogoče. Njeno podobo je Oosii pregloboko v srcu, da bi jo bil mogel 'trgati iz njega. Zato mu je bilo tisti dan 6 teže, ko je gledal na srečna novoporo-opca. (Svatje niso vedeli za njegovo bolelo in so se čudili njegovi razmišljenosti er se veselili dalje.
Medtem ko je iz harmonike udarjala po-k°Čina polka, je stopilo med odprta vrata . ado, komaj 16-letno dekle in z zanima-Pjsm opazovalo plešoče pare. Bila je to porenjskega rudarja, Potočnikova Ma-
Podblegoški:
Marija- nevesta
rija. Ona je pomagala v kuhinji, kjer je kuhala njena mati.
Ker je bil Tone z njenimi starši prijatelj in ker je iz zanimanja, ki ga ji je vzbujal ples, sklepal, da bi morda tudi ona rada plesala, je stopil k njej. „Marija, greš plesat?" Veselo so ji zasijale lepe, kakor noč temne oči in se uprle vanj. Potem pa je rekla: ..Vprašaj mamo.“ Prijel jo je za roko in jo odvedel v kuhinjo, kjer je bila njena mati. „Mati, ali sme Marija z menoj plesati?" „Sme, če jo veseli." Odšla sta proti sobi, kjer so se vrteli razgreti in veseli pari. Razmišljal je, kako težko mu bo z njo, saj gotovo ne zna plesati. Prijel jo je okrog pasu in se uvrstil med druge. Bil pa je prijetno presenečen, ker Marija je dobro plesala. Nekam dobro se mu je zdelo imeti pred seboj to mlado in živahno dekle.
Tonetu je bilo tedaj 25 let. Zato jo je doslej gledal še bolj tako, kot se gledajo pol-dorasli otroci. Toda, ko je med plesom opazoval njen lepi cvetoči obrazek in čutil ob svojih njene mlade deviške prsi, je spoznal, da se je v njej že prebudilo deklištvo. „Marija, dobro plešeš. Kje si se pa naučila?"
„S sosedovo sva igrali na orglice in se učili."
„Dobro plešeš, Marija," jo še pohvali, nato pa je harmonika utihnila.
..Kratko je bilo, ali ne, Marija?"
Pogledala ga je in bila vsa zardela. Hotela je zbežati spet v kuhinjo, a je ni pustil. Odšel je z njo k mizi, kjer je sedel prej in ji natočil kozarec vina. „Marija, pij, potem pa sedi k meni."
„Ne, ne bom pila in k mami moram, da ji pomagam."
„Ne, ne boš 'šla. Midva bova nocoj še plesala. Saj ti je mama dovolila."
Sedla je. Natočil je kozarec še sebi.
»Marija, na tvoje zdravje!" Medtem se je harmonika znova oglasila.
»Zdaj pa spat greva, Marija," ji je rekel, »nocoj plešem samo s teboj."
Še sedaj jo vidi, kako so ji žarele temne oči. Vrstili so se valčki, polke in drugi plesi. Tone z Marijo ni zamudil nobenega. Tone se je tisti večer spet počutil vsaj nekoliko veselejšega.
Prehitro je minilo tisto popoldne in večer. Ob pol 11. uri je Marijo poklicala njena mati, da bi šli domov. Marija ga je še enkrat pogledala in v tistem pogledu je videl nekaj kot hvaležnost, da jo je bil povabil in da je smela biti pri plesu.
Tisti večer je Marija napravila na Toneta iglobok Vtis. Mnogo je poslej mislil nanjo in to z drugimi čustvi, kot je kdaj prej razmišljal o drugih dekletih. Vedel je že, da jo bo vzljubil. Vedel dn upal je, da mu bo Marija prinesla nazaj vsaj drobec nekdanje izgubljene sreče. Naslednje tri dni je ni videl, četudi je sicer skoro vsak dan prihajala na njegov dom, kjer je dobivala mleko za domače. Četrti dan pa je Tone kosil travo ob cesti v bližini njenega doma. Prišla je mimo. »Kam pa greš, Marija?"
»K vam po mleko."
»Počakaj, da nakosim, pa se potem pelješ z menoj."
Avstrijska turistična propagandna akcija
Naglo naraščajoči moto turizem iz držav srednje in severne Evrope, ki je dobil nove perspektive ob nedavnih bilateralnih sporazumih o ukinitvi vizumov med Skandinavijo in Jugoslavijo, je spodbudil avstrijske (Ln jugoslovanske turistične dn jugoslovanske turistične organizacije k skupni propagandni akciji.
Gre za skupno propagiranje zelo privlačnega mednarodnega avtomobilskega itine-rerja Dunaj—Graz—Zagreb—Opatija, ki je bil znan že pred drugo svetovno vojno. Ker je Avstrija interesirana za okrepitev tranzita proti jugoslovanskemu Jadranu, so kmalu našli raznolike oblike sodelovanja. Na nedavnih sestankih na Dunaju in v Zagrebu je bilo dogovorjeno, da bodo do septembra izdelali bogato opremljeni prospekt v nakladi 20.000 izvodov, ki bo obsegal poleg avtomobilskih vodičev skozi Avstrijo in Jugoslavijo še 6 strani teksta z informacijami o kulturnozgodovinskih spomenikih, turističnih krajih dn zanimivostih obeh dežel, avtocampih, servisih ter z drugimi informacijami, ki so dragocene za motoriziranega turista. Naslov prospekta bo: »Modra (Donava — modri Jadran".
in rjavo rumeno obrobljena. Samice so nekoliko večje od samca.
Razvoj se ponovi: metulji letajo, ležejo jajčeca, iz njih se razvijejo ličinke-črvi, ki uničujejo stržen in povzročajo včasih množično odmiranje ribezovih 'grmičev. Obramba pred tem škodljivcem je težka, 'ker 'ga lahko s škropljenjem uničimo samo v času letenja. Ker je pa odrasel metulj sklenokrilec razmeroma majhen, ga težko zapazimo.
Bolj uspešno kot škropljenje je previdnost in izbira pri sajenju sadik in nadaljnje rodno čiščenje napadenih poganjkov. Pri sajenju moramo izločiti vse sadike, kjer se je ugnezdila sklenokrilka, medtem ko je treba nasade večkrat pregledati, takoj porezati vse napadene poganjke tako daleč, dokler ne pridemo do ličinke. Ves porezan les znosimo na kupe in ga požgemo.
Vse za Šport -od kolesa do televizije -na zalogi pri domačinu
Johan
Lomšek
TIHOJA 2, P. DOBRLA VES - Ebemdorf
Telefon 04237 246
Postavila je vrč, ki ga je imela za mleko, in košarico s pletenjem na tla, vzela grablje in pričela grabiti nakošeno otavo. Kmalu je bila otava naložena.
»Sedaj pa le na voz, Marija!"
Hotela je sesti zadaj, pa ji ni pustil: »Sedi tu spredaj!"
Pomagal ji je na vož, ji podal vrč in košarico in še sam skočil k njej na voz. Konj je potegnil, ne da bi ga bil pognal. Voz se je zamajal po mehkem travniku. Bala se je, da ne bi padla. Objel jo je z roko okrog pasu. »Ne boj se, saj ne boš padla!" Boječe se je ozrla, če ju morda njeni domači ne vidijo. Ko je bil voz na cesti in je njegovo zibanje prenehalo, je hitro odrinila njegovo roko: »Ne, da kdo ne vidi!" so mu rekle njene oči.
Konj je stopal počasi, kot da bi vedel, da se ne mudi.
»Marija, kako se ti je dopadlo oni večer?"
»Lepo je bilo."
»škoda, da si tako kmalu odšla."
»Saj ste lahko nadaljevali brez mene." —
»Ko si ti odšla, jaz nisem več plesal."
»Zakaj ne?" —
»Dolgčas mi je bilo po tebi."
Zdelo se mu je, da ga je pogledala s hvaležnim pogledom. »Kje pa spiš, Marija?"
»V kamri."
»Pa oče in mati?" —
»Ta dva pa sta zgoraj."
»In brat?" — »On pa kar v otavi."
»Zakaj pa sprašuješ?"
»Tako. Rad bi prišel v vas."
»No le pridi, saj sta z očetom prijatelja."
»Kaj midva nisva, Marija? če bom prišel, ne bom prišel k očetu, temveč k tebi, Marija, zvečer, tja pod tvoje okno, pa bi te poklical, da mi odpreš. Ali smem, Marija?"
(Dalje prihodnjič)
Z/\ MLADINO
INPROS VETO
Oj hišica očetova
Knjiga — znamenje kulture
Knjiga jc postala danes pravi življenjski spremljevalec človeka. Saj po tem sodijo kulturnost človdka in celega naroda, v kolikor je načitan, to sc pravi ikaikšno mesto zavzema tiiilkana beseda pri posameznem oziroma pri cdlem narodu. Čim več knjig je pri katerem narodu razprodanih in čim bogatejše knjižnice ima kakšen narod, tem laže se ponaša s svojo k lil turo. Kot mejnik kulturnosti naroda se splošno' smatra pismonost; zato govorimo o narodih, pri katerih je še vdliika nepismenost, da spadajo mod nekulturne narode.
Znano je dejstvo, da spadamo Slovenci med najkulturnejše narode na svetu in da pride na enega člana našega naroda sorazmerno največ tiskane besede. To se pravi, da polog Ircev Slovenci največ berdjo; Irci so namreč na tem področju na istem mestu. In ros, že na tem obrobnem koščku slovenske zemlje, na Koroškem, vidimo, da se moremo 'kosati s so-dežellalni drugega kulturnega kroga, še več, da jiih daleč prekašamo. Samo poglejmo naše kulturne ustanove, ki se morajo boriti na zunaj za svoj obstoj in na znotraj z denarnimi težavami, in vendar v polnli mori vršijo svoje poslanstvo. Pri tem se najbolj odlikuje naša knjiga in naše časopisje. Že skozi sto let vrši to visoko kulturno nalogo naša Mohorjeva družba, ki bi lahko bila v ponos vsakemu velikemu narodu. Škof Slomšek jc pač predobro ve/ddl, da je dolbra knjiga za 'kulturno in versko izdbrazibo odločilne važnosti. Prav po zaslugi te 'knjižne založbe je iskoro vsaka slovenska ihiša dobila pravo izbiro dobrih knjig, ki so naše ljudi izobraževale in talko pripeljale do tako visoke verske im kulturne izobrazbe.
Podobno kulturno poslanstvo ima tudi časopisje im verski ali kulturni list. Ti prihajajo tedensko ali mesečno v naše družine. Poleg knjig vršijo vtdlilko kulturno posliamstrvo med našim ljudstvom. S tem, da ga obveščajo o tekočem verskem, političnem in kulturnem življenju v svetu in doma, ga izobražujejo, oblikujejo in utrjujejo v tradicionalnilh načelih našega ljudstva. Bog in rodna zemlja sta bili svetinji naših rodov v Stoletja nazaj in ti dve svetinji sta danes še posebno ogroženi na tem koščku slovenske zemlje. Čeprav pravijo, da Slovencev na Koroškem ni več; le manjši ostanki se še najdejo v gorskih vaseh Karavank. Tako lažejo svetu in vendar je neizpodbitna resnica, da se še tiskajo v Celovcu slovenski listi z več tisoč izvodi. Nihče me more zabrisati dejstva, da obiščeta samo „Nedelja“ in „Otrok božji" skoro deset tisoč slovenskih družin na Komdškom. In drugih deset tisoč pa obiščeta še „Vera in dom" ter „Naš tednik-Kronika".
To so verni dokazi naše kulture, kateri so nam v ponos, nasprotnim pa v časten odgovor!
Koliko je danes ljudi, ki so zaradi vojnih pretresljajev izgubili svoj dom. Postali so brezdomci. Povsod so tujci, četudi so našli novo bivališče. V milijone gre število teh brezdomcev . . .
Očetov dom je veliko svetišče, v katerem se ne poraja samo telesno življenje novih članov družine, marveč hrani v sebi vse večja bogastva. Očetov dom je življenjska šola, ki oblikuje mladega člana družine v duhu očetov. Družinska miselnost, ki je že rodove oblikovala, je duhovna dediščina, ki tudi v bodoče usmerja nov rod.
Vsak ud družine je dolžan čuvati čast očetovega doma. Velika nehvaležnost bi bila, kdor bi s svojim nečastnim življenjem blatil do-
■Blizu Trsta je znana primorska vas Bazovica. Po prvi svetovni vojni so tam padle prve žrtve fašističnega nasilja nad slovenskim ljudstvom. Po drugi svetovni vojni pa so Bazovičani svoje kulturno delo v verskem in narodnem duhu nadaljevali. Največja opora pri tem jim je bil gospod župnik Živec, ki si ni dal prej miru, da je zgradil lep farni dom. To je bil prvi farni dom na Primorskem po drugi svetovni vojni. Kar zavidale so druge fare Bazovičanom, da imajo tako lepo in prostorno dvorano, v kateri so lahko predvajali tudi največje igre in v katerem so .imeli tudi farni kino.
Toda po skoraj petnajstih letih jim to ne zadostuje več. Delavni gspod župnik in
BIENALE V BENETKAH PREPOVEDAN
V nedeljo, 21. junija, so v Benetkah otvorili 32. bienale modemih umetnikov. Navadno je otvoritev izvršil predsednik italijanske republike. Leto« pa je bil odsoten, kar je razstav-ijaloe zdo razočaralo. Drugo razočaranje pa je prišlo zanje od beneškega patriarha, ki je duhovnikom in vernikom prepovedal obisk te razstave, ker baje nekatere umetnine žalijo čut poštenja in 'smešijo vero ter moralo. Prepoved velja seveda tudi za duhovnike drugih škofij.
„MOLK“ NA KOROŠKEM
Minuli teden so predvajali v celovških in
mačijo. Družinska čast je silno gibalo, ki more doprinesti velike žrtve.
Kdor svoj dom zares ljubi, ta bo vse storil zanj. Žrtvoval se bo in ne bo iskal le svojega ugodja ali koristi. Prizadeval si bo, da bo domačija uspevala in bo vse doprinašal, da bo očetov dom zares topel, prijeten in vabljiv. In če so v tem domu še drugi bratje in sestre, bo do njih iskren, uslužen in poln ljubezni. Saj je življenje v družini lepo, če se le skušajo vsi člani res nesebično žrtvovati.
Očetni dom, pozdravljen! Odtali nljenm zvest, spoštovati ga in nad vse ceniti njegovo bogastvo, pa naj bi bil le s slamo ali skodlami krit! Zakladnica si božjih, narodnih in človečanskih dobrin!
agilna mladina so sklenili, da si postavijo še večji mladinski dom, katerega hočejo posvetiti mladinskemu prijatelju škofu A. M. Slomšku. Z lastno delavnostjo ter podporo škofije in deželne uprave so dela že tako daleč, da so v nedeljo, 14. junija, že blagoslovili temeljni kamen novi zgradbi. Ob veliki udeležbi vernikov, zlasti pa mladine je tržaški nadškof Anton Santin izvršil sveti obred blagoslovitve, nakar so slovesno prebrali ustanovno listino ter jo vzidali v temeljni kamen.
To je vsekakor lepo zagotovilo, da na Primorskem živi krščanska dejavnost naše mladine.
bdljaškiih kino-dvoranah danes verjetno najbolj kritiziran film Ingrnarja Bergmanna „Mol/k". Povsod je doslej imel film velike gmotne uspehe in povsod so bili gledalci glede ocene filma zelo različnih mnenj. Film je zares nekaj svojevrstnega. Na eni strani skrajni naturalizem, na drugi pa zelo močna tendenca obsodbe zla v moderni družbi. Tisti, ki film obsojajo, mu očitajo, da je v svojem prikazovanju moderne družbe šel predaleč v abnor-maimast in tudi v posameznih slikah zaide v grob naturalizem. Iz tega razloga so razne državne cenzure film krajšale. Tehnično-reži-sersko pa je film zares nekaj zanimivega.
V Bazovici gradijo Slomškov dom
ofe fUnLakejgjL meta
Dva metuljčka se pogovarjata
Prvi: „To je življenje! Taka pomlad in to cvetje!"
Drugi: „Mi pa 'se zibljemo od cveta do cveta, pa pokušamo; tu malo pa tam malo."
Prvi: „A'li če pride dež in mraz, pa tudi. ni kar talko!"
Drugi: „V dežju in mrazu seveda mi prijetno; toda, kdo bo pri takem lepem vremenu mislil ma to?"
Prvi: „Prav praviš. Veš, kaj se je meni danes zgodilo?"
Drugi: „Kaj pa?"
Prvi: „Ko sem letal po travniku, priskače za menoj deček, po gosposko oblečen. V rolki jc držal neko zeleno mrežo na palici ter me hotel vanjo ujeti. Večkrat je mahnil po meni, pa vselej zastonj. Ko me je tako 'lovil se je spotaknil ob krtino, ki je mi videl pred sabo; telebnil je na tla in si ihudo 'potolkel kolona."
Drugi: »Prav se mu je zgodilo! Zakaj pa nas ne pusti pri miru, ko mu ne storimo miČ žalega!"
Od cveta do cveta metuljček leta, veselo živi, ker mirna skrbi.
J. Stritar
UGANKA
Spremljam zvesto ‘te vdana zdaj v podobi velikana, zdaj spet drofona kakor škrat.
V mraku se odpravim spat, da, ko zopet se dani, vstamem isti čas kot ti.
Kdo sem jaz? Kaj se ti zdi?
(epuasi)
Morala v Nemčiji
Kot poročajo iz Nemčije, je moralno življenje nemške mladine zelo slabo. Poročevalec nemške otroške zaščite je ugotovil da se zgodi vsako uro v Nemčiji sedem moralnih deliktov. V enem letu so registrirale državne ustanove 18.670 moralnih zločinov, pri čemer pa zatrjuje, da je odkrita le ena tretjina teh zločinov. Do 90 odst. zločinov mladostnikov pripisujejo prevelikemu popuščanju vzgojiteljev, razvrednotenju starih vzgojnih vrednot in metod ter slabim vplivom javnega življenja, zlasti kino-predstav, televizije in slabega čtiva.
Henrik Sienkievvicz:	27
OBLEGANJE
tfove
V službi Najsvetejše
Zgodovinska slika iz švedsko-poljske vojne
..Odkrijte ga!“
Vojak je dvignil plahto in pokazal se je strašen zabuhel obraz z izbuljenimi očmi. Na ostankih osmojenih brkov zmrzla sapa se je pomešala is sajami in zdelo se je, kakor bi strčali zobje iz ust. Obraz je bil tako ostuden, da je Muller, ki je bil navajen vsakovrstnih grozovitosti, strepetal in dejal: „Po'kfi'j ga čimprej! Strašno! Strašno!“
Mračna tišina je zavladala v skednju.
„čemu smo prišli semkaj?" je vprašal iz-pljunivši knez Heski, „ves dan se ne dotaknem jedi.“
Tedaj je 'popadla Mullerja taka razdraženost, da je že mejila na blaznost. Obraz mu je osamel, zenice so se razširile, zobje so začeli šklepetati. Polastila se ga je tako divja strast po krvi in maščevanju nad katerimikoli, zato se je obrnil k Zbrožku in zakričal: „iKje je oni vojak, ki je videl, da je bil Kulkilinovski v skednju? Dajte ga sem! Ta mora biti v zvezi s tem!“
„Ne vem, ali je oni vojak še ltu?“ je odgovoril Zbrožek. „Vsa ljudje Kulkilinovske-ga so ise razpršili kakor izpuščeni bifci.“
„Torej lovi ga!“ je zakričal razjarjeno MULler.
„Naj ga lovi vaše visokorodje samo!“ je ■zakričal ravno tako razjarjeno Zbrožek.
In vnovič je obvisel kakor na pajčevini nov izbruh nad glavami Švedov in Polja-
kov. Ti zadnji so se začeli stiskati okoli Zbrožka, grozno vihaje brke in rožljanje s sabljami.
Vtem se je zaslišal trušč, odmev strelov in topot konj in v skedenj je planil oficir švedskih jezdecev.
„'General!“ je zakričal, „izpad iz samostana! Rudarji, ki kopljejo mine, so pobiti do zadnjega moža! Oddelek pehote je razbit!"
„Se zblaznim!" je zavreščal MUller, grabeč se za lasuljo, „na konje!"
Čez hip so izginili vsi kakor vihra proti samostanu, da so se kope snega sipale kakor toča pod konjskimi kopiti. Sto jezdecev Sadovskega se je pod poveljem njegovega brata pridružilo MUllerju in teklo na pomoč. Na poti so videli oddelke pehote prestrašene, begajoče v neredu in strahu, tako zelo je že upadel pogum nekdaj neustrašenih švedskih vojakov. Zapuščali so celo okope, katerim ni grozila nobena nevarnost. Nekatere pa so pomandrali drveči oficirji in konjenica. Pridirjali so naposled za streljaj od trdnjave, a le toliko, da so na griču, vidnem kakor na dlani, lahko u-'gledali, kako so se napadalci srečno vračali v samostan. Petje, smeh in radostni kriki so udarjali na MUllerjeva ušesa. Posamezni iso se celo ustavljali in grozili štabu s krvavimi sabljami. Poljaki, ki so bili na strani švedskega generala, so spoznali samega Zamejskega, ki je osebno vodil ta izpad in je sedaj, uzrši štab, obstal in se mu dostojanstveno klanjal s čapko. Ni čuda! Saj se je čutil varnega pod zaščito trdnjavskih topov.
In res, na okopih se je zakadilo in železne krogle so priletele s strašnim švistom
med oficirje. Nekoliko jezdecev je omahnilo v sedlih in švistu je odgovoril stok.
Zbrožek je zagrabil Mullerjevega konja za vajeti.
„Generail, umaknimo se! Tu je smrt!"
Muiier je bil kakor otrpel. Ni odgovoril besede in pustil se je peljati iz topovskega okoliša. Ko se je vrnil v svoj stan, se je zaprl in ni pustil ves dan nikogar k sebi.
V tem je prevzel Vreščovič vse vodstvo v svoje roke in začel z neizmerno energijo s pripravami za splošen naskok. Delali so se novi okopi, vojaki so nadaljevali za rudarji započeto lomljenje skal za mine. Mrzlično življenje je vladalo v vsem švedskem taboru; zdelo se je, da je nastopil v oblegoval-cih nov duh ali da so dobili nove pomožne čete.
Nekoliko dni pozneje se je po švedskem in zavezniškem poljskem taboru razširila novica, da so kopači našli podzemeljski prehod, ki vodi pod samo cerkev in samostan, in da je le od generalove dobre volje odvisno, ali se požene trdnjava v zrak ali ne.
Neizmerna radost je objela vojake, utrujene od mraza, gladu in brezuspešnega dela.
Kriki: „2e imamo čenstohovo!... V zrak poženemo ta kurnik!" so šli od ust do ust. Nastale so slavnosti in pijančevanje.
Vreščovič je bil povsod; vzpodbujal je vojake, vzdrževal jih je v veri, potrjeval po stokrat na dan novico o podzemeljskem prehodu, podžigal pojedine in pijančevanje.
Odmevi te radosti so dospeli naposled tudi v trdnjavo. Vest o že položenih in pripravljenih minah se je raznesla kakor blisk z enega obzidja do drugega. Se celo naj-hrabrejši so se prestrašili. 2enske so jokaje začele oblegovati priorjevo stanovanje. Iz-
tezale so k njemu otroke, če se je za hip pokazal, in klicale: „Ne pogubi nedolžnih!-Njihova kri pade na tebe! ...“
Čim večji bojazljivec je bil kdo, s tem večjim pogumom je sedaj naganjal o. Kor-deckega, naj ne spravlja v pogubo svetega mesta, stolice najsvetejše Device.
Nastali so tako težki in tako žalostni trenutki za neupogljivo dušo tega junaka s habitu, kakršnih še ni bilo nikdar. Sreča je bila, da so tudi Svedje prenehali z naskoki, da bi oblegancem jasno pokazali, da ne potrebujejo več ne krogel in ne topov> da Ijim je dovolj zažgati eno samo nitko-Toda iz istega vzroka je naraščal strah tudi v samostanu. V tihih nočeh se je največjim bojazljivcem dozdevalo, da že slišijo pod zemljo nekakšen nemir, da so Svedije že pod samim samostanom. Naposled je izgubil pogum tudi znaten del menihov. Ti so se odpravili z očetom Stradom-skim na čelu 'k priorju, da naj neutegorna začne pogajanja za predajo.
Z njimi je šla večina vojalkov in nekolik0 žlahte.
Tu je stopil o. Kordecki na dvorišče ko ga je množica tesno obkolila, je zače govoriti: „Ali nismo prisegli, da bomo branili sveto mesto do zadnje kaplje krvi-Resnično vam povem, če nas požene srno^' nik v zrak, tedaj požene le naša slabotna telesa, na zemljo se povrnejo le naši P°' zemeljski ostanki, a duše se ne vrnejo več-' Nad njimi se bo odprlo nebo in tam p°i demo v veselje, v srečo, brezmejno kak°r morje. Tam jih boSta sprejela Jezus Krista5 in ta Mati najsvetejša in jim prišla napr°' ti, one pa bodo sedle kakor čebelice ^ Njen plašč in se bodo pogreznile v svetlo0 -in gledale obličje božje ...“ (Dalj6)
P ' I' S' /\ “N^O B - R /\ ~ |S| oc j »o £
NA SONCU IN V MORJU:
Na obisku v Rodiku in domov
(Z bralci našega lista kramlja Alojzij Vautl, selski župnik)
4 im za pest debela. Nekoč je pač veter zame-sell na istreho v Špranje med kamni brezovo /seime. Tam ije dobilo toiliko vlage, da je vzklilo, pognalo, razvilo korenine v streho. Trelba (bi jo biilo odstraniti, ker bodo kore-
Čas je potekal, hoteli ismo biti na ladji tako zgodaj, da dobimo sedeže. Poslovili smo se od prijaznega patra, ki je koj po našem odhodu zopet moral razkazovati znamenitosti muzeja in cerkve novodošlim letoviščarjem. Oglasili smo se zopet pri Oštirjevih, kjer je čakala na nas vsa družina, poleg matere obe hčerki in vnukinja. Obujali smo spomine na leto 1937, ko smo se prvikrat seznanilli in sta bili obe hčerki še mladi deklici, sovrstnici moje nečakinje Zofke. 'Kazali sta mi sliko z našega takratnega izleta v gozd Dundo.
Poslavljanje je bilo tako prisrčno in razgibano, da sem pozabil vzeti plašč s seboj. Gospod Janko me je na cesti na to opozoril in moral sem nazaj ponj. Tovariša sta med tem stopila po svoje stvari in že odhajala, ko prinese za njima gospa Josipa (jopico, ki jo je dr. Matej pozabil. Ko smo bili že na (ladji, ise zave tudi gospod Janko ‘in vzklikne: „Joj, jaz sem pa nekje pozabil čepico!" Iskat jo iti, ni bilo več časa. Res, prava trojica pozabljivcev! V Sele je pa že dospela kartica od g. Peterce, da so tri dni po našem odhodu ugotovili, da je ena naših glav odšla brez kape. Dobro, da nas čaka tam v samostanu, bomo jeseni imeli vsaj en vzrok več podati se spet na Rab.
Ladijska godba je marširala in muzicirala pred peto uro po mesltnih ulicah, pristanu in na krovu in vabila izletnike naj vstopijo. Posrečilo se mi je na krovu dobiti sedež. A pomalem se je spet začelo močno oblačiti. Kaj, če začne deževati? Plahte nad nami niso razprostrte. Premišljujem, ako naj še ostanem ali naj se pred dežjem pravočasno zatečem v varno zavetje. Kakor rešilni angel se naenkrat pojavi pred menoj gospod Janlko in mi pravi: ,,V obednici sem en sedež rezerviral za vas!" Kar pobral sem se z njim tja. (Kmalu so prišli za nama tudi nekateri drugi potniki, očividmo jim na krovu le ni bilo dosti toplo. Na povratku ubere ladja krajšo pot in rabi poldrugo uro manj. V obednici smo kar prijetno sedeli pri dobri večerji im vinu. Naročila sva pečene ■osliče, zelo dobre ribe. Ribo je treba stro-fcovnljaško raztelesiti, (lepo odstraniti hrbtenico z drugimi kositrni. To delo mi je po-sitrežljivo izvršil gospod Janko in še dru-gjm gostom je ugajalo, ko so videli, kako mi streže kakor sinko staremu očetu.
V Lovranu nas je sprejel pohleven dež in nas kmalu zazibal v mirno spanje.
Že sem mislil, da letos svojemu kramljanju v našem listu ne bom mogel dati napisa „Na soncu in v morju", ker še ni bilo prilike za sončenje in kopanje. A tretji dan se nam je že na vse zgodaj 'Smehljalo sonce in morje mas je vabilo v svoj objem. Podali smo se v ..Koroški zaliv", naše stalno kopališče in se ves dopoldan sončili. Pri sončenju je treba biti previden! Ne preveč naenkrat, ali pa si kožo vdrgni s kremo ali oljem, da se ne opečeš. Voda še ni bila dosti topla, vendar sem trikrat za kratko časa Plaval tja in nazaj, potem pa se na soncu sPet posušil. Vsi smo od sončenja malo porjaveli. Gospod Janlko je pa povedal modro besedo? „Nič ni hudega, če si ožgan; hujše je, če si prismojen!"
Popoldne smo se sprehajali po obrežni Poti v Lovranu, potem pa sedeli v kavami had pristanom. Kar nastane spodaj pod nami živahno vrvenje. Neki ribič je ujel po-hpa, z razprostrtimi tipalkami okoli en meter velikega. Z vso močjo ga je treščil ob . kamenim tla, da je poginil. Vse je vrelo 'Skupaj, da si od blizu ogleda to morsko Zver. Polip je nevaren, ko se s sesaVkami tako oprime žrtve, da se ga ni mogoče oprostiti. Menda so’nekateri deli te vodne živali 'Užitni.
Le prehitro so nam potekli trije dnevi oddiha ob morju, naslednji dan je treba odriniti domov. Da ne bomo spet požirali Prahu po obvoznih cestah, se je gospod šofer odločil za daljšo, a lepšo progo: peljemo se v smeri proti Trstu do Kozine, od tam pa proti Postojni! To pot smo ubrali tem rajši, ker smo hoteli grede obiskati starega znanca z naših letovanj v Lovranu, gospoda dekana Viidava v Rodiku. Ta gospod namreč tudi vsako leto išče ob morju °lajšave proti svojemu hudemu bronhitisu. Oh osmih smo odrinili in bili čez dobro uro
že v veži župnišča v Rodiku. Nikjer žive duše. Zakličem. Zgoraj se nekaj oglasi in poltem počasi prihaja po stopnicah. Kako dznenadenje, ko zagleda gospod pred seboj koroške znance!
„Joj, prišli islte v bolnico! Jaz sem bolan, moja 81-letna gospodinja bolna že mesec dni v postelji! Ti si pa zdrav, 99% zdrav, jaz pa 99% bolan!"
„Poitem je pa dobro, da imamo zdravnika seboj!" In res g. doktor se kar doti zdravniškega poislla: pelje gospoda malo vstran ga preiskuje, posluša dihanje, tipa žilo itd. Kakor nam je pozneje povedal, g. dekan res ni v dobri koži. Še bolj 'bolesten vtis pa je naredil zato, ker je bil bled in hudo kosmat, neobrit. Kljub bolehanju pa je gospod zelo živahen. Želeli smo, da sedemo na vrtu na klop in se pogovorimo, a g. dekan nam je hotel na vsak način gostoljubno postreči. Takoj ista stali na mizi dve steklenici izbornih vin in pecivo, potem pa je ročno skuhali črno kavo. Občudovali smo njegovo kuharsko ispretnost. Povedal nam je, da je že v mladih letih v počitnicah doma kuhal, zdaj pa ga bolezen 'gospodinje sili, da kar sam suče kuhavnico.
Vrt ima še kar dobro oskrbovan. Z vrta smo videli tudi eno posebnost: na kamenditi strehi stolpa raste breza, 2—3 metre dolga
nine sčasoma s svojo naravno silo razganjale kamenje in bo razpoka začetek zrušitve strehe. A kako jo odstraniti? Od znotraj skozi zid nemogoče, treba bo zunaj postaviti ogrodje do te Višine. Morda bi mogli z brizgalno na brezo nabrizgati jedko tekočino, ki bi drevesce zamorila, da ,se posuši. Vlsekakor bo to drevesce na stolpu faranom še delalo skrbi in povzročalo stroške. Vendar se zdaj še lahko ponašajo, češ:
Nikjer na svetu tega ni,
kar imamo mi:
da nam vigredi stolp ozeleni!
Po gladki cesti, ki jo pa tudi mestoma popravljajo, smo do poldneva dospeli v Postojno, po okrepčilu odbrzeli proti Ljubljani, v Št. Vidu pa sva g, doktorja Mateja zdravega in zadovoljnega vrnila njegovi ženi. V Kranju sva spet obiskala mojega nekdanjega profesorja dr. Alfonza Levičnika, ki je 95 let star, a na umu še tako čil in veder. Ker je bil zaradi dela ljubeljski predor zaprt, im nisva hotela avta mučiti čez strmine prelaza, sva ga usmerila proti Jezerskemu vrhu in sva preko Železne Kaple in Apač dospela domov.
Tak je bil najin binkoštni izlet: lep, a prekratek! Upava pa, da se na jesen spet podava tja dol — na južno sonce in v morje!
IVAN CANKAR:
Si/piM' cAiitdnio
Prišel je v Borovje in si postavil ob glavni cesti krasno hišo z balkonom in verando. Lipe je nasadil pred njo in čudovit vrt okoli, im vsak dan so prihajale imenitne kočije in signor Antonio je sprejemal svoje goste, — elegantno gospodo s tujimi o-brazi in belimi rokami.
Imel je signor Antonio dve 'lepi hčeri, — podolgastih, bledih lic, velikih ponosnih oči in valovitih las temno kostanjeve barve. Oblečeni sta bili v črno in hodili sta s tistim plemenitaškim korakom, kakor ga more imeti samo Italijanka. Ali te oči, te velike, ponosne oči so gledale mrtvo in dolgočasno, kakor da se spominjajo samo še nejasno nečesa lepega, razkošnega, kar je minilo že pred davnim, davnim časom.
Antonio je bil človek velike, vitke postave; črte njegovega obraza so bile ostre in energične, ustne tenke, gladko obrita brada, nenavadno trda in dolga; v očeh je ležalo nekaj prezirljivega in visokega, a obenem mehkega ,in prostodušnega; ravno, ploščnato čelo brez gub je prehajalo v svetlo plešo, na temenu in za senci pa so se vili kodrasti, že nekoliko osiveli lasje.
Po Borovju so govorili o silnem bogastvu Antonijevem, o njegovi trgovini, razširjeni po vsem svetu.
In vse Borovje je prišlo v veliko zadrego, kakor da se je dogodila povsem navadna, a vendar sitna, naravnost nespodobna stvar, katero človek ne ve, s kakšnim očesom bi jo pogledal... Treba je z ljudmi občevati, — kaj mislite?
Pride človek, ki povzdigne lahko že s samo svojo prisotnostjo ves okraj do izrednega ugleda, treba se mu je približati, treba ga je negovati in navezati nase, 'kolikor je mogoče. — A signor Antonio, — njegova dolžnost bi bila, da se odkrije in pozdravi, kadar stopi v tujo sobo, da se nasmehlja svojim sosedom in živi z njimi, kakor je to navada. Toda na vso nesrečo se on te svoje dolžnosti ni zavedal. Nikogar se ni ogibal, — kadar je prišel slučajno v družbo, leglo je v zrak nekaj ledenega in konvencionalnega. Vsakomur se je zdelo, da mu je neznana sila sklonila vrat in položila na obraz ponižno, molčečo, vljudno se smehljajočo krinko; Antonio je sedel za trenutek med njimi, lahko in elegantno, s svojim mirnim, aristokratičnim obrazom; a ko se je poslovil s sočutnim smehljajem na ustnih, spogledala se je vsa družba in molčala ... Tako se je zgodilo na plesu, ki ga je bila priredila borovška čitalnica. Sedeli sta v dvorani obe hčeri gospoda Antonija. Pristav je plesal z Almo, ali njegovo telo je postalo hipoma nerodno in okorno, prišla mu ni na misel niti najmanj-
ša beseda, njegova lica so se podaljšala in oči so gledale začudeno in v zadregi; ko je stopil v drugo sobo in naročil čašo piva, brisal si je potni obraz in stresel z glavo.
„Vrag vedi, — ti ljudje ne spadajo tu sem."
Par stolov je zaropotalo in ozrli so se vanj od vseh strani; čutili so, da je izgovoril besedo, ki je ležala vsem že davno na jeziku. Dame so šepetale na tihem in si hladile s pahljačami vroče obraze; dacarka pa je izgovorila glasno, da jo je slišalo pol dvorane:
..Nespodobno ... nesramno ...“
Kaj da se je zgodilo tako nespodobnega in nesramnega, bi ne vedel nihče natanko povedati, a kljub temu so se strinjali z ogorčeno damo, in notarka, ki je sedela deset korakov od nje, ji je celo pokimala z glavo ...
Ne dolgo, — in krasna hiša Antonijeva je stala ob cesti pozabljena, kakor ograjena z zidom. V veliki črni kočiji sta se prikazali včasih Alma in Vera z bledimi lici, sanjavimi očmi in v tesno zapetih, temnih toaletah, — dve začarani kraljični iz starodavnih pravljic. Signor Antonio je sprejemal svoje goste iz daljnih krajev in njegov obraz je bil plemenitaški, tuj in hladen, kakor nekdaj... In na vrtu je cvetel gozd rdečih rož in opojno duhtečih lilij in lipe so šumele.
Prišli so nenadoma in kdo ve odkod go-stobradati ljudje z ostrimi nosovi in lokavimi očmi; signor Antonio jih je sprejemal ter se zapiral z njimi v svojo pisarno. Po Borovju pa je šuštelo skrivnostno, kakor šušti jesenski veter po gozdu. Od samega silnega začudenja so si izmišljali na vseh koncih in krajih čudovite bajke ... kako je zapravljal svoje bogastvo, kakor kak knez, kako je zidal prekrasne palače po mestih in vile ob morju, kakšne imenitne gostije je napravljal svojim prijateljem, kako je posul toalete svojih hčera z biseri in demanti... In čez noč je prišel strašen polom, — kakor da so se vtopile vse njegove ladje, da so mu pogorele do tal vse palače, da so zvodenele v istem trenutku vse njegove genialne špekulacije;... in zlato se je spremenilo v prah ... Kam si prišel, signor Antonio? — Signor Antonio, — kje imaš svoje prijatelje? A na njegovem obrazu se ni spremenila niti najmanjša črta; ostal je celo prezirljivi smehljaj na ustnih ... Borovje tega ni moglo razumeti. Ustne njegove bi se morale stisniti še bolj, lica splahneti, oči bi morale gledati motno in megleno izza zardelih trepalnic ...
,,Ah, signor Antonio ... da se je moralo to zgoditi...“
Notar je bil začutil v svojem srcu hipoma neko posebno sočutje in njegov glas je bil mehak in zategnjen. Hotel je stisniti roko „iubogemu slgnorju", a Antonio je privzdignil obrvi in njegove oči so pogledale tako tuje, hladno in začudeno, da se je notar nerodno priklonil in jecljal par nerazumljivih besed.
,.Oprostite ... hotel sem samo ...“
O jasnem večeru, — luna je sijala prav sredi neba in veter je pihal od juga, — odpeljala se je v hitrem diru kočija izpred hiše Antonijeve. In v kočiji je sedel signor sam in njegovi dve 'lepi hčeri; njune oči, te velike ponosne oči, — so gledale mrtvo in dolgočasno, kakor da se spominjajo samo še nejasno nečesa lepega, razkošnega, kar je minilo že pred davnim, davnim časom ...
Na vrtu je trepetala demantna mesečina m bujno razcvele, polovenele rože so se priklanjale in razpadale; nekje daleč se je oglasil slavec in v tistem hipu so zašumele lipe ob cesti, kot da se jih je dotaknila brezobzirna hladna roka.
Pri oknu je slonel žid Abraham Lewy in gledal za kočijo ...
Pločnik je bil opaljen od vročega južnega sonca in celo pred kavarno, v senci platnene strehe je bilo neznosno soparno in za-duhlo. Dolgi, suhi natakar je stal ob vratih in gledal brezobzirno predse z motnimi, vo-. denimi očmi; za mizami je sedelo par gostov s potnimi obrazi in mokrimi, sprijetimi lasmi. Zopern ,duh je prihajal od morja, ki je ležalo v pristanišču leno in črno, kakor temno olje. Ludje so prihajali mimo v lahkih, razgaljenih oblekah, z rjavimi lici in poloodprtimi usti.
Moj znanec Krišpin je držal v roki „Novo prešo" in se mučil z uvodnim člankom ... Ponavljal je zase polglasno: — „Gleichbe-rechtigung ... Gleichberechtigung ... Fre-che Angriffe auf die Verfassung ..." a videlo se mu je, da ni razumel ničesar. Črke so plesale pred njegovimi očmi in trepalnice so mu lezle skupaj...
„Kr;iŠpin... vzdrami se, Krišpin, — in poglej za trenutek na cesto!"
Z akti pod pazduho, v obnošeni obleki in zamazani kravati je prihajal mimo signor Antonio. Res je bil njegov obraz upal in res so bile oči udrte, a vse črte so ostale iste; izgubile niso hladnega, plemenitaške-ga izraza in tenke ustnice so se vile ponosno in prezirljivo kakor nekdaj... To je bil signor Antonio in nihče drug, — signor Antonio, ki siplje demante krog sebe in zida plače. Sposodi si moderen frak, signor Antonio, in kakor nekdaj se ti bodo klanjale častitljive pleše in oči se bodo povešale pod tvojimi milostnimi pogledi!
Krišpin je gledal za njim in vzdihnil...
»Ali si bil tiste čase v Borovju? ... Zdaj piše, zdi se mi, da je pri nekem advokatu ... za Boga, rad bi ga videl v pisarni; to telo ni ustvarjeno, da bi se kdaj sklonilo ... Glej ga, kako hodi. .. Boga mi, to je knez ... rojen knez ...!
„In njegovi hčeri?"
Njegovi hčeri?.. . Sprehajata se po korzu v črnih toaletah in molčita... Ti ljudje tudi tu sem me spadajo; zdi se mi, da ne spadajo sploh nikamor ...
Naslonil se je na mizo in zadremal; natakar pa se je oziral nanj s hrepenečimi, žalostnimi pogledi.
MARJETICE
Marjetice, marjetice so s čarom me objele! kolt zorne so nevestice vse v nežnih haljah bele.
O, vse bi rada vzela, vse mehlko v naročje svoje; v njem varno bi zasnivale ko murenček zapoje.
Kresničke zdaj jim v nočeh žarijo v svatovamlje ...
O, kmalu cvet bo strt na tleh — Vtope se v smrtno spanje.
Marjetice, marjetice zdaj cvetejo vesele ...
Joj, fant s koso na travnik gre—!
vse bojo, vse zvenele...
M. H.
NOGOMET
Predtekme za Tokio
Vzhodna Nemčija — SZ 4:1
Za pravo senzacijo je poskrbela NDR v Varšavi. Tu je bila namreč tretja odločilna tekma med olimpijskima enajstoricama SZ in Vzhodne Nemčije. Pred 20.000 gledalci so porazili Nemci Ruse s 4:1 (2:0). Tako so si Vzhodni Nemci zagotovili vozno karto za Tokio.
Tudi Italija gre v Tokio
Italija se je brez posebnega truda uvrstila v finalni nogometni turnir tokijske olim-piade. Po .izločitvi šibke Turčije in po zmagi v Rimu so Italijani premagali poljsko 'enajstorico. Vsekakor so imeli Poljaki to
Od vseh organov človeškega telesa je srce prešlo največkrat v ljudsko govorico, v umetnost, pesnitev in slovstvo. Srce velja za sedež dobrote in poguma. Dobrega tovariša ali zvesto prijateljico pozdravljamo kar „inajprilsrčnejlše“. „Z vsem srcem" sočustvujemo z iskrenim prijateljem ob njegovi nesreči. O dobrotljivem človeku pravimo, da ima „dobro srce". Pri vseh narodih je srce središče poguma in v športnem jeziku boksarja pomeni srčen biti" toliko kot ..neustrašen biti", človeku, ki ga ljubimo, prišepetavamo, da je naše srce njegovo.
Srce pa se uveljavlja tudi kot središčno Ognjišče ljubezni. Naš pesnik dr. France Prešeren pravi v pesniški obliki, da je „ranjeno“ njegovo srce zavoljo neuslišane ljubezni. V eni svojih globoko občutenih Ijubavnih pesmi prav otožno poje: „Srčne rane, prej neznane, meni spati ne puste". Vse srčno veselje in vsa srčna tegoba izvira iz tega, ker je utripanje srca v svoji pogostnosti utripov odvisno od našega duševnega in telesnega razpoloženja. Pri večjih duševnih pretresih občutimo srce večkrat samo kot pospešeno utripanje srca, včasih kot žgoče .bolečine, včasih pa tudi združeno s srčnimi 'krči, z občutki strahu ali z dušljivo tesnobo.
Koliko si domišljujejo ljudje glede svojega znanja in svojih zmožnosti! Če je tudi današnja tehnika opravila ogromno delo, zgradila stroje, ki nadomestuljejo človeka,
smolo, da so zabili lastni gol. Najboljši poljski igralec je nehote z glavo spremenil smer žogi v lastni gol. Tako je Italija premagala Poljsko z 1:0 i(l:0).
DVIGANJE UTEŽI
Sovjetski dvigalec Jurij Vlasov je postal spet svetovni rekorder. V svetovnem triatlonu je dvignil 562,5 kg! Sovjetski dvigalec Golovanov pa je osvojil evropsko prvenstvo v poltežki kategoriji. Dvignil je 480 kg. S tem rezultatom je izenačil tudi svetovni rekord.
KOLESARSTVO
Po 9. etapi Tour de France (izg. tur do frans)
Po Franciji je te dni steklo kolesarsko tekmovanje, ki je najzanimivejše in najtežje od vseh kolesarskih dirk na svetu.
Rumena majca je v zadnjih dneh zamenjala precej kolesarjev. Belgijec Van de Kerkhove jo je moral prepustiti Nemcu Altigu, ta pa jo je moral oddati v petek Francozu Grousardu, ki je najnevarnejši tekmec slavnega Anquetiila, ki velja za zmagovalca krožne proge Tour de France. V torek pa je oblekel rumeno majco AnquetU, ki je v sp ur tu zasedel 1. mesto. Ta 9. etapa je šla od Briancona do Monaca. Anque-til jo je prevozil v času 7:26:59.
nečesa pa vendar ne zmore: zabraniti niti porabo in obrabo strojnih sestavin. V tem pogledu je ostala narava s svojimi številnimi čudesi močnejša zmagovalka. Ona to zmore, n. pr. s srcem, ki se ne porabi in obrabi v doglednem času, če ga ne preobremenimo.
Zgradba srca, arterije in vene
Oglejmo si danes eno njenih čudes, t. j. srce. Ta, kot pest veliki, topi stožec je votel od znotraj in obstoji iz štirih votlin, in sicer iz dveh manjših in iz dveh večjih. Manjši votlini ali preddvora služita kakor kotel vetemdk pri brizgalnici požarne bramibe za zbiralnik (rezervoar) krvi. Večji votlini ali prek&ta sta različno veliki in izrivata kri iz srca. Levi, večji prekat, ima mišičasto steno s premerom do 4 mm debelo. Srce polje kri skozi 2 krvna obtoka v vse telo.
Levi srčni prekat polje kri potom tako-zvanega velikega krvnega obtoka v najdrobnejše žilice ali kapilare, desni srčni prekat pa zanaša kri potom pljučnega krvnega obtoka v pljuča in po očiščenju nazaj v levi srčni preddvor. Potemtakem razločujemo dvoje vrst žil. Arterije ali žile odvodnice, ki se odcepijo iz glavne žile odvodnice ali iz aorte, ki odhaja iz srca. Po žilah odvodnicah teče kri, ki je bogata na kisiku, katerega organi telesa nujno rabijo za obstoj. Druga vrsta žil so vene ali žile dovodnice, ki vodijo zopet k srcu nazaj,
in sicer se steče vsa venozna kri po spodnji in zgornji zbiralni žili dovodnici v desni srčni preddvor. Kri, ki teče nazaj v srce, je nasičena z ogljikovo kislino. Iz desnega srčnega preddvora prehaja kri v desni srčni prekat in odtod po pljučni žili odvodnici v pljuča, kjer se arteriolizira, t. j. odda ogljikovo kislino in prejme kisik. S kisikom osvežena kri se zopet vrača po pljučni žili dovodnici v levi srčni preddvor, oz. v levi srčni prekat in kroženje krvi se začne znova.
Če je prerezana arterija, a. j. žila odvodnica, brizga kri sunkoma iz žile v ritmu srčnega utripa; iz vene t. j. iz žile dovodnice pa kri samo mirno teče.
Med preddvoroma in prekatoma so ventilu podobne jadraste zalklopnice, pri odhodu velike prsne žile odvodnice ali aorte ter pljučne žile odvodnice pa žepaste za-klopnice. Vse te zaklopnice zabranijo, da kri ne steče nazaj. Srce uravnava svojo utripalno silo po potrebi. Z umnim izkoriščanjem čim boljše srčne avtomatike lahko dosežemo vrhunske uspehe. Mislimo na kmeta, ki koraka v točno določenem ritmu in končno prehiti vse, ali na znamenitega tekača Nurmija, ki je svoj tempo pospeševal zgolj po uri in nikdar po svojem nasprotniku tekmecu. Zato je tudi vedno zmagoval, ker je izkoriščal vprav najboljšo avtomatiko svojega srca. V nasprotju pa je takozvani končni spurt t. j. povečana brzina pri tekmi vseh vrst malo pred ciljem. Pri tem povečajo športniki brzino mnogo prehitro in začnejo zato naenkrat loviti sapo in se zrušijo v največ slučajih popolnoma onemogli na tla. Tako pretirano povečanje srčnega delovanja ima za posledico
Podivjana
Že rimski satirik Persius se j,e bridko norčeval iz „zllate“ mladine, ki je dneve prespala, ponoči divjala. Živela je brez dela, na ramenih staršev ‘in počenjala razne bahaške neumnosti, samo da bi javnost opozarjala nase, kako je nevsakdanja In napredna. Take žlate mladine, ki je sebi kradla zdravje in poštenje, bližnjemu pa čas .in denar, ni manjkalo tudi v poznejših stoletjih, vse do danes.
Vprašanje tega mladostnega izživljanja je pa začelo skrbeti vzgojitelje in sociologe posebno zadnje mesece, ko so se pojavile v Angliji in Ameriki tolpe fantalinov, ki se hočejo uveljaviti z bedastim nastopanjem, pretepanjem, s posebno nošo im s hrupnim dirkanjem motociklov.
Mladi fantje in dekleta med 15 in 20 letom, ki pravijo, da so naveličani običajnega življenja, se združujejo v posebne tolpe. Najbolj zloglasni sta v Angliji tolpi z imeni „Modis“ in „Rookers“.
Tolpa ene vrste
Prva beseda pomeni fanta, ki je po modi; namreč po modi in načinu življenja, kot si ga v svojih praznih glavah predstavljajo pripadniki tolpe „modsov“. Pravi „mod“ njuha tobak, je obut v čevlje z visokimi petami, nosi srajco pestrih barv, po vrhu pa žensko jopo z rdečo podlogo in torbo preko ramen.
Množična mladinska norost je zajela v prvi vrsti dijake, vajence in sinčke premožnih družin. Vsak od teh ima tudi svojo „bird“ ali prijateljico, ki se prevaža z njim na „vespah“ od enega do drugega plesišča; to pa mora biti zakajeno in umazano, najrajši v kakem podzemlju. Tam premlevajo zeleni pobje in punčare svoje neslanosti in volijo za častne člane tolpe tiste, ki po-gruntajo kak nevsakdanji podvig. Tako je tolpa ,,modsov“ za Binkošti sklenila, da napade kopališče okrog Margata in Fdlkesto-na in da tam vse razbije. Zakaj? Samo zato, da uganja vandalizem in da pokaže, da ni „vsakdanja“.
Divjaki druge vrste
Na .kraju svojega junaštva so pa „mod-isi" naleteli na svoje tekmece „rockerje“, svoje „smirtne“ sovražnike. Ti so izrezani iz tršega lesa in globoko zaničujejo “mod-se“, češ da so slabiči iln meščanske gliste. „Rookerji“ (beseda pomeni zvijati se) se pri hoji gugajo in poplesujejo kakor njih vzorniki, tisti štirje „beatnikii“, ki se med bobnanjem in kričanjem zvijajo na odru kot udarjeni od bolezni svetega Valentina. Nosijo ozke plave hlače, usnjene jopice z mrtvaško lobanjo in dirkaške čelade. Vsak ima tudi težko motorno kolo, ki mora ro-
tako imenovano »športno srce", t. j. povečano srce. Normalni srčni utrip obstoji v tem, da se srce skrči in izrine kri, ko pa zopet ohlapne, sesa kri, ki priteče nazaj, zopet v srce — vse brez zlih posledic. Pri prekoračenju meje srčne prožnosti vprav s pretiranim povečanjem srčne delavnosti pride pa do raztegnjenja in razširjenja srca, ' kar rabi včasih dalj časa za ozdravljenje. Znani ameriški plavač Johny Weissmuller, ki je v filmu nastopal kot Tarzan, je zbolel zaradi prekomerne obremenitve srca pri plavanju za posledicami zatezanja srca in bil tako primoran opustiti plavanje za leto dni.
(Dalje prihodnjič)
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK., 6. 7.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Nocoj pa, oh, nocoj ... Slovenske pesmi. — 10 minut za športnike... S športnih igrišč poroča Mirko Bogataj. — 18.00 Za našo vas piše Blaž Singer. — TOREK, 7. 7.: 14.15 Poročila, objaive. — »Trdoglava Traudi”. Igrajo gojenke gospodinjske šole v št. Jakobu, letnik 1963-64. — SREDA, 8. 7.: 14.15 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 9. 7.: 14.15 Poročila, objave. — Dr. Metod Turnšek: Košnja. Narodopisna oddaja. — PETEK, 10. 7.: 14.15 Poročila, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Domače novice. — Mlada generacija. Dijaki in dijakinje Državne gimnazije za Slovence v Celovcu berejo iz svojega Dijaškega lista. — SOBOTA. 11. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. Voščila. — 18.25 Na dom obu jaš mi spomin ... Z dr. Metodom Turnškom v Ločah ob Baškem jezeru. — NEDELJA, 12. 7.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
mladina
potati kot tank. „Rockerji“ se zbirajo pri kakih oddaljenih restavracijah za kamijo-niiste in pripravlljajjo načrte za boje z „mod-si“ in kakršnokoli razbijanja, samo da dajo duška svoji mladostni napihnjenosti. Za Binkošti in za še več drugih sobotnih delopustov iso se- spoprijeli z „modsi“. P° hrbtih in glavah so žvižgale verige koles, bliskali so se tudi noži; punčare so praskale in trgale obleke. Glavni Cilj pa je bil obema tolpama, razbiti vse, kar jima pride pod roke. To so temeljito opravili. Bilo je nekaj mrtvih in dosti ranjenih.
Nekateri sociologi pravijo, da so ti pojav1! posledica napačno usmerjene mladostnikove duševnosti, ki 'se čuti manjvredna in se hoče zato uveljaviti s takimi podvigi-Drugi angleški pedagogi pa pravijo, da sta taki brezdelni »zlati" mladini potrebna palica in prisilno delo. Najbolj pa seveda prava vzigojia v družini iln v družbenem okolju-
(Iz N. 1.)
Dazoui <za tisltai/ni sUiad
Erlach Daniel, San Frančiško: V spornih prefekta Jožefa Dobernika r. i. p. 1.— dolar; Friderik Hoja, San Frančiško 1.—dolar- i
Krivograd Adolf, Libuče 40.— šil.; Maček | Ignac, Grablje 23.— šil.
Po 20.— šilingov: Pušar Jakob, Lieding! Dipl. ing. F. Leitgeb, Dunaj; Janez Safran, Bilčovs; G. Lucija, Viktring; Golobič Frančiška, Lavesum, Nemčija; Krautzer A. Nen-zing; Jurca Ana, Graz; M. M. Radiše.
Po 10.— šilingov: Johann Baumann, Velikovec; Petschnig Michael, Kapla ob Dravt A. Cvetko, Graz; G. Cajdinjak, Graz.
Vse za vodno instalacijo (sanitarni material) dobavlja
PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
Bratje RUTAR & Go.
Dobrla ves-Eberndorl	tel. 04236-20^
Čemu ste v skrbeh, če boste še dobili „Naš tednik — Kroniko** pri sosedu? Izpolnite to naročilnico in naš list dobite na dom!
Tu odrežite in pošljite kot tiskovino v kuverti na maš naslov:
Naš tednik — Kronika Viktringer Ring 26 Celovec — Klagenfurt
Kot naročnik dobite naš list hitro in zanesljivo!
Naročilnica
S tem naročam list
,,1/laš tednik. - HconiJka"
Naročnina znaša: za tuzemstvo polletno 40.—, letno 80.— šil. Za inozemstvo letno
6.—$.
Ime:
Naslov:
Datum;
(Podpis)
ZDRAVNIŠKI VEDE2:
ČlavešUo- s tet, čuda nacavt
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Na. tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Telefonska številka uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Naročnina stane mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Telefonska številka uredništva
43-58. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26.