PISMA BRAVCEV Časopis Ijubljanskih študentov štev. 17-18 letnik cena3din Ljubljana 4.6.I979 VEHAR ANA J.AIeševca 14 KAMNIK P.n. »TRIBUNA" študentski list LJUBLJANA Trg osvoboditve 1 Vračam vam vašo naročilnico in položnico za vaš list, katerega ste svojevoljno pošiljeli na gornji naslov v letu 1778/1979. Moja hčerka je bila naročnik na vaš list v šolskem letu 1976/1977. V letu 1977/1978 ga ni naročila in ji ga niste pošiljali. Isto leto se je poročila, odselila, kon-čala študij. Ne vemo, iz katerega razloga ste ga kasneje začeli pošiljati. Prihajal je na naslov staršev, ki smo bili samo ogorčeni nad vsemi neokusnimi fotografijami. ki ste jih posredovali na NOVO LETO in prej. Skoda, da ga pustijo skozi cenzuro. Naročnine ne mislimo poravnati. Toliko v vednost. S pozdravi! ABCDEFGHIJKLMNOP QRSTUVWXYZabcdefghijklmnopqrst ABCDEFGHIJKLMNOP QRSTUVWXYZ&abcde fghijklmnopqrstuvwxyzl23 4567890$.,-:;"!? Bralci naj bodo pozorni na prvo in šestnajsto, ter tretjo in štirinajsto stran te številke Tribune, kajti ločene od ostalih strani so testrani — plakaf! ABCDEFGHIJKLMNOPQJtS TUVWXTZ&abcdefghijklmnop qrstuvwxy 1 OBOROŽENE SILE ČILA— primer imperialistične penetracije Tečaj ki traja štirideset tednov, se konča s klasičnim ,,orientacijskim izletom" po vojaških centrih, prav tako pa se obiščejo tudi znane turistične in rekreativne centre znotraj ZDA. Posebni tečaj za oficirje in podoficirje, imenovan Kriminali-stične raziskave vojaške policije (šifra OE-12), je namenjen policijskemu osebju. Navkljub eminentno ,,tehničnemu" nazivu pa vključuje tudi predmet ,,Komunistična nevarnost" s Vse presenečene prejemnike zadnjih dveh številk Tribune vljudno naprošamc, da: — vrnejo Tribuno poštarju, ako je v bodoče ne žele prejemati - ali pa jo zadržijo in tako po-stanejo naročniki v prihod-njem študijskem !etu. Uredništvo ABCDEFGHIJKLMNOPQRSTU V WX YZ& abcdefghij klmnopqrs tu vwxyzl234567890$.,-:;"!? ABCDEFGHIJKLMNOPQRS TU VWXT Z&abcdefghijklmnopqrstuvwxyzl 234567 890 UMETNOST IN POLITIKA Mikel Dufrenne Vprašanje umetnosti in politike .. . je aktualno že več kot 50 let, vse od evropskih avantgaidnih gibanj in oktobrske revolucije. Težko bo o vsem tem reči kaj novega. Vsekakor pa bi želel omejiti področje te kratke raziskave" politična tcžnja, o kateri bo govora, je tista, ki želi s pomočjo revolucije zgraditi novo družbo; postavil jo bom v industrijske kapitalistične družbe in raziskal njene odnose s prakso in izrabo umetnosti; vprašanje, kje jc še treba napraviti revolucijo, puščam ob strani. Zadeva je pofitične narave in se običajno postavlja kot problem odnosa med dvema simetričnima instancama med dvema institucionaliziranima aktivnostima. Politiko označuje politična dejavnost, se pravi, da je njen cilj osvojitev oblasti; njeno bistvo pa je določeno z realnostjo posameznika, lazreda, partije, ki se bori za oblast z najrazličnejšim orožjem. To področje ima določeno avtonomijo . . . čeprav vemo, vsaj od Marxa naprej, da je ta avtonomija povsem relativna, da politiko neizogibno določa ekonomija, borbo za oblast z najrazličnejšim orožjem. To področje ima določeno ABCDEFGHIJKLMNOPQRSTUVWX YZ&abc(lefghiiklmnopqrstuvwxyzfiirflffiffl 1234567890$.,"-:;!?"" MESTO IN VLOGA DRAMATURGA VNAŠEM GLEDAL/ŠČU ( po mali tribuni sterijinega pozorja 1979 ) ABCDEFGHIJKLMNOPQRSTU VWXTZ&abcde Jghiiklmnop I234567890 ..Dramaturgija je estetika in poli-tika, ideologija in vprašanje kultur-nega koncepta, je predvsem zavest in kontrola nad tistim, kar se hoče izreči, kar se ponuja gledalcu — ka-tere ideje, katere teze, kakšno gle-dališče. Dramaturg je mera estetske in družbene zavesti posameznega gledališča in posamezne predsta-ve . . . (O OPRAVIČILO IN POPRAVEK Opravičujemo se avtorju teksta ,,KIKIRIKANJE? Kl GA JE IN-TELEKTUALNO ZMEDEL PUNK____" (Tribuna, št. 13, 9. 4. 1979), ker je v tekstu prišlo do nekaj posegov, ki so spremenili nian-se pomenov in delno vpiivali tudi na dojemanje teksta. Zato tudi objav-Ijamo naslednji popravek (zadnji stolpec, zadnji stavek prvega odstav-ka): "Nažalost je zaključek ta, da sc ta področja prepuščena stihiji ampak na drugi strani niso prav riti stihijska, temveč dobro organizi rana, da prinašajo profite, ki jit omogoča prav stihijnost ene plati.' Uredništvc ABCDEFGHIJKLMNX)PQRSTUVWXYZ&alx:clcfKlnjk Imnoixirstuvwxyzfiffflffiffll234567890$.,"-:;!?"" ________ ABCDKFGHIJKLMNOPQRSTUVWXYZ&iil)alcfe!iijkliiiiM>|xirstuv\v xy/fifflflffiffl 1234567890$.:"-^_______________________________ ABCDEFGHIJKLMNOPQRSTUVWXYZ&abcdefirhijklm,wpqrstuvwxyz ^^#11234567890$.,*-:;!?""__________________________________ ABCDEFGHUKI.MN()l1QRS'rL'\'\\'XYZ&alKck-fchi.iklm!ioiHirstii\-wxy/.limilliffll23 45678ti svoje naloge ali zaradi neodzvnos« osnovnih organizacij ali pa zaradi neizpolnjevanja nalog članov predsedstvj Po besedah prejšnjega kaarovnika je tako splošno stanje v univerzitetr organizaciji ZSMS še posebej evidentno tudi znotraj predsedstva UK ZSMS ki se je ves čas svojega dela ukvarjalo največ prav z najbolj banalnirr problemi, kakor naprimer s sklepčnostjo tega predsedstva. Zaradi taga s propadle ali pa bile bistveno ovirane mnoge načrtovane akcije. Da je temi res tako je dokazala tudi razprava v naslednji točki dnevnega reda ki j obravnavala rezultate javne razprave o osnutku zakona o usmeijeneii izobraževanju. Čeprav je bilc izrečenih nekaj pohval glede organiziranj seminarja za organizatorje javne razprave in deiovne skupine za spremljanj poteka javne razprave je konferenca, prevsem pa razpravljalci, ugotovili nedopustno neaktivnost osnovnth organizacij ZSMS, ki ne le, da v večir primerov niti niso razpravljale o osnutku ampak so tudi pripombe, ki zbrane od desetih osnovnih organizacij dokazale, da so se le-te razprav loti skrajno formalistično, površno in obrobno, kakor, da se ne bi zavedale pomembnih pa tudi nekaterih vprašljivih načrtovnnih sprememb na t področju družbene produkcije in reprodukcije. Probiemom iz javne razpi o osnutku zakona snto več prostora nameniti v drugem članku po katerega objavljamo tudi pripombe in stališča UK v zvezi s tem. Akcijski program, ki je bil predlagan konferenci je, kakor več ali rnanj dosedanji, začrtal nekaj konstantnih akcij UK, ki že zelo dolgo tvor nekakšen ,,začarani krog" iz katerega se ta organizacija ne more m ne mo izvleči. Tako stanje je več ali manj evidentno pravzaprav v celot organizaciji ZSM. Poleg usmerjenega izobraževanja, katerega problemati bo polnila dnevne rede mnogih bodočih konferenc, in prav je tak sestavljajo železni repertoar bodočega dela te organizacije predv« vprašanje dela z in v osnovnih organizacijah, kadrovska vprašanja, vprašai in problemi informiranja in s tem v zvezi mesta in vloge medijev kotsta I in Tribuna, pa štipendiranje, dejavnost na področju študentskega standan ki naj bi se združila v pravkar konstituiranem Študentskem centru, izgradi študentskih domov, Kulturne in druge dejavnosti študentov, MD šport,... Razpravljalci, npr. delegat RS, so opozorili na izredno pomemono pereče stanovanjsko vprašanje študentov in ne te teh, ki, kot kaže, $e klj gradnji študentskih domov vedno bolj in bolj aktualizira, delegat ŠKUC-a v svojem kritičnem prispevku orisal nezavidljiv položaj v katerem se nahi ta kulturna ustanova, predvsem finančni problemi so zelo pereči m«dte ko je delo v komisiji 0—00 na UK-ju po njegovem mnenju zelo slabo, I tudi prispeva k slabemu položaju ŠKUC-a. Predsednik te pravkar kritizira komisije pa je delegate seznanil z odnosom večine druStev pri UK, ki ponavadi prisotni le na tistih sestankih, ko se delijo družbena sredstva za aktivnosti. Predstavnik UK ZKS, sekretar sekretariata pa je nanizal nel vprašanj, ki bi po njegovem mnenju moraia biti vključena v nov akciji program. To so predvsem vprašanja Studija ob delu, svetov letnikov, akc NNNP, učinkovitost in spretnost študija, družbenoekonomski polo §tudentov kateremu je tudi UK ZKS posvetil zelo veliko pozornosti na zadnjih konferenc, gradnji študentskih domov, obštudijski deja/noj krepitvi vloge izdajateljskega sveta Tribune in pravno-formalnim odno« tega časopisa do svojega izdajatelja, kadrovskim problemom Ra< Študent; itd. Preden so se delegati, po štiriurni razpravi razšli, je bila v formal predzadnji dejansko pa zadnji točki dnevnega reda potrjena tudi nc vsebinska zasnova študentskega časopisa Tribuna. Pripombe nanjo je imela delegacija 00 ZSMS Pravne fakultete, ki se je za razliko od vseh t>sta enkrat glasovanja o potrditvi vzdržala, dva njena delegata pa sta glasov proti. Po besedah delegatke Mateje Mahnič je njihova osnovna organizac mnenja ,,da je v vsebinski zasnovi preveč govora o interesu delavsk« razreda kot tistem prevladujočem v naši družbi in, da je premalo poudarje samoupravljanje in posebej samoupravljanje študentov. ,,To je po njihovi mnenju /#vračanje na staro, kajti danes govoriti o interesih delavski razreda je res že malo preživela zadeva". Po tem, ko je tudi tovariš delegatka Mateja Mahnič na koncu svojega nastopa sama dejala, da dopuj možnost, da govori tudi neumnosti in, ko ji je odgovorni urednik to potr< je konferenca sprejela vsebinsko zasnovo. Na koncu lahko zapišemo, da je konferenca potrdila nujnost, da se ,„ capite et in membris" spremeni način dela ZSM na unh/erzi. To je nr drugim tudi naloga novoizvoljenega predsedstva in ostalih članov. Opozorili bralcem I Tribuna bo do jeseni prenehala z izhajaniem. Prva jesenska številka bo predvidoma izšia v mesecu septembru ali v začetku meseca oktobra. Se pred tem pa bo izšla POSEBNA številka Tribune, ki bo brezplačno razdefjena brucom ob vpisu in v katen si bodo bruci in osatli lahko prebrali y$e o univerzi in še rhnogo drugih zanimivih in poučnih stvari. OBISK MLADINSKE ORGANIZACIJE IZ ČSSR Delegacija ZSM ČSSR, ki jo je vodil prvi sekretar CK ZSM, se je v okviru že tradicionalnega sodelovanja z ZSMJ ustavila tudi na obisku pri RK ZSMS, s ciljem, da bi se že poglobili prijateljski stiki in sodelovanje med mladimi iz Slovaške in Slovenije. Pogovarjali so se o delovanju mladih v obeh državah, o izobraževanju, zaposlovanju, o programu ZSM na kongresu ter o nalogah in akcijah članstva, delegatski sistem . . .). ZSM ČSSR je nastala I. 1949 iz skupne mladinske in otroške organizacije. Do sedaj so imeli dva kongresa. O svoji organizaciji so povedali, da ima veliko avtoriteto in da sodeluje z vrsto organizacij v svetu (npr. v Avstraliji), največ pa z bratskimi socialističnimi državami, posebej so omenili Komsomol, ki jim daje inspiracijo za vzgojo mladih in revolucionarno spremembo sveta. Leto 1968 ocenjujejo kot mejnik, ki označuje velik gospodarski razvoj in napredek. Pritotevali pa so se, da v svetu obstoje organizacije, ki ,,čudno gledajo na dogodke iz leta 1968", kar da škoduje interesom napredne miadine in njenim težnjam za mir in napredek. Menda jim skušajo vsiliti neki način reševanja, a ne na način sodelovanja, temveč ,,svetovanja". ,,To je stvar nak* mladine," so poudarili. Pri tem se sklicujejo na konkretno življenje in zgodovino, ki da bo pokazala, kaj je prav in kaj ni. Zgodovina zna biti tudi zelo počasna! SKUPŠČINA KMPL 26. maja bo skupščina kluba mednarodnega prijateljstva, ki deluje v ok ru Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana. ,,Klub mednarodnega prijateljstva Ljubljana" združuje tuje in slovanske študente na Ijubljanski univerzi Edvarda Kardelja in mladino venije in je ustanovljen zato, da bo s svojo aktivnosijo prispeval k n njemu razvoju miru, razumevanja in sodelovanja Med narodi h k o* politike neuvrščenosti," kot je zapisano v pravilniku o organiziranosti delovanju kluba, o katerem bodo razpravljali na skupščini. neidhardt heli Stališča in pripombe UK ZSMS Ljubijana na osnutek 'akona o usmerjenem izobraževanju si preberite na (3. strani. t ^AZPRAVA O OSNUTKU ZAKONA O USMERJENEM IZOBRA2EVANJU (ako čitati osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju ? i V specifičnih pogojih naše prehodne socialistične družbe, ki jo v temelju pretresajo nasprotja družbe, iz katere izhaja, družbe, ki se ie ni otresla razrednih antagonizmov, nasprotno, ti so motor in \avora njenega napredka, družbe, ki blagovni produkciji postavlja msproti planirano, velikokrat neuspešno, saj je tudi družbeno ilaniranje največkrat le do svojih mej prignana blagovna irodukcija; v specifičnih pogo/ih te družbe, ki ,,zbira, razvija, bpolnjuje in povezuje" kapitalizmu imamentne antagonistične iemente in jih v novi prehodni družbi diktature proletariata mtavlja nasproti vsemu ,,staremu in vedno novemu"1 da bi v \rocesu delavskega samoupravljanja omogočila delavcem in preko jih vsem upravljanje s celotno družbeno produkcijo in eprodukci/o in s tem tudi - ker bo v članku največ besed prav o em - s šolstvom; v specifičnih pogojih te naše prehodne družbe oteka tudi ena pomembnejših akcij v zadnjem času, akcija, ki so vzpodbudile subjektivne sile te družbe. S predlogom osnutka akona o usmerjenem izobraževanju pa jo skuša udejanjiti tisti del \aše družbe, ki mu pravimo tudi država s svojim aparatom, \krstariatiitd. Upoštevajoč ta skrčen uvodni del, ki smo ga zgoraj zapisali, nam o jasneje, zakaj se udeleženci javne razprave o osnutku zakona ajvečkrat strinjajo z načeli predlagane reforme, ki so bila sprejeta a kongresih ZK in drugih Družbeno-političnih organizazij, ns trinjajo pa se ali pa le delno z mnogimi konkretnimi določil iz snutka zakona. Na eni strani subjektivne avantgardne sile, na \Fugi strani država, administrativna, uradniška, birokratska! Toda e, to je grobo poenostavljenje, nedopusten shematizem. Tako, \akor smo znotraj subjektivnih sil priča birokratskim tendencam, tfklonom od zavestno spoznanih proletarsko razrednih ciljev (ki se !m v zadnjem času skušamo postaviti nasproti z uveljavljanjem olektivnega vodstva deprofesionalizacijo itdj, tako moramo edeti, da je ta, le malo več kot trideset let ,,stara" država, država iMature proletariata, torej država, ki naj bi odmirala, ,,sama sebe Mpravljala". Ta država je prav tako protislovna, kakor so irotislovni tudi odnosi v naši družbi, družbi razrednih \ptagonizmov in to kljub pravno-formalno novim lastninskim \dnosom. Protisiovnost te dršve je "kondenzacija" siceršnjih fružbenih protislovij, na eni strani je rezultat tendenc \ reprodukciji družbenih t. razrednih nasprotij, ki vedno znova upostavljajo in krepijo oblast te države in njenih aparatov, na drugi strani/e rezultat revolucionarnih tendenc, zdaj prevladujočih, idaj v defenzivi (odvisno od moči in organiziranosti delavskega mreda). ki to državo, pa četudi je država diktature proletariata, odprav/jajo in ukinjajo, da bi ustvarM asociacijo svobodnih proizvajalcev.2 Šele če poznamo protislovnost socializma, našega orehodnega obdobja, prosotno, prav tako znotraj ,,polov" protislovja (recimo tako znotraj dela kot znotraj kapitala), šele tedaj lahKo temeljiteje spregovorimo tudi o osnutku zakona o ysmerjenem izo&raževanju in javni razpravi o tem osnutku. Tudi predlagani osnutek, o katerem v zadnjem času sicer malo manj vvorimo, je rezultat teh družbenih nasproti/. To je še toliko bolj lomembno vedeti, kolikor vemo, da je prav šolski aparat, kot ieološki aparat države, v vsej dosedanji zgodovini kapitalizma bistveno dopolnjevalJ reprodukcijo družbenih tj. rezrednih odnosov, čeprav/e pogojeval tudi nasprotne učinke-4. Uekaj povzetkov ) 1 Bralci vedo, da je to zadnja številka Tribune v XXVIII. letniku zato ne bo napak, čebomo vnadaljevanju tega članka ponovili 'nekatere že prej zapisane besede o predlagani reformi, osnutku in liobraževanju, kajti ta članek naj bo hkrati povzetek Tribuninega prispevka k javni razpravi. In če le malo vstran od tega članka preberete še stališča univerzitetne konference ZSMS Ljubljana, bo povzetek popolnejši tudi za člane osnovnih organizacij ZSMS, ki jih stalisča UK, sprejeta na njeni programsko volilni konferenci 23. mja, na določen način obvezujejo. vmbe: 1. Vedno novemu v smislu nasprotij, ki se vedno znova in znova porajajo vši družbi. Z Socializem zato ni cilj ampak le prehodno obdobje k cilju, obdobje faure proletariata, obdobje ustvar/an/a novega in ne le zamenjanja starega iriavnega aparata obdobje ukinjanja vsakega državnega aparata, kajti". .. unizem /e konec svake države, a ne ,,svenarodna država" ko/a za svakog .ksistu prestavlja besmislen izraz." (E. Balibar) 3. Če rečemo dopolnjeval, misiimo predvsem na to, da ,,Državni aparati, B okviru kojih škola predstavlja ideološki nperst, ne dovode do podele na klase, več doprinose to/ podeli i time njenos proširenoj repiodukciji." (N. toulantzas) ¦4. Nasprotne učinke predvsem v oblikovanju in utrjevanju nasprotne mtkije v razrednem boju (glej B. Rotar, Zgodovinsko mesto predlagane mTOe v razrednem boju, Tribuna št 10-11, str. 2,3} V obrazložitvi osnutka zakona je takoj v prvem odstavku zapisano da le-ta izobražuje za delo in nato za samoupravljanje, v razpravah pa se je temu vrstnemu redu pridružila še tretja kategorija — prosti čas. Tako okrogla miza, ki smo jo organizirali na Tribuni in tudi nekateri naši ostaii prispevki so opozorili ne. le na to, da kategorija delo ni v osnutku materialistično—dialektiČno opredeljena (tov. Medvež, eden od teh, ki se s preobrazbo profesionalno ukvarjajo, je na šerninar/u za organizatorje javne razprave na univerzi popolnoma resno dejal, da je v osnutku delo obravnavano enkrat kot ,,antropološka", drugič pa ,,tehnološka" kategorija, torej neodvisno od konkretnih družbeno—ekonomskih odnosov; komentar najbrž ni potreben), ampak tudi na to, da se, seda/ tudi pravno formalno, ločuje tisto, kar smo ločeno že podedovali in kar se vedno znova ločuje — na eni strani delo, kot prisiljujoča, zoprna dejavnost, na drugi strani od dela ločeno (samo) upravljanje ter na koncu prosti čas, kot čas namenjen reprodukciji delovnih zmožnosti. Največ kar lahko storimo, je, da se iz osnutka take formulacije izločimo in tako preprečimo spodbujanje reprodukcije obstoječih odnosov v družbi. Kaj več storiti najbrž ne moremo in tudi zelo lepo zveneča fraza, ki v obrazložitvi osnutka zagotavlja, celo zelo kategorično, da bo z uvedbo ,,skupne vzgojno-izobrazbene osnove" odpravljena ,,sedanja dvojnost izobraževanja za intelektualno in fizično delo", nam prav nič ne pomeni. Kljub temu, da je to hvalevredna intenca predlagateljev osnutka, je potrebno vedeti, da ni šolski sistem ta, ki ustvarja delitev na fizično in intelektualno delo. Četudi izobraževalni proces poteka v smeri delitve dela na fizično in intelektualno 5* je to zato, ker je šola že podrejena odnosom, ki presegajo to šolo in koreninijo v prodnkciji in s tem celotni družbi, recimo aktualno, združenem delu, kjer sta fizično in intelektualno delo ločevana. To hkrati negira vse trditve o tem, da je šola odtujena od združenega dela, saj prav nasprotno deluje kot aparat za reprodukcijo odnosov, ki vlada/o v združenem delu. To je tudi eden argumentov za nujnost preobrazbe vzgojno-izobraževalnega sistema. Da je trditev o odpravi dvojnosti izobraževanja za fizična in intelektualna dela ne le iz trte zvita, smo že spoznali (tega sama šola enostavno ne more storiti), da pa je nasprot/u z že omenjenim vrstnim redom izobraževanja (za delo, samoupravljanje. . .) in celo lažna, bomo videli v nadaljevanju. o nasprotju Če predpostavimo, in to je realna predpostavka, da je proces delavskega samoupravljanja tendenčno odpravljanje delitve dela na fizično in intelektualno, saj /e njegov cilj usposabljanje delavcev za odločanje o ce/otni družbeni produkci/i in reprodukciji, potem je zahteva po izobraževanju najprej za delo in nato za samoupravljanje v nasprotjih z intenco odpravljanja dvo/nosti v izobraževanju fizično intelektualno delo, saj namesto, da bi jo odpravljala, dvojnost vnaprej predpostavlja z ločevanjem dela in samoupravljanja. 5. Morda je potrebno opozoriti, da je delitev dela na fizično in umsko kompleksna saj recimo fizičnega dela ni moč grobo znesti le na delo proizvodnega delavca, ki proizvaja višek vrednosti. To vprašanje v vsej svoji širini zajema ali pa je zajeto v vprašanje ločevanja delavca od sredstev za produkcijo, delovnih pogojev itd. o lažnosti Skupno vzgojno-izobrazbeno osnovo se ponuja za odpravljanje dvojnosti v izobraževanju in celo kot dokaz o enakovrednem obravnavanju vseh poti in vseh oblik izobraževanja. Da to ni res, so dokazali sami predlagatelji, ki so v 43. členu predlagali, da se v program, za opravljanje ,,enostavnih in manj zahtevnih opravil in nalog" vključi le izbrane vsebine iz skupne vzgojno-izobrazbene osnove. Že izraz ,,enostavna in manj zahtevna opravila in naloge" kaže na popolno utopičnost odpravljanja dvojnosti v izobraževanju za fizična in intelektualna dela, medtem ko je s predpisovanjem Jzbranih" vsebin to le potrjeno. V teh izbranih vsebinah bo ,,enostavnim in manj zahtevnim" delavcem najbrž povedano, da se morajo znebiti miselnosti, ki v zašmiranih rokah delavca vidi nekaj slabega.. . Zaključek Razprave po fakultetah, na univerzitetnem svetu in drugje so poudarile še mnoga druga vprašanja. Naj jih nekaj le površno omenimo: vprašanja permanentnosti izobraževanja in $ tem v zvezi izobraževanja za, ob in iz dela, na kar sta zadovoljivo odgovorila tako seminar za organizatorje javne razprave, kakor tudi razpravljalci na Tribunini mizi; vprašanje selektivnosti vzgojno-izobraževalnega sistema, s čimer so se ukvarjali v eni najbolj pomembnih točk dnevnega reda na zadnji seji univerziteinega sveta, ko so sprejemali zelo obsežno in tudi kvalitetno poročilo tov. Juriš/ča o vzgojno-izobraževalnem sistemu in socialnih .razlikahi ,"6 vprašanja družbenega planiranja potreb in kadrov v pogojih blagovne produkcije, nerazumljivi in mistifikatorski terminologiji v osnutku-,7 brezplačnosti šolanja-8 ter ostala vprašanja in predlogi v osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju. Te razprave so potekale po večini fakultet, medtem ko za osnovne organizacije ZSMS to ne moremo reči, poleg tega je bila ena na marksističnem centru CK ZKS, ki jo je organizirala komisija za teoretska in idejna vprašanja preobrazbe vzgoje in izobraževanja pri MC, pa je žal zvodenela v puhlem verbalizmu in pustila vnemar resnične probleme, na katere je opozorila le peščica razpravljalcev, druga v klubu delegatov v režiji komisije pri RK SŽDL, ki je bila pestrejša in ne nazadnje tudi na programsko volilni konferenci UK ZSMS, o kateri pišemo v drugem članku. Kakorko/i že, očitno je, da se v letu 1979 razprave o preobrazbi ne bodo nehale, zato je prav, da se pripravimo za bodoče bitke, ki jih bomo na Tribuni bili v naslednjem študijskem letu. Publiciranje teh razprav je vsekakor naša pn/a naloga in največji prispevek k javni razpravi. Naj živi defavsko samoupravljanje! 6. Zanimlvo je, da se v tem poročilu na njegovi 14.strani pravi, ,,da smo v osnovni šoli zamudili zadnjo priložnost, ki jo nudi vzgojnoizobraževalni sistem pri odpravljanju socialnih razlik" in, da ,,neselektivna osnovna šola" prispeva k socialni selekciji veliko bolj kot ,,selektivna srednja šola". Podobnd kot šola ne more odpraviti delitve na fizično in intelektualno delo tudi ne more odpraviti socialnih razlik, ki temeljijo v družbi, res pa je, da lahko prispeva k odpravljanju. Prav tako je potrebno sprevideti,, da ni najpomembnejše le zagotoviti ustrezno zastopanost kmečke in delavske mladine v višjih in visokih šolah a/f morda celo srednjih šolah, za katere se predpostavlja, da so v veliki meri,,elitne", saj producirajo tisti del družbe, ki z njo ,,upravlja" kajti problem delavskega samoupravljanja ni v tem od kod bomo regrutirali tiste, ki vladajo inalije dobro, če/ to delavci in kmetje, problem je v tem, da bo delavski razred upravljal sam s seboj in s tem s celotno družho. To pa pomeni konec delitve na upravljalce in upravljane pa četudi soupravljalci iz vrst delavcev in kmetov. V zvezi s tem problemom si oglej članek o štipendistih Titovega sklada v drugi števHki letošnje Tribune. 7. Gtej pripombo in statišča UK ZSMS na člen 5; 8r ibldefv; 28. in32. čhn; (Začetek na str. 2) Dramaturg ni nikakršen funkcionar, član uprave je strokov-na oseba in prvi sodelavec režiserja pri dani temi, ideji, dobi, zasedbi, pomenjanju, kontekstu, smislu, me-todi, ciljih in formah . . . on mora biti v njej in biti odgovoren tako za smisel in izraznost predstave kot za njeno motivacijo v okolju, pred ka-terim se predstava pojavlja . . ." (Pravica do poklica, Borka Pavi-čevič, referat z Male tribune Steri-jinega pozorja, april 1979) Uvodne navedbe so odlomek iz enega številnih referatov z letošnje Male tribune Sterijinega pozorja 79, ki je polemično združevala teatro-loge in so-delavce iz gledališke prakse ob temi Mesto in vloga dra-maturga v našem gledališču. Kot za-nimivo informacijo navajam dejstvo, da je bil to pravzaprav formalno prvi povojni zbor gledaliških ustvarjalcev na to tako zelo problemsko in aktu-alno temo. Zakaj aktualno? Povsem jasno je, da se gledališče kot so-doben in živ medij nenehno sooča in aktualizira v zvezi s prestvarje-njem družbenih tokov ter da se pri-lagaja, če ne celo živi kot klic po spvemembi družbene prakse in za-vesti. Kot medij, ki se zavzema za jasna in izrazita estetsko idejna spo-ročila, za živo informacijo in sporo-čilo, mora seveda delovati usklajeno in umerjeno na bistvo svojega spo-ročila v vseh svojih funkcijah. Ena takih funkcij, ki je ob tem celo zelo odločilna, je vloga dramaturga. Delo v ozadju in v temeljih gledališke pro-dukcije, je vse premalo poznano in valorizirano. V splošni vednosti vse premalo prisotno, vgledališki praksi pa pogosto povsem neopredeljeno in nesistematizirano. In tu zadenemo ob jedrni del smisla ter namena simpozija oziro-ma tega pisanja o vlogi dramaturga v sodobnem gledališču: Če hoče biti tn če naj je gledališče v sklopu vseh sodobnih estetskih in filozofskih smislov, tedaj se mora premisliti in organizirati samega sebe kot novo-doben, nezapoznel in učinkovit de-javnik sodobne kulture. Pomeni, da se mora organizirati ne samo po konkretni praksi, temveč izzivati s svojim delovanjem vse moderne di-leme človeškega bivanja. Organizi-rati svojo zgradbo in utemeljevati svojo čredo tako, da bo soočeno z novodobno antropološko dilema-tiko, z moderno družbeno mislijo, z živo mislijo. Ptav pogosto pa se dogaja, da opazimo, kako gledališča kljub izra-zito moderni repertoarni ponudbi delujejo po povsem zastarelih, da, celo predvojnih organizacijskth shemah, da kljub živi ponudbi in ne-nehnemu pretoku predstav uteme-Ijujejo svoj estetski dih v komaj vzdržnih organizacijskih pogojih. Medtem ko družbena praksa na vseh področjih vedno znova terja siste-matizacije in učinkovitejšo delitev dela, je tistih nekaj vodstvenih funkcij v gJedališki organizaciji pre-obremenjenih ali premalo osvešče-nih. Teamsko delo je slučajnostni dogovor, premalo sistematično za-črtan, nesporazumi s predstavami so zelo pogosti. Zadnji ostanki roman-tizma in zanesenega dela, žive pri-sotnosti se nujno razkrajajo. Nove naloge in zadolžitve samoupravnega sistema zahtevajo od posameznikov dodatne odgovornosti, ob tem pa nekatere temeljne naloge s področja dela niso bile nikoli ali p.a so bile premalo sistematično premišljene. Mesta se reurbanizirajo, popula-cija migrira in se spreminja, gleda-lišče pa to spremlja s povsem usta-Ijeno programsko zgradbo, z ustalje-nim, od velikoavstrijskega Burg-theatra podedovanim (malce prila-igojenim) organizacijskim aparatom. ' Edino, kar je bilo mogoče, pa tudi, priznajmo že skoraj nujno premi-sliti, je povsem inertna reorganiza-cija oblik ponudbe — po ustanovah, krajevnih in družbenopolitičnih organizacijah, mitingih, proslavah. Zakaj se potem čuditi pomanj-šani veri pubfike v medij, ki hoče biti navkljub vsemu živ, ker ve, da je to njegova edina utemeljenost. Toda kako biti živo? Le s ponudbo, s propagando uprizoritvenih posrečic in nesporazumov? Z abonmaji in misijonarskimi gostovanji? Je to dovolj? Namenoma zapisujem problem obširneje, čeprav tudi popreproste-no, toda vse to je v veliki meri po-vezano z izhodiščnim vpraševanjem po vlogi in mestu dramaturga v so-dobnem gledališču. Pa vendar je gledališče, prisiljeno zaradi razvoja komunikacijskih si-stemov in novih medijev, v zadnjih dvajsetih letih naredilo ogromen korak naprej prav v kvaliteti dela. Toda paradoksalna situacija sproža krizo. Tako kot se tehnologija in specializacija drugih dejavnosti raz-vijata v skladu z rezultati prakse, bi se moralo to dogajati tudi v gleda-lišču. Vendar je prav na področju miselne in ne predstavljalske prakse nastala v gledališkem delovanju prazna lisa. Delo skoraj neopazno delujočih, premalo sistematiziranih dramaturških teamov in posamezni-kov, tista skrb za misel in konsek-ventnost misli v uprizarjanju je zašla v globoko krizo. Kvaliteta dela na planu predstavljanja, izraznosti do-sega včasih že težko nadkriljive rezultate. Izkaže pa se, da so vse notranje rezerve in v resnici tudi zanemarjeno notranje bistvo vsega gledališkega predstavljanja — prav v funkciji dramaturškega dela. x Zdi se, da usiha doba podjetnega, konceptualnega Režiserskega gle-dališča, ki je v kratkem času dalo toliko, da je včasih vse to težko pre-misliti, ovrednotiti in predvsem traj-no ceniti. Bistveno za vsako gleda-liško hišo je in ostaja kontinuirana, vedno znova revitalizirana zavest o lastni historiji, lastnem smislu in na-činu udeležbe v kolektivnih de-janjih. Za usihajočimi režiserskimi potenciali pa pogosto ostaja mrtvo-udno ponavljanje. Dramaturška praksa je ostala v senci, se ni po-življala in ni bila sposobna razumeti svoje trajnejše vloge. Soudeleževala se je le repertoarno in izgorevala v posameznih projektih. O tem nas prepričuje stanje skoraj vse gledali-ške postavantgarde. Pomislimo za trenutek o krizi eksperimenta: Mar se je res izčrpal le po zakonu svoje minljive vital-nosti, mar res le zato ker naj bi bil predstraža in arzenal institucional-nega gledališča. Menim, da je prišlo, do krize eksperimenta, ker je na planu izraznosti tako zelo prehitel svojo dramaturško misel. Kriza ekspe. imenta se mi zdi zgolj kriza njegove dramaturgije, to je, kriza selekcije metod, selekcije sporočila. Gledališka praksa je prišla do pa-radoksalnega preobrata: Municiozni režiserski projekti so razvili to kreativno funkcijo do osupljivih rezultatov, gledališki igral-c't so segali včasih še do meja lastne identitete in vzdržljivosti, lastni ustvarjalni credo so porazdelili vvse vizualne medije, delo v gledališki stavbi se je razvilo do številnih za-dolžitev, ki jim organizacija ni več kos — funkcija dramaturga pa je povsem v povojih. Hospitalizirajo jo le dramaturgi — uradniki — za — vse. Preobrat je tu: Dramaturg, če se ni medtem že preselil na mesto gle-dališkega upravnika, deluje kot bralec gledališča, kot njegovo oko in tip v svet, ob tem pa preobremenjen postaja tudi sam premalo informi-ran, nesistematičen in vse bolj pri-tagodljiv praksi. Predlaga in pri-pravlja predstave, s katerimi naj bi živel in zanje delil odgovornost, toda ker administrativno ureja za-deve z različnimi Ijudmi izgublja pregled nad delom in bistvom lastne vloge. Namesto sistematiziranih dra-maturških teamov, ki bi gledališču omogočali nenehen stik z informa-cijami s področja tekstopisja, sve-tovnega uprizoritvenega dogajanJ3, s področja epistemoloških ved, estet-skih teorij ipd; namesto drama-turgov ki bi sodelovali v urejanju asociativnih nizov posameznih pred-stav, preverjali pot od misli pfeko izraza k doživljanju in misli publike — delujejo v gledališčih posamezni utrujeni laburisti — dramaturgi. Preko njih se zaupanje v funkcijo dramaturga še dodatno izgubija. Vsak tekst predstavlja posebno estetsko zrenje določene ideje in se konstituira kot posebno uravnotežen sklad ideje in forme (znakov). Že na nivoju obravnavanja teksta so dramaturške naloge, faze branja in odčitavanja povsem speci-fične. Delo se sooča s celotnim pro-gramskim nizom in ga osmišlja. In ker dramaturgija ni le dolo-čanje tekstu ustrezne poetike, ki bi ga utemeljevala, temveč tudi iskanje tekstu — ideji v formi — ustreznih družbenih, estetskih in perceptivnih relevanc, mora temeljit dramaturg delo nato obravnavati kot problem-ski, delovni model, ki ga odpira za obravnavo, za izbiro in utemeljitev vseh možnih obravnav njegovih elementov. To pomeni frontacijo in preverjanje vseh razpoložljivih po-menov in oblik. Ker je potrebna v nadaljnji fazi dela odločitev za pot k predstavi, je povsefn razumljivo, da mora dra-maturg skupaj z ustvarjalci predsta-ve z odgovornostjo bdeti nad konč-nim izborom elementov predstave, ki jo ustvarjajo. Bdeti mora nad njenim notranjim smislom, nad njenim izrekanjem. Mreža vseh sode-lujočih elementov jp zdaj naravnana in umerjena v učinkovanje. Tako je ena bistvenih nalog dramaturga kreativna in smiselna prisotnost v procesu realiziranja predstave. To je le nekaj, zelo diskurzivno podanih nalog dramaturga ob delu pri predstavi. Povsem jasno pa je, da v času realizacije celotnega reperto-arja to nikakor ne more biti naloga in delo enega samega dramaturga. Potreben je team sodelujočih in obveščenih Ijudi. Kakor je smešno, da se v gleda-lišču širijo administrativne funkcije na račun kreativnih, kakor je malo-marno in pragmatistično, da ima tehnični kader, ki fluktuira in beži v druge panoge, prednost pred tako zelo poklicanifrii sodelavci pri pred-stavah, tako je ali pa še bo jasno, da lahko gledališče dobro in kontinu-irano deluje le s stalno miselno pri-sotnostjo in obveščenostjo. Toda zakaj bi zaposlovali nepreverjene dramaturge, če si ta dela lahko de-lijo upravnik, osiveli dramaturg, arhivar in propagandist. Preostali in bistveni delež v tej grupni reanima-ciji bo tako ali tako opravil gostu-joči režiser, ki živi za svojo pred-stavo. Kot avtor in povelje g:edali-šču k bistveni Ideji tistega trenutka. Ko odide, se bo gledališče pobiralo z novo predstavo in z novo reanima-cijo. Eppur si muove! Resda moj zapis obravnava pro-blem bolj z vidika grupne dinamike in pa družbenih referenc gledališke organizacije, toda v tem trenutku se mi je zdelo, tla je to bistveno vpra-šanje. Tako nekako tudi odgovarjam na nekatere, na simpoziju izrečene misli. Skupna nit referatov bi bila sovnaje te funkcije v gleda praksi nasploh, ob posameznih merih, ali pa kot funkcije v 6 torej spremenljive glede na hi rični razvoj gledališke ustvarjalni^ Na splošno so referenti ugota« j li, da je funkcija pogosto Dbra^ vana kot administrativna, da v dališču nasploh prevlac antiintektualno vzdušje, da vladuje pragmatizem, da vlada ve neobveščenost. Referenti so a[ rali k definiranju slabosti tesitua in k temu, da dramaturgi postar legitimni soustvarjalci preditav, da ostajajo le anonimni notranji rektorji in rezonerji. In §e dodatna misel: Resda s gledališču XX. stoletja del predvsem močne režiserske nosti, zahvaljujoč katerim se je daiišče kot medij močno usmei proti bistvenim dilemam današnji sveta, in preseglo svojo dolgotrajj kanonizirano ujetost v literat toda vedno so poleg njih in z n delovali nadvse sposobni dr; turgi. Gledališki animatorji ki poleg slavnih režiserjev povsem kovredno sooblikovali temeljne sežke (Stanislavski-Dančenko, tovvski — Flaszen, Krejča — Kri Stein — Strauss, Brook — Morow itd). Po neki znani misli naj zapiši da je pravi dramaturg vednc spo ben določiti estetsko - filozof osnove, na katerih temelji irt odigrava gledališki dialog med lit< turo in življenjem. In tu je njeg< prednost pred režiserjem: zavze se za dolgotrajnejši in trajnsjši alog, posameznega gledališčas sv putaliko, za diolog, ki živi v za redju nekaj predstav. Igo: Li MESTO IN VLOGA DRAMATURGA V NA$EM GIEDAUŠCU (PO MALI TRIBUIMI STERIJINEGA PO^OHJA 1979) r Ime................................................................ Priimek.......................................................... Naslov............................................................ 5 to naročilnico se nepreklicno naročam na .........izvodov KOMUNISTIČNEGA MANI- FSSTA VSTRIPU'. Obvezujem se, da bom naročnmo poravnal po povzetju. r" I Ime......\........................ Priimek....................................................... Naslov..........................."//.../........... S to naročilnico nepreklicno naročam izvodovštudentskiga časopisiT Vim S6 d b ^ » I 0PASA/OST7JU> V frL.Cožgani so razvijali najbolj diabolične ideje . . . Ideje kot masakrirati in uničiti svet, cel svet, zasejati sovraštvo. In naša naloga da je, z orož-jem premagati te ideje. In Bog nas je napotil, da počistimo s komunizmom po celem svetu . . . To bi bila, več ali manj vse, kar se o tem spo-rr;njam ... (Prevedel Jadran Sterle) Oponibt-: - ... 1. (i.S. Dt-partment of the N'avy: Information Program for Korcing Militarv Trainees and Visitors in.the Umted States. OPNAVINIST 4959,1 DCH -1. ¦' \ 2. .,C'rne baretke'" .so pripadniki speciaFnth-vo-jnskih enot eiiske armade, posebejizurjeni v& protiuporriiške operacije. " . 3. Luichaco: korejsko oro/je. Sesfavljeno je iz d\eh tankih, pribtuno 50 crti dt>lgih paltčic. ; ih h STALISCA IN PRIPOMBE UK ZSMS LJUBLJANA Konferaaca univerziteta« orgaaizacije ZSWS je na svoji ssji 23.5.1979 na podlagi javne razprave po 00 ZSllS na universi Edvarda Kardelja v Ljubljani in na podlagi rezultatov razprav na seminarou za nosilce javne razprave sprejela nas--lednja stališča o osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju: I. Splošna stališča in pripombe V javai razpravi je bilo ugotovljeno pa tudi razprava na serai--aarju je poudarila, da je za uspešno realizacioo zakona o us-merjenem izobraževanju potrebna najprej celovita znanstvena analiza obstoječa vzgoGnoizobraževalnega procesa, analiza pa naj bi še opozorila na mesto in vlogo vzgojnoizobraževalne;;,*a procesa v obstoječem sistemu družbenih odnosov. V to analizo je potrebno vključiti temeljne elemente, ki so predpogoj za izvajanje zakona o usmerjenem izobraževanju: - izdelava planov razvoja z poudarkom na kadrovsken planiranju - objektivno kadrovske in materialne sposobnosti družbenih institucij za izvajanje vzgojnoizobraževalnega procesa v skladu z zakoaom o usmerjenem izobraževanju. - enalEovredno družbeno vTednotenje dela različnih stopenj io. delovnia profilov - vloga znanstvenoraziskovalnih dejavnosti kot produktivnecia elementa združnnega dela glede na naravo produkcije v združenem delu, za katero je značilna oscilacija kadrovskih potreb in ki zabteva profile, ki aaj bi z lahkoto preaa^ali z enega delavnega mesta (stroke) na drugega (stroko), naj vzgojno-izobraževalai proces izobražuje za zaSetek dela, ne pa za kon--kretni delovni proces, kar je v skladu z sistemoB pennanentne:ja izobraževanja. Sa celovito izvajanje zakona o usmerjjeaeo izobraževaaju Je potrebna pravoSaBna izdelava izobraievalnih pay>grai»ov, ki jih novanjih, ki jih je buržoazija tako vestno izdelaia za njegovo rabo? Ali ne bi v njih stanoval ,,dobro", ne ,,kot je prav", ali bi razvil avtonomne življenjske navade, kot se to zgodi zlasti pri priseljencih, ko se znajdejo v getih? Ali nadzorovanje načina življenja v tem primeru ne bi bilo več možno . . . ., se pravi, policijsko nadzorovanje (v Sablierejo prodrejo sile reda le s težavo6)? Ali mogoče ne gre za to, da naučijo obrobne prebivalce, kako naj se integrirajo v krogotok usmerjevane potrošnje? 7 Nobeno izmed sredstev, ki jih je skupina Stanovanje in družbeno življenje pretehtavala v teh pilotskih operacijah, ne more spremeniti virov pravega problema, izkrivljenja: kraj produkcije / kraj reprodukcije, preobljudenost, najemninske tabele, pomanjkanje neposredne oblasti prebivalcev nad produkcijo in upravljanjem prostora. Prebivalcem bodo kvečjemu dovolili, da potrde to pomanjkanje s tem, da se prepuste igri psevdoparticipacije, ki zadeva barve pročelij ali nasade dreves. Skupina Arcane je v sekciji P.A.N. februarja 1975 (natečaj, izpeljan pod pokroviteljstvom zazidalnega načrta) predložila projekt z naslovom ,,Obrnjena obno»a", ki ji je prinesel zmago in aprila prvo naročilo. 3. 1 e Monde, 29. april 1973 4. ,Maitriser le devenir de la region parisienne", 28. september 1973 5. Ko je govoril o neki poprejšnji izkušnji. 6. Eden izmed konceptorjev pilotske operacije, ki so jo izpeljali v tej rouenski četrti, je hotel upravičiti trdno politiko glede tega ia dejal: ,.Bnr"'oazne črtrti tmajo pravico do policijskega nadzora, zakaj te pravjce ne bi imele tudi revne četrti? " i. Isti: ,,Področje je slabo urejeno, na obrobju je samo majhen Radar: vuditi jc potrcbno veliko trgovsko površino." Predlagana metoda je jasna: ,,6e hočemo, da pozidana enota zaživi, moramo vplivati na družbena razmerja tistih, ki jo zasedajo," pravijo arhitektje Arcane. Tako ,,smo našo študijo opremili s strateškimi elementi, z akcijsko metodologijo, ki jo je izdelal sodolog, z namenom, da se zadevno prebivalstvo osvesti, da postane kritično do svojega bivališča."8 ,,Na koncu tega velikega dela (/usposabljanja" bi morali prebivalci tvoriti kohezivno skupino, ki bi se s pomočjo strokovnjakov (nas) lotila preobrazbe poslopja, da izboljša življenjske razmere in ustvari skupnost, ki jo povezujejo skupaj doživeti dogodki. Učinkovali bi na stvarnost, namesto da bi jo prenašali." Vse skupaj dopolnjuje ,,katalog možnosti", v katerem je sicer več podob kot v analitičnih mrežah Stanovanja in družbenega življenja, toda nikoli se ne loti temeljnih problemov: dodatne lože, razširjena počivališča na stopniščih, cvetoča parkirišča, izboljšave videza s preslikavo (spet!) in z nasadi. Pedagoška širina, ki smo jo zgoraj poudarjali, je prevladujoča in bilo je zelo malo primerov resnične udeležbe prebivalcev: — predlagana ,,raziskava o miljeju" je psihosociološke vrste in namenjenih ji je le nekaj tednov; — ,,faza motivacije" je pojmovana kot reklamna kampanja: ,,Če damo vedeti, da bomo vse preobrnili, bomo izzvali blokade"; — vzpostavitev grupacije prebivalcev je dojeta kot vzpostavitev upravičevalnega orodja: ,,Potrebno si je izdelati sogovornika"; — med izdelovanjem tehničnih predlogov prebivalci nimajo več pravice do udeležbe: ,,To je področje, v katerega prebivalec več ne posega, saj je zelo tehnično"; — realizacija pa bo izvršena z njihovo aktivno udeležbo;O.P.H.L.M. ne dajejo mnogo kredita in udeležba mora imeti svoje naličje: sodelovanje je potrebno. Zato seveda računajo na prebivalce, toda ne za zidavo, kajti to je preveč resno. Udeležba prebivalcev v obliki prostovoljnega dela je omejena na spremljevalna dela pod nenehnim ^odstvom ,,odgovornih tehnikov".9 Rehabilitacija in družbeni nadzor Leta 1975 so začeli prvi dve ,,pilotski" operaciji" za rehabilitacijo sosesk. Prvo, ki jo je vodil zazidalni načrt, je zaupala četrt na planjavi Saint—Jean v Beauvaisu skupini Arcane. Druga se pod pokroviteljstvom Stanovanja in družbenega življenja ukvarja z obsežno ,,družbeno ureditvijo" (globalni proračun: več kot 30 milijonov frankov na zdajšnji stopnji cenitev) četrti Grammont v Rouenu. Značilna skupna točka: vsaka od teh dveh četrti je soseska, ki je najbližje središču mesta. To ni naključje: buržoazija se toliko, kolikor znova osvaja mestna središča, trudi, da bi čedalje bolj izrinila ,,družbeno nevarnost". Grammont je Sabliere, katere potepuhi povzročajo trepetanje rouenske buržoazije, podprte s časnikarsko demagogijo lokalnega tiska.1O S tem namenom sta druga za drugo ali obenem uporabljeni dve metodi: preganjanje a!i normaliziranje obrobnega ali ,,asocialnega" prebivalstva. Druga metoda, ki je manj surova in dolgoročno zanesljivejša, bolje ustreza modernistični desnici. Te operacije so v teku in za njihovo analizo je še prezgodaj. Toda njihovi pravi smotri se poslej jasno vpisujejo v njibove programe in v prve akcije, ki so se jih lotilt: intenzivno krpanje in krašenje poslopij, urejanje ,,zunanjih prostorov",11 odprava ,,praznih zemljišč" v prid specializiranih športnih objektov12;gradnja novega družbenega središča (ki vključuje trgovsko površino), ki je dano na voljo ,,vzgojnemu združenju", podrejenemu mestni upravi; porušenje zasilnega mesta iz petdesetih let in nadomestitev s paviljoni, ki jih obdajajo izključevalni vrtovi13 in v katere bodo preselili zdajšnje prebivalce preko sistema personalizirane pomoči14 . . . ob pričakovanju, da jih bo po odhodu nadomestilo bolj ,,normalno" prebivalstvo15 itn. Te akcije, ki so se jih v Rouenu lotili ali pa jih načrtujejo, merijo na več ciljev: — razvijanje družbenega nadzora nad prebivalstvom (ki ga bodo izvajale primernejše ,,vzgojne" strukture); — vpisovanje prebivalcev v bolj prisiljevalen prostor, v katerem vsak docela opremljen kraj diktira uporabniku svojo funkcijo; — Izboljšava značilne podobe četrti in njene estetske kvalitete, da bi vanjo pritegnili manj težavne družine, ki bodo ,,vkleščile" druge ter jih na koncu docela nadomestile; — javni urad H.L.M. (ki je lastnik in upravitelj vseh poslopij) naj bi dobil več teže pri družinah preko povečanega nadzora nad ,,degradacijami' ki jih povzročajo na poslopjih (nov argument za spremembo prebivalstva, t.j. za izgon? ), in preko predvidenega povečanja najemnin (ki je skrbno skrivano pred prebivalci, toda urad mora povrniti 1.750.000 F, naloženih v rehabilitacijo poslopij, in skoraj 10 milijonov F, naloženih v gradnjo paviljonov). O kratkoročnih političnih cifjih vlade in zadevnih mestnih uprav ne bi govorili. Vsako od ,,pilotskih operacij" dopolnjuje obsežen program usklajevanja, ki je sprožen z veliko podporo propagande. V Rouenu so se voditelji operacije,16 potem ko so odpravili animacijsko ekipo, ki so jo sprva nabrali, kmalu lotili odločnih posegov. Izvajali so jih v povezavi z direktorjem družbenega središča in s 8. Ta in naslednji citati so iz pogovorov, ki smo jih imeli z arhitekti skupine Arcane. 9. Arhitekti Arcane obžalujejo, da so morali obravnavati najemna stanovanja: gotovo je, da bi lahko pri lastnikih računali z večjo mobilizacijo delovne sile. 10. Paris-Normandie skupine Hersaut. 11. Zlasti s pomnoževanjem osvetlitve, da bi izginili ,,temni koti", za katere sumijo, da dajejo zavetje ,,nezdravim dejavnostim" ali pospesujejo nasilje. . v 12. Se pravi, ki je njihova uporaba omejena m nadzorovana, vcasin zeio strogo. _ v . 13. Tako da ne ostane vec nikakrsnega prostora za kolektivno rabo. 14. Gl. kar smo dejali o A.P.L. 15. Mestna uprava se že opira na cetrtni komite, ki v resnici skoraj izkljucno zastopa skupino poslopij, katerih grebivalci so najbolj ,,pridni" in prav zahtevajo policijsko navzocnost. 16. Študijski mision Spodnje Seine, mesto Rouen, Javni urad H.L.M. mesta Rouen. predsednico četrtnega psevdokomiteja, se edinole z njima redno posvetovali, onadva pa sta se skrbno varovala tega, da bi mobilizirala prebivalce (na primer za razliko od ,,četrtnega ijasopisa", ki ga razpečuje služba, v kateri sodelujeta). Uskladitev je enkrat za zmeraj omejena na določeno informiranje prebivalstva, iz tega informiranja pa so odstranjene informacije, za katere sodijo, da so ,,prezgodnje" ali ,,neprimerne", in na nekaj sestankov, na katerih ne govorijo ne o velikih izbirah (,,teh ni mogoče znova obravnavati") ne o financiranjih ali tehničnih problemih (,,naj delajo krajevni izvoljenci in strokovnjaki"). Ta udeležba zadeva ob brezbrižnost in ob splošno nezaupanje prebivalcev. Vladani razred se je dovolj bojeval, tudi na področju življenjskega okvira, da se ne pusti pootročevati s temi metodami. 3. Od participacionizma do demokratičnega upravljanja I. Upravljanje družbenih skupin Poglavitne francoske politične stranke so predložile štiri projekte, ki naj bi uredili vsakdanje življenje Francozov zunaj dela. Dejansko pa gre za dve polemiki, ki se skozi te projekte križatai: — prva je polemika med U.D.R. in P.C.F., ki podrejata preobrazbo prostora razvoju produktivnih sil in si nasprotujeta glede modela razvoja teh sil: zasebni kapitalizem ali državni kapitalizem; — druga je polemika med R.l. in P.S., ki postulirata relativno neodvisnost preobrazbe prostora in si nasprotujeta glede akterjev te preobrazbe: benevolat ali funkcionarstvo. Povezuje pa jih neka skupna točka: vsaka od strank vzdržuje in razvija mite ,,komunalne ideologije", vsaka od njih opeva zasluge in vrline ,,lokalne demokracije". Predstava o mestni admirmtraciji, ki bi bila državljanom blizu, ki bi bila pozorna upravljalka in ,,na humani stopnji" neposredno opaženih potreb, ki bi bila ,,tehnična" voditeljica vodenja, preveč ,,vsakdanjega", da bi bilo zares politično, in ki je globoko zakoreninjena v francoskem političnem življenju, se vsak dan razcveta tako v besedah desnice kot v besedah reformistične levice. Komuna, ki jo prikazujejo tako, kakor da se razlikuje od nacionalnih administracij in od ekonomskih obtokov, postaja zaslon, ki stoji pred realnostjo izvrševanja kapitalističnih oblasti. Ta realnost je precej drugačna. Komuna je dejansko samo eno od kolesij države, namenjeno upravljanju tekočih zadev v območju svojega obsegu. Je namreč totalno podrejena osrednji oblasti. — institucionalno: prvi minister lahko odstavi župana in razpusti mestni svet; — pravno: sklepe mestnega sveta mora pregledati prefekturna oblast; gradbena dovoljenja, poglavitne urbanistične uredbe prihajajo od prefekturnih ali ministrskih oblasti; -- finančno: osrednja oblast ima v rokah vse subvencijske ali posojilne vire, ki so dovolj veliki, da so zanjo zanimivi, nadzoruje dohodke in proračune komun, uradno določa tem proračunom določene stroške (za ceste, avtomobilske ceste . . .); — ekonomsko: teža velikih nacionalnih podjetij ( E.D.F. — G.D.F., S.N.C.F. itn.) močno pritiska na številnc odločitve; — politično: preko elementov, ki smo jih zgoraj navedli, toda tudi s tem, da si država pridržuje policijsko oblast v velikih mestih: tako lahko prepove določeno manifestacijo ali iz kakšne tovarne prežene zasedbenike, ne da bi o tem obvestHa županstvo. V trenutku, ko hoče osrednja oblast2 spraviti svoje skrbništvo komune in jim omogočiti, da bolje ustrezajo aktualnemu stanju razvoja in prodiranja kapitala (ustanavljanje nadkomunalnih struktur preko prerazvrščanja komun), se različne reformistične sile utemeljujejo z vzdrževanjem komunalne ideolobije in obenem s spoštovanjem meja, kar jim buržoazija rada pusti. Ko ima P.S. večino, se v resnici ne razlikuje od veljakov in od buržoaznih strank, s katerimi se skupaj uvršča na volilne sezname: v Marseillu je Defferre poklical armado zoper stavko pometačev in z vso silo obnavljal mestno središče. Ko je P.S. razvita, podpira dejavnost skupin za minicipalno akcijo (G.I.A.M.) in se je udeležuje. Zahtevs teh skuptn, kadar so v opoziciji, se navezujejo na formalne in kvantitativne aspekte problemov; ko pa imajo v rokah županstva, njihova akcija sestoji iz ,,odprtega', upravljanja ustanove, ki se opira na ideologijo življenjskega okvira in uporabnika. Nev projektih in ne v aktuaini praksi socialistične stranke ni ničesar, kar bi močno presegalo izbire ,,liberalnega humanizma". Projekti in praksa P.C.F. segajo precej dlje. Gre za doslej najbolj konkreten poskus političnega in družbenega nadzora nad upravljanjem in reprodukcijo delovne sile, z reprodukcijo, ki ji je komuna privilegiran okvir. P.C.F. ima dolgo tradicijo v komunalnem upravljanju. Da bi osvojila, ohrarvla in nato vodila svojo družb&no bazo, je cela leta mobilizirala sile delavskega gibanja in se ni nikoli obotavljala streti kakšnega boja, obrzdati kakšne jeze, tako zelo pomemben se ji je zdel zastavek. S tem početjem si je zgradHa lastne družbene in volilne fevde. In kaj vidimo v tem? V tem vidimo — kako naj bi biio drugače ? — isti produkcijski proces. Toda tisti, ki nadzorujejo, niso enaki drugim in njihova sredstva so posebno učinkovita. Ko kakšna stranka levice istočasnoj nadzoruje mestno upravo, urad H.L.M., šolo (preko V W smdikatov in združenj staršev, ki so med šolo in sindikati), mladinski dom ali dom kulture in združenje najemnikov, nadzoruje tudi večino časa zunaj dela. Če poleg tego nadzoruje še večinski sindikdt na delovnih mestih, si lahko predstavljamo, kako velika je njena moč. Toliko 6olj, ker (/bazi" ni prepuščena nobena samostojnost snovanja in odločanja, saj municipalna ekipa in sindikalna zveza legitimirata celoto svojih odločitev z odstotkom glasov, ki sta jih dosegli rped volitvami, t.j. v čisti ideološki tradiciji buržoazne demokracije. Če je za g. Juquina, člana centralnega komiteja P.C.F., vsaka praksa boja na področju življenjskega okvira nujno ,,reformistična", je temu tako zato, ker stranka pričakuje izboljšanje življenjskih razmer in življenjskega okvira samo od povečanja produkcije. Odločila se je, da bo raje vladala preko svojih izvoljencev, kot pa spodbujala boj. V/ očeh P.C.F. je delitev nalog skrbno izpeljana tako v zdajšnjem položaju kot za primer, če bi prišlo do politične zmage skupnega programa: država in podjetja naj upravljajo produktivne sile, da bi se te povečale, P.C.F. pa naj bi upravljala družbene odnose v podjetjih in izvajala družben nadzor v sferi reprodukcije delovne sile. Aprila 1974 je P.C.F. organižirala v Grenoblu impozanten pogovor o urbanizmu, integralna poročila s tega pogovora pa so bila natisnjena v La Nouvelle critque3. Poglobljena kritika tez P.C.F. bi morata najprej podrobno proučiti ta dokument. Tukaj se bomo zadovoljili s tem, da poudarimo dve točki, za katere se nam zdi, da bi morali voditi tako analizo: — večina kritik, ki jih je P.C.F. naslovila na aktualno produkcijo prostora, ostaja večidel kvantitativna (število stanovanj, opreme . . .) ali kvalitativno-tehnična (kakovost stanovanj, zunanjih prostorov), nikoli pa zares ne razpravlja o samem produkcijskem sistemu, razen kolikor gre za javne reinvesticije realiziranih dobičkov (zdaj v velikem delu zasebnih). Prav tako se komune pritužujejo, da so vpričo države ,,razorožene" ali da ,,delikatnejši položaj zmanjšuje (njihove) možnosti, da bi se zatekale k zasebnim načrtovalnim organizmom" (intervencija J. Marsauda v Grerioblu). To, kar si želi P.C.F., je državni kapitalizem, v katerem proces akumulacije kapitala ne bi bil sporen, zato pa bi bil nadzor nad reinvestiranjem realiziranih prof itov zaupan ,,demokratičnemu upravljanju" stranke; municipalna praksa P.C.F. je v nenehnem protislovju s tem, kar govori zoper urbano segregacijo ali o problemih prevoza, kot nam priča na primer Z.U.P. v Argenteuilu, katero so svoj čas prikazovali kot zgledno realizacijo komunistične mestne uprave. Seveda se zavedamo, da je nemogoče uresničiti karkoli drugega kot tisto, kar zahteva vladajoči ekonomsko-družbeni sistem. Toda P.C.F. trdi, da je storila in da v svojih komunah vsak dan dela ,,nekaj drugega." Koga hoče prevarati? Do tega pride zato, ker projekt francoske komunistične stranke, ki sicer temelji na drugačnem funkcioniranju določenih ekonomskih in družbenih relacij, izhaja iz istih ciljev akumulacije kapitala in družbene kontrole kot projekt desnice. Toda njena koherentnost in avtolegitimiranje politične oblasti ji dajejo mogoče večjo notranjo moč. Dejansko je ta trenutek odločilnega pomena bolj nadzor nad kroženjem kapitala (proces valorizacije) kot pa pravo lastništvo kapitala. P.C.F. ima orožje, da si zagotovi ta nadzor, ki ga že zdaj delno zahteva in izvaja. Ta možnost za upravljanje, za nadzor siii P.C.F. k temu, da poskuša raztegniti svoj vpliv na celoten sektor stanovanja in urbanizma. Da bi to dosegla, se mora povezovati s tehniškimi miljeji, jih prepričevati, jim zagotavljati, da bodo v prihodnosti obdržali svoje gredpravice (glej izjave na grenoblskem pogovoru). Že pred mnogo časa so se v družbenem polju vladanega razreda pojavili animatorji in socialni delavci. Patronažne sestre so se leta 1930 uveljavile kot orodje, ki se je odtlej pretanjevalo. Spremenilo se je iz policijskega nadzora v subtilnejši socialni poklic: vzgojitelji v odprtem miljeju, ekipe za avdiovizualno animacijo itn. Razvoj sosesk in problem prilagajanja prebivalstva, ki sta se zastavila a posteriori, sta v prid razširjenosti teh posegov. Področje različnih intervencij je široko: sega od ,,poverjenikov v civilu" štiritisočev v Lacourneuvu^ do skupnostnih delavnic v Cergy—Pontoise5, od upora vzgojiteljev v odprtem miljeju v Poissyju ali Caenu do prakse ,,tisoč klubov". Pred nekaj leti so našteli skoraj šestdeset ,,socialnih delavcev", ki so v celoti ali delno dodeljeni četrti Sabliere v Rouenu . . ., skoraj eden na trideset prebivalcev! Toda animacijske ekipe kažejo včasih ,,slabo težnjo", da razpravljajo o konkretnem položaju prebivalstva, pri katerem delajo, t.j. da spodbujajo njegovo radikaliziranje, ko pride do spopada. Tedaj si upravljalci prostora prizadevajo, da bi postala uporaba animatorjev ali socialnih delavcev učinkovitejša. Za dosego tega smotra $o odločno pozvali družbene vede, zlasti psihosodiologijoB, naj dajo teoretsko ogrodje za nameravane akcije. Shematično so te akcije naslednje: — izboljšava relacij funkcionarji/prebivalstvo tako, da dobi prebivalstvo občutek, da se udeležuje sprejetih odločitev, to je tisto, kar mislimo z izrazom ,,particip.icionistična ideologija"; — pomnožitev družbene in kultume opremljenosti pod pokrivalom ,,odgovora na potrebe prebivalstva", da bi pristrigli želje po avtonomnih dejavnostih ali pa da bi jih spravili v okvire v primeru, ko že obstajajo pred namestitvijo opreme. (Nadaljevanje na 16. strani) 1. Gl. v zvezi s tem Place, št. 5. 2. Gl. Guichardnvn pnrorilo o komunalni reformi, prcdložcno na koncu leta 1976. 3. Posebna številka: Pour un urbanisnie . . ., november 1974. 4. Po dogodkih v Narvaju, ko so v Courneuvu hladnokrvno pobili nekega mladoletnika, je notranje ministrstvo poslalo v tamkajšnje sfav/r;iotske poverjenike (ki niso smeli nositi unitorm). piiotsk državah saj Mikei Dufrenne UMETNOST IN POLITIKA (Nadaljevanje z 2. strani) avtonomijo ... čeprav vemo, vsaj od Marxa naprej, da je ta avtonomija povsem relativna, da politiko neizogibno določa ekonomija, borbo za oblast pa proizvodni odnosi. Prav tako je z avtonomijo kulturnega področja, natančneje, z avtonomijo umetniškega, vendar šele od renesanse naprej, ko se je umetnost začela zavedati samega sebe, medtetn ko v ti. tradicionalnih družbah govor sploh ne dovoljuje razlikovanja med umetnostjo in tehniko, med umetnikom in obrtnikom; zlagoma je dosegla institucionalni status s svojim personalom (umetniki, izjemni posamezniki), vrednotami (lepo), normanu, ustvarjalno svobodo in vse večjim številom del, posebej mojstrovin. O avtonomiji tega področja je treba izraziti iste pomisleke kot v primeru politike; vendar se je treba strinjati, da - rečeno na splošno — ta avtonomija ni iluzorna: vladajoči razred uporablja umetnost hkrati za svoj prestiž in za svojo obrambo in ji daje kontrolirano svobodo na obrobju svojega kraljestva. Clovek se torej lahko ,,ukvarja z umetnostjo", kot se ukvarja s politiko, lahko si želi lepote, kot si želi revolucije; obstajata dva popolnoma različna tipa aktivnosti, ki na enak način podžigata in angažirata posameznika, ki pa se na videz ne mešata med sabo: umetnik, kot je recimo Cezanne, utegne biti revolucionaren v svoji umetnosti, hkrati pa politično nevtralen ali konservativen, in obratno. Od tod je treba pri teh dveh različnih aktivnostih odgovoriti na vprašanje, kakšna so razmerja, ki se med njima utegnejo in morajo razviti. Je treba eno podrediti drugi? Ce se zdi nemogoče, da bi politiko podredili umetnosti, pa si je laže zamisliti podrejenost umetnosti politiki. Oblastnik namreč vedno prihaja v takšne skušnjave; propaganda in cenzura sta sredstvi za kontrolo in izrabo umetnosti. Revolucionar pa je stisnjen med protislovje: z ene strani avtonomijo umetnosti brani pred pritiskom, ki ga oblast in vladajoči razred izvajata nad njo; področje umetnosti predstavlja namreč mejno torišče, kjer je mogoče vaditi in nuditi primer določene svobode; ne gre zanikati ali osramotiti tega, kar ima tu privilegij tolerance. Toda, če je z druge strani strani umetnost cilj, ki presega vse ostale, je nenavadno, če si ga ne želi postaviti sebi v službo? Kako naj sprejme njeno nevtralnost in jo razreši slehernega političnega cilja? Ta poziv k politizaciji umetnosti je pogosto slišati, saj ga postavljajo celo umetniki, posebej v vročih »zgodovinskih trenutkih." Tako smo v maju 1968. doživefi pojav novega sUkarskega stila in iskanje novega fllmskega izraza. ... V tem primeru si dve zahtevi ne oporekata več: umetnost nenehno išče svobodo; uporablja jo, da bi sodelovala v politični borbi. Vendar je lahko ... politizacija umetnosti, celo če ju umetnik namerno želi, prav toliko odtujujoča, kot da bi prišla od zunaj. Dodeliti delu politicno sporočilo pomeni prisiliti ga v govoranco; poudarek je postavljen na označeno na račun označujočega, na predstavitev na račun ekspresije, se pravi, na račun čistega estetskega efekta; do tega pride namreč, kadar je nekaj dano y čutenje, ne pa v dojetje, v prikaz in ne sočasno tudi y demonstriranje in uk. Od tod ideja, ki jo je treba poglobiti, morda pa tudi pobiti — da umetnost opravlja s svojo dejavnostjo katartično, beri -osvoboditveno funkcijo. Ce se s tem strinjatno, pridemo do sklepa, da želimo umetnost zaradi nje same ali zaradi njenega posebnega efekta; se piavi, želimo jo kot pedagoški ali kultumi instrument m poskušamo, da bo vsem dostopen. Z druge strani pa je znotraj te drage zahteve kopica težav, med njimi posebej tri: . 1. Alf je v resnici mogoče v slojeviti industrijski družbi doseči, da bo umetnost dostopna ljudstvu? Sociološke ankete kažejo, da je muzejska, gledališka, koncertna in publika kulturnih domov v Franciji pretežno buržoazna, ker ne obstaja prvinska estetska potreba in se le v buižoazni družini budi in formira odnos do umetniških predmetov. Kultumi domovi bodo zares izpolnili svojo nalogo šele v neki drugačni družbi, kjer kulture ne bo vodil vladajoči razred. 2. Ta umetnost, ki ostaja monolog vladajočega razreda, je sprejeta in počaščena satno pod pogojem, da je ustrojena in postane prilika za ugledno in uradno zadovoljstvo. Ko Ionesco komentira neko konferenco UNESCO o kultumih politikah, pravi posrečeno: ,,Zdelo se je, kot da nihče noče razumeti, da je resnično živa kultura - ustvarjalncit, prekinitev, sprememba, evolucija in celo revolucija. Od Zahoda do Vzhoda, od Juga do Severa je kultura vsakdanji birokratov kruh, monolog in palica totalitarnih politikov. Kar imenujemo danes rekuperacija in kar najbolj osveščeni umetniki nenehno obtožujejo, je načetost rotenja privzgoje umetnosti, metamorfoza strahu, nasilja, veselja v neškodljivi obliki.' 3. Ta okostenela kultura, ki jo oblasti žele dodeliti ljudstvu, postane protistrup: da bi z njo načeli revolucionarni potencial množic in bi te dosegle meščansko mentaliteto: ob pomanjkanju visokih plač delimo umetnost! Kdor gre v muzej, ne bo pripravljal štrajka! Živela kultuia, če zagotavlja ohranitev vzpostavljenega reda! Tako se umetnikom dopuščena svoboda obrača proti njim! Umetnost deluje kot varnostni ventil. Seveda obstaja razmcrje med umetnostjo in politiko, vendar obratno od tistega, kar so želeli vzpostaviti revolucionarji: revolucionarna vrlina umetnosti je izparela, kultuma pa se je združila z represijo. Je treba ostati pri tem? Ali ni mogoče koncipirati neko politično funkcijo umetnosti, ki y skrajni analizi ne bi bila konservativna? Morda, vendar moramo v tem primeru odstopiti od tega, da razmišljamo o estetiki in politiki kot o dveh ločenih instancah in dejavnostih, katerih sredstva in cilji so strogo razmejeni: zavzetje oblasti z ene strani, ustvaritev mojstrovin z druge? Morda pa je treba med tema dvema instancama ovreči odnos, ki se je zdel najsprejemljivejši; morda se ni treba vprašati, kako je lahko umetnost revolucionarna, ampak kako je lahko revolucija umetniška? Začnimo pri pojmu revolucije. V vsakem primeru gre za politično zadevo v tistem sniislu, kot smo jo že pripisali tej besedi: označuje boj za prevrat vzpostavljenega reda in osvojitev oblasti na vseh področjih, kjer je ta boj mogoč; hkrati pa njegovo transformacijo po prevzemu oblasti, ko oblast po prehodu v roke podrejenih razredov, kot taksna preneha država pa odmre; vzpostavijo se novi odnosi med ljudmi, ki si jih v buržoaznem režimu, kjer je dominacija odločilen faktor, ni mogoče zamisliti: življenje je v resnici spremenjeno in pojem politike izgubi svoj smisel. Toda dokler ga zadržuje, vse dokler je oblast v vseh svojih oblikah jamstvo borbe, je umetnost bolj ali manj nemočna: uresničevanje želja, uporaba fantazije, sreča dojemanja nimajo nikakršne zveze s strategijo revolucioname akcije. Ce umetnik -takšen, kakršnega ga definira in postavlja naša družba, sodeluje v tej akciji, počne to kot človek - državljan, razredni pripadnik ali zaveznik - iz razlogov, ki so neodvisni od njegovega ukvarjanja z umetnostjo. Toda tudi o revoluciji je mogoče razmišljati glede na to, kaj je njen cilj, se pravi, kot o življenjski in ne več kot o politični stvari. V tem primeru pa utegne v sedanjem režimu načeti družbene odnose; to počne, čim vsakdanja praksa pobija oblast, čim ta izgublja avtoriteto in prestiž: čim se delavec postavi po robu lastniku, študent učitelju, župnik škofu, vojak oficirju, obtoženi sodniku; ko začenjajo razpadati in trohneti tradicionalni odnosi, ki so funkcionirali sami po sebi in zaškripajo mehanizmi ter se pojavi nepredvidljivo. Seveda ta spontana sabotaža sistema ni dovolj; tudi revolucionarna akcija mora biti prav tako sistematična se pravi politično organizirana, da bo imela poln učinek. Pa tudi obratno; skušnja nas uči, da ob organiziranosti, ki vodi samo v gradnjo moči, ki bi nadvladak drugo moč, v zamenjavo ene oblasti z drugo, v posnemanju in reproduciranju tega, kar želimo uničiti, revolucija izgublja svoj smisel in pravičnost. Življenje se mora spreminjati sočasno, ko se pripravlja ali uresničuje sprememba režima. In umetnost tu lahko stori veliko: hkrati lahko inspirira in usmerja kultumo revolucijo, ki jo mora prinesti politična. Toda, katera umetnost? Treba je revidirati pojem umetnosti; zamisliti si je treba in hoteti umetnost, ki bi brez političnih parol uresničila sama svojo revolucijo. In zdi se, da se umetnost zaveda te svoje potrebe že več kot 50 let. To nam potrjujejo ponavljane naznanitve njene smrti, če jih želimo dojeti, kot je treba. Resnično mora namreč umreti, če jih želimo dojeti, kot je treba. Resnično raow namreč uiPreti le umetnost knt ločena instituciia, nepredvldijivega, umetnost, ki bi bila nedolžna in divja igra, kot pies Dionizovega otroka. Rekreacija, kot se temu lepo reče: odtujeni človek se z umetnostjo rekreira; kajti igra osvobaja, jemlje življensko energijo procesom, ki jo vežejo, preobrača represivne vrednosti, smeje se kastrirajočim ideologijam. Predvsem pa vrača človeku okus zadovoljstva; nič več ni tistega brezkrbnega in imenitnega zadovoljstva, ki spremlja kontemplacijo (in ki je seveda bolje kot nič), ampak je divje in globoko zadovoljstvo, ki ga je treba včasih prebarvati z barvami strahu do tiste mere, kolikoi je tudi smrt navzoča v življenju. Kajti, če je umetnost stvar živijenja, je lahko prav tako ki je sočasno umetnikov monolog in luksus vladajočega razreda; umetnost, p^ri kateri, kot smo videli, podrgeni razredi nimajo resničnega deleža in se jim mečejo njene diobtine samo zato, da bi jih razorožili in naučili spoštovanja in oboževanja. Proti tej uradni umetnosti je treba obrniti umetnost, ki bi bila prav tako stvar življenja: umetnost, ki poseduje živijenje v tistem, kar je v njem najsvobodnejšega, najmočnejšega, najbolj tudi stvar smrti; taka je bila za van Gogha in še za mnoge druge: igra utegne postati stiast. Jasno je, da se v njej godi in potrjuje svoboda, kihka in ognjevita radost, kjer se želja za trenutek uresniči. Ali ni v tem neke vrste propedevtika za revolucionarno akcijo? Danes se zastavlja vprašanje o razmerju Erosa in revolucije, toda že 1789, ko se je pojavila misel o sreči,ki je bila za Evropo nova, kot je to pripomnil Saint Just, so Parižani zavzeli Bastijo. Eja bi umetnost imela ta učinek, mora biti torej doživeta kot igra: se pravi, kot nenehna invencija in kolikor kultura implicira kult ustaljenih vrednot - kot antikultura. Vendar ni dovolj, da bo ta igra privilegij malega števila vzornih igralcev, ampak morajo v njej sodelovati vsi. V tem vidimo idejo o kulturni akciji, ki se angažira v demokratizacijo umetnosti. Zdaj razumemo, da je ta ideja sprejemljiva samo, če je kulturna akcija v bistvu antikultunia: če demokratizacija ne pomeni samo pristop k umetniškini delom, ampak tudi k akvarjanju z umetnostjo, ukvarjanju, ki ne bi bilo servilno, ampak inveativno, ki bi imelo radostno spontanost igre. Malraux je rekel y enem svojih intervjujev: ,,Če bi si umiiajoč lahko rekel, da si je, zahvaljujoč mojim dejanjem, petsto tisoč mladih odprlo okno in pobegnilo skozenj pred grobostjo tehnike, pred agresivnostjo znanosti, pred potrebo, da nenehno zasluži vse več denarja za svoje večinoma vulgame ln grobe potrebe, bom umrl srečen. ,,Vendar ne gre samo za to, da se odpre okno, treba je odpreti vrata, da bi delali in pripravljali kar je napovedal Marx: ,,V komunistični družbi ne bo več slikarjev, bodo samo ljudje, ki slikajo." Seveda še nikjer ni prišlo do tega. Določena znamenja pa nam dovoljujejo upati. Predvsem polozaj številnih umetnikov, ki z ene strani nočejo imeti privilegjranega statusa v družbi, svoje delo imajo za družbeno, z drugim analogno ddo in se čutijo solidarne z ostalimi delavci; z druge strani pa zanikajo prav takšen status za svoja dela, ki bi jih vnaprej določafza privatno lastnino zbiralcev ali za balzamiranje v uradnih nekropolah, in to tako, da jih poklanjajo resnično javnim mestom, da prenehajo z ustvarjanjem unikatov in celo dokončanih izdelkov; sklicujejo se na sodelovanje s publiko, ki naj delo dokonča, ustvari iz njega, kar želi in se resnično igra z njim. Druga značilnost je v pojavu spontanistične ideologije, ki se sklicuje sočasno na sprejemalsko in fantazijsko moč, na kreativnost, ki je skrita samo zato, ker je pod pritiskom. Vrniti človeka k samemu sebi pomeni, pozvati ga, da se svobodno uresničuje v igri in radosti. To pa hkrati pomeni začetek preobrata estetskih vrednosti. Rehabilitirati ljudsko umctnost pod pogojem, da ne bo ,,brezobličen" posnetek uradne umetnosti, ampak preprosto delo ljudi, ki slikajo, pojejo, plešejo in praznujejo. Tako vidimo, da ^e rojeva ideja o kulturni revoluciji, kjer bi bila oblast imaginacija, ki bi vzpostavila nov odnos človeka s svetom, novo prakso. Vendar vidimo, da se pojavlja tudi problem Praznovanje, da; kaj pa delo? Ali je mogoče uvesti igro v tovarne in na polja? Kako zmanjšati napetost med delom in igro, ne da bi se pri tem vrnili na prastare ci\ilizacijske oblike, kjer sta bila delo in igra izenačena, saj sta bila oba prežeta z religioznimi pomeni in vrednostmi? Ali pa bomo spet opazovali kulturo kot protiutež prekletstvu dela, ki bo ostala prisilno delo? Odgovor na ta vprašanja je nedvomno v uvajanju samoupravljanja; toda, ali tudi v razvoju avtomatizacije? Kako torej predvideti bodočnost proizvodnega načina? Iz napetosti med delom in igro znotraj same umetnosti izvira še ena težava. Spontanistična ideologija, ki jo priporočamo, se ne more izogniti določenim ugovorom. Celo v stari Grčiji ,^ieposredna prisotnost preteklosti, diiektno odkritje, božanski dar, vse te poteze, ki določajo inspiracijo muz, ne izključujejo potrebe, da se pesnik s težavo pripravlja in gre skozi neke vrste vajeništva, da bi prišel v preroško stanje", pravi J. P. Vernan. Tako je tudi danes. Naj bo plesalec; vendar se mora naučiti plesati, celo veseliti se. Nekdo je govoril o ljubezenskem odnosu do umetniških del, mladi ljudje pa dobro vedo, da se je treba tudi ljubezni učiti. Treba je osvojiti nedolžnost divje percepcije ali kreacije, najprej pa se je treba naučiti, da pozabimo naučeno. Z drugo besedo, antikultura predstavlja sočasno kulturo, kot prepreko in kot sredstvo, a prepreko je treba prepoznati in se soočiti z njo, da bi postala sredstvo ... Zato torej učenje, kakišno je tisto, ki ga dobimo y domovih kulture, ni brez koristi; prav tako je lahko« osvoboditelj tudi šola - čeprav sledi ideologiji vladajočega razreda. Vendar pod pogojem, da je budna pred dogmatizmonr, pod pogojem, da je pouk osnovan na svobodi, ki je uresničena celo v tradicionalni umetnosti ln je opravila sprememebe, ki tvorijo njeno zgodovino; in končno, pod pogojem, da bo pouk v neposrednem stiku z deli in da bo učil uživanje in ne spoštovanje do njin. Skratka, ni toliko pomembno deflnirati kulturo kot videti, da je trajno prežeta z neke vrste embrionalno kulturno revolucijo in storiti, da služi namerni in nenehni revoluciji. Ta kulturna revolucija je lahko združena samo s politično, saj vodi k umetniški praksi, ki bi bila vključena v vsakdanjo, ne more pa biti uresničena brez sprememb v proizvodnih načinih in odnosih. Ta je morda končni cilj politične revolucije, če je njen prispevek svoboda in če se svoboda dokazuje v igri. V tem primeru kultuma revolucija osmiš^a politično. In morda ji daje tudi možnosti; morda se v sedanjem položaju industrijskih družb prav skozi spremerabe v umetnosti pripravlja in naznanja politična revolucija. Tako, da nikakor ne moremo biti dovolj pozorni do sedanjega dogajanja v umetnosti. , Ljub^ana, Tabor 9 V resničnosti seveda noben od teh tipov ne obstaja sam zase: oba sta kombinirana v množici vmesnih formul. Kliub temu razloček ki sta danes v rabi za vladani razred v urbanem prostoru. Prva strategija se zarisuje skozi intervencije ,,liberalnega kapitalizma" (poglejmo ,,pilotske operacije", o katerih smo govorili prej) in vpraksi nekaterih mestnih uprav, nasplošno tistih, ki jih sestavlja P.S. V celoti se opira na ideologijo življenjskega okvira in uporabnika. Ne glede na to, ali gre za Grenoble ali za četrt Grammont v Rouenu, so ukrepi dejansko podobni: lokalne oblastlpošiljajo, med prebivalce animacijske ekipe, ki naj bi služile za posrednike. Njihova naloga je, da oblikujejo in razširjajo informacijo, da zbu. zanimanje prebivalcev za projekte, ki so v teku, vse to pa z namenom, da prevedejo to zanimanje v strinjanje?, da zberejo ,,mnenja" in jih prenesejo odločevalcem. Tako pravzaprav igrajo dragoceno vlogo ,,tampona", omiljevalca ali preprečevalca Pogosto so te ekipe prisiljene na privilegiran način intervenirati pn aktivnih prebivalcih, ki bi utegnili postati ,,od0Ovorni predstavniki." Te animacijske ekipe delajo najpogosteje z omej pogodbo, prav to pa omogoča nadzorovanje njihovega poslanstva in odpoved njihovim uslugam v primeru ,,izdaje". Globalna socialna in kulturna politika, ki je vzposfayljena v okvi te strategije, izhaja bolj iz postopne intervencije. Ker njeni nosilci slabo obvladajo procese, ki bi se lahko sprožili z globalnim animiranjem, raje dajejo opremo kot pa sredstva, ki bi omogočila delovanje te opreme. Klasična shema je potemtakem sfte sociokulturnega središča, katerega edina profesionalna uslužbenca sta ravnatelj in tajnik. Socialne usluge zagotavljajo __ ,,permanence" Zdravstvene in socialne akcije (Action sanitaire et sociale) ali mestnega Urada socialne pomoči (Bureau de I' aide sociale municipal). Animacija je izvajana s pomočjo animatorjev, od katerthi vsak specializiran za določeno področje in ki so nameščeni in plačevani glede na število sestankov, in preko množičnega pozivanja k prostovoljstvu. Smoter tega početja je, da bi prebivalce založHi: z močno specializiranimi dejavnostmi (joga, lončarstvo . .,.) brez vsake resnične ,,animacijske ekipe". Takšna ekipa bi lahko namreč dejansko postavila na noge globalni projekt animacije, ki ne bi ustrezal mestni upravi, ki bi ga mogla toliko manj nadzorovati, ker sama nima nobenega določenega projekta. To dokazuje dobro zn izkušnja z mladinskimi in kulturnimi domovi. Participacionistična demagogija in odsotnost izraženega globalnega kulturnega projekta sta potemtakem značilnosti te prve strategije poseganja v urbani prostor, ki jo uporabljajo pri vladanem razredu. Druga strategija je korenito drugačna. Lahko pogreša učinke in ....^ zvijače ,,participacionizma", saj oblast, ki jo izdeluje, črpa enkrat za vselej zakonitost vsake izmed svojih odločitev in volitev. Na splošno ima poleg tega na voljo še posrednike (komiteje ali sindikate, odvisno od stranke, za katero gre), ki so trdno uveljavljeni in Mfl^^^ katerih smotri so prilagojeni njenim. ^^ˇ^m Ta strategija razvija na vsakem mestu, ki zanj sodi, da je družbeno koristno za projekt, ki jo nosi, uveljavljanje strukturir sociokulturnih ureditev, ki so jim na voljo precejšnja sredstva in proračuni. Te ureditve so zaupane animatorjem, katerih status je pogosto jasnejši in ,,varnejši" kot v prejšnjem primeru. Kot protiutež za ta sredstva in status pa zahtevajo odgovorne mestne uprave popolnd ujemanje med projektom animacije in svojim stališčem, to ujemanje ne prenese nikakršnega odstopanja. Royer, U.D.R.-ovski župan v Toursu surovo zapre svoje središče dramske umetnosti, ki je v polnem razmahu, enako tudi P.C.F.-jevska umetna uprava v Fontenay —sous—Bois postopoma odpušča animacijsko osebje svojega M.J.C., nato svojega kulturnega centra. V takšni ali drugačni obliki je dandanes ,,anim3cija" urbanega prostora mazivo, ki je potrebno za izvajanje družbenega nadzora v mestu. Glumači in kramarji so izključeni \z urbane pokrajine. Nadomešč, jih sociokulturni centri in trgovski sejmi. Trgi postanejo ' ,,tlakovane površine" ali ..agore". Kapitalistično mesto mora, da bi se ohranilo pri življenju, vsiliti vladanemu razredu nove oblike družbenih razmerij. Fizične dejavnosti, ki tvorijo reprodukcijo delovne sile (spanje, prehrana . . .), so dandanes docela vpisane v kapitalistične trgovinske odnose. Sistem mora le še podrediti celbto družbenih in kulturnih obnašanj vladanega razreda svoji ideologiji. Reformistična levica, ki danes nosi ,,upe" večinedelavcev, posta strašni grožnji nasproti lastne projekte za družbeno kontrolo. Vladani razred je tako prišel do tega, da terja tudi od svojih lastnih ,,zastopnikov", da mu prepuste oblast nad njegovim stanovanjem/ njegovim prostorom. Takšni boji so se že začeli v Lillu v četrti Triolo, v Fontenayu, v^A^asterdamu in drugje.Od njihoveqa razvoja je v velikt meri odvisna resnična praksaprotikapitalističnihbojev. Nasproti kapitalistični produkciji prostora stoji Ijudska-raba, se razvijajo Ijudski boji za oblast Ijudstva. Družbenemu nadzoru se mora postaviti nasproti Ijudsko prilašča prostora. Toda takšen boj lahko zares doseže svoje smotre samo tedaj, Le se poveže z enako usmerjeno akcijo delavcev, ki so zaposleni pri produkciji prostora. prevedel Braco Ro 7. Januarja 1977 je izšla posebna št^VOka D.A.T.ife.R. o pilot opetaciji v zvezi z družbeno opremljenostjo četrti Grammont v Rouenu, v kateri Lecanuet, minister in zupan, razglaša, da ,,ni bihi nobena odločitev sprejeta brez strinjanja prebivalcev". To F ,,strinjanje" je bilo doseženo na kakih desetih., pogosto burnih ..zboiUi prebivalcev ", Ki se jtfi je vsakič udelezilo kakilj dvajse prebivalcev • . ¦ od več kot treh tisočevl