19. številka. _ Ljubljana,	1.	julija.  III. leto 1875.
Slovenski Tednik.
Politični in gospodarski list za kmetsko ljudstvo.
Izhaja trikrat na mesec.
List velja za celo leto 2 gld. 80 kr., za pol leta I gld. 40 kr. — Posamezni list velja 6 soldov.
Domače stvari.
— (Ib Ljubljane) se nam piše: (Vrt kranjske kmetijske družbe na Poljanah.) Ker je dopisnik iz Gorice vrt kmetijske šole obkritikoval, tako je meni na misel prišel vrt kmetijske družbe v Ljubljani. Te dni sem po naključbi v ta vrt prišel in mislil sem, da sem v Časlavi na Češkem. Vrt je večjidel s krompirjem nasajen, katerega na deželo prav „po ceni" po 5 gld. cent prodajejo. — Potem je nekaj slabega ovsa in nekoliko prav zanikrne detelje na-sejano. Drevesa nijsem našel ni enega, da bi bilo lepo in redao obrezano. Nobeno sadno drevo nema imena. Sicer se moramo čuditi, da kmetijska družba kranjska ta vrt še vzdržuje, ker tako zanemarjen, kakor je, deželi prav nič ne koristi. Krompirja kakor dreves, dobi dežela od druge firme, lepše pa tudi bolj po ceni in, ker so kmetijske iu gozdarske šole uvedene, je pač misliti, da bode slavna kmetijska družba ljubljanska ravno tako ravnala kakor je kmetijska družba v Gradcu, ki je svoj vrt prodala, Naša ga more tudi v najem dati in tisti denar, ki se ga tu zastonj potrosi, v prid kmetijstva obrniti. Naj se tedaj kmetijstvo — ne pa oso-bnost g. Šolmajerjeva podpira. — (Da ta dopis resnične reči poroča, vemo tudi iz tega: Uže lani nam je znan rodoljub pravil, da je šel na vrt kranjske kmetijske družbe kupovat mala sadna drevesca; ali videl je samo nekoliko divje rastočih in zanemarjenih cep-ljencev, o katerih pa vrtar nij znal povedati ali dozoreva sad zgodaj ali kasno, niti kako a« imenujejo, niti nič. Šel je proč in bil je
Uredništvo in opravništvo lista je v »Narodni tiskarni" v Tavčar-jevi hiši »Hotel Europa.“
potem na malem botaničnem vrtu, ki ima mnogo manjšo podporo, dobro postrežen. Uredn.)
— (Dolenjska slovenska kmetijska šola) se mora sedaj kot ustanovljena smatrati. 24. junija je deželni odbor kranjski definitivno kupil graščino Grm pri Novem mestu za 70.000 gld. Zuano je, da je lastnik g. Smola prej zahteval 85.000 gl. in da je deželni zbor pooblastil odbor, iti v kupu do 80.000 gld. Še 23. junija je lastnik Grma zahteval 80.000 gld., iu ker se mu nij hotelo toliko dati, bil je pretrgal VBa pogajanja. Črez noč se je mož premislil. Da se je deželi prihranilo 15.000, resp. gotovo 10.000 gld., ima največ zaslug g. drž. poslanec Viljem Pfeifer, ki je ob svojem času v našem listu dokazal, da Grm nij vreden 80.000 gld., in je to tudi kot izvedenec v seji deželnega odbora zastopal.
— (Iz Ljutomera) se nam piše: Okrajna posojilnica, registrirano društvo z neomejeno zavezo v Ljutomeru imelo je konci leta 1874/ celih 393 udov, od katerih je na opravilnih deležih vplačano vkupaj 7922 gld. 95‘/a kr. Mej opravilnim letom odstopilo je 19 a pristopilo 21 udov. Od 393 na konci leta obstoječih opravilnih deležev, izplačanih je mej tekom leta 19 a priraslo 21. Vsak ud je obvezan na svoj opravilni delež od GO gld. — na leto naj manj 6 gld. — vplačati. — Pri glavnej seji društva dnč 2. majnika t. 1., katere se je udeležilo 84 udov, bil je društveni račun za leto 1874 pretresovan in odobren. Vsled tega iznaiajo za leto 1874 prljemki vkupaj 94,147
gld. 66. kr. a izdavki 91.871 gld. 73 kr. blagajnički preostatek 2.275 gld. 73 kr. Bilanca je: I. Imetje društva: a) gotovina iznaša 2275 gld. 73 kr. b) vrednost v blagaj-nici nahaj&jočih se menjic 80.585 gld., — c) vrednost inventara 400 gld. — Torej vknpaj 83.360 gld. 93 kr. II. Dolgovi društva: a) Rezervni	fond	881	gld.	84Va	kr.
b) terjatve društvenikov	7922	gld.	95Va	kr.
c) terjatve hranilničarjev 60.436 gld. 87 kr.,
d) terjatve graške	hranilnice 12000 gld.	—
e) podporni fond	1000	gld.	—	f) naprej
sprejete obresti 1019 gld. 29 kr. toraj vku-paj 83.260 gld. 93 kr.
Udje predsedništva: g. Ivan Kukovec, načelnik g. Matjaš Zemljič, denarničar, g. Jože Gomilšek, preglednik.
Odsek za pregled tega računa: Dr. Anton M r a v 1 j a k, Dragotin II u b e r, Vatroslav Mohorič, udje nadzornega svetovalstva.
— (Iz Komende) se nam piše: Da se najdomačije ptice, vrabec, Šinkovec itd., tako tudi rnanje gozdne ptice, divji vrabec, kos, brinjevka, kobilar (Specht) itd., da-kle sploh koristne ptice, v naših krajih leto za letom redkejše nahajajo, no, da so nekatere tako redke kakor „bela vrana", da se uže njih ime pozabljuje, tega nas uči vsakdanja skušnja. Ravno tako razvidno je, da nasprotni zavod, gavranov, skobcev, srak etc. nij manjši ako ne večji od nekdaj. — Uzroki temu so dvojni. Taki n. pr. zima, hada ura etc., ki jih ne moremo odpraviti; drugi pak, katerih	je	naša	dolžnost	izne-
biti Be.
Pri nas je ptičje policijstvo sploh v žalostnem stanu, tega se more, žalibože, vsak osvedočiti, kogar	ta	stvar	zanima.	Pisec tega pa hoče	iz	lastno	skušnje	le na
dvoje opozoriti. — Zaredilo se je v zadnem času jeveric toliko, kakor jih no pomnim iz tistega časa, ko smo jih pasijonirano zasledovali. Ako se le površno opazuje, prepričati se je lahko, da ima jeverica na ptičja jajčka velik „gusto“;	toda	gnjezdu	ptice
roparice se ne drzne bližati, ko le izpregleda, s kom bi bilo posla, za srditi vrisk obletu-joče jo pohlevne male ptičice pak se niti ne
zmeni ne. —• Druga žalostni prikazen pa je, da otroci pa tudi odrasteni iz barbarskega veselja ali bedarije, kakor da bi bila ta ptica škodljiva, plenijo po gnjezdih koristnih ptic.
Cegava dolžnost bi bila na to paziti, uže sam ve; da bi se lubadar po tem postopanji tudi uničeval, nij treba praviti: nepristranska misel pa menda je, da bi vsak sam sebi in bližnjemu s tem mnogo več pomagal, nego široko se ustiti in prazno besedovati ali pa celo glasovito agitirati, kadar je prepovedano, da ga ne 'sme nič srbeti. — Prijazno prošnjo pa do vas, predragi učitelji, da bi zopet in zopet poudarjali ne le malim, tudi odraščenim o navedenej stvari; „kako divje za uho brez ptičice, kako prazno za oko brez mladičice“. Varujmo ptiče!
— (Tomšičevspominek)se bode postavil meseca septembra letošnjega leta. Predsednik dotičnega odbora, g. dr. Karel K o c e 1 i, advokat v Krškem je baje uže vse potrebno preskrbel.
— (Dr. Celestinov a) knjiga o Rusiji, v nemškem jeziku, obsegajoča 22 pol, je te dni v Bambergovej tiskarni v Ljubljani dotiskana in pride v knjigotrštvo.
— (Iz Amerike)naznanuje neko pismo „Daniciu, da je slovenski misijonar J. Čebulj, rojen Kranjec, se one dni vrnil iz divjaških krajev, kjer je zopet bival črez dva meseca, oznanovaje sv. evangelij indijanskim sinovom, starodavnih gozdov, ter jih je krstil blizu 100, odrastenih in malih. Velikonočno nedeljo je maševal pod milim nebom sredi divjaštva ob jezeru „Courte Oreille“.
— (Nemškutarskčasnikvsloven s kem jeziku) to je uže stara želja naših narodnih protivnikov. Tudi zadnje dnij so vsi nemški časniki „N. Fr. Pr.u „Presse,“ „Deutsche Ztg.“ nTagespost,“ „Laib. Ztg.“ izdihnili po tacem listu. Svobodno ga ustanovite, a deset pravih naročnikov mu ne dobite od Drave do Adrije.
— (Kresi.) 23. junija je bilo mnogo ljubljanskega občinstva na gradu in na rožniku gledat večerne „krese“, ki so goreli po deželi v jug iu sever. Zdi se nam, da
jih je bilo letos menj videti nego po navadi. Nij prav, da se opušča lepa starodavna praslovanska šega zažiganja kresa.
— (Iz Vidma) se nam piše: Pretečeni četrtek, to je 17. m. m. je imel videmski krajni šolski svet redno sejo. Na dnevnem redu bili ste dve važni točki: 1. volitev načelnikovega namestnika, 2. o zidanji novega šolskega poslopja. — Za načelnikovega namestnika je za šolo vneti gosp. Matija Šušteršič, posestnik na Vidmu izvoljen. — Za-rad druge točke z veseljem poročam, da se je gosp. Šušteršičev predlog „sedanjo šolsko poslopje tako prenarediti in toliko dozidati, da bomo zanaprej trirazredno šolo imeli “ enoglasno sprejel. Slava!
— (Iz Motnika) se nam piše: 26. m. m. so imeli pri nas posvetovanje za novo šolo. Splošno se upa, da bode stvar vendar enkrat rešena in da končno ubožni in mali naš trg dobi tudi svojo šolo. Okrajni glavar sam je obljubil kacih 1500 gld. iz okrajne kase za šolsko zidanje, dalje bode učitelj dobival svojo plačo iz okrajne kase, ker revna motniška soseska tega ne more dostojno vzdrževati, kajti ona plačuje le okolo 300 gld., pravega davka.
— (V o 1 k.) Od Borovnice se nam poroča 22. junija: V soboto večer se je v temnej senci osreških boj nad Lazami pasla nič hudega sluteča telica. Kar prikoraka mojster volk, se jej niti ne predstavi kot njen sodnik, nego jo naglo obsodi k smrti iz edinega vzroka, ker njegov glad in požrešnost žrtev zahteva.	On	meni,	da je	čas k
izvršitvi sodbe ugoden	in da	se ne	smeje
dalje čakati, plane na telico, raztrga jo lastnoročno, zavžije bolje dele mesa, in nasiten odlazi v samoti. — Drugi dan so našli Lažani glavo in ostale dele telice na morišči. — Lovec, po imenu Janez Telban, po domače Krepec, iz Dola, prisegel je nad požeruhom, maščevati se, dejal je, na mestu, kjer ubogo žival si umoril, čaka te pogin. In res je bilo tako.	—	Zviti	in prebrisani
lovec spravi se v	to	svrho	včeraj	proti
mraku na dotično mesto, spleza na hojo, da bi ga štironog manje slediti mogel, pri-
skrbi si trdni sedež mej vejami in primerno dobri razgled na ostanke trupla telice. Ko pipo tobaka nabaše in zapali in puško napne, ne gane se več, tako pazi na volka. Preteče pol ure, preteče cela ura, a nij ga. Zaglasi se zvon Borovniški, na široko ozna-nujoč po dokončanem delu zaželjeni mir. Zdajci je jelo v grmovji šumeti, težko pričakovani gost se prikaže, približuje se vedno bolj in bolj ostankom usmrtenega živinčeta, nadejaje se, da neprijatelji lovci v tem času nij so nevarni, miruj o 5 — nakloniti si hočem, kar mi je zadnje ostalo. V tem hipu poči dobro namerjeni strel pogubonosne puške, volk poskoči, strašno zatuli, izgubljen, smrtno zadet stori še nekaj korakov omaga, pade, in bilo je po njem. — Ka-koršno življenje, taka smrt. — Hrepeneča želja lovca se je izpolnila, da, še več, on bode za volčjo kožo sladko vince pil. — Volk tehtal je nekaj črez 100 funtov.
— (Iz Bleda) se nam piše o sledečem škandalu, ki se je vršil pri svetoletnej procesiji nedeljo 20. m. m. Ko pride procesija v grajsko cerkev pod vodstvom ribniškega fajmoštra, ki je v obče pri ljudstvu jako priljubljen, stopi v veliki razburjenosti grajski fajmošter, ki pri ljudstvu ne uživa ni-kake priljubljenosti, pred altar in v pričo cele procesije odvzame ribniškemu fajmoštru štolo in „k6retelj.“ Intrige, ki so mu dale k takemu obnašanju povod, mi nijso znane, a ljudstvo je bilo jako razdraženo in razburjeno, v cerkvi je kar vse šumelo, in cel6 naše Blejčanke, ki so sploh energične žene, so fajmoštru grozile. Na zadnje je procesija vendar šla dalje še v četrto cerkev, kakor je predpisano, nu duhovnikovo opravilo je prevzel nek očanec, ter je bilo tudi dobro opravljeno, samo, da so se med molitvijo pri ljudstvu čule tudi kletvine nad grajskim fajmoštrom.
— (Toča) je tudi na več krajih po Koroškem hudo pobila.
— (Kmetsk up o r.) Iz Knežaka na Notranjskem se nemškim listom poroča, da je 11. m. m. z6pet do boja prišlo mej 40 kmeti in žandarji, ter logarji graščinskimi. Kedaj
bode vladi poskrbela, da se gozdne razmere uredijo in se konec stori tako žalostnim dogodkom ?
— (Znani slepar) Franc Rus iz Ljubljane, o katerem smo uže enkrat pripovedovali v listku, da se je po svetu kot baron Imhof ali sorodnik Hohenwartov klatil in visoke kroge varati znal, bil je te dni v dunajskem Novem mestu na dve leti ječe obsojen.
— (Čuden samomor.) Iz Notranjskega se nam piše: V soboto 12. m. m. šla sta dva brata iz Šentvida v Vipavi, na Nanos v gozd po drva. Ko sta posekala in naložila, šel je mlajši z vezom proti domu, a drugi je ostal še v gozdu. Ko pride mlajši domov, nij bilo še brata, kateri bi bil lahko prej domov došel kakor on, kajti vožni pot je mnogo daljši, nego steza. Minola je nož in nedelja, a starejšega sina nij bilo domov. Pričeli so misliti, da se je morebiti izgubil, kar pa nij bilo verjetno, ker vajen je bil gczdnim potom kakor vsak drugi. V ponedeljek gre zopet eden v ono šumo po drva. Dospevši do prostora, kjer se navadno zajutrka, se vstavi, ter vzame nekaj vina in kruha, katerega je soboj pripeljal, z voza, ter se hoče k nekemu grmu vsesti. Na enkrat zagleda črevlje, kakor vso drugo obleko moško tam na tleh ležati, pogleda okrog — in groza! zagledal je nago moško traplo pri nekem štoru viseti. To mu je bilo zadosti. Pustil je z&jutrk, voli in voz, ter bežal ves preplašen kričaje proti domu. Obešeno truplo bilo je onega nesrečneža, katerega so za izgubljenega imeli. Predno se je obesil, se je čisto do nazega slekel, ter obleko k nekemu grmu zložil. Zakaj, da je to učmil, to se ne vč. Star je bil 26 let, in — ne prav čiste pameti, torej je uzrok blizu. Razsnela sta ga oče in sin. Mrtev obešen je popolnem stal na levej nogi, z desno se je pa do pol podplata dotikal tal.
Politični razgled.
Notranje dežele.
Časniki poročajo, dav je naš svitli cesar šel v Cheb na Češko ruskega
carja pozdravit, ko se je ta vračal iz Emsa v Varšavo. Rečeni listi pomembo dajo slučaju, da ruski car skozi Avstrijo potuje domov.
„Wiener Tagblatt“ se jezi na češke liste, ki so rekli, da Slovani ne mar-sirarno proti Husu, ter pravi, da Čehi nemajo pravice v imenu Slovencev, Srbov itd., govoriti. No, v tolažbo ali jezo. „W. T.“ bodi rečeno, da se v gori omenje, nem Slovenci popolnem s Čehi v mislih skladamo.
V Brnu bo vstavili delavci po vseh fa-brikah delo od ponedeljka začenši, ker se ne ustanovi nova tarifa za delavsko plačo kakor terjajo. Fabrikanti do denes delavcem nečejo izpolniti želje, ter so jih začeli odpuščati iz službe. Vojaki so v kasarnah pripravljeni, ker se je bati uporov delavskih.
Vnanje države.
Iz Pariza se brzojavlja „N. Fr. Pr.,“ da je demonstracija, katero so nameravali klerikalci narediti pri polaganji temeljnega kamena Montmarterske cerkve, slabo izpala. Prišlo je mej množico in mej demagogi do boja, tako, da je policija nazadnje vse vkup razpodila. 60 poslancev okrajne desnice je bilo zraven. Royalisti so močno hodi na Mac-Mahona.
V Tjondonu je izšel na svitlo Lavou-lejev spis: „protestantizem in katoličanstvo“ v angleškej prestavi s predgovorom od Glad-stona. Gladstone pravi, da je v Angliji razširjen nazor, da mlačnost in različni načini verskega tajenja so trdna obramba proti ultramontanizmu. Končno hvali bistroumnost Lavouleyevo, s kakoršno odkriva ultramon-tanske nakane v Belgiji.
Amerikanci so praznovali v Bostonu 18. junija stoletni spomin bitve pri Burkerschiku, katera jim je svobodo prinesla. Govorilo je več generalov in državnikov slavnostne govore.
Angleikemu „Standartau se iz Pariza tudi poroča, da je zveza treh cesarjev razdrta, ker je Rusija odstopila. Nemčija sedaj išče prijateljstva pri Švedih.
Italijanska vlada je Avstriji 22 m. m. odpovedala trgovinsko zvezo od leta 1867., ker je postavno konec te zveze z junijem prihodnjega leta. Ob enem je izrekla željo, novo zvezo skleniti.
Iz Amerike se službeno poroča, da je letos žetev slabo izpala, da je letina za eno petino slabša, kakor navadno dobra.
Toča.
Vs ako leto se ponavljajo po našej domovini elementarne nesreče, toča in po-vodnje pokončujejo obširne prostore marljivo obdelane rodovitne zemlje, uničujejo blagostanje zadetih krajev, ter napravljajo na milijone goldinarjev škode na našem narodnem premoženji. Zlasti se toča, odkar po Slovenskem in drugod gozd za gozdom pada, pod sekiro požrešnega človeka, zmirom pogosteje vsiplje, tako da kmetski gospodar v nekaterih nesrečnih krajih uže začenja misliti na preselitev iz naših v druge ino-stranske dežele.
V vinogradnik krajih je škoda po toči učinjena tem večja, ker vinska trta, ne samo, da ne rodi v prvem letu, ampak si tudi v drugem letu teško opomore, dosti trsja pa se popolnem posuši. Zato so vinogradniki nže od nekdaj iskali po sredstvih, kako bi pomagali od toče potlačenemu vinskemu trsu, da bi saj v drugem letu zopet grozdja donašal. V poslednjih letih se je nasvetovalo, naj se trs precej po toči obrezuje, pobite mladice naj se porežejo do enega ali dveh ok. Ko ta oka poženo, naj se pustč samo par močnejših mladic trsu, druge pa se otrebijo. Tak svet smo brali v „Wein-laube“ 1. 1873. in tudi v „Novicak“ je neki vinogradnik iz Dolenjskega nasvetoval tako ravnanje. Ali pa se je kaj in koliko po tem ravnanji doseglo, o tem nijsmo niti v „Weinlaube,“ niti v „Novicahu brali kacega poročila.
Zato mislimo, da ustrežemo svojim bralcem, ako priobčujemo pismo, katero nam je došlo od našega slovenskega rojaka in znanega patrljota, g. dr. Kopača, odvetnika v Zagrebu, ki je tudi vinogradni posestnik blizu Jaške na Hrvatskem, v katerem pismu nam g. dr. Kopač naznanja svoje lastne izkušnje o gori navedenem ravnanji s trtami od toče pobitimi. Gospod dr. Kopač nam piše:
„Gotovo ne manjša nesreča, kakor pred nekoliko dnevi Konjiški okraj na slovenskem Štajerskem, zadela je lani dne 8. julija ob-
čino KrašiČko blizu Jaške na Hrvatskem. Po strašnej burji, ki je stanovanja podirala in najmočnejše drevje lomila, in po toči, ki je poldrugo uro debela kakor kamenje padala, na četvorno miljo okrog oko nij videlo ni zelenega lističa; vse je izginulo — žalostna puščava je uže od daleč popotniku naznanjala minolo nesrečo. Tolike nevihte najstarši ljudje pomnili nijso, nikdo nij imel izkustva, da bi znal svetovati, kaj je storiti z vinogradi in sadniki — do kraja po mlačenimi.
V „Weinlaube“ od 1873. leta sicer neki vinogradec iz okraja Novomeškega svetuje obrezovanje — ne vemo, kaj je izkusil do jeseni, ali v našem kraju smo nekateri poskušali svetovano obrezovanje, — no brez v speha. Slična nesreča proganja uže nekoliko let Novomeški okraj. — Da bi se našel rodoljub od ondot, ki bi slovenskim rojakom priobčil svoja izkustva! Mi smo izkusili, da obrezovanje do kraja potolčenega trsja po načinu v „Weinlaube“ priporočenemu čisto nič ne pomaga — trsje ima še sicer neko prividno životno moč, požene tudi precej mladic, ali če jih tudi odbiraš in le po 2—3 pustiš, ostanejo vendar le preslabe, ne dozore, ter ovenejo. Letos spomladi odpililo se je trsje, dokler je bila skorja oguljena, pa še to nij pomagalo; redko kateri panj je pognal in večjidel le suhi štori mole iz vinograda. Ali iz korenine in slepih očes ležečih blizu zemlje, kjer oča panjevj e nij do kraja pobila, porasle so letos lepe mladice, katere uže za prihodnje leto obetajo obilnega rodu.
Ker ravno zdaj pričenja druga cirkulacija sokov, mislim, da ne bi pogrešil, ko bi uničeni trs do zemlje posekal, če nij blizo vsaj kako spavajoče oko; mladice brzo po-rastejo — če se te odbirajo in le 2—3 ostanejo, bodo le močneje, in ako bode lepa jesen in zima ne bode prehuda, lahko dozore za bodoče leto — se ve, da ne bode močan reznik, na dva oka bi se pa vendar le mogel rezati. Ravno zdaj, ko pričenja druga cirkulacija sokov, bilo bi dobro, da se trsju in sadnemu drevju pognoji. Kar se posebno tiče sadnega drevja, to slive ne
prežive slične nevihte, in dobro bode storil, ki nže zdaj skrbi za sadnice, če neče, da jedno leto izgubi.
Pri tej priložnosti še konstatiram, da se je vse na okolo Žnmberka na Kranjskem in Hrvatskem zadnja tri leta toča vdoma-čila, kjer je prej nikdar nij bilo. — Kaj je temu krivo ?“
Gospodarske stvari.
33-a.čela,,
kako se spolno razvija in kako živi.
(Prirodopisna študija, spis. J. Ogrinec.
Seme ali sperma je bela tekočina, katera, ako jo pogledaš skozi drobnogled, v sebi zadržuje premnogo drobnih, gibljivih, tedaj živečih končkov, tako imenovanih sper-matozoidov.
Da si bomo mogli bolje pretolmačiti različno razvijanje po spolu trovrstnih buče-linih pojedinetv, naj še nekaj povemo o bu-čelini hrani v obče.
Kakor je znano, hranijo se bučele z medom in cvetnim prahom. To uživajo z nekoliko vodo, ter deloma za svoje lastno vzdržavanje potrebujejo, deloma pa izločujejo tako imenovani hranitbeni sok za zalego matičino in trotovsko. Prvine, iz katerih je sestavljeno bučelino telo, so oglje-nec, vodenec, kislenec in dušeč, koje torej imajo biti v bnčelini hrani, da se njeno telo razviti in vzdržavati zamore. Kemične preiskave so tudi pokazale, da mčd zares zadržuje prve tri gori omenjene prvine, a cvetni prah, da ima dušca. Preiskava in ob enem izkustvo pa tudi potrjuje, da obedve vrsti te hrane potrebuje bučela za svoje vzdržavanje. Ker pa dušca nij v mčdu, sledi, da bučele ne živč samo ob mčdu, ampak tudi ob cvet nem prahu.
Za nabiranje in prebavljanje imajo bučele delavke 2 želodca in tako imenovano ščetko na zadnjih nogah. Prvi želodec leži jim v začetku, drugi v sredi zadka. V prvem prinašajo medeno roso in druge sladčice. Ker je medena rosa iz početka še vodena, jemljo jo bučele navadno preko noči iz lončkov še enkrat v prvi želodec, kjer jo izčistijo in stopram ondaj, kakor prvikrat bruhanjem iziijo v satje. Tak trši med zadelajo potem s pokrovi, kar tudi pripomaga, da mčd dalje časa nepokvarjen ostane.
Druga bučelina hrana je cvetni prah. Za nabiranje tega je delavkam gornji člen stopala povečan, vdobljen in ščetičast. Ž
njim oterajo prah 8 cvetja, ter ga v razno, bojastih bunčicah donašajo in zgnetajo navadno v dolje Strane satja. Navadno ga oblijo z medom, predno ga odeno s pokrovci. Vendar se bučele vse bolj brinejo za nabiranje meda kakor praliu. Sem ter tja namreč, kadar je posebno dobra paša, prinašajo sicer prah in med, a odlagajo samo med. Nekatere, kakor da ne bi utegnile otrebiti si prah raz nčg, izletavajo ž njim zopet včn, ter ga odlože še le tedaj, ko prestane medena rosa. Vrh tega spravljajo med vedno v gornje strane satja, kjer je varneji pred tujimi sovražniki.
Drugi, pravi želodec služi bučelam samo za to, da vi nj vzeto hrano prebavljajo. Ako vžijo samo toliko hrane, kolikor je trebajo za lastno življenje, je ta hrana vzdrževalna; nasproti, ako je več vžijč, postane jim ta obilica proizvodna ali tvorna hrana, katero potem pretvarajo ali v vosek, ali pa v tako zvani hranitbeni sok. Ako jim namreč obilica hrane v želodcu po polnem prebavljena preide v kri, potem narejajo satje. Vosek se jim izločuje iz tolstnjeka (Fettkorper), ki kot dodatek k prebavilom, obkoljuje črevo in z večma izpolnjuje' trebušno votlino. Vosek jim v podobi drobnih tablic leze izmej pojedinih kolobarčekov zadka, od koder ga bučele s petami zadnjih nog odjemljejo in zlepe v obliki šesterokotnih lončkov, tako, da v kolikor mogoče m&lem prostoru zgradijo kar največ lončkov, kar zopet dokazuje njihovo umotvornost.
Za hranitbeni sok prebavljajo med samo toliko, da ga očistijo najgrobijih, za hrano nesposobnih tvarin. S tako, dosta tečnejo hrano pitajo potem trotovsko in matičino zalego. Ta zalega, dokler še skrčena leži v lončkih, dobiva hranitbenega soka, kakor hitro pa se po konci zravna, dobiva tudi medh in cvetnega praha. Matičina zalega pak se ves čas razvijanja pita samim hranitbenim sokom, in sicer ne samo s krepkejšim, marveč tudi tako preobilim, da ličinke kar plavajo v njem in ga vsega še ne pojedč.
Panj, ki je tako preskrbel se z obilno hrano, z nasadom novih 8 do 16 matic, do 800 trotov in velikim številom mladih delavk, pripravlja se potem za rojenje. Odslej slabše leti. Delavke trdo zbite sede proti zadnjemu koncu panju na orumenelem satji pričakovaje vzajemne selitve. Obično za blazega jutra se na enkrat vznemirijo, letajo ven in noter, dokler se kmalu potem roj vspč iz panju. Samo ena, stara matica je le-tem prvem roji,
pa bučelam diši od daleč, in vse se vsedejo tjekaj, kamor ona.
Ako se pri rojenji matica slučajno izgubi, razprše se bučele po zraku, ter iskaje jo rahleje in žalostneje brenče. Naposled se povrnejo v stari panj nazaj. Sem ter tja slabo vreme zadrži, za roj pripravljeni panj, da ne more rojiti. Potem delavke časi umore matico, posebno če je kaj hroma; raje še pa iztrgajo in izmečejo matičino in trotovsko zalego, kar se je nij še izleglo. Tak panj potem ne roji rad in gotovo ne poprej, dokler si nij zastavil novih trotov in matic.
Prvi roj z uže oplodeno (sprašeno) matico v novem panju brž začne delati. Ako je dobra paša, ojači in zaleže se tako, da roji še enkrat po leti.
Kaj pak je z izrojenim starim panjem, v katerem je ostalo nekaj starih delavk, izleglo se mnogo noyih in trotov, in navadno šesti dan po prvem roji tudi uže nove matice izlezejo?
Ker po naravnem zakonu more samo ena matica biti in obstajati v panju, zato prva, kakor hitro izleze, gre iskat po panju, kje bi še kaka draga bila. Ko najde ma-tičnjake posedene, vznemiri se in začne „peti“, pa skuša, da bi razdrla matičnjake in pomorila matice v njih. Ali, če je panj še močen, ima nagon k daljnem rojenji, pa zato brani ostale matice. Prosta uže matica pa postane tem nemirneja in čedalje gostejše popeva. To popevanje je pač zua-menje, da se boji dvoboja z druzimi maticami, in da namerava bučele zvabiti na drugo rojenje, matice pa strašiti, naj ne izlezejo iz matičnjekov. In te, če tudi uže godne, res ne izlezejo, ampak narede samo male luknjice, skozi katere pomalajo jezik, da jih delavke pitajo. Ali tudi same poj6 nekoliko bolje zamolklo.
Tretji dan potem, ko je panj peti začel, roji drugikrat. V drugi roj izleti' večkrat po več matic, a še več pa jih navadno ostane v starem panji. Ako je ta še po sedaj močan, poje neprestano dalje in v treh naslednjih dneh roji tretjikrat, v najboljem slučaji, po treh dneh tudi še četrtikrat. V vsakem teh rojev je na prvi mah vsaj ena še neo-plodena matica, in vsaj ena taka tudi še ostane v starem panji.
V slučaji, da panj po prvem rojenji ne nameruje več rojiti, tak ne prične peti, ker si izvoli samo eno novo matico, vse druge pa iztrga in izmeče. Ako po drugem, tretjem itd. rojenji panj peti preneha, ti je to znak, da neče več rojiti. Zato si tedaj de-
lavke odbero eno matico, vzem6 jo v svojo sredo, na druge pa navale, gonijo jih iz panju, in pomore, ako jim ne uidejo. Baš to stori tudi koj prvi dan drugi, tretji itd. roj, tako, da vsi panjevi, ki so za rojenja utegnili po več matic imeti, imajo potem po samo eno.
Vsak tak roj in tudi izrojenec pa še nima osigurane bodočnosti, ker mu matica še nij oplodena. V ta namen izleti navadno tretji po polu dne potem, ko je bila izvoljena, iz panju: gre na „prašenje“. In čudno, delavke, ki se sicer vedno drže matice, takrat puste samo. Letajo vendar nemirno okolo panju toliko časa, da se matica, sparivši se s trotom v zraku, oplodena povrne. Nekatera mora'po večkrat izletati na plemcnjenje. Ker je pa bučelina matica naj-dalje 6 tednov po svojem izleženji oplod-ljiva, zato ostane za zmirom neoplodena ali jalova, ako se nij v rečenem obroku, bodi si zaradi slabega vremena ali pomanjkanja trotov, sparila in oplemenila. Taka jalova matica sicer tudi leže jajčica (parthenogenesis), iz katerih pak se samo trotje razvijajo, zato : trotovka!
Zanimiv je slučaj, ako matica na pra-šenji ponesreči in se ne vrne. Bučele pri-čakovaje jo nemirno mrgole po panju in tožno šumeč iščejo jo celo prvo noč in še kak dan potem, kasneje pa postanejo tožne, ne izletavajo kaj in puste vse delo. Ako vračajoča se matica zaide v tuji panj, vlove jo delavke, umore jo in ž njo tudi vse one svoje bučele, katere so s tujo matico prišlo v dotiko in od nje dobile njim nepovoljen duh. Dogodi se, da tudi svojo matico umore.
Omeniti treba, da panj, izgubivši svojo matico, sprejme drugo tujo, ako se mu taka kmalu poda. Sicer se more takemu osiro-tenemu panju tudi tako pomagati, da se mu poda iz druzega panju satje, v katerem so še jajčica ali vsaj še drobna, mlada zalega. Iz take odgoje si delavke z imenovano boljšo hrano novo matico, ki se pa tudi še oploditi mora.
Panj, ko ima enkrat oplemenjeno matico, more potem napredovati; a trotje, ki se navadno drže v izrojencih, postanejo potem nepotrebni. Bučele jih vendar še trpe, ako in dokler je dobra medena paša in je mogoče, da bi še rojile. V nasprotnem jih napadejo, grizejo in pikajo, ter jih kot nepotrebne žeruhe terajo iz panju, kjer kmalu od hlada in glada toliko omagajo, da jih potem zmagajo in tem laglje pomore, ker so brez vsake obrane.
Izmej znamenitimi prikazi v bucelinem življenji je njih posebna ljubezen do čistosti.
V panji ne trpe ničesar nečistega. Ako ne morejo n. pr. kakega vlezlega polža ali dru-zega neugodnega mrčesa izvleči iz panju, zazidajo ga sč smolnatim voskom. Ako pak se panj omasti ali osmrdi, tedaj ga zapuste in uidejo.
Enako spomina vredna je njihova težnja za redom. Trpe samo po polnem zdrave bučele. Ako kaka delavka ohromi, ali celo tudi matica, vržejo jo bučele brez usmiljenja iz panju. V strogo monarhičnem, bučelmem ustavu nima za doslužene in za poslovanje nesposobne pojedince pokojnine nikakoršne!
Edino bi v tem mogli bučelo grajati, da njena nikoli nenasitena težnja za medom izvrže se sem ter tja v grabež ali rop. Dogodi se namreč, da panj, ako je dobro uže zanesen, po na enkrat prestali zunanji paši napade druzega v tujem ali tudi v domačem uljnaku z namero, oropati mu med. Napadeni panj hitro po duhu izpozna tuje bučele in postavi se jim junaško na brambo. Hud boj nastane, vsled katerega se večkrat polo ■ vica bučel> nasprotno pomori. Preslabo braneče bučele pa utegnejo v kratkem izgubi/ ves med.
Edino škodo utegnejo bučele vzročiti s6 svojim pikom. Samo delavke imajo želo, matičin ne rani, trotje pak ga nimajo. Zelo je sestavljeno z dveh, na vnanji strani nazobčanih resic, kateri sti tako špičasti, da pod povečalom, pod katerim se britvina ostrina kakor hrbet debela vidi, vidite se še popolnem oslri. Na gornjem dnu je želo spojeno z dvema mehurcema, v katerih je otrov ali strup, ki se skozi otlo želo potisniti da. S dotičnimi mišicami porine bučela želo v rano, kjer navadno utrgano ostane. Nenadražene bučele navadno pikajo le znoječe se in neznane jim ljudi.
Razume se, da bučele dobro vspevajo le ondi, kjer je skozi leto obilno paše za nje. Najboljšo biro dobivajo naše bučele pač na ajdi, in tako se tudi slovensko bu-čelarstvo po največ oslanja na ajdino pašo. Naravno je, da kakor vsaka udomačena žival, treba tudi bučela umnega gleštanja, da napreduje in prinaša dobička. Vsak boljši bučelar ve, da na konci bučelinega leta utegne samo tako imeti dobre, težke pan-jeve, ako je mej' letom tako ravnal ž njim, da so se mu bučele kar naj bolj razmnožile in v glavno pašo se po razrojenji ne raztresle na mnogo slabih panjev: ker en do-
izdatclj in za uredništvo odgovoren; Josip Jurc
ber panj dobiva več, kakor trije slabi! Kdor tedaj način bučelinega življenja pozna, povodi jih potem tem laglje zdaj na omenjeno dobro stanje, ko imamo panjeva s premakljivimi satniki, v katerih je smer bučelinega delovanja po polnem v rokah bučelarjevih.
Zlasti kranjska bučela je zbog svoje marljivosti in radega rojenja (tedaj tudi raz-množavanja) na jako dobrem glasu po celej Evropi. Za to je tudi kranjsko bučelarstvo uže na precej visokej stopinji. Navadno naši bučelarji gleštajo bučelo zaradi njenega proizvoda, medu in voska. Pl. g. Langer pa na Dolenjskem pri Novem mestu tera tudi umetno bučelorejo edino zbog bučeloreje same, kot take. On namreč prodaje bučele z oplodenimi maticami za dober dobiček po celej Evropi.
Kazile stvari.
* (Svarilo izseljencem.) Ker se baš v poslednjej dobi klatijo po vseh deželah našega cesarstva agenti neke b razil j-ske firme, ter pregovarjajo kmete in rokodelce z vabljivimi govori in mamljivimi obljubami, da se izselijo v Brazilijo ali pa v Ameriko, kjer na tisoče izseljenih hrepeni po starej domovini in od lakote in bolezni umira, naj omenimo to le: pred ne davnem je neka braziljska firma z ondotno vlado sklenila pogodbo, vsled katere v desetih letih pripravi izseljenih v Brazilijo 100.000, in sicer zdravih in delavnih Nemcev, Avstrijcev, Švicarjev, Italijanov, Belgičanov, Švedov in Francozov, ki ne smejo biti črez 45 let stari, izvzemši rodbinskega očeta. Dalje je izseljenje dobrovoljno in nihče ne more zahtevati kake podpore od brazilijan-ske vlade.
Tržne cene
v Ljubljani 23. junija t. 1.
Pšenica 4 gld. 70 kr.; — rež 3 gld. 10 kr.j
— ječmen 2 gld. 40 kr.; — oves — gl. — kr.; — ajda 2 gld. 60 kr.; — proso 2 gld. GO kr.; — koruza 3 gold. — kr.; krompir 1 gld. 50 kr.; — fižol 5 gld.
— kr.; masla funt — gld. 51 kr,; — mast — gld. 50 kr.; — špeh frišen — gld. 40 kr.; — Špeh povojen
— gld. 43 kr.; jajce po l'2/a kr.; — mleka bokal 10 kr.; govednine funt 27 kr.; — teletnine funt 24 kr.; svinjsko meso, funt 28 kr. — sena cent 1 gld. 25 kr.; — slame cent 1 gld. 10 kr.; — drva trda 6 gold. 40 kr.; — mehka 4 gld. 80 kr.
Loterij ne srečke.
Na Dunaji 26. junija: 23. 30. 84. 51. 49. V Gradca 26. junija: 38. 87. 43. 68. 85. ič.	Tisk	„Narodno	tiskarne1*	v Ljubljani.