Josip Sterniša. V rezkem februarskem mrazu smo spremili tovariši iz gornjeradgonskega, Ijutomerskega in svetolenartskega okraja dne 8. t. m. pri Sv. Juriju ob Ščavnici do groba tovariša Jos. Sterniša, nadučitelja pri Sv. Duhu na Stari gori. Nismo  bili tovariši sami, marveč sešla se je par  tisoč glav broječa množica ljudstva, zastopanega iz vseh slojev domačinov in njegovih znancev iz bližnje in daljne okolice. Tudi domače veteransko drustvo, čigar načelnik-stotnik je bil pokojnik zadnja leta, gasilno društvo in jurjevška godba so mu dali častno spretnstvo y paradi. Vse skupaj je bil dokaz simpatij in občega spoštovanja, ki ga je užival nadučitelj Sterniša pri ljudstvu! Evo črtic o poteku njegovega življenja! Porodil se je 1843 pri Sv. Križu na Murskem polju, kjer je potekla tudi njeSova mladost. V ljudski šoli je bil brihtna glavica, škoda, da ga starši niso poslali v srednje šole. Kot mladenič je prišel k voiakom, se povzpel pri topničarjih do korPorala ter izvršil v bitki pri Kralj. gradcu 'eta 1866. več činov junastva, zato je bil odlikovan s srebrno hrabrostno kolajno, s ¦otero se je rad ponašal. Pri vojakih in Pozneje se je sam marljivo izobraževal. Ker je v oni dobi primanjkovalo moškega učiteljstva, je šolsko oblastvo postalo pozorno na stremljivega mladega moža ter ga je namestilo za pomožnega podučitelja (suplenta) v ljutomerskem okraju. Kot tak je služboval mnoga leta na šolah v Veržeju. pri Sv. Križu, na Cvenu, v Cezanjevcih in pri Mali'Nedelji, dokler ni dobil leta 1896. mesta pri Sv. Duhu, kjer je bil na dvorazrednici začasni šolski vodja. Mož sicer ni proučeval pedagogike sistematično, pa prebiral je marljivo razne vzgojne in učne spise ter se je na ta način tako izpopolnil v svojem poklicu, da so bili šol. nadzorniki prav zadovoljni z njegovim delom. Zlasti se mu mora priznati, da je bil točen in vesten v izpolnjevanju dolžnosti. To je dalo šol. oblastvu povod, da ga je leta 1899. na jesen pozvalo k izpitu učne usposobIjenosti v Maribor, ki ga je prebil. V naslednjem letu je bil imenovan za nadučitelja na tamošnji takratni dvorazrednici. Po njegovem neumornem prizadevanju je c. kr. dež. šolski svet odredil, naj se šola razširi v štirirazrednico ter pozida novo šolsko poslopje. 2e 10 let se to ponosito dviguje pri Sv. Duhu, najlepše v gornjeradgonskem okraju iii trajen spomenik pokojniku. Jos. Sterniša je bil v šoli in izven nje blag mož. Radostilo ga je biti med tovariši, nič manj med lovci ali kmetiškim ljudstvom. Najrajši je navajal pogovor na vojaški stan, za katerega je bil vse življenje poln navdušenja. Poleg patriotičnih čuvstev tnu je gorelo srce za narod slovenski: ljubil je domačo zemljo in ljudstvo, ki biva tod. Leta 1883. je proslavil svoje rojake Muropoljce, ko jih je nabral veliko število, da so v narodnih nošah (bregušah, telovnikih s srebrnimi gumbi in skornjih z »nagiizanimi« sarami) jahali v Radgono cesarju naproti. Svetli vladar je bil vedno vesel in z vodjo jahačev, pok. Sternišem prijazno govoril ter pohvalil njegovo krdelo — v slov. jeziku. Dolga leta je bil tudi zvest član naše organizacije in je rad posečal učiteljska društvena zborovanja ter kazal vselej zanimanje za predavanja. Ko je lani stopil v 70. leto svojega zemskega potovanja, so mu jele slabeti oči in postal je nekako mehkočuten. Videlo se je takoj, da mu polagoma propadajo moči ter da pride čez nedolgo do katastrofe. Kake 3 tedne pred smrtjo ga je priklenila bolezen na posteIjo; ni bilo več leka zanj, oslabelost srca je povzročila — smrt. Mirno in tiho je deloval pokojnik vso dobo službovanja kot učitelj in vzgojitelj ter se tako otrokom v šoli, kakor odraslirn zunaj nje omilil in priljubil kot blaga duša, dobro srce. Bil je na svojem mestu kot človek in učitelj. Pri svojih šolarjih, znancih in prijateljih mu je zagotovljen trajen spomin. Lahka mu zemljica! Pobr at im. f