106                  Ivo Peruzzi: V temni uri. — Ko zadisi iz poljan..
Na levo prostost, na desno mladost, a v sredi pa fantič korakam. Za mano je dvom, pred mano bo grom, in tega, prav tega še čakam!
V temni uri.
Otalno, brez oddiha blodi čas . . , Polnočne vešče luči še sije v dušo kruti mraz. — Lahko noč!
Ne zlati lesov več silna moč,
le duša bdi, se grudi
v misterij temen sanjajoč . . .
Smrt! Zdaj hušnil netopir je plah, na okno je potrkal; v dno duše me je gledal strah. — Lahko noč!
Ko zadiši iz poljan ...
1  a spet si zavrisnilo mlado srce mi ven v gaje veselo, razkošno pomlad, in s krili obdarilo vse si želje mi, da k solncu kipe kot iz cvetja sad.
Iz daljnih lesov sem prepeva sekira, šum mestni se zliva tja v vaški pokoj, in okno se deklice mlade odpira, ki čaka na dragega zopet nocoj . . .
Pomlad! Daj, objemi me! Zopet si v meni, udušil kesanja, bojazni sem glas; dehteče mi nedrije svoje odkleni, da nanje pritisnem svoj vroči obraz . . .