140
Kratkočasno berilo.
Atala.
spisal Chateaubriand.   Poslovenil po originalu Mih. Verne«
Predgovor.
Francozi so imeli nekdaj v severni Ameriki obširno deržavo, ki se je od Labradora do oboje Floride, in od bregov morja atlantiske^a do najdaljnišili jezer zgornje Kanade razprostirala.
Štiri velike reke, ktere iz enega pogorja izvirajo, dele te nezmerne okrajne: svetega Lavrenca reka, ki se izteka proti izhoda v zaliv enacega imena; zahodna reka, ki svoje vode neznanem morjem donasa; Bourbonova reka, ki od juga proti zahoda v Hadsonov zaliv dere, ia M e 8 a s e b ^^•^^«^-), ki se od severja proti jaga v meksikansko morje izliva.
Poslednja reka namaka v svojem čez tisoč milj dolgem teka prijetno okrajno, ki ji rojaki zedinjenih deržav ameri-kanskih novi raj pravijo, Francozi pa sladko ime Laiziana dajajo. Tisačere druge reke, Mešasebove podložnice, Misari, Illinois, Akanza, Ohio, Vabuš, Tenase — jo gnoje s svojim tolstim blatom in jo rodovitijo s svojimi vodami. Ko zimske povodnji vse te reke napnejo, ko nevihte cele kose gojzdov
¦**) Mešasebe je pravo inae reke Mississipi.
141
poderejo, se zbira izkoreninjen?) drevje pri zvirkih. Blato ^a kmalo uterdi, protje Clianes) se ^a ovije, in rastline, ki se na njem povsod ukoreninijo, doveise uterjenje teli podertin. Penasti valovi jih plavijo v Mešaseb — reka jih zgrabi, in donaša proti marsikakema zaliva, jih lomi na prodji in množi tako število svojih izlivov. Včasih vzdiguje, ker pod hribi teče, svoj glas, razliva svoje brezbrežne vode po gojzdnem slapovji in okrog piramid grobov indijanskih; ta reka je Nil indijanskih puščav. — Pa v naravi ste milina in krasnost vedno združene; ko srednji tok trupla jek in hrastov proti morju dervi, se vidijo o bregih obeh stranskih tokov plavajoči otoki pistij in nenafurov, kterih rumeno cvetje se vzdiguje kakor majhne zastave. Zelene kače, sinje caplje, rožnobojni ilamingi in mladi krokodili potujejo na teh cvetečih barkah, in vselitev, ki svoje zlate jadra vetru razpenja, pribrodi v kakošen zaveten zaliv reke.
Mešasebova brega sta pač čudovite sliki. Na zahodnem bregu se razvijajo Savane**) dalje ko oko nese, in zdi se kakor da bi se vzdigovali v daljnosti njih zeleni valovi do lazurnega neba, kjer se zgubljajo. Na teh nezmernih travnikih se vidijo črede po tri — do štiri tisuč divjih bivolov, ki se sem ter tje klatijo. Včasih se verze kakošen mnogoleten bivol v reko ter preplava na kakošen Mešasebov otok, v visoki travi počivat. Vidši njegovo, z clvema kakor mesec zavitima rogovoma okinčeno čelo in njegovo staro blatno brado, bi ga Imel človek za boga reke, ki velikost svojih valov in divjo obilnost svojih bregov z zadovoljnimi očmi ogleduje.
Tak je prizor na zahodnem bregu; na nasprotnem bregu pa se spremeni in je od unega čudovito različen. Drevje vsakoverstne oblike, barve in dišave, ki nad vodo visi, na fikalovji in na hribih vkup raste ali v dolinah posamesno stoji, se zraša in se vzdiguje v zrak do visokosti, ki oko upeha. Divje terte, trobentniki (bigjionie) in kolokvinte se spletajo o deblih teh dreves, se vijejo do njih vej, se vzdi-gujejo do najvišjih verhov njih mladik, se sučejo iz javora na tulipnik, iz tulipnika na rožni topol (Alcee — Sieg-marsvv^urz), ter napravijajo tisuč votlin, tisuč obokov in tisuč lop. Včasih prepreže tako rastlinsko pletivo, motaje se od drevesa do drevesa, cele struge rek, in napravi čez-nje cveteče mostove. Iz globočine te gošče vzdiguje trobentnik (magnolia) svoj negibljivi čunjati verh. Okinčan s svojim širokim belim cvetjem gospoduje celemu gojzdu. In nobeno drevo mu ni kos, razun palmovega, ki s svojimi zelenimi veternicami zraven njega rahlo pihlja.
Velika množica žival, ki jih je Stvarnikova roka v te samotne kraje postavila, razširja tu mik in življenje. Iz konca drevesnih verst se vidijo grojzdja pijani medvedi opotekavati se pod brestovimi vejami; karibu-ti se kopljejo v jezeru; černe veverce igrajo v listni gošči; zabavljivci Coiseauxmopeurs — nekakošni drozgi) in virginski golobi, ki niso večji od vrabcev, posedajo na trato, ki se jagod žari; zelene papige z rumenimi glavami, škerlatne šoge, ognjobarveni kardinali plezajo po najvišjih verhih cipres, kolibri blešče po floridskem jazminu (?), kače, kterih pogled tiče očara vise, na visocih gojzdnih obokih, ter se zibijejo sem ter tje kot protje.
Ko je v Savanah unikraj reke vse tiho in pokojno, se tu nasproti vse giblje in šumi; kijuvanje po hrastovih deblih, hlastanje žival, ki sem ter tje hodijo, se pasejo ali sadne koščice grizejo, šumljanje valov, rahlo zdihovanje, gluho mukanje, sladko gerlenje polni te puščave z rahlim in divjim soglasjem. Ko pa veter te samote oživlja, te plave sem ter tje maja, te bele, lazurne, zelene, rožnobojne gromade in vse barve meša in vse šume zedinja, se vzdiguje iz globočine gojzdov tak šum, se kažejo očem take reči, da bi si jez zastonj prizadeval, jih tistim popisati, ki niso še po teb zapušenih krajih hodili.
*) Savane so veliki nezmerni travniki.
Ko pater Marquette in nesrečni La-Salle Mešaseb znajdeta, se zavežejo pervi Francozi, ki se o Biloksi in v novem Orleauu vsele, z Natšezi, nekem narodom amerikanskim, kterega mogočnost je bila v teh okrajnah strašna. Pozneje so oskrunili prepiri in zavidljivosti gostoljubno zemljo s kervjo. Bil je med temi divjaki nek starček z imenom Šaktas^'), ki je bil po starosti, po modrosti ia po znanosti življenja očak in ljubezen puščave. Kakor vsak človek, si je bil tudi on kreposti svoje z nesrečo pridobil. Ne le gojzdi novega sveta so bili polni njegovih nesreč, temuč spremljale so ga tudi na brege francozke. V Marsilii po kruti krivici na galejo djan, potem oprosten pred Ludo-vika XIV. poklican, se je seznanil in spajdašil z najizverst-nejšimi možaki stoletja; bil je pri verzajlskih svečanostih, pri Racine-ovih žaloigrah, pri Bossuet-ovih mertvaških govorih — z eno besedo, divjak je vidil in gledal družtvo omikanega človeštva v njegovi najvišji slavi.
Vernivši se v svojo domovino je živel Šaktas že več let v pokoju. To ugodnost pa mu dovoli previdnost le po visoki ceni. Starček oslepi. Mlado dekle ga vodi po Mešo-sebovih gričih, kakor je vodila Antigona Oedipa na Cy-theron, ali kakor je vodila Malvina Ossiana po Morvenskem skalovju.
Pri vsih mnogobrojnih krivicah, ki so jih bili Francozi Saktasu storili, jih je vendar ljubil. Vedno je imel Fenelon-a, kterega gost je bil, v spominu in je želel, da bi mogel rojakom tega krepostnega moža kakošno Ijubav storiti. Kmalo se mu k temu ugodna prilika ponudi. V letu 1725 pride v Luiziano nek Francoz z imenom Renat, ki ga strasti in nesreče preganjajo. Po Mešasebu pribrodi noter do Natšezev, ter prosi, da bi ga kot vojaka svojega naroda sprejeli. Šaktas ga izprašuje in skuša, in ko ga v sklepu njegovem nepremakljivega najde, ga posinovi, in mu da neko indijanko, z imenom Čelu t a, za ženo. Malo po ti ženitvi se pripravljajo divjaki na brebrov lov.
Sašemci izvolijo Šaktasa za poveljnika, dasiravno je slep,^ zastran časti, v kteri so ga rodovi indijanski imeli. -- Čarovniki razlagajo sanje; Man i t u-1 i-*-^^') se popra-šujejo za svet, tobak se daruje, tanki koščki lesnega jezika se žgejo, skerbno se sluša, če v plamenu cverčd, da bi se volja duhov zvedila. Poslednjič — ko posvečenega psa snedo, odrinejo. Renat se jim pridruži. — S pomočjo nasprotnih tokov plavajo piroge ^«^-^'5'^^) po Mešasebu proti vodi in pridejo v Ohio-vo strugo. Jesen je. Kentukiške veli-čanske puščave se razvijajo pred osupnjenimi očmi mladega Francoza. Neko noč, ki jo mesec razsvetljuje, ko vsi Natšezi v svojih pirogah spe, in ko brodovje indijansko svoje jadra iz zverinjih kož razpenja in pred rahlim vetrom beži, prosi Renat Šaktasa, pri kterem je bil sam ostal, naj mu svoje dogodke pove. Starček mu rad ugodi, in sede ž njim na zadnjem koncu barke začne s temi besedami:
(Dalje sledi.)
*j Glas soglasni. **) UHanitu imenujejo divjaki severne Amerike duhove nebeške.
***) Piroge 80 barke amerikanskih divjakov.
«
149
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateaubriand.  Poslovenil po originalu Mih. Verne.
(Dalje).
Pripovest.
Lovci. Čudna osoda naji zedinja, sin moj:  v tebi vidim omikanega človeka,   ki je  sam rad  divjak postal;   v meni pa vidiš   divjaka,   ki   ga  je   hotel   veliki   Duh   (nevem čemu) umikati. Od nasprotnih strani sva nastopila tek življenja; ti si prišel počivat na mesto, ki je bilo meni pripravljeno; jez pa sem na tvojem sedel: predmeti so se nama morali tedaj popolnoma različni zdeti.   Kdo naji  — ti   ali  jez — je pri ti spremembi   več   dobil  ali   zgubil?    To je   znano   le   duhovom,   kterih najnevedniši  je modrejši ko vsi ljudje vkup. Prihodni cvetni mesec *) bom štel sedemkrat deset snegov in še tri snege naverh **}, odkar so me mati na Mešase-bovem bregu rodili.    Španjci so. se bili malo prej v pensa-kolskem   zalivu   vselili,   v Luiziani   pa   ni bilo še nobenega belega   človeka.    Komaj   sedemnajst   listopadov  sem   še  le štel,   ko sem šel s svojim očetom,   vojakom Utalisom,   nad Muskogulge,   mogočno   ljudstvo   v  Floridi.    S   Španjci, zavezniki svojimi,   se združimo,   in boj se   uname pri   neki strugi reke Maubile.   Areskui *"**)   in Manitu-ti  nam niso prijazni.    Sovražniki zmagajo;   moj   oče so ubiti — jez jih branim, pa sem dvakrat ranjen.   Oh! zakaj se nisem takrat v  deželo   duš   pogreznil!    Vsega   terpljenja,   ki   me je  na zemlji   še čakalo,   bi   se   bil   ognil:   duhovi   so   bili drugač sklenili; beguni me tirajo seboj Vv Šent-Auguštin.
V tem mestu, ki so ga bili Španjci malo prej sozidali, sem bil v nevarnosti, v meksikanske rudnike po sili odpeljan biti: nek star Kastilianec, z imenom Lopez, me reši; mladost in priprostost moja ga gane, brambo svojo mi ponudi ter me pelje k svoji sestri, ki je pri njem neože-njenem živela.
Obema vdahnem kmalo najrahlejše čutleje. Z veliko skerbjo me gojita, in mi oskerbita raznih učiteljev. Ko pa trideset mescov v Šent-Avguštinu bivam, me napade pravi stud življenja v mestu; čutim, da očividno hiram in umiram; sedaj stojim po cele ure in gledam verhe daljnih gojzdov, sedaj pa sedim na bregu reke, ter spremljam z žalostnimi očmi tek njenih valov. Mislim si gojzde, po kterih je voda pritekla, in vsa moja duša živi v puščavi.
Želji, v puščave se verniti, se nisem mogel več braniti. Nekega jutra stopim pred Lopez a, spet po divjaško oblečen, v eni roki deržaje lok in pušice, v drugi pa svojo
*) Mesec Maj. •*) Sneg =z leto, 173 let. ***) Areskui je divjakom amerikanskim vojni bog.
evropejsko obleko. Velikodušnemu branitelju svojemu jo dam-ves objokan se mu veržem k nogam. Vse si prerečem, ne; hvaležnosti se jpiviui; poslednjič pa mu pravim: „Oče moj, sam vidiš, da umerjem, če mi ni dano, spet po divjaško živeti."
Lopez je ves osupnjen in me hoče od namena mojega odverniti. Nevarnost, Muskogulgom spet v roke priti, mi stavi pred oči. Ko pa vidi, da sem terdno sklenil, vse va-gati, se mu solze ulijejo, objame me in zaupije: „Le pojdi tedaj, otrok narave! Bodi spet sam svoj, Lopez te noče ob svobodnost pripraviti. Ko bi še mlajši bil, bi te spremil v puščavo, na ktero tudi mene marsikakošen sladek spomin veže! K tvoji materi bi te peljal. Ko boš spet v gojzdih svojih, spomni se včasih starega Španjca, ki te je gostoljubno sprejel. Se k ljubezni do ljudi spodbadati, spominjaj se, da perva skušnja, ki si jo na sercu človeškem storil, se mu je vsa v hvalo ponesla". — Lopez sklene z molitvo k Bogu kristjanov, kterih vere nisem hotel sprejeti; jokaje se ločiva.
Kmalo sem za nehvaležnost svojo kaznovan. Neveden, kakor sem bil, zaidem v gojzdih, in neka četa Musko-gulgov in Siminolcov me vjame, kakor mi je bil Lopez napovedal. Iz obleke moje in iz perja, ki mi glavo kinči, spoznajo, da sem Natšez. Vklenejo me, pa le rahlo, ker se jim moja mladost smili. Simaghan, četni poglavar, hoče vediti, kako mi je ime; odgovorim mu: „Šaktas mi je ime\ sin Utalisov, vnuk Miskuitov, ki sta več ko stoterim Mus-kogulškim junakom kožo in lase z glav iztergala. Simaghan mi pravi na to: Veseli se, Šaktas, Utalisov sin, Miskuitov vnuk, sožgan boš v veliki vasi". „Prav je", mu odgovorim in zapojem smertno pesem.
Čeravno sem bil jetnik, se vendar perve dni nisem mogel ubraniti, da bi ne bil sovražnikov svojih občudoval. Muskogulg, še bolj pa njegov zaveznik, Siminolec, je vesel, ljubeznjiv, zadovoljin človek. Njegova hoja je lahka, njegova sprejemba odkritoserčna in jasna; govori veliko in urno; njegov jezik je soglasen in gladek. Še celo starost ne more Sašemca ob to veselo priprostost pripraviti; on je kakor njegovih gojzdov stari ptiči, ki še svoje staro petje v novo soglasje svojih mladih mešajo.
Ženske, ki so pri četi bile, so mojo mladost priserčno milovale in ljubeznjivo radovednost Kazale. Popraševale so po materi moji, po pervih letih življenja mojega; vediti so hotle, ali je moja iz mahu napravljena zibelka na cvetečih javorovih vejah visela; ali so me vetrovi z gnjezdi malih ptičkov zibali. Na to tisuč prašanj o stanu serca mojega; prašajo me, ali sem vidii v sanjah svojih belo košuto, in ali mi je drevje svetovalo, skrivne doline ljubiti. Odkrito-serčno odgovarjem materam, hčeram in zakonskim. „Ve ste", jim pravim, „kinč dneva, in noč vas ljubi, kakor roso. Človek vam se rodi iz oserčja, da se persi in ust vaših poprime; ve imate mile sladke besede, ki vsako bolečino utolažijo in zazibljejo. To mi je pravila Ona, ki me je rodila, ki je ne bom več vidil. Ona mi je tudi še pravila, da device so skrivnostne cvetlice, ki se najdejo v samotnih krajih".
Te hvale se žene močno radujejo; obilo mi darujejo vsakoverstnih darov, nosijo mi orehove kaše, javorovega sladkora, koruznih opresnikov, medvedjih beder, brebrovih kož, tudi školjk, kinčiti me, in mahu za posteljo mojo. Pojejo in smejajo se z menoj; na enkrat pa začnejo spet jokati, ker jim na misel pride, da imam sožgan biti.
Neko noč, v kteri so bili Muskogulgi stanje ob robu nekega gojzda napravili, sedim pri vojnem ognji poleg lovca, ki mi je čuvaj bil. Na enkrat slišim obleko po travi šumeti, in napolzagernjena ženska se k meni vsede. Solze ji tečejo s trepavnic; pri svetlem ognji vidim, da se ji majhen zlat križec na persih blešči. Bila je redne lepote; v obličji se ji je vidila krepost in nekakošna pohotnost, ki se ji ni bilo ubraniti.   S tem je  združevala  še  rahlejšo  prijetnost;
150
nenavadna   čutljivost in priserčna   tuga se je  razodevala v njenih očeh; rajsk je bil njen nasmehlej.
Menil sem, da je devica poslednje ljubezni, devica, ki se ujetemu vojaku pošilja, da bi mu smert slajšala. V tem prepričanji ji pravim jecaje in z nekakošnim nepokojem, ki pa vendar ni iz strahu pred germado izhajal: „Ti nisi stvarjena za poslednjo ljubezen, vredna si devica perve ljubezni biti. Čutleji serca, ki bo kmalo biti nehalo, bi se z gibleji tvojega nič kaj ne skladali. Kako bi se smert z življenjem družila? Pri tebi bi zgubo življenja preveč čutil. Drugi naj bo srečnejši od mene, in dolgi objemljeji naj ze-dinjajo čverst prot s hrastom".
Mlado dekle mi pravi na to: „Nisem ne devica poslednje ljubezni. Si li kristjan?" Odgovorim ji, da nisem izdajavec duhov koče svoje. Pri teh besedah se Indijanka nekako neprostovoljno gane". Milovam te, mi pravi, da si hudoben molikovavec! Mene so mati pokristjanili. Atala se zovem, hči Simaghanova zlatih zapestnic, ki je poglavar te vojne čete. V Apatašuklo gremo, kjer imaš sožgan biti". — Pri teh besedah Atala vstane in me zapusti.
Tu je Šaktas prisiljen, v svoji pripovesti prenehati. Spomini mu derejo v serce. Solze iz njegovih ugasnjenih oči mu polijejo vpadene lica: tako se naznanjata dva v globočini zemlje skrita vira po dveh vodnih nitih, ki med skalovjem slezite.
„0 sin moj", pravi poslednjič, 7,vidiš, da Saktas je le malo moder, dasiravno ko moder slovi. Otrok moj dragi, ko ne more človek več viditi, more vendar še jokati! Več dni je prešlo; vsak večer me Sašemska hči obiskuje in se z menoj kratkočasi. Spanje se ogiblje mojih oči in Atala biva v sercu mojem  kakor spomin na stanišče dedov mojih".
Sedemnajsti dan hoda, proti času, o kterem enodnevka (ephemere) iz vode izhaja, pridemo na veliko savano Alašno. Obdana je z griči, ki se eden za drugem verste, in za kterimi se gojzdi kopalov, lemon, trobentnikov (Ma-gnolia) in gabrov do oblakov vzdigujejo. Poglavar zažene dohodni krik , in četa se vstanovi o podnožji gričev. Mene denejo v nekoliko daljnosti na rob enega tistih naravnih stutfencov, ki so v Flaridah tako znameniti. K nekemu drevesu me privežejo; nek vojak, poln nepoterpežljivosti je pri meni na straži. Komaj sem nekoliko hipov na tem kraji, ko se Atala pri studencu pod ambrovem drevjem prikaže: wLovec, pravi muskogulškemu vojaku, če hočeš serno loviti, bom jez jetnika varovala". Pri teh besedah poglavarjeve hčere poskakuje vojak od veselja; po griču plane nazdol in hiti z dolgimi koraki čez planjavo.
Čudna nezložnost serca človeškega! Jez, ki sem toliko želel, nji, ki sem jo že ljubil kakor sonce, kakošno blago besedo reči, sem sedaj zmešan in nem; zdi se mi, da bi bil raji krokodilom v studenec veržen, ko tako sam z Afalo. Hči puščave je bila ravno tako zmešana kakor njen jetnik; oba sva terdo molčala, duhovi ljubezni so nama bili besedo očarali. Poslednjič pravi Atala, pa ne brez težave: „ Vojak, le rahlo si zvezan, lahko uideš". Pri teh besedah se mi poverne prederznost v jezik; odgovorim ji: „Rahlo zvezan, o dekle!" ... . Dalje nisem vedil, kaj bi rekel. Atala se nekoliko obotavlja, potem mi reče: „Otmi se". Nato me odveze od drevesnega debla; jez pa primem verv in jo denem spet v roke ptujega dekleta, ter posilim nje zale perste okleniti se okrog verige moje. „Vzemi, vzemi jo nazaj!" zaupijem. „Ti noriš, pravi Atala z ginjenem glasom. Nesrečnež! al ne veš, da imaš sožgan biti? al spremisliš, da sem strahovitega Sašemca hči?" — „Bil je čas", ji odgovorim s solzami v očeh, „ko so tudi mene mati v brebrovi koži na ramah nosili. Tudi moj oče so imeli lepo kočo, in njih serne so pivale iz tisuč gojzdnih potokov; sedaj hodim brez domovine okrog. Ne bo ga prijatla, ki bi, ko me več ne bo, malo trave na moje truplo potrosil, ga muham braniti: truplo nesrečnega ptujca se nikomur ne smili".     (Dl. sl.)
154
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateaubriand.  Poslovenil po originalu Mih. Verne.
(Dalje).
Te besede ganejo Atalo. Solze ji tečejo v studenec. — „Oh! ko bi tvoje serce govorilo kakor moje!*' ji iskreno pravim. „A1 ni puščava prosta? Ali nimajo gojzdi dovelj skrivnih krajev, v kterih se lahko skrijeva? Je li otrokom koč k sreči toliko treba? O dekle, lepše ko ženinove perve sanje! O predraga moja! bodi serčna in pojdi z menoj". To so bile moje besede. Atala mi odgovori z milim glasom: „Jezika belih si se naučil, prijatel moj mladi, lahko ti je Indijanko preveriti". „Kaj! zaupijem, svojega mladega pri-jatla me imenuješ! Oh! ko bi reven suženj"... „Nu, pravi, ter se čez-me nagne, reven suženj".... „Naj mu poljub", ji goreče odgovorim, „tvojo zvestobo zagotovilx — Atala usliši mojo prošnjo: kakor se zdi, da visi mlad jelen na cvetji rožnega germovja, ki se ga na kakošnem berdu z rahlem jezikom dotika, tako visim jez na ustnicah ljubice drage.
„Oh! sin moj dragi, kako blizo je žalost veselju. Kdo bi bil mislil, da bo hip, v kterem mi je Atala pervo po-ročnino svoje ljubezni dala, tudi hip, v kterem je vse upanje moje razdjala? Kako si stermel, sivi stari Šaktas, ko je hči sašemska te besede govorila!" Zali jetnik, nespametno sem se tvoji volji vdala; kam naji bo ta strast peljala? Moja vera me ločuje od tebe za vselej. O mati moja! kaj ste storili?.... Atala omolkne na enkrat, in priderži nekakošno skrivnost, ki je njenim ustnicam, toliko da ne, uhitala. Njene besede me pripravijo ob vse upanje. „No, tedaj, zaupijem, okruten hočem biti, kakor si ti, ne bom bežal ne. Vidila boš, kako moja koža cverči; velika radost ti bo to." — Atala mi vzame roke med svoje, ter pravi: „Revni mladi molikovavec, resnično se mi smiliš; ali češ,  da celo serce izjokam? Oh, da ne morem s teboj
bežati!   Nesrečno nedrije matere,   ki te je rodila, o Atala! Zakaj se ne veržeš krokodilom v studenec!
Tu za vzdignejo, ravno ko se sončni zahod bliža, krokodili gluho tulenje svoje. »Zapustiva ta kraj", mi pravi Atala. Na to peljem Simaghanovo hčer k podnožju gričev,, ki se dele v zelene rokave, kterih nosi se proti savani prostirajo. Vse je svečanstveno, tiho in krasno v ti samoti. Štorklja vpije na svojim gnjezdu, gojzdi done od enoglasnega petja prepelic, od sicanja malih dolgorepnih papig, ki se jim penise pravi, od mukanja bivolov in od razgetanja siminoljskih kobil.
Najin sprehod je skoraj nem: zraven Atale hodim; ona derži konec vervi, ki sem ji jo usilil; sedaj točiva solze, sedaj se siliva smehljati; sedaj povzdigujeva oči proti nebu, sedaj jih obračava spet na zemljo: ptičje petje slušati, na sončni zahod kazati, kakošen rahel rokostis, persi, sedaj kipeče, sedaj pokojniše, imena Šaktas in Atala, včasih kakošna sladka beseda.... to je bilo vse. O, pervi sprehod Ijiibeznil tvoj spomin mora pač mogočen biti, ker serce starega Šaktasa po toliko letih življenja še taka močno majaš.
Kako nezapopadljiv je človek, ki ga strasti majajo! Velikodušnega Lopeza sem bil zapustil, iz ljubezni do svobodnosti sem se v vse nevarnosti podal, in v enem mescu je bil pogled ženske vse moje nagnjenje, vse sklepe in vse misli spremenil. Pozabljena je bila domovina moja, mati moja, koča moja in okrutna smert, ki me je čakala. Za nič nisem več maral, kar ni Atala bilo. Nesmožen, se spet k možaški pameti povzdigniti, sem se bil na enkrat v otročji stan nazaj pogreznil, in nikakor nisem bil v stanu. kaj storiti, da bi se bil otel osode, ki mi je pretila, skoraj bi bilo treba bilo, da bi mi bil kdo za spanje in za hrano š ker bel.
Zastonj je bilo tedaj, da se Atala po najinem šetanji po savani pred-me verze in me živo prosi, naj jo zapustim. Zagotovljam jo, da se bom sam v stanišče vernil, če me spet k deblu drevesa ne priveze. Prisiljen je, se v to udati, upanju pa se ne odpove, me pozneje na drugex misli pripraviti.
Naslednji dan po tistem, ki je bil osodo mojo določil, se počiva v nekaki dolini ne deleč od Kuskovile, po-glavnega kraja Siminoljcev. Ti Indijani, zedinjeni z Musko-gulgi, se imenujejo Kriki (Creeks) ali krikška zaveza. Hči palmove okrajne pride sred noči k meni. Pelje me v velik smrekov gojzd in ponavlja svoje prošnje, me k begu napraviti. Brez odgovora stisnem njeno roko v svojo, in prisilim osupnjeno serno, se z menoj dalje v gojzd podati. Noč je krasna. Duh zraka stresa svoje sinje lase, dišeče ko balzam od puha smrek; diha se ambrov duh, ki ga pod tamarindami ob reki ležeči krokodili puhte. Mesec sije vsred najčistejšega lazura, njegova biserno-siva svetloba se izliva verh gojzdov, ki se negotovo majajo; nobenega šuma ni slišati razun tistega skrivnostnega daljnega soglasja, ki v gojzdni globočini gospoduje. Djalo bi se bilo, da duša samote po širokem obsežji te puščave zdihuje.
(Dalje sledi.)
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateaubriand.  Poslovenil po originala Mih. Verne.
(Dalje).
v
Na bregu reke Šata-Uše stoji divja smokva, ki jo je spoštovanje ljudstev posvecilo. Na tem kraji so bile device vajene svoje oblačila iz drevesne kože prati in na veje starodavnega drevesa obešati, da bi jih pih puščave sušil. Tu so bili nezmeren grob skopali. — Iz sobe žalosti se vzdignejo , mertvaško pesem poje. Vsaka družina nese kakošen posvečen ostanek. Pride se h grobu; ostanjki se va-nj spuste; po legah jih razlože; odsebijo jih z medvedjimi in brebro-vimi kožami; grobnica se vzdiguje in drevo solz in spanja se na-njo vsadi.
Obžalujva ljudi, sin moj! Ravno ti Indijani, kterHi šege so tako ganljive; ravno te žene, kterim sem se tako serčno smilil, terjajo sedaj z velikim vpitjem mojo smert, in cele ljudstva odlašajo svoj odhod, da bi veselje imele, viditi, kako mladeneč najstrašnejše muke terpi.
V neki dolini proti severju, ne dalječ od velike vasi, stoji hosta cipresnega in jelovega drevja, ki se ji kervni gaj pravi. Pride se va-njo po razvalinah nekega tistih spominkov, kterih pričetek ni več znan, in ki so delo nekega pomerlega ljudstva. Vsred te hoste se širi prazen prostor, na kterem se vojni jetniki navadno žertovajo. Slovesno me tje peljejo; vse se pripravlja za smert mojo; Areskui-tov kol se vsaja; smreke, bresti, ciprese padajo pod mahljeji sekire; germada se kopiči; gledavci si napravljajo iz drevesnih  vej   in   debel   gledišča.    Vsak  si umišljuje  drugače
170
171
smertne muke; ta sklene mi s cepine kožo iztergati, uni mi z razbeljenem železom oči iztakniti. Jez pa povzdignem smertno pesem.
„IVfuk se ne bojim; serčen sem in zabavljam vam, Muskogulgi! bolj ko ženske vas zaničujem. Moj oče Utalisi, Misku-tov sin, je pival iz cepin vaših najimenitniših vojakov; kar enega zdihljeja ne bote sercu mojemu iztergali." Po pesmi moji razkačen mi prebode nek vojak ramo s pušico.   „Hvala brate", mu pravim.
Pri vsi pridnosti rabeljnov mojih ni moglo vendar pred sončnem zahodom za smert mojo vse pripravljeno biti. Čarovnika poprašujejo, on pa prepoveduje duhom senc nepokoj delati, in moja smert se odloži na juteršnji dan. Al nepo-terpežljivi, radost tolikega razgleda vživati, in da bi, ko zora napoči, hitreje na mestu bili, ne zapuste Indijani kervnega gaja; velike ognje zanetijo in napravljajo gosti in plese.
Med tem me vznak polože; vervi, s kterimi mi vrat, noge in roke ovijejo, privezejo na kole, ki jih v tla zabijejo. Vojaki se vležejo na te vervi, in kar ganiti se ne morem, da bi ne čutili. IVoč gre naprej, pesme in plesi nehajo malo po malem, ognji dajajo le še malo rudečkaste svetlobe, po kteri se tu pa tam senca kakošnega divjaka plazi; vse po-spava. Kakor se rnalo po malem šum ljudi manjša, se množi šum samote, in za šumom glasov nastopijo zdihljeji vetra v gojzdu.
Z očmi upertimi v nebo, na kterem se rasteči mesec med oblaki šeta, premišljujem svojo osodo: A t al a se mi zdi nehvaležna pošast — zapustiti me v smerti moji! .... mene, ki sem se raji plamenu žertoval, ko se od nje ločil! In vendar čutim, da jo še zmirom ljubim, da bi za-njo z radostjo umeri.
V veliki radosti čutimo v sebi nekakošen notranji spod-fcadek, ki nas budi, kakor da bi nas opominjal, da naj si pač kratek hip v prid obernemo. V velikem terpljenju nasproti čutimo težo nekega bremena, ki nas mami; naravno je, da se solz trudne oči rade zapirajo, in tako se kaže tudi v nesrečah naših dobrotljivost previdnosti. Zoper voljo me prevzame tisto gluho spanje, ki ga tudi najnesrečniši včasih vživajo. Sanja se mi, da sem verig oprosten; zdi se mi, da čutim polajšanje, kakoršno se čuti po dolgi teži, ko nas dobrotljiva roka verig oprosti.
Ta čutljej postane tako živ, da oči odprem. Pri svetlobi lune, ktere žarki se med oblaki vijejo, vidim veliko belo podobo, ki se nad-me nagniva in molče vezi moje odvezuje. Zoper voljo hočem zavpiti, ko mi roka, ki jo precej spoznam, usta zatisne. Ena sama vez še derži, pa nemogoče je, prerezati jo, da bi se vojak, ki ves na nji leži, ne zbudil. A tal a jo prime, vojak se napol zbudi, ter sede po koncu. Atala se ne gane in ga gleda. Indijan meni, da vidi duha razvalin; vleže se spet, zapre oči ter moli svojega Manitu-ta; vez je prerezana. Vstanem in grem s svojo oprostiteljico, ki mi poda konec loka, kterega drugi konec sama derži. Pa kolika nevarnost naji obdaja! Sedaj zadevava na spijoče Indijane, sedaj naji poprašuje straža, in Atala odgovarja s spremenjenem glasom. Otroci vpijejo, psi lajajo. Komaj prideva iz nesrečnega kroga, ko že divje rijovenje gojzde stresa. Stanišče je zbujeno, tisuč ognjev se zaneti, divjaki z baklami se vidijo na vse strani tekati; midva podvizava svoj tek.                      ,
Deleč sva že, ko se zarja verh Apalšev prikaže. Kolika je blaženost moja, ko se še enkrat z A ta I o, z A t al o oprostiteljico svojo, z A tal o, ki se mi za vselej vda, v samoti znajdem! Jezik moj je ob besedo, na kolena se veržem ter pravim Simaghanovi hčeri: „Clovek je pač mala reč; ko ga pa duhovi obiskujejo, ni popolnoma nič. Ti si duh, ti si me obiskala, in pred teboj ne morem govoriti." Smehljaje se mi poda Atala roko: „Saj moram s teboj iti, mi pravi, ker nočeš brez mene bežati. Nocoj sem   čaravnika  podkupila,   rabeljne  tvoje  sem   z  izlečkom
ognja*) opijanila, in dolžnost se mi je zdelo, življenje za te .vagati, ker si mi svoje daroval. Da, mladi malikovavec, pristavlja z nekakošnim glasom, ki me plaši, vzajemna bo najina žertva."
Atala mi poda orožje, ki ga je bila oskerbela in seboj prinesla; potem mi oveže rano. S svojimi solzami jo moči, ko jo s papajiuim peresom briše. ^Balzam ulivaš v rano mojo", ji pravim. — »Bojim se marveč, mi odgovarja, da bi utegnil strup biti." Nato razterže eno svojih ogrinjal, napravi obvezo iz njega, in jo oveže s kodercom svojih lastnih las.
Pijanost, ki pri divjakih dolgo terpi, in ki je za-nje nekakošna bolezen, jim brez dvoma perve dni brani, naji loviti. Ce so naji pozneje iskali, so naji najberže proti zahodu, prepričani, da bova skušala do Mešaseba priti; pa napotila sva se bila proti nepremični zvezdi **), ravnaje se po mahu drevesnih debel.
Kmalo spoznava, da sva z oprostenjem mojim le malo dobila. Puščava razvija sedaj svoje neizmerne samote pred nama. Brez skušnje življenja v gojzdih, zaideva iz prave poti, ter hodiva le tje v en dan — kaj bo iz naji? Večkrat, ko A ta I o pogledam, mi pride na misel tista stara Agarina dogodba, ki mi jo je bil Lopez brati dal, in ki se je v berzabejski puščavi v sila starodavnih časih zgodila, ko so ljudje še po tri starosli hrasta živeli.
Atala mi naredi plajš iz jesenovega bičja, zakaj skoraj nag sem bil. Splete mi z bodili morskega prešiča mokasine <HM*) iz pižmove kože. Jez pa skerbim od svoje strani za nje kine. Sedaj ji stavim na glavo venec iz sinje slezice (Malve), ki jo na svoji poti po zapuščenih indijanskih pokopališčih nahajava; sedaj ji napravljam ovratnice iz rudečega uzalejnega zernja — in sladko se smehljam, ko njeno čudovito lepoto gledam.
Ko do kakošne reke prideva, jo prebrodiva na kakošnem plavu, ali jo pa preplavava. Atala se naslanja z eno roko na ramo mojo, in kakor dva potovajoča labuda preideva te samotne valove.
Večkrat iščeva o veliki vročini dneva zavetja pod mahom cedrovega drevja. Skoraj vse drevje v Floridi, posebno pa cedrovo in grahovo, je ogernjeno z nekakošnim belim mahom, ki od vej do tal sega. Ko človek ponoči, ko mesec sveti, na kakošni goli savani kakošen gaber ali hrast v ti beli obleki zagleda, se mu zdi, kakor da bi vidil kakošno prikazen ali pošast, ki svoje dolge ogrinjala za seboj vleče. Ravno tako krasen je prizor o belem dnevu; zakaj velika množica metuljev, bleščečih muh, kolibričkov, zelenih dol-gorepnih papig in lazurnih srak se poprime tega mahii, in viditi je, kakor da bi bil evropejsk umetnik v preprego iz bele volne te bleščeče raerčese in ptiče vpledel.
V teh radostnih gostivnicah, ki jih je veliki Duh napravil, počivava v senci. Ko vetri z neba pripihajo, tako-veliko cedro majati; ko se zračen, iz njenih vej sozidaa grad s ptiči in popotniki, ki v njegovem zavetji spavajo, sem ter tje maja; ko se iz shodnic in obokov gibljivega poslopja tisuč zdihljejev vzdiguje, se ne more noben čudež starega sveta s tem spomenikom puščave meriti.
Vsak večer zanetiva velik ogenj, in si napraviva popotno kočo iz drevesne skorje, ki jo verh čveterih kolov razpneva. Ko kakošno puro, ali divjega goloba, ali gozdnega fazana ubijem, ga natakneva pred goreči hrast na kakošen v tla usajen prot; skerb pa, lovcov plen obračati,, pustiva vetru. Jeva mah. ki se mu skalovno črevje pravi, sladkorno brezovo skorjo in majske jabelka (Maiapfel), ki so breskvenega in malinčnega slaja. Cern oreh, javor in surnak (?) daja vina na najino mizo. Včasih grem v bičje nekakošne   rastline   iskat,   ktere   podolgato   ko   rožič zavita
*) Žganje imenujejo divjaki izlecek ognja. **) Nepremična zvezda je divjakom burovš ali severna zvezda. ***) Mokasine so nekakošne nogovice divjakov.
\
cvetlica po cel kozarec najčistejše vode v sebi ima. Tu blagosloviva previdnost, ki je ta čisti vir vsred pokvarjenih močvirij na šibko cvetlično steblo djala, kakor je djala upanje na dno tuge ranjenih sere, in kakor daja, da iz nedra revščine krepost izvira.
Oh! kmalo zapazim, da me je navidezen A ta lin pokoj goljufal. Kolikor dalje greva, toliko bolj žalostna prihaja. Večkrat se brez uzroka strese in nagloma glavo oberne. Prestrežem jo ko me milo gleda, potem pa oči svoje z globoko tugo proti nebu vzdiguje. Kar me pa najbolj straši, je nckakošna skrivnost, nekakošna v globočini njene duše skrita misel, ki jo ji v očeh vidim. Vedno me k sebi vleče, pa vedno spet od sebe rije; ko menim, da sem v njenem sercu nekoliko naprej prišel, vidim, da sem še, kjer sem bil. Kolikokrat mi je djala: „0 ljubček moj mladi! ljubim te kakor senco gojzdov sred dneva! Lepši si ko puščava z vsemi njenimi cvetlicami in z vsemi njenimi veterci. Ko se k tebi nagnem, se tresem, ko se moja roka tvoje dotakne, se mi zdi, kakor da bi umreti imela. Unidan, ko si mi na persih počival, mi pihne veter tvoje lase v obličje, in menila sem, da čutim rahel dotik nevidljivih duhov. Da, vidila sem serne okonske gore; slišala sem pogovore priletnih ' možakov: pa pohlevnost sem in modrost starčkov ni tako ugodna in mogočna ko tvoje besede. In vendar, ubogi Šaktas, nikdar ne bom tvoja žena!"
Vedni razpoir A ta 1 i n e ljubezni in vere, vdanost njene rahločutnosti in čistost njenega vedenja, njeni ponosen značaj in njena globoka čutljivost, povzdiga njene duše v važnih rečeh, njena sposobnost v malih — vse mi jo nezapopad-Ijivo dela; z eno besedo, Atala je čez človeka veliko za-mogla. Polna strasti je bila polna mogočnosti; treba jo je bilo ljubiti ali sovražiti.                                        (Dal. sl.)
172
178
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateaubriand.   Poslovenil po originala Mih. Verne.
(Dalje).
Po petnajsterih nočeh nagle hoje prideva na aleganiske (Alleganv) gore, in dospeva do neke struge reke Tenase, ki se v Ohio izliva. S pomočjo Atalinih svetov napravim čoln, in ko skorje njegove z jelovimi koreninami opletem, ga s češpljevo smolo namažem. Nato sedem z Atalo va-nj, in teka reke se izročiva.
Indijanska vas Stikoe s svojimi piramidalnimi grobi in s svojimi podertimi kočami se nama kaže na levi okrog nekega berda, na najini desni pa se širi keovška dolina, konec ktere se vidijo joreške koče, ki stoje okrog temena nekega hriba ravno tega imena. Reka, ki naji seboj tira, teče med štirimi bregovi; konec njih vidiva sonce zahajati. Te tihe samote ne kali nazočost človeška. Drazega ne vidiva, ko lovca indijanskega, ki se na svoj lok naslanja in verh neke skale sedi, kakor da bi bil spominek, duhu teh puščav verh gore napravljen.
Atala in jez zedinjeva svojo tihoto s tihoto tega prizora. Pa na enkrat povzdigne hči prognanstva svoj glas, ki poln mičnosti in tugc v zraku doni; nenazočo domovino prepeva:
„BIagor jim, ki »niso vidili dima ptujih svečanost, in ki so le pri gosteh svojih dedov sedeli!"
„Ko bi sinja Mešasebova sraka floridški neprispodob-ljivi (nonpareille — unvergleichlich) djala: „Zakaj tako žalostno tožuješ? Al nimaš tu lepih vod, lepih senc in vsakoverstne hrane kakor v svojih gojzdih?" wPač bi ji odgovorila vbežna neprispodobljiva; toda moje gnjezdo je v jazminu^?); kdo mi ga bo donesel? — In sonce moje savane — si ga mar vidila?"
„Blagor jim, ki niso vidili dima ptujih svečanost, in ki so le pri gosteh svojih dedov sedeli!"
„Po urah težavne hoje sede popotnik žalosten. Okrog sebe ogleduje strehe ljudi, popotnik pa nima kraja, kamor bi glavo naslonil. Popotnik poterka na kočo, dene svoj lok za vrata, prosi gostomilosti; gospodar migne z roko; popotnik vzame spet svoj lok, ter se verne v puščavo;
^Blagor jim, ki niso vidili dima ptujih svečanost, in ki so le pri gosteh svojih dedov sedeli !a
^Čudovite pravlici, ki se okrog ognjišča pripovedujete, mili razlivi serca, dolge navade ljubiti, ki ste k življenju tako potrebne, napolnile ste serca tistih, ki niso nikdar zapustili svoje rojstne dežele! Njih grobi so doma in obu-dujejo o sončnem zahodu solze njih prijatlov in mike vere."
7,BIagor jim, ki niso vidili dima ptujih svečanost, in ki so le pri gosteh svojih dedov sedeli!**
Tako prepeva Atala. Nič ne moti njenega tugovanja, razun nečutljivega šuma najnega čolna na valovih. Le v dveh ali treh krajih ga sprejemlje nek slab odmev, ki ga druzemu slabejemu, ta pa tretjemu še slabejemu podaja; menilo bi se bilo, da duši dveh zaljubljenih, nekdaj nesrečnih kakor mi dva, sedaj pa s tem ganljivim spevom pri vabljenih, poslednje zvuke njenih zdihljejev gori zročujete.
Samota, vedna nazočnost ljubljenega predmeta, celo najina nesreča množi vsak hip najino ljubezen. Moči začnejo Atalo zapuščati, in strasti, ki njeno telo tarejo, zmagujejo, toliko da ne, njeno krepost. Neprenehoma moli k svoji materi, in zdi se, kakor da bi hotla njeno razserdjeno senco potolažiti. Včasih me vpraša, če vidim ogenj iz zemlje švigati. Jez pa, truda spehan, želje pa vedno goreč, ne mislim druzega, ko da sem znabiti vsred teh gojzdov brez otetbe zgubljen, in stokrat hočem Atalo kot ženo svojo objeti — stokrat ji svetovati, da naj si na teh bregih kočo napraviva ter tu vkup umerjeva. Ona pa se mi vedno upira: „Spremislia, mi pravi, „prijatel moj mladi, da vojak je sam sebe domovini dolžan.    Kaj je  ženska proti dolžnostim,  ki
179
jih spolniti imaš? Oaerči se, Utalisov sin, in ne mermraj cez svojo osodo. Človeško serce je kakor goba v reki, ki pije sedaj o jasnem vremenu čisto vodo, sedaj pa, ko nebo vodo zmoti, se blatne vode napenja. Ima li goba pravico reči: Menila sem, da ne bo nikdar viharjev, da sonce ne bo nikdar peklo?"
O Renat, če se nepokojev serca bojiš, ne zaupaj samoti: velike strasti so samotne; v puščavo jih prenesti, se pravi jim vso berzdo pustiti. Skerb in strah naji tare, vedno sva v nevarnosti, sovražnim Indijanom v roke priti — v nevarnosti, da bi naji voda ne požerla, kače ne pičile, zverine ne raztergale; le s težavo nahajava nekoliko slabe hrane, in ne veva več, kam bi svoje stopnje obernila; zdi se, da najina nesreča ne more večja biti — kar jo nek primerljej doverši.
Sedem in dvajseto sonce sije po najinem odhodu od koč: ognjeni mesec*) nastopi svoj tek, in vse napoveduje nevihto. Proti času, o kterem Indijanke poljodelsko orodje na savinjeve veje (jSavinier — Sevenbaum) obešajo, in o kterem se papige v votle ciprese umikajo, se začne nebo oblačiti. Glasovi samote vtihnejo, puščava omolkne in v gojzdih je popolna tihota. Kmalo pa obudi daljni grom, ki po teh, kolikor svet starih gojzdih doni, zavzeten šum. Boje se, da bi se ne potopila; hitiva na breg reke, da bi se v kakošno goščo otela.
Kraj je močviren. S težavo napredovava pod nekakošnim obokom bodečega slaka (Vimax), pod vinskim tersjem, pod modriljem (Indigo), pod visečim bobovjem in šibjem, ki se nama okrog nog ovija. Puhla tla se tresejo pod nama in vsak hip sva v nevarnosti, v mlačne luže se pogrezniti. Merčesi brez števila, grozoviti topirji naji slepe; ropotače sume na vseh straneh, in volkovi, medvedje, karkažuši **), mladi risi, ki tu zavetja iščejo, polnijo kraj s svojim rijovenjem.
Tema se množi: nizki oblaki se mešajo 9 senco gojzdov. Oblak se vterže, in blisk se vtrinja in vije kakor ognjen slak. Silovit veter se vzdigne od zahoda, ter vali oblake na oblake; gojzdi se vklanjajo, nebo se nagloma odpira in ekozi njegove razpoke se vidijo nove neba in goreče planjave. Kako strašen, kako krasen razgled! — Strela meče ogenj v gojzde; požar se širi kakor goreči lasje; stebri isker in dima napadajo oblake, ki svoje strele na široko pogorišče mečejo. Po tem zagerne veliki duh gore z gosto temo; izsred te velike zmešnjave se vzdiguje nek zmešan sum bučenja vetrov, zdihovanje dreves, rijovenja divjih zverin, pokanja požara in ponavljenih udarov strele, ki cverči ko v vodi vgasnuje.
Veliki duh ve! V tem hipu ne vidim druzega kot A tal o, le na-njo mislim. Pod nagnitim deblom neke breze jo obvarujem ploh dežja. Tudi jez sedim pod drevesom, deržim ljubico na kolenih in ji grejem gole noge v svojih rokah ¦>— in sem srečen.
Bučenje viharja nama bije v ušesa; na enkrat čutim eno A tali novih solz na svoje serce pasti: „ Vihar serca, zavpijem, „je li to kaplja tvojega dežja?" Na to objamem priserčno devo svoje ljubezni: „Atala, ji pravim, ti mi nekaj zakrivaš. Odpri mi svoje serce, o lepa moja! O kako dobro de, ko nam kak prijatel v dušo gleda! Povej mi drugi uzrok žalosti, ki ga terdovratno zamolčuješ. Oh, vidim, da po domovini svoji jočeš." — „Otrok človekov", mi precej odverne, zakaj bi po domovini svoji jokala, saj niso bili oče moj iz okrajne palmovih dreves?" — »Kaj? ji pravim z globokim čudenjem, „tvoj oče niso iz palmove okrajne! Kdo te je tedaj ti zemlji dal? Govori." Atala govori te besede:
„Prej ko  moja  mati  vojaku Simaghanu   trideset kobil, dvajset bivolov, sto mer želoduega olja, petdeset brebrovih
*) Mesec juli. **) Carcajou, karkažuš je nekakošna amerikanska žival.
kož in veliko druzega bogastva v doto prinesejo, so poznali nekega belega moža. Al mati matere moje jim verze vode v obraz in jih prisili omožiti se s Simaghanom, ki je ves kralju podoben in ki ga ljudstva kot duha časte. Mati moja pa pravijo svojemu novemu ženinu: „Jez sem mati, ubi me!tf — Simaghan jim odgovori: „ Veliki duh me varuj tako hudobnega djanja. „Ne bom te okernil, ne bom ti odrezal ne nosa ne ušes, ker si odkritoserčna." — Po odhodu riškašne ptice pridem na svet; rasti začnem ponosna kakor Spanjka in kakor divjakinja. Mati. me pokristjanijo, da bi bil njih Bog, in Bog mojega očeta tudi moj Bog. Kmalo pa jih prevzame tuga ljubezni, in podajo se v malo, s kožami preoblečeno klet, iz ktere se več nazaj ne pride.
To je Atalina zgodovina. — wKdo pa je tvoj oče, uboga sirota?" ji pravim, „kako so ga imenovali ljudje, in kako mu je bilo ime med duhovi?" — 55Jez nisem nikdar umivala nog svojega očeta, pravi Atala; le to vem, da so bili materi moji vedno zvesti: pri angeljih jim je bilo ime Filip, ljudje pa so jih ,.Lopez" imenovali."
Pri teh besedah zaženem krik, ki po celi samoti doni; glas radosti moje se meša z bučenjem viharja. Atalo stisnem na svoje serce, ter vpijern ihte: „0 sestra moja! O Lope-zova hči! Hči dobrotnika mojega!" Atala se vstraši in me vpraša, kaj mi tak nepokoj dela; ko pa zve, da je Lopez tisti velikodušni gostoljub, ki me je v Sent-Avguštinu po-sinovil, in ki sem ga zapustil, da bi sam svoj bil, prevzame tudi njo zavzetje in radost.
To bratovsko prijatelstvo, ki naji navda in svojo ljubezen z najino ljubeznijo združi, je preveč za najine serci.
V  svetlobi bliska, s proti nebu povzdignjenimi očmi,v na-zočnosti Večnega deržim svojo nevesto v naročji. Zenitna slovesnost, vredna najinega terpljenja in velikosti najine ljubezni; krasni gojzdi, ki majate svoje šibje (Tianes) in svoje oboke ko zagrinjala in nebo najine ženitovanske postelje; goreče smreke, ki ste bakle najinega pira; brezbrežna reka, šumeče gore, strašna in krasna narava — al ste bile le prazna priprava, naji prekaniti? — niste mogle blaženosti enega človeka skriti en hip v svojih strahotah?
Na enkrat razterže silovit blisk, ki ga gromeča strela spremlja, gosto senco, napolni gojzd z žveplom in svetlobo, in raznese pred nama neko drevo. V beg se podava. O nenada!.... V tihoti, ki nastopi, slišiva glas nekega zvona! Oba ostermiva in slušava glas, ki je v puščavi tako redek.
V  tem hipu zalaja v daljnosti pes, čedalje bolj se bliža in laja; poslednjič dojde, in veselja nama renči pred nogami; star puščavnik, z majhno svetilnico v roki, pride za njim po gojzd ni temi.
^Blagoslovljena naj bo previdnost, zaupije, kakor hitro naji zagleda. Ze dolgo vaji iščem! Naš pes vaji je zavohal že v začetku nevihte, in me je sem pripeljal. Dobrotljivi Bog! kako sta mlada! Uboga otroka, koliko sta pač terpela! Nu, vzdignita se, prinesel sem seboj medvedjo kožo, ki bo za to mlado ženico; tudi nekoliko vina je tu v moji čutari. — Hvaljen bodi Bog v vseh njegovih delih! njegova miloserčnost je pač velika, in neskončna je njegova dobrota!"
Atala se verze na kolena pred duhovnim: „Poglavar molitve", mu pravi, ;,jez sem kristjana — sam Bog te pošlje rešit me." — Puščavnik jo vzdigne ter ji pravi: „Ptuje vabiti, imamo navado, ponoči in o nevihtah zvoniti z zvonom misijonstva, in po izgledu svojih bratov na velikih planinah in na Libanu smo svojega psa naučili, popotnikov, ki zaidejo, iskati." Jez puščavnika komaj razumem. Ta ljubezen do bližnjega se mi zdi čez človeške moči, in menim, da se mi sanja. Pri svetlobi majhne svetilnice, ki jo duhovni v roki derži, vidim brado in lase njegove vse premočene; ternje mu je bilo noge in roke in obraz okervavilo." ;?Starčik, zaupijem poslednjič, kakošno serce imaš, ki se ne boji, da bi ga strela zadela?" — „Bati se!" odverne menih z nekakošno iskrenostjo; „bati se, ko so ljudje v nevarnosti,  in ko sem  v stanu, jim pomagati!   Bil bi pač
180
nevreden služabnik Jezusa Kristusa! Al pa veš, da jez nisem kristjan?" — „Mladeneč", odgovori puščavnik, „sem te mar prašal po veri tvoji? Jezus Kristus ni djal: Moja kerv bo tega oprala, unega pa ne. Umeri je za jude in mo-likovavce, in vsi ljudje so mu bili le bratje in reveži. Kar tu za vaji storim, je pač mala reč, in drugje bi našla večje pomoči. Te slave pa si ne smejo duhovni prilastovati, še manj pa se ž njo bahati. Kaj smo mi, slabi puščavniki dru-zega, ko okorno orodje nebeškega djanja? — In kteri vojak bi bil tako plašen, da bi bežal, ko njegov poveljnik, s križem v roki in s ternovo krono na glavi, pred-njim ljudem na pomoč hiti?"
. Te besede mi presunejo serce; solze občudovanja in rahločutja mi zalijejo oči. „Draga otroka moja, pravi misijonar, jez vladam v teh gojzdih majhno čedo vajinih divjih bratov. Votlina moja ni dalječ od tod na hribu; pojdita ogret se pri meni; ugodnost življenja ne bota v nji našla, pa bota saj pod streho, in tudi za-njo gre dobroto božjo hvaliti, zakaj veliko ljudi je nima."
(Dalje sledi.)
186
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateaubriand.   Poslovenil po originalu Mih. Verne.
(Dalje).
Polj o de I c i.
So pravični, kterih vest je tako pokojna, da se jim ni moč približati in se vdeležiti pokoja, ki iz njih sere in iz njih govorov — tako reči, puhti. Kolikor dalje govori puščavnik, toliko bolj čutim, da se strasti v persih mojih umirujejo, in zdi se, da celo nevihta na nebu pred glasom njegovem beži. Kmalo se oblaki toliko razkrope, da smo v stanu zavetje svoje zapustiti. — Pridemo iz gojzda in se napotimo na hrib. Pes gre pred nami ter nese vgasnjeno svetilnico konec neke palice. Jez deržim Atalo za roko in tako greva za misijonarjem. Večkrat se na naji ozira in gleda miloserčno najino terpljenje in najino mladost. Neka knjiga mu visi na vratu; na svojo belo palico se naslanja. Postave je visoke; obličje njegovo je bledo in medlo, njegov obraz priprost in odpert. Obličje njegovo ni mertvo in gluho kakor obličje človeka, ki se brez strast rodi; vidi se, da je hude dni preživel, in gerbe čela njegovega kažejo lepe rane strast, ki ste jih krepost in ljubezen do Boga in ljudi zacelile. Njegova dolga brada, njegove krotke pobešene oči, zvuk njegovega ljubeznjivega glasa — vse kaže v njem, ko nepremakljiv po koncu pred nama stoji in govori, nek pokoj in neko veličanstvo. Kdor je vidil, kakor jez, pater Aubry-ta s samo palico in z brevirjem svojim pb puščavi hoditi, ima pravi zapopadek kristjanskega popotnika na zemlji. Cez pol ure nevarne poti po hribih pridemo k misijo-narjevi jami. Skozi beršlen in po nekakošnih mokrih bučah (giraumonts), ki jih je bil dež od skalovja odbil, stopimo va-njo. Druzega ni v nji ko neka postelja iz papajevega perja, neka čutara, za vodo zajemati, nekoliko lesenih posod, neka lopata, neka podomačena kača in na nekem kamnu, ki je namest mize bil, razpelo (božja martra) in knjiga kristjanov.
Mož starih dni hiti s suhem protjem ogenj zanetiti; zdrobi nekoliko koruze med dvema kamnoma, napravi pogačo iz nje in jo dene v žerjavico peči. Ko pri ognju lepo zarumeni kakor da bi pozlačena bila, nama jo da vso vročo z nekoliko orehove smetene v neki javorovi posodi. — Ko večer nebo spet razjasne, nama svetova služabnik velikega duha pred jamo sesti. Podava se za njim na kraj, iz kte-rega se nezmerno dalječ vidi. Ostanki hude ure so se bili proti izhodu razlekli; ogenj požara, ki ga je bila strela v gojzdih napravila, se v daljnosti še sveti; pod hribom je neka smrekova hosta vsa v blato poderta, in reka vali od-močeno ilovo zemljo, drevesne debla, živalske trupla in mertve ribe, kterih posrebernjeni trebuhi se vidijo verh vode plavati — vse zmešano seboj.
Vsred  tega   prizora   pripoveduje  Atala   staremu   duhu
hriba najine prigodke. Serce njegovo je ginjeno in solze mu tečejo na brado: „Otrok moj, pravi Atali, daruj terpljenje svoje Bogu, za kterega slavo si že toliko storila; on ti bo pokoj povernil. Glej kako se ti gojzdje kade, ti potoki suše, ti oblaki razkropljajo — al meniš, da tisti, ki zamore toliko nevihto ukrotiti, ne more viharja človeškega serca utolažiti? Če nimaš boljšega pribežališča, ti ga ponudim vsred cede, ki sem jo Jezusu Kristusu zbrati srečo imel. Saktasa bom podučil, in ti ga v zakon dal, kakor hitro bo te sreče vreden.a
Pri teh besedah se veržem pred puščavnika in radosti solze točim; Atala pa obledi kakor smert. Starček me do-brotljivo vzdigne, in sedaj vidim, da ste mu obe roki oker-njene. Atala spozna precej uzrok njegove nesreče. „0 divjaki!" zaupije.
„Hči moja", povzame puščavnik s sladkem smehljajem, kaj je to proti temu, kar je moj nebeški Gospod preterpel? Ce so me molikovavski Indijani žalili, so me le zato, ker so slepi reveži, ki jih bo Bog nekega dne razsvetlil. Kolikor več hudega so mi storili, toliko bolj jih ljubim. Ni mi bilo moč v svoji domovini ostati, kamor sem se bil vernil, in kjer mi je svetla kraljica čast skazala, da je hotla slabe znamenja mojega apostoljskega truda viditi. In kakošno slav-niše plačilo svojega truda bi bil mogel prejeti, ko da sem od poglavarja naše vere dovoljenje dobil, s temi okernjenimi rokami službo Božjo opravljati? Po toliki časti mi ni druzega ostalo, ko da si prizadevam, se nje vrednega storiti: vernem se toraj v novi svet, življenje, kar mi ga še ostane, v službi Boga svojega doveršit. Kmalo bo trideset let, od kar v ti samoti bivam, in juteršnji dan jih bo dve in dvajset, kar sem to skalo v posest vzel. Ko sem v te kraje prišel, sem našel le nektere družine, ki so se okrog potepale, in kterih ponašanje je bilo divje, življenje pa revno. Besedo mirii jim oznanujem, in njih nravstvo se je malo po malem omehčalo. Sedaj žive zedinjene pod tem hribom. Ko sem jih poti zveličanja učil, sem si prizadeval, jih tudi perve umetnosti življenja naučiti; v tem pa nisem predalječ šel, in sem skerbel, jih v tisti priprostosti ohraniti, ki je podlaga njih blaženosti. Bal sem se, da bi jim moja nazočnost pre-nadležna ne bila; tedaj sem se vmaknil v to jamo, kamor hodijo, me sveta popraševat. Tu, daljec od ljudi, občudujem Boga v velikosti teh samot, in se pripravljam k smerti, ki mi jo moji stari dnevi napovedujejo.4'
Puščavnik poklekne, ko te besede izreče, in mi dva posnemava njegov izgled. Na glas začne moliti neko molitev, pri kteri mu Atala odgovarja. — Nem blisk odpira še nebo proti izhodu, in na zahodnih oblakih blešče tri sonca na enkrat. Lesice, ki jih je bil vihar razkropil, vzdi-gujejo svoje čeme gobčke na robu prepadov, in sliši se trepet rastlin, ki se o večernem vetru suše in na vseh straneh svoje pobite verne vzdigujejo.
Vernemo se nazaj v jamo, kjer puščavnik Atali posteljo iz cipresnega mahu napravi. Globoko hrepenjenje se slika devici v očeh in v gibljejih. Očeta Aubry-ta gleda, kakor da bi mu hotla kaj skrivnega povedati; pa vidilo se ji je, da jo nekaj, bodi si nazočnost moja, ali nekakošna sramožljivost, ali nekoristnost priznanja — zaderžuje. Sred noči jo slišim vstati; puščavnika išče; al on, ko ji je bil posteljo napravil, seje proč podal, lepoto neba ogledovat in verh hriba Boga molit. Naslednji dan mi pripoveduje, da je tako vajen, še celo pozimi, ker ga veseli, viditi, kako se goli verhi gojzdov sem ter tje zibljejo in oblaki po neba letajo, in slušati, kako vetrovi in potoki v puščavi buče. — Sestra moja je tedaj prisiljena, verniti se na posteljo, kjer zaspi. Oh, meni, polnemu upanja, je A talina slabost le znamenje kratkega truda!
Naslednje jutro se zbudim pri petji kardinalov in za-bavljivcov (oiseaux-moqueurs), ki gnjezdijo na akacijah m lavorikah, ki jamo obdajajo. Trobentnikovo (JMagnolia) cvetlico grem utergat, in jo položim, vlažno jutrovih solz, nad
187
glavo spijoče A tale. Na to poiščem gostoljuba svojega; najdem ga z do žepov zavihanem oblačilom in s kronico (roženkrancom) v roki; na deblu neke smreke, ki se je bila starosti poderla, sedi in me čaka. Povabi me, naj grem, dokler Atala še počiva, ž njim v misijonarijo. Rad se udam njegovi povabi in prec se podava na pot.
Ko po hribu navzdol greva, vidim neke hraste, na ktere «o bili, kakor se je zdelo, duhovni neznane čerke vrisali. Puščavnik pa mi pravi, da jih je on sam vrisal, da so stihi nekega starodavnega pesnika z imenom Homer, in prislo-vice nekega še starejšega modroslovca, ki mu je bilo Salomon ime. Med to modrostjo časov, med temi z mahom zaraščenimi stihi, med tem starčkom, ki jih je bil vrisal, in med temi hrasti, ki so mu namest knjige bili, je bila nekakosna skrivnostna zlaga.
Tudi njegovo ime, njegova starost in dan njegovega prihoda v misijonarijo je^ bil zaznamovan na nekem terstu o podnožji teh dreves. Čudim se nad neobstojnostjo poslednjega spominka: „Dalje bo obstal ko jez", mi pravi puščavnik, „in bo vedno več veljal ko malo dobrega, ki sem ga storil."
Od tod prideva pred neko dolino,- kjer čudovito delo zagledam: nek naraven most je, podoben virginskemu, od kterega si znabiti že praviti slišal. Ljudje, sin moj, posebuo ljudje tvoje dežele, posnemajo večkrat naravo, pa njih po-snemki so vedno malenkastl; z naravo pa ni taka. Ko se zdi, da človeške dela posnema, daja človeku v resnici le tvorila. Mostove napravlja iz verh hriba na hrib, razpenja ceste po zraku, razliva reke ko vodotoke, teše gore v stebre in koplje morju nezmerne kotle.
Pod edinim   obokom   tega   mosta  greva naprej,   ter se znajdeva pred drugim čudežem, ki je pokopališče Indijanov misijonarije  ali  germovje   smerti.    Oče   Aubry je bil tem novospreobernjenim dovolil, njih merliče po domači šegi pokopavati, in kraj njih pokopališča po divjaško imenovati; le posvečil ga je bil s križem.    Tla  so  bile razdeljene  kakor občno žitno polje  v toliko razdelov,   kolikor je družin bilo. Vsak razdel je bil za-se  posebna hosta,  različna   po misli in vkusi  tistega,   ki jo je   zasadil. — Nek  potok  se   vije gred tega germovja;   potok   mini  mu pravijo.    To radostno pribežališče duš zapira   proti izhodu most,   pod kterim   sva bila prišla;   dva griča   ga   obdajata  na severni  in na južni strani;   odperto je le proti zahodu,   kjer  se  velik smrekov gojzd širi.    Rudeče in zeleno pisane debla tega drevja,   ki se do verha brez vej vzdiguje, so podobne visokim stebrom, in so lopa ali pridvor tega tempeljna — smerti.  Tu gospoduje  nek  pobožen   šum   kakor  gluho   brenčanje   orgelj pod oboki kakošne cerkve; ko se pa v globočino svetišča pride, se ne sliši več druzega ko hvalne pesmi ptičev, ki v spomin mertvih večno svečanost obhajajo.
(Dalje Bledi.)
193
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateaubriand.  Poslovenil po originalu Mih. Verne.
(Dalje).
Ko iz te hoste prideva, zagledava vas misijonarije, ki na bregu nekega jezera vsred neke, cvetlic polne savane stoji. Med trobentniki (Magnolia) in gabri, poleg neke tistih starodavnih cest, ki se nahajajo proti goram, ki Kenta kviško od Floride dele — se pride va-njo. Indijani popuste, kakor hitro pastirja svojega v planjavi zagledajo, svoje dela, in mu tečejo naproti. Nekteri poljubujejo njegovo obleko, nekteri pa podpirajo njegove stopnje; matere vzdigujejo na rokah svoje majhne otroke, da bi vidili Jezus Kristusovega moža, ki mile solze toči Na poti poprašuje, kaj se v vasi godi; temu daja svet, unega rahlo kara; govori o bližnji žetvi, o podučevanji otrok, o tolažbi v terpljenji in meša Boga v vse svoje govore.
Tako spremljena prideva do velikega križa, ki poleg poti stoji. Tu je imel služabnik božji navado, skrivnosti svoje vere obhajati. Oberne se k množici ter pravi: „Dragi spreobernjenci moji, brat in sestra sta vam došla, in k veliki sreči vidim, da ju je previdnost božja včeraj vašim žetvam zanesla: lejte dva velika uzroka, hvaliti jo. Darujmo tedaj presveto daritev, in vsak naj se je udeleži z globokim zbranjem, z živo vero, z neskončno hvaležnostjo in s ponižnim sercom."
Precej obleče mašnik božji neko belo obleko iz mur-binega bičja; posvečene posode se vzamejo iz nekega pri podnožji   križa    napravljenega    tabernakeljna   ali   hranisča;
altar se napravi na nekem čveterovoglatem kamna; vode se zajme v bližnjem potoku in grojzd divje vinske terte da vina za daritev. Vsi pokleknemo v visoko travo — skrivnost začne. —
Zora, ki se za gorami prikaže, rumeni nebo. Vsa puščava je kakor zlata ali rudeča kot roža. Sonce, ki ga tolik blesk napoveduje, stopi poslednjič iz globočine svetlobe, in njegov pervi žarek pade na posvečeno hostjo, ki jo mašnik ravno kviško povzdigne. O krasnost vere! O veličanstvo kristjanske službe božje! Darovavec je star pu-ščavnik, altar — skala, cerkev — puščava, pobožni pričujoči — nedolžni divjaki! Nak, nikakor ne dvomim, da se ni tisti hip, ko se na kolena veržemo, velika skrivnost doveršila, in da ni Bog na zemljo prišel, zakaj čutil sem, da je serce moje napolnil.
Po daritvi, pri kteri mf je le Lopez-ove hčeri manjkalo, gremo v vas. Tu gospoduje silo ganljiva zmes dru-ževnega in naravnega življenja; na voglu nekega cipresnega gaja se vidi mlado sadišče; Klasje se ziblje kakor zlati valovi čez deblo posekanega hrasta — in snopenega poletja nadomestuje drevo treh stoletij. Povsod se vidijo zažgani gojzdje, ki gost dim iz sebe kviško poganjajo, in plug se med ostanjki njih korenin le počasi premika. Zemljomerci merijo tla z dolgimi verigami in razsodniki določujejo perve lastnine; ptiči pripuščajo svoje gnjezda; zakotje divje zverine se spremenja v kočo; ropotanje kovačnic se sliši, in mahljeji sekire obudujejo zadnikrat odmev, ki umira z drevesi vred, ki so mu zavetje bile.
Z radostjo se šetam vsred teh prilik, ki mi jih A tali na podoba in sanje blaženosti, ki se mi v sercu ziblje, še prijetniše dela. Čudim se nad zmago kristjanstva čez divjaško življenje; vidim Indijana omikavati se na klic vere; svat sem pervotne ženitve človeka z zemljo: človeka, ki zroči zemlji s to veliko pogodbo dedšino svojega potu, in zemlje, ki se od svoje strani zaveže, zvesto nositi žetve, otroke in pepel človekov.
Med tem se prinese misijonarju nek otrok, in on ga kersti med cvetečem jazminom (_?) na robu nekega izvirka, ko se ravno skozi množi, ki se z igrami in z delom kratkočasi , nek merlič v germovje smerti nese. Dva zaročena prejemata pod nekim hrastom zakonski blagoslov, in potem ju spremimo v nek kot puščave, kjer se vselita. Pastir gre pred nami in blagoslovlja tu in tam skalo, drevo in studenec, kakor je nekdaj, po knjigi kristjanov, Bog je neobdelano zemljo blagoslovil, ko jo je Adamu v dedšino dal. Ta slovesni prehod, ki, s svojimi čedami zmešan, svojega častitljivega poglavarja od skale do skale spremlja, je mojemu ginjenemu sercu prilika preseljevanja pervih družin, ko se sem s svojimi otroci za soncom, ki pred-njim hodi, po neznanem svetu dalje preseljuje.
Zvediti sem hotel od svetega puščavnika, kako svoje otroke vlada; z veliko vgodnostjo mi odgovori: „IVobene postave jim nisem dal, le učil sem jih ljubiti se, Boga moliti in boljšega življenja se nadjati: v tem obstoje vse postave sveta. Sred vasi vidiš neko kočo večjo od družin; o letnem času dežja nam je cerkvica. V nji se zbiramo zvečer in zjutraj Gospoda hvaliti, in ko mene ni, opravlja molitev nek starček, zakaj starost in materinstvo je nekakošno duhovstvo. Potem se gre k delu na polje, in čeravno so lastnine razdeljene, da se lahko vsak družev-nega gospodarjenja nauči, se vendar žetve v občne žitnice spravljajo, da se bratovska ljubezen ohrani. Štirje starčki dele sad dela z enako mero. Pridruži temu naše pobožne običaje in pesme; križ, pri kterem sem skrivnosti obhajal; brest, pod kterem o lepih dnevih besedo božjo oznanujem; naše grobe prav blizo žitnega polja; naše reke, v kterih majhne otroke in svete Ivane te nove Betanie oblivam ali kerščujem, in imel boš popoln zapopadek tega kraljestva Kristusovega."
Puščavnikove besede  me napolnijo  z radostjo,  in živo
194
čutim prednost takega  stalnega in delavnega življenja pred klatežnim življenjem divjakov.
Oh, Renat, jez ne mermram čez previdnost božjo, pa vendar obstojim, da se tega evangeljskega družtva nikdar ne spomnim, da bi bridke žalosti ne čutil. O kako bi bila koča z A ta l o na teh bregih moje življenje srečno storila! Tu bi bilo vse moje potepanje nehalo; tu — z ljubo ženo, ljudem neznan, in svojo blaženost v globočini gojzdov skri-vaje bi bil svoj tek doveršil kakor te reke, ki v puščavi še imena nimajo. Narnest tega miru, ki sem si ga takrat obetati prederznil, v kolikem nepokoju sem svoje dni preživel! Osodi vedno igrača, na vseh bregovih brodolom, dolgo časa iz svoje domovine pregnan, ne najdem, ko nazaj pridem, druzega ko poderto kočo in prijatle v grobu. Taka je bila Šaktasova osoda.                                                   (Dal. sl.)
201
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateaubriand.   Poslovenil po originalu Mih. Verne.
(Dalje). Drama ali tugokazje.
Ce so bile moje sanje blaženosti žive, so bile pa tudi kratke, in zbudim se iz njih že pri pusčavnikovi jami. Ko o poldue pred-njo pridem, se mi čudno zdi, da ne vidim A ta le nama naproti priteči. Nekakošen nagel strah me prevzame. Bližaje se jami si ne upam Lopez-eve hčere klicati: umišljava moja se boji enako šuma in tihote, ki bi utegnila na klic moj nastopiti. Še bolj ostrašen po noči, ki pred skalnim predorom gospoduje, pravim misijonarju: „0 vi, ki vas nebo spremlja in krepča, stopite v te sence".
Kako slab je pač tisti, komur strasti gospodujejo! Kako močan tisti, ki v Boga zaupa! V tem pobožnem sercu, ki ga teža šest in sedemdeseterih let tare, je bilo več serč-nosti, ko v vsi gorečosti moje mladosti. Mož miru gre v jamo, jez pa ostanem zunaj poln strahu. Kmalo pride iz dna skale neko slabostno mermranje kakor jok do mojih ušes. Velik krik zaženem, najdem vse svoje moči ter planem
v temo  jame.....Duhovi   dedov mojih!   le vam  je znano,
kar moje oči zagledajo!
Puščavnik prižge smerekovo baklo in jo derži s trepečo roko nad A talin o posteljo. Lepo, mlado deklo, ki se napol povzdignjeno na komolec naslanja, je bledo in vse razkodrasto. Kaplje merzlega potii se blešče na njenem čelu; njene napol vgasnjene oči iščejo mi njeno ljubezen skazati, in njene usta se smehljajo. Kakor od strele zadet stermim nepremakljiv z oterpnjenimi očmi, z razpetimi rokami in z napol odpertimi ustnicami. Globoka tihota gospoduje en hip med trojimi osebami tega žalostnega prizora. Puščavnik jo pervi prelomi. „To je, pravi, le merzlica, ki iz truda izhaja , in če se v voljo božjo vdamo, bi imel Bog usmiljenje z nami."
Pri teh besedah povzame spet zaostala kerv svoj tek v mojem sercu, in z divjaško gibljivostjo prestopim naglo iz prevelikega strahu v preveliko upanje. Atala pa me ne pusti dolgo v njem. Glavo žalostno majaje nama da znamenje, da naj bliže k njeni postelji stopiva.
„Oče moj", pravi z oslabljenim glasom obernivši se k duhovnemu: Smerti sem Mizo; o Šaktas, čuj brez obupa žalostno skrivnost, ki sem ti jo zakrivala, da bi te preveč nesrečnega ne storila, in svojo mater ubogala. Premagaj se in ne moti me z znamenji žalosti, ki bi malo hipov, ki jih
/
202
se živeti imam, pohitrile. Veliko imam povedati, in iz bitja serca, ki pojcmlje .. . iz neke ledene teže, ki jo moje persi komaj nosijo, spoznam in čutim, da se ne morem dovolj podvizati".
Po kratkem  prenehanji napredova Atala tako-le:
jjMoja žalostna osoda je začela skoraj prej, ko sem beli dan zagledala. Dvomilo se je, če bom živela ali ne. Življenje mi ohraniti store mati moja obljubo: Kraljici angeljev obljubijo, da ji bom življenje posvečila, če smerti uidem. — Nesrečna obljuba, ki me v grob pogrezne!"
,?Sestnajsto leto nastopim, ko svojo mater zgubim. Nekoliko ur prej ko umerjejo, me pokličejo k svoji postelji. Hči moja, mi pravijo pričo nekega misijonarja, ki jih je poslednje hipe tolažil; hči moja, obljuba, ki sem jo za-te storila, ti je znana. Bos li mater svojo na laž postavila? O Atala moja, pustim te nasvetu, ki ni vreden kristjanov posesti, vsred malikovavcev, ki preganjajo Boga tvojega očeta in mojega Boga, Boga, ki ti je življenje dal in ti ga s čudežem ohranil. Oh, otrok moj, če deviško ogrinjalo ogerneš, se odpoveš le skerbem koče in strastim, ki so eerce matere tvoje kalile! Pridi tedaj, ljubčika moja, pridi sem ; priseži na to podobo umirajoče matere, da me ne boš izdala pred obličjem neba. Spremisli, da sem se za-te zavezala, da bi ti življenje otela, in da, če moje obljube ne deržiš,   boš dušo   matere svoje v večno terpljenje pahnila".
w0 mati moja! zakaj ste tako govorili! O vera, ki si ob enem moja nesreča in moja blaženost, ki me pogubljaš in tolažiš! in ti dragi, pa revni predmet strasti, ki me še v naročji smerti tare, ti, o Šaktas, vidiš sedaj, kaj je najino osodo tako ojstro storilo!... V solzah se topim, na in a ter ne persi se veržem, in obljubim vse, kar se je hotlo, da naj obljubim. Misijonar izreče čez-me strašne besede in mi da škapulir, ki me za vselej veže. Mati mi žugajo s svojim prokletjem, če bi kadaj svoje obljube prelomila, in ko mi še neprelomljivo molčanje pred malikovavci, pregan-javci  moje  vere, priporoče,  umerjejo v mojih rokahc;.
rSpervega nisem poznala nevarnosti svojih priseg. Polna gorečnosti in resnična kristjana, ponosna zastran španjske kervi, ki v mojih žilah teče, ne vidim okrog sebe, kot ljudi, nevredne, da bi mojo roko dobili; srečno se cenim, da nimam druzega ženina razun Boga matere svoje. — Tebe, mladi lepi jetnik, vidim, tvoja osoda me gane, prederznem se pri germadi gojzda s teboj govoriti; in sedaj še le čutim vso težo svojih obljub".
Ko Atala te besede izreče, stisnem pesti, gledam puščavnika s pretljivim očesom in zaupijem: „To tedaj je vera, ki si mi jo toliko povzdigoval! Pod zlo naj bo prisega, ki me ob A tal o pripravi! Pod zlo Bog, ki naravo overa! Človek, duhoven, kaj imaš opraviti v teh gojzdih?"
„Tebe rešiti, pravi starček s strahovitim glasom, tvoje strasti krotiti in ti braniti, preklinjevavec, da si jeze božje ne nakoplješ! Pač se ti pristije, mladeneč, ki si komaj v življenje stopil, čez svoje terpljenje tožiti! Kje so znamenja tvojih bolečin? Kje so krivice, ki si jih terpel? Kje so tvoje kreposti, ktere same bi ti zamogle nekoliko pravice k tožbi dati? Kje so službe, ki si jih opravil? Kaj dobrega si storil? Oh, nesrečnež! druzega ne vidim v tebi ko strasti in prederžneš se nebo tožiti! Ko boš kakor oče Aubrv trideset let v prognanstvu na gorah preživel, ne boš namenov previdnosti tako naglo sodil; takrat boš spoznal, da ničesar ne veš, da nič nisi, in da je ni tako ojstre kazni, ne tako strašnega zla, ki bi ga popačeno meso terpeti ne zaslužilo".
Ogenj, ki se iz starčkovih oči utrinja, brada, ki mu persi zagrinja, njegove gromeče besede ga delajo grozečemu Bogu enacega. Od njegovega veličanstva potert se mu veržem k nogam ter ga prosim odpuščanja svoje togote. „Šin moju, mi odgovori s tako milim glasom, da mi kes dušo presune, „sin moj, nisem te pokaral zastran sebe. Oh! prav imaš,   dragi otrok moj,   pač malo   dobrega  storit sem
prišel v te gojzde, in Bog nima nevrednišega služabnika od mene. Pa nebes, sin moj, nebes se ne sme nikdar tožiti! Odpusti mi, če sem te razžalil — pa sedaj čujva tvojo sestro. Znabiti, da je še kakošen Iek, nikar ne nehajmo upati. Šaktas, vera, ki iz upanja krepost dela, je pač nebeška!14
„Prijatel moj mladi, povzame Atala besedo, bil si priča mojega boja, in vendar si ga le najmanjši del vidil; ostalo sem ti skrivala. Nak, čem suženj, ki v Floridi razbeljen pesek s svojim potom moči, ni tako nesrečen, kot je Atala bila. K begu te uapravljam, dasiravno sem gotova, da bom umerla, če me zapustiš; bojim se s teboj v puščavo bežati, čeravno po senci gojzdov hrepenim .... O, ko bi ne bilo druzega treba bilo, ko žlahto, prijatle in domovino zapustiti; ko bi bilo (o strašna reč) le za pogubo moje duše šlo!.. Al vaša senca, o mati moja, vaša senca mi je vedno pred očmi in mi očita svoje terpljenje! Vedno slišim vaše tuge — vidim peklenski plamen vas mučiti! Moje noči so tužne in polne strašil; moji dnevi brez upanja; večerna rosa se posuši, kakor hitro pade, na moji goreči koži; — vetrom odpiram ustnice, pa vetri, namest da bi mi hlad do-našali, se vžgejo od ognja mojega diha. Kolika muka viditi te neprenehoma pri sebi, deleč od vseh ljudi, v globočini samote,   in čutiti,   da je nepremagljiv zaderžek med namal
—   Pri tvojih nogah svoje življenje doversiti, ti ko sužnja streči, ti v kakošnem neznanem kotu vesvoljnosti jed in posteljo napravi jati — to bi bila za-me največja sreča bila; ti sreči sem blizo bila, vživati pa je nisem mogla. Koliko sanj se je vzdigovalo iz tega žalostnega serca! Koliko sklepov sem delala! Včasih, ko svoje oči na-te vprem, se mi obudujejo v sercu ravno tako nespametne ko pregrešne želje: sedaj bi bila hotla s teboj edina živa stvar na zemlji biti; sedaj — ko čutim, da neko božanstvo moje strasti overa, bi bila rada, da bi se to božanstvo uničilo, da bi se le v tvojem naročji z razvalinami Boga in sveta iz brezna v brezen pogreznovala! Se sedaj ... al čem povedati ali ne? še sedaj, ko me ima večnost požreti, ko imam pred neizprošljivega sodnika stopiti, v hipu, v kterem z radostjo vidim, da mi obljuba matere moje — da mi čistost življenje razodeva — o strašna nezložnost! še sedaj mi je žal, da nisem tvoja bila!....
„Hči moja, ji pade misijonar v besedo, bolečina te moti. Prevelika strast, kakoršna je sedaj tvoja, je malo-kadaj prava, in še naravna ni; in zavolj tega je pred obličjem božjem manj pregrešna, ker bolj iz nekega krivega duha, ko iz pregrešnega serca izhaja. Te ljutosti, ki se tvoji nedolžnosti ne spodobijo, moraš tedaj premagati. Pa tudi tvoja silovita umisljava, otrok moj dragi, te je glede tvojih obljub preveč ostrašila. Vera ne terja daritev čez človeško zmožnost. Njeni čutljeji, njene zmerne kreposti veljajo več ko prenapeti čutljeji in prisiljene kreposti dozdevne junakosti. Ko bi bila padla, revna zgubljena ovčica, bi te bil dobri pastir iskal in te nazaj v čedo spravil. Zakladi kesanja so ti bili odperti: naše pregreške v očeh ljudi izbrisati, je treba celih potokov kervi, pri Bogu je ena sama solza zadosti. Potolaži se tedaj, hči moja draga, tvoje stanje terja pokoja: obernimo se k Bogu, ki vse rane svojih služabnikov zaceli. Če je njegova volja, kakor se nadjam, da ti bolezni odideš, bom pisal kvebeškemu (fiuebec} škofu, ki ima potrebno oblast, odvezati te tvojih obljub, ki so le priproste obljube, in doveršila boš svoje dni pri meni s Šaktasom ženinom svojim".
Pri teh starčkovih besedah napade A tal o kerč, ki jo dolgo lomi, in jo le popusti, da nama znamenja strašne bolečine daja. „Kaj! pravi in sklene strastno svoje roke, pomagati mi je bilo! Svojih obljub sem zamogla odvezana biti!... Da, hči moja, odgovori pater, in to je še mogoče.
—   Prepozno, prepozno je! zaupije. Moram li umreti v hipu, ko zvem, da bi bila zamogla srečna biti! O, zakaj nisem tega svetega starčka prej poznala!   Kolike blaženosti bi se
203
sedaj veselila — s teboj, s Šaktasom kristjanom.... poto-lažena, vpokojena po tem presvetlem duhovnu. ... v ti puščavi.... za vselej.... oh! to bi bila prevelika blaženost bila! — Potolaži se, ji pravim in primem revo za roko, potolaži se; to srečo bova še vživala. — Nikdar, nikdar, pravi Atala. — Kako! odgovorim. — Ti ne veš še vsega, zaupije dekle: včeraj.... o nevihti.... sem, malo da ne, svoje obljube prelomila: svojo mater sem, toliko da ne, v peklenski ogenj pahnila; njeno prokietje je bilo že nad menoj, že sem lagala Bogu, ki mi je življenje rešil.... Ko si mi trepeče ustnice poljuboval, nisi vedil, nak, nisi vedil, da le smert objemlješ! — O Bog! zaupije misijonar, kaj si storila, otrok dragi? Pregreho, oče moj, pravi Atala z zmotnjenimi očmi; pa le sebe sem pogubila, mater svojo sem rešila". — Povej vse, zaupijem poln strahu. — Nu tedaj! pravi, svojo oblast sem pred vidila, in ko koče zapustiva, vzamem seboj.... Kaj? povzamem z grozo — Strupa, pravi pater. — V persih mi razsaja — zaupije Atala.
Bakla pade puščavniku z roke, jez pa padem kakor mertev na tla poleg Lopez-ove hčere, starček naji stisne oba v svoje roke, in vsi trije mešamo en hip v temi svoje ihte nad to 6mertno posteljo.
„Na noge, na noge!" pravi kmalo pogumni pusčavnik, in prižge svetilnico. „Drage hipe zgubljamo; postavimo se ko hrabri kristjani napadom nesreče v bran; verzimo se z vervjo na vratu, s pepelom na glavi, k nogam Najvišjega, milosti ga prositi, ali se njegovim sklepom podvreči. Zna-biti, da je še čas. Hči moja, to bi mi bila imela sinoči povedati.tt
„0h! oče moj, pravi Atala, iskala sem vas poslednjo noč, pa nebo vas je bilo v kazen mojih pregreškov odpeljalo. Sicer pa bi ne bil tudi noben lek pomagal, zakaj še Indijani, ki so v vsem, kar strupe tiče, tako zvedeni, ne poznajo nobenega leka za strup, ki sem ga vzela. O Šaktas! sodi sedaj o mojem zavzetji, ko vidim, da mahljej ni tako nagel, kakor sem se nadjala! Ljubezen podvoji moje moči, duša moja se ne more tako naglo od tebe ločiti".
(Dalje sledi.)
208
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateaubriand.  Poslovenil po originalu Mih. Verne.
(Dalje).
Sedaj pa ne motim več A ta line pripovesti le z ihti, temuč z bežnim vedenjem, kakoršno je le divjakom znano. Ves bežen se valjam po tleh, si vijem in grizem roke. Stari duhoven teka 8 čudovitim rahločutjem od brata do sestre, in nama daja tisučere pomoči. V pokoji svojega serca in pod bremenom   let  se ve tako vesti,   da ga   najina mladost
209
lahko razume, in njegova vera mu daja še rahlejše in go-rečiše besede ko so najine strasti bile. Al te ne spomni ta duhovni, ki se že štirideset let na teh gorah vsaki dan Bogu in ljudem v službo daruje, na žgavne daritve Izra-eljcev, ki so se na visočinah pred Gospodom vedno kadile.
Oh! zastonj si umišlja kakošen lek za A tali ne bolečine. Trud, tuga, strup in strast smertnejša od vseh strupov — vse to se zedini, to cvetlico puščavi iztergati. Proti večeru se prikažejo strašni znaki; občno oterpnjenje prevzame vse Ataline ude, in konci njenega trupla začnejo merzli prihajati. „Potipii perste moje", mi pravi, „al se ti ne zdi kakor da bi ledeni bili?" — Ne vem, kaj bi ji odgovoril, in groze mi vstajajo lasje po koncu: poslednjič pristavi: Še včeraj, Ijubček moj, sem se pri vsakem tvojem dotikljeji   radosti zdergetala,   in   sedaj   ne   čutim   več  tvoje
roke___ne  čujem skoraj   več   tvojega glasa-----predmeti
jame zginjajo malo po malem spred mojih oči....! Al ni to petje ptičev?.... Sonce mora že blizo zahoda biti.... Šaktas, njegovi žarki bodo pač lepi v puščavi — na mojem grobu!
Ko Atala zapazi, da pri njenih besedah solze točiva, nama pravi: ^Odpustita mi, dobra prijatla moja, pač slaba sem, pa se bom znabiti spet okrepčala!... Pa vendar — umreti še tako mlada in ko je serce moje še tako polno življenja!.... Mož molitve, imej usmiljenje z menoj; podpiraj me. Al meniš, da so mati moja zadovoljni, in da mi bo Bog odpustil, kar sem storila?"
„Hči moja", odgovori dobrotljivi duhoven ves v solzah, ki si jih s svojimi trepečimi in okernjenimi persti briše, „hči moja, vse tvoje terpljenje izhaja iz nevednosti tvoje; tvoja divjaška izreja in pomanjkanje potrebnega poduka te je pogubila; ti nisi vedila, da kristjana nima oblasti čez svoje življenje. Potolaži se tedaj, draga ovčica moja; Bog ti bo odpustil zastran priprostosti tvojega serca. Mati tvoja in nespametni misijonar, ki je nje spovednik bil, sta več kriva kot ti; svojo oblast sta prestopila, ko sta ti nepremišljeno obljubo iztergala! Vsi trije ste strašen izgled, kako nevarna je bedalasta soblazen in pomanjkanje pravega razsvetljenja v verozakonskih rečeh. Vpokoji se, otrok moj; on, ki obisti in serca preiskuje, te bo sodil po tvojem namenu, ki je bil čist, ne po tvojem djanji, ki je kazni vredno".
„Kar se življenja tiče — če je hip prišel, da imaš v Gospodu zaspati, zgubiš pač malo, o dragi otrok moj, ko svet zgubiš! Pri vsi samoti, v kteri si živela, si vendar tugo poznala; kaj bi še le mislila, ako bi bila priča zlegov druževnega življenja bila; ako bi bila v Evropo pribrodila in ako bi ti bil tam dolgi krik bolečine, ki se iz te stare zemlje vzdiguje, na uho prišel? — Prebivavec koče in prebivavec krasnega veličanskega poslopja — vse terpi, vse zdihuje na tem svetu; kraljice so se vidile jokati kakor najrevniše ženske, in človek se mora čuditi čez obilnost solz, ki kraljeve oči zalivajo".
;?A1 obžaljuješ svojo ljubezen? Hči moja, to bi bilo sanje objokovati. Poznaš serce človeško in si v stanu so-Šteti nestanovitnosti želj njegovih? Ložej bi soštela valove, ki jih morje o viharju vali. — Atala moja, žertve, dobrote niso večne vezi; nek dan bi te bilo znabiti, z nasi-tenjem pristudenje prevzelo, za preteklo bi več ne marala, in druzega bi več ne vidila, ko nepristojnosti revne in zaničevane zaveze. — Najlepša ljubezen, hči moja, je bila brez dvoma ljubezen tistega moža in tiste žene, ki sta iz Stvarnikove roke prišla. Raj jima je bil pripravljen; nedolžna in neumerljiva sta bila. Popolna na duši in na telesu, sta se v vsem zlagala. vEva je bila stvarjena za Adama, in Adam za Evo. — Če se pri vsem tem nista mogla v tem srečnem stanu ohraniti, kteri zaročeni se bodo mogli za njima? — Ne bom ti govoril o ženitvah pervo-rojencev ljudi, o tistih nedopovedljivih zavezah, ko je sestra bratu še nezvesta bila,  ko  se je  še ljubezen in prijaznost
bratovska v seicu mešala, ko je še čistost neveste radost ženina množila. Vse te zaveze, so bile sčasoma zmotene: ljubosumnost se je priplazila k altarju iz trate, kjer se je mlada koza darovala; gospodovala je v Abrahamovem šotoru, in celo na posteljah, na kterih so očaki v toliki radosti ležali, da so smert svojih mater pozabili".
;,A1 si se mogla nadjati, otrok moj, da boš nedolžniša in srečnejša v svojem zakonu, ko tiste svete družine, iz kterih je hotel Jezus Kristus priti? Ne bom ti govoril natanko o skerbeh hišovanja, o prepirih, o vzajemnem očitanji, o nepokojih in vseh tistih skrivnih tugah, ki podglavje zakonskega človeka obdajajo. Nove muke terpinčijo ženo ko-likorkrat mati postane. Koliko tuge napravi le zguba novorojenega! Hribi so bili polni zdihovanja, in Rahel se ni dala utolažiti, ker je bila smert njene sine pobrala. Te britkosti, ki so s človeško ljubeznijo združene, so tolike, da sem vidil v svoji domovini velike gospe, ki so jih kralji ljubili, dvor zapustiti in se v kakošen samostan zakopati, da bi puntarsko meso, kterega radosti so zgolj terpljenje, pokorile".
„Pa morda mi boš djala, da poslednji izgledi tebe ne zadenejo; da vsa tvoja častiželjnost je bila le to, da bi mogla z možem svoje volitve v kakošni neznani koči živeti; da si hrepenela bolj po miku tiste norosti, ki jo mladost ljubezen imenuje, ko po sladkostih zakonske zaveze? Slepota, vertoglavje, nečimernost, sanje bolne umišljave! Tudi jez, hči moja, sem poznal nepokoj serca; ta glava ni bila vselej, plešasta, ne te persi tako pokojne kakor se vama sedaj zde. Verujta skušnji moji: ko bi mogel človek, stanoviten v svojih nagnjenjih, čutlej, ki se neprenehoma ponavlja, neprenehoma hraniti, bi ga samota in ljubezen brez dvoma Bogu enacega storile, zakaj one dve ste večne radosti najvikšega bitja! Pa duša človeška se vtrudi in ne ljubi nikdar dolgo enega predmeta z enako popolnostjo. Vedno je še kakošna pičica, na kteri se dve serci ne ti-česte, in ta pičica je sčasoma dovolj, življenje neprenes-Ijivo storiti".
„Poslednjič, hči moja draga, je to velika krivica ljudi, da pozabijo v svojih sanjah o blaženosti, smertne slabosti, ki je ž njih naravo združena: konec moramo vzeti. Naj bi si bila tvoja blaženost še tolika, prej ali potlej bi se bilo spremenilo to lepo obličje v tisto enolično podobo, ki jo grob vsem Adamovim otrokom daja: še Saktasovo oko bi te ne bilo moglo med tvojimi sestrami v grobu spoznati. Ljubezen ne širi svoje oblasti čez červe v grobu. — Kaj pravim? — o nečimernost vseh nečimernost! kaj govorim o mogočnosti prijatelstva na zemlji? Hočeš vediti, draga hči moja, kako dalječ sega? Ko bi kdo nekoliko let po svoji smerti spet na svet prišel, dvornim, če bi ga še tisti, ki so mu v spomin največ solz prelili, z veseljem spet vidili: tako hitro se napravijo druge zaveze — tako hitro se na-vzame človek drugih navad — tako naravna je človeka nestanovitnost — tako malo je naše življenje še v sercih naših prijatlov!"
„Hvali tedaj, draga hči moja, dobroto božjo, ki te tako hitro spet iz te doline solz vzame. Ze se napravlja za-te nad oblaki belo oblačilo in žareči venec devic; že slišim kraljico angeljev, ki te kliče: »Pridi, pridi vredna služabnica moja, pridi, golobica moja, in sedi na prestol čistosti med vse te device, ki so darovale svojo lepoto in svojo mladost v prid človeštva, v izrejo otrok in v dela pokore. Pridi, skrivna roža, in počivaj na sercu svojega Zveličarja Jezusa Kristusa. Ta grob, zakonska postelja, ki si jo si zbrala, ne bo prekanjen, in objemljejev tvojega nebeškega ženina ne bo nikdar konca ne kraja".
Kakor zadnji žarek dneva vetrove utolaži in pokoj po nebu razširi, tako vtolažijo starčikove besede miru strasti v sercu moje ljubice. Bilo je, kakor da bi le še na mojo žalost in na pripomočke mislila, mi svojo smert prenesljivo storiti.    Sedaj mi pravi,  da srečna umerje,   če ji obljubim,
210
solze svoje posušiti; sedaj mi govori o svoji materi, o moji domovini; išče mi nazočo tugo s tem razgnati, da preteklo bolečino v meni obudi. K poterpežljivosti, h kreposti me . obuduje. „Ne boš ne zmirom nesrečen, pravi; če te nebo sedaj skuša, te le za to, da bi te pri terpljenji druzih bolj usmiljenega storilo. — Serce, o Šaktas! je kakor neka-košne drevesa, ki svoj balzam za rane ljudi le takrat da-jajo, ko je sekira tudi njili ranila".
Ko to izreče, se oberne k misijonarju, išče pri njem polajšanja, ki ga je meni čutiti dajala, in prejemlje, sedaj tolažljiva, sedaj tolažena, besedo življenja na smertni postelji.
V tem podvoji puščavnik svoje prizadetje. Ogenj ljubezni oživlja njegove stare kosti; neprenehoma napravlja leke in pomočke, rasi ogenj, hladi posteljo in govori s čudovito zgovornostjo o Bogu in o sreči pravičnih. Bilo je, kakor da bi, z baklo vere v roki, pred Atalo v grob šel, ji njegove skrivne čudeže kazat. Ponižna jama je bila polna velikosti te kristjanske smerti, in nebeški duhovi so gledali brez dvoma pazljivo na ta prizor, v kterem se je vera sama z ljubeznijo, z mladostjo in s smertjo bojevala.
Nebeška vera zmaga — in njena zmaga se kaže v neki sveti žalosti, ki v naših sercih za pervo razujzdanostjo strast nastopi.
Proti polnoči se Atala nekoliko okrepča in ponavlja molitve, ki jih duhoven pri njeni postelji na glas moli.
Kmalo potem mi poda roko, in mi pravi z glasom, ki ga je bilo komaj slišati: „UtaIisov sin, al se spomniš tiste perve noči, ko si mejril, da sem devica poslednje ljubezni? Čudno predznamenje najine osode !. ,a Na to preneha ; potem pa napredova: ,. Ko spremislim, da te za vselej zapustim, se mi serce živeti tako sili in napenja, da skoraj moč v sebi čutim, so z zgolj ljubeznijo neumerljivo storiti. Pa, o Bog moj, tvoja volja naj se zgodi!"
Atala omolkne nekoliko hipov; potem pa pravi: „t)ru-zega mi več ne ostane ko vaji za težave, ki sem vama jih napravila, odpuščanja prositi. Veliko sem vaji terpinčila s svojo oholostjo in s svojo termo. Šaktas! malo na moje truplu veržene zemlje bo kmalo celi svet med vaji in mene djalo, in vaji oprostilo za vselej teže moje nesreče".
„Ti odpustiti — odgovorim ves s solzami zalit, nisem li jez kriv vsega tvojega terpljenja?" — „Prijatel moj, mi seže v besedo, srečno, pač srečno si me storil, in ako bi imela življenje vnovič začeti, bi blaženost, da sem te v nesrečnem prognanstvu nekoliko hipov ljubila, še zmirom više cenila ko celo življenje polno pokoja v domovini svoji."
Tu vgasne A tal in glas: senca smerti se ji razširi čez oči in usta; njeni božjastni persti iščejo nekaj prejeti; tiho se pogovarja z nevidljivimi duhovi. Naenkrat se spet posili in išče, toda zastonj, mali križec iz svojega vratii sneti; prosi me, da naj ga sam snamem,  ter pravi:
,.Ko sem pervikrat s teboj govorila, si vidil pri ognji ta križ na mojih persih bleščeti: on je edino A ta lin o posestvo. Lopez, tvoj in moj oče, ga je poslal materi moji malo dni po mojem rojstvu. Prejmi tedaj od mene, o brat moj, to dedšino in hrani jo v spomin mojega terpljenja. Ta Bog nesrečnih ti bo pribežališče v tugah življenja. Šaktas, še eno — poslednjo prošnjo imam. Prijatel moj, najina zaveza na zemlji bi bila kratka bila, pa po tem življenju je daljše življenje. Strašno bi mi bilo od tebe za vselej ločeni biti! Sedaj grem^ le pred teboj, in čakala te bom v nebeškem kraljestvu. Ce si me ljubil, daj se podučiti v kristjanski veri, ki je najino zavezo napravila. Ona dela velik čudež pred tvojimi očmi, ker mi moč daja, da v mukah obupa ne umerjeni, ko te zapustiti imam. Toda, Šaktas moj, le priprosto obljubo terjam od tebe; predobro vem koliko velja, prisego od tebe terjati. Zaprisežena obljuba bi te morda utegnila ločiti od kakošne ženske srečnejše od mene.... O mati moja! odpustite hčeri svoji. O presveta devica!   odverni  svoj   serd   od mene.    Spet padem
v svoje slabosti, in ti kratim, o Bog moj, misli, ki bi imele le k tebi obernjene biti!"
Pola bolesti obljubim Atali, da bom nek dan kri-stjansko vero sprejel. Pri tem prizoru se vzdigne puščavnik kakor navdahnjen, stegne roke proti oboku jame, ter za-upije: „Sedaj je čas, Boga sem poklicati!"
(Dalje sledi.)
218
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateaubriand.   Poslovenil po originalu Mih. Verne.
(Dalje). Komaj izreče te besede, me neka čeznaravna moč prisili, se na kolena vreči in glavo k podnožju A taline postelje nasloniti. Duhovni odpre nek skriven kraj, v kterem je bila zlata, s svilnim ogrinjalom zagernjena posoda za-perta; na to poklekne in iskreno moli. Bilo je kakor da bi se jama na enkrat razsvetlila; slišale so se v zraku besede angeljev in harf nebeških, in ko puščavnik sveto posodo iz tabernakeljna vzame, se mi zdi, kakor da bi vidil Boga samega s hriba priti.
Duhovni odpre kupo (kelih), vzame med svoja dva persta hostijo belo ko sneg, stopi k Atali in govori skrivnostne besede. Svetnica ima oči proti nebu povzdignjene in je vsa zamaknjena. Zdi se kakor da bi bile vse njene bolečine prenehale; vse njeno življenje se zbere na njene usta; njene ustnice se odpirajo in iščejo spoštovaje Boga skritega v skrivnostnem kruhu. — Poslednjič pomoči starček božji nekoliko pavole   v   posvečeno  olje,  pomazili   ž  njo A ta line
sence, gleda en hip umirajoče dekle, — kar mu uidejo te veličastne besede: „Vzdigni se, duša kristjanska, pojdi k Stvarniku svojemu!* Tii povzdignem svojo pobito glava, gledam posodo s svetim oljem, ter zaupijem: „Očc moj, ali bo ta lek Atali življenje ohranil?" — „Da, sin moj — večno življenje " odgovori starček in se mi verze v naročje. A ta le pa  — ni bilo več.
Tu je Saktas, odkar je svojo pripovest začel, vdrugič prisiljen prenehati. Solze ga zalivajo in njegovemu glasa uhajajo le pretergane besede. Slepi sašemc razgerne svoje persi in izleče iz neder svojih A ta lini križec. „Lej jo tu poročnino nesreče!" zaupije. O Renat, o sin moj, ti jo vidiš, jez pa je ne vidim več! . . . Povej mi, al se ni v toliko letih zlato nič pokvarilo? Al ne vidiš na njem sledu mojih solz? Al bi mogel spoznati, kje se ga je svetnica z ustmi dotikala?... In kako? Saktas ni se kristjan? Kteri prazni deržavini uzroki so ga deržali doslej v zmotah dedor njegovih?... Nak! dalje nočem odlašati. Zemlja mi upije: „Al veš. kdaj se boš v grob pogreznil? in kaj čakaš, da vere Božje ne sprejmeš?" .... O zemlja, ne boš me več dolgo čakala: kakor hitro bo kakošen duhoven to tuge sivo glavo s posvečeno vodo pomladil, se bom, kakor se nadjam, z Atalo spet združil.... Pa naj doveršim pripovest svojo.
Pogreb.
Ne bom ti popisoval, o Renat, obupa, ki se serca mojega loti, ko Atala zadnji zdihljej izdahne. Treba bi mi bilo več ognja, ko mi ga še ostane; treba bi bilo, da bi se mogle moje zaperte oči soncu spet odpreti, prašati ga po številu solz. ki so jih v njegovi svetlobi prelile. Da, prej bo nehal mesec, ki sedaj nad glavami našimi sveti, kentukiške samote razsvetljevati; da! prej bo prenehala reka, ki sedaj piroge naše nosi — svoj tek, ko jez po Atali solze točiti! Dva cela dni sem neobčutljiv pri puš-čavnikovih govorih. Verli mož skuša mojo žalost utolažiti; pri tem pa se ne služi praznih posvetnih tolažb; dovolj mu je, da mi pravi: „Sin moj, volja Božja je", in me stisne na serce svoje. Nikdar bi ne bil verjel, da je v teh kratkih besedah udanega kristjana toliko tolažbe, ko bi ne bil tega sam skusil.
Rahločutnost, pobožnost, nespremenljiva poterpežljivost starega služabnika Božjega zmaga poslednjič termo tuge moje. Sram me je solz, ki jih zavolj mene toči. „0če moj, mu pravim, to je preveč; strasti mladenčeve naj ne motijo dalje miru tvojih dni. Daj mi ostanke zaročnice moje odnesti; pokopal jih bom v kakošnem kotu puščave, in če sem še k življenju obsojen, bom iskal se večne poroke, ki mi jo je Atala obljubila, vrednega storiti".
To nenadjano povernjenje serčnosti napolni dobrotljivega starčka z živo radostjo: „0 kerv Jezusa Kristusa, zaupije, kerv Gospoda mojega nebeškega, tii spoznam tvoje zasluge! Rešila boš brez dvoma tega mladenča. Bog moj, doverši delo svoje. Daj spet mir ti tužni duši, in ne pusti ji dru-zega ko ponižen in koristen spomin njene nesreče^4.
Pobožni mož mi ne dovoli trupla Lopez-ove hčere, marveč mi svetova, njegove spreobernjence sklicati in jo z vso kristjansko slovesnostjo pokopati; tega pa jez ne dovolim. „Atalina nesreča in njene kreposti — pravim — so bile ljudem neznane; naj se tudi njeni, z najinimi rokami skrivaj skopan grob te neznanosti udeleži". Dogovoriva se, da bova šla naslednji dan o sončnem izhodu Atalo pod obokom naravnega mosta pred germovjem smerti pokopat. Tudi skleneva pri truplu svetnice v molitvah prenočiti.
Proti večeru preneseva njene dragocene ostanjke k nekemu predoru jame, ki proti severju gleda. Puščavnik je bil zavil A ta lin o truplo v nek kos evropejskega platna, ki ga je bila mali njegova sprela. Edino blago je bilo, ki ga je iz svoje domovine imel, in že dolgo ga je bil v svoj lastni pogreb namenil. — Atala leži na trati, gorskega rastlinja; noge,  glava, rame in deloma persi njene so od-
gernjene. V njenih laseh se vidi vsahnjena magnoljna-cvetlica. Njene ustnice, podobne pred dvema jutroma uterganemu popka vertnice, so kakor da bi hrepenele in se smehljale. Na njenih bleščeče belih licih se vidi tam pa tam sinja žilica. Njene lepe oči so zaperte, njene blage noge sklenjene, in njene alabasteme roke derže razpelo iz ebenovega lesa na persih; škapulir njene obljube ji visi na vratu. Očarana se zdi po angelji tužnosti in po dvojnem spanji — nedolžnosti in groba. Bolj nebeškega nisem nikdar še vidil. Kdor bi ne bil vedil. da je to mlado dekle živo bilo, bi jo bil lahko za kip spijočega devištva vzel.
Duhovni ne preneha celo noč moliti. Jez sedim tiho pri zglavji mertvaške postelje A tale svoje. — Kolikokrat sem deržal, ko je spala, njeno milo glavo na svojih kolenih! Kolikokrat sem se nad-njo nagnival, da bi njen dih cul in <lihal! Sedaj pa se ne vzdiguje ne glas ne dihljej iz teh oterpnjenih pers, in zastonj čakam, da bi se zbudila!
Mesec razsvetljuje s svojo bledo baklo lo mertvaško čuvanje. Vsred noči se vzdiguje kakor bela vestalka, ki na grobu svoje tovaršice joče. Krrfalo razširi po gojzdih tisto sladko skrivnost tužnosti, ki jo rada starim hrastom in starim bregom morja pripoveduje. Od časa do časa pomaka duhovnik cvetečo vejico v posvečeni vodi, jo stresa in polni noč z duhom nebeškega balzama. Včasih poje po nekem starem napevu naslednje tihe starodavnega pesnika z imenom Job: „Prešel sem kakor cvetlica5 vsahnil kakor trava na polji; čemu je bila podeljena svetloba revežu, in življenje tistim, kterih serca so polne britkosti"!
Tako popeva starček. Njegov resnobni, po pevu nekoliko spremenjeni glas plava po tihoti puščav. Ime Boga in groba se vzdiguje iz vseh odmevov, iz vseh rek in iz vseh gojzdov. Gerienje virginskih golobov, slap potoka na gori, in glas zvona, ki popotnike kliče, se meša s tem mertvaškim petjem, in zdi se kakor da bi se slišal od dalječ v germovji smerti zbor umerlih puščavnikovemu glasu odgovarjati.
V tem se napravijo proti izhodu zlate pruge. Kragulji vpijejo na skalah in kune se povračajo v votle breste: to nama je znamenje Atalinega sprevoda. Jez vzamem truplo na svoje rame; puščavnik z lopato v roki gre pred menoj. Od skale do skale stopava nazdol; starost in smert ovirate enako najine stopinje. Pri pogledu psa, ki naji je bil v gojzdu našel, in ki nama sedaj, veselo skakljajo, drugo pot kaže, se v solzah topim. Večkrat zagernejo kakor černo ogrinjalo A tali ni dolgi lasje, s kterimi juterni veterci igrajo — moje oči; večkrat me prisili teža bremena blago mertvo v mah položiti in poleg njega sesti, da bi novo moč zadobil. Poslednjič prideva do kraja, ki ga je bila moja tuga določila, in stopiva doli pod mostov obok. O sin moj, ko bi bil vidil mladega divjaka in starega puščavnika, kako sta v puščavi eden proti druzemu klečala! kako s svojimi rokami za revno dekle, kterega truplo je poleg nju v posušeni strugi nekega potoka ležalo, grob kopala.
Roje najino delo doveršeno, pieneseva blago mertvo v njeno zemeljno posteljo. Oh, nadjal sem se, da ji bom drugačno posteljo napravil!.... Nekoliko prahu vzamem v roko svojo in vprem, poln groze in molče, posledujikrat svoje oči na Atalino obličje. Na to potrosim zemljo spanja na čelo osemnajstih spomlad; malo po malem vidim obličje sestre svoje zginiti in blagost njeno se za zagrinjalo večnosti skrili; njene persi mole še nekaj časa iz četnih tal kakor se vzdiguje bel limbar iz temne zemlje. „Lopez, za-upijem sedaj, glej, sin tvoj pokopuje hčer tvojo!iC — in zakiijem A ta I o z zemljo spanja.
V jamo se verneva, in jez povem misijonarju sklep, ki sem ga bil storil, pri njem ostati. Svetnik, ki je serce človeško čudovito poznal, spozna mojo misel in zvijačo moje tuge. „Saktas, Utalisov sin! mi pravi, dokler je Atala živela, sem te sam nagovarjal pri meni ostati; sedaj pa se je osoda tvoja spremenila: svoji domovini si se dolžan. Veruj mi, sin moj, žalost ni večna; prej ali potlej je mora konec biti,   ker  serce človeško  ni večno;   to  je  ena naših
velikih revnost, da ne moremo dolgo časa še nesrečni biti. Verni se k Mešasebu; pojdi tolažit mater svojo, ki vsak dan po tebi joče in ki tvoje pomoči potrebuje. Daj se v veri A ta le svoje podučiti, kakor hitro k temu priložnost najdeš, in spomni se, da si ji obljubil kreposten in kristjan biti. Njeni grob bom jez tu varoval. Pojdi, sin moj. Bog, duša sestre tvoje in serce starega prijatla tvojega te bo spremljaIocc.
To so bile besede moža, ki v skalovji stanuje; njegova veljavnost je bila prevelika, njegova modrost pregloboka, da bi ga ne bil ubogal. Precej naslednji dan zapustim častitljivega starčka, ki me na serce stisne, in mi svoje poslednje svete, svoj poslednji blagoslov in svoje poslednje solze daruje. K grobu se podam in se čudim, da na sta-novauji smerti majhen križ najdem, kakor se po brodoloma še jambor vidi. Iz tega sklenem, da je bil puščavnik ponoči na grob molit prišel. To znamenje prijatelstva in vere mi stori veliko solz preliti. Mikalo me je, grob odpreti in ljubo svojo še enkrat viditi; pa nek pobožen strah mi to ubrani. Na novoprekopano zemljo sedem — en komolec naslanjam na kolena, glavo si z roko podpiram, in se po-greznem v najbritkejše sanje.    O Renat,   tu   sem pervikrat
resnobno    premišljeval !.....   Druzega   nisem   več   ko   star
jelen, ki so ga zime obelile; moje leta se merijo z leti vrane: in vendar pri vseh mnogih dnevih, ki se mi nad glavo kopičijo, pri vsi dolgi skušnji življenja nisem našel še nobenega človeka, kterega bi ne bile sanje v blaženosti prevalile, nobenega serca, ki bi kakošne skrivne rane ne imelo. Na videz narjasnejše serce je enako naravnemu studencu alašnaške (Aalachna) savane: poveršje se zdi pokojno in čisto, ko pa na dno pogledaš, vidiš groznega krokodila, ki ga studenec v svoji vodi redi.
Sončni izhod in zahod sem vidil tu — v kraji tuge; sedaj pa se napravljam naslednje jutro o pervem štorkeljnera vpitji posvečeni grob zapustiti. Vzdignem se od njega kakor od mejnika, od kterega se hočem na pot kreposti vreči. Trikrat zakličem A tal i novo dušo in trikrat odgovori duh puščave pod mertvaškim obokom na moje klicanje. Potem pozdravljam izhod in zagledam na neki stezi dalječ na hriba puščavnika, ki je v kočo kakošnega reveža šel. Veržem se na kolena, objamem grob in zaupijem:' „Spi v miru tu — v ptuji zemlji, o prenesrečno dekle! V plačilo ljubezni, prognanstva in smerti svoje imaš sedaj to, da te še celo Saktas zapusti! Nato se ločim, ves v solzah zalit, od Lo-pez-ove hčere in se odteržem od teh krajev, pustivši pri podnožji naravnega spomenika še veličastniši spominek — pouižui grob kreposti.                                          (Konec sl.)
219
Kratkočasno berilo.
Atala.
Spisal Chateanbriand.  Poslovenil po originala Mih. Verne.
(Konec.) Sklep.
v
Te prigodbe je Saktas, Utalisov sin, rojeni Natšez, pripovedoval Renatu Evropejcu. Očetje so jih pripovedovali Svojim otrokom, in jez, popotnik v daljnih krajih, pripovedujem zvesto, kar sem od Indijanov zvedil. V ti pripovesti vidim sliko ljudstva lovcev in ljudstva poljodelcev, vero, pervo postavodajavko ljudi, nevarnost nevednosti in prenapetosti v veri, ki ste razsvetljenju, ljubezni in pravemu duhu evangelja nasproti — boje strasti in kreposti v priprostem sercu, poslednjič zmago kristjanstva čez najsilovitiši čutljej in najgrozovitisi strah — čez ljubezen in smert.
Ko mi je nek Siminolec to zgodbo pripovedoval, se mi je silo podučna in lepa zdela, ker je zapletal va-njo cvetje puščave, prijetnost koče in priprostost tuje, ki mi je ni bilo mogoče ohraniti. Pa še nekaj sem želel zvediti. — Poprašujem, kam je oče Aubry prešel, pa nihče mi ne ve povedali. Nikdar bi ne bil zvedil, ako bi mi ne bila previdnost, ki vse vodi in vlada, razodela, kar sem iskal. To se je pa tako-le zgodilo:
Obhodil sem bil Mešasebove brege, ki so nekdaj južna meja Novo-Francozkega bili, in želel sem viditi proti se-verju tudi drugi naravni čudež te deržave, niagarski slap. Prišel sem bil že prav blizo tega slapa v starodavni okrajni Agononsioncev, kar zagledam nekega jutra, ko ravno čez planjavo grem, neko žensko z mertvim otrokom na kolenih. Tiho se približam mladi materi in jo slišim reči:
„Ako bi bil pri nas ostal, otrok dragi, kako prijetno bi bila tvoja roka lok napenjala! Tvoja roka bi bila togotnega medveda krotila, in tvoje stopnje bi se bile merile v teku lurh hriba s serno.  Bela popelica skalovja!  Še tako mlada
225
si se morala preseliti v deželo duš! Kako boš tam živela? Očeta tvojega ni tam, da bi te redil z lovom svojim. Mraz ti bo, in noben duh ti ne bo podal kož, ogerniti se. Oh! treba je, da se za teboj podvizam, pesme ti peti in ti persi podajati*.
In mlada mati poje s trepečim glasom, ziblje otroka na kolenih, mu navlažuje ustnice z mlekom, in trati smerti vse skerbi, ki se življenju dajajo.
Ta žena je hotla po šegi indijanski posušiti truplice sina svojega na drevesnih vejah, da bi ga pozneje v grobe dedov svojih prenesla. Zato sleče novorojenega, diha nekoliko hipov v njegove usta, ter pravi: ;)Duša sina mojega, blaga dušica, oče tvoj te je stvaril nekdaj s polj ubij ej eni na mojih ustnicah: oh, ustnice moje pa nimajo moči, te spet oživiti!" Na to objame te merzle ostanjke, ki bi bili pri ognji maternega serca spet oživeli, ko bi si ne bil Bog diha, ki življenje daje, prihranil.
Sedaj ostane in zbera z očmi drevo, na kterega veje bi mogla svojega otroka djati. Zbere si nek javor z ru-dečim cvetjem, okinčan z venci nekakošne grahorke, ki se ji apios pravi, in ki silo prijeten duh puhti. Z eno roko pripogne spodnje veje, z drugo položi truplice na-nje. Na to spusti vejo, ki se spet v svojo naravno lego vzdigne in plen nedolžnosti med dišeče perje seboj vzame. O, ta indijanska šega je pač ganljiva! Vidi se vas na vaših raz-djanih poljih, krasni spomeniki Krasov in Cezarov, pa ljubši so mi zračni grobi dijakov, njih Mausoleji iz cvetlic in zelenjave, ki jih bčela slajša in zahodnji veterc ziblje, in v kterih slavček gnjezdi in s tužnim soglasjem prepeva. Ce je smerten plen truplo mladega dekleta, ki ga je Ijub-čikova roka na drevo smerti djala; če so ostanjki dragega otroka, ki jih je mati v prebivališče malih ptičev postavila, je ganutje še večje. — Približam se mladi ženi, ki pod javorom zdihuje, ji položim roke na glavo, in zaženem trikrat krik tuge. Na to vzamem kakor ona, brez jo nagovoriti, vejo v roke, in odganjem merčese, ki okrog otrokovega trupla brenče; pa se varujem, da bližnjega goloba ne splašim. Indijanka mu pravi: „Colobček, če nisi duša sina mojega, ki je odletela, si brez dvoma mati, ki nekaj išče, da bi gnjezdo napravila. Vzemi teh las, ki jih ne bom več z vodo kininih korenin umivala; vzemi si jih, svojim mladim posteljo napraviti. Veliki duh naj ti jih ohrani!"
Radosti joče mati, ko priljudnost ptujca vidi. V tem se približa nek mlad mož, ter pravi: Celutina hči, vzemi spet najinega otroka, dalje ne moremo tu stanovati, in že o pervem soncu bomo dalje odrinili". Na to mu rečem: „Brat, vošim ti sinje nebo, obilo sern, plajšč iz brebrovih kož in upanje. Ti nisi tedaj iz te puščave?" — Nak, odgovori mladi mož, prognanci smo in domovine si iščemoa. Ko to reče, začne cvetlicam glave sekati. Iz vtega vidim, da so solze na dnu te prigodbe, ter molčim. Žena vzame svojega sina iz vej drevesa in ga da možu nositi. Sedaj jima rečem: „A1 mi dovolita nocoj vajin ogenj zanetiti?" „Nimava koče", odgovori vojak, „pojdi z nama, če hočeš, naše stanišče je na bregu slapa". — „Prav rad grem", odgovorim, in precej odrinemo vkup.
Kmalo pridemo na breg vodopada, ki se že od delec z grozovitim šumom naznanja. Vodopad je reke Niagare, ki iz erieškega jezera izhaja in v ontarioško jezero dervL Njegova navpična visokost je sto štiri in štirideset čevljev. Od erieškega jezera do slapa teče reka naglo navzdol, in pri padu je bolj morju, kterega toki v odperto žrelo vodnega brezna derve, ko reki podobna. Slap se deli v dva razdela in se vije v podobi konjske podkovi. Med slapoma sterli nek spodjeden otok, ki z vsem svojim drevjem nad mešanico valov visi. Obilost vode, ki na južni strani pada, se kroži kakor velik valjar, in se razvija kakor snežna preproga, in blešči v sončnih žarkih v sakoverstnih barvah. Una pa,  ki na izhodnji strani pada,  se pogrezuuje   v gro-
226
zovito senco; djalo bi se, da je steber vode občnega potopa. Tisuč mavric se vije in križa nad breznom. Voda stresa steno in se razkropljuje v penaste vertincc, ki se verh gojzdov vzdihujejo kakor dim velicega požara. Smereke, divji orehi, skale, divjim pošastim enake, kincijo razgled. Orli, ki jih zrak seboj vleče, padajo navzdol in se verte nad globočino brezna, in žerahi se vesijo s svojimi gibljivimi repi konec potlačenih vej, da bi v breznu kakošno truplo razbitih losov in medvedov vlovili.
V tem ko ta prizor z nekakošno, z grozo zmešano radostjo ogledujem, me Indijanka in njeni mož zapustita. Iskat ju grem proti teku reke nad slapom, in kmalo ju najdem v nekem kraji, ki je bil nju žalosti ves primeren. V travi ležita z nekterimi starčiki poleg človeških, v zverinske kože zavitih kosteh. Sterme nad vsem, kar od nekoliko ur vidim, sedem poleg mlade matere ter ji pravim: „Kaj pomeni vse to, sestra moja?" — Odgovori mi: „Brat moj, to je zemlja domovine; to so kosti dedov naših, ki nas v prognanstvo spremljajo !" — „1 kaj", zaupijem, „vas je v to nesrečo pripravilo ?" Cclutina hči odverne: „ Ostanjki Natšezov smo. Po morii, ki so jo Francozi v našem narodu napravili, da bi svoje brate maščevali, so našli tistih naših bratov, ki so zmagovavcom uhitali, pribežališče pri Sika-sasih (Chikassas), naših sosedih. Precej dolgo smo bili tam v miru; al sedem mescev je, od kar so se bili iz Virginije naših zemljišč polastili rekoč, da jih je nek evro-pejski kralj njim podaril. — — Oči povzdignemo proti nebu, se obložimo z ostanjki dedov svojih in se podamo na pot čez puščavo. Na poti sem porodila; kar sem pa obolela, mi je tuga otroku umorila". To izrekši si briše mlada mati oči s svojimi lasmi; tudi meni se solze vlijejo.
Pa kmalo ji pravim: »Molimo, sestra moja, velikega Duha; vse se godi po njegovem povelji; vsi smo popotniki, in naši očetje so bili popotniki kakor mi; pa je, gotovo je kraj, kjer bomo počivali. Ako bi se ne bal, da je moj jenik Jahek kakor jezik belih, bi te prašal, če si kedaj slišala o Saktasu Natšezu govoriti?" — Pri teh besedah me Indijanka gleda in mi pravi:   „Kdo ti je o Natšezu Saktasu govoril?
—   Odgovorim ji: ^Modrost". Indijanka povzame: „Kar vem, ti rada povem, ker si od trupla sina mojega muhe odganjal, in ker si o velikem Duhu lepe besede govoril. Jez sem hči Renata Evropejca, ki ga je bil Saktas posi-novil. Saktas, ki je bil sveti kerst prejel, in Renat, moj nesrečni ded, sta v morii konec vzela". — „Clovek gre vedno iz tuge v tugo", ji odgovorim in pobesim oči. — Zna biti da mi veš tudi od očeta Aubry-ta kaj povedati?"
—   ,,Oče Aubry ni bil srečnejši ko Saktas", pravi lu-dijanka. Serokezci, sovražniki Francozov, uderejo v njegovo misijonarijo; privodi jih glas zvona, s kterem se popotnikom v pomoč zvoni. Oče Aubry bi se bil lahko otel, pa ni hotel svojih otrok zapustiti; ostal je, da bi jim s svojim izgledom k smerti serčnost delal. V velikih mukah je bil sožgan, pa nič mu ni moglo kar besedice zoper Boga ali v sramoto njegove domovine iztergati. Kar en hip ne preneha, ko ga more, za svoje rabeljne moliti in osode žertev milovati. Mu kakošno znamenje slabosti iztergati, pripeljejo Serokezci nekega pokristjanjenega divjaka, ki so ga bili grozovito razmesarili, pred njega; pa močno se zavzamejo, ko vidijo, da se mladencč na kolena verze in poljubljuje rane starega puščavaika, ki upije: Sin moj, postavljeni smo v razgled angeljem in ljudem". Razkačeni Indijani mu zabo-dejo razbeljeno železo v gerlo, da bi ne govoril. — Na to umerje, ker ne more nikogar več tolažiti".
^Pripoveduje se, da Serokezci, dasiravno vajeni viditi divjake stanovitno vse terpljenja prenašati, se niso mogli ubraniti, da bi ne bili obstali, da je v ponižni serčnosti očeta Aubry-ta nekaj njim neznanega bilo, in da je njegova serčnost vse serčnosti zemlje presegla. Mnoge iz med njih je ta smert tako ganila, da so kristjansko vero sprejeli".
»Nekoliko let pozneje  zve Saktas,   ko  iz dežele belih
nazaj pride, nesrečo moža molitve, ter gre njegov in Atalin pepel poiskat in pobrat. — Pride v kraj, kjer je misijonarija stala, pa ga komaj spozna. Jezero se je bilo čez bregove razlilo in savana se je bila v močvir spremenila, in razrušen naravni most je bil s svojimi razvalinami Atalin grob in germovje smerti zasul. Saktas se obotavlja dolgo v tem kraji; obišče puščavnikovo jamo, jo najde vso s ternjem in maliuovjern zaraščeno, v nji pa košuto, ki svoje jeleuče doji. Sede na skalo mertvaške straže, kjer druzega ne vidi, ko nekoliko peresic, ki so bile s krila kakošne odletovavne ptice padle. — Ko tu joče, prileze puščavnikova podomačena kača iz bližnjega germovja in se mu okolj nog ovije. Saktas ogreje v svojih nedrijih tega zvestega prijatla, ki je bil vsred razvalin sam ostal. — Utalisov sin je pripovedoval, da se mu je o mraku večkrat zdelo, da vidi A talin o in oče Aubry tovo senco vzdi-govati se v puhu mraka. Te prikazni so ga navdajale s pobožnim strahom in s tužno radostjo.
„Ko je groba sestre svoje in puščavnikovega zastonj iskal, je hotel te kraje že zapustiti, kar začne košuta pred njim skakljati. Pri podnožji križa misijonarije se ustavi. Križ je bil takrat napol z vodo obdan; njegov les je bil od mahii razjeden, in nenasit (Pelikan} puščave je rad na njegove červojedne rame sedal. — Saktas sklene, da ga je hvaležna košuta k grobu gostoljubnega starčika pripeljala. Koplje pod skalo, ki je nekdaj namest altarja bila, in najde tu ostanjke nekega moža in neke ženske. Ne dvomi, da so ostanjki duhovnega in device, ki so jih bili znabiti angelji tu pokopali; v medvedje kože jih zavije in se poda sopet na pot v svojo deželo. Dragoceni ostanjki, ki jih seboj nese, mu klopotajo na ramah, kakor tul smerti. Ponoči si jih deva pod glavo, in sanja se mu o ljubezni in kreposti. O ptujc, tu ga lahko vidiš —  ta prah s Šaktasovem  zmešan!"
Ko Indijanka te besede izreče, planem kviško, se približam svetim ostanjkom in pokleknem pred-nje molče'. Na to se hitro oddaljšam in zaupijem: „Tako je prešlo vse na zemlji, kar je lepega, krepostnega, rahločutnega bilo! Človek, ti si le nagla senca, le žalostne sanje; bitje tvoje je le nesreča; le žalost tvoje duše in vedna tuga tvojih misel te redi!"
S tem premišljevanjem sem imel celo noč opraviti. Naslednji dau o zori me zapuste moji tovarši. Mladi vojaki so pervi na poti, žene pa zadnje; uni so obloženi s svetimi ostanjki, te pa nosijo svoje novorojene: starčiki hodijo v sredi med dedi in med nasledniki svojimi, med spomini in med upanjem, med zgubljeno in med prihodno domovino. — Oh! koliko solz se prelije, ko se rojstni kraj tako zapusti, ko se izverh griča prognanstva streha, pod ktero se je človek gojil, in potok koče, ki po zapuščenih poljih domovine žalostno teče, poslednjikrat vidi.
Nesrečni Indijani, ki sem vas v puščavah novega sveta s pepelom vaših dedov tavati vidil, — vi, ki ste me pri vsi svoji revščini gostoljubno sprejeli, jez bi vam ne mogel sedaj tega poverniti, kajti tudi jez tavam okrog kakor vi, silovitosti človeški izdan, in sem v svojem prognanstvu ne-srečniši kot vi, ker nisem kosti svojih očetov sabo vzel.