JTaš PoStni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt P. b. b. LETO XIX. / ŠTEVILKA 10 CELOVEC, DNE 9. MARCA 1967 CENA 2.- ŠILINGA Klausova politika 6. marca 1966 je dosegla Avstrijska ljudska stranka pri državnozborskih volitvah s 85 mandati absolutno večino v parlamentu. Socialisti so pri volitvah močno nazadovali. Sledila so pogajanja z OeVP z namenom, da bi prišlo do obnovitve koalicije med OeVP in SPOe. Vendar so se odločili socialisti za opozicijo. S tem je bila dr. Klausu 'kot predsedniku Avstrijske ljudske stramike dana možnost, da sestavi vlado izključno le z osebami, ki prihajajo iz vrst OeVP ali pa iso ji — kot minister za pravosodje — vsaj idejno blizu. Ne bomo naštevali, kaj je vlada v preteklem letu vse ukrenila. Drži eno, da je bilo za avstrijisko ljudstvo veliko storjenega in da se napovedi socialistov niso uresničile. Napovedali so namreč politično krizo v državi, brezposelnost itd. Do vsega tega ni prišlo, temveč je mogla Klausova vlada beležiti tekom prvega leta svojega delovanja lepe uspehe, ki se jih imamo vzrok veseliti vsi državljani. Delovna mesta, reden zaslužek, mir in napredek, vse to je bilo avstrijskemu prebivalstvu zagotovljeno. V zvezi z manjšinskim vprašanjem na Koroškem je napovedal kancler Klaus razgovore s predstavniki zvezne in deželne vlade in koroškimi Slovenci. Do teh razgovorov bo prišlo po izjavi zastopnikov Avstrijske ljudske stranke na Koroškem ob koncu meseca marca ali v začetku meseca aprila. Znano je, da so nacionalistično usmerjeni nemški krogi ponovno sprožili zahtevo po ugotavljanju manjšine. Tako je državni poslanec dr. Scrinzi, predstavnik koroške FPOe, stavil kanclerju dr. Klausu v parlamentu glede načina realizacije člena 7 več vprašanj. Prvo vprašanje je bilo: »Ali drži, da namerava zvezna vlada predložiti državnemu zboru še pred sklenitvijo zakona o Ugotavljanju manjšine osnutek za zakon o uradnem jeziku?« Na to vprašanje je kancler Klaus odgovoril: »Dosedanji študij in posvetovanja še niso dokazala, da je tozadevno edina pot zakon o ugotavljanju manjšine. So še druge poti za ugotovitev obsega manjšin oziroma snovno-pravno rešitev vprašanja uradnega jezika.« Dr. Scrinzi je vprašal nadalje: »Ali nameravate zanikati soglasno sprejete sklepe koroškega deželnega zbora ter obljubo tedanjega kanclerja Raaba, dano oktobra meseca leta 1960, po katerih naj bi po koroškem deželnem zboru soglasno priporočeni zakon o ugotavljanju manjšine bil čimprej predložen državnemu zboru?« Klaus je odgovoril: »Ne nameravam ne eno, ne drugo, temveč želim pospeševati ČuEnLaj takoj za NaoCeTungom Ministrski predsednik prehitel obrambnega ministra Lina Piaoa Iz časopisov in poročil različnih kitajskih tiskovnih agencij je razbrati, da je v notranjem kitajskem boju za oblast ministrski predsednik Ču En Laj prehitel obrambnega ministra Lina Piaoa in je sedaj najmočnejši politik takoj za Mao Ce Tungom. Tako poročajo tiskovne agencije, da mu je Mao izročil nekatera pooblastila, katere je doslej opravljal obrambni minister Lin Piao. Na velikem zborovanju v Pekingu je nastopil kot glavni govornik Ču En Laj. Zbranim množicam je prinesel pozdrave Mao Ce Tunga, medtem ko je poleg njega molče sedel Lin Piao. Nadaljnji dokaz vzpona Ču En Laja je prinesla poročevalska agencija »Nova Kitajska«. V tej je bilo rečeno, da je govoril v imenu vodje partije Maoa, Lin Piaoa in De Gaulle utrdil svoj položaj Degolisti vodijo pred komunisti — 38 odstotkov za stranko de Gaulla Degolisti so se v nedeljo v prvi volivni rundi francoskega parlamenta presenetljivo dobro odrezali in prejeli okoli 38 odstotkov vseh glasov, komunistična stranka Francije 22 odstotkov, za federacijo demokratske in socialistične levice je bilo oddanih 19 odstotkov glasov, demokratski center je prejel 13 odstotkov, preostalo število glasov pa je porazdeljeno med nekaj manjših levih in desnih strank. Volilni izidi se prav malo razlikujejo od prve runde parlamentarnih volitev leta 1962. Volilna udeležba je dosegla z 22.9 milijonov glasov od 28,3 milijonov volivnih upravičencev skoraj 81 odst. To pomeni, da so sedanje parlamentarne volitve (prva runda) v Franciji dosegle nov rekord. Treba je omeniti, da se je tokrat vzdržalo glasovanja le 20 odstotkov Francozov, medtem ko jih leta 1962 v prvi rundi ni volilo nad 32 odstotkov. V nedeljo, 5. marca, je bilo z absolutno večino izvoljenih samo 73 poslancev: 62 jih pripada stranki generala in državnega predsednika de Gaulla, 8 je komunističnih po- študije, ki bi omogočili stvarno rešitev tega vprašanja.« Dr. Scrinzijevo vprašanj e je nato bilo: »Ali niste tudi mnenja, da je neobhodno potrebno obseg in območje manjšine objektivnim potom ugotoviti?« »Da, objektivnim poltoni,« je dejal dr. Klaus, vendar nisem prepričan o tem, da je edina, najhitrejša in najbolj smotrna pot za določitev območja jezikovnih manjšin zakon o ugotav-Ijanjiu manjšine«. Iz tega je razvidno, da gre kanclerju dr. Klausu za pravično ureditev vseh manjšinskih vprašanj. O tem pričajo kanclerjeve izjave, podane ob njegovem uradnem obisku v Beogradu, pred koroškimi Slovenci v Celovcu, ob otvoritvi visokošolskega doma »Korotan« na Dunaju, avstrijsko-jugo-slovamski komunike ob zaključku državnega obiska predsednika Jugoslavije v Avstriji ter koraki, ki so bili po kanclerju dr. Klausu doslej v prid koroškim Slovencem storjeni. Znano je, da je le še Josef Friedrich Per-konig našel tako iskrene in globoke besede o Slovencih kot kancler dr. Klaus, ki je dejal, da se šele s slovanskim tonom mani- najvplivnejše vojaške komisije, čeprav Ču En Laj ni član te komisije. To pa imensko vodi Mao, v praksa pa obrambni minister Lin Piao. Kmalu za tem, ko je dal vodja partije Mao Ču En Laju pooblastila, da se mora končati kulturna revolucija, je slednji zapovedal posadki v Honanu, naj se strne ob Maou, kar je še nov dokaz, da ima Ču En Laj v rokah tudi vojaško oblast. Ministrski predsednik Ču En Laj je dal tudi navodila, da se mora kulturna revolucija v pokrajini Sinkiang, ki meji na Sovjetsko zvezo, takoj končati. Na stenskih plakatih je bilo napisano, da se morajo nemudoma vsi Kitajci vrniti na svoja delovna mesta v svojih domovinskih pokrajinah ali pa javiti pri svojih vojaških edinicah. slancev, 2 ima demokratski center in enega združena levica. Od 29 de Gaullovih ministrov je bilo v prvi volilni rundi izvoljenih 11; ministrski predsednik Pomipidou je bil ponovno izvoljen. Premier Pompidou, ki je dobil tokrat prvič parlamentarni mandat, je po volitvah izjavil, da je zadovoljen z izidom nedeljskih volitev v prvi rundi: »Na volitvah so Francozi izpričali inteligenco in pamet.« Pa tudi ostali voditelji strank so zadovoljni z rezultati nedeljskih volitev. Komunisti so zlasti poudarili, da so s svojimi nad 5 milijonov glasov — dobili en milijon več glasov kot leta 1962 — najmočnejša opozicijska stranka. Priprave za drugo volivno rundo v nedeljo, 12. marca, so se pričele z vrhunskim sestankom levice. Glavni tajnik komunistične stranke WaIdeck-Rochet, kandidat federa-cijske demokratske in socialistične levice Mitterand, in vodja socialistov Mollet so izdelali načrt, po katerem naj bi degolistom vzeli čim več mandatov. Kljub temu pa opazovalci ne dvomijo v degolistično zmago. festira prava evropska polifonija, da so številni pesniki, skladatelji dn glasbeniki slovanskega rodu bogatili avstrijsko umetnost s slovanskimi elementi, da so vtisnili koroški Slovenci Koroški neizbrisna znamenja, da pomenijo za Avstrijo obogatitev, da je hvaležen, da se je na srednji šoli odločil za učenje slovenščine, da se je učil jezik manjšin iz ljubezni do manjšin, da je Koroška pravo evropsko področje in da mora biti Koroška Evropa v malem. Koroški Slovenci nismo postali v preteklem letu nestrpni, ker doslej še mi prišlo do napovedanega razgovora. Vemo, da so bili medtem ustvarjeni pogoji za predvideni razgovor, ki se bo vršil v znamenju medsebojnega zaupanja. V avstrijski notranji in zunanji politiki manjšinska vprašanja niso več kamen spotike. Tudi »Sakburger Nachrichten« so 6. marca 1967 zapisale, da večina koroškega prebivalstva manjšinskega vprašanja me občuti več kot problem. Gledamo v njem le še človečansko vprašanje, 'ki ga bodo znali rešiti ljudje dobrega srca s čutom pravičnosti v zadovoljnost obeh narodov v deželi. OBJAVA V soboto, dne 11. marca 1967, se konča na Državni gimnaziji za Slovence 2. tromesečje. Dijaki dobijo na ta dan spričevala. 18. marca 1967 je od 13. do 16. ure na šoli »Dan staršev«. Ravnateljstvo Spominčica na grob Janku Olipu Sele, ponos koroških Slovencev! Nobena vas na našem ozemlju ni dokazala v preteklih letih toliko žilavosti kot prav Sele, nobeno naselje ni izžarevalo po svojih prebivalcih toliko samozavesti kot selska fara, v nobeni vasi koroški Slovenci v obnovljeni državi nismo našli toliko opore za narodno delo kot prav v Selah. Prebivalcem vsega našega ozemlja so dajali Selami skozi vsa leta s svojo nesebičnostjo, z brezmejnim narodnim idealizmom, z vedrim optimizmom, s stalno prisotnostjo pri našem narodnem delu naj lepši zgled ter bili narodu močna opora pri gradnji vedno lepše bodočnosti koroškim Slovencem. Selške žrtve so zgovoren dokaz nezlomljive življenjske volje rodu, ki je kremenit kot gorovje Karavank. Svojo žilavost je ta narod pod Karavankami znal dokazovati spet in spet z aktivnim kulturnim delom ter vdanostjo katoliški Cerkvi. Del tega življenja je bil naš rojak Janko Oliip. Kot soustanovitelj in sodelavec Narodnega sveta koroških Slovencev je bil uverjen o potrebi zavestnega oblikovanja javnega življenja po krščanskih načelih, upoštevanja bogate narodne tradicije pn duhovni rasti posameznika ter celotne skupnosti, veroval je naš Olip v trenutek, ko se bosta našla večinski narod in manjšina v harmoničnem sodelovanju. Ob začetku 'te poti stoji 40 slovenskih rojakov, med njimi Janko Olip, ki so ustanovili leta 1949 v Mohorjevi hiši Narodni svet, organizacijo, ki je imela leta 1965 v svoji sredi poslevodečega državnega predsednika iin avstrijskega kanclerja, ki si utira s svojimi sodelavci in somišljeniki pot v vedno širše narodno poslanstvo. Kot dolgoletni odbornik Mohorjeve družbe je Janko Olip s svojimi nasveti in glasom soodlbčal o važnih, za usodo koroških Slovencev pomembnih vprašanjih. Povezana niso le z našimi dijaškimi domovi, Slovensko gimnazijo, tiskarno, knjigarno, temveč tudi z visokošolskim domom »Korotan« na Dunaju. Kako globoko je spoštoval Janko Olip Slovensko duhovščino, pa priča najbolj zgovorno dejstvo, da je podpiral vsepovsod, tista stremljenja, potom katerih bi bilo mogoče na najboljši način zagotoviti našemu narodu duhovniški naraščaj. Narod, ki gradi cerkve, ki vidi v duhovnikih svoje vzore in vodnike, ki ima v svoji sredi tako plemenite značaje, kot je bil to Janko Olip, je zdrav narod! Naj se našemu Janku Olipu zahvalimo tudi s tega mesta za zgled, ki ga nam je dajal s svojim življenjem kot človek in koroški Slovenec. ■ Francija je v torek izstrelila vesoljsko kabino in v njej opico, da bi ugotovili, kako odgovarja živ organizem v breztežnem stanju. V oddaljenosti 180 km od Zemlje je opica prebila 10 minut v breztežnem stanju, potem se je s padalom vrnila na Zemljo. Vse so snemali na filmski trak, ki se je prav tako vrnil s padalom na Zemljo. Politični teden Po svetu... KIESINGER ZAHTEVAL RAZČIŠČENJE NEZADOVOLJIVEGA RAZMERJA Z ZDA Zahodnonemški kancler Kiesinger je sedanje stanje odnosov med Bonnom dn Wa-sbingtonom takole komentiral: »Tako ne more dalje; govorimo samo o spornih vprašanjih in ne več o vprašanjih skupne koristi.« Dodal je, da j-e absolutno potrebno ugotoviti, v katerih stvareh se interesi obeh držav še ujemajo. Pripomnil je, da je paradoks dejstvo obstoja zavezništva, v katerem je tudi Bonn, in da se je nad njdm, kljub vsem nasprotjem, ustvarila med dvema velikima državama neke vrste »atomska sokrivda«. Zatem je kancler dejal, da bi »prezgodnje priznanje« meje na Odri in Nisi »povzročilo več škode kakor koristi«. Dejal je, da se ne smejo prepustiti romantično utopi-stičnim utvaram na tem sektorju dn je treba »odločno verovati, da bo samo s prema-ganjem evropskih nasprotij moč najti rešitev raznih vprašanj«. Zatem je kancler izrekel prepričanje, da bodo tudi po varšavski konferenci še druge države sledile zgledu Romunije dn normalizirale svoje odnose z Bonnom. S Sovjetsko' zvezo, je dejal Kiesinger, je treba ustvariti tako stanje, da sedanji interesi spodbudijo iskanje rešitev, ki bodo sprejemljive tudi iza vzhodni blok. To je tudi stališče de Gaulla in za Zvezno republiko je poglavitne važnosti uživati podporo Francije za svojo vzhodnoevropsko politiko.« Uradni predstavnik je sporočil, da sta Zahodna Nemčija in Jordanija obnovili diplomatske odnose. Jordanija je med desetimi arabskimi državami, ki so prekinile diplomatske odnose z Bonnom, ko je Zahodna Nemčija maja 1965 navezala diplomatske odnose z Izraelom. Predstavnik vlade von Hase je izjavil, da je pobudo za obnovitev odnosov dala Jordanija, ter da je ta obnovitev 'političnega značaja in ni povezana z načrti za gospodarsko pomoč. Von Hase je dodal, da je Zahodna Nemčija vedno pripravljena obnoviti diplomatske m prijateljske odnose z drugimi arabskimi državami. Arabske države, ki so maja 1965 prekinile diplomatske odnose z Zahodno Nemčijo, so Egipt, Sirija, Irak, Jemen, Sudan, Sando va Arabija, Alžirija, Libanon im Kuvajt. Kairski radio pa je obsodil sklep Jordanije, da obnovi diplomatske odnose z Zahodno Nemčijo, ne da bi se posvetovala z drugimi arabskimi državami. Na ta način je Jordanija »izdala enotno arabsko stališče o Palestini in je zmanjšala možnost arabskih držav, da dobijo koncesije od Bonna«. Radio je dodal, da glavni tajnik arabske zveze sedaj proučuje možnost obnovitve diplomatskih odnosov med arabskimi državami in Bonnom, toda ni še predložil dokončnega poročila o tem. ALI BO INDONEZIJSKI GENERAL SUHARTO REŠIL DEŽELO TEŽAV? Govorili so, da je dober vojak. Priznali so mu, da je spreten politik. Zdaj bodo morda rekli tudi to, da je spreten diplomat. General Suharto je enega od svojih velikih smotrov te dni nedvomno dosegel s pogovori, in sicer uspešno, neboleče, v pravem trenutku, brez nepotrebnega tveganja in pretiranih komplikacij. Z diplomatskim sporazumom je dobil vse tisto, kar je predsedniku Sukarnu še preostalo, razen naslova. Sukamo je ostal samo še ime, simbol, poimenski državni poglavar — do nadaljnjega. Neki ameriški časnikar je imenoval Su-hatrta »uganko z Jave«. Po- zemljepisnem poreklu je ožji Sukarnov rojak. Toda to ni razlog, zakaj v nasprotju s svojimi rojaki v zadnjih mesecih ni javno izjavil ničesar proti Sukarnu in se ni z njim javno nikoli sprl. »On je naš predsednik,« je govoril, vendar je kljub temu, nadstropje za nadstropjem, rušil politično zgradbo, ki jo je postavil poglavar in ustanovitelj, države. Toda pri tem je vztrajno poudarjal, da počenja vse to v njegovem imenu ... !»Ne vse naenkrat!« se glasi ena od političnih misli generala Suharta. »Vedno vse ob pravem času,« se glasi druga. Suharto se jie ravnal po tem tudi v praksi. Kot že rečeno, je doslej dosegel vse razen Sukarnove- ga naslova. Zaveznikov si ni iskal le na levem krilu. To je vsekakor zelo zgovorno. S podporo, ki jo je dolbli, je Suharto pripravljal teren tudi :za »zadnji ukrep«. Su-ikarna so obtožili, da je sodeloval v zaroti. Suharto ga je pozval, naj. pojasni »svojo politiko v preteklosti«, ker se bo sicer srečal z vojaško akcijo. Toda zadnji trenutek so se s sporazumom vsaj trenutno izognili prvemu in drugemu. Zmagovalec je zopet Suharto. Pomiril je duhove, obvaroval deželo pred novimi spopadi, Sukarna pa sodišča. Za nasprotno, uslugo pa je v manj kot enem letu že drugič prevzel vsa njegova »pooblastila«. Toda tokrat gre za bistveno razliko. Sukarnu zdaj razen simbola ni ostalo nič drugega, niti odgovornost za vse tisto, kar se bo poslej dogajalo v Indoneziji. Toda težave so ostale tudi brez Sukarna. Predvsem gospodarske težave. Ali jih bo Suharto zmogel? Doslej mu je uspelo vse, cesar se je lotil, toda gospodarstvo je občutljivejše kot politika. Suharto je drugi sin izmed enajstih otrok muslimanskega trgovca, z Jave. Po končani gimnaziji je postal bančni uradnik, toda tega se je »naveličal« in se odločil za vojaško kariero. Tik pred drugo svetovno vojno je vstopil v armado, med vojno pa končal častniško šolo. V kolonialni vojni se je boril proti Nizozemcem na Centralni Javi in leta 1949 osvobodil Džokdžakarto. Iz teh časov izvira tudi neka anekdota o njem. Pravijo, da je kljub ogorčenim bojem našel celo toliko časa, da se je oženil z dekletom Titi. Toda ko se mu je rodila prva hči Siti, so se boji znova razvneli in Suharto se je moral vrniti k svojim četam. Ker je želel videti hčer, je poslal kurirja z nalogo, naj organizira tajni sestanek tik pred nosom nizozemskih okupacijskih sil. Z ženo se je sestal v kuhinji sultanove palače v Džokdžakarti. Po tem dogodku skoraj dve leti ni videl niti žene miti hčerke ... In Suhartova politična usmeritev? Antikomunist v različicah tistih, ki bi želeli, da bi to bil. Desničar je za skrajno levico, levičar za skrajno desnico. Sam zase pa pravi: »Sem proti vsem skrajnostim — desnim in levim!« Za koga je potem Suharto? Nekako je še vedno neopredeljen, nejasen, tako kot je nejasen tudi položaj v deželi, ki jo ta general zdaj tudi formalno upravlja. Toda v čigavem imenu? Očitno je, da niti zadnji »kompromisni udar« v Džakarti ni zadnje dejanje indonezijske drame. Razplet bo kmalu poka- zal, kakšna je razdelitev vlog ne samo na odru, temveč tudi za kulisami. Pokazal bo, koliko je politika »zlate sredine« šestinštiridesetletnega Suharta sposobna rešiti podedovane težave in zadovoljiti tiste, brez katerih Suharto ne bi postal to, kar je danes. POLJSKI ZUNANJI MINISTER O POLITIKI ZAHODNE NEMČIJE Poljski zunanji minister Rapacki je ob obisku v Londonu na kosilu v združenju tujega tiska izjavil, da je glavna ovira za obnovitev diplomatskih odnosov med Poljsko in Zahodno Nemčijo odklanjanje bonn-ske vlade, da bi sprejela položaj nejedrske države. Druge težave na tej poti so tudi v tem, da bonnska vlada noče priznati vzhodnonemških meja in zlasti meje na Odri dn Nisi ter zatrjuje, da predstavlja vse nemško prebivalstvo. Rapacki je nato izjavil, da se mora predvsem menjati bistvo zahodnonemške politike, če ,se hoče doseči prava normalizacija odnosov med obema državama. Kar se tiče nemškega vprašanja v celoti, je Rapacki izjavil: »Za nas je odločilne važnosti bistvo zahodnonemške politike. Zavedamo se spremembe v govorici zahodnonemške vlade in lahko vidimo tudi spremembo taktike te vlade, toda ne vidimo spremembe bis|tva njene politike.« WILSON V HAAGU Ministrski predsednik britanske vlade Harold Wilson, ki je na obisku v Haagu, se je bil minuli teden dva dni (26. in 27. februarja) pogovarjal z nizozemskimi voditelji o vstopu v Evropsko gospodarsko skupnost (EWG = EGS). V angleškem zastopstvu je bil tudi zunanji minister Brown, ki se je takoj po sestanku vrnil v London, ker je moral v spodnji zbornici odgovarjati na več vprašanj, v zvezi z Vietnamom. Wilson j.e po končanih pogovorih na tiskovni konferenci izjavil, da med dosedanjimi stiki z vladami držav članic Skupnega trgovskega tržišča niso prišli še do nobenega zaključka in nimajo namena priti do nobenega zaključka, dokler ne bodo 'končali obiskov v šestih prestolnicah, dokler se ne 'bodo začeli razgovori v britanski vladi ter dokler ne bodo navezali stikov z družabniki v EFTA, (Evropsko združenje za svobodno trgovino: Avstrija, Švica, Portugalska, Danska, švedska, Finska, Velika Britanija). Nato je Wilson izjavil, da se je ustvarilo ugodno ozračje za sprejem Velike Britanije v Evropsko gospodarsko skupnost, ter da so bili njegovi pogovori z nizozemskimi voditelji koristni in plodni. Dosedanji stiki v prestolnicah (Rimu, Parizu, Bruslju, Bonnu) so bili spodbudni. in uri nas v Avstriji VRHUNSKI SESTANEK O JUŽNI TIROLSKI V INNSBRUCKU Pod strogim varstvom, ker so računali z možnimi atentati, je bila v nedeljo, 26. februarja, v Deželnem dvorcu v Innsbrucku vrhunska konferenca o južnotirolskem vprašanju. Zvezni kancler dr. Josef Klaus je prispel v Innsbruck s helikopterjem v spremstvu zunanjega ministra dr. Luja Tončiča-So-rinja, notranjega ministra dr. Hetzenauer-ja in državnega tajnika zunanjega ministr-strstva dr. Bobleterja. Deželo Tirolsko pa so zastopali deželni glavar Walln6fer, deželni podglavar dr. Kunst, deželni poslanec Zechtl in predsednik deželnega zbora Lug-ger. Zastopniki Južne Tirolske pa so bili: načelnik južno tirolske ljudske stranke dr. Silvio MagnagO' in njegovi namestniki Mdt-terdorfer in dr. Volgler. Navzoči na sestanku so bili tudi avstrijski strokovnjaki za jjUŽnotirolska vprašanj a. Po več kot sedemurnih razgovorih med predstavniki zvezne in deželne avstrijske vlade in predstavniki južnotirolske ljudske stranke o »paketu« italijanskih predlogov za rešitev južno tirolskega vprašanja, so izdali poročilo, ki pravi, da je Magnago obvestil (v dveurnem poročilu) navzoče o sedanjem položaju in o odgovoru, ki je prispel iz Rima glede pojasnil, ki jih je zahteval izvršni odbor stranke. V luči teh informacij so obravnavali tako obseg ukrepov, ki jih predvidevajo Italijani, kot tudi mednarodna jamstva. Zlasti glede zadnjega vprašanja j,e dal obsežna pojasnila zunanji mi- nister dr. Tončič, ki je obrazložil nujnost mednarodnih jamstev. Med razpravo so obravnavali različne plati »paketa«, in to jezikovna vprašanja, šolska vprašanja ter odobritev pokrajinskega proračuna, pri čemer je ponovno bilo v ospredju vprašanje mednarodnih jamstev. Zvezni kancler dr. Klaus je izrazil podporo zahtevam južnotirolslkega prebivalstva po avtonomiji in dejal, da bo avstrijska vlada storila vse mogoče, da se čimprej nadaljujejo razgovori med Avstrijo in Italijo v skladu z resolucijo Organizacije združenih narodov. Končno pa je bilo rečeno v poročilu, da so na vrhunskem sestanku sklčnili predati celotno zadevo v roke zunanjih ministrov. S tem so neposredna posvetovanja med Južnimi Tirolci in litalij ansko vlado končana. Da jie bila skrb — teroristi bi mogli ta juž-notdrolski vrh motiti z atentati — upravičena, kažeta dva bombna atentata, ki sta se zgodila malo pred pričetkom konference. Že v soboto, 25. februarja, so teroristi na italijanskem državnem ozemlju razstrelili daljnovod pri St. Georgenu v Pustriški dolini, v nedeljo, 26. februarja, pa je v zgodnjih jutranjih urah eksplodirala bomba na dvorišču vojašnice karabinjerjev v Boznu. Eksplozija je bila tako močna, da so na sosednjih hišah nastale precejšnje poškodbe, poleg tega sta bila ranjena en karabinjer in ena ženska. Na konferenci v Innsbrucku so bili mnenja, da so politična jamstva, ki jih je predlagala Italija, nezadostna. Ta politična jam- SLOVENCI dama in p o sneta Ob smrti glasbenika Milana Pertota V Ljubljani je pretekli mesec umrl Milan P e r t o t, po poklicu učitelj. Zaslovel pa je meti Slovenci zlasti kot glasbenik in pevovodja in zaradi koncertnih gostovanj tudi v inozemstvu. Po rodu je bil iz Trsta. Na tržaškem ozemlju je vodil v času, ko je bil Trst v coni B, več zborov. Pred drugo svetovno vojno, ko je služboval kot učitelj v Marenbergu, Litiji in Mariboru, je uspeš, no vodil pevske zbore. Pred drugo svetovno vojno, ko je bil na višku svojega dirigentskega udejstvovanja, je bil sprva pevec v Učiteljskem pevskem zboru, ki ga je vodil znani, danes že pokojni glasbenik in dirigent prof. Srečko Kumar, za njim pa je prevzel Učiteljski pevski zbor (UPZ) Milan Per-tot. To so bili slavni dnevi za ta v tistem času najboljši slovenski mešani zbor in tudi za slovensko koncertno dejavnost. Milan Pertot je na tržaškem ozemlju zbiral in zapisoval razne starodavne ribiške, mornarske in tudi stare soldaške pesmi. Imel jih je precej v svojih arhivskih zbirkah in jih tako otel pozabi. Nekaj pesmi je izdal tudi v tisku in so izšle pod naslovom „Stare tržaške narodne pesmi”. Ta zvezek je povsem razprodan, škoda, da ga ne ponatisnejo zaradi melodij in starinskih besedil, značilnih za pesniško razpoloženje našega preprostega človeka na ozemlju Trsta, ki je bil za časa monarhije mnogo bolj slovensko mesto, kakor je danes. Učitelj Milan Pertot je opravljal razredniški pouk na litijski in tudi na drugih osnovnih šolah, kjer je bil zaposlen. Z glasbo se je ukvarjal zaradi svojega notranjega klica in navduševanja in glas. benih sposobnosti za lepo slovensko pesem. „Tmel je tako oster in izbrušen posluh, kakršnega sem doslej opazil edino pri svojem nekdanjem glasbenem učitelju na ljubljanskem učiteljišču prof. Deklevi,” je zapisal njegov nekdanji učenec Jože Zupančič. Vest iz Velike Britanije Iz Velike Britanije je prišla novica, da je bil župnik g. Ignacij Kunstelj, dušni pastir za Slovence v Veliki Britaniji, imenovan za ravnatelja dušnih pastirjev za Slovence v izseljenstvu. V Sao Paulu novi slovenski zdravnik V Sao Paulu v Braziliji je bil nedavno promoviran za doktorja vsega zdravilstva Vladimir Stamen. kovič-Bcrnik. Mladi slovenski zdravnik se je posvetil nevrologiji in psihiatriji. Sergio Sergi Hočevar razstavljal v Argentini Veliki buenosaireški jutranjik La Premsa je nedav. no objavil poročilo o razstavi ksilografij in olj Ser-gia Sergi-Hočevarja v galeriji Rubinstein v Mar del Plati. Poročevalec poudarja veliko umetniško vrednost razstavljenih umetnin. Umetnik Sergio Sergi je po rodu Slovenec Hočevar. Sergio Sergi je njegovo umetniško ime. V Argentini živi že dolgo let. V glavnem je živel in de. loval v Cordobi in Mendozi, kjer je bil profesor in poddirektor na tamošnji Umetniški akademiji. V argentinskih umetniških krogih je znana osebnost. Uživa veliko osebno simpatijo in visoko spoštovanje ter ugled s svojimi umetninami, zlasti bakrorezi in ksilografijami. Njegovo življenje in delovanje v neslovenskem okolju ga nikdar ni odtujilo narodu, iz katerega je izšel njegov oče. Zato je tudi on vedno javno in odkrito priznaval, da je po očetu slovenskega rodu. To je bilo tudi povedano v katalogu njegove zadnje umetniške razstave ob koncu leta 1966 v eni od umetniških galerij v Buenos Airesu. stva bi izvedli v obliki svečane izjave pred italijanskim parlamentom. Po poročilu dr. Magnaga je sledila diskusija, med katero se je izkazalo, da niso povsem enaka mnenja v okviru posameznih zastopstev. Rimski odgovor glede zahtevanih pojasnil je prinesel bistveno izboljšanje glede dveh vprašanj neodvisne uprave nemških šol in spremembo pravice veta italijanskega prebivalstva proti proračunu pokrajine. Zagovorniki pozitivnega odgovora na italijanske ponudbe so to utemeljevali, češ da Italija doslej še nikoli ni toliko ponudila, da ni mogoče doseči več in da je zato treba čimprej ©stvariti uresničljivo. Zagovorniki negativnega odgovora pa pravijo, da bi prav predlagani postopek glede pokrajinskega proračuna lahko celo poslabšal sedanje stanje, da Italija ne privoli v sporazum veljavnosti dveh jezikov, in končno da so določila o stalnih prebivalcih nestvarna, ker se lahko takoj' vsak prišlec vpiše kot stalni (prebivalec neke občine. Učitelji slovanskih jezikov zborovali na u Med 27. februarjem in 2. marcem se je zbralo na dunajski univerzi okoli 300 slavistov, učiteljev slovanskih jezikov avstrijskih glavnih in višjih šol ter univerz in študentov slavistike, da bi proučili v predavanjih, diskusijah in delovnih krožkih trenutno situacijo ter nadaljnje razvojne možnosti pospešitve slovanskih jezikov v Avstriji, ki je kot nevtralna država med evropskim zapadom in vzhodom v prvi vrsti poklicana, da postaja srednica slovanskega kulturnega ustvarjanja. Bogati program tega zborovanja, ki ga je podprlo avstrijsko ministrstvo za prosveto moralno in finančno, je sestavil pripravljalni komite dunajskih in graških profesorjev. Jezikovni problemi so prišli v predavanjih prav tako do veljave kot literarna ali praktično - šolska vprašanja. Profesorji iz Moskve, Ziiricha, Vzhodnega Berlina, Plamburga, Los Angelesa in iz drugih krajev so prikazali situacijo slavistike in učenja slovanskih jezikov v svojih državah. Zanimivo je bilo videti, kako različen je ustroj šolstva v raznih delih sveta in kako raste zanimanje za slovanske jezike, in tu predvsem za ruščino, iz dneva v dan. Stalno naraščajoči 'kup znanstvenih knjig v ruskem jeziku in politična ter gospodarska integracija našega sveta silijo v ta razvoj. Prosvetnega ministra, ki je bil zadržan, je pri otvoritvi zastopal sekcijski šef W o h 1 g e m u t h , nestor avstrijskih aktivnih slavistov univ. prof. dr. Josef Mati pa j,e vse navzoče goste prav prisrčno pozdravil. Na zborovanju sta bila tudi prebrana telegrama ruskega pisatelja Konstantina F edina in znanega glasbenika Dimitrija Šostakoviča. Obe osebnosti sta poudarili prijateljske vezi med Avstrijo in Sovjetsko zvezo, sovjetski veleposlanik pa je ob zaključku zborovanja v toplih besedah nakazal pomen avstrijske kulturne ustvarjalnosti za prebivalce Sovjetske zveze. Ne moremo se spuščati v analizo posameznih predavanj., ker je bilo vsako po svoje pomembno in zanimivo. Naj omenim samo še, da sta govorila tudi dunajski podžupan dr. Heimrich Drimmel (»Duhovno srečanje z Vzhodno Evropo«) ter parlamentarec in predsednik Socialistične stranke dr. Bruno Kreisky (»Nepolitična opazovanja Avstrijca o Vzhodni Evropi«). En popoldan je bil posvečen praktičnim vprašanjem pouka ruščine, slovenščine in Likovna razstava v Slovenjem Gradcu Naš tednik je lani v številki 50 poročal, da so v Slovenj Gradcu odprli svetovno likovno razstavo pod geslom »Mir, humanost in prijateljstvo«. Mnogi likovni umetniki — 200 po številu iz 40 dežel — se je odločilo, da pošlje svoja dela v ta kraj, za katerega doslej mnogi niso niti vedeli, da je na zemljevidu in svobodno, vsak na svoj način, so izpovedali svojo pripadnost ideji miru in človečnosti. Mednarodno likovno razstavo Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, ki je pod pokroviteljistvom Združenih narodov v novi kulturni hiši in galeriji v Slovenjem Gradcu, je doslej obiskalo že okrog 25.000 obiskovalcev, število obiskovalcev je iz dneva v dan večje. V Slovenj Gradec prihajajo izletniške skupine šolarjev z vseb slovenskih in mnogih hrvatskih osnovnih, srednjih in višjih šol, skupine raznih potovalnih agenciji in posamezniki. V Slovenjem Gradcu pričakujejo, da si bo letos ogledalo to kulturno manifestacijo okrog 400.000 obiskovalcev. Najhva-ležnejši obiskovalci razstave so iz vrst mladine. Mladi ljubitelji kulture posvečajo na razstavi veliko pozornost za posamezna dela naših in tujih umetnikov. Dijaki postajajo pred posameznimi deli tudi po več minut, analizirajo delo, sprašujejo za nasvet svoje likovne učitelje ali pa tudi ravnatelja umetnostne galerije v Slovenjem Gradcu prof. Karla Pečka, ki mladim ljubiteljem umetnosti rad pove kakšno besedo. Te dni so med dosedanjim umetnostnim paviljonom in novo galerijo predrli zid in povezali oba prostora. Iz prvega nadstropja nove galerije je mogoče priti po hodniku v razstavne prostore paviljona, kjer visijo grafični listi znanih domačih in svetovnih grafikov. V tem delu razstavnega prostora se obiskovalci lahko tudi podpišejo v knjigo obiskov; v le-tej so iz dneva v dan vse bolj laskave ocene o slovenjegraški razstavi. hrvaščine v Avstriji. Učitelji so se zbrali v delovnih krožkih in se razgovarjali o možnostih pospešitve pouka teh jezikov. O učenju slovenščine kot tujem jeziku so v slovenskem krožku razpravljali 4 koroški glav-nošolski učitelji, dva profesorja Slovenske gimnazije, profesorica slov. iz štajerske, profesor slov. na Salzburškem, lektor slov. na dunajski univerzi ter nekateri študentje-slavisti. Omenimo naj: še, da je v okviru tega posvetovanja slovenistov imel graški študent slavistike cand. phil. Erik P r u n č zanimivo predavanje o novejši, strokovni literaturi za učitelja slovenščine, v katerem se je lotil tudi vprašanj' splošno gramati-kalnega ali leksikalnega značaja. Treba je poudariti, da je bil ta kongres slavistov poln uspeh v vsakem oziru. Na mestu pa je morda tudi ta-le kritika: kljub temu, da je glavni organizator srečanja nadzornik dr. Alfred Schmid v svojem uvodnem predavanju poudaril, da igrajo tudi mali slovanski jeziki predvsem za Avstrijo važno vlogo, je prišlo prav to v poteku kongresa premalo do izraza. Razume-vanj.e slovanskega vzhoda se prične po našem mnenju tam, kjer lahko navežeš konkretne stike, in prav to je možno s pomočjo hrvaške in slovenske narodne skupine v Avstriji. Sicer pa: popoln uspeh zborovanja, ki je prav v letu, ko stopijo v veljavo novi učni načrti za višjo stopnjo avstrijskih višjih šol, ogromnega pomena. VELIKA KANADSKA SKRB: Svetovna razstava 1967 Prihodnji mesec bo Quebec, ta naj večja kanadska pokrajina, bolj kot kadarkoli v središču pozornosti. »Expo 67«, svetovna razstava v Montrealu, bo privabila obiskovalce iz vsega sveta, tembolj, ker drugo naj-večje francosko govoreče mesto na svetu imenujejo tudi Pariz novega sveta. Nekaj zgodovine Ouebeca Skoraj 80 odstotkov od 5 milijonov 700 tisoč prebivalcev Quebeca, ki je trikrat tako velik kot Francija, je francoskega rodu. Do 13. septembra 1759 je plapolala tukaj francoska zastava. Šele ko so Britanci pod vodstvom generala Wolfeja napadli pobočja mesta Quebeca, se je končala bitka za gospodarstvo v Severni Ameriki v britansko korist. Toda pni vladi se vedno pogosteje pojavljajo separatistične težnje. V pokrajini so že začeli odstranjevati podobo krone ko t britanski simbol. Naj večji kanadski časnik Toronto Star je objavil karikaturo, ki prikazuje premiera Johnsona, kako suva pokojno kraljico Viktorijo z njenega spomenika. Nekaj mesecev predtem je premier Daniel Johnson ob zaprisegi Lieutenanta Governorsa kot predstavnika britanske krone izjavil, da upa, da je ta ceremonial zadnji te vrste v Quebecu. Prebivalstvu se zdi nečastno, da bi se klanjalo predstavniku tuje kraljice. Ni naključje, da pri otvoritvi podzemeljske železnice v Montrealu, ki je veljala 213,7 milijona dolarjev, ni bil v središču dogodkov in pozornosti noben kanadski državnik, ampak francoski minister Louis Joxe. Nobena skrivnost ni, da je v Quebecu več koncernov s pomembnimi interesi, ki’ skrbno proučujejo posledice morebitne secesije. Strategija premiera Johnsona je politično morda uspešna, toda utegnila bi neugodno vplivati na dotok tujega kapitala v Quebec. Daniel Johnson je sin Irca in Kanadčanke francoskega rodu. Ta mož je danes nedvomno najuglednejša osebnost na političnem odru Quebeca. Politična prihodnost Ouebeca še nikoli ni bila bolj negotova kot v teh dneh. Premier Daniel Johnson je v svoji knjigi Enakost ali neodvisnost zapisal, da obstaja tudi f r a n cos k o -k a n a d s k i narod. To stališče utegne biti zgovoren kažipot za njegovo prihodnjo politično pot. Na svetovni razstavi bo sodelovalo 70 dežel »Človek in njegov svet« je geslo svetovne razstave, ki jo bodo odprli 28. aprila. Sprehod po gradbiščih pouči obiskovalca, da se pripravlja nekaj velikega. V Lovren-čevi reki so nasuli umetne otoke, vodi so iztrgali 408 ha zemlje, potrebna sredstva (400 milijonov dolarjev) so prispevale kanadska vlada, provinca Quebec in mesto Montreal. Na razstavi bo zastopanih 70 dežel z vseh koncev sveta. Expo 67 v Montrealu je prva svetovna razstava, prirejena po pooblastilu mednarodnega urada na severnoameriški celini,« je zapisano v reklamnem prospektu. »Narodi sveta se bodo zbrali, da bi izpričali svojo vero v človeštvo in njegove dosežke, nade in prihodnost. To bo dobilo svoj izraz zlasti v tistem delu, kjer bodo paviljoni posvečeni znanosti in raziskavam, modernemu življenju, umetnosti in industriji, skratka človeškemu napredku na skoraj vseh področjih.« Osrednji del bodo tri skupine tako imenovanih dvoran poglavitnega motiva. V njih naj bi bilo zastopano vse, kar je človek ustvaril doslej in kar upa doseči v prihodnje. »Habitat 67« bo ponazarjal model človeških bivališč v velikih mestih, kjer je spričo naraščajočega prebivalstva čedalje večja stiska za prostor. Paviljoni narodov in dvorane kanadskih provinc zraven osrednje stavbe »Habitat 67« bodo med poglavitnimi objekti svetovne razstave. Prireditelji bodo poskrbeli tudi za razvedrilo. V ta namen urejajo zabaviščni park »Veselje do življenja«. V okviru razstave gradijo tudi stadion, ki bo imel 25.000 sedežev. Kratke kulturne: Prežihove »Solzice« v italijanskem prevodu Vdova po slovenskem pisatelju Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu je dobila v svojo koroško domačijo iz Italije zavitek z italijanskim prevodom čudovitih, otrokom namenjenih Prežihovih »Solzic«. Knjiga »Mughetti«, ki je izšla v prevodu Frederi-ca Rijavca in z uvodom Giovannija Simci-cha iz Gorice pri založbi La Scuola v Brescii, je prva Prežihova knjiga, ki je izšla v italijanščini. Založniki so sicer v spremnih podatkih za italijanski prevod »Mughetti«, to je Šmarnice, oziroma Solzice, naredili morda majhen spodrsljaj, ugotavljajoč, da je bil naslov izvirnika »Dobro jutro«, sicer pa sodi ta italijanska izdaja Prežiha po svoji skrbni, skoraj luksuzni opremi med najlepše izdaje Prežiha, kar jih je sploh bilo. Izdajo krasijo tudi celostranske barvne ilustracije slikarja Antonia Larocce. »Jugoslovanski jazz festival« ne več na Bledu Prireditelji tradicionalnega »Jugoslovanskega jazz festivala z mednarodno udeležbo«, ki je bil že sedem let zaporedoma na Bledu, so pred dnevi zaprosili ljubljanski mestni is vet iza gostoljubje že od letošnjega leta dalje. Odbor za turizem in prireditve pri mestnem svetu se je na zadnji seji načeloma strinjal s to preselitvijo in jo bo mestnemu svetu priporočil. Prireditelji festivala utemeljujejo preselitev s tem, da zavod za turizem na Bledu kot soprireditelj in sofinanser zadnja leta ni več kazal pravega zanimanja, letos pa da sploh ne sodeluje več na pripravah za to vsekakor najuglednejšo jugoslovansko prireditev jazza. Razen tega je tudi v svetu opaziti dokaj splošen pojav, da podobne prireditve čedalje pogosteje selijo iz letovišč v večja mesta, ker v mestih obiskuje te prireditve neprimerno več ljudi. Tudi to drži, da se Opatija že nekaj let trudi privabiti festival v svoje mesto in zanj ponuja tudi izdatno denarno pomoč, medtem ko prireditveni odbor sodi, da je prav, če festival ostane tam, kjer se je porodila zamisel zanj, to je v Sloveniji. QLEDALISČE V CELOVCU PETEK, 10. marca, 19.30: Gute Geschafte, veseloigra Hansa Schuberta. — SOBOTA, 11. marca, ob 19.30: Bali in Savoy (Ples v Savoju), opereta Paula Abrahama — poslednjič. — NEDELJA, 12. marca, ob 15. uri: Der Wildschiitz (Divji lovec), komična opera Alberta Lortzinga; 11. predstava za GWG-nedelja; 9. predstava za podeželski nedeljski abonma in ob 19.30: Die Perle Anna, veseloigra Marca Camolettija. Za predstavo veljajo enotne cene po 25,— šilingov. — TOREK, 14. marca, ob 19. uri: Die Dreigroschen-oper, opera Benjamina Brittna. — SREDA, 15. marca, ob 19.30: Divji lovec (Der Wildschutz). — ČETRTEK, 16. marca, ob 19.30: Die Perle Anna. Sodobni kulturni 9 H IH H H Ul H portret Dušan Malič Dušan Matič se je rodil leta 1898 v Čup-riji v Jugoslaviji. Po študiju filozofije v Parizu in Beogradu je bil nekaj časa profesor na eni izmed beograjskih gimnazij, vendar je bil kmalu upokojen, seveda prisilno, zaradi svobodnjaških idejnih stališč. Bil je eden od trinajstorice beograjskih nadrealistov. Po drugi svetovni vojni je bil nekaj časa rektor Akademije za gledališče, film in televizijo. Je eden od urednikov revije »Književnost«. Prejel je vrsto nagrad, med drugimi tudi Zmajevo nagrado za poezijo (1966) in Sedmojulijsko nagrado za življenjsko delo (1966). Prevajali so ga v mnoge evropske jezike. Objavil je naslednje knjige: »Gluha doba«, 1940; »Jedan vid francuske književnosti«, 1952; »Bagda-la«, 1954; »Anina balska haljina«, 1956; »Kocka je bačena«, 1957; »Budjenje materije«, 1960; »Na tapet dana«, 1961; »Laza i paralaža noči«, 1962; »Izbor«, 1966. Za Matiča je človek neomejeno obzorje, ki s svojimi tisočerimi podobami odpira in zapira vrata brezkončnosti, ki bi brez njega prav gotovo ostala za vedno nepremaknje-na. Ob pesmi »Samo poje skrivni plamen« je Matič zapisal tole: »Vašemu glasu se mora pri branju pridružiti drug glas, ki bo izgovarjal besede v oklepaju.« Ta klic je mogoče spremljati skozi vse Matičevo pesnjenje. Drug glas, druga obala, prostor, v katerega ni stopil še nihče, noč, ki ne spi, vse to nastopa v Matičevem pesništvu kot obsedena misel na svetove, v katere ne bo nikoli pogledalo naše odprto okno. Vsa drama življenja po Matiču ni toliko v življenju kot v razdalji med nami in življenjem. Besede so zanj to, kar ostane po vsem drugem, zdravilne in bogate, toda samo krhke in umrljive besede. »Pišem, da ne bi začel na prvem razpotju kričati na ves glas od trgajočega besa in neznosne muke«. Stal je v toku časa ne za zgled ali zaradi dobička, temveč zato, da bi izginil v ognju. Potoval je po tej svoji deželi od Savinske cerkve do mozaikov v Poreču, do Bagdale, tega živega simbola slovanske literature. Matičeva beseda je vedno verovala samo v misel, ki je poslednja sodba, ali pa ni nič. Njegove pesmi niso nastale iz pozibavanja v dragih sjx>minih, temveč so polne noči, negotovosti, kot atributa nekega hudega časa in vsesplošne raztresenosti. Skozi desetletja je Matič občuteno pel o sencah zvezd, o morju, o Grčiji, o materiji, ki se prebuja, o Aniti, o areni, o mislih, ki tečejo kot reke, nemirne in nezadovoljne, o večerih, sladkih kakor slepilo, kakor življenje samo. Največ je razglašal svojo vznemirjenost in svoje mlado začudenje. K branju Dušana Matiča bi mogli postaviti stavek, ki je vznemirljiv po svoji strukturi: »Poezija ni resnica, ki se dokazuje«. Njegova osrednja izkušnja je bilo spoznanje, da je človek »pesem brez konca«. Vse, kar je rekel, vse, kar je zapel, je bilo sporočeno, kot da navaja eno izmed možnih pesmi, eno od možnih misli, tako neskončno relativnih. Kot najvplivnejši sodobni srbski pesnik je bil Matič za najmlajši pesniški naraščaj nenehno neki pustolovski pojav. Nobeden od pesnikov v jugoslovanski sodobni književnosti ni bil toliko navajan in omenjan kot Matič. Nobeden ni bil sposoben iz samih poetičnih fragmentov sestaviti popolno, bogato, asociativno pesniško sozvezdje kot Matič. Njegove samostalnike, včasih tako nemirne v svojem pričevanju, najdemo na najbolj navdihujočih straneh jugoslovanskega pesništva in njegovo »Morje«, sinonim zrelosti in miselnega ravnotežja, je samo cela antologija. Njegov zemljevid sveta predpostavlja dinamično, nikdar zaključeno črto, podvrženo vsem dnevnim menjavam. Vse, kar vemo, vse, kar vidimo, je samo del svetov, ki jih slutimo, svetov, ki so. Ni osrednjih mest in ni enotnih rešitev. »Minljivosti je tudi mene groza, toda neminljivosti še bolj«, pravi Matič in opozarja, da se današnji dan ne da odložiti, ne da rešiti. Kot je bilo Baudelaira groza tiktakanja ure, tako je tudi njega, ki mu ura vedno kaže pet, vendar se nikoli ne ve, ali pet zjutraj ali pet popoldne, groza trenutka ko. bo ura prenehala biti. Cel svet je skrit za tem pesništvom, ki je bilo tako pogosto pisano pred zoro. Radoveden in nagnjen k paradoksom, razumen in odzivajoč se, koraka pesnik dalje skozi blodnjake sveta in noči, kjer se neki klobčič vedno odmotava. ==Naše prireditve Farna mladina Št. Janž v Rožu priredi v nedeljo, 12. marca, ob pol treh popoldne v farni dvorani v Šmarjeti v Rožu igro ČRNI KRIŽ V GOZDU. Vabljeni! Farna mladina Št. Janž v Rožu priredi v nedeljo, 12. marca, ob sedmi uri zvečer v farni dvorani v Št. Jakobu v Rožu igro ČRNI KRIŽ V GOZDU. Vabljeni! Katoliško prosvetno društvo v Globasnici priredi v nedeljo, dne 12. marca, ob 13. uri popoldan pri šoštarju veseloigro DIVJI IN NEDELJSKI LOVCI. Vsi od blizu in daleč vabljeni! Skavti priredijo v torek, dne 21. marca 1967, ob 19.30 križev pot pri Božjem grobu pri Pliberku. Pridi tudi ti! Farna mladina v Pliberku priredi v nedeljo, dne 12. marca 1967, ob 19.30 (pol osmih) zvečer v farni dvorani Finžgarjevo igro »RAZVALINA ŽIVLJENJA«. Vsi prisrčno vabljeni! NAGELČE (Slovo od Mirka Mocharja) V nedeljo, 29. januarja, smo vzeli slovo od našega rajnega Mirka Mocharja iz Na-gelč. Prišli so od blizu in daleč prijatelji in znanci, in ga spremili iz hiše žalosti na pokopališče v Št. Vidu v Podjuni. Njegovi naj-bliižji kolegi so nesli krsto z zemeljskimi optanki od doma pa prav do groba. Mirko je ibil rojen leta 1946 v Nagelčah kot sin Silvestra in Marije Mochar. Po ljudski šoli v št. Primožu se je šel Mirko učit tri leta za zidarja. Bo diveh letih kot pomočnik-aidar, je moral k vojakom v Celovec. Po odslužitvi vojaškega roka je Mirko delal še kratek čas v zidarski stroki, nato j|e šel s svojimi kolegi h kleparski tvrdki Rieder v Celovcu, kjer je delal eno leto. V ponedeljek, 23. januarja, pa ga je tu doletela smrtna nesreča. Ko je hotel začeti z delom ogrevalne cevi, je splezal po lestvi deset metrov visoko, se je ta nenadoma iprevrnila in Mirko je padel v globino tako nesrečno, da si je pri padcu večkrat zlomil MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer StraBe 5, tel. 22 51. stegnenico. Težko ponesrečenega so takoj prepeljali v bolnico za nezgode. Poškodba stegnenice pa je bila tako težka, da so kmalu nastopile komplikacije — zlom je povzročil začepitev žil in nazadnje smrt mladega, komaj 20-letnega fanta. Takoj naslednji dan so rajnega Mirka prepeljali v rodni kraj, kjer so ga ob veliki udeležbi pogrebcev pokopali na šentviškem pokopališču. Domači gospod župnik se je od pokojnega Mirka Mocharja poslovil z žalostnimi besedami, označil ga je kot varčnega in pridnega mladeniča, ki je vsako nedeljo prisostvoval s svojimi starši in sestro v št. Vidu božji službi. Težko prizadete starše in sestro pa je gospod župnik v govoru tolažil z upanjem, da se bomo tako zopet videli tam, kjer je mnogo lepše kot na zemlji. Od rajnega mladeniča so se poslovili tudi njegovi kolegi in njegov predstojnik. Mirko je dolga leta tudi ministriral. Ob tej priložnosti izrekamo vsem žalujočim ostalim naše iskreno sožalje. OGRAJE iz aluminija za vrt in okrog doma Podjunska trgovska družba . Ohra t je (Uidar & Dobrla ves A-9141 Eberndorf Telefon 04236-281 n nas naMmkcm Sele odete v žalost Janka Olipa ni več. Za njim žalujejo ne samo Sele, marveč mnogi njegovi prijatelji širom dežele. Naj v kratkih potezah orišemo njegovo življenjsko pot! Rojen 1. novembra 1901 je do izbruha prve svetovne vojne obiskoval domačo ljudsko šolo in kot šolar izpričal svojo nadarjenost. Kot kmečki sin se je zavedal, da mora kmet delati ne samo z rokami, ampak tudi z glavo z razumom. Kot odrasel fant se je udeležil zimskega kmetijskega tečaja v Celovcu. Prva leta po vojni je tu na meji bilo zelo razvito tihotapstvo. Želja zaslužiti več denarja v kratkem času je omamila tudi njega, da se je drzno podajal v velike nevarnosti. Imel pa je srečo, da ga graničarji niso zasačili. Ko so minila mlada viharna leta, so se vedno jasneje kazale lepe strani njegovega značaja. Bil je navdušen pevec, vnet za prosvetno delo in gospodarsko delaven. Lotil se je lesne trgovine, ki mu je donašala lepe dohodke. Leta 1935 je prevzel popolnoma zadolženo Kališnikovo posestvo na Šajdi, s tem prevzel tudi 72.000 (ali kakor smo takrat računali 720 milijonov kron) zapisanega in še mnogo privatnega dolga. Z umnim lesnim gospodarjenjem je v petih letih odplačal ves dolg razen vknjiže-nih 22.000 šilingov, te pa po vojni. Poleg tega je za prejšnjega gospodarja skrbel še bolj, kakor je bilo po predaj ni pogodbi dolžan. Zaradi verskega in narodnega prepričanja in zaradi vpliva je bil Olip hitlerjan-cem seveda trn v peti in zahotelo se jim je lepih njegovih posestev. Junija 1940 naj bi ga tirali v Dachau, pa jek sreči namero še pravočasno zvedel in je z bratoma dn Janezom Grudnom pobegnil čez mejo. V Jugoslaviji so si z delom služili kruh, v grozen položaj pa so zašli, ko je Hitler je vdrl v Jugoslavijo. Z veliko nevarnostjo so se zmuznili skozi nemške vojne črte in se vrnili v Sele. V skrivališču v gospodarskem poslopju doma so prebili eno leto. Aprila 1942 je bila vsa Užnikova družina izseljena in izseliti so se morali tudi skrivači. Zgradili so si v gozdu pod Sedlcami v zemlji bunker in v njem neopaženo prebili tri leta do konca vojne. Ko je v pozni jeseni 1942 policija izsledila več drugih bunkerjev v selski pokrajini, je tri tedne s psi iskala tudi Olipove, k sreči pa le na Potoku — a zaman. Ko se je nekoč Janko sončil, so ga zajeli partizani, on pa se je spretno izvil, češ, da išče partizane in se jim želi pridružiti. Vzeli so ga v svojo četo. Kot »partizan« je rešil življenje kmetu Kaomu-nu, ki je bil obrekljivo zaJčrnjen kot nasprotnik. Da bi streljal na človeka, se je Olipu gabilo. Zato je v srcu obsojal partizane, da so streljali nedolžne ljudi. Pri nekem napadu policije na Hribernikovo hišo na Obirskem, se mu je posrečilo neopaženo uiti in se vrniti nazaj v bunker k skritim tovarišem. Partizansko poveljstvo pa ga je smatralo za ubežnika in obsodilo na smrt: kdor ga dobi v roke, naj ga ustreli! Nemcu Kanalcu, ki je gospodaril na Kališu, pa je izstavilo pismeno dovoljenje, da tudi za- Minulo nedeljo se je na povabilo Katoliškega delovnega odbora zbralo na vigred-nem duhovnem srečanju v Mohorjevem domu v Celovcu iz devetih dekanij, dvojezičnega ozemlja nad sto in dvajset mož, ki so zastopali 43 far. Dopoldne so skupno z duhovnim asistentom mož, g. Čebulom, so-darovali Kristusa v nekrvavi sveti daritvi in nato prisostvovali v dvorani govoroma »Ti-sočdevetstoletnici pokristjanjevanja« in o »Pokoncilskih nalogah katoliških mož«. Prvi predavatelj dr. Janko Zerzer je z nazornimi besedami podal zgodovinsko sliko pokristjanjevanja naših prednikov po bavarskih in solnograških misijonarjih. Omenil je 800 let stare še ohranjene slovenske rokopise verske vsebine, najdene v bavarskem mestu Freisingen, in kratko orisal delovanje 5 k of a-misi j o n ar j a sv. Modesta. naprej lahko ostane. Tako so ubogi skrivači celo po porazu in umiku Nemcev še bili v strašni nevarnosti. Toda partizanske čete so se morale na pritisk zaveznikov umakniti s Koroške in s tem je Janko Olip zopet prosto zadihal. Užnikova hiša je bila popolnoma izropana. Težek je bil nov začetek. Tekom poletja so se vrnile mati in sestre iz Nemčije. Oče je umrl avgusta v Kremsu zaradi ran prejetih od streljanja zapornikov. Polagoma je gospodarska sposobnost Janka Olipa uredila vse in življenje je prišlo v stari pravi tir. Februarja 1950 se je Janko Olip oženil z Milko Pavlič in tekom enajst let postal oče deveterim otrokom: 6 fantom in trem deklicam. V srečnem zakonu mu je napočila po tolikih bridkostih srečna življenjska doba. Na Kališu je vse lepo uredil, pri Užniku postavil novo gospodarsko poslopje in pozneje novo moderno enonadstropno hišo, kamor se je s celo družino s Kališa preselil. Izsušil je močvirnat travnik in ga spremenil v rodovitno njivo. Kupil je Nacovo hišo. Kališnikova žaga je trajno obratovala, speljal je vozne ceste v gozdove in jih s smotrnim izsekavanjem očistil. Zdaj je svoje velike zmožnosti mogel uporabljati budi v javnem življenju. Vsa leta je bil član cerkvenega sveta, občinski odbornik, imel dobre zveze na merodajnih mestih. Da je Srednji Kot s pomočjo izrednih subvencij (podpor) dobil cesto, je največ njegova zasluga. Mnogo je tudi storil za elektrifikacijo Sel in izboljšanje cest in prometa. Njegova zadnja pot Sredi družinske sreče, ob mnogih načrtih je na videz mladostnega 64-letnega moža lani začela mučiti najprej bolezen v grlu, nato še na jetrih, čir v želodcu in V kratkem bomo začeli objavljati nov podlistek. Tokrat smo se odločili za Jalnovo povest »OGRAD«. Pisatelj Janez Jalen je našim bralcem že znan po »Cvetkovi Cilki«, ki jo je prinašal naš list leta 1963. oslabelost srca, h koncu pa še sladkorna. Skupnemu napadu teh bolezni se tudi zdravniška veda ni mogla uspešno zoperstaviti in Olip jim je podlegel. V torek, 28. februarja, zvečer je v elizabetinski bolnici izdihnil. V petek, 3. marca, pa je veličasten pogreb pričal, kako spoštovanje je užival zaradi globokoverno-sti, narodne zavednosti, gospodarske sposobnosti, odkrite iznačajnosti in dobrosrčnosti. Takega pogreba Sele še niso doživele, število udeležencev cenijo na okoli 800, od teh morda polovica od drugod. Na zadnji poti ga je spremilo 28 duhovnikov in dva bogoslovca. Kondukt (pogrebni sprevod) je vodil in pogrebne obrede opravil mil. g. kanonik Zechner, slovesno mašo zadušni-co je ob veliki asistenci daroval č. g. Cergoj, njegov duhovni novomašni sin. Domači V drugem govoru je govornik dr. Vinko Zvvitter podal sliko pokoncilske Cerkve, ki se predstavlja svetu kot oznanjevalka božje ljubezni in ki hoče po laikih v ljubezni prenoviti civilna področja družine, poklica in javnega življenja. Sledeči živahni razgovor je nakazal na prav razveseljiv način, da se tudi med nami vedno bolj prebuja katoliška zavest v smislu koncilskih smernic. Popoldne je prof. dr. Kinzel predvajal film »Pesem ceste«, ki na umetniški način ponazoruje, kako zamore biti tudi v brutalnem vsakdanjem svetu ljubezen srednica milosti. Vigredno zborovanje katoliških mož je uvajala, prepletala in zaključevala ubrana nabožna in ljudska pesem skupnega zbora. župnik Alojzij Vauti je v kratki jedrnati pridigi orisal pokojnika kot vernega družinskega očeta, odločnega krščanskega moža, dobrotnika Cerkve in pomoči potrebnih, njegovo zaupanje v Marijo, njegovo boguvdano trpljenje in mirno smrt. Enako ga je ob odprtem grobu stavil za zgled g. kanonik. G. Cvetko se mu je zahvalil za podpiranje misijonskih bogoslovcev, g. dr. Polanc za njegovo dejansko naklonjenost slovenski gimnaziji, g. župan Velik za njegovo delo v prid občine, predsednik Narodnega sveta dr. Inzko za njegovo delo in požrtvovalnost v prid slovenskemu ljudstvu. G. nadzornik Vouk kot zastopnik društva staršev za njegovo skrb za mladino, zastopnik okrajne kmečke zbornice pa za njegovo delo v stanovskem zastopstvu. Ko je pokojni, za vselej zapuščal dom, mu je zadonela pesem v slovo. Tudi v cerkvi mu je pevski zbor zapel njegovo priljubljeno domačo pesem, zapeti žalostni rožni venec »Ljubi Jezus, čej si hodil«. Ob grobu pa se je poslovil z žalostinko »Vigred se povrne«. Janka Olipa ni več! Bog daj naši domovini še več tako vrlih mož! GORENCE (Nekaj kronike iz starega in novega leta) Matične knjige za leto 1966 izkazujejo 14 rojenih, mrličev je bilo 10 in 2 poroki. Poročili sta se dve sestri, Buchbaumerjevi hčerki iz Šmiklavža. Ena spomladi, druga starejša pa v jeseni. Ena si je izbrala novi dom v šentpetrski fari na Vašinjah, druga bo pa doma gospodinjila. Kaže, da sta imeli srečo in dobili prav dobre može. Bog jim daj prav obilo božjega blagoslova v zakonskem stanu. Izmed umrlih naj na kratko menimo tiste, ki jih v Našem tedniku menda še nismo objavili. Dne 7. julija 1966 je umrla Ana Hasenbichler, pd. Primus Gregerca iz Dru-melj. Ko je še bila zdrava je redno hodila ob nedeljah k službi božji v Gorenčah, zadnja leta je zelo trpela. Dne 16. avgusta lani smo pri Radegundi pokopali Johana Polesnika, pd. Tičla. Ohromel je. Več let je bil tako rekoč prikovan na posteljo. Ni vzdihoval. Žena Bar-bi mu je samaritansko lepo stregla. 4. oktobra 1966 je pri Sv. Radegundi umrl Valentin Trunk, pd. Ogradnikov oče v starosti 78 let. Dober katoličan, ki ni opustil sv. maše ob nedeljah, tudi ko je bil že precej bolan. 5. decembra 1966 pa je nenadoma na svojem domu pri Radegundi umrla Ana Poprat, pd. Zgornja Lindla. Bila je res krščanska žena. Spoštovala je duhovnike, skrbela v hiši za skupno družinsko molitev, hodila ob delavnikih k sv. maši in pogosto prejemala sv. zakramente. Nabrala si je kopo dobrih del. Pred tremi leti ji je umrl mož. 24. decembra lani, na dan pred Božičem, smo v Šmiklavžu pokopali Terezijo Supan, pd. Marktlovo Terezel. Več let je trpela, imela je raka, bila je operirana, pa ni bilo več pomoči, prepozno se je začela zdraviti. Hodila je tudi ob delavnikih k sv. maši. Zelo goreče je obhajala prve petke in si tako zbirala zaklade za nebesa. V letu 1967 smo imeli že tri mrliče, ena hčerka družine krojača Schober iz Leda in dva odrasla. Prva je bila Škerjančeva mati iz Šmiklavža, ki je vzgojila in darovala cerkvi sina Martina, župnika v Svečah. Ob veliki udeležbi ljudstva smo jo 13. januarja pokopali na farnem pokopališču v Šmiklavžu. Več o njenem življenju je prinesla »Nedelja«. Dne 5. februarja smo pokopali v šmiklavžu Viktorja Hedeniga iz Drumelj. Odkar mu je pred dvema letoma umrla žena, je začel pešati. Bil je zelo poraben za cerkev. Z veseljem je raznašal v Dramljah »Kirchenblatt«, razdeljeval lističe za bratovščino Živega rožnega venca, zbiral za stradajoče itd. Bog naj mu obilno poplača. Imel je hudo sklerozo (otrdelost) in zadnje čase ga je očividno spomin zapuščal. Vsem umrlim večni pokoj! Lani 27. oktobra smo imeli dan vednega češčenja. Ker je bila ta dan 1. adventna nedelja, je bilo za ljudi zelo ugodno, duhovnike dobiti je bilo pa težje. Pomagal je misijonar - lazarist g. dr. Jakob Kolarič iz Št. Jakoba v Rožu in sosednji duhovniki. Spovedi je bilo 170 in sv. obhajil 190. Zaključno pobožnost zvečer je opravil g. pro-vizor Vinko Zaletel iz Vogrč, ki je imel nato še lepo predavanje s slikami o Poljski v cerkveni dvorani. Dobri Bog naj obilno poplača vsem. Veličastno zborovanje katoliških mož v Celovcu Kam naj sejemo Spričo vse "večjega pomena zelenjadi za prehrano islkušajimo dobiti z vrta pridelke prej kot smo bili to vajeni doslej. To bi nam omogočile že zgodnejše sorte vrtnin in cvetic. Drugje po svetu se v veliki meri poslužujejo gojitve vrtnin v prosojnih — po-livinilnih predorih ter dosegajo lepe uspehe zlasti z vrtninami, ki uspevajo tudi pri nižji temperaturi, kot to zmorejo vse solat-nice in 'kapusnke, redkvica ter nizek grah. Drugje pa se poslužujejo zlasti zaprtih gred, da pridobe čimprej sadike za vrt. Zaprta greda, včasih so ji rekli tudi topla greda, je edini pripomoček, ki nam mote najizdatneje podaljšati pridelovalno leto. čim več teh gred bo v vaseh, tem prej in tem več bo v kuhinji žlahtnih vrtnin. Zaprta greda pa je koristna še tudi zato, ker podaljša pridelovanje v poznem jesenskem času in je ta čas tudi primeren prostor za okenske lončnice, sa'j so v njej dobro oskrbljene s svetlobo, s svežim zrakom in toploto. Greda je lahko iz betonskega ali iz lesenega oboda. Betonska greda je boljša od stare, neprenosne, zložena je lahko iz betonskih delov ter je tako premična. Toplejša je seveda zaprta greda, ki je vsa napravlje- Vd nas m Hocaškitn ŠT. VID V PODJUNI (Igre, poroka, pogrebi) Na Novo leto je uprizorila žitrajska mladina pri Voglu igro »Trije kralji«. Igro so dobro podali in jih še vabimo. V nedeljo, 22. januarja, so uprizorili študentje osmega razreda slovenske gimnazije igro »Namišljeni zdravnik«. Ker so igralci študentje, so govorili pravilno slovenščino. V nedeljo, 5. februarja, so uprizorili domači igralci »Vdovo Rošlinko«. Igra je zahtevna, a ker so nastopili že izurjeni igralci, so jo kar izvrstno podali. Posebno sta se odlikovala Rošlinka in božjepotni romar Balantač s križem. Udeležba je bila dobra, čeravno je bilo na to pustno nedeljo tudi drugod več prireditev. V nedeljo, 29. januarja popoldne, je bila v St. Primožu poroka Jožefa Krajgerja, županovega sina iz Galicije in Lenčke Hobel, Picejeve v št. Primožu. Vesela svatba je bila v gostilni pri Piceju na nevestinem domu. Novoporočencema želimo vse dobro na njuni skupni življenjski poti. V sredo, 11. januarja, je bil pogreb 84-let-ne Marjete Ogris, stare Brancejeve matere v Rikarji vesi. Dan navrh je bil pogreb 96-letne Fidove tete iz Dvora, Marije Kuster. Bila je naša najstarejša faranka. V nedeljo, 29. januarja, dopoldne, je bil pogreb 20-letnega Mirkeja Moharja, Ko-bovnikovega v Nagelčah. (O njiem prinašamo poseben članek na drugem mestu.) Vsi trije pogrebi so bili pri fari in od vseh treh rajnih se je poslovil naš domači g. župnik s tolažilnim nagovorom, pevci cerkvenega oziroma moškega zbora pa z ža-lostinkami. Rajnim želimo večni mir, žalujočim sorodnikom pa izražamo naše toplo sožalje. V soboto, dne 4. februarja, je bil v Žitari vesi pogreb Jozeja Jernej, Tonovega na Pro-boju im gospodarja pri Hajnžiču na Bregu v žitrajski fari. Umrl je 40 let star za krvavitvijo možganov prav nenadoma. Zapušča ženo in štiri otroke. Tudi njemu želimo večni, mir, žalujoči družini in sorodnikom pa velja naše najprisrčmejBe sožalje. RADIO CELOVEC SLOVENSKE ODDAJE NEDELJA, 12. 3.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 13. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Pregled sporeda. Za našo vas. Beremo za vas — 45. (J. Jurčič: Deseti brat). — 18.15 Dober večer našim malim poslušalcem. — TOREK, 14. 3. 14.15 Poro. čila, vreme, objave, športni mozaik. Koroški kulturni pregled. — SREDA, 15. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 16. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Prof. Marijan Lipovšek: Pogled v zakladnico slovenske komorne glasbe - 4. oddaja. - PETEK, 17. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Slovenske samospeve poje Mitja Gregorač. Beremo za vas — 46. (J. Jurčič: Deseti brat). - SOBOTA, 18. 3.: 9.00 Oti pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca (2. del). na iz lesa. Lahko pa je le obod, kolikor ga je v zemlji, dz betona, vrhnji del pa lesen. Najcenejiša, hkrati pa najenostavnejša in najprej zgrajena je zaprta greda, ki v tleh nima betonskega ali lesenega oboda, ampak ju nadomešča zemlja, pač pa je zgornji del oboda iz lesa. Lesena naj bodo tudi okna. Za tako gredo porabijo ponekod odslužena hišna okna. Takšna okna pa niso primerna, ker so prekratka in se preslabo zapirajo. Zaprta greda pa mora dobro tesniti in ujeti čim-več svetlobe. Njena okna naj imajo 1 m širine in poldrugi meter dolžine, imajo naj le eno podolžno letev, kvečjemu dve, prečnih pa nič, da se šipe strehasto nalože ter z žebeljčki in kitom utrde v okemki utor. Zaprta greda naj stoji v čimibolj zatišnem kraju. Če tega ni pri hiši, zasadimo meter od oboda zaprte grede živo mejo za obrambo pred severnimi vetrovi. Zimzelena Živka iz tuje ali iz smreke bi bila najprimernejša. Zaprta greda bi bila koristna prav vsakemu vrtu v mestu in na deželi. Če ima štiri okna in je torej dolga 4 metre, bo zadoščala za prav vsako gospodinjstvo. Sejali bomo le pod eno okno; prostor pod ostalimi tremi okni je namenjen za presajanje se-jank izpod prvega okna. Če bo vrt v tem času kopen, je priporočljivo, da tam, kjer jeseni vrta niste prekopavali, zmrznjeni sloj zemlje dvignete z železnim drogom ali s krampovo konico. Tako bi se zemlja za setev le nekoliko prej osušila in prej bi jo lahko obdelovali. Pripravimo se na setev v zaprte grede Ko bo ugodno vreme, bomo začeli v zaprti gredi s prvo setvijo. Seveda to delo zahteva precej izkušenj in pa natančnosti. Ohišje grede najprej razkužimo: okna zmijemo z vročim lugom, enako tudi vsa orodja, ki jih tu uporabljamo, medtem ko notranje stene potresemo z apnenim prahom. Če hočemo, da bomo v gredi dosegli čim višjo toploto, upoštevajmo naslednje: Kjer imajo miši dostop, jim 'to preprečimo talko, da stene prepredemo z bodečo žico. Na dno grede sedaj najprej naložimo 10 cm debelo plast listja, na vse to pa, če je vreme toplejše, 40 cm, sicer pa še več svežega konjskega gnoja. Če tega nimamo, je dober tudi goveji. Gnoj dobro potlačimo ter pokrijemo za toliko časa, da se ogreje. Da se toplota ne bi preveč porazgubila, gredo okrog in okrog obdamo z gnojem. Na gnojno plast nasujemo do 20 cm debelo dobre vrtne zemlje, ki smo ji dodali nekaj mivke, humuza in nekaj apna v prahu, ki končno tudi uniči razne glivice in ličinke živalskih škodljivcev. Zemljo moramo do setve nekaj časa pustiti in jo tako lahko bolj temeljito razkužimo še z VAPAM, t. j. pripravek, s katerim uspešno razkužujemo zemljo, in sicer tri tedne pred setvijo vzamemo za 1 kvadratni meter en deciliter tega pripravka, ki ga razredčimo v šestih litrih vode. To z zalivačo poškropimo, nakar še toliko časa zalivamo z vodo, da je zemlja mokra vsaj do 10 cm globoko. Zaprto gredo pokrijemo, da plin prehitro ne izhlapeva in tako zemljo razkuži oziroma uniči vse škodljivce in plevele. Zemljo nato še dobro stlačimo ter razdelimo na posamezne gredice, ki jih primerno označimo. Če bomo pozneje gnojili s superfosfatom in kalijevo soljo ter zalivali z zalivko sečnine, uspeh prav gotovo ne bo izostal. F. I. „KELAG“ pospešuje graditev elektrarn Na tiskovni konferenci je minuli teden predsedujoči direktor inž. Jeran pojasnil gradbeni program KELAG-a (Akcijske družbe koroških elektrarn) za leto 1967. Skupna investicijska vsota za letos znaša 450.— milijonov šilingov. Naj večji del od te bodo porabili za gradnjo elektrarn, pri tem pa seveda v prvi vrsti za nadaljevanje izgraditve Fragantne skupine. O posameznih gradnjah elektrarn pa je inž. Jeran dejal sledeče: ■ Elektrarna GoBnitz je uspešno prestala preizkušnjo. Vendar je treba tu zaradi lanskoletnih poplav poškodovano obrežje izboljšati. Za ta dela so določili vsoto 2 milijona šilingov. ■ Elektrarna AuBenfragant bo pričela deloma obratovati tekom sredine marca. Popolnoma jo bodo zgradili v jeseni letos. Zanjo bodo dali za leto 1967 90 milijonov šilingov. B Za elektrarno Innerfragant, stopnja Ošeniško jezero, stranska stopnja Haselstein, so predvideli za gradbeni odsek letos 150 milijonov šilingov. B Elektrarna Innerfragant, stopnja VVurten, bodo na odseku, ki je določen za letos uporabili 40 milijonov šilingov. B Tudi elektrarno Flattach so pričeli graditi. Za leto 1967 je določenih 15 milijonov šilingov. B Elektrarna Oberdrauburg: Obstoječo elektrarno bodo nadomestili z novo. Pripravljalna dela v letu 1967 so preračunana na 5 milijonov šilingov. B Elektrarna Lieserhofen (vodovodna elektrarna) bo letos porabila 2,7 milijona šilingov. B Za električno omrežje in naprave obratov in druge potrebe pa bodo dali na razpolago 62 milijonov šilingov. Nahod in pljučnica pri dojenčkih Na kraju zime in na začetku pomladi so prehladna obolenja dojenčka pogostna. Človek se okuži z vdihavanjem razpršenih kapljic sline, ki jih bolnik izloča med govorom, kašljem in kihanjem. Kužila napadajo predvsem sluznico dihal in zato prevladujejo v bolezni prehladni znaki. Kaj rade pa napadejo zaradi boleznd oslabelo telo še bakterije in tako se pridružijo še znaki vnetij srednjega ušesa, grla in pljuč. Takšni zapleti so pogosti pri starih ljudeh in pri otrocih v prvih letih življenja. Pogovorili bi se, kako negovati obolelega dojenčka in kaj storimo, da otroku nc bomo škodovali. Najobičajneše prehladno obolenje je nahod, ki je največkrat virusna okužba. Skoraj, vedno spremlja vnetje nosne sluznice tudi vnetje žrela. Bolezenski potek je odvisen od otrokove starosti. Nosna votlina je pri majhnih otrocih ozka in nabrekla, vneta sluznica jo kaj hitro zamaši. Otrok diha skozi usta, nemirno spi in težko pije. Novorojenčki so običajno brez povišane temperature, medtem ko imajo dojenčki lahko visoke in dolgotrajne temperature. Vnetje se širi v okolico in zato je pogosten zaplet nahoda vnetje srednjega ušesa. Kadar pa se vnetje širi navzdol po sapniku in dušniku, se razvije pljučnica. Očitno je, da je nahod dojenčka resna bolezen ,in ne le nadloga, ki mine brez zdravljenja. Takšen je nahod pri odraslih in večjih otrocih. Prepričljiv dokaz, da velja čuvati dojenčka pred okužbo s ^povzročitelji nahoda! Ob nahodu vkapljamo novorojencu in dojenčku v nosnici kapljice, ki stanjšajo nabreklo sluznico, da je nos za krajši čas ponovno prehoden. Kapljice za nos predpiše zdravnik. Redno ukapamo kapljice pred dojenjem ali hranjenjem. Če sta nosnici zadelani s sluzom in gnojem, jih previdno očistimo s svaljki, ki jih napravimo iz kosmičev vate. Prisušeno sluz razmehčamo s svaljkom, ki ga omočimo v parafinovo olje in nato zlahka odstranimo z novim svaljkom. Nosnici očistimo vselej, preden ukapamo kapljice, ki jih je predpisal zdravnik. Otrok naj meu ukapavanjem leži vodoravno in brez vzglavja. Glavico nam pridrži pomočnik, ker grozi nevarnost, da otroka ob nenadnem vzgibu poškodujemo s stekleno kapaljko. Kožo pod nosnicami brišemo s staničevi-no in premažemo z vazelinom. Posebno pozorni smo, da užije dojenček dovolj tekočine. Visoka temperatura in slaba ješčnost pripomoreta do nagle izsušitve, ki jo spremljajo lahko usodni zapleti. Zato otroku vztrajno nudimo s saharinom oslajen ruski čaj. Otrok potrebuje v prvem letu življenja dnevno 1 /6 telesne teže tekočine (4 kg težak otrok okoli 665 gr tekočine!). i/ Cct