ŽARKI NA SNEGU
ALFONZ    GSPAN
Rdeče ožarjena debla — samotni plameni iz tal — pošastno in mirno gorijo in mrzlo v sinjino kričijo, ko da bi jim srca razklal.
Sam sem in hodim med smrečje, za mano gre žalostna sled. Tukaj sva nekdaj obstala, tu si mi upanje dala — a stezo zamedel je sneg.
MED TRAVNIKI
ALFONZ    GSPAN
Mlačen veter plove čez dobrave, mehko orje vzvalovane trave, bilke tajno šelestijo, maki iz valov gorijo, a po sredi brez poleta ptica, ko da je pripeta v svod poletnega neba.
Da si z mano na tej poti, naju nihče ne premoti — legla bi v opoj dišav in tesno, tesno-objeta, s cvetjem makovim odeta, bi gorela v morju trav.
Za vijolično žametnim drevjem gre solnce počasi v zaton, zlato je zapredlo med veje, zdaj mrzlo je, nič več ne greje, globoko je sklonjeno k tlom.
Narahlo se spuščajo sence, ko da gre po gozdu nekdo v sinjem svilenem plašču in ga razgrinja po snegu z belo, otožno roko.
45
705