ILUSTRIRANI SLOVENEC
Leto VI
12. fanuarja 1930
Štev. 2
(Foto Premru, Kranj.)
Zimski motiv
10
poklonstvene deputacije v prestolnici
Zgledu Hr\atov, ki so se 17.decembra v velilcem številu poklonili našemu kralju Aleksandru, sletli sedaj tudi prebivalstvo ostalih pokrajin. Prvi so bili Srbi iz morav-ske banovine in Makedonci, ki so poslali 24. decembra v Belgrad močne deputacije, da lizrazijo svojo zvestobo kralju in državi. Na dvoru so bili ob tej priliki izmenjani pomembni govori.
Deputacija prebivalstva iz moravske banovine (glavno mesto Niš), kii se je prišla dne 24. decembra poklonit kralju. V sredin! stoji glasoviti   komitski   vojvoda   Pecauac,   znan  po   svojih junaških činih meri vojno.
Skupina iz makedonske poklonstve-ne deputacije v domačih narodnih nošah (delegatje z belimi kapicami na glavi so Amarti).
Na levi: Iz modernega Belgrada: Monumentalna palača nove železniške pošte v Belgradu, ki je baje najlepša poštna zgradba na Balkanu.
Spodaj:
Henderson, novi angleški poslanik na našem dvoru, ki je izrotil pred kratkim svoje poverilnice našemu vlaidarjii.
Glavni prosvetni svet je bil kot svetedajalni organ ustanovljen pri ministrstvu prosvete z zak. od 1. nov. 1886. Po tem zakonu in dodatku v zakonu o budž. d%-anajstinah za 1. 1925. je Glavni prosvetni svet sestavljen iz 15 rednih članov (od teh morajo 3 biti izven Belgrada) in največ 20 izredniili članov. Vsi ti so imenovani s kraljevim ukazom za dobo dveh let. Predsednika postavlja kralj s posebnim ukazom in prav tako tajnika. Sedanji predsednik je ATseučiliški profesor dr. T. Djordjevic, tajnik pa univ. docent dr. M. Glavi-nič. Od rednih članov so še 3 vseučdliški profesorji (med njimi tudi rektor dr. Č. Mitrovič). Za tekočo jaoslovno dobo je bila prvič v Glavni prosvetni svet poklicana ženska, profesorica dr. Iziidora Sekulič, ki prav dobro pozna Slovence. Od zunanjih rednih članov sta dva iz Zagreba: dr. Stj. Bosanac, rektor Višje pedagoške šole, in dr. Ivan Kasumovič, prosvetni inšpektor; in to poslovno dolx» tudi 7WvH Slovenec prof. dr. K. Capuder iz Ljubljane. Doslej je imel Glavni prosvetni svet že 1676 sej, od teh že nad tisoč po zedinjenju.
11
Spodaj: Rudolf Wagner, dosedanji referent slovenskega oddelka v -prosvetnem ^liIl^strst\^l, ki je bil sedaj ob priliki ukinitve tega oddelka imenovan za referenta za meščansko šolstvo pri ljubljanski, banski ^Ipra^^.
Prvo cerkev sv. Cirila in Metoda na slovenskih tleh so dogradili preteklo jesen na Brjah pri Rihenbergu v Vipavski dolini. Cerkev je postavilo osem kmetiških vasic «koro brez vsake tuje pomočiv
Na levii:
Jurčičev rojstni dom na Muljavi v ' - snegu. Ker se je bilo bati, da se hiša podre, so jo lani temeljito popravili s prispevki raznih rodoljubov. V sredini je videti 84 letnega brata velikega pisatelja v družbi skavtov in skavtinj, ki so mu prinesli mal prispevek J>za tobak«.
(Foto P. Kunaver.)
Na desni: Poslopje nove gospodinjske šole šolskih sester v št. Jerneju
na Dolenjskem. Šolske sestre so se naselile tu pred dobrim letom in takoj organizirale stalne, večmesečne gospoddmjske tečaje, ki so bili jako potrebni in ki tudi zelo lepo uspevajo. Nameravale so osnovati tudi lastno dekliško osnorno in meščansko šolo za osem okoliških občin, toda njih načrte so preprečili novi šolski zakoni
Na levi:
Učiteljski zbor v Loškem potoku s
svojim priljubljenim upraviteljem Feid. Wiigeletom (X) iz znane koroške narodne rodbine ob priliki upraviteljeve upokojitve po nad 20l«tnem službovanju na tamošnji štiiirazrednici.
Na desno:
Vinko Bavec, fotograf v RajhenJjur-gu, ki je objavil tudi v našem listu že več uspelih posnetkov, je prejel jred kratkim z dvora priznalno za-ivalo za lep album slik rajhenbur-ške bazilike in nove senovske šole.
12
Zimski motiv iz slovenije
Po neizmerno dolgočasuili j^tjii deževnili jesenskih dnevih je končno zapadel sneg. Še o<^ jg odleglo, mladina ga je pa ¦pozdravila naravnost z vriskam.
Vsak drug letni čas razAij^ jare v naravi polagoma, zima jih pa ustvari na mah. Čez iipade sneg in zjutraj se odpre človeku pred očmi poix>lnoma-a slika. Dočim so še prejšnje popoldne tudi človeka samega i ]j itlem dolgočasna megla, pusto in mrtvo drevje ob poti, blatn^^ pa debelo plasti belega snega silno pozive iu ravvesele viso jino. Naj Se vedno padajo goste snežinke ali naj se pa lesketa      v zimskem st>liicu, v vsakem slučaju dobi naravaa nov in svež značaj kjerkoli jo pogledai^to prelesten je gozd v svoji zimski otlejivje se sicer šibi pod plastmii debelega sn^ndar ne dela mrtvega utiša, kakor poptaiveč se človeku zdi, da \-ise le spi trdno.ravo spanje. Podobno je s polji.
Najliolj ljubko %am pa nudijo pozimi naše kmetiške ¦*asi>jinii slikovitimi cerkvami. Pnibližale .soi skoro vse one ptice, ki so ostale doma, z»prezuje izza plota in celo lisica in srna žikujeta iz bližnjega gozdiča. In kakšno % je na vaškem klancu, kjer se prekopimladina, medtem ko možujejo odrasli okipiih peči.
Zima je čas po«a kmeta, vendar tudi te tedne lahko upoz največjim pridom. Mohorjeva družba npoložila na mizo sveženj dragocenih daa srce in um. zvesti ^Domoljub« ga obikk teden in kdor le more, se vsaj v zimaesecih naroči tudi na »Slovenca«. Ne ix>m«)bena stvar na svetu: usjješno bo gospodaš kmet le, če bo izobražen. Naravnost stj današnjo kmetijo je naziranje: tako je imoj oče, in po njegovih stopinjah mordi jaz.
Ko vise dolge lesveče od kapa in trka na okno premraženiic, tedaj r roko knjigo in časopis, zvečei radiju.
Prof. J. Ra-Sa Ratitoivcn.
Spodaj na levi v elip- Spodaj na desni  v si: elipsi:
Smučar na startu  Smučarka v Bohinju (Foto Šmuc.) (Eoto Šmuc.)
Slovenska vas v snegu.
Na desni:
Večna poi za Rožnikom pri Ljubljani.
(Foto Kunovar.)
Spodaj: Slap Peričnik v ledu.
- (Foto Kunovar.)
13
Gozd v snegu.
Na levi:
Zimski motiv izpod Stola.
(Foto Premru, Kranj.)
Spodaj :
Z zimske poti v Vrata.
(Foto Kunovar.)
14
'Poslednji ScSiavone
slikar in bakrorezec Friderik Beakovič (Federico Bencovich), 1677—1753.
Prina.šanio danes avtoportret in nekaj slik, aziiwna bakrorezov zgoraj imenovanega umetnika, ki ga Jugoslovani lahko reklanvirunio kot svojca. Bil je rojen v Dalmaciji (ali \ lienotkiili kot sdn daliiuitiiiskcgn očeta), učil so je slikarstva v iKcIonjski šoli (Carlo Cignajiii); C,. B. Tie-ipolo, Rosalba ('ariierti in l'ia/zetta so bilii iijosjuvi s<xielavci. Bcnkovic je nato prebil večji dol živijonjii mi dvoni kneza Kiirla Frideriku .S<lK)n-borna, čigar dvorni slikar je bil. v Buiiiborgu in na Dnnajii; Schon-born je bil podkaiicelar Karla VI. in škof v Bunibeign. Slikar jo umrl v Gorici, kjer je zadnja leta prebil pri rotibini grofov Attonis. išjogova ¦števiilna dela so ra/ircsena po severni ftaiiji, v Dalmaciji, \ Nemčiji in na Dunaju ter v Gradcu jx) raznih cerkvah, javnih in /asobniih zbirkah, nekaj tudi na Goriškeni, na Hrvatskem in v Franciji, slikal je za cerkve ter razne potentate. tudi za člane liiše sawjskc. svetnike, portrete, histordje itd. Njegove slike so malo s senco preoblož(Mio, sicer pa otUične. Rezal je tudi v barkro; Schmutzer sen., Zucchi in Hilteri so po njegovih risbah delali bakroreze. Slavne so njegove slike: S\. Andrej na križu v Bologai, Blažem Peter iz Pise v Benetkah, sv. Ceoilija (neznano kje), risbe v Albertini na Dunaju, .stropne in stenske s-liike hi-storij na gradu iPommersfelden v Frankoniji itd. Nemcii so ga zvali: Penkoviitsch.
Pripravlja se sistematično delo o tem umetniku z vsemi dokumenti ter fotografijami njegovih del (zinanilh je kakih 40).
Blaženi Peter iz Pise.
slika v cerkvi sv. Seba-stijana v Benetkah.
Na desni:
Lastni portret slikarja in bakrorezca Friderika Benkoviča (1677—1753), ki se je nahajal v Omi-šu v Dalmaciji.
Skica
za sliko sv. Frančiška.
Spodaj: Sv.Cecilija, po bakrorezu, ki se nahaja v Draždanih.
Na levi: Sv. Frančišek de Pania; slika se nahaja   v   Albertini   na Dunaju.
Na levi:
Grad Benkovic pri mestecu Ben-kovac, med Za-drom in Šibeni-kom, last rodbine Begna, kd je bila v ozki zvezi s slikarjem.

15
Slovesno imenovanje
novW Icardinalóv
Y papeževem konzistoriju, ki se je vršil pred kratkim po starodavnih slovesnih običajih, je bilo imenovanih šest nowh kardinalov. Slika nam kaže sv. očeta, sedečega na svojem prestolu, v trenutku, ko polaga enemu izmed novoimenovanih kardinalov na glaw kardinalski klobuk, znak njegovega visokega dostojanstva.
Preproste vladne metode v Afganistanu. Po porazu kralja Aman-ulaha je zavladal pred enim letom v Afganistanu razbojniški poglavar Baca Sakao. Amanulahov stric Nadir kan je sedaj njegovo vlado strmoglavil ter njegove glavnejše pristaše kratkomalo
pobesil.
Spodaj: Zopet posrečeni prekooceanski polet. Francoska pilota Larre-Barges in Challe, ki sta sredi decembra srečno prfeletela Atlantski ocean in pristalii v Braziliji (Južna Amerika).
Spodaj na levi: Emil Loubet, predsednik francoske republike od 1899—1906, ki je 21. decembra umrl, star 91 let. Za časa njegovega pred-sedništva je bila na Francoskem izvršena ločitev cerkve od drž^ave.
Spodaj na desni v krogu: Dr.Moldenhauer, novi nemški finančni minister, ki je bil imenovan namesto odstopivšesa Hilferdinga.
Parnik v zimski obleki. Dočim pri nas še ni nastopil prehud mraz, pa imajo v severnih krajiih že nekaj tednov najsil-nejšo zimo. Slika nam kaže neki kanadski parnik ob po-vratku s plovbe v severnih vodah.
16
s tekme Ilirija : Wacker, ki se je končala z rezultatom 5 : 2 v korist Wackra. Na sliki vidimo obe tekmujoči moštvd^
Vežimo naše revije!
Ohranjena ostane le vrezana knjiga, zlasti pa velja to še za revije, od katerih se sicer posamezne številke tako rade pogube in je s tem uničen ves letnik. — Za »Ilustr.'Slovenca«, »Mladiko« ter »Dom in svet« je oskrbela krasne celo-platnene moderne platnice knjigoveznica KTD (Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna). — Vsake platnice veljajo same 50 Din, z vezavo vred pa 40 Din. Poslužite se te ugodne prilike!
V vsako hišo »Slovenca«, »Domoljuba« in »Slovenski list«
Sergej Minclov :
Car Berendej.
'   (Povest iz sibirskega pragozda.)
I XX. poglavje.
Zopet je k sebi porinil računalo in čim je zarožljal z zrni, so se odprla vrata. Gospodar je postrani pogledal, češ kdo ga hoče motiti pri poslu, — in nenadno je zagledal Vedeneja Savica.
— Vedenej? Ali si res ti?! •— je vzkliknil, hotel vstati, a noge so se mn kar šibile: — kje pa je Grigorij?
— Tudi tu. prosim . .. teta ga je ujela; k vam je šel, pa ga je prestregla Glafira Pavlovna!
— No, hvala Bogu! — zdaj šele je Matvej Palic poljubil poslovodjo, ga pozdravil in si ga ogledal. — Kje pa ste bili tako colgo? Bog ti moj, pa kako si shujšal, ves si ožgan: samo polovica tega je ostala, kar si bil poprej !
— Ni čuda, prosim . . . dosti smo morali prestati ! Samo to je žalostno, da je vse bilo zastonj: brez denarja prihajamo.
— Ni plačal?
— Ne, prosim, drugačna je ta stvar . . . nekaj drugega smo vam pripeljali namesto dolga.
Ananjevih se je začudil: — Namesto denarja? kaj bo to? ali ste nemara zlato našli tam?
— Lahko bi se reklo, da smo ga. ..
Zopet so se odprla vrata in na pragu se je prikazala Grunja: obstala je s povešenimi očmi, po licih so ji ležale črne trepalnice ...
Matvej Palic je obstrmel, pogledal dekle, pa zopet poslovodjo.
— Kdo je ta?
— To je Grunja, prosim, Vabilinova hčerka.
— Prav ne razumem, kar praviš! — je rekel Ananjevih in začuden odprl roke. — Povej no vse po vrsti, kakšne čudne stvari so to?
Tu je planil v sobo Grigorij in posleknil pred očeta. Matvej Palic ga je sprejel in poljubil. V sobo se je nagnetlo vse polno ljudi: eni so se od veselja jokali, drugi zopet se smejali, dvignil se je ropot, govoričenje.
— Nehajte no jezike brusiti, dosti je! — se je gospodar zadri na ženske. — Sedite vsi! Ti pa, Vedenej Savič, vse natančno pripoveduj!
Poslovodja je pričel svojo povest. Ko je pripovedoval o noči v Usinskem, so postali vsi tako tihi, da bi bilo še muho slišati, če bi zletela mimo. Zvedeli so o Mikitini smrti, zavzdihali, se pričeli križati: »Naj v miru počiva njegova duša,« marsikomu je prišlo na jok. Matvej Palic se je ozrl na svete podobe, pa se široko prekrižal. — »Kaj pa, če bi bil obležal tam namesto Mikite moj Grigorij zaklan?« — se mu je zazdelo, da mu nekdo šepeta na uho.
Vedenej Savič je nadaljeval svoje poročilo. Pripovedoval je o tavanju po stepi, o prihodu k Vabi-linu, o tem, kako jim je obljubil vrniti denar, kako je izbruhnila nevihta, in jih je rešila samo Grunja nedvomne smrti. Povedal je, kako je vodilo dekle splav preko pragov: brez nje ne bi bilo zdaj nikjer sledu o njih kosteh!
Grunja je stala s povešeno glavo in vsa zardela kakor makov cvet.
Še Glafiri Pavlovni, čeprav je bila trdega srca, so postale oči nekam vlažne, ko je sklenil Vedenej Savič svojo povest. Materi pa so kar kapljale po licih solze.
Matvej Palic je vstal s stola in se s težkimi koraki približal Grunji: — Taka si torej! — je rekel in široko odprl roke: — Pa mi bodi pozdravljena, ljuba hčerka! Bog te mi je dal! Od sedaj je moj dom tudi tvoj; ničesar ti ne bomo odrekli, karkoli si boš poželela! — Prisrčno jo je objel. Grunja mu je na ramo naslonila glavo in nenadno za-plakala: od zgodnjih otroških let sem ni bila vajena očetovske ljubezni.
Pesem, ki jo je skoval zabavljač Nilka, je res bila preroška. Pol leta pozneje so ravnali pri Ananjevih velike gosti, kakršnin še ni videl Krasno-jarsk, obhajali so hrupno veselje: Matvej Palic je sina oženil z Grunjo Vabilinovo.
(Dalje prihodnjii.)
BaUrottalc JugoslovanaUe ÉisUarne v Cfubltani