List 45.
Sveti  Martin.
Na berzim konjiču do daljniga grada
Dolžnost brez počitka junaka podi5 Lep6vse mu sveti oklep in čelada,
Se lepši se duša njegova svetli. Pokriva še sneg vse gore in  doline,
Kot jeklo od sreža so pota terde 5 Ze dolgo hiti, pa ne vidi grajšine ,
Konj dirja , de podkve se deleč glase.
Zlo huda je zima, in sever zlo brije,
Si s konjnika mladiga lisci igra, Čeravno se v plajš prav široki zavije ,
De b' tak ne ozebal, vse nič mu ne zda. Veršeti mu veter ne neha k obrazu,
Naj v roki obrača le škit kakor če, Naj brani se še tako hudimu mrazu,
Ubrani se vender nikakor mu ne.
Pa lej, kaj sedi tam na zemlji ledeni?
Za germam zmerzuje, oh, starček ubog, Trepeče v raztergan' obleki platneni,
Zdihuje , deb' Bog ga otel iz nadlog. K vojšaku, oh smili Bogii se, steguje
Oterpnjeno, merzlo in suho roko, Ga s solznim očesarn milo pogleduje ,
Mu s hripavim glasam naznani prošnjo.
In iskriga konja koj jezdec ustavi,
Serca neusmiljen'ga ni ta vojak. »L*c mirni bodite,« zdej starčiku pravi,
Solze si otira preblagi junak. Pa naglo po meč zlo nabrušeni seže ,
Strahoma ga gleda ubožec na tleh, In plajš, ko bi trenil, na dvoje prereže,
Da revežu eniga kosov obeh.
»To nate! pa vanj se skerbljivo zavite«,
Z besedo prijazno tu reče možu — »Kar morete, mrazu se hud?mu branite,
Se v revi presilni uročite Bogu. Podaril bi tudi vam rad kaj denarja,
Pa v kepi ga nimam okrogliga vec; Do nasiga se mi mudi poglavarja«.
Je rekel, in konja zajašil že preč.
S premertimi udi do grada perjaha,
Ogernjen mu s kosam je plajša život,
Ki vihan od vetra po strani mu maha; To viditi, truma zažene krohot.
»Kaj temu je pamet se mešati jela ?«
Ga zasmehovaje mu pravi derhai;  —
»Se blesti bo glava njegova začela,
Gotovo pol plajša po pot' je prodal.«
Ne zmeni zato pa mladeneč se blagi,
Kar bebci mu pravijo , nič mu ni mar. Počitka zdej  iše v stanici predragi  —
Usmili se ^en ga', dobrotljivi dar. Pa komej de tam še v pokoji zadremlje ,
Mu sanje perjazne serce obgredo, In dušo podoba nadzemeljska vnemlje,
De vidilo take nikdar ni oko.
Zveličarja vidi v nebeški svitlobi,
K' je nam v odrešenje na križi umeri} Vse, kamor se koli ozre, je v blišobi,
In zdi se mu, kot bi bil raj se odperl. Zasliši glasove , ko angeljski kori
Pojo neprenehama Večnimu čast, Ker on le moči vse je vdihnil natori,
Ker milost daje nam in v čednostih rast,
Rudeče ugleda sterme ogrinjalo,
K' ogrinja nebeškiga kralja telo ; Z nebeškim čutilam ga to je navdalo,
Solzice veselja mu stop'jo v oko5 Ker vidi, de kos leta plajša je tisti,
Ki dal ga na potu je revežu bil. Zamakne mu duša se v radosti čisti
V nebo, kjer plačilo bo vsmiljen' dobil.
»S tem plajšem je mene mladeneč ogernil«,
Je rekel zdej trumam nebeškim Gospod — »Zatorej resnično mu to bom povernil,
Ker rad zveseluje uboge povsod. In kadar motoz mu življenja poteče,
Ga bom v veličastvo neskončno uzel, De tudi prihodnje se čase poreče:
Kdor reveža sprejme, bo mene sprejel!«
P.