Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190
	
Leto VI. * Štev. 47 C	
Še nekaj misli o r	iaši narodni slogi
	L
	m
Wk
Gorica - 25 novembra 1954 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Trst, 22. novembra 1954.
Tržaškim, Slovencem nihče ne sme šteti v zlo, da z veliko skrbjo gledajo v bodočnost. Ako pazljivo čitamo Memorandumu in njega priloge, nam je jasno, da so se štiri države zedinile le v malo predmetih. V vsem ostalem pa so sprejele besedilo dogovora, ki je splošnega značaja. Tako Je ta pogodba šele podlaga za nadaljnje razgovore. Ko se bosta obe prizadeti državi pogajali za nadaljnjo izvedbo sporazuma, ne bosta imeli za hrbtom ostalih dveh velesil, ki sta pri pogodbi botrovali. Zato bo v vsaki podrobnosti izid sad kupčije. To se pravi: vsaka izmed obeh držav bo pristala na uslugo le proti nasprotni uslugi. Italijanski odločujoči činitelji v Trstu se tega dobro zavedajo. Zato pozivajo italijansko vlado k »zmernosti« pri izvedbi manjšinskega statuta. Rotijo vladne predstavnike, naj ne dopustijo, da bi se pri aplikaciji »memoranduma« pačil narodni obraz Trsta. Izkušnje iz preteklosti nam povedo, kaj si ob tem mislijo. Nikjer se v tržaški javnosti ne sme slišati slovenska beseda, niti pri cerkvenih prireditvah, ki so namenjene obema narodnostima ne; nikjer se ne sme razobesiti slovenski napis. Saj niso dali miru, dokler se niso odstranili dvojezični napisi v nabrežinski občini. Ti italijanski krogi se zavedajo, da so uspeli v preteklosti v svoji gonji proti mirovni pogodbi in realizaciji Svobodnega tržaškega ozemlja. Zato si obetajo uspeh tudi pri prizadevanju proti izvedbi sedanjega londonskega dogovora. Ako se tedaj zavedamo resnosti položaja, ni to nikaka nezaupanje d dano besedo obeh podpisnic, temveč posledica dejanskega političnega položaja. Ta položaj pa terja, kot smo videli v podobnem dopisu pretekli teden, povezanost vseh tržaških Slovencev v borbi za izvedbo tega dogovora. Doslej so naši politični predstavniki pokazali svojo dobro voljo za tako povezavo v skupnem nastopu slovenskih županov in občinskih svetovalcev. Danes je treba pokazati, da mora vsak podoben poskus upoštevati vse okol-nosti dejanskega političnega položaja, sicer more napraviti več škode kot dobička. Navesti hočemo en tak primer. To je tako imenovana	»Gospodarska-kulturna zveza«,
ki se ima v kratkem ustanoviti. Do tega pojava je treba zavzeti neko jasno stališče.
Pripravljanje te nove »zveze« ima značilnosti komunističnih front. Med vojno so ustanovili komunisti svojo »osvobodilno« fronto. To so proglasili za edino zveličavno. Če nisi pristopil, so te razkričali za narodnega izdajalca. Če so mogli, so te tudi »likvidirali«. Ta fronta pa je nastala v popolnoma komunistični kuhinji. Niso trpeli nikake odločilne besede pri bistvenih ukrepih. Tudi vodstvo je imela vedno partija. Trpeli so in trpijo nekomunistične sodelavce, dokler so jim koristni. Končni cilj te fronte je bil vedno utrditev komunističnega gibanja med Slovenci. Najprej naj ta fronta pripravi tla, prevzgoji mladino. Končni cilj pa je komunizem.
Podobno je tudi s to nameravano »Slovensko gospodarsko-kulturno zvezo«. Vse načrte so izdelali v štabu titovskih komunistov. Tu so imenovali pripravljalni odbor. Sestavili so pravila. Isti ljudje pripravljajo ustanovni občni zbor. Na la občni zbor morejo poslali svoje ljudi tisti, ki so se prej prijavili. Poskrbljeno pa je, da teh, ako bi predstavljali demokratične ljudi, ne bo toliko, da bi mogli preglasovati titovce in njili sopotnike.
Do tega ustanovnega občnega zbora so zavzeli svoje stališče kominformisti in demokratični Slovenci. Zato bo to ostal v bistvu titovski poizkus, kako zajeti nekaj novih lahkovernežev, da razširijo krog svojih ljudi. Da bi se zlila v to novo »zvezoa večina gospodarskega in kulturnega udejstvovanja tržaških Slovencev, tega niti ti-tovci sami ne verjamejo. Gre jim le ta to, da bi se število tistih dobrih tri tisoč volivcev pri zatlnjih administrativnih volitvah nekoliko povečalo. Se vedno se jim toži po tisti dobi, ko so imeli v »S/AU« — 85.000 članov. A »vse to minilo je«. Tudi če bi se ozirali samo na pri omenjenih volitvah oddane glasove, lahko ti ljudje
sprevidijo, da je večina tržaških Slovencev izven njihovih vrst. Seveda upajo, da si bodo podali roko prej ali slej s kominformisti. Toda to se bo zgodilo šele, ko se o tem dogovorita očka Malenkov in tovariš Tito. Vprašanje pa je, kptere današnje tržaške vodilne osebnosti bodo žrtve tega dogovora. Če se bodo kdaj tržaški komunisti med seboj spravili, bodo v njih vodilnih vrstah nastale nekatere spremembe. Komunistični delilci usode niso prenežni v ravnanju s svojimi podkomandanti.
V Trstu je upravičeno nezaupanje do vsake spravne kretnje, ki pride iz titovskih vrst. Saj se še spominjamo, kako so z lahkim srcem odklonili pri zadnjih volitvah skupno slovensko listo za tržaško občino, ker se niso hoteli vezati z »reakcijo«. Ti ljudje se vežejo le, kadar upajo na partijske koristi. Danes bi radi nastopali kot predstavniki »slovenske kulturne skupnosti«, da bi pobasali tiste tri kulturne domove. Do tega nimajo nikake pravice. Nobena stranka ni v Trstu zapravila toliko
gospodarskih in kulturnih vrednot, kot so jih zapravili v povojnem času titovci. Ali naj gredo sedaj v njih nenasitno žrelo še vsi trije kulturni domovi?
Nihče ne brani titovcem ustanoviti »Slov. gospodarsko kulturno zvezo«. Toda povedo naj: »To je proizvod našega gibanja, pred-med našega vodstva in naših ciljev. Sprejmemo vsakega, kdor hoče sodelovati po načinih, ki jih itak poznajo vsi pametni Slovenci. Nikakor pa mi ne predstavljamo vseh Slovencev na Tržaškem, ker je večina teh izven naših vrst.« Tako naj izjavijo na svojem občnem zboru. Na ta način bodo močno pripomogli k jasnosti in iskrenosti, ki so potrebne za vsak pameten sporazum. Med tržaškimi Slovenci bo tem več možnosti za narodno slogo, čim bolj bodo politične skupine odložile vsako nakano, pod pretvezo složnega dela, zasledovati strankarske cilje. Narodna sloga je potrebna. Odložimo vsi svoje partikularne načrte, kadar gre za skupno narodno stvar. Taka skupna narodna stvar je izvedba »memoranduma«. Pri prizadevanju za to zadevo moramo biti vsi eno, brez hinavščine in brez zvijače.
Spectator
Alžirsko vprašanje
Teroristični val, ki je zajel začetkom tega meseca ves Alžir, se je medtem precej unesel. Ko so alžirski uporniki začutili premoč francoskih čet, so se umaknili v neprehodno gorovje Aures, ki se razprostira ob meji Tunizije in čigar vrhi dosežejo več kot dva tisoč metrov višine. V tem gorovju se skrivajo tudi tuniški uporniki (felagas) in, kar je zelo pomembno, baje tudi mnogi maroški uporniki. Francoske čete pregledujejo ter čistijo sedaj to ozemlje in pri tem pride večkrat do krvavih spopadov med njimi in uporniki.
Obenem z vojaškimi operacijami, ki se jih udeležujejo .tudi francoske padalne čete, so podvzele francoske oblasti razne policijske ukrepe. Predvsem so razpustile organizacijo alžirskih nacionalistov, tako zvano »Gibanje za zmago demokratičnih svoboščin«, ter zaprle njih voditelje in vidnejše pristaše tega gibanja. In to se ni zgodilo samo v Alžiru, ampak tudi v Franciji, kjer je policija vdrla v sedeže te organizacije, zaplenila razne dokumente ter spravila več sto pripadnikov te organizacije pod ključ.
Francija je nastopila proti alžirskim upornikom zelo energično, ker ve, da bi smatrali uporniki vsako njeno prizanesljivost in popustljivost za šibkost, a obenem se zaveda, da se taka vprašanja ne dajo s silo za stalno rešiti. Francija se nahaja na vsak način v zelo težkem položaju, ne samo v političnem, ampak tudi v moralnem oziru. Od vseh strani se ji očita kolonializem, ne samo od strani levičarskih strank, ampak tudi s strani demokratičnih Združenih držav, akoravno je napravila po mnenju mnogih francoskih krogov vse, da bi te narode vsestransko zadovoljila. Toda mnogi poznavalci severno-afriških razmer so drugačnega mnenja.
Poglejmo na pr. Alžir, ki ga je Francija izmed vseh svojih kolonij najbolj protežirala. To deželo, ki ima površino za sedem Italij, a niti 10 milijonov prebivalcev, je vključila Francija v francosko metropolitansko ozemlje. Medtem ko sta osta-laTunizija in Maroko še vedno dva francoska protektorata, je postal Alžir del francoske republike. Njegovi prebivalci so francoski državljani ter pošiljajo svoje zastopnike v francosko narodno zbornico. To so na vsak način zelo važne pravice. Toda poznavalci razmer pravijo, da so vse te pravice le navidezne ter da je Alžir dejansko še vedno navadna francoska kolonija. Kdor hoče na
pr. potovali iz Tunizije v Alžir, tnora imeti za to potni list. Denar ki ga rabijo v Alžiru, je baje drugačen kot oni, ki ga rabijo v Franciji. Politična enakopravnost Alžircev obstoja samo v teoriji, na papirju, kajti skoro devet milijonov alžirskih mo-liamedancev pošilja v alžirsko deželno zbornico le 60 poslancev, to je ravno toliko, kot jih pošilja še ne en milijon francoskih naseljencev. Ta neenakopravnost se kaže še na raznih drugih poljih, tako da je celo francoski pisatelj Pierrc Fontaine zapisal te obtožilne besede: »Bodimo nekoliko resni: Alžir ni del francoskega teritorija, Alžir je kolonija«.
Kljub vsem tem nedostatkom in političnim in raznim drugim krivicam, ki se godijo domačemu alžirskemu prebivalstvu, se je prebivalstvo ob vseh nemirih v sosednem Maroku in Tuniziji ohranilo mirno. Tudi pri zadnjih alžirskih terorističnih dogodkih ni podpiralo upornikov. Prebivalstvo se namreč zaveda, da bi odhod Francozov iz dežele pomenil zanje neprimerno večjo nesrečo kot vse sedanje politične in druge krivice. Toda kako dolgo bodo Alžirei ostali tega mnenja? Ali ni nevarnosti, da bodo prej ali slej podlegli propagandi nacionalističnih krogov ter se pridružili gibanju, ki hoče osvoboditi Alžir in ostale dežele Severne Afrike Francozov ter ustvariti popolnoma samostojno in neodvisno državo?
Islam na pohodu
Dogodki v Alžiru, kakor tudi v Maroku in Tuniziji, so v tesni zvezi z mogočnim osvobodilnim pokretom mohamedanskih narodov, ki je posebno po zadnji svetovni vojni stopil z vso silo na plan. Mohamedanski narodi se vedno bolj in bolj zavedajo svoje moči in tudi pravic in stališča, ki jim pritičejo v družbi o-stalih svobodnih narodov. Število vseh moha-medancev znaša danes okoli 350 milijonov, njihovo ozemlje pa se razprostira od Atlantskega oceana preko Severne Afrike, Prednje Azije, Arabije, Irana, Afganistana, Zapa-dnega in Vzhodnega Pakistana, Tur-kestana, Malajskega polotoka in Indonezije tja do avstralskih otokov in morja. Vse te stotine milijonov mo-hamedancev pripadajo neštetim narodom in plemenom, živijo v raznih državah ter govorijo vse mogoče jezike, a vse druži ena sama vera, vera Mohameda, ter zgodovina njihovih nekdanjih zmag ter zavest njihove nekdanje moči in slave. In ta verska
vez je pri mohamedancih vse tesnejša, kot je pri nas katoličanih, ki nas razkraja in slabi pretirani nacionalizem. Ali je potem čudno, da vsi ti mohamedanski narodi čutijo potrebo po združitvi in po ustanovitvi mogočne mohamedanske drž. skupnosti, ki bi povezala vse mohamedanske države, obenem pa pomagala do popolne samostojnosti tistim svojim bratom, ki te samostojnosti še ne uživajo, kot mohamedanci v Afriki, v Sovjetski zvezi in še marsikje drugje?
Že pred 25 leti je nastala v Egiptu mogočna organizacija »muslimanskih bratov«, ki ima svoje člane po vsem mohamedanskem svetu in ki se bori za združitev in neodvisnost vseh muslimanskih narodov. Vsi nemiri in upori, ki so se vršili zadnja leta v francoski severni Afri. ki, so bili organizirani ali vsaj podprti od te mogočne versko-naciona-listične organizacije, ki šteje baje dva milijona organiziranih in tri sto tisoč plačanih članov. S to organizacijo so prišli v konflikt sedanji obla-stniki v Egiptu, ki so odstranili predsednika republike Naguiba, a v pomiritev mohamedanskega sveta ta« koj sporočili, da mu ne bodo prizadeli nič hudega. To zagotovilo je dal predsednik egiptovske vlade polk. Nasser tudi odposlancem sudanskega ljudstva.
Alžirski voditelji in njih zahteve
Voditelj alžirskega osvob. gibanja je Messali Hadj. Udeležil se je prve svetovne vojne, nakar je prenašal tovore v marseillskem pristanišču, pozneje pa je postal delavec v pariškem industrijskem podjetju »Renault«. Po svojem zunanjem obnašanju je popoln Arabec, dejansko pa se ne kaže posebno vnetega Mohamedovega vernika. Poročil se je z neko Francozinjo, ki si kot žena tako odličnega muslimana nikoli ne zakrije obraza, kar je za pravega muslimana velik prestopek zoper zapovedi korana. Pripovedujejo, da se je podal Messali Hadj s svojo že-
no nekoč v neki pariški restavrant ter naročil med kosilom steklenico vina, kar se zopet ne strinja z zapovedmi Moham	i	Arabec, ki
je vse to videl, je bil v svojih verskih čustvih tako užaljen, da je zagrabil za kamen ter ga pognal proti mizi ter razbil steklenico. Messali Hadj se ni zaradi tega prav nič razburil, ampak je mirno naročil drugo steklenico ter jo izpil do dna. Kljub tej njegovi verski mlačnosti mu »muslimanski bratje« povsem zaupajo, ker vedo, s kako odločnostjo se bori za njihovo stvar.
Drugi vodja alžirskih nacionalistov je neki Ferliat Abbas, bivši far-macist, ki se je šele zadnje čase naučil arabščine. Tudi on uživa pri »muslimanskih bratih« velik ugled. Oba voditelja alžirskega gibanja živita v Franciji ter sta pod policijskim nadzorstvom.
Kaj pa zahtevajo alžirski nacionalisti? Njih glavne zahteve so gospodarskega in političnega značaja.
V gospodarskem oziru zahtevajo zboljšanje življenjske ravni alžirskega prebivalstva. Prehrambeno stanje alžirskega ljudstva je zelo nizko, brezposelnost se veča iz dneva v dan, potrebne so učinkovite gospodarske reforme, ki naj bi odpravile stalno pomanjkanje v deželi.
V političnem oziru zahtevajo nacionalisti popolno enakopravnost s-francoskimi naseljenci. Zadnji njih cilj pa je, kakor pri vseh podjarmljenih narodih, popolna narodna neodvisnost.
Kako bo Francija na te zahteve odgovorila, je težko reči. Po našem mnenju bi bilo najbolje, ako bi podelila Alžiru, Tuniziji in Maroku popolno neodvisnost in to v čim krajšem času. Čim prej bo namreč to storila, tem bolj si bo pridobila ta ljudstva, ki bodo, ko postanejo neodvisna, navezala gospodarske in kulturne stike z državo, ki jih je privedla do civilizacije in do neodvisnosti. Če že mora priti do ločitve, je bolje, da se izvrši že sedaj v miru in sporazumno, kakor da bi se morala izvršiti pozneje v sovraštvu in prisiljeno.	A.P.
Anglija ratificirala sporazume
Angleška spodnja zbornica je pretekli teden ratificirala londonske in pariške sporazume z 264 glasovi proti štirim laburističnim glasovom, medtem ko so se ostali laburistični poslanci vzdržali glasovanja.
Debato o ratifikaciji sporazumov je otvoril zunanji minister Eden. Govoril je o obveznostih, ki jih je sprejela Anglija na evropski celini in o razlogih, ki so jo privedli do teh korakov. Omenil je kontrolo, kateri bodo podvržene članice Za-padno-evropske zveze, med temi tudi Nemčija. O stroških, ki jih bo imela Anglija z vzdrževanjem štirih in pol divizije na evropskem kontinentu, je dejal Eden, da ne bodo večji, kot bi bili, ako bi ostale te sile v Angliji. Omenjajoč zadnje sovjetsko povabilo na konferenco o evropski varnosti, je Eden poudaril, da britanska vlada ne more sprejeti izbire med pariškimi sporazumi in med nekim čudodelnim sporazumom med Vzhodom in Zahodom.
V debato je posegel tudi Sir Win-ston Churchill ter poudaril, da mo-ra imeti ratifikacija Zapadno-evrop-ske zveze absolutno prednost pred pogajanji s Sovjetsko zvezo. In ko je bivši minister Strachey vztrajal pri trditvi, da bi bilo prav, prepričati se še pred nepreklicno razdelitvijo Nemčije v dva dela o sovjetskih namenih, mu je Churchill takole odgovoril: »Jaz sem čisto nasprotnega mnenja. Po mojem mne-
nju bi ne bilo nič slabšega kot ovirati potrditev londonskih in pariških sporazumov s tem, da bi jih mešali v druge razprave. Potrebno je, da napravimo vsakikrat le po en korak naprej.«
Velika Britanija je dala z ratifikacijo londonskih in pariških sporazumov vsem prizadetim državam najlepši vzgled. Upanje je, da se bodo tudi ostale države zganile ter potrdile kmalu omenjene sporazume.
Andrej Višinski umrl
V ponedeljek zvečer je radio vsemu svetu poročal izredno vest, da je v New Yorku pri Združenih narodih nenadoma umrl zadet od srčne kapi zastopnik sovjetske Rusije Andrej Višinski. Svet je poznal tega moža zaradi njegovih govorov, ki jih je često imel na zasedanjih Združe-nih narodov in drugod na raznih mednarodnih posvetovanjih. Poznal pa je svet Andreja Višinskega tudi kot državnega tožilca v znanih procesih v Moskvi pred drugo svetovno vojno, ko so sodili maršala Tuliaeevskega, Zinovjega, Kalinina in( številne druge prvake ruskega komunizma, ki se jih je takrat Stalin ravno s pomočjo Višinskega iznebil. Sedaj je prišla ura čistke tudi zanj, ko je najmanj mislil.
Pokopali ga bodo v Moskvi na državne stroške.
Prva adventna nedelja
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi Šumenja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko se bo pa to začelo goditi, se ozrite kvišku in dvignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.a — In povedal jim je priliko: »Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. Kadar začno že sad iz sebe poganjati, veste, da je blizu poletje. Tako tudi vi, kadar boste videli, da se to godi, vedite, da je blizu božje kraljestvo. Resnično, resnično povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.
*
VSTANI OD SPANJA . . .
»Bratje, ura je že, da od spanja vstanemo.« Te besede sv. pisma so vedno sveže, vedno krepke, sežejo do srca. Nič čudnega, saj so božja beseda. Stojijo na vratih adventa. Kličejo nam, naj se vredno pripravimo na božične praznike, naj zares poskrbimo za svojo dušo.
Te besede veljajo slednjemu izmed nas; nihče ni tako popoln, da ne bi imel kaj urediti z Bogom.
Z nami je kot z uro. Večkrat se najboljša ura ustavi. Morda je zašel vanjo kak prah, kaka smet. Dokler se ne odstrani, ura ne gre, ali ne gre točno, pa naj bo zlata ali najboljše tvrdke. Bodi še tako dober človek, če se v tvojo dušo zapiči čeprav samo grešna navada malega greha, toliko časa v duši ni prav, duša ne
poje tako goreče k Bogu. Kaj pa če je nagnjenje do velikega greh#, če je smrtno grešna navada? Tedaj spiš globoko spanje. Za Boga se veliko ne meniš. Dokler tega ne odpraviš, nimaš pravega veselja do božjih reči. Vstati moraš iz duhovnega spanja, če hočeš reševati svojo dušo.
Kdo ti pri tem pomaga?
Pobožnemu Gerhardu, ki je bil služabnik škofa v Lacedoniji, je padel ključ od vežnih vrat v vodnjak, ko je zajemal vodo. Presenečen je gledal v vodo. Nabralo se je precej ljudi. V otroškem zaupanju si misli: »Jezus bo pomagal.« Stekel je v cerkev, kjer je stal kip malega Je-zuščka. Vzel ga je, navezal na vrv in ga spustil na dno vodnjaka. Ko ga je potegnil iz vode, so se navzoči začudili: na Jezusovi ročki je bil nataknjen ključ!
Vsak izmed nas zgubi ključ, ne do vežnih vrat, ampak do nebeškega dvorca, kadar koli pade v smrtni greh. Kako najde zgubljeni ključ? Jezus pomaga. Kot malo Dete prihaja zdaj v adventu med nas, s seboj ima ključe nebeškega kraljestva. Te ključe je že, ko je hodil po Palestini, izročil Petru:	»Tebi
bom dal ključe nebeškega kraljestva, kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih... Katerim grehe odpustite, jim bodo odpuščeni.« V moči teh ključev, te oblasti, je sv. Peter, ki je bil duhovnik, odpuščal grehe. V tej moči odpuščajo duhovniki grehe in odpirajo nebeška vrata. Tako nam Jezus pomaga.
Vstani od spanja grehov v tem svetem adventnem času, teci skesano k spovedi. Tam se ti bodo odprla z zlatim ključem nebeška vrata. Tako boš v dobrem razmerju do Boga. Srce bo veselo.
Iz življenja Cerkve
CERKEV MARIJI KRALJICI
Skupina rimskih katoliških žena je začela akcijo za zgraditev nove cerkve v Rimu, ki naj bi bila posvečena na ča9t Mariji Kraljici. Cerkev naj bi bila trajen spomin na letošnje marijansko leto.
NOVE KOMUNISTIČNE SPLETKE
Vatikanski list »L’Osservatore Romano« komentira dolgo okrožnico o boju proti veri v Sovjetski zvezi, ki jo je objavil glavni tajnik partije Hruščev. V okrožnici pravzaprav ni .povedal nič novega. Novo je morda to, da naroča partijcem, naj pobijajo vero z znanstvenim prepričevanjem, ns pa s smešenjem in n pritiskom. Cilji ostane vedno isti — uničenje vere. »I/Ospervatore Romano« sumi, da se za pomirljivimi izjavami verjetno skriva novi otkomunjstiona spletka. Premotiti hoče lahkoverne kristjane, češ da se je v Sovjetski zveži položaj za vero močno spremenil, in da je vera pravzaprav svobodna.
SEMENIŠČE ZA DUHOVNIKE-DELAVCE
90 bogoslovcev šteje novo semenišče Francoskega misijona, tki ima svoj sedež v nekdanji cistercijanski opatiji Pontjrgni. V tem semenišču se pripravljajo bogoslovci na svoje apostolsko delo med delavci. Večina je starih od 23 do 30 leti Kakor vidimo, so vsi bogoslovci že nekoliko starejši kot po drugih semeniščih. Lahko so že spoznali življenje dela in tudi vse težave, ki so v zvezi z delovanjem duhovnika med delavci.
TRIJE BRATJE NOVOMAŠNIKI
,■ I tl O
V San Salvadorju so trije bratje, člani salezijanske družbe, skupno prejeli mašniš-ko posvečenje. Stari so 25, 27 in 29 let, Posvetil jih je nadškof glavnega mesta.
STARŠI DUHOVNIKOV NA ROMANJU
Preteklo nedeljo so se zbrali v Rimu številni starši duhovnikov in bogoslovcev, da bi se skupno Bogu zahvalili za veliko milost, ker je njihove otroke poklical v svojo službo. Najprej so imeli skupno pobožnost v cerkvi Marije Velike, nato pa zborovanje v avditoriju Pija XII.
I
MEDNARODNI ZAKON O FILMIH
Mednarodna zveza za javno moralo pripravlja mednarodni zakon o filmih za zaščito mladine. Zakonski osnutek bo pripravljen do meseca maja prihodnjega leta, nakar bodo o njem razpravljali na mednarodnem letnem sestanku zveze v Kolumbiji iw končno pri Združenih narodih. MLADINSKI TEDEN V AMERIKI
Nedelja 7, novembra je bila v Ameriki posvečena mladini. Nato je sledil četrti ameriški teden, ki je imel za temo: Mladina, dediščina Amerike. K svetemu obhajilu je pristopilo 3 milijone mladih Amertkancev.
NAPREDEK CERKVE NA KOREJI
Velik napredek je dosegla katoliška Cerkev v Južni Koreji. V enem letu je bilo krščenih nad 15.000 odraslih oseb. Za krst pa se pripravlja 22.000 ljudi. Žal, je na razpolago premalo misijonarjev. Trenutno deluje na Koreji 159 domačih in 57 inozemskih duhovnikov.
PRAZNOVANJE BOŽIČA V BELGIJI
Tudi letos so v Belgiji obnovili gibanje, da se odstrani iz praznovanja božičnih praznikov vsaka oblika poganstva. Zelo bodo pospeševali postavljanje jaslic. S tem hočejo dati temu vsem ljudem tako dragemu pra-zniku popolnoma krščansko o-bliko.
Skrb sv. očeta Pija XII. za izseljence
(Ob izseljenski nedelji)
Sv. Cerkvi so bili izseljenci, popotniki in begunci, vedno pri srcu. Zanje ima posebne molitve, zanje prosi tudi v litanijah vseh svetnikov. Seveda pa nihče ne more zah-tevati, da bo Cerkev skrbela naravnost za to, da take osebe najdejo delo, stanovanjc, kruh. Mati Cerkev ima skrb v prvi vrsti za duše svojih otrok in njih zveličanje., skrb za telesa pride šele povrhu. Zato, ko hočemo govoriti o delu sv. očeta Pija XII.
za izseljence in begunce, mislimo predvsem, na njegovo skrb za njih dušni blagor, za njih zveličanje.
Najprej moramo poudariti, da se Cerkev in človeštvo sploh ni še nikoli znašlo pred tako ogromnimi množicami ljudi, ki so prisiljeni ali prostovoljno zapustili svoje domove in postali begunci, brezdomci, razšel jenci, interniranci, kakor ravno sedaj pod vlado Pija XII. V/''h število ure v desetine in desetine mili ionov, ki jih je
zadnja vojna pognala iz domov. Nekateri teh so se zopet vrnili na domove v prvih letih po vojni; mnogi pa ne. Poiskali so si drugod novo prijaznejšo domovino. Takoj nato se je odprlo novo vprašanje: iz preobljudenih dežel silijo vstran za dolom in kruhom. Nekatere države so na srečo odprle meje in sprejemajo nove naseljence.
Tako je bila pod vlado Pija XII. postavljena Cerkev pred izredno težko nalogo, kako uspešno poskrbeti za dušne potrebe vseh omenjenih milijonov in še onih, ki bodo prišli za njimi. Tu je sv. oče Pij XII. znova pokazal, da zna najti tudi za najtežja vprašanja velikopotezne in drzne rešitve, ki delajo katoliško Cerkev tako rekoč vedno bolj moderno. Aa praznik vezi sv. Petra dne 2. avgusta 1952 je namreč izdal posebno konstitucijo, ki se začenja z besedami »Exul familiaa. V tej konstituciji sv. oče ponovno preureja in dopolnjuje vse, kar je do tedaj Cerkev določila glede dušne oskrbe izseljencev, in sploh oseb izven domačega kraja, od časov
4.	lateranskega cerkvenega zbora (leta 1215) do leta 1952. Omenjeni cerkveni zbor je namreč določil, da morajo škofje, v katerih škofijah se nahajajo verniki različnih jezikov ali obredov, poskrbeti, da ti dobijo duhovnikov, ki bodo v njih je-
ziku in v njih obredu vršili službo božjo in delili sv, zakramente ter oznanjali božjo besedo. Taka cerkvena določila glede oskrbovanje vernikov v tujih škofijah so se pomnožila posebno v preteklem in v sedanjem stoletju, ko so se ljudje bolj kot kdajkoli prej začeli seliti iz kraja v kraj tudi v najbolj oddaljene in tuje dežele. Pij XII. je vsa taka določila zbral in dopolnil. V glavnem je sedaj takole urejeno:
1. Za izseljence so določeni posebni »izseljenski misijonarji«, ki jih imenuje sv. konzistorialna kongregacija v Rimu. Ti za-visijo od nje in morajo njej poročati o svojem delu. Taki »izseljenski misijonarjih žive med svojimi sorojaki v tujini, da zanje skrbe. Imajo do svojih ljudi skoro iste pravice kot župniki.
Slovenci imamo take izseljenske misijonarje v Belgiji dva, na Holandskem enega, v Avstriji enega, v Buenos Airesu tudi nekaj. To niso izseljenski duhovniki v običajnem pomenu, ker zavisijo naravnost od sv. kongregacije in ne od škofov.
Poleg takih misijonarjev so še posebni ladijski kaplani, ki jim je poverjena dušna skrb na velikih prekooceanskih ladjah.
2. Škofom se priporoča ustanavljanje »narodnih župnija, h katerim spadajo vsi izseljenci in begunci nekega jezika, ki bivajo na nekem določenem ozemlju. Za
Iz Argentine prihajajo poročila, da se je tam za-čel spor med katoliško Cerkvijo oziroma škofi na eni strani ter generalom Pe ronom in njegovim režimom na drugi. Peron očita škofom in duhovnikom, da se vtikajo v zadeve delavskih sindikatov. Tam hoče namreč le on komandirati in nihče drag. Nekatere duhovnike so zadnji čas zaradi tega obsodili na razne denarne in zaporne kazni, za dva ali tri škofe je pa Peron zahteval odstop.
Diktator je diktatorju enak kakor slab denar.
STANKO ZORKO
Po Španiji in Portugalski
(Romanje v Fatimo od 10. do 30. sept. 1954)
Vsi diktatorji so enaki
PROTI LIZBONI
18.	septembra zjutraj smo zapustili špansko' prestolnico. Določeno je bilo, da dospemo zvečer na portugalsko ozemlje. Etapa je bila dolga skoraj 500 km. Pokrajina je zelo enolična in dolgočasna; vedno ista od sonca ožgana planota. Dan je bil silno vroč, posebno popoldne. V avtobusu smo imeli stalno 35 stopinj, nekaj časa celo 40. Ta dan je bil na vsej poti najbolj utrudljiv.
V bližini portugalske meje so lepa polja. Očitno se pozna vpliv namakalnih naprav, ki so razprežene na vse strani. Tu smo opazili tudi veliko, moderno letališče, verjetno zgrajeno po naročilu Amerikancev.
Na portugalsko mejo smo dospeli zvečer ob sedmih. Precej dolgo so nas zadržali na meji, vendar nam niso delali sitnosti. Prenočevali smo v lepem obmejnem mestecu Alves. Zanimivo je, da je bilo ob osmih zvečer še čisto svetlo. V tem smo najbolj spoznali, 'kako daleč na zapad smo prišli. Sonce je zahajalo šele ob sedmih in pol. Ponoči ni 'bilo miru. Celo noč so se ljudje pogovarjali na ulici. Šele proti jutru se je umirilo.
Drugi dan je bila nedelja. Zgodaj smo šli na pot. Pokrajina je ptecej drugačna kot v Španiji. Prevladuje valovit svet. Hišice so skromne, a vse belo pobeljene. Spremljali so nas krasni oljčni nasadi. Kmečko delo mora biti zelo težko. Ker je le malo ravnih tal, morajo vse njive prekopati z rokami. Vsak košček zemlje je skrbno obdelan. Zemlja je težka, ker sem videl po njivah ogromne kepe. Presenetilo me je, ker je bilo na nedeljo precej ljudi na polju.
LIZBONA
V Lizbono, glavno mesto Portugalske, smo dospeli ravno opoldne. Lizbona led ob izlivu reke Tajo. Reka je tu zelo široka in globoka in nudi tako mestu krasno pristanišče. Ravnine ob morju in reki je malo, taikoj se začnejo griči.
Mesto je zelo lepo, moderno in snažno. Bogato je opremljeno s prometnimi sredstvi, avtobusi, tramvaji in filovijami. Skoraj vse portugalske mestne hiše so obložene z majoliko. Prevladujejo slike v modri barvi. Tudi po vaseh so pročelja vseh boljših hiš obložena s ploščicami. Vidi se, da so izdelki iz majolike portugalska narodna obrt.
Po gričih v okolici mesta so številne po-
možne radijske postaje. Postavile so jih razne države za spremljanje njihovih ladij po Atlantskem oceanu. V zraku brnijo letaia, saj se v Liziboni ustavljajo nešteta prekomorska prevozna letala.
Popoldne smo si ogledali pristanišče in samostan sv. Hieronima. Lizbona ima eno najbolj modernih evropskih pristanišč. Promet je zelo živahen. Na ladjah vihrajo zastave vseh mogočih držav.
Samostan sv. Hieronima je pomemben zato, ker so v njem pokopani portugalski kralji zadnjih stoletij. Zgradili so ga v času, ko je Portugalska dobila posesti v Indiji in v Ameriki. Kakor vidite iz fotografije, je samostan zgrajen v gotskem slogu. V stranskih kapelah cerkve so številni sarkofagi portugalskih kraljev. V samostanu je tudi bogat muzej, ki hrani mnogo predmetov iz Indije.
Drugega dne dopoldne smo šli na daljšo krožno pot v okoliei Lizbone. Obala ob Atlantskem morju je slikovita, posejana s krasnimi vrtovi in vilami. Približno 10 km od Lizbone je majhno obmorsko mestece Cascais, kjer biva nekdanji italijanski kralj Umberto. Videli smo njegovo vilo. Stoji čisto na samem in je sorazmerno skromna. Italijanski potniki so hoteli pozdraviti Umberta, pa ga niso našli doma. Mudil se je v Švici.
Nasproti Umbertove vile je morska obala zelo razčlenjena in strma. Valovi neprestano butajo ob skale in jih spodjedajo. Na nekem mestu so taki prepadi, da nosijo ime Vražje žrelo.
TRIJE PASTIRČKI
Popoldne smo zapustili mesto. Na krasnem trgu nas je vodja skupine opozoril na velik spomenik. Portugalci so ga postavili v spomin na ministrskega predsednika Pombala, ki je vodil Portugalsko med prvo svetovno vojno in ki je zares veliko storil za gospodarski napredeik države. Zašel pa je v usodno zmoto, ko je mislil, da služi domovini tudi s tem, če preganja katoliško vero. Portugalski katoličani so za časa njegovega vladanja veliko trpeli.
Mož je bil nemalo presenečen in razburjen, ko so se leta 1917 razširile govorice, da se je v neznatnem kraju Fatimi prikazala Marija trem pastirčkom. Takoj je naročil policijskemu načelniku, naj vso zadevo v kali zatre. Predsednik Pombal že davno počiva v grdim, Fatima pa je postala kraj, ki prinaša Portugalski duhovno
CERKEV IN SAMOSTAN SV. HIERONIMA V LIZBONI
ustanavljanje lakih župnij morajo škofje imeti posebno dovoljenje konzislorialne kongregacije. Veliki narodi imajo, posebno v Ameriki, že več takih lastnih narodnih župnij. Slovenci smo dobili sedaj prvo tako v Torontu v Kanadi. Kjer izseljenci niso še za stalno bivajoči ali se niso še dovolj ustalili, naj se ustanovijo narodni misijoni namesto župnij.
3.	Poleg tega zahteva papeževa konstitucija, da se imenujejo posebni ravnatelji misijonarjev in kaplanov, dalje en vrhovni narodni direktor in še najvišji izseljenski svet pri konzistorialni kongregaciji. Konč-uo je še poseben delegat za izseljenstvo, preko katerega skrbi sv. kongregacija za dušni blagor izseljencev.
5.	Konstitucija y>Exul familia« predpisuje, naj se v Italiji in tudi povsod drugod praznuje posebna nedelja za izseljence, ki naj bo povsod prva nedelja v adventu. V vsaki škofiji naj bo poseben izseljenski u-rad, ki pomaga izseljencem iz lastne škofije.
Ta določila so se že začela izvajali in dajejo prve sadove, seveda ne brez težav, ker ponekod hočejo v slepem nacionalizmu, naj se begunci in izseljenci takoj potujčijo. Vendar je upati, da bo povsod zmagala uvidevnost in prizadevanje sv. očeta ter Cerkve za blagor duš.
Fatimski pastirčki:
JACINTA, FRANČEK, LUCIJA
prenovljenje in ki je cilj romarjev iz vseh delov sveta.
Kako je prišlo do tega? Dne 13. maja leta 1917 so pasli trije pastirčki čredo ovac v dolini Cova da Iria. To so bili: 10-letna Lucija de Jezus, njen 9-letni bratranec Franček Marto in njegova 7-letna sestrica Jacinta. Okrog poldne je otroke prestrašil nenaden blisk in naslednji hip so zagledali v dolinici pod seboj na nizkem drevesu prelepo Gospo. Ožarjena je bila s čudovito svetlobo. Raz njene, sklenjene roke je visel rožni venec. Govorila je z Lucijo in ji naročila, naj pet mesecev zaporedoma, trinajstega dne v mesecu, prihajajo v to dolinico. Pri zadnjem prikazovanju 13. oktobra, ki se ga je udeležilo 70.000 ljudi, je Gospa povedala, da se imenuje »Gospa presvetega rožnega venca«. Dogodil se je tudi naprej napovedani čudež s soncem. Z bliskovito naglico se je vrtelo kakor ognjeno kolo. Ljudje so bili tedaj do kraja prepričani, da so otroci videli Marijo, in so začeli v vedno večjem številu romati na ta kraj. Veri sovražne oblasti so storile vse, da bi romanja ustavile. Stražniki so zaprli otroike in jim grozili s smrtjo, a so ostali stanovitni. Ljudje ne morejo nikdar preprečiti dela, ki ga hoče Bog izvršiti. To so zelo jasno pokazali dogodki v Fatimi.
Dva izmed srečnih pastirčkov sta že umrla. Franček je umrl 5. aprila 1919, Jacinta pa eno leto kasneje, 20. februarja leta 1920. Najstarejša, Lucija, je še vedno živa. Vstopila je v karmelski samostan. Nekaj let je živela v Španiji, sedaj pa je v karmelskem samostanu v mestu Coimbra na Portugalslkem.
Pot iz Lizibone proti Fatimi vodi skozi slikovite kraje. Zelo so podobni naši Dolenjski. Neprestano se vrstijo griči in doline. Po robovih gričev so pogosti mlini na veter. Zemlja je skrbno obdelana. Spremljali so nas borovi gozdiči, nasadi trt in oljk. V bližini Fatime postaja svet vse bolj kamnit in močno podoben našemu Krasu. Okrog sedmih zvečer smo dospeli v Fatimo.	(Se	nadaljuje)
»Primorski dnevnik« in njegovi cucki
Končno si je »Prim. dnevnik« vsaj za silo le opomogel od silnega udarca, ki ga je dobil v obliki naših odgovorov na njegov diletantsko-slaboumen izpad v članku »Mrliči vstajajo«. Dolgo je bil brez sape - celih dvanajst dni ni prišel do besede. Vse kaže, da tokrat poštna, odnosno telefonska zveza Ljubljana - Trst ni delovala tako brezhibno kot običajno. No, 16. nov. pa je le spregovoril s člankom, ‘ki ga pri najboljši volji ne moremo točno opredeliti, ker je neka svojevrstna zmes poniglavosti, izmikanja in sad zavesti, da vsaj nekaj vendar mora odgovoriti, da ne bi v obratnem primeru priznal svoj totalni poraz, ki je pa vseeno naravnost kričeče očiten.
V tem sestavku se ne nameravamo baviti s člančičem kot takim, ker hočemo v prvi vrsti povedati nekaj drugega. »Prim. dnevnik« namreč pravi med drugim: »Zdi se, da smatra list (t.j. Katoliški glas, op. pis.) svoje bralce za cucke, ki ne razumejo tega, kar berejo.« Na psovke nimamo navade odgovarjati s psovkami, ker prvič to ne smatramo za kulturno in drugič ker vemo, da bi v take vrste debati prav gotovo propadli, saj imajo titovci na tem področju nesporno prvenstvo. Vendar pa bomo besedo »cucki« obdržali, ker si mi sami res ne bi mogli izmisliti primernejšega naziva za bralce - »Primorskega dnevnika«! Kdor je namreč v dosedanjih letnikih poslušno prebavil toliko protislovij in paradoksalnih laži, kot so jih bralci »Prim. dnevnika«, res ne zasluži druge oznake kot že omenjeno. Pa kaj bi mlatili v prazno! To trdG tev hočemo podkrepiti z zelo otipljivimi dokazi. Titovski komunisti imajo posebno veselje, da postrežejo svojim nasprotnikom z »argumenti« iz preteklosti, in sicer pretežno s tiskanimi. Pa dajmo enkrat tudi mi uporabiti isti sistem za njih same; le da bomo mi segli v mnogo bližjo preteklost in uporabili zares neizpodbitne dokaze in argumente, saj jih bomo črpali neposredno iz - »Primorskega dnevnika«! Tako bo vsak dvom o istovetnosti teh protislovnih izjav zanje izključen. Vzemimo le enega izmed neštetih problemov, recimo tržaško vprašanje, ki je danes »rešeno« (po titokomu-nističnem izrazoslovju). Oglejmo si le skromnih 20 od nepreglednega števila izjav, ki so jih o tem problemu že zapisali titovci v svojem glasilu. Citirali pa bomo le izjave zadnjega časa, ker bi sicer ne zadostoval prostor v celotnem letniku našega lista. Vsaka izjava je opremljena z datumom natisa v »Prim. dnevniku«, da lahko komunisti poljubno kontrolirajo njeno pristnost. Izjave naj se zaradi lepšega pregleda berejo po dve in dve skupaj. Kar po vrsti torej!
16. IV. 1952: ...(Italija) se ne bo več vrnila, dokler bomo složni in odločili ter dokler bomo imeli podporo močne in enotne Jugoslavije.
8. X. 1954: Zvezni izvršni svet FLRJ je o-dobril četvorni sporazum (!) o Trstu...
5. IV. 1952: Nikdar več pod Italijo! To je naša volja!
26. X. 1954: Teritorialno vprašanje ne bo več razdvajalo tržaških demokratičnih množic, hi se bodo odslej pridružile veliki družini italijanskih demokratičnih sil. Naše slovensko ljudstvo je sestavni del tržaških delovnih množic...
16. IV. 1952: Povejmo vsakomur v obraz, da kdor dela zavestno ali podzavestno za povratek tega ozemlja pod • Italijo, je izdajalec vseh žrtev, je izdajalec koristi tržaškega prebivalstva!
7. X. 1954: Tito: »Vprašanje Trsta je rešeno, sporazum o razdelitvi STO-ja je končno (!) podpisana...
12. V. 1952: Maršal Tito je povdaril, da Jugoslavija še nadalje vztraja pri svojem predlogu, da se ustanovi STO v okviru mirovne pogodbe.
16. IX. 1952: Mi smo rekli, da je najboljša rešitev n kondominiju, in ne moremo reči drugače...
11.	IX. 1952: Jugoslovanske narode bi bilo težko prepričati, da je potrebno dati nove žrtve.
8. X. 1954: Trdno smo prepričani, da bo dosežena rešitev naletela na popolno razumevanje pri naših ljudeh...
6. IX. 1953: To jim danes povem odkrito, pred obličjem vsega 9veta: Ne, cone A ne boste okupirnli!
27. X. 1954: Z vstopom gen. De Renzija čez obmejni blok pri Stivanu je oblast prešla dejansko v roke italijanske vojske...
17. XI. 1953: Vse, kar je slovensko v coni A, mora priti k Jugoslaviji!
6.	X. 1954: Del ozemlja cone A, ki je izročen Jugoslaviji, predstavlja pribl. poldrugi kilometer globok in osem kilometrov dolg pas (liji km1),..
1. XII. 1953: Svojo miroljubnost smo dokazali z mnoginri žrtvami na ljubo miru, ne moremo pa dopustiti, da nam vzamejo našo zemljo!
6. X. 1954: Jugoslavija je ponovno dokazala, da je v interesu miru in dobrih sosedskih odnosov pripravljena na naj-večje žrtve...
26. IX. 1953: Nagnati jih je treba, rimske emisarje pri ZVU!
19.	X. 1954: Včeraj je bil v prostorih delegacije FLRJ poslovilni večer šefa delegacije ministra prof. Jožeta Zemljaka. Sprejema so se udeležili: (poleg drugih) dosedanji funkcionarji rimske vlade pri ZVU na čelu s prefektom Vitellijem in Memmom...
12.	IX. 1953: Jasno je, da so ti predlogi (namreč o razdelitvi STO med Italijo in Jugoslavijo), nesprejemljivi in nepravični za Jugoslavijo.
7. X. 1954: Brez pretiravanja lahko rečemo, da je Jugoslavija (namreč z razdelitvijo STO med Italijo in Jugoslavijo) dosegla še eno veliko zmago...
Seveda, »Prim. dnevnik« ne računa, da bi šli kdaj njegovi bralci brskat v njegov tako pester arhiv. »Naše slovensko ljudstvo« danes enostavno pozabi, kaj je včeraj bralo... Torej smo si na jasnem, kateri list ima svoje bralce lahko (upravičeno!) za cucke, in še za kakšne cucke, če ob podobnih paradoksih, ki jih je v njegovih letnikih dobesedno na tisoče, »razumejo, kar berejo« in niti ne mrdnejo. Vendar je pa tudi med samimi njegovimi bralci mnogo
Maršal Tito je zadnjo nedeljo obiskal mesto Koper. Spremljali so ga podpredsednik Zveznega sveta Edvard Kardelj, predsednik slovenske, hrvaške in srbske skupščine Miha Marinko, Vladimir Bakarič in Peter Stambolič, Boris Kraigher in general Kosta Nagy.
Tita so sprejeli v mestni hiši, kjer je imel z halkona na zbrano prebivalstvo cone B svoj skoro eno uro trajajoči govor. Mimogrede bi radi omenili, da Tito pri tej priliki ni pokazal posebnih govorniških zmožnosti. Večkrat je iskal besede, trgal stavke ter se ponavljal, kar mora napraviti na poslušalce zelo mučen vtis. Očividno se Tito na ta govor ni veliko pripravil, ker vemo, da drugače precej dobro govori.
V začetku svojega govora je maršal Tito pozdravil prebivalce cone B ter jim čestital, da so postali državljani socialistične Jugoslavije. Spomnil jih je na trpljenje, ki so ga prestali pod fašisti, in na zadnjo rešitev tržaškega vprašanja. O tej rešitvi je rekel, da ne zadovoljuje stoodstotno jugoslovanskega ljudstva, a da je spričo mednarodnega položaja pozitivna, ker daje možnost gospodarskega, kulturnega in tudi političnega sodelovanja s sosedno Italijo. Pozitivna je ta rešitev tudi zaradi tega, ker je prinesla manjšinjski statut tistemu delu jugoslovanskega ljudstva, ki je ostal
M. FILEJ	,
V
Nove orgle v Zabnicah
Žabnice so Znane po svoji naravni ‘privlačnosti celi Primorski. Med toliko naravno lepoto, ki jo je Bog z bogatim prgiščem natrosil temu letoviškemu kraju, so si dobri ljudje postavili domačo lepo cerkev; okoli* cerkve pa svoje lične domove, ki jih skušajo polagoma še lepše urejevati, tako da bo vas zadobila v najkrajši dobi še mi-kavnejše lice in privabljala vedno večje število letoviščarjev.
V Žabnicah je mnogo uglednih in pridnih gospodarjev, ki se žilavo trudijo za večji razmah ter procvit svoje vasi, da bi ji zagotovili boljšo bodočnost. In uspehi so vidni: nova mlekarna, urejevanje poti po vasi, obnavljanje cerkve in drugo. Ena izmed hvalevrednih pridobitev, ki jo štejemo Žabničanom v čast, so nove, krasne orgle. Vse priznanje gre torej uglednemu odboru in č. g. župniku J. Simiču za to veliko zamisel, ki jo je znal po mnogem trudu in z gorečo vztrajnostjo srečno izpeljati. Naj gre torej s tega mesta javna zahvala uglednemu odboru, ki je s sijajnim u-spehom kronal svojo trudapolno dejavnost. Zaslužil je ta odbor, da ga postavimo na visoko mesto v zgodovini žahujške vasi. Čast Vam, č. g. župnik, ki ste znali s svojo očetovsko besedo držati skupaj odbor za gradnjo orgel. Zraven pa še vsa čast ostalim članom: g. Ehrlichu Albinu, g. Mos-
takih, bi se ne dajo tako nesramno zafrkavati in imajo oni »Prim. dnevnik« za cucka - če misli, da je njihova pamet res obratno sorazmerna z nesramno predrznostjo »Primorskega« in njegovih komunističnih delničarjev. Torej bo držalo kar oboje: C & C...
Končno hočemft »Primorskemu dnevniku« povedati še nekaj, kar naj si po možnosti zapomni — dasi spomin ni baš njegova največja vrlina - : ob vsakem njegovem izpadu se mi ne smatramo za napadene, ampak za izzvane. Zato se mu ob tej priliki zahvaljujemo, da nam je že tolikokrat dal neposreden povod, da mu povemo marsikaj. kar ne bi smeli slišati njegovi ... bralci. Tudi vnaprej se mu najtopleje priporočamo. Gradiva imamo namreč neizčrpno zakladnico: poleg neštevilnih še neobra-zloženih dejstev imamo na zalogi še sko-raj 2900 njegovih številk z vsemi našimi komentarji in razlagami povrhu. Torej naj vsak svoj bevskajoči člančič, ki gre zares »skozi sito in rešeto«, (saj je tako kilav in puhel, da ga lahko primerjamo samo še splošnemu okolju, ki ga obdaja), smatra kot doslej tudi v bodoče za bumerang, ki ga bo v najkrajšem času neusmiljeno lopnil. Da to ni prazna grožnja, ve iz preteklosti, zlasti še iz najbližje preteklosti, prav dobro »Prim. dnevnik« sam!
S.	T.
pod Italijo. Tito je govoril nato bolj podrobno o razmerju med italijanskim in med slovenskim in hrvaškim narodom ter izrazil upanje, da bo prišlo na tem ozemlju do mirnega sožitja med obema narodnima skupinama.
Tito se je v svojem govoru dotaknil tudi zunanje politike ter govoril o odnosih do Sovjetske zveze. Pri tem je poudaril, da je Sovjetska zveza ponudila Jugoslaviji spravno roko ter s tem priznala, da jugoslovanski voditelji niso bili ne zločinci in vohuni ne fašisti in izdajalci. Zapadnim velesilam pa je Tito povedal, da bo vodila Jugoslavija samostojno politiko in da noče biti privesek kake države. Z,alo je prazno upanje, da bi pristopila Jugoslavija v kapitalistični tabor, kakor je tudi izključeno, da bi obnovila s Sovjeti odnose, ki so vladali pred 1948. letom. Tito je tudi poudaril, da Balkanska zveza zaradi normalizacije sovjetsko-jugoslovanskih od-nošajev ni postala nepotrebna, kajti ta zveza je obrambnega in ne napadalnega značaja, in da bodo zhto vse tri njene članice poskušale to zvezo še bolj razviti in utrditi.
Med drugim je Tito povedal tudi to, da se Jugoslavija ne misli udeležiti konference, ki jo je predlagala Sovjetska zveza, ako bi se te konference ne udeležile tudi zapadne države.
sitzu Antonu, g. Kravina Jožefu, g. Mos-sitzu Mihaelu, ki so znali z marljivo iznajdljivostjo pridobiti V90 sosesko in celo vas, da so spravili skupaj visoki znesek — čez dva milijona lir — za nakup in postavitev novih orgel.
Videl sem večkrat te može na licu mesta, kako so z izkušeno prakso reševali nasta. jajoče težave pri delu. Občudoval sem g. Albina Ehrlicha ne samo zaradi njegove modre besede, ampak tudi za velikodušno srce, ki ga je pokazal posebno ob kritju končnih stroškov za orgle. S simpatijo sem poslušal g. Tončita Mossitz-a, ki zna s svojo prepričevalno besedo (kakšen »fejst« pridigar!), pridobiti vsakogar, da mu gre na roko. Gledal sem ostale člane odbora, ki so s svojo občudovanja vredno prisotnostjo dajali pravi ton resnosti pri tem velikem naporu. Spretno so spravili na plan vso plemenitost soseske in vseh vaščanov. In tako krona vsega in vseli so nove lepe orgle v cerkvi. Cast vam vsem skupaj! (lesar nisem jaz videl in slišal, ve Bog, ki vam bo obilo poplačal, za kar mi ljudje ne znamo in ne zmoremo.
Kogar zanese pot v Žabnice, naj pohiti v cerkev, da si ogleda nove orgle. Mu ne bo žal. Če sam ne zna igrati, naj zaprosi č. sestro prednico Judito Pipan, da mu bo kaj zaigrala in pokazala vse bogastvo tega kraljevskega instrumenta. Na tiho povedano, č. prednica je diplomirana za igranje na orglah. Poleg tega pa vodi žabniški
cerkveni zbor že skoraj deset let. Kakšno priznanje uživa pri ljudeh in kakšna zasluga pred Bogom! Njena skromnost in ponižnost zasluži vse naše občudovanje.
Sestava orgel pa je sledeča: Igralnik z dvema manualoma po 61 not (c-c), pedali 32 not (c-c), 16 realnih registrov, 8 mehaničnih registrov, poljubna kombinacija, 7 sprožnikov na nogo, 13 sprožnikov na roko, splošni cresc. ter espressione.
Orgle je izdelala priznana tvrdka Benia. mino Zanin & Figli (Camino al Taglia-
Tržaški list »Piecolo« je včasih bil Jud in framason. Sedaj, ko je zopet vstal iz groba, bi rad postal škof zato, da bi lahko nastavljal duhovnike. Tak vtis je imel človek, ko je bral dne 19. novembra njegov članek, v katerem daje nasvete go-riškemu nadškofu, koga naj ne imenuje za župnika na Travniku in za prošta. Seveda, najprej stavi »veto« zoper slovenske duhovnike, ki, Bog ne daj, da bi kateri zasedel omenjeni mesti. A gotovo bi rad razširil svojo prepoved tudi na del ital. duhovnikov, saj pravi, da bi baron Codelli ne smel imeti pravico predlagati kandidata za goriškega prošta, kot ima to pravico družina baronov Codelli prav od časov ustanovitve goriške nadškofije leta 1751. To namreč da slutiti, da ima »Piccolo« svoje kandidate za obe izpraznjeni mesti med goriško mestno duhovščino.
Tem cerkvenim željam prebujenega Pic-cola se ne čudimo, saj smo slišali, da so njegovi drugovi v Rimu izrazili podobne zahteve na račun kardinala Lercara v Bologni in raznih rimskih monsignorjev. To je dokaz, da se želja po komandiranju
V najlepši čas upanja je postavljena izseljeniška nedelja, v sveti adventni čas, ko pred nami svetlo žari svetonočna skrivnost. Misli se srečujejo, hitijo v domače kraje preko savanskih puščav, preko gozdov in prerij, preko gora in oceanov, da, še v osrčje zemlje prodrejo, kjer si služijo svoj grenki izseljeniški kruh naši bratje v Belgiji, Franciji, Holandiji. A tudi domovina misli danes na svoje sinove, kakor oni mislijo nanjo.
', • < •	'	t	.	*-	■ * *	H1
SLOVENCI V BELGIJI
V evropskih deželah živi danes največ Slovencev v Belgiji. Večinoma se vsi preživljajo s težkim rudarskim delom. Moč in zdravje ugaša v temnih podzemskih predorih in le redki so tisti, ki učakajo zasluženi pokoj. A kljub temu so pogumni in delavni tudi na kulturnem in verskem polju. Za versko življenje med njimi skrbita že dolgo vrsto let č. g. Zdravko Reven in Vinko Žakelj. Posebno živahno kulturno središče je v Eisdenu, kjer že 25 let uspešno deluje društvo Sv. Barbare. Pod njegovim okriljem nastopata večkrat dramski odsek in pevski zbor ‘»Zvon«. Kako živa je slovenska misel med. belgijskimi Slovenci, se kaže tudi v tem, da imata »Katoliški glas«, kakor tudi »Pastirček<< med njimi mnogo naročnikov. Posebno ganljiv je bil njihov požrtvovalni odziv na prošnjo odbora za gradnjo »Katoliškega doma« v Gorici. Bolj kot materialni dar prihaja tu v poštev duhovna veličina njihove žrtve in živi čut slovenske vzajemnosti.
SLOVENCI V FRANCIJI
Tudi v Franciji živijo naši ljudje. Delajo, molijo in trpijo, kakor zna samo naš slovenski človek. Med njimi z vso požrtvovalnostjo delujejo slovenski duhovniki msgr. Valentin Župančič, msgr. Stanko Grims, e. g. Nace Čretnik. Tudi v Franciji so slovenski izseljenci povezani v rudarska društva sv. Barbare, ki letos obhajajo že 30-letnico svojega obstoja.
V življenju slovenskih izseljencev je to pomemben jubilej, ki nam kaže, na kaki podlagi naj bodo zidane naše organizacije, če hočejo trajno in uspešno delovati v prid slovenskih izseljencev. Vse ostale organizacije, ki niso imele verske podlage, so žalostno propadle.
Prvo društvo sv. Barbare je bilo ustanovljeno pred 30 leti v Lievinu ter je kmalu postalo kulturno in versko središče vsega okrožja Lievin-Lens. Od tu so se pozneje razvila podobna društva še po drugih okrajih in danes je rudarska zveza društev sv. Barbare močno razvita v Belgiji, Franciji in na Holandskem.
Slovenski izseljenci v Franciji so v tem Marijinem letu lepo pokazali svojo ljubezen do nebeške Gospe. Imeli so svoje lepo uspele marijanske proslave, procesije in akademije. V tem Marijinem letu so končno dočakali, da se je začelo z zidavo ks-pele, ki bo posvečena Materi božji. V njej
mento - Udine) z izkušeno dovršenostjo, s solidnim ter izbranim materialom. Vsaka površnost, nesolidnost ali prikrita goljufija ter malomarnost je izključena, kar seveda moramo šteli tej svetovno znani tvrdki v veliko čast. Tvrdka Zanin je izdelala preko 300 orgel vseh velikosti. Uipeljuje vedno nove tehnične, moderne zboljšane pridobitve. Njen delokrog obsega celo Italijo, Bližnji vzhod ter celo Južno Ameriko, da ne govorim o Srednji Evropi, kjer že prvenstveno kraljuje.
v Cerkvi od strani nekaterih političnih krogov zopet zbuja v upanju, da se tudi v tem oziru povrnejo zanje zlati časi iz leta 1932. A smo prepričani, da jim cerkvena oblast ne bo nikoli več nasedla, temveč da bo vsekdar ravnala tako, kot je za blagor duš najbolj primerno. »Piccolo« naj pa le ostane za vnetega »mežnarja« cezaro-papistom tostran in onstran cerkvenega praga.
Cucchi rešenik naših frontašev
Zopet smo slišali, da sta se mudila v Jugoslaviji Cucchi in Magnani, voditelja ital. neodvisnih socialistov. Cucchija so posebno v Ljubljani imenitno pogostili. O obeh je znano, da sta dva zdravnika — homeopata goriških in tržaških frontašev, katera jim je preskrbel njih skrbni varuh Boris Kraigher v Ljubljani. Naše ljudstvo pa ve, kaj naj si misli o takih zdravnikih: »Ti cucchi e ti magni!« Tako je. Zdravo, tovariši!
bo tudi oltar posvečen brezjanski Mariji. Slovenski izseljenci pridno pomagajo s prispevki v denarju in z delom pri zidavi.
NA HOLANDSKEM
Tam na severu, na Holandskem, je tudi slovenska postojanka izseljencev. Tudi ti so po večini rudarji, ki so si s pridnim in vestnim delom zaslužili priznanje in ugled domačinov, zlasti še delodajalcev. Z nema-limi žrtvami so ostali zvesti svoji veri in svojemu narodu po zaslugi predvsem požrtvovalnih oseb med njimi, največ duhovnikov. Kako velik delež je pri tem doprinesel tudi pred dvema letoma umrli holandski duhovnik p. Teotim, ki se je naučil našega jezika, prodrl v našo duševnost, da je mogel čim uspešneje delovati za dušni blagor slovenskih izseljencev v svoji domovini! Č. gospod Nande Babnik, ki se je pred zlobo komunistov zatekel na Holandsko, je našel v njem najboljšega očeta, svetovalca in pomočnika. Zato pa njegovo izgubo vsi bridko občutijo.
Tudi č. g. Nandeta kličejo potrebe in delo drugam, a vztraja še med holandskimi Slovenci, da se z njimi bori za verske in narodne pravice, v pričakovanju, da bo škofija v Roermondu uvidela, da je slovenski duhovnik za izseljence na Holandskem potreben.
Gospod Nande izdaja v Heerlenu zanimiv mesečnik »Glasnik Marije Pomagaj«. V njem so nanizane Vesti iz kulturnega in verskega življenja -slovenskih izseljencev, najlepša slika in dokaz, kaj zmore požrtvovalnost, verska in narodna zavest naših ljudi. Tudi tu uspešno delujejo društva sv. Barbare, ki letos obhajajo svojo 25-let. nico obstoja.
> • -k i- *■ t *> i; -V NEMČIJI IN ANGLIJI
Nekaj- Slovencev živi tudi v Nemčiji in Luxemburgu, večja skupina pa jih je v Angliji. Tu se pridno udejstvujejo, ker imajo med sabo zmožne in delavne ljudi. Najlepši dokaz za to nam je kultu ni i in politični mesečnik »Klic Triglava«. Častiti gospod Ignacij Kunstelj, ki že dolgo vrsto let deluje med Slovenci v Angliji, je več let izdajal verski mesečnik »Pismo«, ki je bil med izseljenci zelo priljubljen, pa tudi drugi Slovenci po svetu so ga radi brali. Sedaj izdajajo slovenski izseljenski duhovniki v Evropi za vse dežele mesečnik »Luč«, ki ga tiska Mohorjeva družba v Celovcu. To je sedaj skupno glasilo slov. izseljencev v Evropi. Ko bi nam prostor dopuščal, bi se radi spomnili še ostalih Slovencev po evropskih državah, Slovencev, ki žive v Avstriji, Švici, študentov na španskih šolah in vseh, ki si izven matične domovine iščejo kruha in izobrazbe.
Naj velja danes naša topla misel še vsem slovenskim izseljencem raztresenim tam daleč preko oceanov, naj prodre do njih naš prisrčen pozdrav: Bog vps živi, dragi bratje in sestre, Bog vas srečno pripelji nekoč nazaj v drago domovino.
CERKVENI	G
_________________ v' ‘	‘	)	S	;
Titov govor v Kopru
»Piccolo “ bi rad postal škof
SLOVENCI PO SVETU
S TRŽAŠKEGA
DRAMSKI ODSEK IZ ROJANA
ponovi v nedeljo 28. nov. v dvorani Marijinega doma pri SV. IVANU igro v treh dejanjih
SOVRAŽNICA
Začetek ob 16h.
Vabljeni!
Novi jugoslovanski konzul
Vladni generalni komisar za tržaško ozemlje dr. Palamara je 19. nov. uradno sprejel predstavnika jugoslovanske vlade v Trstu, generalnega konzula dr. Mitja Voš-njaka, ki se mu je ob tej priliki predstavil.
Razgovor je nudil priložnost za prvo izmenjavo misli o nekaterih vprašanjih v zvezi z izvedbo memoranduma o sporazumu.
V Kopru pa je bil imenovan za italijanskega konzula dr. Carlo Albertario.
Slovenska prosveta in pevsko društvo »Avgust Tanče" v Nabrežini
priredita v nedeljo dne 28. novembra ob 16. uri v nabrežinski kinodvorani
Gregorčičevo proslavo
SPORED:
Mojo srčno kri škropite (melodram) Podoba naše domovine v Gregorčičevi pesmi (Govori g. Mirko Mazora)
N. N. Naša zvezda
J. Flaišman: Kdor ima srce (Poje ženski zbor iz Nabrežine, vodi Fran Fabris, pri klavirju Marica Klakočer)
Domovini (Recitira Adrijan Rustja)
Jo. Michel: Človeka nikar (Poje baritonist Marijan Kos, pri klavirju Marica Klakočer)
Dekletova molitev (Recitira Mojca Senčar-jeva)
Narodna: Kaj ti je deklica J. Aljaž: Stoj, sončice H. Volarič: Kdo ta je? (Poje meš. pevski zbor »Avgust Tanče«, vodi Fran Fabris) Veseli pastir (Recitira Zvezdan Likar)
V. Vodopivec: Boter polž V. Vodopivec: Žagar (Poje mešani pevski zbor »Avgust Tanče«, vodi Fran Fabris) V pepelnični noči (Recitira Adrijan Rustja) St. Premrl: Znamenje (Poje baritonist Marijan Kos, pri klavirju Marica Klakočer) Naš čolnič otmimo (Recitira St. Kosmina) Balet nabrežinskih deklet na pesem Soči;
recitira Gr. Pertot Sehwab: Pred slovesom E. Rašan: Domu B. Ipavec: Stoji v planini vas
(Poje mešani pevski zbor »Avgust Tanče«, vodi Fran Fabris).
K prireditvi vabljeni Nabrežine! in vsa okolica. Slovenska beseda in slovenska pesem vse iskreno vabi!
Slovenska prosveta v Trstu
vljudno vabi na prvi slovenski večer, ki bo v sredo dne 1. decembra t. 1. v Trstu, v Marijinem domu, cesta Risorla 3.
Večer bo posvečen pisatelju Francu K. Mešku.
Poleg predavanja in branja iz njegovih del, bo nastopil tudi Dekliški pevski zbor iz Skednja, ki bo zapel nekaj narodnih in umetnih pesmi.
Tržaške Slovence prisrčno vabimo na naše slovenske večere, ki naj bodo tudi letos žarišče naše ljubezni do slovenske besede in slovenske pesmi.
Začetek večera ob 19,30.
Prošnja vodstvu radijske postaje Trst II
Med govorjenim sporedom radijske postaje Trst II je tudi četrturna oddaja »Književnost in umetnost«, ki jo lahko poslušamo ob ponedeljkih, sredah in petkih ob desetih zvečer. Ljudi, ki se zanimajo za leposlovje in druge umetnostne vrste, med primorskimi Slovenci ni malo. To so zlasti izobraženci in dijaštvo. Poslušalcev ima ta oddaja veliko, posebno še zato, ker pri nji sodelujejo priznani kulturni delavci. Predavanja so povečini izvirna in nalašč za radio napisana. Objaviti jih predavatelji kasneje, tudi če bi to hoteli, nimajo kje.
Zaradi pozne ure namreč veliko ljudi te oddaje ne more poslušati. Mnogi poslušalci se obračajo na sodelavce »Književnosti in umetnosti«, naj bi to oddajo po-maknili na zgodnejši čas, češ nekoč je bil ta del sporeda ob pol devetih zvečer. Tem
poslušalcem bodi povedano, da so sodelavci vodstvu postaje večkrat svetovali, naj vsaj v jesenskem in zimskem času, ko gredo ljudje zaradi mraza prej k počitku, spremeni neprimerno uro: »Književnost in umetnost« naj bo na sporedu vsaj že ob devetih zvečer.
Vodstvo postaje se je doslej ustavljalo vsaki spremembi. Sklicevalo se je na to, da so v zgodnjem večernem času že vsak dan predavanja s tega ali drugega področja in da se torej ne da nič napraviti. Kljub temu se to pot še javno obračamo na odgovorne ljudi pri naši radijski postaji, naj ne odkazujejo oddaji »Književnost in umetnost« kot nekaki pastorki zadnje mesto, saj je znano, da se prav v tem delu govorjenega sporeda kaže največ izvirnega in slovenskega duha.
Rojan
V letu 1904, ko so po vsem svetu praznovali 50-letni jubilej proglasitve Marijinega brezmadežnega Spočetja, je monsignor Jakob Ukmar ustanovil dekliško Marijino družbo v Rojanu. Po vsej slovenski zemlji so se v tistih letih snovale številne nove Marijine družbe in prav takrat so prodrle tudi med Slovence v Trst.
Ustanovni občni zbor dekliške Marijine družbe se je vršil dne 8. decembra leta 1904 v prostorih rojanske župnijske pisarne. Občnega zbora se je udeležilo 50 de-klet, ki so si takrat izvolile prvi odbor. Od takrat dalje je življenje rojanske fare tesno navezano z življenjem Marijine družbe. Od vsega začetka so družbenke skrbele za cerkveno petje. V okviru Marijine družbe so bili kmalu ustanovljeni trije odseki in sicer za abstinenco, za obrambo materinščine in evharistični odsek. Slednji deluje še danes. Pridružila sta se mu še dva odseka: misijonski in dobrodelni.
Prvo igro so družbenke uprizorile že leta 1907. Od takrat dalje so bile razne prireditve na sporedu leto za letom. — Veliko število rojanskih deklet in žena je odraščalo v vrstah Marijine družbe in posledice tega se poznajo še danes. Vodstvo
Marijine družbe nalaga voditelju nekaj več dela, a to delo mu družbenke bogato poplačajo s svojo pomočjo v župnijskem življenju.
Marijine družbe so tudi za današnji čas zelo potrebne in koristne. Le škoda, da niso ustanovljene v vsaki slovenski župniji. Družbenke se gotovo v prvi vrsti trudijo za pravo versko življenje, a ravno kot dobre katoličanke se zanimajo za vse kulturno in politično življenje svojega naroda. Pripravljene so'uspešno podpreti vsako dobro stvar.
Z veseljem pozdravljamo novo žensko Marijino družbo, ki bo v teh dneh zaživela v Dolini. Želimo samo, da bi se ženam kmalu pridružila tudi dekleta.
Rojanske družbenke bodo na skromen način proslavile 50-letni jubilej družbe. Zanje bo največje veselje to, da jim bo pripravil tridnevnico za praznik Brezmadežne ustanovitelj družbe dr. Jakob Ukmar. O tem vam bomo povedali še drugič kaj.
Obvestilo za gg. duhovnike
V sredo 1. decembra se vrši v Trstu duhovna obnova in nato bo katehetsko predavanje. Začetek ob 15. uri.
VODSTVO
Italijanska šola v Ricmanjih
Ricmanje so dobile italijansko šolo. To je bilo res potrebno, saj štejejo vsi razredi skupaj nič manj kot 8 otrok, ki so baje po večini otroci slovenskih mater. Italijan, sko šolo so namestili v prostorih slovenske osnovne šole. Tako je sedaj slovenska šola prikrajšana za eno učilnico. Ricmanjei niso nič kaj veseli te nove šole v svoji vasi, ker se boje raznarodovanja. Nad 20 slovenskih otrok pa še vedno pričakuje, da bi se otvoril otroški vrtec, ki je v tej vasi tako potreben. Nič ni tudi pomagal protest ric-manjskih mater, ki so prvi dan pouka na ital. šoli nagnale novo učiteljico.
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ CAS« BO GOVORIL V NEDELJO 28. NOVEMBRA OB 9.30 Č. G. JOŽE JAM-NIK O POTREBNEM SODELOVANJU MED STARŠI IN KATEHETOM PRI VERSKEM POUKU OTROK.
Z GORIŠKEGA
Prihodnji teden v Gorici
V nedeljo 28. novembra se začnejo zornice v stolnici. Vsak dan bo ob šestih sv. maša pred izpostavljenim Najsvetejšim. Letos bodo zornice tudi pri Sv. Ivanu in sicer vsak dan ob 7h. Pričakujemo, da se bodo ljudje enih in drugih zornic v velikem številu udeleževali.
V sredo 1. decembra ob 8h zvečer je pri Sv. Antonu mesečna pobožnost za žene.
V petek zvečer ob 8h ura molitve v stolnici.
V soboto zjutraj ob 6h marijanska pobožnost v stolnici, ob 7h pri Sv. Ivanu.
Grobnica na Oslavju
S prvim novembrom zvečer je tudi grobnica na Oslavju dobila razsvetljavo, za katero se je dolgo potegoval občinski goriški odbor.
Najmlajša doktorica
Koncem t. m. promovira v Turinu za doktorico leposlovnih ved gdč. Simčič Rožica, gotovo najmlajša doktorica cele okolice, ker ima šele 22 let, profesorica italijanščine in zgodovine na slovenski strokovni šoli v Gorici.
Iz srca čestitamo vsi kolegi in učenci in upamo, da bo ta vesela novica vzpodbuda tudi za tiste ne več tako mlade šolnike, ki niso še uredili svoje lauree.
Ravnatelj
God sv. Cecilije v Gorici
Goriški pevci smo letos v cerkvi sv. I-vana v intimni pobožnosti praznovali god sv. Cecilije, zaščitnice cerkvene glasbe.
Zjutraj smo prisostvovali sv. maši, ki jo je g. M. Filej daroval v čast sv. Ceciliji za procvit in pod\ ig cerkvene glasbe, s posebno prošnjo za naše domače pevske razmere.
Člani pevskega zbora SKPD so ubrano, srčno in pobožno prepevali pri sv. maši v čast priljubljene nebeške zavetnice ter pri obhajilu pristopili k angelski mizi.
Mogočno so donele orgle pod prsti organista g. M. Debenjaka, posebno pri praz-niški pesmi v čast sv. Cecilije.
Ob koncu smo sc še v posebni molitvi spomnili vseh pevcev, v prvi vrsti pa pok. V. Vodopivca, L. Bratuža, J. Bratuža ter vseh ostalih glasbenikov.
»Bog in sv. Cecilija«, je bilo geslo naših glasbenikov. To geslo vodi tudi nas sedaj in v bodoče.
Zornice v cerkvi sv. Ivana
Vsako leto je za Božič maša polnočnica v cerkvi sv. Ivana. Tako bo tudi letos. Da se bomo pa res pobožno pripravili za božične praznike, bomo letos obhajali zornice. Vsako jutro se bomo tiho in skromno zbirali ob 7h k sveti maši, med katero bomo skupno molili sv. rožni venec, peli adventne pesmi ter poslušali kratko nabožno branje ter zaključili pobožnost s sv. blagoslovom.
Naš dobri č. g. Reščič, ki je zadnje me-sece priklenjen na dom zaradi bolezni, nam bo pomagal s svojo velikodušno molitvijo. Spomnimo se tudi mi nanj v molitvi, saj nas je vedno učil goreče moliti.
Opozarjamo naše vernike, da sedaj, ko ni več č. g. Reščiča za spovedovanje, imajo možnost za sv. spoved vsako soboto od 6.30 do 7.30 zvečer. Prav tako vsak četrtek pred prvim petkom ob isti uri. Pobožnost prvega petka se pa vrši ob 6.30 zjutraj; pobožnost prve sobote pa ob 7h zjutraj.
Števerjan
V nedeljo 14. novembra smo imeli za-hvalnico s celodnevnim češčenjem. Lepo, skoro spomladansko vreme in še lepše duše vernikov, očiščene v lepo uspeli tridnevni-ci, so ta dan povzdignile cerkveno slovesnost, da je šla vsem do srca.
Pri maši je naš zbor izvajal Vitadinijevo mašo, ki je zelo ugajala. Pri orglah je sedela gdč. Lojzka Bratuž, dirigiral pa je Herman Srebrnič.
Tridnevnico je vodil p. Fidelis iz Gorice, kateremu se prav lepo zahvaljujemo.
V petek 19. novembra je obhajal svoj 80. rojstni dan g. Anton Stekar, znan gospodar iz naše vasi.
Števerjansko vinee obeta biti prav dobro. Za sv. Martina smo ga pokušali, nekateri celo čez mero. Škoda, da je po nekaterih predelih Števerjana poleti toča pobila.
Avtoprevozna družba Ribi bo verjetno dala ostavko
Ribi je s koncem leta sklenil odpovedati pogodbo o upravljanju mestnih avtobusnih prog. Glavni vzrok naj bi bil deficit, v katerega je zašel s tem upravljanjem, kljub temu da je goriška avtobusna tarifa dražja kot pa po vseh ostalih italijanskih mestih. Ribi trdi, da bi morala dati občina družbi na razpolago letnih 13 milijo-
manjkljaj. Do dokončne odločitve bo prišlo verjetno že v tem tednu.
Klavirski koncert Gabrijela Devetaka
Naš štmaverski rojak slepi umetnik Gabrijel Devetak priredi dne 30. t. m. v dvorani »Stella mattutina« klavirski koncert. Izvajal bo dela Lizsta, Chopina, Beethovna, Schumanna, Debussya, Searlattija, Mar. tuccija in Tomca.
G. Devetak je v nežni otroški dobi po nesreči z vojnim izstrelkom izgubil vid. Kljub temi, ki ga obdaja, pa se je, po šolanju v Trstu, Gorici in Sieni, povzpel med umetnike, kateri si utirajo pot v ši roki svet. K njegovemu umetniškemu izoblikovanju je prispeval tudi mojster Ravnik. V minulem letu je slepi umetnik prepričal občinstvo na svojih koncertih v tujini, in sicer v Beljaku ter na Dunaju, kjer bo zopet koncertiral v prihodnjem marcu.
Naše občinstvo pozna že nekoliko tega umetnika po njegovih koncertih na radiu Trst II in po samostojnem koncertu v Gorici. Sedaj nam bo naš umetnik ponovno posredoval stvaritve velikih mojstrov in nam nudil vpogled v svoje doživljanje, ki je vsekakor drugačno kot naše, kajti izoblikovalo se je v njem samem: tema, ki
Koncert tega mladega povzpenjajočega se umetnika bo najzanimivejši dogodek v letošnjem kulturnem izživljanju Slovencev v Gorici. Ko radovedni pričakujemo uspeh, čestitamo g. G. Devetaku k poskusu, da s pomočjo svoje umetnosti išče pomiritve med prebivalci našega mesta. Naj bi nje-gov korak bil uspesen tudi z ozirom na kulturno zbližanje med nami in Italijani!
B.
Pomoč kmetovalcem
Vlada je nakazala 50 milijonov lir za pomoč kmetovalcem za obnovitvena deli na njihovih posestih. Goriški inšpektorat poziva kmetovalce, ki želijo bili deležni te pomoči, naj vložijo prošnjo v dveh izvodih, opremljeno s katastrskim izvlečkom in načrtom za obnovitveno delo, ki ga mislijo izvršiti. Prvi izvod prošnje in katastrski izvleček morata biti kolkovana, ostali na prostem papirju.
Darovi za sklad L. Kemperla
N. N. 1000 lir.
ZA REVNE DIJAKE T. T. 1000 lir.
SREČKO JURIČ:
MATEVŽ
Vsakikrat ko me je učenje utrudilo, sem pustil knjige in se napotil po vasi proti Matevževi hiši.
Matevž je bil star, prav kakor velika lipa, ki je rastla pred njegovo hišo. Nikdar ga nisem vprašal, a mislim, da je Matevž videl rojstvo te lipe.
Tisti dan sem našel Matevža pred njegovo revno bajto, ko se je grel na soncu. Zelo slabo je videl in me ni takoj spoznal. Ko pa sem ga poklical, se je naglo ozrl in vstal.
»Ah, ti si!« je zamrmral med zobmi in pljunil tobak iz ust. Pomel si je oči.
»Hud je ta tobak,« je rekel, »pa saj mora biti, je italijanski.«
Zasmejal se je kot otrok, tudi jaz sem se mu pridružil.
Vzel sem iz žepa veliko cigaro, ki sem jo prinesel iz Trsta, in mu jo dal.
»Oh, ti prešmentani, kje si to dobil?« Oči so se mu zableščale od veselja.
»Avstrijska je ta cigara. Ta bo pa dobra,« jo je veselo ogledoval, nato jo priščipnil in drugo polovico spravil v žep. Pogledal me je v obraz in se veselo režal.
»Ali vam gre dobro, Matevž?« sem ga vprašal.
»Za mojih osemdeset zim, ki jih imam na plečih, še dobro. Mislim, da je name pozabila tista, ki ima... koso. To pa je zame velika »štrafinga«. Da bi bili časi kot nekoč, o potem bi še rad živel, a tako življenje kot je danes, prisežem ti, da komaj čakam, da pride ona s koso.«
Sedel sem zraven njega na tla in se zazrl navzdol v Nadiško dolino, obsijano v soncu.
»Nekoč,« je začel zopet govoriti Matevž, »je bilo lepo življenje pri nas. Danes pa ni mogoče več živeti na tem svetu, vse so pokončali, našo deželo so preobrnili.« Njegov glas je bil žalosten in mrk.
»Moja zemlja, naša Benečija, kam je prišla? Moral bi živeti v časih, ko sem bil jaz mlad. Danes pa nam še govoriti ne pustijo več po naše. Greš ob nedeljah k maši in ne razumeš, kaj duhovnik pred oltarjem govori. Kdo je kriv tega našega žalostnega položaja? \i mladi, ker ne znate braniti naših pravic. Mi stari, dokler smo imeli moč, smo jih že branili, am. pak vi...«
Pomolčal je, nato spet začel.
»Živeti bi bil moral takrat...« jc začel pripovedovati o življenju v Benečiji za časa njegove mladosti.
Jaz sem ga gledal in pil njegove besede. Z vsako besedo je v mojem srcu rastla ljubezen do rodne grude. Njegov obraz je bil svetal in lep, kakor poduhovljen. Sonce
je že zašlo, ko je Matevž umolknil. Na-diška dolina se je ovila v prvi mrak, medtem ko so vrhovi gora še žareli v zadnjem soncu. Vstal sem, da se poslovim. Matevž se ni ganil. Gledal je v dolino in njegov obraz je bil sedaj žalosten.
»Pozdravljam vas, Matevž! Jaz grem,« sem mu rekel.
Ni mi odgovoril. Okrenil je glavo proti zahodu, tja kjer je nebo žarelo od zahajajočega sonca,
»Pri nas je vse končano, vse je zašlo,« je mrmral žalostno med zobmi, »naš položaj je tak, kakor ta trenutek, ko je sonce zašlo. Blagostanje, veselje, vse je zašlo, ostalo je samo eno: senca, prav kakor tista, ki sedaj pokriva Nadiško dolino.«
Bil sem ganjen, da mu nisem mogel odgovoriti.
»Kaj že greš?« se je tedaj zavzel, »kadar imaš še kaj časa, le pridi, vedno te bom
vesel.«
»Bom prišel, pa ne smete biti več tako žalostni. Tudi za Benečijo bodo prišli lepši dnevi.«
»Bog pomagaj, Bog nam daj to srečo!« je vzkliknil Matevž in se odsopel. Napotil sem se proti domu. A komaj sem naredil par korakov, ko me je poklical:
»Čuj, ne bodi užaljen, če sem prej rekel, da ste vi mladi krivi našega žalostnega položaja. Ti nisi nič kriv. Ti rad prideš do starih ljudi in se zanimaš za zgodovino naše zemlje. To kaže, da jo ljubiš. Toda drugi? Tisti, ki se sramujejo še materin jezik govoriti, tisti so vsega krivi.«
»Ne obupajte, Matevž, mnogo jih je še,, ki mislijo kot jaz. Zedinili se bomo in se borili za naše pravice. Moramo zmagati.«
»Bog daj precej tisti dan!« je rekel Matevž. Bog vam pomagaj!«
Napotil sem se proti domu. A še enkrat sem se ozrl in videl Matevža, ki je še vedno sedel na istem mestu. Njegov obraz je bil zadovoljen. Gledal je navzdol v Nadiško dolino in poslušal šepet reke. Kakor vsak večer skozi vsa dolga leta, tako je tudi ta večer poslušal Nadižo, ki mu je govorila. On sam jo je razumel.
Počasi sem hodil proti domu. Vse je bilo tiho okrog mene. Nenadoma sem zaslišal pesem naših fantov, slovensko pesem. Srce mi je zavalovilo v veselju. — Mnogo nas je, nisem sam, ki še ljubim našo Benečijo. Ne bojte se, Matevž, zmagali bomo!
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
DARILNE POŠILJKE
razpošilja še vedno TVRDKI IM PO RT & E X P O R T
■— Lastnik: Aleksander Goljevšček TRST - TORR EBIANCA 27 - TELEFON 2-44-67
Obračajte se na nas s polnim zaupanjem
in najsolidneje Vam bomo postregli!