266 Potni listi. II. Preljubi moj! Iz stare Celeje. Nazoči listič dobiš iz stare Celeje. Bistra voda Savifie 66 mi bolje prilega kakor Kisla voda rogatčka. Našel sem tu zveste prijatelje z poštenim sercom in dobro voljo. Celje ima dosti humoristov, kteri sicer ne slujejo tako daleko kakor Saphir, vendar znajo tožoe serca razveseljevati in be-dačije človeškega življenja gajžlati. Enemu takih sem izročil svojo gerbavo kožo, in bogme! dobro mi jo je že ogla-dil. — Razun dobrih homoristov ima Celje tudi zdravo kopel v Savini; kadar prek mosta greš, vidiš vse polno pisanih glav in glavic v reki. — Celje je mesto slavnih sta-rotin. Ni davno, kar so nov kamen skotniii pod kap mestne cerkve. Dva nova sem sam našel, ktera še dosadaj nista v nobenih bukvah popisana. Eden služi za steber dvornih vrat pristave g. Tappeinerjeve, imenovane Krottenhof. Izdelan je na kamenu mladeneč križem stoječ; za herbtom so viditi cvetlice, v levi roki derži pastirske orglice, v pravi pa pastirsko palico; iz prave pete pa rastejo trije listi serčnate podobe. Drugi je vzidan v steber vrat kasarnskih, na kterem je viditi mladenča s sokolovimi peroti, v roki pa deržečega bokal. — Slovenski jezik se v Celji bolj pogostoma čuje iz ust mestnjanov kakor v drugih slovenskih mestih na Stajar-skem. Vzrok temu je, da se ga mestna deca že v nižjih šolah uči. Zakaj se to ne stori v Marburgu, v Ptuji, v Radgoni itd.? Tudi dijaki latinskih šol so marljivi domorodci, in močno me je veselilo čuti, da se je letos na koncu šolskega leta tudi po slovensko spevalo in deklamiralo. Pošlem ti lepi slovenski govor, kterega je govoril dijak 8. šole Fr. Ogradi, da bodeš vidil, kako napreduje slovenščina sedaj na uči-liščih naših, v kterih sva nekdaj jaz in ti mogla klečati, ker sva se podstopila slovensko v šoli govoriti. Akoravno so nama pa to učitelji zabranjevali, sva vendar postala goreča Slovenca. Evo šolski govor! Tako-le se je glasil: Kadar popotnik poletni večer svojo palico na stran položi, v kratkem premisli, kake težave, kake veselice so ga črez den v vročini spremljale. On v duhu gleda hribe in doline, koje je prehodil, premišljuje, ter radovedno popra-šuje, kake ceste, kake planjave ga prihodni den naprej peljale bodo. Ali se ne godi nam ravno tako ? Lepo cveteče doline smo prehodili, veliko si poskusili, veliko zvedili, in radi tudi mi položimo skerbi, ktere so nas jedno leto spremljale in grele, na stran. Tudi mi, posebno nekteri od nas prevdarjamo, ktera steza nas poeihmai vodila bode, da nas srečno pripelje do konca in cilja. Toda ta den je preslovesen, da bi se v te misli glo-bokeje spustili, zakaj on je den veselja, den plačila. Kaj kot veselje pomeni krasno okinčana podoba presvetlega cesarja in ozaljšanje cele sobe? Kaj kot veselje razodeva številna množica dragih naših mestnjanov, visokočastivredne duhovšine, vseh g. učenikov in učencov? Kaj drugega kot veselje oznanuje sladki glas pesmic, koje iz mladih sere krepko donijo? Vsaki ve, da je slovesen sklep šolskega leta. Meni pa privolite, ker se je lansko leto hvale vredna šega upeljala, tudi v slovenskem jeziku kratek ogovor imeti. Za predmet sem si zvolil: „Bodimo marljivi za materni jezik". Jezik sploh je žlahni božji dar, kterega je premodri Stvarnik samo človeku, svoji naj popolnejši stvari na zemlji dodelil zato, da bi to, kar je pametno, preudaril in premislil, pa tudi svojemu bratu mogel razodeti. Jeziki so različni. Jednoga zna vsaki, ki ni mutec. Učeni jih pa po več znajo, kar je prav, lepo in koristno. Pa abotno je, se drugih jezikov poprijemati z vso močjo, svojega pa zatajiti, se ga sramovati in najslajši glas, s kterim je pervikrat svojo mater zaklical, iz sebe izdreti in zavreči. Ali misliš, da si za to bolj učen, da te bodo izobraženi ljudje bolj častili in ob raj tali? Pametni nikdar! Tudi tega, ki pravi, naš jezik je preokoren, tako nepopolnoma, da ne velja zato, da bi se visoke pa krasne misli, ali globoki pa mili občutki va-nj oblekli: lehko s tem zavernemo, da je le zato za njega preokoren, ker ga prav ne pozna. Ali bi ne bila velika krivica, ako bi bil najpravičnejši jed-nemu narodu prav gladek in sladek jezik dal, pripraven vsako misel, koja se v sercu izcimi, tudi izraziti in drugem razodeti, drugemu pa tako nerodnega in lesenega, da bi se njegova beseda nobenega serca ne prijela? Res je, da kakor je nekteri človek tako srečen, da vse misli, vse občutke, vse kar mu domišljivost pokaže, tako rekoč v mični posodi drugim podaja, tako je tudi nekteri jezik tako oglajen in prijeten, da se kmalo v njega zaljubimo in ga bolj ob-rajtamo, kakor vse druge. Pa kaj je krivo, če tudi naš jezik ni tako sladek in prijeten? To ker se premalo z njim pečamo, to ker si ne upamo pri vsakej priložnosti v svojem jeziku govoriti in nam zatorej večkrat pomenov manjka, to ker naši učeniki že od mladosti nas niso k temu nagibali, to ker raji knjige drugih jezikov prebiramo, kakor da bi zlatih jagod, koje se tudi v naših najdejo, iskali; ni čuda tedaj, če zatoraj zaostanemo za drugimi narodi. Pa če se prav pogumno poprimemo, z druženo močjo, bomo počasi popravili, kar smo zamudili. Saj vidimo, kako marljivo se poganjajo častiti pa učeni možje za povzdigo našega jezika. Delajmo tudi mi za njimi, gladimo naslednikom steze, da manj spotik najdejo, in hvaležno se nas bodo spomnili. Saj je vsaki narod poklican k mnogoverstnim učenostim; bolj pa kot je jezik očiščen in oglajen, bolj je tudi celi narod izobražen pa izbistren. Bogatejši Rimljani so pošiljali nekdaj svoje sinove v šolo k modrim Gerkom v Atene, ne da bi se tam samo gerškega jezika učili in potem svoje rojake gerčili, temveč, da bi, gerške modrosti polni, jo v domačem jeziku 267 ; svojim rojakom razlagali. Kmalo so imeli Rimljani svoje lastne modrijane in spisatelje, kterih dela so tudi nam polni lepih naukov in izgledov. Dobro so vedili, da za izobraže-nje sploh se mora človek tudi drugih jezikov učiti, pa so tudi to spoznali, da prava korist, pravi sad le v domačem jeziku izraste. Oni so se drugih jezikov le za to učili, da bi potem svojega s krasnimi spisi zalšali in bogatili in svojim naslednikom lepe nauke v svojem jeziku izročevali, ne pa zato, da bi potem svojega čisto v nemar pošali. Tako mora tudi vsaki narod delati. Ako se ravno nismo v maternem jeziku popolnoma izobrazili, — akoravno ni naš jezik najbogatejši v krasnih spisih in najlepši v unanji obleki, smo se vendar v njem najpotrebnejši nauke naš? vere učili, smo vendar v njem najpred Narsvetejšega spoznavati in častiti začeli. Ali ni to naj veča in najimenitnejša znanost? Ali ne zasluži že zatorej nas jezik vsega spoštovanja? Ali ga še more pravi kristjan, zvest sin svoje matere zaničevati pa zatajevati? če se ravno nismo v svojem jeziku popolnoma izurili, vendar ni naš jezik tega kriv, temveč naši predniki in mi sami. Vsaki ve, odkar je serce polno, to tudi rad jezik razodeva. Ako bi mi od nježne mladosti, odkar smo k pameti prišli, zmirom se v svojem jeziku urili in učili bili, gotovo bi naša učenost obširniša bila; zakaj vsaki bi se vadil že v mladosti prav in globoko misliti, svoje misli razumljivo in jasno drugim naznanovati, kar v ptujem dolgo zelo težavno gre. Naš jezik bi bil po takem čistejši, lepoglasen in bogat, in tudi ljudstvo bi se iožje in raje učilo in bolj izobrazilo, za-kar bi posebno skerbeti imeli. To je pa le mogoče, ako vsakteri za omiko svojega jezika skerbi kar more. Omikan jezik je naj gotovejše znanje tudi omikanega in izobraženega ljudstva. To velja o materinskem jeziku sploh. Posebno pa naj bi mi, sini slovenske matere, to pogosto in radi premišljevali, da tudi naš jezik ni manj vreden in častitljiv, kakor drugi, da tndi v našem jeziku se da lepo in koristno pisati, da tudi pomeni našega jezika niso manj gladki in prilični. kakor, na priliko, gerški, da pa tudi v našem jeziku je veliko še gladiti pa likati. Ne obupaj-mo pa zatega voljo! hrabro se poprijeaiajmo, združeni na-predujmo, nasledujmo zveste sinove naše slovenske matere, soznanimo se z verlimi pisatelji slovenščine! Saj vidimo, kako gladko, postavimo, tečejo mične, krepke pa umetne pesmi iz ust mogočnega pesnika resnosti in veličastnosti — Koseškega! — kako nam posebno naš milostljivi knezoškof Anton Martin kakor svetla zvezda na čelu slovenskega obnebja svetijo, ter pot kažejo, kako naj bi za naše domače ljudstvo skerbeli in mu potrebne resnice po domače v vgla-jeuem jeziku podali. Hvala, velika hvala Jim bodi! Hvala tudi Vam visokočastivredni gospod opat, ki ste tudi marljiv delavec na slovenskem polji! Hvala Vam g. učitelji slovenskega jezika, ki se trudite za povzdigo slovenskega duha v mladih sercih! Hvala Vam g. ravnitelj gimnazije, akoravno ne slovensk rojak, ste vendar za slovenščino naše gimnazije zelo vneti. Hvala vsem, ki slovenščino podpirate in gladite, kterih častitih gospodov, tudi med nazočimi veliko vidim! H koncu bi pa še Vam, dijaki naše gimnazije, posebno nekterim, ki jo bomo v kratkem zapustili, to prav serčno priporočil, da bi korenine, ktere je natora v naše serce vsadila — jaz mislim duha slovenskega — v sebi ne zadušili, temveč delajmo vsak po svoji moči za povzdigo našega jezika in razsvetljenje našega ljudstva, da ne bomo zaostali za drugimi pod milim žeslom presvetlega cesarja Franca Jožefa stoječimi narodi! Le krepko tedaj in uzajemno naprej, kakor nas pre-slavni pesnik Koseški vabi: „Volja se zbudi tedej, truda ne strašiti se; krasno bo sad slovenske reči ob uri dozoril!Cf Kaj rečeš na to! Iz takih miadenčev bodo še enkrat .verliši korenjaki kakor sva midva. Da si mi zdrav! Ves Tvoj Vitomar.