Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 13. septembra 1936.
Štev. 37.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi.
Popiist po dogovori.
Što naj kandidera pri občinskih volitvaj ?
Čas občinskih volitev se bliža. V nešternih banovinaj so že razpisane občinske volitve i vüpamo, da bodo prinas tüdi naskori.
Lüdje že sodijo i vgonjavajo, što bo kandiderao. Kandidatov nam hvala Bogi, ne zmenka. Na površje se rivlejo pozvani i nepozvani, nešterni se pojavlajo iz materialnih vzrokov, nešterni za čast, drüge pa pali stranke rivlejo naprej. Nesebičnih, značajnih, brigajočih se za napredek občinskoga gospodarstva, z javnimi gospodarskimi i katoličanskimi načeli, kandidatov ne najdemo ravno preveč.
Z novimi župani se začne v krogi občine novo živlenje, ali pa bo nastalo mrtvilo, to je pa povsem odvisno kakši bo župan. Zato si bodemo predpostavili nešterne misli, štere so pri izvoljenji kandidatov potrebne. Na vsakši način i brez vsakšega vzroka se bodo za ta mesta potegüvali takši tüdi, z šterimi je že lüdstvo davno obračunalo, šteri pa na vse viže pripovedavlejo, da so več ne tisti, kak so bili, nego da so se dali prefarbati i pomladiti.
Gori smo omenili tri različne vrste lüdi, šteri ščejo dosegnoti svoj cio. Iz materialnih nagibov navadno kandiderajo lüdje nekše vrste lehkoživci. To so nej lüdje, šteri bi bili potrebni te plače (ti bi se mogli imenüvati krühoborci), nego nekše vrste delamržneži, lakomneži i nezadovolneži, šteri vsigdar iščejo kakši lehki, njim nepotreben zaslüžek, da bi bole komot živeli i da zavolo toga njihovo gospodarstvo nebi nikše škode trpelo. Takši lüdje navadno nemajo nikše sposobnosti, da bi vodili občinsko gospodarstvo. Takši lüdje, šteri bi radi na občinski rovaš odebelili svoje gospodarstvo ; pa svoj želodec na dovoljen i nedovoljen način i slüžili svojim strastem bodisi s kakšekoli strani, takši lüdje nezaslüžijo, da bi se imenüvali županje. Takši lüdje drügo ne iščejo, kak samo svoj lastni hasek, občina i nje gospodarstvo njim je pa deveta briga. Iz častiželnosti se rivlejo naprej navadno lüdje brez značaja, šteri so brez vsakšega cila, šteri drügoga nepoznajo, kak samoga sebe, čakajo pa od drügih, da bi se njim vklanjali do zemle. Tej lüdje so jako daroviti. Če jih što potepta po rami, če jih što zove za gospode (to tüdi želejo) itd. so jako raskirantni i privolijo vse, ka što žele.
To so lüdje, šteri nemajo nikše začrtane poti v živlenji. Tej lüdje so brez načela, šteri se obračajo vsigdar za vetrom, samo da bi prišli do položaja i dosegnoli čast. S takšov častiželnostjov je zdrüžena tüdi brezznanikše načelo za dobrobit sküpnosti, nego vsikdar iščejo samoga sebe. Takši lüdje so nej vredni našega zavüpanja.
Ob tretjim se pri občini rivlejo na površje lüdje strankarske pripadnosti.
Prinas so velki kričači lüdje one strankarske pripadnosti, štera ma jako kmične i žalostne spomine za sebov,
štera je püstila na pogorišči same razvaline i to je JNS. (hvala Bogi, da bi te lüdi na prste prečteo.) To so lüdje z jako betežnimi možgani, šteri na videnje vsaki hip menjajo nazore i načela, v istini so pa pofarbane maske, pod šterimi se skrivle zagriženost one politične strankarske pripadnosti, štera je zadnja leta strahüvala, delala preiskave, internirala najbolše voditele našega naroda, štera je iz občinskih uradov napravila svoja strankarska tajništva. To so lüdje, šteri ščejo od zgoraj dol vladati, šteri ščejo s silov krotiti lüdij, to je: JNS., štere voditelje so nam v neizbrisnom spomini.
Zato moramo z lüdmi, šteri so na kakšikoli način prosto sodelüvali ali podpirali JNS stranko, šteri so potom svojega podpisa i pristopa k toj stranki i to podpirali, da je ž njih pomočjov leži strahüvala, zapirala i gonila v internacijo nedužne lüdi, obračunati i ne izročati občinskoga gospodarstva v njihove roke, če ščemo, da nede bikovnica plesala po naših hrbtaj.
So pa ešče lüdje, šteri se prištevajo k mačkovoj stranki, štera stranka pa šče ne odobrena, zato ka nema nikšega programa i Cila. I ta stranka, štera je brez vsakšega programa, je jako dobro došla našim slovenskim mačkovcom, šteri pod krinkov mačkove stranke kühajo nekšo slobodo i enakost. To so lüdje, šterim je ne briga za naš narod, odzvüna se delajo, da njim je več hrvatsko pitanje, kak pa naše, v istini pa njihova taktika vodi vse v drügo smer, ino ma vse drüge cile. Takšoj stranki i lüdem, štere politično, gospodarsko i drüžabno ozadje nepoznamo, pristašom stranke, štera nemre ali nevüpa s svojim programom na svetlo, stranki, štere voditelov nepoznamo, šteri so vse drügo kak pa voditelje našega naroda, šteri so bole priganjačje i agitatorje marksistično gospodarsko političnoga i drüžabnoga sistema, ne smemo zavüpati i izročiti občinskoga gospodarstva. To so lüdje, šteri majo lepe pa vablive oblübe, to so jako prilični govorniki, šteri z rečmi i oblübami dajo vse, dejanj pa nega nigdar. Nesmemo pa misliti, da so vsi tej lüdje, šteri še prinas vlečejo pod mačkov plašč, slabi. Ne, to dela nevednost i zasleplenost, šteroj naši lüdje lehkomiselno nasedajo po kakših slabih časopisaj, ali po kakšem marksističnom kričači. Čeravno so tej lüdje ne vsi slabi, pa vseedno nesmimo zavüpati takšim možom občinskoga gospodarstva, zato ka tej vsigdar pomagajo, pa naj bo zavestno ali podzavestno, vistinititi čisti strankin program i cile, za štere gotovo sami ne vejo, da so tak nevarni i škodlivi za lüdstvo.
Kandiderali bodo gotovo tüdi lüdje iz JRZ. To stranko i njeni politični, socialni i gospodarski program nam je dobro znani. Njeni voditelje, posebno voditeo slovenskoga naroda, Dr. Korošec, nam je vsem dobro poznani, kak dober nesebičen voditeo. Njemi i njegovim vernim lüdem lehko
zavüpamo, da tem pomoremo vistinititi v splošno blaženost delo i program stranke, štera nam zagotavla i jamči za bolšo bodočnost.
Nigdar je ne bilo čüti, da bi duhovnik, ki vodi kakši narod, njemi želeo božno i nigdar ne bilo čüti, da bi dühovnik kak voditeo naroda, narod namenoma zvodo. Zato lehko mamo popolno zavüpanje v JRZ, v njeni program i voditele i pri sestavlanji kandidatnih list naj se postavijo možje sposobni i vredni svojega voditela Dr. Korošca. Previdni pa moramo vseedno biti pri kandidataj, šteri se bodo pojavlali iz JRZ. Zgoditi se zna, da se pod okrilje te stranke potegnejo lüdje, šteri večkrat menjavlejo svoje nazore, šteri se vsigdar obračajo za vetrom, šterih stalnost je v tom, da se vsigdar z ednoga tabora selijo v drügoga, šteri so že vsefele farbo probali. Takši lüdje so nej vredni našega zavüpanja i tüdi nej vredni, da bi se njim poverilo občinsko gospodarstvo. Izbrati moramo može, šteri so se nej daliomahati zadnja leta, gda je vladala nad nami strahovlada, šteri so nej klonili glave pod vdarci bivše JNS. Izbrati moremo može, šteri so v časi preganjanja bili odločni i vödržali, šteri so z büdnim okom stali na braniki i tolažili i čuvali domovino i narod.
Županje morejo biti lüdje, trezni, požrtvüvalni, čisti rok i čiste vesti, značajni, zedosta izobraženi, zadosta batrivni, da bodo vse delo i dužnosti do občinarov, vse križe i težave, štere občina obesi na njih rame, verno i pošteno vodili.	G. M. B.
Velki lüdski shod Dr. Korošca pri Gradi.
Krajevna organizacija JRZ. pri Gradi, priredi dne 27. septembra 1936. velki lüdski shod stranke Dr. Korošca pri Gradi. Shod de se vršo ob 11 vöri po poznoj meši na placi poleg cerkve. Slavnostni govorniki na shodi bodo : minister v p. g. Ivan Vesenjak i glavni tajnik Dr. Korošca g.
M. Kranjc i šče več drügih poznanih naših govornikov. Namen toga shoda de : 1) da spoznamo istinski Zdajšnji politični položaj, 2) da pridejo naši kmečki voditelje, ki do nam pomagali zbogšati naše domače goričko gospodarsko stanje i 3) da se dobro pripravimo na zdajšnje občinske volitve i tüdi kak da se rešimo raznih občinskih bremen. Raspored i drüge podrobnosti slavnostnoga zborovanja objavimo v prihodnjoj številki „Novin“.
Ne dajmo se voditi i zapelavati do raznih tihinskih i plačanih komunističnih, JNS-arskih i tüdi mačkovih agentov, štere niti Dr. Maček ne pozna niti priznava. Vsi pa, ki si želete nazaj tiste boukše čase, kak so bili za prvejše vlade Dr. Korošca, pridite h Gradi, da pokažemo svojo zavednost i vörnost do našega edinoga slovenskoga boritela i branitela naših kmečkih pravic Dr. Korošca. Zato vsi vlüdno vableni i na svidenje 27. septembra pri Gradi.
Tolažba Srca Jezušovoga za bogoskrunstvo v Španiji.*) Za god sv. Križa i Žalostne Matere Bože.
Oštija ti poplüvana, pri meši ki darüvana si vsaki bogi den v rešenje vsem lüdem . . . Pokleknem pred Tebé o Bog ! Ti dam srcé, odprem je na stežaj : mi rečke svoje daj . . .
O rad, o rad poplüvan sem, naj samo te tolažit smem.
Oštija ti prebodjena z iglámi osramočena,
Pokleknem pred Tebé, raztegnem si srcé :
Oj pridi, pridi v njé !
trpeti šče za Té,
i	rado tüd’ vmerjé, o Bože ti Srcé.
O rad, o rad jaz križan sem, naj samo Te tolažit smem.
Oštija ti razklačena po blati tá razmázana, na križnoj poti si, kde trgajo te psi . . .
Te srečam z Mamikov, svetov Veronikov, sem Šimon Cirenej, nizki znotraj, vünej . . .
O rad, o rad ponižan sem, naj samo Te tolažit smem.
Oštija ti potrošena, za jüžino zavživlena : v rokaj si grešnikov, v srcáj nečistnikov.
Oj bodi moljena ! oj bodi željena !
Oj bodi primlena v srcá posvečena !
Te vroče jaz v Srcé želem, naj samo Te tolažit smem.
_________	Srčen.
*) V zadoščenje za bogoskrunstvo boljševikov na Španjolskom, ki so sv. hoštije — lüblenoga Jezuša — poplüvali, z iglami presmicali, po zemli z nogami klačili i za jüžino k sebi jemali, naj se norca napravijo z naše vere v presvetom Oltarskom Svestvi, norca z sv. meše i sv. prečiščavanja.
Grozote v Španiji,
ali kama pripela človeka podivjanost, če zavrže vero v Boga.
ӀӀӀ.
Portugalski listi poročajo, da so v Barceloni podivjani komunisti, med njimi so se najbole zverinsko obnašale ženske, postrelali i z noži spoklali 150 mladih bogoslovcov. List „Osservatore Romano“ piše, da so 29. julija komunisti napadnoli franciškanski samostan v Kataloniji i spoklali 31 frančiškanov. — V Siguenzi so komunisti zaprli püšpeka i nekaj kanonikov v püšpekovo hišo i jo nato vüžgali, tak da so püšpek i drügi živi zgoreli.
Vsi inozemski listi zagotavlajo, da komunistom neide za nikaj drügoga, kak da spokolejo dühovnike i redovnice, porüšijo vse cerkve i samostane. I te svoj peklenski poseo opravlajo na najbole zverinski i nečloveči način. Kda napadnejo kakšo cerkev, te najprvle izropajo svete hoštije, jih razmečejo i tlačijo. Po celom deli Španije, šteroga majo šče komunisti v rokaj, morijo, kolejo, vužigajo i rüšijo cerkve i samostane. Vsemi tomi je vzrok brezbožnost i komunizem, šteroga podpira i vodi bolševiška Rusija.
Dne 18. aug. so dali bolševiki iz Moskve po radiji španskim komunistom ukaz, da trbe pomoriti vse dühovnike.
Iz Portugalske javijo, da so komunist v Rosa de la Frontera zažgali hišo, v šteroj je bilo 45 mladencov iz organizacije skautov i so vsi živi zgoreli. Bojali so se komunist, ka mladenci odskočijo k veroborcom, zato so je žive žežgali.
List svetoga Oče „Osservatore Romano“ v pretreslivih slikaj podava grozote, ki jih povzročajo komunisti v
Španiji. Piše: Na dühovnike so napravili lov i dali vsakomi 4000 dinarov, ki je ednoga zgrabo, za bole imenitne pa celo 12 jezero dinarov ; vnogi so bili živi žežgani, med njimi püšpecje, drügi so bili na križe pribiti, z benzinom polijani i tak vužgani, drügi pa pali vmrli pod različnimi mokami. Svet niti v poganskih časaj ne vido takše podivjanosti, kakše komunist delajo v Španiji; Poganje so dali mir bar mrtvim, komunist se niti teh ne smilüjejo, ar so je komunist znosili z grobnic i ž njimi delali strahotne svinjarije. Celo mesto Barcelona je bilo spodobno klavnici. Nišče ne čisto vulic, nišče ne noso strani mrtvecov, štera so ležala na küpaj vse okoli i začela gniliti na vročem sunci. Nišče se ne brigao za kri-
čanje ranjencov, nišče ne za rjovenje odnorelih, ki so v dnevaj splošnoga klanja odnoreli i so kak živina v čredaj letali okoli po vulicaj. Nazadnje se je odločo varaš i začeo z zažiganjom nesnage. Odnorele so postrelali, ranjence spoklali i vse pometali na küpe i je žežgali. Smrad gnilih i na pol žežganih mrtvecov, dim, šteri se je kadio iz cerkvih i samostanov pa širio svojevrstno zdüho, rjovenje odnoreloga lüdstva, vse to je nüdilo grozovito peklensko sliko, kakše človečanstvo ešče ne vidilo. Tak piše list svetoga Oče. Isti list ešče piše, da je vmorjenih pet škofov, nekaj drügih püšpekov i cerkvenih dostojanstvenikov je pa ešče zaprtih.
Iz drüžbe sv. Ivana Boska javla-
jo uredništvi našega lista, da so pribežali Salezijanci iz Španije v Turin i tü pripovedavali, da vse to, ka pišejo listi, niti senca neso tistim grozotam, štere počenjajo v Španiji boljševiki.
Mi iz dna srca spregovorimo : Siromaški Jezuš, zato, ka si vmro za nje na križi, da bi vekomaj srečni bili, zato ti tak delajo ? Siromaški Jezuš, boži Sin, naš mili Odrešenik, mi te pa tembole ščemo lübiti, kembole te sovražijo hlapci pekla ! Vi junaki Kristušovi, mučeniki i mučenice v domovini sv. Terezije, sv. Ignacija i vnogih drügih svetnikov i svetnic, bodite pozdravleni i pozdravlene ! Naj vas odiči tisti, za koga ste živlenje dali i dale, nam pa sprosite stanovitnost v lübezni do Boga !	
2
N O V I N E
13. septembra 1936.
NEDELA
petnajsta po risalaj.
Evangelij (sv. Lukača 7.) Tisti čas šo je Jezuš vu varaš, ki se zove Naim : šli so ž njim vučenicke njegovi i vnožina velika. Oda bi se približavao k varaškim vratam : ovo mrtveca so vö nesli jedinoga sina Matere svoje : i ona je bila dovica i žnjov varaška vnožina velika. Štero gda bi vido Gospod: smilüvao se je nad njov i pravo je njej: ne joči se. I pristopo je i dotekno se je škrinje (oni pa, ki so ga nesli, stanoli so) i veli: mladenec, tebi pravim, stani gori. I gori se je opravo, ki je bio mrtev i začeo je gučati. I dao ga je materi njegovoj. Obišao je pa vse strah i zvišavali so Boga, govoreči : ka je veliki prorok gori stano med nami ; i ka je Bog pohodo lüdstvo svoje.
*
Smrt je odmev živlenja. Kak je dobro živlenje priprava za dobro smrt, tak je dobra, lepa smrt sad lepoga živlenja. Stopiva bliže k posteli vmirajočega dobroga krščenika.
Njegov obraz je miren. Tak je tüdi düševno. V govorenji je sladek, v trplenji potrpežliv. Ves je zatopleni v premišlavanji na Boga. Ž njim se pogovarja. Njemi, Križanomi, šteroga drži v roki, izroča svoja čüstva. Zdaj ga küšne, potom pritisne na srce. Ves pun vere, podpiram od vüpanja i prešinjeni od lübezni, se ešče bole potapla v te tri lepe jakosti. Njemi je vse to lejko, zato ar je v živlenji rad gostokrat premišlavao od njih. Vse to njemi je prišlo v navado že v živlenji, dokeč je bio zdrav.
Sv. Pismo pravi, ka gda so zidali Salamonovo cerkev v Jeružalemi, se je ne čülo nikše ropotanje ali razbijanje. Vse se je vršilo v najvekšoj tišini. Kak je pa to bilo mogoče, se pitaš ? Zato, ar so ves materijal že prle tak pripravili, posebno pa les i mramor, ka so potem samo lepo zlagali.
Tak je pri smrti lepo živečega krščenika. Njegovo mrtelno telo se rüši, njegova düša se pripravla na pot proti večnosti. Pa vse lepo mirno. Ne čüje se obvüpno kričanje za spoved, ne jokanje nad grehi, ne vidi se, ka bi ga pekla düšnavest zavolo lückoga blaga, ali zavolo sovraštva do koga. Zakaj je ves miren? Zato, ar je vse že prvle v red djao, vse je že prvle pripravo.
Zaistino, ká bi moglo razburjati düšo takšega pravdnika ? Mogoče spomin na grehe ? Ne. Vej se jih je vsikdar lepo spovedao, za nje zadosta včino. Tak zdaj lejko mirno čaka na sodbo bože pravice. Mogoče ga žalosti, da bo mogeo zapüstiti svoje imetje ? Ne. Nikdar je ne meo srce preveč navezano na to. Po svojoj zmožnosti je podpirao tiste, ki so ne meli potrebnoga za živlenje. Mogoče trplenje na teli? Ne. Noseč v živlenji svoje križe, se je navado trpeti za Boga. Mogoče ga straši bližajoča se smrt ? Tüdi ne, ar si želi, kak negda sv. Pavel, biti razvezan i se zdrüžiti s Kristušom.
Povej, ali je to smrt, pred šterov se milijoni bojijo ? Ne, takša smrt je samo zadnje dejanje lepo, krščansko i po živoj veri živečega krščenika. Gori smo napisali, da je dobra smrt sad lepoga živlenja. Dobro se zamisli v to !
Goričko romanje k sv. Trojici v Slov. Goricaj.
Kak vsakše leto, tak tüdi letos pripravlamo velko romanje Goričancov k sv. Trojici v Slov. Goricaj. Letos do romanje vodili grački kaplan, g. Kolenc. Lepo bi bilo, če bi se vse goričke fare zdrüžile. Oblübleno mamo, ka dobimo dovolenje prek Radgone. Od doma idemo v petek zajtra 17. septembra, vračamo se pa 20. septembra. Vsi romarje vseh far pa se zdrüžijo na Cankovi ob 9 vöri. Do toga časa morejo vse posamezne sküpne biti tam. Zato prosimo vse, ki
mislijo z nami na to romanje, naj se najkesneje do 15. septembra prijavijo vsakši na svojem farofi, vpišejo svoje ime i hišno številko. Drüge obveznosti zvedite na farofaj. Brez vpisa na farofi nede smeo nišče z nami i prek granice. Pravice i vse drügo preskrbi vodstvo romanja. Goričanci, hodimo i se poklonimo presv. Trojici i izprosimo našoj lepoj Goričkoj vnogo blagoslova, šteroga tak potrebüjemo. Pohitimo se z vpisanjom.
— Vodstvo.
Ka pravite na to, gosp. urednik?
Dnesden je že v modi, da vsakši rad vse na kratko opravi. Dugih stvari se vsakši boji. Tak smo čüli, ka se Dolnja Lendava nešče več zvati Dolnja Lendava liki „Lendava“, Murska Sobota ne več Murska Sobota nego „Sobota'"“. Mi pa za našo občino mamo tak lepo, starodavno, kratko i vsem
znano ime — Grad. — Ka pravite, g. urednik, ali ne bi bilo boukše, da na mesto duge i ne domače „Gornje Lendave“ zovemo svojo občino i faro Grad“? Ali ne bi bilo dobro, da z novov občinskov upravov pride tüdi novo slüžbeno ime „Grad“. — Jaz sam za to t
Politično gibanje pri Gradi.
Grad, te lepi, idiličen gorički kraj, je po dugom časi palik malo oživo. Tüdi mi smo morali skoro sedem let tiho biti, ne smo se smeli zbirati, pogučavati i svojih pravic zahtevati. Tüdi mi smo občütili nasilni bič raznih JNS-arskih mogotcov i nasilnežov. Delali so brez nas, nigdar so ne pitali, ka želejo i ščejo kmetje, bili oni vidonski ali pa kovačevski, bili oni trdkovski ali kruplivniški, ali pa bili oni od samoga Grada. Z žalostjov smo morali gledati, na kaj je že prišo naš siromaški gorički kmet, delavec i obrtnik. Pomoči pa od nikec. Bilo je samo par lüblencov prešnjoga režima, šteri so se mastili i vlekli hasek, večina nas pa je morala gledati, da v občini nega nikšega napredka. Naše ceste so pune grab i blata, naši mostovje se podirajo i moramo prek potokov skakati, da idemo k sv. meši. Pa ešče vnogo je takšega odzaja, na štero vüpamo, da tüdi ednok pride red i da se v red spravi.
S prihodom dr. Korošca na vlado pa smo se tüdi mi malo odehnoli. Počile so diktatorske vezi, štere so nas mele vklenjene i zadihali smo malo slobodnej. Vstajamo pomali, Ponižani v brezpravice, da palik povemo svojo reč, svojo teško obsodbo i obračun z lüdmi, šteri so nas tak ponižili. Nede naš obračun krivičen, ne, samo svoje pravice, svoje poštüvanje, svoj kmečki ponos si nazaj spravimo. Približavle se te čas, čas jesenskih občinskih volitev. Te bomo povedali svoje i napravili red. Vsigdar se je delalo brez nas, zdaj pa je ednok čas,
da mi začnemo delati. V našem gibanji ma mesto vsakši pošteni človek, samo špekulantov i raznih intrigantov ne nücamo. Dne 9. aug. po ranoj sv. meši, se nas je zbralo v gračkoj staroj šoli okoli sto zastopnikov iz cele gračke občine, da se pogučimo i povemo, kak mislimo, kak ščemo i kak naj bo. Prišlo je sto zastopnikov, Samih poštenih moškov i dečkov, vernih pristašov dr. Korošca i njegove stranke. Prišli so varašanci, prišli vidonščarje, prišli so kruplivniščarje i kovačaščarje, prišli so pa tüdi dve vöri odaljeni trdkovščarje, da povejo svoje i s tem manifestirajo za svojo pošteno slovensko katoličansko zavednost v vseh je vladalo dobro razpoloženje i zadovolstvo, ar so tüdi oni ednok prišli do svoje reči, da si svoje zravnajo. Prišli so zastopniki, da določijo, komi lehko zavüpajo občino za nadalna tri leta. I spadnola je odločitev zavüpanja i slobodnoga odločanja, da bo nosilec naše liste pri jesenskih občinskih volitvaj g. Bačič Franc, posestnik od Grada. Tüdi odborska lista je že v glavnom pripravlena i prihodnjič objavimo tüdi njihova imena. Med Volilci i kandidati vlada veselo razpoloženje, ar bodo po dugih letaj znova ednok slobodno spregovorili naši možje, brez groženj, krotenja i glob, kak so delali prveši režimi. Ta naša sküpnost, štera se je pokazala v nedelo na tom prvom nedelskom sestanki, raste od dneva do dneva vse močnejše v močno naše gibanje. Se razmi, da to nekake tüdi boli. Kak pri vsakšem deli, se najdejo tüdi tü lüdje, šteri
vse mogoče falinge vö privlečejo i davajo tanače, kak bi moglo to pa ovo biti. Vsakšemi smo na tanačaj zahvalni, vsem pa nemremo pogoditi i vse zadovoliti. Nezadovolneži do naprej intrigirali i šinfali. Naj pa gospodje znajo, ka z vsem tem nelepim delom ne zastavijo našega gibanja i razbijejo naše poštene sküpnosti. Po vnogih letaj mučanja, trplenja i ponižanja, mora naša miseo, naša stvar rasti do dneva obračunov — do zmage. Tak bo i tak mora tüdi biti. Zato naj naši volilci pazijo, da se od raznih kurtašov i nezadovolnežov ne dajo zapelati i vkraj odvrnoti od naše sküpnosti, vküpdržanja i gibanja. Bodimo verni misli i deli, šteroga smo začnoli i pripelajmo ga do gvüšne
zmage.	Grački volilci.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Hvalodavanje. V nedelo se je prisrčni Te Deum glaso v naših cerkvaj na rojstni den Njeg. Vel. kralja Petra II. Bogi se zahvalüjemo, ka nam ga je obdržao i ga prosimo, naj ga še obdrži na vekšo svojo diko i vsem Jugoslovanom v blaženost.
Na podporo naših listov so v Din. darüvali : Vratuša Anton, Ljubljana, 7·50, z Vidonec: Grah Adela 3, Vrečič Marija 3, Žökš Marija 3, Gumilar Aleksander 3, Špilak Števan 4, Žökš Eva 2, od Grada : Žökš Matjaš 5, Kočar Treza 3; Recek Jožef i Mekiš Marija, Sotina iz Francije 28. — Bog povrni !
Na znanje. Potni list Pivar Štefana se je najšeo na poti med Dobrovnikom i Kobiljom. Lastnik se naj oglasi za njega pri dobrovničkom g. kaplani.
V. Polana. Volitve v gasilski odbor so se zvršile, dobili so ga v roke pristaši pokojne Ljudske Pravice. Spoznali smo rdeče stočeke, zato nas je pa edenajset odstopilo, ne bi radi bili kaštigani, če se na popoldnešnje zvonenje odkrijemo i Boga molimo. Tej stočeki nosijo dobiček, kajti za gasilske peneze so se küpile trambolice i zdaj, kak čüjemo, se je dalo 200 Din podpore iz gasilske blagajne za te trambolice, one so pa postale last tamborašov. Pitamo, jeli je to tak, kak lüdstvo guči ? Zdaj pa te črbinave sable v roke, glave odkritje i pravite kak je pisala Ljudska Pravica : Adio, mea kulpa ! Gda Ljudska Pravica od mrtvih stane, te se znova vidimo. — Mladina.
Sobota. V Malo Cvetišče, Križova 4 je sprejetih 12 deklic, ki bodo obiskavale gimnazijo. Ar sestre nahranijo vnogo siromakov, prosimo dobre düše, naj se ne spozabijo ž njih, nego njim poklonijo kakše zrnje i krumple.
Jožef Baša-Miroslav : Prekmurske pesmi.
Zbral Vilko Novak.
Letos januarja — točno ob dvajseti obletnici smrti našega pesnika Miroslava-Jožefa Baše — so Novine (št. 4) pisale o njem in vzbudile naš spomin na njega. Pisec tistih vrst je izrazil željo, da bi Vsaj ob 20. letnici pesnika Miroslava njegove pesmi oživele in naj bi se natisnile. Vsi, ki smo čitali te vrstice, smo imeli isto željo, in smo upali, da se naše želje uresničijo. In res, zgodilo se je. Pred nami leži lepa knjižica Miroslavovih pesmi, ki jih je pred kratkim izdala Mohorjeva družba v Celju.
Prof. Vilko Novak, vnet kulturni delavec, je s to knjigo dal slovenski javnosti v roke tretjo knigo (Zbornik: Slovenska krajina, Izbor prekmurske književnosti in Miroslavove pesmi), ki pospešuje in posreduje poznanje kulturnih vrednot Slovenske krajine in njenih ljudi med ostalimi Slovenci. Vsa čast njemu in priznanje za to priza-
devanje. Prav tako Mohorjevi družbi, ki je knjigo založila.
Predgovor knjige je napisal V. Novak (5—9 str). Priobčeno pesmi je 24, ki obsegajo 34 Str. — Ohranjenih Miroslavovih pesmi pa je do dvesto. Zakaj jih zbiratelj ni več priobčil ?!
V začetku pisec predgovora označi obdobje, v katerem je živel Miroslav. Področje tiskane besede se široko razmahne. Poleg verske snovi se obdeluje zgodovina, narodopisje in končno poezija dobi svoje zastopnike. — To je bil Ivanócijev čas. — August Pavel, katerega 50 letnico smo prednedavnim obhajali in Jožef Baša, se pokažeta na obzorju kot vidna pesnika. Sledi kratek življenjepis. — 22 let je živel Miroslav. Škoda, da ga je smrt tako rano vzela.
Po 20 letih smrti so njegove pesmi med nami oživele in njegov duh je vstal iz groba (Počitek moj), da ponese našo pesem med brate Slovence. S to knjigo je dobil Miroslav mesto med slovenskimi pesniki.
Znova se je oglasila njegova pesem: Naj doni mi znova pesem lepo, milo in sladkó düša naj se pá radüje srce naj veselo bo !
„Pesem od Karpatov“ bo segla v dušo vsakemu vojaku, ki je prebil vojni čas „v karpatskih goráj“. Kot krasen nagrobni spomenik je vsem tistim, o katerih pesem govori :
Tam daleč v Karpatih so sejali kri, tam kapla za kaplov se v zemli topi. in tam bodo rože rasle :
pa v srcaj junakov do mele koren, pa končala ne de jih mrzla jesen.
Miroslavove pesmi so odraz dobe, v katerih so nastale in naših ljudi — so pristna slika našega človeka. Radi te pristnosti in resničnosti nas te pesmi mnogo bolje reprezentirajo pred slovensko javnostjo kot Kranjčeva dela. Požrtvovalna ljubezen, ki odseva iz njih — nam je lahko v vzpodbudo.
Pesmi bo s pridom čital izobraženec in navaden človek, star in mlad, domačin iz Slovenske krajine in ostali Slovenec.
Cenimo svoje kulturno bogastvo, potrudimo se, da si knjigo nabavi vsak izobražen in kolikor gmotna sredstva dopuščajo, tudi navadni človek. Predvsem naj skrbijo razna prosvetna društva, različne knjižnice in čitalnice, da pridejo te pesmi do rok vsakega človeka v Slov. krajini. Cena 12.— Din.
Kaj pišejo o nas.
„Izseljenski Vestnik Rafael“, ki izhaja v Ljubljani, je v letošnji majski številki prinesel obsežen in stvaren članek, ki se bavi z izseljen-
skim prometnom Slov. krajine. Predvsem je govor o najbolj perečem vprašanju : dušnopastirstvo naših sezonskih delavcev. Po zgodovinskem pregledu našega izseljenstva (pregled sega ca 100 let nazaj) preide pisec članka na sedanje stanje, kaj se je storilo v dušnopastirskem oziru in kaj bi se moglo in moralo storiti. Kolikor smo zvedeli, je članek vzbudil pozornost pri višji cerkveni oblasti in pri Rafaelovi družbi v Ljubljani, ki skrbi za vse Slovenske izseljence. Prav je, da se tako pereče vprašanje kot je dušno pastirstvo med našimi sezonskimi delavci, ki so izmed vseh slovenskih delavcev najmanj preskrbljeni, obdeluje tudi pred široko slovensko javnostjo in ne samo v naših Novinah. Ta problem ni samo krajevnega značaja, temveč je to splošno versko-cerkveni in narodnosti problem. Kajti, če se ne bo ničesar storilo ali premalo storilo, bo naše ljudstvo versko propadlo in tudi v narodnostnem oziru bo za nas izgubljeno. Članek je napisal Ivan Škafar, kaplan v Prevaljah.
* *
V „Časopisu za zgodovino in narodopisje“ — 1. snopič (str. 34— 37) 1936, Maribor — je V. Novak priobčil članek : „Lan in njegovi izdelki v Slovenski krajini“.
Prišel bo menda kmalu čas, ko bodo ljudje v Slov. krajini izdelovanje obleke iz domačega platna opustili. Dolžnost narodopisca je torej bi-
13. septembra l936.
NOVINE
3
Nova meša v Bogojini. Po 16 letih je mala Strehovska ves znova dala ednoga slüžabnika sv. Cerkvi. G. novo mešnik p. Bojnec Engelbert je prišel 30. avg. v rojstno ves, gde je bio od svojih sorojakov prisrčno sprejeti. Preminočo nedelo, 6. septembra so novomešnika v lepoj prošeciji sprevodili z njegove rojstne vesi v farno bogojansko cerkev, gde je novomešnik prvikrat prikazao sv. daritev Vsemogočemi Bogi. Novomešnika so pri oltari vodili bogojanski g. plebanoš. Predgali so njemi pa preč. g. kapu-cinski gvardijan Joakim Ferk iz Maribora. Glavne misli predge so bile sledeče : Kristuš je šteo, da vsi lüdje postanejo deležni njegove milosti i njegovoga zaslüženja. Zato je postavo sv. slüžbo dühovništva. Lepo je povdaro kak ga je angeo čuvar pripelao do sv. slüžbe. Kajti novomešnik je že v mladosti zgübo svojo mater, ki bi njemi bila opora v letaj dijaškoga živlenja. Posebno je pa novomešniki priporočao, kak pravilo na pot njegovoga živlenja, naj bo goreči častilec presv. Srca Jezušovoga. Nad 20 dühovnikov z bogoslovci je prisostvüvalo njegovoj sv. meši. Lüstva je vnožino prišlo z vsej krajov, čeravno je bilo slabo vreme. Mogočno lüdsko petje je pozdigavalo vso slovesnost. Večernice je novomešnik doma opravo v rojstnoj vesi. Domače goščenje je poteklo v najlepšem redi z zadovolstvom povablenih gostov. Zvün kapucinskih sobratov so bili na goščenji gg. dekan Jerič, domači plebanoš, dobrovnički plebanoš Lejko, ravnateo Martinišča Vogrin i šče več drügih dühovnikov i bogoslovcov. — V pondelek je meo g. novomešnik mešo v kapelici pri sv. Vidi, pri priprošniki za zdravje pri očaj. Novomešnik se je tüdi nej spozabo z Dobrovnika, gde se je včio v svojih mladih letaj. Zato je prikazao v tork sv. daritev Bogi med dobrovničkimi farniki v pokopališkoj kapeli. Želimo njemi vnogo božega blagoslova na njegovoj svečeniškoj poti !
Dolič. Vmrla je naročnica Marijinoga lista, Zrim Jozefa v 58 leti starosti. Zapüšča moža, sina i hčer, ki je v Franciji. Betegüvala je 4 mesece. Srce Jezušovo bodi njenoj düši smileno. Molimo za njo !
Ki mate 33. številko Novin, v šteroj je objavlena slika pokojnoga g. majora Zacherla, jo pošlite na upravo Novin. Prosimo to širitele, ar bi potrebüvali za častilce pokojnoga dvajseti komadov. Prosimo tiste naročnike, ki ne devajo vküp Novin, naj nam je odstopijo.
Obilno božega blagoslova želemo gdč. Garber Emiliji, našoj naročnici v Franciji, hčeri našega vrloga širitela, Gaber Franca iz Srdice, ki je z g. Petkovikom sklenila sv. zakon. Srce Jezušovo, blagoslovi ga.
 Koder Anton. Dober Bog je po nagloj smrti pozvao k sebi preminoči tjeden že po sklepi našega lista g. kralevskoga notara, Koder Antona iz Sobote. Kap ga je zadela, gda se je krepo po prestanoj dobroj operaciji na Pohorji. Kda so ga najšli i k zavesti spravili, je včasi k sebi želo g. plebanoša Krantza s svojov familijov. Pokopan je v Maribori. Pokojni je bio dugoletni naročnik naših Novin. Zadnja leta se je jako bližao k struji, ki njej je namen pravo Kristušovo pot tlačiti. Bog naj bo smileni njegovoj düši. V molitev naših naročnikov ga zročimo, njegovoj drüžini i njegovim prijatelom i sorodnikom pa izražamo globoko sožalje.
Ki šče küpiti triere stare, a še dobre, naj se javi pri Hranilnici i posojilnici v Črensovcih.
Miroslavove pesmi je izdala Mohorska drüžba pod imenom „Prekmurske Pesmi“. Košta lepi zvezek 12 Din. Najtoplej priporočamo te pesmi, štere je naš mladi, vnogo vüpanja obetajoči pesnik spevao za časa strašnoga klanja. Pokojni Baša Jožef-Miroslav je dobro poznani po naših Novinah i Marijinom listi. Njegove pesmi tü raztepene so zdaj v eden lepi snopič zvezane i tak izdane. Segajte po njih, ki lübite naš kraj i naš jezik.
Slive, ki ma k odaji, naj javi na upravo Novin i to tüdi, če zameite za zelje. Ceno sliv naj tüdi prijavi.
Küzdoblanje. Augusta 30. se je držao pri nas sestanek JRZ stranke, na šterom je govoro g. banski svetnik Bajlec. Začeli smo se gibati, da i mi pomoremo k ozdravitvi političnih i gospodarskih razmer v državi.
Grad. Javna zahvala. Javno zahvalimo vsem, ki so nas pri pripravaj za zidanje prosvetnoga doma pomagali s skladanjom cigla ali na kakšikoli drügi način. Prosimo ešče naprej vseh pomoč. Vodstvo prosvetnoga drüštva, Grad. — Shod. Predpreminočo nedelo smo meli lepi sestanek, na šterom so nam razložili politični položaj i gospodarsko stanje naše države i naše krajine g. banski svetnik, Bajlec. Poleg njih so gučali tüdi naši kmečki lüdje. Zahvalimo se vsem govornikom za njihove lepe reči. — Našim reditelom : dečkom i možom. Ob priliki sprejema ministra v p. g. Vesenjaka i drügih gostov govornikov, kak tüdi na samom zborovanji velkoga shoda pri Gradi 27. septembra majo najvažnejšo vlogo i delo rediteli. Zato prosimo vse naše zavedne može i dečke, naj se radi odzovejo vabili i prošnji vodstva. Vsakši, šteri bi rad bio rediteo, naj se kem prvle priglasi v pisarni naše stranke JRZ v Kmečkoj hranilnici i posojilnici pri Gradi. V nedelo 20. sept. pa majo rediteli svoje zborovanje i to ob 11 vöri po kesnoj meši v staroj šoli. Pridite vsi rediteli !
Bogojina. Naša šolska mladina je že dvakrat prišla k meši, kda so bili g. plebanoš že v cerkvi. Mi prosimo naše g. vučitele, ka naj ido deca pet ali deset minut prvle v cerkev kak vküp odzvoni. — Razna prosvetna drüštva pišejo v „Novine“, kak lepo delajo, mi pa nikaj nemremo pisati, zato ar naše prosvetno drüštvo spi. Želeti bi bilo, ka bi se odbor prosvetnoga drüštva zbüdo i začno delati, kak zahtevajo pravila med našimi dobrimi dečki. Član p. d.
Pozdrav pošilajo: Lackovič Trezika, iz Francije svojim domačim, Marijinim drüžbenicam, celoj rojstnoj vesi Hotizi, g. plebanoši i uredniki Novin, prijatelicam v tüjini. Ne more po nedelaj k meši, zato so njej naši listi na veliko pomoč, se zahvalüje za nje, je redno dobiva i žele uredniki zdravje, da bi je mogli dugo vrejüvati. Pošila na podporo teh listov 20 Din. i 50 par i ravnoteliko na Dom sv. Frančiška.
Renkovci. Pretekli petek se je zgodo pri nas žalosten dogodek. Iz sobočke bolnice je bio domo poslani Fehér Pavel iz Duge vesi. Pri Renkovcaj njemi je postanolo slabo i je okoli 10 vöre dopoldneva omedlo i na cesti obležao. Mimoidoči lüdje so ne meli telko smilenja z njim, da bi njemi v nesreči pomagali, nego so ga püstili ležati celi den na vročem sunci
i prašnoj cesti. Komaj večer okoli devete vöre so pozvali banovinskoga zdravnika dr. Oršiča iz Dobrovnika, da je onemoglomi Fehéri nüdo prvo pomoč i ga poslao nazaj v Soboto v bolnico.
Genterovci. Pri nas se malokda kaj posebnoga dogodi, a 2. septembra smo meli podrk. Pižmovko smo vlovili i jo bujli. Mrtva pižmovka je visila celi den preminočo sredo pri gostilničari i trgovci Herzen, da so si lüdje lehko poglednoli. Cela ves i šče iz sosednih vesi so jo prišli gledat. Srednje velka je bila, okoli 30 cm duga i rep je mela dugi do 20 cm. Lepo žuto i fino dlako je mela. Zgledala je kak podgan. — Pižmovka je prišla v Evropo iz Amerike. Prvle je v Evropi ne bilo. L. 1905. jo je eden grof zavolo fine kože prineso iz Amerike na Česko. Iz Češke se je naskori razširila po celoj Srednjoj Evropi i letos je po Müri iz Austrije prišla tüdi k nam v Slov. krajino. Kožo ma drago.
Slüžbo kravara dobi pošteni dečko; zglasiti se je na uredništvi Novin v Lendavi. Plača po dogovori.
Sotina. Zadnje dni augusta smo pokopali z velikov žalostjov Büček Antona, ki je 27. augusta vmro na granici. Na glavi je meo veliko rano, kre sebe pa nekaj belic. Jako veliki joč je pri sprevodi, kr je pokojni zapüsto poleg dovice ednoga plantavoga dečka, edno na pol slepo hčerko i ešče tri nedoraščene mlajše. Naj se Srce Jezušovo smilüje pokojnoga düši, ostale žalostne kotrige drüžine pa naj potolaži po smilenih srcaj, ki do njim pomagali v nevoli.
Kobilje. Kobiljančarje že od negda hodijo na delo posveti — največ v šume. V zadnjem časi pa jih je dosta odišlo v Francijo, večinoma ženske.
Dobrovnik. Ne samo v misijonskih krajaj v Afriki ali Ameriki, nego tüdi pri nas se zgodi, da damo že starejše dete krstiti. Pred par dnevi je bio v dobrovničkoj cerkvi krščeni dveletni Janoš. Dete je bilo rojeno v Franciji. Starišje so je tam ne dali krstiti, nego so dete po dveh letaj domo poslali.
Velke skrbi. Nešterni kričačje v Dobrovniki si jako glavé terejo. Ne vejo, ka bi včinoli. Zdaj so prišli na edno pametno miseo. Kda Sto pride v konkurz, te trbej tablo na trgovini zameniti i tablo z drügim imenom gor djati. Na te način se lehko trgovina naprej pela. — Po tom zgledi se ščejo ravnati dobrovnički kričači. Kda edna stranka pride v konkurs, trbej V drügo stranko stopiti i trgovina de šla srečno naprej.
Krao z Jütrove dežele v Londoni. V London je prišeo Hamed Ibn Hhalifa, Vladar otoka v Perzijskom zalivi. Najlepši biseri vse najdejo na tom osredki i vladar, ki je prišeo zdaj v London, ma od njih letno ne menje, kak poldrügi milijon füntov dohodkov. Če pomislimo, da je en fünt okoli tristo dinarov, te si tak na kratci lejko mislimo, kakše dohodke ma te krao iz Jütrove dežele. Prišo je v London, da pozdravi novoga krala, kajti na te otok pazijo Angleži, ki majo na njem tüdi letalsko pristanišče. Otok je pun tüdi petroleja.
Oda se hiša
po n i s i k o j ceni v D. Lendavi, Glavna ulica 39. K hiši spadajo štale i šče drügi pripadajoči prostori. Hiša se oda zavolo selitve lastnika. Več se zvej istotam.
Ia, da popiše, kdaj in kako ljudje lan sejejo, kako ž njim ravnajo, predno pridejo do zaželjenega smotra in vse, kar je s tem v zvezi. Za boljše umevanje je dodana slika orodja za obdelovanje lanu (rin, greben, korblat, preslica, motovilo, garnoki, štrütif). — Končno sledi navedba izdelkov iz lanu. Pri ženski noši je navedena: janka z koreirom, rokafci, prt, pocün, bela peča in bandžur ; pri moški noši pa : brgüše z zabrkami, robača s cele polé, jopa iz širine, gaban in koži, ki je nadomestil gaban.
V isti številki ČZN so še priobčene tri Novakove ocene knjig.
*
* *
„Slovenec“ 29. aug. 1936, št. 197. (V. Novak) se je spomnil petdesetletnice dr. Augusta Pavla, našega rojaka. Ves prostor kulturnega obzornika je njemu posvečen. Med tekstom je tudi njegova slika. Nekateri sinovi našega naroda so kakor svetilniki na morju tujine. Tak je dr. August Pavel.
„Slovenec“, 1. sept. 1936., št. 199. (I. Škafar) je prinesel obširno oceno Miroslavovih pesmi. To je prva ocena te knjige.
*
V	„Vasi szemle“, 4. zv., IӀӀ. let-
nik, v reviji, ki izhaja v Szombathelyu in jo urejuje dr. A. Pavel, je izšla izpod urednikovega peresa ocena Novakove knjige : Izbor prekmurske književnosti.	— iz —
Dijaški kotiček.
(Refleksije)
Le vera zagotovi otrokom uspešno vzgojo.
Brezverci so rekli: „Vzgajajmo mladino brez vere, brez Boga ; postava naj nadomešča vero.“ Izdali so postave, različne ukaze, različne prepovedi in kaj so dosegli ? Vzgojili so četo hinavcev. — „Kdor ne bo spoštoval postave, ga zadene kazen,“ so rekli, in kakšen je bil uspeh? Tat je govoril v svojem srcu : „Pazil bom, da me ne odkrijejo ;“ pohotnež je govoril : „Skrival se bom, da me ne zasačijo“..., in tako so delali. — „Vlijmo v mladino čut ponosa“, so rekli, videč, da se postava in kazen nista obnesla, in kaj so vzgojili? Ponos je podlegel strastem ; kar jim je ponos branil storiti javno, so delali skrivaj. — „Vzgajajmo mladino s pomočjo vede ! je bil zaključek. Šli so na delo in kaj so dosegli ? Evo vam nekaj dokazov.
V 18. stoletju je Diderot, čeprav nasproten sveti veri, pisal: „Verski pouk je bistven za mladino. Po vseh preiskavah nisem mogel za vzgojo svoje hčerke najti primernejše knjige, kot je katekizem.“
Ko je v 19. stoletju Napoleon ustanovil zavod za deklice, je rekel: Treba je začeti resno z vero. Vzgojite nam vernih žen . . .“ In ko je izdelal načrte za vseučilišče, je določil, naj imajo predmeti, ki jih poučujejo na
vseučilišču, za temelj pouk sv. vere.
Anglež Spencer pravi: „Kdor bi sé hotel geometrijo učiti z latinsko slovnico ali kdor bi se hotel z latinsko slovnico učiti godbo, bi zaslužil norišnico. A nič manj neumni so tisti, ki s poukom slovnice, kemije in fizike skušajo poboljšati nravno življenje.“
Slavni vzgojeslovec doktor Foerster, vseučiliški profesor v Curihu, piše: „Čimbolj bo šola pod vplivom naraščajočega brezverstva izgubljala versko skrb za duše, hoteč se ozirati le na razum, tem jasneje se bo pokazala posvetnim učiteljem, da je njih delovanje in šolska disciplina brezverskih navdihov zarjavel mehanizem, ki se bo končno radi pomanjkanja gibale moči, ki izvira iz duše, docela ustavil.“ Tako protestant.
Le vera, ki tudi na najbolj skritih prostorih kliče : „Bog te vidi...“ je zmožna podati uspešno vzgojo. Vera brzda strasti in uravnava strasti. Brez vere strasti uničijo srce. — „Vsaka vzgoja“, pravi Lambuschini, „mora postaviti vero na prvi prostor pouka.“ Brez verskega pouka druge vede ne morejo dati ne sreče posameznikom, ne blagostanja državam.“
Ko so v francoski zbornici za časa Ludovika Filipa predlagali odpravo verouka iz šol, se je dvignil neustrašen poslanec in govoril : „Dovolite, tovariši, da vam pred glasovanjem popišem dogodek, ki sem mu bil
pred kratkim priča. Poznal sem očeta, plemenitega in premožnega, ki je zdaj skrajno nesrečen. Bil je vzgojen v brezverski šoli in ni maral, da bi kdo njegovih otrok prejel versko vzgojo. In posledica? Prvi sin — potem ko si je nakopal mnogo zločinov — je bil obsojen na smrt; hčerka je radi razuzdaneg pohujšljivega obnašanja postala v zasmeh vsemu mestu; tretji sin, ki ga je nezmerno življenje izpremenilo v okrog se klatečega mrliča, je, prišedši domov, vrgel iz hiše ubo-gega očeta. Videl sem ga zopet pred malo meseci v norišnici v Charentonu, kjer si je v jasnih trenutkih z obupnimi klici predbacival nesrečo in umor svojih otrok. Gospodje, zdaj pa glasujte, če si upate.“
To je eden izmed tisoč podobnih dogodkov, ki izvirajo iz brezverske vzgoje. „Pouk brez vere“, piše brezbožni Voltaire, „je zmožen le tega, da stori človeka bolj spretnega za hudobije.“
Ko so anarhista Ravachola peljali na vislice, je rekel : „Če bi bil veroval v Boga, ne bi bil storil, kar sem storil.“
Zgodovinar pripoveduje, da so na Grškem večkrat opijanili sužnje in jih kazali otrokom, da so jim s tem vzbudili gnev do pijančevanja. Brezverstvo je rodilo rod divjakov : zločinci teh naj vam vzbujajo mržnjo do brezverstva.	(Dalje).
4
NOVINE
13. septembra 1936.
Janko Verbajnšak :
Kaj ima delaven človek od Kristusa in njegove sv. Cerkve.
Nedavno mi je pripovedoval neki gospod, da je bil po dolgih letih doma na Poljskem. Ko vpraša svojega brata, kje je meja med Poljsko in Rusijo, pravi brat : Tam se začne ruska meja, kjer se neha vesela pesem kmeta pri delu. Komunisti so zatrli tudi pesem, izliv srčnih čustev deloma zato, ker hočejo napraviti iz delavca stroj, deloma pa zato, da bi z pesmijo ne zamujali časa.
Vprašajmo pa še sedaj po delavski plači v komunističnem raju. Zakaj tava po ruskih vaseh in mestih sestradana deca okrog, kakor jata sestradanih volkov ? Ali nimajo starišev, ali so jim pomrli ? ! 10 pač, imajo stariše, toda ti le zaslužijo samo toliko, kolikor spoznajo Stalin in Co za vredno njihovo delo, ne plačajo pa toliko, kolikor potrebuje familija očeta-delavca.
Kaj pa Kristusov nauk ? V oni večno lepi priliki o delavcih v vinogradu pravi, da je gospodar plačal tudi tistemu, ki je zamudil polovico dneva tako, da je bilo prav, torej ne samo dela, ampak še več, ker celi dan je moral živeti on in njegova familija. „Vsak delavec je vreden svojega plačila“, pravi Jezus v tej lepi priliki, torej ne njegovo delo, ampak delavec kot človek, kot mož, kot družinski oče.
Delavcu bo boljše tedaj potemtakem, ko bo zavladal v vsej človeški družbi Kristusov socialni nauk, to pa bo, ko se bo delavstvo oklenilo tistih svojih voditeljev, ki bodo prešinjeni Kristusovega duha gledali v delovnem človeku ne samo sredstvo za izkoriščanje sebi v korist, ne samo videli v delavcu stroja za pridobivanje velikega dobička, ampak ki bodo smatrali v delavcu-trpinu tiste Jezusove prijatelje, katerim je treba dobro delati in pomagati, ako hočejo doseči večno blaženost.
Delu čast.
Kako žalostno je dejstvo, da se dela celo v krčmah razlika med sobami za takozvane boljše goste in navadne kmečko-delavske goste. Odkod ta razlika in kdo jo je povzročil.
Od Jezusa in njegove Cerkve gotovo ne, saj ravno Jezus je ves čas svojega zemeljskega življenja in delovanja vsepovsod dajal prednost delavskemu stanu ; tudi njegova sv. Cerkev ne dela nobene razlike med bogatinom in revežem, med učenim in neučenim delavcem.
Da je prišlo do tako izrazite ločitve delavcev, ki si s svojimi mišicami morajo služiti kruh od takozvanih boljših stanov, so si v veliki večini krivi delavci sami, ker se ne zavedajo svojega dostojanstva. Ker je delavec pozabil na Kristusa ter mu je obrnil hrbet, je naravno, da je tudi pozabil na dostojanstvo Kristusa — delavca. „Ali ni to tesar, sin Marijin“, so se posmehujoč vpraševali farizeji, hoteči Jezusa ponižati pred ljudstvom. Toda kaj je Jezusov odgovor na vse te zbadljivke : „Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel“ in je poudarjal ceno delu: „Delavec je vreden svojega plačila“. (Dalje)
Našim v tüjini.
„Novine“ so vsigdar velko skrb posvečüvale vsem tistim, šterim je domovina ne mogla dati zadosta kruha i dela ; tistim, ki so si ga zato šli v bližnji ali v dalešnji svet iskat. Vsigdar so njim bili dragi vsi naši izseljenci. Posebno zadnja leta so „Novine“ z vsov lübeznostjov zasledüvale živlenje i trplenje naših bratov i sester v tüjini i vsakši, ki je količkaj resnicolüben, mora priznati, da so po celoj Sloveniji edini tjednik ravno naše „Novine“, ki so si znale na tak lepi izreden način navezati sine i hčere svojega kraja v tüjini — na domači kraj !
Naši izseljenci prebivlejo v raznih krajaj sveta: v Franciji, v Severnoj Ameriki (v Zdrüženih državaj i Kanadi) i v Jüžnoj Ameriki (Argentini, Braziliji itd). Vnogo naših lüdi, posebno dekeo slüži po raznih krajaj naše države, na Hrvatskom i v Srbiji.
Vsi znamo, kak potrebno je skrbeti za svoje izseljence, skrbeti v dvojnom pogledi : 1) v verskom i 2) narodnom. Potrebno je za nje skrbeti, da ostanejo pošteni, verni i čisti ; pa potrebno je za nje tüdi skrbeti, da ostanejo tüdi svojoj domovini, svojoj narodnosti zvesti. I velka dužnost domačega kraja — domovine — je skrbeti, da so njeni izseljenci preskrbleni i v verskom i narodnom pogledi. Zato je dužna domovina skrbeti za to, da dobijo vsi izseljenci svoje izseljeniške dühovnike i vučitele. Skrbeti mora domovina nadale, ka se zveze med njov i njenimi izseljenci ne pretrgajo. A to v velkoj meri opravla samo dober tisk. Zato je tak važno, da ma vsakši izseljenec naročeni list iz domačega kraja. Te njemi je v velko pomoč. Pove njemi vsaki tjeden, ka je kaj novoga v njegovom domačem kraji, ka se doma godi ; iz lista zvedi za živlenje, delovanje i nevole svoje domovine. V listi najde hrano za svojo düšo (evangelij, predgo itd). List njemi je včasi edina tolažba v vöraj bridke žalosti ! To navadno izseljenci tüdi jako dobro občütijo i spoznajo že v kratkom časi svojega prebivanja v tüjem kraji, kak velkoga pomena so za nje ravno novine iz domačega kraja.
Zato nas jako veseli, da ste tüdi vi dragi izseljenci naše lepe Slovenske krajine, zarazmili velki pomen domačega tiska i ste se tak lepo navezali na naše „Novine“, štere ste tak močno vzlübili. Vnogo izmed vas ma „Novine“ naročene i v nje pošilate vnoga prelepa pisma, pisana z vašimi žülnatimi rokami. Pa potrebno je, ka bi si je naročo vsakši naš izseljenec. I zato vse domače (stariše, brate i sestre) naših izseljencov prosimo, da je naj preskrbijo svojim v tüjini. V Franciji majo naši izseljenci „Novine“ naročene v lepom števili. Vnogi i Vnogi se morejo ravno »Novinam" zahvaliti, da so ostali šče na pravoj poti, ostali verni, pošteni i domačemi kraji verni ! Potrebno je, da se šče „Novine“ tak lepo razširijo tüdi med onimi, ki so v Jüžnoj Ameriki, Kanadi ; posebno pa med tistimi, ki slüžijo (dekle) po raznih krajaj vnašoj državi (Zagrebi, Beogradi itd).
Pa šče nekaj ! Ne samo, da bi vsakši naš izseljenec meo naročene „Novine“, nego je šče nekaj potrebno, da bodo vezi med vami i domačim krajom istinsko močne. Potrebno je, da v nje večkrat kaj napišete. Naši izseljenci v Franciji to že jako lepo znajo. A zakaj naj ne bi šče tüdi drügi, vi, ki ste v Jüžnoj Ameriki i ve, štere slüžite na Hrvatskom i v Srbiji, od časa do časa kaj napisali iz svojega živlenja i trplenja, od svojih nevol i težav pa tüdi veselih dnevov — za Novine. Tak bomo na najlepši i najležejši način zvedeli, kde ste i kak se vam godi.
Šče to. Lani v začetki julija je bio v Ljubljani velki kongres vsej slovenskih izseljencov. Vnogo lepoga se je tam povedalo. Med drügim se je tüdi jako močno povdarjalo tam, kak velkoga pomena so za izseljence ravno izseljeniški dühovniki. A teh je šče vsigdar premalo. Eden govornik je med drügim tüdi povedao, da bi šče komaj te bili naši slovenski izseljenci v zadostnoj meri oskrbieni z izseljeniškimi dühovniki, če bi za vsakši 2000 izseljencov bio postavleni eden dühovnik. Naši izseljenci iz Slov. krajine v Franciji bi po takšem računanji mogli meti najmenje 2—3 izseljenske dühovnike; naši sezonski delavci v Belji dobiti vseli ednoga itd. Mi smo že v „Novinaj“ vnogo i vnogokrat pisali od toga i prosili za izseljenske. dühovnike i ešče bomo, dokeč se to pitanje ne vredi tak, kak je potrebno ! Tüdi naši izseljenci v Franciji ste v svojih pismaj bole tihi. A naj vaš glas i glas drügih naših izseljencov po izseljeniškom dühovniki ne otihne !
Če bodemo stanovitni v svojih prošnjaj vsi izseljenci mi i bodemo v te namen molili, te lehko vüpamo, da bodemo najšli pri merodajnih činitelaj pravo razumevanje i tüdi istinsko pomoč pri našem deli za izseljence Slovenske krajine.
Vse naše izseljence pa prosimo, da šče nadale ostanete verni „Novinam ; štere pa naj šče v vekšem števili prihajajo med vas ; naj ne bi bio nieden
Pisma naših iz tüjine.
Ka nam pišejo od naših v tüjini ? Preč. g. Orelnik Franc, dühovnik, 68, rue de Paris, Joinville- le Pont, Seine, Francija, nam pišejo sledeče :
Prečastiti gospod župnik !
Ne vem, če Vam je, ali še bo kdo poročal o našem 15 avgustu ; in da ne boste preveč slabo sodili svojih dobrih Prekmurcev ali „sinov in hčera“, kakor se nekateri in nekatere včasi iz šale, včasi pa tudi s ponosom imenujejo.
Torej 15. avgust. Kakor ste že imeli priliko slišati, sem se jaz ustavil na letošnjo belo nedeljo nekoliko v Tigy-u, blizu Orleansa. Bila je to prav lepa Slovenska nedelja. Slovenci iz Pariške okolice in tudi iz Pariza so bili skoraj nekoliko užaljeni, da so drugi Slovenci in Slovenke bolj podjetni in podjetne. Seveda „maščevanje“ ni smelo izostati ; sklep je bil storjen: tudi mi hočemo se pokazati, da še živimo.
Ker sem torej videl par dobrih volj na tem mestu, nikakor ne smem pozabiti par imen kakor: g. Hajdinjak Alojza iz Vjlliers sur Marne, gdč. Regino Segeri iz Pariza in še posebej onega gospoda Koloman Lebarja iz Seint et Marne. Par dobrih volj torej me je nagnilo, da sem se odločil in začel tipkati na stroj vabila za 15. avgust. Edini moj cilj je bil, da bi prišli skupaj poldne in proslavili slovensko Marijin praznik ; da bi poklonili Mariji za god šopek priprostih, a živo ljubezen dihajočih slovenskih pesmi. Razposlal sem okrog 40 vabil, za katere sem pač vedel. Dejal sem si : kakih 20 jih bo že prišlo ; kar bo dovolj za prvi začetek. Seveda s tem še ni bilo vse gotovo ; kajti ljudje bodo povečini se videli tudi prvič sami med seboj. Zato je bilo treba pripraviti, vse kar bi utegnilo koristiti sestanku. V ta namen sem natisnil texte slovenskih pesmi, ki smo jih prepevali ; pripravil in uvedel organista v „skrivnost“ naše privlačujoče Slovenske muzike. Imeli smo na razpolago lepo novo cerkvico v Pariški okolici, na enem pravem otoku : bajni kraj.
Željno sem pričakoval rezultat teh vabil.
Toda glej : že teden dni prej sem prejel 30 prijavnic ; in 15. avgusta so prišli nekateri že predpoldne k sveti spovedi in k svetemu obhajilu ; in ti so prinesli prijave seboj. Mislil sem si opoldne pri obedu : četudi vsi ne pridejo, ki so poslali prijavnice, vendar nas bo kljub temu menda čez 30. Pride popoldne : Predno se je približala napovedana ura, nas je že bilo zbranih ravno celih 50 : nič več in nič manj. Seveda smo najprej hitro poskusili pesmi, potem smo začeli s programom, ki Vam ga prilagam in ki smo ga do zadnje točke natančno in brezhibno izvedli ; s to razliko kajpada, da smo po večernicah izven cerkve še zapeli najmanj enih deset narodnih pesmi. Ljudje so se zbirali trumoma okrog cerkve in klicali, naj še pojemo. Odkrito povedano, pel sem od pol 4 pa tja do šestih ne da bi se ustavil za eno ali dve minuti. Nazadnje smo se kajpada fotografirali ; fotografije so tudi krasne ; če želite, Vam pošljemo. (Prosimo. Vr.)
Seveda se nismo razšli, kar tja ven dan. Sklenili smo namreč že prej, da se bo to sedaj večkrat ponovilo in da bomo pred mojim odhodom napravili eno celodnevno zborovanje: pravi slovenski katoliški dan, ki bo natančno pripravljen po zastopnikih, ki so bili izbrani 15. avgusta za posamezne kraje. Daj nam Bog samo ljubega zdravja ! Dobivam že od raznih strani pisma, v katerih mi izražajo vsi, kako so se dobro počutili, kakor da bi bili doma. Pa tudi tukajšnji Francozi se nemorejo načuditi temu lepemu slovenskemu popoldnevu. Bodite prisrčno pozdravleni.
naš izseljenec brez njih. To je prvo, ka prosimo. Drügo je to, da bi pošilali tüdi z drügih krajov (J. Amerike, Hrvatske itd) svoja „izseljenska pisma“ Novinam i 3. prosimo vse, da bi vnogo molili v te namen, da bi že mogli ednok biti tüdi izseljenci Slov. krajine oskrbleni z gorečimi düšami pasteri. — Pr. izseljenec.
Službena naznanila.
Vpogled in razgrnitev volilnih imenikov. Ponekod vlada pogrešno naziranje, da imajo pravico vpogleda v volilne imenike zgolj osebe, ki so same v njih vpisane, dočim se vpogled za druge in pa prepis volilnih imenikov sploh zabranjuje. Nadalje velja ponekod še vedno nazira. nje, da so volilni imeniki občinstvu nvpogled samo en mesec in sicer meseca januarja, nikakor pa na sredi leta. Ni mi treba povdarjati, da je tako ravnanje ali posledica popolnega nepoznavanja zakonitih predpisov ali pa namernega omalovaževanja istih z določenim namenom. § 8. zakona o volilnih imenikih je po svoji stilizaciji tako jasen, da ne pušča najmanjših dvomov glede zgornjih vprašanj. On odreja stalno razgrnitev od sreskih sodišč potrjenih volilnih imenikov in priznava vsakomur pravico, da Volilni imenik pregleda, prepiše, razglasi in natisne ter zahteva bodisi zase bodisi za drugega njegov popravek. S to zakonsko odredbo je torej vprašanje reklamacij nesporno rešeno v tem smislu, da začne reklamacijska doba z dnem stalne razgrnitve volilnih imenikov, ki je za občino obvezna, čim so isti od pristojnih sreskih sodišč potrjeni in da ima pravico vpogleda, prepisa in popravka vsakdo ne glede na to, ali je vpisan v volilni imenik ali ne. — Sreski načelnik : Dr. Bratina s. r.
Pošta.
Frumen Ana, Morhange, Francija. Na lani vse plačano, na letos tüdi, pa še nešterni dinar više. Na koj naj obrnemo te Višek, prosimo odgovor. Nas veseli, da si zadovolna z Novinami i se njim radüješ. Je znamenje, da lübiš krščanski düh i svoj mili slovenski dom. Od Grada teliko denemo notri, keliko dobimo. — Gumilar A. Vidonci. Penez smo dobili teliko, kak pišete, pa ešče 20 Din. od Frumen Matjaša, ki je bio v Franciji. Vaše i bivšega širitela listi se letos ne plačajo.
št. 42   Razglas o licitaciji.
KRAJEVNI ŠOLSKI ODBOR v KROGU, srez MURSKA SOBOTA, razpisuje javno pismeno licitacijo zidarskih, tesarskih, mizarskih in kleparskih del za nadzidavo narodne šole v Krogu.
Licitacija se vrši 15. septembra 1936. ob 10. uri v pisarni šole Krog. Pravilno opremljene in kolkovane ponudbe je vložiti do tega roka. Predpisana kavcija znaša 10%. Pojasnila in ponudbeni pripomočki se dobe pri šolskem upravitelju.
Krajevni šolski odbor v Krogu, dne 30. augusta 1936.
Štev. 2125/2
OBČINA MURSKA SOBOTA proda enonadstropno hišo z velikim vrtom in podkletano
na prometnem kraju v centrumu mesta, sposobno za trgovino, restavracijo, kavarno, bančni zavod i. t. d. Reflektanti naj se zglase med uradnimi urami v občinskem uradu ali pri predsedniku občine, kjer dobe podrobnejše prodajne pogoje in ceno. Murska Sobota, dne 1. septembra 1936.
Občina Murska Sobota.
Najboljše je vedno
A J C E NE J Š E !
KOLESA, ŠIVALNE in PISALNE stroje, po
GLOBOKO ZNIŽANI CENI
Vam v veliki izbiri nudi :
tt. ŠTIVAN ERNEST
največja tehnična trgovina M. SOBOTA. 4-3
Banque S. Baruch
et Čte, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e-
odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št 117-94, Paris; Holandija : št. 1458-66, Ned. Dienst ; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-23
Novine izhajajo vsaki četrtek sa prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.
PAZITE !	PAZITE !