568
Politični obzornik
VOJNI RAZVOJ IN BALKAN A.   Javor
Zakonita razvojna težnja imperialističnih spopadov se je uveljavila tudi to pot: evropska vojna se spreminja v svetovno — postopno še sicer, toda neogibno in vse dosledneje. „Bliskovite vojne" je konec, nadomešča jo dolgotrajna vojna ob poskusih „bli-skovite diplomacije". Dejstvo, da angleškega otočja ni uspelo zasesti, trojni pakt, Roose-veltova izvolitev in balkanski razplet — zgovorno oznanjajo raztezno silo sodobnega konflikta in hkrati prepričljivo prerokujejo, da bo imperialistično orožje še dokaj dolgo kosilo.
Balkan, ki se je motal leto dni izven območja neposrednih vojaških operacij, postaja sedaj — ob prehodu v razvit svetovni spopad — skoraj osrednje torišče „diplo-matskih" vojnih korakov. Kaj taka diplomacija pomeni, označuje grško-italijanska vojna.
Razvoj jugovzhodnih dogodkov je zanimiv in poučen v dveh pogledih: prvič zato, ker tradicionalnega balkanskega „soda s smodnikom" vojne iskre toliko časa niso mogle zažgati — kljub neuravnovešeni gugalnici balkanske nevtralnosti; drugič zategadelj, ker se je včerajšnje „zatišje" mahoma sprevrglo v svoje nasprotje, v današnje zgoščevanje z elektriko nabite balkanske atmosfere.
Če je v prvi fazi vojnega razvoja poskušal zaplesti balkanske države v evropski konflikt predvsem angleško-francoski imperialistični tabor, medtem ko je njegovemu nasprotniku v gospodarskem in strateškem smislu koristil trenutni mir na Balkanu, pa bi bilo vendarle popolnoma napačno sklepati, da je tedaj rešila Balkan samo taka konste-lacija v razmerju med silami vojskujočih se držav in njihovimi interesi. V enem izmed
prejšnjih svojih političnih pregledov sem že poudaril, da obstoj tretjega, vzhodnega činitelja dandanašnji dan omogoča dokaj daljnosežne relativne izjeme v klasičnem zakonu o širjenju imperialističnega konflikta. Prav soseščini tega činitelja se mora Balkan zlasti zahvaliti, da se je vse do poslednjih tednov izognil vojni in okupacijskim dejanjem.
Če pa si z druge strani Balkan na temelju take svoje soseščine doslej ni znal hkrati zajamčiti trdnejše in trajnejše neodvisne nevtralnosti, je to predvsem — njegova krivda, to se pravi posledica potenčnih odnosov na njegovem notranjem bojišču. Vprašanje, kako in kam bo krenil Balkan, kakšno usodo bo doživel in preživel, se je namreč odločalo in se še odloča kljub mogočnim zunanjim vplivom — v zadnji instanci na notranjih frontah samih balkanskih držav.
Nikakor ni slučaj, če so notranje fronte vsaj dvakrat spremenile svoje pozicije. Smer je pač vselej določal jasno izražen socialni interes. Ko je Berlin na zunanjepolitičnem poprišču za neki čas sklonil svojo razredno bojno zastavo, so balkanski krogi, ki jim je bil zastavonoša potreben, uprli svoje poglede v London in Pariz. Ko je po zlomu francoskega imperializma relativno opešala tudi britanska avantgardistična razredna delavnost, se je velik del istih balkanskih krogov spreobrnil in se znova okrenil v Berlin ter Rim. Drugi — predvsem grški in turški — so ostali, zanašajoč se na bližino britanskega orožja, na angleških postojankah.
Skupno je bilo vsem tem krogom v vsakem položaju in ob vsaki njegovi spremembi — odklanjanje tretjega činitelja.
Prav tako odklanjanje pa je tudi temeljni vzrok, zakaj se je v sedanji vojni fazi, ko sta oba tabora ob aktualnem strateško-taktičnem položaju nujno zamenjala na jugovzhodu svoji vlogi glede ofenzive in defenzive — balkansko »zatišje" sprevrglo   v   grozečo   atmosfero.
Izhod iz te atmosfere?
Če hoče oni del Balkana, ki je doslej še ohranil mir in neodvisnost, prebresti kritično, vendar pa ne brezupno situacijo, ima na razpolago samo eno pot: ob obrambi neodvisnosti narodov se mora izključno nasloniti na tretjega činitelja; taka oslonitev pa bo postala dejstvo šele tedaj, če jo bodo izvedli ljudski elementi.
Povsem krivo bi bilo mišljenje, da se je tretji činitelj dezinteresiral glede Balkana. Popolnoma točno je, da ne bo branil pod nobenim pogojem kakega imperializma. Branil pa bo svoje življenjske interese, ki so hkrati bistveno različni od življenjskih interesov drugih velesil.
569