Jožef Žemlja. L. 1835 priobči Gajeva Danica (I, 6) v nevezani besedi povest »Sedem sinovMikičevih"; 1. 1836 da Dr, Preščrin na svetlo povest v verzih nKerst per Savici" v stancah, nVvod" v tercinah, ter v sonetu posveti Matiju Čopu posebej natisnjeno knjižico v 8° str. 34 z nekterimi opombami po Valvazorju. To vname verlega Prešernovega rojaka, da omenjeno povdst zloži v stance in jo v Gajici pa v lastni knjižici spravi na svetlobo z naslovom: Sedim sinov. Povest u pesmi. S slovečo elegijo g. Graya, iz engležkiga ravno u tisti mčri. Zdelal Jožef Žemlja, Am- 4* bruški vikari u Krajni. U Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 1843. 8° str. 44. Po g^lu: nJudex aequus — Scripta cum venia qualiacumque leget" (Trist. 1. 1. el. 1) pričenja povest BSedim sinov" tako-le: Ak zgodbo čudno v sladkim tvojim kremlji Prepeval dragi domorodic! bom, Ki lastna bližni je Slovenski zemlji, Naj odpušenja milost zadobom; V spomin si Ilorvat, Čeh kot Kranjic jemlji, De vsih Slovencov edin le je dom; Vse nas je ena kdej rodila mati, Dojila z enim mlekam, Bog ji plati! Bil je grof Mikič, nato dalje popeva, ban hrovaški, v časti in slavi, v bogastvu in prijetnem zakonu, toda — brez zaroda. Neki dan se kraj grada sprehaja banica, kar se jej približa ženska, troje otročičev na rokah, ter je prosi vbogajme. Na vprašanje, čegavi so otroci, zaupno odgovori ubožica, da so vsi njeni in sicer trojčiki. Ker banica tega ne verjame, jo ozmerja za gerdo lažnjivko in leno beračico, ta pa se v solzah izroča večnerau Očetu. Domu prišedši pripoveduje gospa vse to možu, kteri jo pa zarad njenega obnašanja prijazno posvari. — Tedaj prihrumijo Tatari, in kralj Bela IV. pošlje nad nje bana Mikiča z mogočno vojsko. Prigodi se, da banica med tem porodi sedem sinov. V nekaki sramoti obderži najlepšega dečka, druge pa izroči dekli, naj jih vtopi v bližnjem potoku, ter jej ukaže terdo molčati o vsem tem dejanji. Dekla nese v košari otročiče, kar jej po lsti poti prijezdi naproti ban s svojim spremstvom. Prestrašena se dekla umakne v stran, ali dohitijo jo njegovi služabniki, in ban jej veli povedati, kaj nese in kam. Kerščenica naposled vse pove. Grof Mikič užaljen sklene ohraniti mlado šestorico ter po drugovih dobi jim skerbnih dojnic, dekli pa reče se verniti ter jej tudi ukaže ostro molčati o vsem tem slučaju. Kedar nato prispe domu, prilizuje se žena in radostna kaže mu sinka; oče ga vesel objema, dostojno vzgoja, skerbi pa tudi za njegove bratce, da so spodobno vzrejevani. Ko vže odrastejo, naredi ban velike gosti, ter povabi dokaj slavne gospode. Veseli sedijo za mizo, kar se vrata odpro, in v dvorano vstopi šest lepih, mladih junakov, kteri so opravljeni vsi kakor domači grofič. Ban jih za viteške svoje vojščake skaže zbranim plemenitažem, kteri se čudijo njihovi lepoti ter jim napivajo zdravice. čez nekaj časa stopi sam med nje, in slovesno vpraša: »Kaj malopridnež tisti bil bi vredin, — Ki smert junakov tih bi slast ga bla? — Per moji veri! kervolok poredin, — Oglasi perva se zmedvsih gospa, — Ki tih sokolov hotel kri bi žreti, — To uro smerti mogel bi umreti". BTa kervolok si ti!" sopruga moja, — Povzame mož besedo njen serdit... izdere meč ter ga vzdigne, da spolni od nje same izrečeno kervavo sodbo sam nad svojo ženo. — Ta, ko bi trenil, trešči na tla, trepeta, zdihuje, joka, roilo prosi. Ž njo prosijo imenitni gostje, prosijo sinovi vsi: BO stoj! o stoj! soprug, oče razžaljčni!" in — ban se premaga, krivico odpusti gospej, — in zdaj še le prične se radovaoje in veselo plakanje, ko spoznavši sc uied seboj objemajo očeta, mater, brat brata . . nObilno popisvati take čuda, — V resnici! prazna bila bi zamuda". Vsi Bana Mikiča sedmeri siDi Pridobili so si slovečo čast, Se darovali kralju, domovini, Za nje obnašali se slave rast; Per nji živeti v vitezov spomini, Je hrepenjenja njih edina slast; Rodov sedmerih bili so očaki, Ki nmogi so iz njih hšli junaki. ,,Imena sedmeiih sinov so: Simon, Bosan, Torao, Djono, Ditro, Juraj inMitar. Resnico te povesti poterdijo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Bethlen, Štefan Tzegledi, in več druzih" — pravi J. Žemlja su\ 27, kjer pojasnjuje tudi nektere besede. — Pesem ta je v umetni obliki, polna ginljivega dejanja in svetlih iskric ali podučnih resnic vmes, le premalo znana in torej premalo čislana. nNovice" so jo 1. 1848 št. 32 — 36 ponatisnile vso ter 1. 1853 str. 364 vnovič priporočile; Janežič ima v Cvetniku slovenske slovesnosti le začetek in zveršetek in to tik pred Prešernovo BKrst pri Savici", da se rojakov dveh veljakov primerjati morete res lepi in mifcni povesti v prijetno vezani besedi slovenski. Pesmi ,,Sedim sinov" je s kratkim pojasnjenjem (str. 29 — 44) pridejana nSloveča elegija g. Graya, iz engležkiga (1. 1834) ravno u tisti meri". Zapopadik str. 31 v nevezani besedi sam kaže tako-le: nPoet se znajde na nekim vaškim pokopališi, in njegova misel se vstavi per rečeh, na ktere til zadene. On blogri tukej spijoče zavolj priprostiga tčka njih življenja. Permčri ga z življenjem velcih in bogatih. Po natornib darovih in zmožnostih, pravi, se more gotovo marsikteri, ki tukej počiva, šteti k naj slavnijim in imeaitnijim dežele; pa njegov nizki porod mu ni dal priti do menfka, kjer bi bil mogel te zmožnosti razviti, izobraziti, in se po slovečih delih svetu razodeti. Pa kakor k imenitnosti, časti in slavi, pravi dalje, jim je njih priprosti stan tudi pot zaperl k veliko krivičnostim in hudobijam, kakoršne so med visocimi, imenitnimi in bogatimi navadne. U serce ginjen misli poet na svoj prihodni stan, de se bo tudi on kmalo tim spijočim piidružil, in sklene z milim grobnim napisam, ki ga sam sebi naredi". — Elegija se prične na pr.: ,,Večerni jemlje zvon od dne slovo, — čez travaik giblje čeda se domu; — Orataj s' polja vleče plug berzno, — Zroči svčt tmi, in meni samimu" itd. — Grobni napis pa se glasi: Sem shran' košice v nedrije zemljeSerce imel je milo, iskreno, Mladenč, od sreče, slave nepoznan;Pa povračilo od neba prejme; Pa Mnze so prijatlice mu ble,Dal vbožcu vse, kar imel je — solz6 Otožnost ga za ljub'ga si prihran'.Kar želel, našel vse, — prijatla je. Ne vlšc' na dan, kaj blaz'ga še trohni V persteni hišci ti, al slabiga, V trepečim upu vse, v naročji spi Oččta in Boga njegoviga. —