Listek. Prve rože. (Čežki spisal V. Beneš-Trebizsky. Poslovenil D. Pf.) (Dalje.) Toda župan je takoj pomagal glavi Ne- beskega:« Vašega Ivana iščejo, kum!  A prosim vas, mene ne dolžite o tem ničesar. Kakor resnično je Bog nad nami in kakor resnično v prijaznosti živiva, nikdar mi ni niti v snu prišlo na misel, da bi moral kedaj to gospodo vesti k vam!» «Sina tvojega!* «Vstaša!» «Tam! — Zgoraj!» Huzarja hotela sta vso svojo besnost v češki besedi naenkrat iz svojih ogrskih grl izsipati, in zraven sta kazala z ostrino svoje sablje na hodnik in na dile. *Ni pomoči, kum! Morate z nami. Mati božja nam pomozi!» Kmet Nebeski je vedel huzarja na hodnik, s hodnika na dile, a vojaka pregledala sta vsako razpoko, na vsak tram sta uprla svoje oči: toda ničesar niso našli. Potem sta pregledala v vsej hiši vsak kot, celo škrinje morali so jima odpirati, in huzarja sekala sta v les kakor besna. Toda odšla sta brez vspeha in zopet proklinjala. Na večer tega dne je sedel v visokem žitu za vasjo mlad mož z razježenimi lasmi, visečimi v čelo, odet v cunje, bos in z desno nogo pod kolenom povezano. Ob mraku je vstal, oprezno se ogledal, uprl oči v vas, a potem je hitel po vrtih k domu Pfiborskih. V veži je prosil z zamolklim glasom za prenočišče, 6e tudi v ovčnjaku. V sobi ni bilo nikogar razven gospodarjeve hčere. Vslišavši govor je šla k polodprtim durim, a videvši razcapanca, rekla je prestrašeno, da naj počaka, dokler se vrnejo oče in brzo }e hotela vrata zaloputniti. 0 takovih neznanih ljudeh pravile so se tedaj čudne stvari po vaseh. »Anica! — Niti trenotek me tu pri vas ne pustiš?* je skoraj ihteče pravil mož. «Ti me odganjaš od vašega praga?» Hči gospodarjeva se je v durih obrnila, uprla svoje sive, bliskave oči na prositelja, porudela, a predno se je nadejala, držal jo je mladi raož trdno za roko. <Hitro, dekle! Za Boga, prosim te! — Domov ne morem, ne smem, a pri vas me nemara ne bodo iskali! Ali rae še ne poznaš, Anica? Vsak čas morejo biti tu, a če me skriješ pri vas, ne bode nikdo vedel o tem! Naj si vsaj za čas odpočijem! Ves dan nisem imel grižljeja v ustah! «So že odšli! Bili so huzarji tu! Pojdi vendar dalje, Ivan; prinesem ti vse, česar bodeš hotel, in česar bodem zmogla!» «Poslušaj, Anica! Skrij me, predno pride družina; to se potem raznese, in bili bi nesrečni! Jutri — pojutranjem moram biti čez mejo!» «A kaj si včinil, da so šli za teboj s karabineri in golimi sabljami?* <Vse ti povem, toda pozneje, Anica!» «A kako si prišel do tega oblačila?« «Tudi to izveš!» In mlada deva je menila, da se nad njo grudi strop, da nekako dobro ne vidi. Ni se mogla ganiti z mesta, dokler je ni novo opominjanje Ivanovo zopet privedlo k pameti. Šla je ž njim; toda skoraj se je dozdevalo, da vleče on njo za seboj. Na dilah razložila je seno, kaj najlepše postliala, potem šla po blazino in prinesla, kar je ostalo v shrambi po obedu; potem je sedla k njemu, vzela njegovo glavo v roko, naklonila svojo glavo proti njegovi, in še le sedaj je opazila široko rano na čelu, katero so na pol zakrivali lasje, in iz katere je začela iz nova kapljati kri. »Nesrečni bodemo, Ivan!» je zašepetala. «Ne bodemo, Anica! Le da pridem čez mejo; tje ne morejo za menoj! In ko pridem k Reni, preplavam na Francosko, pa bodem v varnosti 1» /fNa dvoru se je odzvalo nekaj glasov. Mladi mož je brzo vstal in poslušal. Deva je hitela k linam; toda takoj je bila zopet pri Ivanu. Bil je to otec z dvema sosedoma, govorili so o današnjem obisku in nekaj šepetali o Ivanu. «Imel je na sebi cunje, na čelu rano od sablje, desno nogo povezano in do sem so ga sledili. Možno neki, da se še jednokrat vrnejo. Potem pojdejo najbrže po vsej vasi. Ubogi Nebeski!* «Tega vsega je kriva ona. Hotela je imeti iz njega doktorja, a sedaj ima, niti nečem reči kaj!» «Bil je neki na praških barikadah prvi, vstrelil častnika, in ko so uže vsi utekali, hotel jih je še zadržavati!* Ivan je slišal vsako besedo tega govora. <GIej, Anica! Takoj moram oditi. Spravil bi tvojega očeta v nesrečo. Moram jim ubežati. Črez noč pridem dosti daleč, dan preležim nekje v žitu, a drugo noč bodem na meji!» *Ne smeš, Ivan, preveč si izmučen, ubegel; ne pustim te, in Se vedno krvaviš!» ¦ Spremiš me nekoliko!» • Nemara do groba! Cemu si Sel med nje, in čemu si nosil to rudečo čepico!» «Tudi od tebe, Anica moram to slišati? In vendar sem ti že prej toliko pravil o tej naši češki zemlji,» govoril je Ivan, «kako zahteva svoje nekdanje pravice, in kako je naš narod beden! A mi moramo naSi očetnjavi pripomoči do nekdanjih pravic in narod povzdigniti. Toda ni se nam posrečilo. Kdo more za to? Po Českem nas niso hoteli razumeti. Zaman sicer, ako Bog da, nismo krvaveli. Veš-li, da tudi trda tla ne rode, ako jih ne pomoči dež? A ta naSa kri bila je češkim tlem uprav majev dež. Morali smo zemljo namočiti, da bi zopet rodila Čehe s srcem, s častjo in s pametjo v glavi!» In deva je gledala široko rano na čelu Ivanovem, gledala to mlado, kapljajočo kri, ki je bila strahovita rosa na vsahla tla očetnjave. Danes so ji zvenele njegove besede, ki so nekdaj tudi njo ogrevale, tako tuje, tako ledene, da jo je zeblo v kosteh. Iz cerkvice se je oglasil večerni zvonček, nad lipami se ,e prikazala zvezda za zvezdo, in ko jih je bilo razsuto nad vasjo brez števila, plazili sta se po vrtu od hiše Pfiborskih s počasnim korakom dve postavi, in neraogli sta se in nemogli razstati. In komaj sta se ločili, razlegalo se je po vasi zopet ogrsko preklinjanje, žvenket sabelj, ki so tolkle ob prag. A to pot šli so huzarji res od doma do doma, od koče do koče, povsod so iskali, a ničesar niso naSli. Radi tega zvali so žveplo in ognjen dež na to gnezdo. In ko bi le smeli — volje so imeli k temu dosti in še preveč — nemara bi tem seljakom, neizvzemši niti župana, vrgli rudečega petelina na streho. Starega Nebeskega so odvedli še to noč v železju na urad; jeden ga je privezal h konju, in ako ni mogel hitro naprej, pobodel ga je z bajonetom, in kmet niti jeknil ni. Mati je klečala doma v izbi pred križem in molila za sina in očeta; toda ni mogla dobro moliti, kajti nekaj ji je ves čas pravilo, da je temu vsemu kriva le ona, ker Ivana ni hotela darovati Bogu. Kmet se je vrnil tretji dan, a gospoda ga je vendar kaznovala. Že četrti dan zarano je zaropotal pred vasjo boben in deset beloplaščnikov je vstopilo v njegovo hišo z ukazom, da ostanejo tako dolgo pri njein, dokler Nebeskega Ivana ne dobe. Vojaki so požrli vse in kmeta in ženo njegovo drli so, kakor so bolje umeli. A ko tega niso več mogli prenesti, šel je Nebeski v Prago. V Pragi je hodil od vrat do vrat, pošiljali so ga od Pilata k Herodu, od Ana do Kajfa, a vsi so zmajali ramena. Vojaki se niso umaknili iz hiSe. Toda nekoč zopet pred solnenim zahodom, začul se je pri Nebeskih boben in hripavo povelje, oglasilo se je rožljanie orožja, a pred pragom odmerjeni koraki. Vojaki so zapustili dom, zdelo se je, da tega sami niso pričakovali. Ljudje so se temu čudili, samemu Nebeskemu dozdevalo se je to nepričakovano; toda ko so zvedeli, da se je Nebeskega sin sam izdal, nehali so se čuditi. Seljak je po tej novici povesil glavo, šel v vrt, v katerem je stala gošča rož, sedel na drenovo klop in ni se ganil od tam ves dan. Do zadnjega trenotja se je nadejal, da je njegov sin srečno prispel Cez raejo. A ko so mu povedali, da je njegov sin bil vjet in skraja obsojen k smrti na vrvi, toda se mu }e obsodba spremenila v oseranajstletno ječo, zopet ni rekel besede, le na ženo je pogledal — danes prvič tako — s strašnim predbacivanjem. Ferdo Mlinarjev je prispel srečno na Francosko, živi tam še danes, a tudi ostalim iz okolice se ni ničesar hudega prigodilo. Jednega oblekli so zato samo v lovsko suknjo. Med ljudmi se je pravilo na tihem, da je bil baje nekdo od teh dijakov izdajica. ČeSki konstituciji, kakor jo je umel ljud, zagrmel je Windischgratz pogrebno salvo, in potem je minila kakor dim njegovih topov v jasnih junijevih dnevih. Od teh dob je minilo leto in dan in v vrtu Nebeskih razcvetale so se rože uže v četrtič. Crne baržunove čepice z rdečebelimi prameni si ni nikdo več upal nositi, a kje jih niso raztrgali, položili so jih v skrinjo potomcem v spomin, da bi vedeli, kake čepice so nosili za češke konstitucije. Seljak Nebeski je sedel vsak dan, odkar so cvetele rože, v vrtu na drenovi klopici s črez prsa zloženimi rokami, zamisljen in z nekoliko osivelo glavo, ali bolje rečeno s pepelasto. Bilo je zopet nekoč v nedeljo popoludne. Otroci, toda uže drugi, igrali so zopet pod štirimi lipami, a v vas je prihajal zopet nek neznani mož. Toda tega se niso otroci vstrašili. Gledali so skoraj posmehljivo za njim. V licih in bradah tvorile so se jim jamice, tako so se nasmehovali. Prišlec je nosil na glavi čepico z žoltim, obledelim pramenom, v roki je nosil španjsko trstiko z zakovano glavo, a v telovniku tičala mu je knjiga prenapolnjena z listinami. Hodil je kakor puran, ako ga kdo najhuje z rdečim robcem razdraži. Bil je to uradni sel, a takrat v petdesetih letih je mogel uradni sel mnogo storiti. Stopil je med otroke pod lipami in vpraSal po Nebeskih. Otroci buSili so zopet v smeh, ker jih je tako gosposko vprašal in s tako čudnim naglasom. Stareji deček privedel ga je do vrta Nebeskih. Sel je izvlekel knjigo, iz knjige veliko pismo in podal je Nebeskemu. Seljak je vzel molče pisanje, pogledal na naslov, bil je nemški, potlej na pečat in na tem je bil velik dvoglavi orel. Razprostrl je list, toda razumel ni besede, ker je bilo vse nemško, a v vsej vasi ni umel nikdo niti besedice nemški. Kmet je sela vprašal, kaj zopet hočejo ti gospodje od njega in ga prosil, da mu list prebere. (Dalje prih.) Smešnice. Nek kmet je gnal v Zagreb kozla na sejem. Ker se pa še nikdar ni vozil po železnici, hotel je to priliko porabiti. A imel je premalo denarja za oba. Plača torej samo za sebe, kozla pa priveže za rogove zadi za vlak. Ko pa kozel ni mogel dohajati več vlaka, ga je ta le še vlačil za seboj. Pri tem pa so se kozlu iztrgali rogovi in obležal je mrtev na železnem tiru. Ko je v mestu izstopil kmet ter hotel kozla odvezati, da ga žene na sejem, se ne malo začudi, ker kozla ni več. «0h preljubi moj kozel,» vzdihne žalosten, «saj sem vedel, da si moral pehati voz, ker tako hitro se Se nisem nikdar vozil. Zato pa so ti ostali samo rogovi, a ostalo si pri pehanju vagonov izgubil.