Tedaj se je pojavil med drevjem on; spoznal sem ga po nagli hoji, po hitrem vihravem koraku, ki ga nima nihče razen njega. Mimo naju je šel, pogledal naju je in dvignil roko...
In takrat sem rekel, da sva svoja, svoja tudi brez njenih in mojih starih, da nama nihče na svetu ne more braniti, da se ljubiva.
Dvignil je roko: človek bi mislil, da preti, pa nama je le zvezal srca za večno, blagoslovil dvoje src s svojim belim blagoslovom.
In tako je Naomi zdaj moja. In midva veva, če nihče drug noče vedeti, da tisti, ki je mimo šel, ni umrl, ampak da živi, ker kdo bi sicer njegove posle opravljal po svetu?« —
Suha veja je počila kakor pod korakom, in vsi trije so se ozrli h grobu. Grob pa je tam štrlel v noč, ogromna votlina z ogromno skalo pred vhodom, tih in samoten. Kakor s slepimi očmi je bolščal v mesečino.
Ivan Čampa I  Spominčica
Med regradom, marjetkami in travo si razprostrla sin j kaste blazine kobuljastih cvetov, ki vso planjavo oživljajo v pozabljene spomine.
V otožnem času sama si otožna: prav ti cvela si, ko sama sedela sva z ljubljenko na vrtu in pobožna drug drugemu v obličje si strmela.
Mladična trava je bila ko morje razkošnih upov, kjer midva veslala sva v čolniču ljubezni na obzorje k obali zrelosti, ki je poznala
še nisva. Jablane cvele nad nama so ko nebeški blagoslov, snežilo je s češenj, vrt je bil ko pesem sama, ki sonce ji prida j a poživilo. —
Kako lepo bilo je v tistem maju, ko pasla belo sva mladost, ko teža poletja padla ni bila na naju in je bila nedolžnost še vsa sveža!
232
Zakaj je moralo vse to miniti, zakaj se nama je zlomilo veslo, zakaj se moral je čolnič zvrniti in sem ostal, ko je že njo odneslo?
O davni maji in zeleni gaji!
Zdaj le še sanjam o ljubimki plavi.
Spomini se gneto kot ovce v staji
in pestre misli se porajajo mi v glavi.
Za vsako stvar v življenju je odveza in vem: tem bolj dehti, čim večja bol je. In ko se misel še naprej pogreza, spoznam, da je bilo tako najbolje. —
Spominčica, ko drugo leto v maju spet bodo popki sinjkasti in rožni se raze veli ti v ljubkem običaju, ne bom ihtel po davnosti otožni.
Stanko Bračko   I   Deklica s sladoledom
Žametno nebo ji na ramena seda kakor grlica, ki jo polet utruja.
V  roki se ji peni kupa sladoleda
in igrivo ga nekomu, ki ga ni, ponuja.
V  žarkem juliju so njena mlada leta
se razcvela ji na ustnah kot na rdečem cvetu. Pesem ji je sestrica in smeh prepleta njena lica v venec, in v trepetu
sonce ji na sladoled prhuta kot rumen metulj s poljane. Njena pota vsa so z igrami posuta in skrivnosti njene vse so že izdane.