67
Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovcu.
IX Pismo. Dragi stric!
Ko smo Križno goro zapustili, smo se podali spet nazaj v Cerknico, in smo tam pod streho blagoserčnega dekana gosp. Anžlovarja našli gostoljubno sprejetje.
Naj Vam kaj malega povem od Cerknice.
Terg cerkniški ima obraz kakor vsi kranjski tergi, močne zidane hiše, sred terga slovensko drevo lipo, svojega kramarja, kerčem več kakor potrebno itd. Cerkev Devici Marii posvečena je zadosti prostorna, in kakor sem že omenil,  da na Notranjskem  ne smete iskati veličastnih
cerkev, tako tudi cerkniška pri vsi lepi snažnosti nima nobenih takih stvari, ktere bi prijatelja umetnosti unemale. Vendar tega   niso   Cerkničanje krivi,   temoč njihova osoda.
Terg je več kakor enkrat bil napaden po sovražniku kerščanstva, za kterega krepko življenje si dan današnji diplomati toliko glave belijo. Leta 1522 je bil v tem tergu, kakor Valvazor piše, „Ach und Weh". Leta 1559 je spet 16,000 Turkov v Cerknico prihrulo, in ves terg razdjalo. Na Svečnico 1560 so Turki spet v Cerknici pometali, in 1578 se je vselil v ta ubogi terg pomor (kuga); —> za milega Boga! kako bi mogoče bilo si iz takošnih stisk in nadlog pomagati. Sedaj jim je železnica nova kuga, ktera jim mori zaslužek, in tako jih le še zna jezero rešiti. Da bi se našla v Cerknici špekulativna glava, ktera bi vabila rudeče-lasaste Angleže s svojim „spleenom" v ta romantični kraj, potem bi še utegnil kakošen šterling se v to okolico natepsti. Domači touristi so večidel ubožci, kteri si sira in čebulice v torbici seboj nesejo, da ju pri po-ličku kislega Dolenca pozobljejo. Svoje dni so Čiči in Kra-šovci barantali po Cerknici s soljo, sadaj Ciči in Krašovci sami neosoljeno juho serkajo.
Pred dvesto leti je slovela cerkniška roženkranska bratovšina s svojimi 32 večjimi in 15 malimi banderi. Ob času Valvazorja je štela bratovščina ta 86,000 udov. Bil je tudi tukaj nekdaj sloviten farmešter Gregor Cervič, kteri je po Friulskem, Horvatskem in Koroškem slovel kot „Wunderdoctor" ali zdravnik, kteri je vse ozdravil, kar mu je pod roko prišlo.
To je, dragi stric, vse, kar o zgodovini Cerknice vem. Naš gosp. Likar bi utegnil priložnost imeti več kaj povedati. Na Stirskem in Koroškem imamo po povelji svitlih škofov pri vsaki cerkvi že spisane farne kronike; kaj takošnega bi se tudi svobodno na Kranjskem začelo.
Kranjci poleg tega imajo že dosti nabranega gradiva v svojih letopiscih, kakor: v Valvazorji, Baucerji, Dolni-čarji itd.; trebalo bi se le, tam poiskavati in v posebne bukve prepisovati. Vse to bi bolje koristilo za domačo zgo-govino, kakor pa iskanje hiše v Ljubljani, pri kteri je Jason svojo barko privezal. Historično družtvo bi moglo v svoje „Mittheilungena zbirati gradiva za domačo zgodovino, ne pa iskati od svojih sodelavcov že kritično izdelane zgodovine. Kritični zgodovinopisci še le ustajajo po nabranem gradivu, družtvo in njihov organ je samo „Zeughausu, v kterega se nosi orožje razne verste. Al pustimo to. Saj je lože pervo v roke vzeti in kritikovati kar so storili drugi, kakor pa z velikim trudom samemu starine nabirati.
Ko smo svoje potolčene kotrige (ude) s sladkim spanjem okrepili, smo šli v družbi ljubeznjivega gospoda dekana in gosp. kaplana Likarja obiskat škocjanske jame.
V bližnji vesi smo vzeli za vodnika kmeta Srebernika. Kmet Srebernik je bistra glava, bere „Noviceu, in je veliko veselje imel, ko je zvedil, da ima pred seboj urednika wNovic". Tudi mene je gledal po dolgem in širokem, in ni mogel zapopasti, kako da jaz v ta kraj pridem.
Jaz sem občudoval ostro logiko tega prostega slovenskega kmeta.    Sedaj še   le  sem razumel besede Gothejeve
v „Faustu":
„Wa8 du ererbt von deinen Vatern hast, Ervvirb es, um es zu besitzen."
Mi, kteri se med izobražene štejemo, smo v svojem mišlcnji večidel pokvarjeni. Imel sem večkrat priložnost govoriti z izobraženimi prebivavci severne Germanije, ali ne sramujem se očitno spoznati, da jih večkrat nisem razumel, kaj so hotli povedati. Ni Vam nič druga čuti, kakor zmiraj   le:   Quantitatives   in   Qualitatives,   Subjectivitaet in
Objectivitaet — vsa žlabudrija je bila
rWie eine der langbeinigen Cicaden, . Die immer fliegt und fliegend springt. —
Kako vse drugači trezno, razumno govori naš slovenski
kmet, kterega se nemškufarija ni oblizala. Al prosto mišljenje današnji dan več ne dopada; vse mora okerpano biti z znanstvenimi izrazi, čeravno pod to robo mnogokrat ni ene čedne misli najti. O ti ljubi stari Lukreci! kako si ti svet dobro poznal, ko si pisal zlate besede:
Omnia enim stolidi magjs admirantur amantque, Inversis quae sub verbis latitaotia cernunt.
Pot k škocijanski jami pelja skoz zanimiv hojev log1 in med zelenimi ložnimi travniki. Dragi stric, da bi imel pero Adalbert Štifterovo, bi Vam popisal vsak zeleni germič, pod kterim tiči mali steržek, — vsako pisano cvetlico, na kteri se ziblje pridna bčeiica, — vsako drevesce, okoli kterega se ovija zmirom zeleni beršljin, — popisal bi V7am, kako vodica kaplja po jarkcih, — kako sumočejo terstike kraj tihega ribnika, — al tega, kar Stifter zna, ne znam jaz. Do sadaj je sicer slovensk pisatelj mogel biti arhajolog, numismatik, geolog, historik, pesnik vsake pesniške baze — lyrik, epik, dramatik, — hvala Bogu! sadaj se že več oračev najde na zapušeni njivi slovenskega slovstva. Al kakor smo poprej imeli kritične slovnice — naj sled nji sad slovstva pri vsakem narodu — tako bomo sadaj dobili poprej kritiko kakor učene dela. Zmiraj hočemo —  — —  —  —
Najpoprej smo obiskali živi most. Vežo brega globoke jaruge, čez kterega lahko peljaš s senom naloženi voz. Kako je bil stvarjen, naj razlagajo geologi; jaz sem v njem vidil le lep most, kteri je postavljen čez časnost in  večnost.
Potem smo prišli do poderte cerkvice sv. Focijana. Pravijo ljudi, da je tam kadaj živel pobožen samonjak iz bližnjega cistercijskega kloštra. Srečna doba človečanstva, sem si mislil, kadar je še tukaj vladal mir in pokoj. Sadaj zemlja ječi pod težo železnega voza in sopar okužujc čisti ložni zrak. Ljudje niso še bili tako željni po novostih, imeli so v svojem noternjem bogati svet dobrih sklepov, in so več govorili z Najvišjim, kakor pa s hinavskimi ljudmi. Niso priobčevali po svili*-) svojih misel, al pošiljali so svojim bratom po ljubezni dobre  dela.
V škocijansko jamo ni treba navdol iti, kakor v merzlo jamo, temuč se gre naravnost, ker skoz njo teče potok. Dozdeva se mi, da ima skoz to jamo cerkniško jezero enega svojih pritokov in da je ustje pri veliki Kar-lovci. Nismo mogli jako daleč po votlini, ker zadelana je bila z bervni, hojami, smudjem itd., ktero voda  prinese.
Po ogledu jame smo se spet podali v Cerknico nazaj, kjer nas je čakal ^largum et lati t um prandiamu. Hišni gospodar, kteri so si na svetu že tudi marši ktero skusili (bili so leta 1848 blizo najine domačije, dragi stric, vojašk duhovuik v Radgoni) in so eden tistih, o'i kterih reče narodna prislovica: ^Svetli, ko mož".
Težko smo se ločili od te prijetne družbe — z žalostno negotovostjo, jeli bodemo še kadaj se v življenji vidili ali ne. — Za danes srečno, dragi stric, pozdravite mi Verbovčane.                            Vaš                            Vicko.
68
v
*) Na Stirskem s vila — Draht od sviti, winden/kakor Draht von drehen.