— 318 —
f) Poostrenje kazni z x porabo § 265. k. z. Prvi sodnik obsodil je Josipa S. zarad prestopka razžalitve straže z besedo po § 313. k. z. z vporabo § 265. k. z. na 14 dni poostrenega zapora.
Vzklicu obtoženževemu se je, v kolikor je meril zoper izrek o kazni, s sodbo z dne 26. avgusta 1887. 1. št. 7915. vgodilo in sodba prvega sodnika v_ tej točki zarad ničnostnega razloga § 281. št. 11. ovrgla.
Razlogi.
Mnenje prvega sodnika, da je pri prevladujočih obtežilnih okol-ščinah dovoljeno, z vporabo § 265. k. z. ustanovljeno kazen poostriti, ne da bi moralo biti to v dotičnej zakonovej določbi izrečeno, ali da bi nastopili pogoji § 260. črka b k. z., je krivo.
V § 265. k. z. je le določeno, kako se ima pri izmerjenji kazni v zakonitih mejah postopati in katero poostrenje se sme porabiti, če so pogoji za to. Nikakor pa v § 265. k. z. ni rečeno, da bi se smela vsaka kazen zavoljo prevladujočih obtežilnih okolščin poostriti, če tudi v dotični točki poostrena kazen za slučaj obtežilnih okolščin zažugana ni.
Ker je za razžaljitev straže z besedo v § 313. k. z. zažugana kazen zapora od treh dni do enega meseca, je prvi sodnik s tem, da je obsodil obtoženca — vpiraje se le na § 265. k. z. — na 14 dni poostrenega zapora, prekoračil meje zakonovega kazenskega stavka. Vsled tega je njegova sodba po § 281. št. 11. k. p. r. nična in se je morala ovreči.
--o--
Književnost.
Pod to rubriko obljubili smo v 4. številki tega letnika svojim bralcem poročati o zanimivejih ocenah, katere bodo objavljene o načrtu novega nemškega dižavljanskega zakonika. Večina glasov, kateri so bili do sedaj slišati, ni vgodna delu kodifikatorne komisije. Izmed ttoietikov je Deruburg, kakor so poročali listi, začetkom svojih predavanj v preteklem letnem tečaji izrekel tehtne pomisleke proti načrtu ter pristavil, da je povsem soditi, da bode se še mnogo let učil pruski „Landrecht" a ne novi državljanski zakonik. Izmed avstrijskih učenjakov je nedavno U n g e r v Griinhutovem časopisu izrekel dvom, „ob wohl der iiberaus griindlich und gewissenhaft gearbeitete Entwurf eines btirgerlichen Gesetzbuches fiir das Deutsche Eeich die hochsten
— 319 —
Ziele erreiche". Tudi pri shodu nemšliih juristov, vršečem se 11., 12. in 13. septembra t. 1. v Stettin-u, bilo je čuti več neugodnih glasov.
Naj navedemo izmed razprav, katere se bavijo ex professo z načrtom, dvoje v kratkih potezah. Gierke meni v spisu „Ent\vurf eines biirgerlichen Gesetzbuches und das deutsche Eecht", da ima načrt v svoji celoti marsikatere hvalevredne lastnosti, a on ni naroden, ni vstvarjajoč, on sploh prezira m-avne in socijalne naloge, katere naj spolnuje nova ureditev zasebnega prava, v svojem bist\Ti načrt ni drugo nego v paragrafe zakonika vlit kompendij pandekt. Vsa določila njegova ozirajo se le na pravnike, ne na narod, h kateremu ne govore nikakor, kateremu bode zaradi tega ostal tudi zakon tuj. V načrtu kodifikovan jo le usus modernus pandectarum, popolnjen z nekaterimi določili, izposojenimi iz novih zakonov. Načrt ni v nikaki zvezi z življenjem, noben zakonodajalec pa ne bode vstvaril ničesar v resnici trajnega in popolnega, če mu velja zgodovinska njegova naloga le za problem pravniške tehnike, kateremu najbolje vgodi daleč od praske sveta v prijetnem in miraem zavetišči, on ne bode ničesar popolnega vst\'aril, če, na novo urejajoč zasebno pravo, ne sprevidi, da opravlja s tem so-cijalno delo, da prevzame s tem veliko odgovornost za prihodnji razvoj nravnih in gospodarskih razmer. Ker namen kodifikatorjev okrožja jurisprudence ni presegal, je socijalna tendenca načrta individualistična in enostransko kapitalistična najpristnejega manchesterstva, tista obče škodljiva antisocijalna tendenca, katerej je v ostalem novo nemško zakonodaj stvo popolnoma slovo dalo.
Iz drugega stališča ocenja načrt Otto Bahr v članku „das biirgerliche Gesetzbuch und die Zukunft der deutschen Eechtsprechung." Tudi njemu načrt, da si so pri njem sodelovali večinoma praktiki, ni drugo, nego doktrinarno delo, katero zarad svojega umetalnega jezika niti narodu niti pravnikom ni lahko umljivo, katero pa tudi ne dosega vrhunca sedanje pravniške vede. Da razjasni, kaj bi pomenil načrt, če postane zakon, za prihodnost nemškega pravosodja, opisuje pravniško delovanje v tistih nemških pokrajinah, kjer še velja ius commune ter ga primerja onemu v deželah kodifikovanega prava. V onih ima pravosodje duševno svobodo, pravniki si prizadevajo spoznavati rimsko pravo v njegovem bistvu ter ga prispodabljajo današnjim razmeram, nikakor pa jim corpus iuris ne velja kot paragrafovan zakonik. Tam pa, kjer je pravo uzakonjeno, nastopi „lehrbuchjurist", jegova učna knjiga je le zakonik.   Zakon vporabljajo mehanično in odvadili so se
— 320 —
pravniško misliti. Eimsko piavo je do danaSnjpga dno šola ža noraSko pravnike, a ta šola bode — po mnenju Biilir-ovem — prenehala, ko dobi Nemčija svoj zakonik. Pravniško učenje postalo bode vse drugačno, mehanično bodo poučevali in učili se. Od dijaka, kateri si bode moral prisvojiti približno 6000 paragrafov raznih materij kodi-fikovanega prava, ne morete zahtevati, naj tudi juridično misli. Če postane načrt zakon ter se s tem razvoj prava v Nemčiji do konca prižene, veljalo bode zraven slabega civilnega procesa nepovoljno ma-terijalno pravo. Biihr h koncu pravi, da tega zakonika nemškemu pravosodju nikakor ne želi, da je nemško zakonodajstvo zadnji čas marsikateri lep vspeh doseglo, da pa bi bilo uzakonjenje tega načrta — velika zmota.
--o--
Drobne vesti.
(Osebne vesti) Notarjem v Zatičini imenovan je notarski kandidat Stanko Pirnat v Brežicah.
Odvetniško pisarno otvoril je v Voloski dr. Andrej Stanger. Umrl je dne 31. avgusta t. 1. v Ljubljani umirovljeni nadsodn. svetnik dr. Ernst pl. Lehman.
(Jezik kodsuda v Istri). Pod tem naslovom objavlja „Naša Sloga" sledeči slučaj: okrajno sodišče v Buzetu odredilo je vsled v hi-vat-skem jeziku vložene tožbe dan za redno ustno razpravo. Toženec zahteval je pri ročišči od sodnika, naj mu v zapisniku v laškem jeziku protolmači točni zadržaj tožbe, da more na temelji tega informirati svojega zastopnika za odgovor. Okrajno sodišče v Buzetu je z odlokom z dne 21. avgusta 1887 št. 4006 odbilo to zahtevo. Rekurz, katerega je zoper ta odlok vložil toženec, pa je zavrnilo višje deželno sodišče v Trstu z naredbo z dne 6. oktobra 1887, št. 3813. kazaje na to, da je sodnik glasom §. 20. o. s. r. sicer dolžan razjasniti strankam vsa fakta in vse dokaze, na katere se opira tožba ali druga vloga, da pa o jeziku v tem paragrafu ni govora. Izvanredni rekurz zavrnilo je najviše sodišče z odločbo z dne 8. februarja 1888, št. 1228.
(Pred več ljud mi.) Prvi sodnik oprostil je Ivano B. obtožbe zarad prestopka zoper varnost časti v zmislu § 496 k. z. — doprinešenega s tem, lUi je Frana K. s ..prešičera" zmerjala ter ga s prekljo po levi roki vda-rila. Svoj izrek vpiral je sodnik na to, da je pri djanji bila prisotna le jcdna dorasla ženska in troje nedoraslih otrok, da se toraj djanje ni vršilo ,,pred več ljudmi'.
Vzklicno sodišče je vzklicu zasebnega obtožitelja vgodilo ter obtoženca krivim spoznalo, ker § 496. govori le o „ljudeh", katerim se morajo prištevati tudi otroci, ako so toliko dorasli, da zamorejo sprevideti — kakor v tem slučaji — da se s človekom grdo dela, ako se s „prešičem" zmerja in s prekljo vdari.