32
dr. Dušana Finde Isen
Znanost razkriva
IZOBRAŽEVANJE ZAPORNIKOV
Zaznavne\ spoznavne in druge značilnosti zapornikov
V za vore sodijo predvsem tisti vzgojni in izobraževalni programi, ki stremijo k spreminjanju zapornikove zaznave stvarnosti
Izobraževanje v zaporih jc namenjeno Življenju in usposabljanju za delo. Načeloma naj ne temelji na tistem, kar je dano, Lj. na zapornikovem družbenem poreklu, družbenem položaju, revščini, ubožaem otroštvu ali genetskem zapisu. Cilj tega izobraževanja ni zgolj pridobivanje poklicnih spretnosti.
Razen tega vzgoja odraslih nasploh temelji na dobrem poznavanju zaznave in osebnostnih lastnosti tistih, ki jim je vzgojni program namenjen. Ob vsem tem se postavlja vprašanje, ali imajo zaporniki kot družbena skupina tudi nekatere skupne lastnosti, ki bi jih bilo dobro prepoznati in upoštevati pri pripravi in izvedbi vzgojnih in izobraževalnih programov.
fHBfl
SKUPNE ZNAČILNOSTI ZAPORNIKOV
Postavimo si najprej vprašanje, kdo je zapornik, oziroma kdo je kriminalec. "Kriminalec je tisti, ki prekine (družbeni) dogovor, ki prekine dogovor od časa do Časa, kadar ga v to sili nuja ali zelja, kadar ga na to navede osebni interes, kadar v trenutku nasilja ali zaslepljenosti da prednost svojim interesom pred vsem drugim, pa čeprav mu zdrava pamet pove, da to ni razumno", (Foucault, 1999, str. 87.)
O zapornikih vemo dovolj, da lahko napravimo nekaj posplošitev: vemo, da družbeno-ekonom siti dejavniki vplivajo na stopnjo kriminala v državi.1 "Zločinec in predvsem pogostnost zločina sta pravzprav bolezen družbenega telesa," pravi Foucault {1999, str. 84). Gre za bolezen skupnosti. Vendarle to Še zmeraj ne pojasni, zakaj so nekateri prestopniki in drugi ne. V nekaterih okoljih je pre s topništvo pravzaprav normalno obnašanje,2 David Matza (Morin, 1981) pa je dokazal, da kriminalci niso čisto brez morale ali vesti. Pravzaprav sploh niso brez nje, le da so razvili načine, kako si vest pomiriti.^ Vemo tudi, da je v pri odraslih moških kriminal izbran način življenja, pravzprav poklic. Do odraslosti so si nabrali že kup prestopkov, močno so se povezali s kriminalnimi socialnimi skupinami, opustili so vse načine zakonitega življenja, razen če jih potreba sili v drugačno obnašanje. Dovolj so že prilagojeni zaporu, da nanje nima več pravega zastrašujočega vpliva. Ameriške raziskave so pokazale, kako zaporniki trdno verjamejo, da jih pri prihodnjih prestopkih ne bodo ujeli, in to jim daje občutek vsemogočnosti.
Preučevanje njihovega odnosa je pokazalo, da že dolgo gojijo prezir do povprečnih, pravovernih državljanov in njihovih moralnih in pravnih 2avez. Zaporniki so nadalje izjemno egocentrieni in radi manipulirajo druge. Njihova egocentričnost zrcali njihove skromne zmožnosti moralnega razmisleka.
33	Znanost razkriva

Vprašanja o tem, kaj je prav in kaj ne, so zgolj v povezavi z njihovimi osebnimi potrebami in zadovoljstvom. Kriminalci so socialno nezreli pa tudi kognitivno in moralno nedorasli. Takšna nerazvitost je posledica njihovega socialnega porekla pa tudi zapora samega. Zapor namreč pripomore k polnemu razvoju kriminalne osebnosti. Ti primanjkljaji preprečujejo zapornikom, da bi se vživljali v druge, da bi zagledali vloge drugih ali jih privzeli (Duguid, v Morin, 1981, str. 141). Spoznanja so pomembna tudi za pripravo in izvedbo vzgojno-izobraževalnega programa. Igranje vlog je tedaj primerna učna metoda.
Članstvo obsojencev v mladoletniških kriminalnih skupinah, kriminalnih skupinah odraslih in čas, ki so ga preživeli v zaporu, so jih navedli na to, da so si prisvojili niz vrednot, ki delujejo tudi kot močna spodbuda kasnejšemu združevanju kriminalcev. Če vse to povežemo še z družbeno-ekonomskimi sankcijami in kulturnimi sankcijami nad njimi, ki so v veljavi tudi takrat, ko so že bivši obsojenci in bivši zaporniki, nas vse to pripelje do lega, da podvomimo v spremembe pri zaporniku.
Zločince in prestopnike je treba nadzorovati. Nadzorovanje pa je mogoče le tako, da jih osamimo, torej zapremo, ali da jih vključimo v družbo. Kadar Število kriminalcev v neki družbi močno naraste, se zdi osamitev vse manj primerna. Edina rešitev, ki tedaj preostane, je poskus razvoja in integracije teh oseb v družbo. Pri tem imajo izobraževalni programi pomembno vlogo. Večina vzgojno-izobraževalnih programov je namenjenih kognitivnim in socialnim spremembam zapornikov, pri čemer programi največkrat temeljijo na svojskih leoretičnih in strukturnih temeljih, tj. na amalgamu različnih teorij o Človekovem obnašanju (Ayers in drugi, 1980).
Vprašanja o naravi posameznega zapornika so za izobraževalca še toliko pomembnejša, ker, kot pravi Foucauil (1999, str. 17), obstaja težnja, da izvedenci "hkrati z deliklom obravnavajo kriminalnost ... storilcu kaznivega dejanja pa nalepijo osebnost de-linkventa (to se prvič pojavi v 18. stoletju) ... Nazadnje ni obsojen storilec zločina, marveč osebnost, ki se ne sprejme, ki ima rada nered, ki zagreši različna dejanja in nazadnje zločin". (Foucauil, 1999, str. 17.) "To, kar sodnik obsodi in kaznuje, tisto, na kar se nanaša kaznovanje, je obsojenčevo neprimerno obnašanje, kar si sodnik razloži kot vzrok, izvor zločina." (Prav tam.) Foucault je v svojih predavanjih v Študijskem letu 1974-75 na College de France z naslovom "Nenormalni" poudaril vlogo psihiatričnih izvedenskih mnenj, ki osumljencu prilepijo nalepko, ta nalepka pa postane, lahko rečemo, njegova druga narava, tako v zaporu kot kasneje po povratku v družbo. Kako so te oznake narave posameznikov daleč od stvarnosti in kako malo lahko pomagajo izobraževalcu in vzgojitelju, razumemo, Če preberemo več takšnih izvedenskih mnenj, v katerih najdemo podoben diskurz. Pojavljajo se pojmi kot "psihološka nezrelost, slabo strukturi ran a
34
Znanost razkriva
Z izobraževanjem si lahko povrnemo dostojanstvo subjekta.
osebnost, slaba ocena stvarnosti, globoka čustvena razrvanost, resne Čustvene motnje, pa še kompenzacija, fantaziranje, don-huanizem,4 bovarizem5" itd,, pravi Foucault, ki je preučil številna izvedeniška mnnenja. Preučevanje slovenskih izvedenskih mnenj prav tako pokaže, da se v tej govorici nakažejo ponovljive oznake. Že leta 1836, trdi Foucault (1999, str. 19), je bila praksa psihiatrov in prič takšna, da so preko rekonstrukcije najrazličnejših vzgibov v življenju osumljenca pripeljali prisotne do razumevanja zločina. "V teh pričevanjih pa je osumljeni prisoten v obliki želje, da zagreši zločin". Foucault v podporo tej trditvi navede naslednji izvedenski opis: "Hotel je spoznati vse občutke ugodja, užiti vse in brez odlašanja, občutiti močna Čustva. V tem je bil njegov cilj. Pomisleke je ime) le pred mamili, kajti bal se je, da bo postal odvisen, in pred homoseksualnostjo, ne zaradi načel, marveč zato, ker mu do lega ni bilo. Njegovi cilji in
njegove muhe so mu bili zmeraj prvi. Ni mogel prenesti, da se mu kdo postavi po robu. Svoje starše je čustveno izsiljeval, do tujcev in do svojega okolja pa je bil grozeč in nasi len ..." (prav tam, str. 20). Pogosto se v izvedeniških mnenjih pojavljajo tudi besede "neuspešnost, manjvrednost, revščina, grdota, nedovoljšnja razvitost, infantilnost, nestabilnost". Ti opisi so takšni, da je človek hkrati odgovoren za svoja dejanja in hkrati ni odgovoren za nič. Posledično se pred sodniki znajde ne subjekt, marveč objekt. Objekt neke tehnologije, nekih postopkov, objekt znanja o tem, kako se človeka popravi, prilagodi, vrne v družbo ...s Takšni postopki objekti v izacije zapornika lahko, in nedvomno v neki meri tudi vplivajo na pisce in izvajalce izobraževalnih programov, zato je tem pomembneje, da izobraževalec vloži velik napor v spoznavanje zapornikove narave in da verjame, da je z izobraževanjem človeku moč pomagati, da si povrne dostojanstvo subjekta.
Zanimivo je preučiti, v kolikšni meri družbeni položaj osumljenca vpliva na
ZH3 nos t razkriva
oblikovanje izvedenskih mnenj. Kadar gre za družbeno vplivno osebo, najdemo oznake, kot so: "Nima slabega spomina. Imel je denarne težave in težave v poklicu. MaturiraJ je leto pred vrstniki, ima dve diplomi in bil je podporočnik v vojski ..." Oseba je v tem primeru opisana z vidika zunanjih, družbenih dosežkov. V nasprotju s tem pa družbeno nevplivne osumljence izvedeniška mnenja obravnavajo skozi "vpogled" v njihovo osebnost, ki mu sledijo mnoge diskvalifikacije kot nedosledna presoja, psihološka nezrelost in nekatere druge, ki smo jih že omenili. Foucault, ki se je posebej posvetil primerjavi izvedeniških mnenj (prav tam, str. 21). nas tako posredno opozori, kako zelo moramo biti izobraževalci previdni pri spoznavanju narave zapornikov. Težnja je, da se te oznake prikažejo kot osebnostna lastnost. Pri izvedenskih mnenjih, trdi Foucault, se delikt prikaže skozi psihološko-etieno podobo osumljenca. To po-
Zaznave se spreminjajo po treh poteh; poti kognitivnega razvoja, poti moralnega razvoja, poti družbeno-politiČnega razvoja. To pomeni, da izobraževanje zapornikov, ki bi stremelo zgolj k spoznavnim ciljem, ne bi odigralo pričakovane vloge. Posameznik mora napredovati tudi moralno, spremeniti mora svoje vrednote in načela. Spoznati pa mora tudi možnosti in omejitve družbenega življenja ter pravni in politični okvir družbenega obstoja, kajti njegova dotedanja pravna in politična socializacija nista zadovoljivi. To lahko pripišemo širšim kulturnim pomanjkljivostim taksnih posameznikov, ki so se zvečine gibali v omejenem socialnem okolju, kjer so veljala pravila teh mikro okolij in njihovih subkuliur. Posameznik mora spoznati, kaj je v družbi dovoljeno in kaj ni, ter ta spoznanja tudi vgraditi vase,9
meni, daje tisti, ki nekaj ukrade, kradljivec, in tisti, ki nekoga ubije, ima nezadržno željo, ki ga sili v ubijanje. Namesto da bi obravnavali dejanje, obravnamo bitje! Eric Berne, oče t ran s akcijske analize, posebej poudari, da takšnih diskvalifikacij osebe drugega človeka ne smemo uporabljati, če želimo, da se drugi človek razvija.7 Izvedenska mnenja pa so mnenja tistih, ki imajo moč in oblast. In ta oblast lahko sprejme odločitev, ki nekomu da svobodo ali ga zapre. Včasih mu podari življenje ali mu ga celo odvzame. Ta mnenja, te odločitve imajo veliko moč, ker prihajajo od kvalificiranih oseb, pociani so v znanstvenem jeziku in prihajajo iz znanstvenih ustanov.8 Pod močan vpliv teh mnenj prav lahko pride tudi izobraževalec v zaporu
PRESEGANJE DISONANCE V ZAZNAVANJU
Pisci vzgojnih programov za zapornike upoštevajo vlogo zaznave, ki vodi v posamezno obnašanje. Vsekakor je zaznava zapornikov bistven korak na poti k spoznanjem, korak umeščen med stvarnost in posameznikovo zaznavanje stvarnosti. Za osvetlitev te trditve povejmo, kako večina zapornikov zaznava šolo, družino ali družbo. Največkrat Šola, družina in družba niso zatiralske, zaporniki pa jih vendarle vidijo takšne. Kriminalno dejanje je bilo morda vredno tveganja ali pa tudi ne, v očeh zapornikov pa je bilo.
Zaznava izobraževalca in vzgojitelja je drugačna od zaznave zapornika. Takšno razhajanje v zaznavi stvarnosti naravno privede izobraževalca do vprašanja o značilnostih njegovih študentov v zaporu, o njihovi naravi. Se več, zaporniki nimajo analitičnih spretnosti, ki bi bile dovolj razvite. Svet vidijo bolj kot epizodo, brez prave povezave s preteklosto in prihodnostjo. Naš vtis je, da je večina zapornikov ostala na
Z hü nos t razkriva
l, i. operalivni stopnji razmišljanja; pri načinu razmišljanja, ki je sicer značilen za ciobo odraščanja. Vsekakor največkrat ne dosežejo liste stopnje kognitivnega razvoja, ko se pojavi sposobnost abstraktnega mišljenja. V svojem razmišljanju, pravi Morin (19S1), zaporniki kažejo naslednje značilnosti:
*	zanašajo se na avtoriteto drugega,
*	ne prenašajo nedorečenosti, večpomenskosti,
*	že ob majhni obremenitvi postanejo togi v mišljenju,
*	zlomijo se pod večjo obremenitvijo,
*	ne zagledajo alternativnih rešitev svojih težav,
*	njihova samopodoba je nejasna,
*	imajo skrajna, črno-bela mnenja (Goldstein in Blackman).
Zaostanek v kognitivnem razvoju pa ni značilen !e za zapornike. Mnogi drugi, denimo funkcionalno nepismeni, niso razvili abstraktnega mišljenja. Za mnoge zapornike je značilen tudi "avtoritaren kognitiven slog", ki se kaže v:
■	potrebi, da svet dojamejo strukturi rano,
*	nestrpnosti do nedorečenosti, večpomenskosti ,
*	pretirani uporabi stereolipov,
*	pripadnosti vrednotam okolja,
*	skrbi za virilnost, v pretiranem potrjevanju moči,
■	črnogledih pogledih na človeško naravo,
*	nesposobnosti introspekcije, priznavanja čustev.
Za takšen spoznavni slog je značilna tudi togost mišljenja. Spoznanj ne povezujejo med seboj. Zato naj programi, ki jih potrebujemo v zaporih, ne bodo usmerjeni v dejstva aH
informacije, marveč naj razvijejo predvsem drugačno zaznavo; miselne postopke in posledično drugačne načine reševanja problemov.
SKLEPNA BESEDA
Zaporniki so družbeno marginalizirani posamezniki in tako njihova vzgoja in izobraževanje temeljita predvsem na tem, kar je del njih: na njihovi kulturi, njihovi zaznavi sveta, njihovih spoznanjih in čustvih. Vzgojno-izohraževalni programi za zapornike naj temeljijo predvsem na spreminjanju njihove zaznave sveta. Popačena zaznava stvarnosti jih namreč navaja na neustrezno vedenje in k neustreznim odločitvam. V z goj n o-i zob raže val ii i programi naj potekajo v smeri kognitivnega, moralnega in družbenopolitičnega razvoja.
LITERATURA
Ayers, J, D. (1981). Education in prisons: A
Developmental liik! Cultural Perspective. V Morin, Les
Editions Micromega Inc., Quebec,
Berne, E. (1986). Sta kažeš posle zdravo. Beograd:
Nolit,
Duguid, S. (1981). Rehabilitation through Education; A Canadian Model. V Morin, Les Editions Micromega Inc. Quebec.
Foucault, M (1999). Les anormaux, Gallimard, Lc Scuil. Paris.
1	V preteklih letih se je stopnja rasti kriminala na Primorskem i< letu J ni dvignila za 40 odstotkov, kar je v povezavi z druibeno-ekonomskimi in političnimi spremembami l> Sloveniji.
2	K profesorici v neki slovenski poklicni šali je prišel oče, ki se je pohvalil s Svojim sinom, češ da mu je podoben, saj je zagrešil le veliko vlomov. V takem družinskem okolju postane iMiki normalno obnašanje.
3	D. Z. (40), ki s(i jo napadli mladi kriminalci, nam je povedala, da so ji že med napadom v opravičilo govorili, da je rti prvi, da so v stiski.
4	V psihiatriji izraz pomeni patološko iskanje novih zmag nad drugim človekom.
17	Znanost razkriva
s Izraz, ki prihaja iz romana Gustava Fluubertu "Gospa Bovary", označuje "sposobnost posameznika, da se vidi drugačnega, kot je".
6	Zanimiva s tem v zvezi je primerjava z drugimi zapri i mi ustranovami, npr domovi, V katerih živijo ljudje z mentalnimi, socialnimi ali drugimi hendikepi. Tudi f teh ustanovah človek lahko postane objekt vednosti in ustaljenih strokovnih postopkov,
7	Tovrstne diskvalifikacije so t» vsakdanjem Življenju pogostne v storilnostnih kulturah, kjer posameznikovo obnašanje, istovetimo z njegovim bitjem. Nekdo, ki poležuje, je len, nekdo, ki se včasih zlaže, je lažnivec. Diskvalifikacij bitja se težko otresemo. V kulturah, kjer je človek bolj v ospredju, je takšnih diskvalifikacij osebe nasploSno manj.
X Primer izvedeniškega mnenja: "Gre za povprečno razvito bitje, upornega človeka, ciničnega in nemoralnega. Nobena pregreha mu ni tuja, o£¡vidno je zvit in nezaupljiv (...) Najznačilnejša lastnost njegovega značaja je lenoba in ni ga pridevnika, ki bi dovolj dobra opisni, kako zelo je len. (...) Iz tega sledi, daje izjemno ostuden. " (Michel Foucault v "Les anormaux", ¡999, str. 6).
9 V francoskem zaporu na otoku Ré sem leta I9S7 opazovala vzgojno-izobraževainosivčanje. Zaporniki so obravnavali vprašanje pravice, človekovih pravic itd. izobraževalec jih je vodil od njihovega osebnega življenja k prvi deklaraciji o človekovih pravicah.